FERDINAND OSSENDOWSKI
ŽIVLJENJE IN PRIGODE MALE OPICE

Sainotni  dnevi.
Zelo dolgo nisem pisala. Nisem imela papirja in svinčnika. Ba! Nisem imela nič jesti. Bila sem lačna pet dni in šest noči! Skrila sem •m.1 v gozdu. Naposled sem sklenila iti v naselbino.
Vidcla sem jo oddaleč z dreves. Dvigali so se nad njo stebri dimra. šla sem na cesto. Vlekla sem se po malo. Od gladu sem izgubila moči. Nenadoma sem ugledala dVa človeka. Ogledovala sta me osuplo. .^lu sta k meni. Fodala sem jima roko. Pozdravila sta me z nasmehom.
»To je gotovo mala šimpanzlca, ki jo iščejo. Čital sem v dncvni* kih.« je rekel neznanec.
»Takoj izvemo«, je dcjal drogi in zaklical:
»Kaška!«
»O*o;o*o!« sem zarenčala, 2ačudila sem se, da vesta  moje ime.
»Da, to je ona!« sta vzkliknila.
Vzela sta me in odnesla v naselbino. Nakrmili so me in položili na blazino. Spala sem dol.ao in krepko. Sanjala sem o dižun«li, o jezeru 7, vodnimi konji in o OrUOriju, gonečem rujavo opico. Zbudila sem
/. radostnirn smehom. Zopet so me nakrmili in mi dali vode. neje me je eden izmed neznancev vzel na roko in odšel zdoma. Mi sva v vagon. Vozila sva se dolgo... Kolesa so enakomerno razbi« jala:  »Ta=tata, ta^tata!«
Vno\ič me odmaša življenje! Ne vem, kam? Tako, kakor je babico USo odnesel veliki, črni ptič. Nekam daleč... Tje, kjer se je kopičila neznana megla. Nisem vedcla, ali je bila žareča. svetla, ali mračna, kakor zimski oblaki nad savano.
Tretji del.                                             ¦' J
VRNITEV MALE OiPICE.                                  ™
Srcčni   dnevi.
Ne morem pisati brez solza. To so solze sreče. Privedli so me k Zo=Zo. Zo«Zo in To sta me dolgo iskala. Naposled so me od-dali mojima ljubljenima varahoma. Kričala sem od  radosti. plakala,  po=
234
ljubovala ju, padala jima k nogam in )izala stopinje. Najbrže bi se ne bila bolj veselila, če bi bila namah ugledala Bo=Boja, Ori<Orija iti dzunglo. Preletela sera vso hišo. Vse je bilo na starem mestu. Omara je stala tam, odkoder sem splašila tatii. Miza, pri kateri piše To, je ostala blizu okna. Kanape, fotelji, stolice, stoli niso menjali mesta. Na steni se je bleščalo zrcalo. Nad1 kanapejem je visela ura. Se vedno je škripala, cviJila in zvonila.
Ne boj se, ne dotaknem se te več. Le visi, ura, mirno in odštevaj svoje »Tik*tak! Tifctak!
Našla sem v kotičku svoj košek... Hotela sem leči vanj. Pa nisem mogla. Stekla sem k zrcalu in sem se pogledala. O. kako sem zrasla med tem časom! Tako sem že velika, kot je bil Aka, ki ga je požrla pisana kača nad malo reko. Opažila scm, da imam zelo ža= lostne, zamišljene oči. Na čelu so se pojavile gubice. Gotovo radi tega. ker scm mhogo jokala.
Zopet sem srečna. Hočem biti vesela iti videti vedno nasmeh na obrazu Zo*Zo in To. Razveselila sta se moje vrnitve. Imela sta solze v očeh. Pritiskala sta me k sebi, govorila mi ljubke besede: »Kaškica naša! Mala uboga opičica!« Nikoli jima tega ne pozabim.
Ne hadita iz hiše. Danes sem slišala. kako je Zo=Zo nekornu go? vorila: »Oprostite, da nisem prišla. Naša Kaškica se je vrnila. Mora« mo se je naveseliti. Tako je mila ta ljubljena stvarca!«
Dobro mi je pri mojih vamhih!
Dan bridkih spominov.
Danes je To pregledoval raoj dnevnik. Pazljivo je preiskoval vsak košček papirja. Videč, da gledara nanj, jc zložil vse v en kupček. Zavil ga jc v papir in rvezal z vrvico. Pogledal je name s sporazum* nira pogledom in vprašal:
»Kaškica, ali lahko shranim to?«
»Ah! Ab! Ah!« sem zagodla veselo.
