SLAVISTIČNA REVIJA v* ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK « », • LJUBLJANA IV. LETNIK, 3-4 1951 VSEBINA RAZPRAVE Fran Ramovš: O praslovanski metatoniji ..............157 Anton Slodnjak : Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe. 4. Sonet je nesreče............................ Jakob Kelemina: Langofiardski spomini pri Slovencih . ........177 France Koblar: O Jurčičevih dramatskih načrtih...........197 Tine Logar : Obsoško-nadiška dialektična meja......-......223 Mirko Rupel: Prispevki k protireformacijslii dobi...........238 Santeri Ankeria: Rusko маЪмист.................244 Milan Grošelj: Predgr. ФОРМ1ГЗ................250 ZAPISKI IN GRADIVO • Pavle Kalan: Ob petdesetletnici Mirka Rupla ...........251 Rajko Nahtigal: Trenja v ruski lingvistiki .............254 Milan Grošelj: Neizkoriščene glose................262 Fran Grivec: Pripombe k Žit j и Konstantina.............264 Fran Petrè: Začetek korespondence med Vrazom in ša far i ko m......269 Alfonz Gspau: Med nemško okupacijo cenzurirano Cankarjevo pismo .... 282 Janez Logar: Ob smrti Janka Šlebingerja..................283 Luigi Salvini: Italijani o slovenski kulturi..............286 A. Pirnat: Letopis Slavističnega društva..............287 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE France Bezlaj: J.Hubschmid, Vorindogermanische und jüngere Wortschichten in den romanischen Mundarten der Ostalpen...........289 France Bezlaj: Vaclav Machek, Quelques noms slaves de plantes.....291 N. Preobraženskij: M. Šolohov-J. Dolenc, Tihi Don...........293 F. Bezlaj, F. Grivec, F. Dobrovoljc: Drobna poročila..........3O6 SLAVISTIČNA REVIJA Izdajajo Slavistično društvo v Ljubljani Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji Inštitut za literature pri Slovenski akademiji Urejajo: ANTON OCVIRK, FRAN RAMOVŠ, JOSIP VIDMAR Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: ANTON OCVIRK, Murnikova 24, Ljubljana Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Slovenije Tisk Triglavske tiskarne v Ljubljani Fran Ramovš O PRASLOVANSKI M ETAT ONIJI Na tem akcentskem pojavu, ki sega vsaj pod konec psi. epohe, je delalo že mnogo piscev , in zanj so bile podane različne razlage in domneve. Važno pa je predvsem to, da je doslej bolj ali manj že določeno število besednih kategorij, ki ta proces izkazujejo. Dovolim si kar v začetku opozoriti na razprave, ki so to število dognale in ga skušale obenem tudi pojasniti. Med prvimi je treba omeniti Stj. Ivšiča »Današnji posavski govor« v Radu, knj. 196 in 197, ter A. Beliča, Promene akcenata u praslovenskom jeziku Južsl. Fil. I., dalje njegove Akcenatske študije iz leta 1919 ter Un systeme accentologique du slave commun v MSL 21 ; sledi jima Rozwadowski Encyklopedia polska II., 391—431, ter van Wijk, Die baltischen und slavischen Akzent- und Intonationsysteme 1923. Prvi predhodniki, ki so opozarjali na izpre-niembo psi. intonacij, so seveda Pedersen KZ 38, Vondrâk KZ in BB ter Sahmatov RFV, letniki 1880, 1890 in 1895, Izv. odt. russk. jaz. III, VI in VII ter Kulbakin Izv. otd. XI. V zgoščeni obliki je podal ta izpreminjevalni proces Lehr-Splawinski, O pra-slowianskiej metatonji 1918, van Wijk, Z powodu metatonji slowianskiej i baltickiej, Prace of. J. B. de Courtenay. Lehr-Splawinski je podal tudi prvi sistematični pregled kategorij v večjem obsegu ter ga skušal tudi obrazložiti. Kar se tiče obrazložb, je treba še navesti Kulbakina, Akcenatska pitanja, Južsl. Fil. II in si., dalje Bubrichovo študijo Die Akzentlehre von A. Belič, ZfslPh I., Oštirja Baltoslovanska metatonija, Razpr. Zn. dr. II., Bubrichovo razpravo v RES, VII, in J. Kurylowicz, Le problème des intonations baltoslaves Rocz. SI. X. Tudi še marsikak drug prinos približno istih avtorjev pojasnjuje to ali ono vprašanje, tako med zadnjimi Ivšičeva študija, Iz naše akcentuacije i dialekatske problematike, Fil. Zbornik radova 1951, 359—378. Da smemo na osnovi imenovanih študij definirati psi. metatonijo za pojav, ki v določenih besednih vrstah ali fleksijskih oblikah spremeni prvotno intonacijo, je povsem jasno: 1. prvotni akut v akcentuiranem zlogu se spremeni v novi cirkumfleks: stârl; 2. prvotni korenski in cirkumflektirani zlog se spremeni v novo akutiranega ali pa preide mesto akcenta na sledeči zlog: mlâdi ozir. mlädi; 3. oksitona s končnim poudarjenim t in ъ postanejo baritona in novoakcentuirani zlog je novoakutiran. 1. Primeri za te spremembe so podani v vseh besednih ali oblikovnih kategorijah; navedemo najprej prvi pojav: siti; silni; bogâti; d?Ia N. Pl.; rib, orêh(ov); 11 Slav. revija 157 zdrâvje, pisânje; part, obût, znâla; ml\n poleg malin; zabâva poleg zâbava; tlovêku; ribo Instr. Sg.; mir am; lipami; тегах, brâtix; bôdem; bdviš; zalnîva; sup. brât; dêdek; miška; brâtec; bogâstvo; pobrâtim; vsega skupaj je torej 23 primerov ugotovljenih; za L. Sg. F. (-i), za O. L. Du (-и) sploh ni primerov. Kot izjema od tega pojava ostane samo N. Sg. F. (-ja); sâje, mreža, mdža, kâplja, klâja itd.,1 ki obdrži staroakutirano intonacijo in staro akcentuirano mesto neizpremenjeno. Pripomniti pa je, da je ta besedna kategorija obdržala celo množico starih oksitonov tudi neizpremenjeno: duša, konoplja, drožja, sveča; oksitonezo kažejo tudi rus. korà, bolg. korà, slov. mhšd < miss a. Zato je dovoljeno smatrati lodhjâ za starejšo obliko, iz katere je mogla nastati lâdja na isti način kakor krâl'h s prehodom akcenta s končnega zloga na predhodni zlog. Rus. gorožd je zato tudi moglo dati dial, gordža. Samo slovinske oblike tipa cgžgu, voldu, za katere ima pomoranščina -o, - wfcenôi, roli'i prim, še brâcw, ksgiw), kažejo na dolžino in nepremaknitev bi z njo govorila za metatonijo; vendar pa te ni, kajti -du, - ш sta nastala po kontrakciji iz -bjà (lodbjd je torej identično z rolw), kar se je analogično širilo tudi na osnove na -ia (prim, slovin. méz --; ker je dolžina enakšna dvema kračinama, nastanejo še variante U U - \J ter ouo, tako mladi, mlddi, tanki, tanki, drevà, lodbjd, dubi, tisti; rgkojg da rgkg ali rgkbj p, sinm'i, kostmi, lëdzml, bogi, dgbî; rgkiîx; volcéx; rùkti, rgkû, trqsèè, gostišh, gorodèc, cvetàk, moštvo poleg moštvd. V mnogih kategorijah je akcent praviloma premaknjen: dreva, lodhja, rgkojg, snijègu, gnoju, kosü, trjasù; drugod je opaziti izpremembo v kvantiteti novega akcentuiranega vokala, podaljšavo; dubi < dgbbje je po kontrakciji; isto velja za rgkg; posebe pa je treba omeniti še kostmi, bogi, roku, dvii, kjer gre za kontrakcijo (prim, dwoju) ali pa za analogijo {kostumi preobrazi analogično tudi bogi, volki). 1 Primere podajam kar v obliki, ki jo ima slovenščina; dopolnjevanje z drugimi slovanskimi primeri je že po ortografiji jasno. 3. Oksitona premaknejo v teh kategorijah mesto akcenta za polni zlog proti začetku besede in novoakcentuirani zlog dobi od prvotno usmerjene intonacije obratno intonacijo. Primeri: béU, gàll, kratki, vysàki, dléta, sèla, svétac, là пас, gréh, kànj, kotbbb, dûbru, rèhh>, trç'slъ, povrâl-ь, potop-h, bogôm, tegneš, mlâtiè, nàsià. Deloma oksitoneza še ostane: duša, konju, cijènôm, torej pri oblikah, ki imajo v končnem, sprva akcentuiranem zlogu poln vokal. Zgornji zadnji trije primeri so skupina zase, ker pravzaprav niso oksitonirani (tegneš, mlatiš, nosiš), akcent je na tematičnem vokalu pred končnim zlogom; vendar je primer tegnešь enakšen primeru gold : gd-loje. Običajna odprava oksitoneze v historični dobi shrv. in slovenščine nam kaže, da je predtonični zlog dobil rastočo intonacijo: löpata, vbdë, duša, nbga, slov. nôga itd., kar je samo po sebi umevno, saj je predtonični zlog uravnaval svojo intonacijo na tonični in intenzitetni višek sledečega zloga, s čimer je pač postal rastoč (prim, čak. suda, nbga). Tako je tudi beti, > Ье1ъ identično z bell, vysöfi in ti zopet s tegneš, ndsiš. 