Toliko sitnosti sem imela s prenašanjem in varovanjem dnevnika. Sedaj bom radi njega mima.
To je vzel iz škatlice zvezane koščke skorje. Priložil jih je k zavojčku. Moj stari dnevnik! Začela sem ga pisati v kletki. V nasel« bini belih ljudi. Okoli nje je šumela džungla.. Moje delto z dnevnikom je opazovala tovarišica v nesreči — mala opičica. Kako davno je bilo to! Kaj se godi z opičico? Ali je zrastla? Morda je postata ostuden »Dolgi gobec?« Ti koščki skorje so z dtevesa moje doraovine... Ra= ste x džungli. S svojimi vrhovi stremi k nebu, k solncu. Med njegovimi vejami se pode bleščeči, modri drozdi, pisani ptički, ne večji od m«> tuljčkov. V razpokah vej in debla preže veliki, kosrnati pajki. Plezajo taim zelene in rdeče kuščarice. V gošči džungle se razlega gluiho ren* čanje šimpanzov. Pogosteje —krehanje zelenih,-rjavih in črnih opic.
Džungla! Džungla!
235
Mislila in sanjarila sem dolgo o džungli, gorah in šimpanzih ljub« ljenih. daljnih. Morda zato. ker sem ugiedala skorjo iz džungle. A morda?... Da! Da! Zato. ker je igrala Zo*Zo na gosli, milo in sladko.
L                                                            Danmajhneprigode.
* Slišala sem ylas Zo*Zo. Govorila je v sobi To=ja. Stekla sem k nji. Morda me je klicala? Morda sem| ji potrebna? VstopU-a sem in nvupla. V sobi ni bilo nikogar. Zo=Zo se je razgovatjala sama s seboj. T<i je zabavno in ncrazumljivo! Pritiskala je na uho črno trobentico in sovcrila. Tiho sem se prikradla. Brez šuma sem skočila na stolico. Pazljivo sem poslušala in gledala.
»O«o«o<o!« sem zagodla tiho, ker nisem razumela, zakaj sc Zo»Zo ra/.siovarja. Saj vendar ni nikogar v sobi? Zo»Zo je razumela moje
ZLičudenjc. Vzela me je za roko in pritisnila trobentico na uho. Sli« šala sem glas. Celo spoznala sem ga. Govorila je mila gospa, ki ffle je imela služkinja odnesti k njej. Takrat, ko me je na poti k njej ugrabil rdečelasi Vrabec ...
»O=o=o*o!« scm glasno zaklicala. Zo^Zo me je posadila na stolico. Razgovarjala se je dalje. Začela sem majati z glavo in neprestano raz-mišljati. Kako se je moglo to zgoditi? Mila gospa je velika. Sedaj sedi v mali črni trobentici in govori. Počuti se gotovo dobro. Mislim. da  — zares, saj se smeje veselo ...
»O!« sem zakričala z najdebelejšim glasom. Pri tem sem dvignila-nbc roki kvišku. To je pomenilo največje začudenje. Tak zgib so dclali šimpanzi, če so poslušali pripovcdovanja Ngu«Nguja o njego« govem življenju v klttki. Baš tako je godla in dVigala roke mamica. Delala je to takrat, kadar je kJepetava Hara«Ua pripovedovala o svo= jih prigodah.
Pogledala sem v trobentico. Od enc strani. Potem od diruge. Notri je temno. Ničesar ni vidcti. A mila gospa je vedno govorila. Včasi zelo glasno, potem zopet tiho. Jedva sem slišala njen ,glas. Bil je kakor bTenčanje muh. Kako je vse to nenavadtao in zaigonetno! Tega naj« brže ni nikd^r videl niti Ori=Ori?
ZosZo me je gledala in se smejala. Sklenila sem stvar preiskati.
236
Ko je Zo=Zo odšla. sem zgrabila trobentico. Pritisnila sem jo na uho. Nekaka gospa je glasno zakričala:
»HaJo! Halo!«
»Ah! Ah! Ah!« sem radostno zaklicala. Mislila sem; da se oglaša mila gospa. Zelo 30 imam rada. Zo»Zo jo imenuje — JadVino. Ima tako prijeten glas. Sporainja me gosli Z0Z0.
»Halo! Halo!« sem zopet zaslišala.
»O*o*oso!« sem zagodla osupla in malo vznemirjena.