4. V posebno kategorijo spadajo razne dvojnice, deloma po obeh oblikah izkazane ali pa je vsaj ena dubleta posplošena: тъСупъ : mâlin, potöka : potokà, zabava : zâbava, potöp :pùvod, ордпа u>pona itd. Pri teh dubletah gre za vplive kategorije \\ - « - tipa oblast, obod ali pa za oksitona po točki 3. Zaradi teh vplivov so nastajali novi premiki, ki jih imenujem sekundarna analogična metatonija, ki se je celo preko obsega kompozicij pojavila tudi pri simpleksih: mâlin, jelena. Zgoraj pod točko 3. navedena skupina so izrazita oksitona, ki so po svojem poreklu 1. prastara — na primer gen. loc. pl., ki so kot taka izkazana tudi v litavščini, dalje part, s sufiksi -lo, -no, -to-, adjektiva tipa Ье1ъ, vysokъ, substantiva seid, korib, othch, potokъ, rçkoj-ç, tqgnešh ali pa tudi 2. sekundarna: posploševanje v sprva baritoniranih oblikah, tako je na primer O. Pl. pri vseh akcentoloških in morfoloških enotah postal oksitoniran po prvotnem tipu nazçûv, kar velja tudi za L. Pl. in za razna kompozita; nastala pa so tudi 3. nova oksitona po intenzitetni in s tem tudi tonični okrepitvi determinanta kot smiselno in pomensko važnega besednega elementa, kakor pri prefiksih, sufiksih, anaforičnem zaimku, pri dvozložnih končnicah -атъ, -ьja, ki so v stavčni enoti dobila poseben poudarek, ki je postal poudarek cele besedne enote: /иоМъ/ь je prešlo v mold'uju, enako zelbje, starbcb. Nič manj kot polovica primerov se tako za en zlog podaljša in v tem so svojčas videli vzrok meta-tonije. Kot nova oksitona, nastala na ta način, se nam izkažejo vse določne oblike adjektivov, vsa gen. pl., vse tvorbe s suf. -ъкъ, -ьсь, -ьje, ьja, in ker je imela vsaka verbalna oblika v stavku dve formi, enklitično in ortotonirano, je tudi tu s prevzemom poudarka s proklitičnih besedic ali s psihološkim poudarkom osebne končnice sproti eksistirala vedno tudi oksitonirana oblika, ki je doživela metatonijo. il» 159 So pa med zgornjimi primeri tudi takšni, ki ne kažejo oksitoneze, kakor N. Pl. dêla, jâja, sèla, jezèra. Tudi pri nekaterih glagolskih oblikah gre za ortotonirane forme: gostišь je pač iz enklitičnega gosfišb, medtem ko predstavlja ndslšb predhodno ortotonirano noslšb. V teh redkih primerih gre za analogično sprožitev akcentskega premika, ki so jo izzvali vzporedni kazusi ali enklitične oblike, torej dêla po gen. loc. dêlih, nosišb po prefigiranem do-ndsišb. Kajti pri prefigiranih glagolih je zopet deloval psihični poudarek prefiksa, ki je moral biti kot določilna besedica povzdignjen. Vidimo celo, da je neodvisno od prvotne intonacije prvotno akcentuiranega zloga prefiks potegnil akcent nase: po-stel'a je prešlo najprej v postèl'a, kar imamo v kraškem dialektu kot postiel'a ohranjeno, enako v štokavščini pàstel'a, ali običajno je šel v slovenščini poudarek tudi s tega novoakutiranega zloga na prefiks: pàstel'a > pôstelja; tako preide gubhnet v gdne, prefigirano ab-gubhnet pa dd dbgubnet, t. j. 6 g ne. Ti primeri z dvojno metatoiiijo so najboljša priča za to, v čem je pravzaprav praslovanska metatonija, namreč v tem, da se s padajočega končnega zloga besede ali akcentske enote prenese poudarek na spredaj stoječi zlog, pri čemer se izpremeni prvotna njegova intonacija. S tem so nam pojasnjeni pogoji za postanek psi. metatonije. Proces izpremembe intonacije pa si je možno obrazložiti na tale način: 1. akut je bil izredno ekspiratoren, intenzitetno močan; 2. cirkumfleks je bil izredno muzikalen, plavajoč in sosednji jaki akut mu je vzel akcent (upoštevaj še de Saussurov zakon, poudarek prefiksov in Šahmatovov zakon). Determinanta je imela svoj pomenski poudarek, ki po jačini prevlada cirkumfleks: моМъ/ь; dokler je na primer v beh, končni -ъ jak, dokler je poudarjen, ni možno misliti na njegovo slabitev, ki datira za gotovo šele iz historičnih dob slovanskih jezikov; pač pa se je ob končnem poudarku izdelovala rastoča intonacija v_predhodnem zlogu, ki je težila uravnavati svojo linijo na najjačjo poudarjeno točko v besedi: uoo > ïoo ; ko je bilo to stanje doseženo, je akcent preskočil kot novi akut oziroma kot novi cirkumfleks na sprednji zlog, nakar šele je postal končni -ъ šibek. 3. tudi pri akutirani intonaciji korenskega zloga se je vršilo isto uravnavanje kot pri cirkumflektirani, t. j. novi akcent postane novi cirkumfleks; — u intenzivni akut prvega zloga postane v naravnavi na akcentsko točko v svojem dmgem delu še bolj intenziven, zato je zvišal svojo višino v celoti in s tem tudi svojo jačino; iz ■ nastane ' in po opustitvi, onemitvi začetne nižine.; je ostal samo visoki drugi del, ki pa je sčasoma proti koncu slabel in se nižal, dokler ni iz tega akcenta nastal novi cirkumfleks, ki pa obdrži svojo intenzivnost in ekspiratornost : stârbjb > stârTt g. pl. гуЬъ > ryb. Medtem ko so tipi pod št. 2, 3 in 4 kot oksitonirani (pri korenskem cirkumfleksu) in metatonirani enota zase, čeprav so po rezultatih različni, ker je njihov razvoj zdaj celoten, zdaj samo na pol dosežen, je tip stâri smiselno enakšen tipu mlâdf, vendar je razvojno dvojnat: a) tudi pri korenskem akutirano akcentuiranem vokalu je nastopila oksitoneza, ki je analogična: nom. pl. п., kompozita; b) sicer pa je akut kot ekspiratoren obdržal akcentsko mesto, pač pa je prešel v novi cirkumfleks: rybojg ima sicer л, vendar je ta drugače sprožen kot A v gen.pl., kjer ga je rodila analogična oksitoneza. Primer rybojQ, dalje stârbjb, zdrâvhje, brâtex, ЬШьсь itd. dobe tudi nov cirkumfleks, t. j. zvišajo svojo tonično višino glede na psihološko poudarjeno determinanto, ki v resnici nima intenzitetnega poudarka, marveč le tonično višino; iz tega konflikta se celotna besedna intonacijska linija požene v višino, kar rodi novi cirkumfleks: stârbji, > star^'b > stârî. Ta proces se je mogel vršiti tudi po dvonaglasnosti, ki jo jačina korenskega akcenta spet razdre. Tudi pri dvonaglasnem /пбМъ/ь bi smel reči, da prevlada končni poudarek (môld%jb, ladbjâ, zelbjé) ali pa, da prevlada korenski poudarek (mlâdl, lâdja, zèlje). Da so bili novi akuti in novi cirkumfleksi pretežno ekspiratorni, jaki poudarki, vidimo iz tega, da so vokali pod njimi kvantitativno pridobili in bili upornejši kot stari akcenti: slovenščina obdrži na metatoniranih zlogih poudarke, medtem ko premakne vse stare akcente na začetni zlog, novi cirkumfleks pa ostane nepremaknjen ; kolikor toliko zgodnja podaljšava akuta (dasi tudi starega skrajšanega) v slovenskih internih zlogih (kôia) priča glede na bolj zgodnje gôr za intenzivni izgovor, vezan na kvantitetno jakost zloga; isto nam pove tudi slov. neskrajšano gréh v N. Sg. Tako smatram praslovansko metatonijo za pojav intonacijskih in akcentskih pojavov, torej za fonetičen pojav, ki pa ga vzporedne oblike (tipi) analogično (mehanično) razširjajo preko prvotno fonetično upravičenega obsega. Résumé L'auteur traite synthétiquement de la métatonie préslave, il présente sa définition sur la base des exemples établis et classés en quatre groupes. Il utilise des exposés précédents autant qu'ils entrent en ligne de compte pour des moments importants; consequemment, il relève, avant tout, l'oxytonèse et la force du néo-aigu et du néo-circonflexe. Il explique l'origine du néo-aigu par le conflit entre la mélodie de l'ancien circonflexe et l'accent de la déterminante en utilisant le procède établi par Ivšič pour l'explication de l'origine du štokavien <~> pour primitif / par le po-savien ^. L'auteur considère la métatonie comme phénomène phonétique préslave, entravé par de nombreuses analogie et de cette manière brouillé. An t o n Slodnjak PRISPEVKI K POZNAVANJU PREŠERNA IN N JEGOVE DOBE 4. SONETJE NESREČE Mislečega bralca Prešernovih Poezij morebiti najbolj pretrese venec šestih sonetov pod gornjim naslovom. Kljub temu si je prešernoslovje le malo prizadevalo, da bi odkrilo življenjske in umetniške vire in pobude za to veliko pesnitev. Niti vprašanja, ali nosi pesnitev v sedanji obliki po pravici to ime, si ni zastavilo. Prešeren namreč ni v nobeni objavi (Cbelica IV, 6—11, Poezije 1846, 161—166) pesnitve tako naslovil, temveč je prvič dal vsakemu izmed njenih sonetov — naslov sonet, drugič jih je pa uvrstil brez naslova v skupino svojih sonetov, v kateri je ločil samo Sonetni venec in njegov Magistrale s posebnima naslovoma. Res je pa dal pesnitvi v rokopisu za Cbelico in v obeh rokopisih za Poezije sedanje ime, a ga je v prvem primeru črtal, kakor hitro se je odločil, da bo izpustil prvi sonet (Pov'dö let starih čudne izročila...) in poimenoval na to preostalih šest sonetov z enostavno oblikovno oznako (sonet), kakor je nato bilo tiskano v Čbelici IV. V rokopisih za Poezije je pa Prešeren zapisal v revizijskem in cenzurnem rokopisu spet staro ime, kljub temu da