»Halo! Prosim, ne delajte neumnih šal pri telefonu. Halo! Halo!« je še srdito zakričala gospa, skrita v trobenti.
»Uh! Uh! Uh!« sem zamrmrala, prestrašena zaTadi krika.
»Idijot!« je zavreščala gospa iz trobente. Nekaj je presunljivo za-žvenketalo, d!a mi je v ušesu zazvonilo.
»Uh! Uh!« sem ponovila. Hotela sem odvreči trobentico. Vendar sem se spomnila, da sedi v njej mila gospa in druga. ki se srdi. Lahko bi sc potolkli, če bi vrgla trdbento. Položila sem jo oprezno na mizo. Skočila sem s stolice. Dolgo sem sedela pod mizo in premisljevala: kako sta mogli zlesti kar dve gospe v malo črno trobento? O, ljudjc zmorejo vse!
Rada bi vedela, kaj pomeni »telefon«, »idijot« in »halo«?
Dan  vojne,  v   kateri   sem   bila   premagana.
Danes smo vsi odpotovali iz mesta. To je rekel, š& gremo na kmete. Tam stanuje iniia gospa s hčerko. Zelo so se nas razveselili. Takoj sem dobila banane. Gledala sem na milo go&po. Mislila sem si in mrmrala pod nosom: »Kako torej zležeš, ljnbica moja. v malo trobento? Nauči me!
Janika (tako se imenuje hčerka mile gospe) me je spremila na vrt.
Takoj sem opazila velike, žolte hruške. Visele so na visokih dre= vesih. Splezala sem na najbližje. Glasno sem godla: »Ah! Ah! Ahl« Odtrgala sem hruško in jo slastno jedla. Janečka je zlczk za mcnoj: Zasedla je vejo in tudi jedla.
Skočila sem na zemljo in stekla na kcnec vTta. Ugledala sem na« mah nekaj malih hišic. Stale so na zeleni loki v senci grmovja. Zabav= ne. mile hišice. Rdeče, zelene, višnjeve in bele.
»Morda stanujejo v njih opice?« sem' si mislila. Stekla scm in poglcdala v malo odprtino. Notri je bilo temno. Nekaj je tam šumelo. Pred odprtino je ležalo mnogo žoltega cvetnega prahu. Namah sem začutila. da sc moji prsti sprijemljejo. Začela sem lizati. Nekaj zelo vonjivega in sladkega?! Morala sem poizkusiti, ker je bilo zelo okusno.
Potisnila sem roko v odprtino in začela grebsti. Namah se mi je nekaj ostrega zarezalo v roko. Zakričala sem od bolcčine. Iz odprtinc so  tnedtem  začele   izletavati  velike,  rjave  in  rdečkastorjave  muhe.
237
Sumele in brenčale so okoli. Ena me je pičila v čelo. Druga se je vpila v uho.
Vreščeč na vse grlo sem bežala. Muhe so me gonile in pikale ... Pritekla sera k Janinki. Skrila sem se v gubah njenega krilca.
Muhe so venomer brenčale in šumele. Najhujša med njimi je uclcdala mojo nepokrito peto. Na njih nimamo las. Vpičila me je. Bolečina je bila tako strašna, da sem zaiplakala. Zares, nisem mogla \ zdržati.
Crez hip je začela kričati Janinka. Mahala je z rokami in bežala z jokom in stokom. Tekla sem za njo, šepaje na leii nogi. Nisem raogla stopiti na peto. Šele pred samo hišo so nas iraAe nehale pre« ¦amjati. Zbežali sva v sobo. Vsi so planili s prostorov.
»Bože!« sta klicali ZosZo in mila gospa. »Cemu ste podobni?«
»Cebele so ju opikale. Janinka in Kaška sta miorali pogledati v panj.« je dtejal To.
»Da, da!« je zaklicala mila gospa. »Na vrtu imamo čebelnjak.«
Začeli so naju reševati. Umili so nama obraz, roke in nojie. l/.vlekli so nama žela muh. Napravili so obkladke iz zemlje. Nama= /.ali so naju z neko bclo stvarjo. Obvezali so naju s plahtami. Gledala sem lahko le z enim očesom. Približala sem se zrcalu. Nisem se pozna* Ia! Bila sem otekla in rdeča. popolnoma rdteča. Kaj naju je tako strašno opikalo: čcbele, panj ali čcbelnjak?
Ho! Ho! Ali so hudobne te muhe!
(Konec prihodnjič.)