prvega, črtanega soneta ni vključil v pesnitev, a je to ime med tiskanjem črtal v cenzurnem rokopisu in poskrbel tudi za to, da ni prišlo v tiskane Poezije. V revizijskem rokopisu, ki ga je imel med tiskanjem knjižni revizor Pavšek, je pa ostal naslov: Sonetje nesreče, ker pač Prešeren ni mogel do rokopisa, da bi bil ta naslov črtal, potem ko se je odločil, da ga zavrže. In iz revizijskega rokopisa ga je prevzel Pintar in za njim drugi uredniki Poezij. Iz tega spoznamo, da naš naslov po Prešernovem prepričanju ni bil upravičen za preostalih šest sonetov, kakor hitro se je pesnik odločil, da bo črtal prvi sonet. Pri tem prepričanju je ostal tudi po 14 letih. Čeprav si je med urejanjem pesmi v Poezije prizadeval, da se vrne k staremu naslovu za okrnjeno pesnitev, je med tiskom to misel zavrgel. Prav tako se pa tudi ni mogel odločiti, da sprejme v pesnitev črtani sonet in dobi tako pravico do starega naslova. S tem je pa postala vloga črtanega soneta v celotnem kompleksu vprašanj, ki se vsiljujejo bralcu ob sedanjih ^Sonetih nesreče«, zelo velika in pomembna. — Kljub temu sta se ob njem doslej globlje zamislila samo Luka Pintar in France Kidrič.1 Pintar je skušal prodreti v življenjsko jedro našega soneta, a ga je iskal v Prešernovi nesrečni zvezi z Ano Jelovškovo, kar je Kidrič, oprt na točne biografske in bibliografske podatke, v svojem članku upravičeno odbil. Pri tem se je pa glede našega soneta zadovoljil najprej z mislijo, da pač izpoveduje z ostalimi šestimi soneti Prešernovo »fatalistično vero v sovražno srečo«, češ da, »ker se je (pesnik) izneveril stanu in domu očetov, se ne more več rešiti iz objema zle usode«. V knjigi (Prešeren II) se je izrazil določneje in označil vse »Sonete nesreče« kot »en sam glasni krik obupa, kakor da se je pesnik zvil v slutnji nesreče, ki bi jo utegnila pomeniti zanj celovški izpitni rezultat in ljubljanski ljubezenski razplet«.2 Toda novo gradivo3 in ponovni pretres dozdanjega silita k iskanju bolj določne s nesreče«, ki jo je doživljal pesnik, ko je moral zložiti sedem Sonetov nesreče in jih krstiti najprej s tako določnim imenom. S tem pa teži pričujoči članek tudi k drugačni razlagi celotne pesnitve. Pri tem pa izhaja avtor iz soneta Pov'dö let starih -r <;t ~ • -čudne izročila..., kajti šele ta daje celotni pesnitvi, kakor smo videli, pravico do naslova Sonetov — nesreče. Potemtakem mora biti tudi kažipot v ostale sonete, toda ne, kakor da bi bili vsak zase brez njega nerazumljivi, saj bi ga potem pesnik pač ne bil črtal, temveč kot začetni in temeljni akord celotnega speva, ki se šele v zvezi z njim more in sme imenovati: Sonetje nesreče. Ker ta sonet ni tako znan, kakor so drugi sonetje »nesreče«, zlasti pa, ker je potrebno za umevanje naše razlage imeti pred očmi njegovo vsebino, ga navajam iz rokopisa za IV. zvezek Cbelice. Slove: Pov'dö let ftarih zhudne isrozhila / Od mertvih dékliz, ki fo v' ti nefrezhi, / De mor'jo vhajat' groba tamni jezhi, / Ker fpati jim ne dâ ljubesni lila. // Gorjé mu, v' koger fe je saljubîla / Njih ena; njé ljubesen ne ofrezhi, / Ker v' sheji se ne ohladi gorézhi, / Dokler kervî ni prašna vlaka shîla. // Такб, ki ljubi mene, ш Kamena / Is böginj, ki v' Olimp jih Itavi mita / Prijatliz pevzov Trezhniga imena; Ainpâk poflana boginja Kozita, / Erin'jin* ftok, in kletva petem njena, / Veielja je pijavka nikdar fita. Sonet je po motivu in vsebini dvodelen: v prvi kitici je obnovljena s splošnimi, a bistvenimi potezami zgodba o vračajoči se mrtvi deklici k neusojenemu ljubljencu, v drugi je očrtana usoda takega nesrečneža. V obeh tercinah pa je Prešeren apliciral zgornjo zgodbo na samega sebe in svojo pesnitev, in sicer v tem smislu, da je * Erinije, Evmenide, furije. 1 LZ 1911. Prvi v članku Satura, 376—379, drugi v polemiki zoper Pintarja-Prešernov sonet: »Pov'dö let starih čudne izročila...«, I.e. 428—431 in v Prešernu 11,221—222. 2 Pri celovškem odvetniškem izpitu je dobil P. konec maja 1832 zadostno oceno poleg tega pa predpostavlja Kidrič, da je P. ljubil okrog 1831/32 neko Ljubljančanko' ne Julijo Primčevo, zaradi katere se je odtujil svoji graški nevesti Khlunovi. In strah pred razpletom te ljubezni da je izrazil poleg drugega v našem vencu. Avtentični zapisi Toma Zupana pogovorov z Lenko Prešernovo (danes v Muza, ki ljubi njega in navdihuje njegovo pesem »boginja Korita« iz kraljestva smrti, a ne olimpijska Kamena ali Muza. Zato mu narekuje pesem, v kateri se prepleta ječanje od Erinij mučene duše s kletvami obupa in žalosti.4 Ta tragična aplikacija bi pa bila spričo tega, kar smo doslej domnevali pod pesnikovo »nesrečo«, ne samo neupravičena, temveč umetniško tako pretirana, da si je pesnik nikakor ne bi mogel zamisliti, kaj šele izvršiti. Prešeren nikdar ni šaril okrog drobnih doživetij z velikimi, zlasti neadekvatnimi prispodobami. In »razplet« neke domnevne ljubljanske ljubezni in zadostni uspeh pri odvetniškem izpitu bi bila mogla vznemiriti le plitvega duha, ki bi bil pa tudi zaman iskal za svojo »bolečino« tako grandioznih podob, kakor nam jih nudi Prešeren v tem in v drugih sonetih — nesreče. To nas ne le opravičuje, temveč nam naravnost zapoveduje, da iščemo za tem sonetom drugačnega, globljega, a tudi mnogo bolj tragičnega doživetja. Podoba mrtve ljubice in njene »vampirske« ljubezni v prvem delu ne more biti samo nekaka vzporedna podoba Erinije, »boginje Korita«,5 božje maščevalke in krvnice nesrečnega pesnika v drugem delu soneta, ki bi ga pa naj mučila zaradi tako malenkostnih zadev, kakor sta neka samo postulirana, a nedokazana »ljubljanska ljubezen« in zadostna ocena odvetniškega izpita. Taka vzporedna podoba bi bila, kakor smo videli, pretirana in umetniško nesmiselna. In res, če premišljujemo Prešernove sonete zapovrstjo, vidimo, da se v njih vsaka podoba iz obeh kvartet organsko aplicira v tercinah. Nobena nima zgolj ilustrativnega namena, temveč vsaka nakazuje že ves problem celotnega soneta, četudi včasih samo v antitezi. (N. pr. Velika, Togenburg, bila je mera...) Kakšen smisel naj bi pa imelo prispodabljanje mrtve ljubice, vračajoče se v presilni ljubezni iz groba k ljubljencu, Eriniji, zaljubljeni (?) v nesrečnega pesnika? To bi bilo ne samo popolnoma neustrezno pesnikovi umetniški misli, temveč tudi antičnemu pojmovanju Erinije kot maščevalke hudodelstev zoper bogove in družbo, zlasti hudodelstva prelomljene besede." Zato je zveza med prvim in dru- * Podobno zgodbo je zapisal, kakor je dokazal Jože Kastelic (Novi svet 1949, 214—215), Phlegon Trallianos, osvobojenec cesarja Hadriana (117—138) v knjigi Пе(Л &avfiaat(ov. Toda Kastelic ie mislil, da Prešeren motiva ni zajel v tej knjigi, temveč v Ooethejevi baladi Die Braut von Korinth. Pri tem pa ni upošteval, da je Prešeren prav Phlegontovo knjigo označil v sonetu kot vir, kajti »let starih čudne izročila«, ne pomeni nič drugega kakor prevod grškega naslova Ileçl &av[taoliov. Tudi to, kar imenuje Kastelic »vampirstvo«, ie Prešeren lahko našel v antičnem viru, saj pripoveduje Phlegon, da si je mladenič, ki je doživel to čudno ljubezen, zadal iz obupa smrt. Zato je prenagljen Kastelčev sklep, da je ta »antični motiv« — če sploh smemo v tem primeru govoriti o antičnem motivu — »pripotoval v Prešernovo pesem indirektno«. 5 Ta izraz je zelo soroden Vergilovemu v 479. v. VII. speva Eneide, kjer pokliče Saturnija ali Junona iz podzemlja »Cocytiam virginem« — devico Korita = Allecto, da zaneti prepir med Latinom in Amato in boj med Latini in Trojanci, ker je Latin prelomil besedo, ki jo je dal Turnu glede svoje hčere. 0 Prim. Paulys Real-Encyklopädie der classischen Altertumswissenschaft VII, str. 310. gim delom soneta ta: pesnik hoče prikazati s prvim delom, da se umrla ljubica vrača tudi k njemu, toda ne kot ljubeče bitje, temveč kot Erinija, ki mu narekuje strašno pesem obupa in prekletstev. Na to kaže z vsem poudarkom beseda »Tako...« v 9. verzu, torej prav na prehodu iz prvega v drugi del soneta. S tem pa izraža pesnikovo osebno krivdo in iz nje izvirajočo osebno nesrečo, ki jo kažejo v novih, pretresljivih, a manj konkretnih podobah tudi naslednji soneti. Pesnik je v tem sonetu na stežaj odprl vrata v svoje izmučeno srce in je tako odkrito priznal svojo krivdo, da je moral bodisi po lastnem preudarku, bodisi po nasvetu prijateljev sonet črtati iz rokopisa za Cbelico in ga za vselej izločiti iz del, namenjenih objavi. K temu ga je morebiti privedla tudi Kopitarjeva cenzorska opazka k 7. verzu (Ne bla mi vera v' svojo zeno vseta) nekdanjega drugega, sedaj prvega soneta: O, Verba! srezhna, draga val domazha. Tam je Kopitar pripisal: »scilicet! noli mentiri!«7 Mogoče je, da je Prešeren tudi zaradi te opazke črtal 1. sonet, ker je začutil bolečo ost Kopitarjevega jezika, očitajočega mu prav to, kar je tvorilo bistvo njegove krivde, katere se je hotel očistiti v Sonetih nesreče. (Da ga ni črtal cenzor Kopitar, priča dokaj bleda črta s svinčnikom, potegnjena preko pesnitve, kar je v ostrem nasprotju s Kopitarjevimi energičnimi »križi« preko celotne prepovedane pesnitve.) Toda kakšno laž bi bil mogel očitati Kopitar Prešernu spričo soneta O, Vrba..., v katerem se je vsakomur očitno razklalo pesnikovo srce v hrepenenju in po izpovedi skrajne osebne resnice? Ali je hotel reči, poznavajoč pesnikovo ponosno gorenjsko osebnost, ob vrstici: Ne b'la mi vera v' Ivojo zeno vseta...: kdo pa ti verjame, da se ne zavedaš lastne cene? — Mislim, da ne, temveč si predstavljam, da je Kopitar zapisal svojo opazko potem, ko je prebral prvi sonet (Pov'dö let starih...) in je zaslutil njegovo notranjo vsebino (kolikor mu morebiti sploh ni bila znana iz poročil znancev in zaupnikov), ter se je ustavil pri 7. verzu (Ne b'la mi vera...) 2. soneta. Nato je zapisal v svoji brutalni odkritosti gornje besede, ki bi pomenile potemtakem: Seveda! pa ne bi bil lagal! (pa ne bi bil prelomil dane besede!)8 Kje pa bi bilo treba iskati podobno Prešernovo laž ali besedolomstvo? Vsebina prvega in drugega soneta razodeva, da v njegovem zgrešenem ljubezenskem iskanju in življenju. S tem pa postavljamo naše sonete v popolnoma neraziskano in, kakor se je doslej kazalo, v neprodirno temo minulega življenja zagrnjeno območje Prešernovega ljubezenskega razmerja z Gradčanko Khlunovo. Če poskušamo nekoliko s pomočjo novega, nekoliko z novo interpretacijo že znanega gradiva razsvetliti vsaj nekaj obrisov in zapletov te pesnikove erotično-miselne drame, nas silijo k temu bolj 7 Zanimivo je, da je Ivan Grafenauer najbrž ironično imenoval v prvi objavi rokopisa za IV. zvezek Čbelice (Iz Kastelčeve zapuščine 1911, 51 pod črto) ta pripis (tzelo stvarno!) opombo«. 8 Priznavam, da so vse druge Kopitarjeve opazke v tem rokopisu tako črkarsko ozkosrčne ali pa celo zlobne, da bo marsikdo rajši verjel prvi, zavrženi interpretaciji gornje opazke. To pa ne bi moglo omajati nadaljnjega dokazovanja, ki izhaja iz drugega, važnejšega gradiva in nespornejših predpostavk. estetično-kritični razlogi kakor biografski. Nemogoče je namreč doumeti Prešernovo ljubezensko in drugo poezijo vse do Gazel in Sonetnega venca, ako vsaj ne zaslutimo, iz kakšnih življenjskih in seveda tudi umetniških virov in pobud je nastajala. Ta nemoč se razkriva v vsej obupnosti prav spričo Sonetov nesreče, kakor dokazujejo dosedanje, iz skrajne negotovosti in svojevoljnosti nastale razlage. Nekoliko podatkov o tem poglavju Prešernovega življenja je razkrila 17. V. 1880, 24. VIII. 1881, 10. IX. 1882, 10. IX. 1885 ter 7. IX. 1888 pesnikova sestra Lenka Tomu Zupanu, kakor nam pričajo njegovi izvirni, datirani zapisi.® Zupanu se je zdela ta zgodba pomembna, kakor priča njegovo ponovno povpraševanje o njej, in Lenka, ki je dobro poznala njen razplet, mu je marsikaj razodela. Žal, da je Zupan hranil svoje zapise vse do 1932. leta zase in da se ni potrudil takrat, ko je zvedel za to zgodbo, da bi jo bil razsvetlil še z drugimi viri in pričami. In še leta 1932, ko je slednjič dal svoje zapise na svetlo,10 jih sploh ni dal natisniti tako, kakor si jih je bil zapisal, temveč jih je skušal urediti v nekako celoto, pri čemer je pa izpustil večkrat kakšno bistveno črto, neko hote, drugo morebiti iz nepazljivosti. Tako tudi v našem primeru. Da bi mogli dobiti natančen pregled vsega, kar je Zupan slišal v tej zadevi od Prešernove sestre, edine takrat živeče in o zadevnih dogodkih neposredno poučene priče,11 hočem navesti v kronološkem redu vse njene besede o tem, kakor so ohranjene v Zupanovih zapisih. Iz le-teh pa ni razvidno, na katero Zupanovo vprašanje je Lenka začela pripovedovati o nekakšnih prizadevanjih, da bi se Prešeren oženil po končanih študijah najprej s Scheuehenstuelovo hčerjo. Rekla je pa o tem tole: »Scheuchenstuelovo, ki jo je pozneje vzel Pajek, bi bil moral vzeti doktor. ,Je nočem, ker pravi, da Preš. nima vere', je doktor dejal... Stric Jožef bi bili radi, da bi jo bil vzel dr. Frone. Katra je rekla, da bi ga bila vzela Scheuchenstuelova — pa ne vem, ali bi ga bila, ali ne. t" Ta doslej neznana zgodba iz Prešernovega življenja se je mogla zgoditi v dobi, ko je bil pesnik praktikant pri fiskalnem uradu, t. j. od 0 Dolgo časa založeni v Škofji Loki, danes med drugo Zupanovo zapuščino v NUK v Lj. 10 Mladika 1932, 270—273, 309—312, 347—349, 390—392, 427-429. O našem problemu glej na str. 310. Nato še v knjižici : Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje, 1933. 11 Lenka je stanovala od »adventa 1828 do kresa 1829 letac v Ljubljani v istem stanovanju kakor pesnik, potem je pa kuhala stricu Froncu na Goričici, kamor je zahajal na počitnice dr. Snoj, svak Prešernove »neveste«, in z njegovo družino ona, prišedša iz Gradca z materjo. Lenka izrečno trdi, da je to žensko videla na dan sv. Ane (26. VII.) na Goričici v cerkvi. la Točnega dneva tega pogovora ni bilo mogoče ugotoviti, ker je Zupanov rokopis na tem mestu nekam nepregleden: oba lista s temi podatki sta zlepljena, vsak iz dveh listov, in besedilo, ki je zapisano s črnilom, je na levi strani lista, kar nasprotuje načinu drugih zapisov v tem zvezku. Ti so pisani s svinčnikom in se bero vedno na desni strani trdo sešitega zvezka. Vendar ni posebnega dvoma, da so zapiski iz 1880. leta, in sicer iz dne 17. V., čeprav bi tudi bilo mogoče misliti, da so že iz 1879. leta. 7. maja 1829. leta do 17. decembra 1831. Ker je izpričano po Lenkinem pripovedovanju in po uradnih aktih, da je bil prokurator Scheuchenstuel Prešernu naklonjen (zakaj, to je drugo vprašanje), je mogoče, da so se pletle podobne spletke med njegovim praktikantom, čigar delavnost in strokovno sposobnost je večkrat poudaril v uradnih spisih, in njegovo najstarejšo hčerjo Julijo. Ta je bila vernica janzenistič-nega kova, toda čutila se je Kranjico in je prepisovala in širila Metelkove nabožne spise med znankami." Pozneje je vzela Janeza Pajka, okrajnega predstojnika v Kranju, in živela ob Prešernovi smrti tam. Govorice o možnosti njene zakonske zveze s Prešernom so mogle nastajati v prvi dobi Prešernovega prakticiranja v fiskalnem uradu, nekako do odklonitve prve pesnikove prošnje za uradni adjutum <1. X. 1829). Nato se je začel spreminjati pesnikov odnos do dela v fiskalnem uradu in pesnik je začel razmišljati o drugačnih poklicih, zlasti o advokaturi, čeprav je ostal še nad dve leti v prejšnji praksi. V tej dobi je najbrž šele spoznal Gradčanko Khlunovo, in sicer pri njenem svaku, ljubljanskem sodniku Snoju, s katerim je imel uradne opravke v svoji kriminalni praksi pri ljubljanskem sodišču, kjer je prakticiral daljšo dobo od novega leta 1829 dalje in opravljal posle preiskovalnega sodnika.1' Glede na to znanstvo in njegove posledice je Lenka prvič (17. V. 1880) odgovorila Zupanu na vprašanje: »O kateri so govorili, da jo bi bil vzel pozneje (za Scheuchenstuelovo) Prešerni?« — tole: »Eno iz Gradca je hotel vzeti; prav nič ni znala slovenski; zato se je šalil Frone: ,Moja žena bo nemškuta; pa se kranjski piše.' ,Kljun' se je pisala. Potem se je razdrlo to in ona je še kot mlada umrla.15 Sila veliko mu je pisala ta Kljun." Dokt. Jaka Zupan je še rekel: Je ,falil' dokt., da je ni vzel; ona je morda žalosti umrla.17 ,0, menda ne!' sem rekla.18 Je bila... ženska.« — Dne 24. VIII. 1881 je Lenka odgovorila na ponovno Zupanovo vprašanje: »Kam so prišla ta pisma ,Kljun', ki pravite, da jih mnogo bilo?« tole: »Pisma je pa doktor nazaj poslal. Mati so bili ravno doli in so rekli: Pisma jej pošlji nazaj, če je vzeti ne moreš. On je pa rekel: Bo pa sem prišla. In je res potlej v Ljubljano iz Gradca prišla. Bila je v Gradci doma in Nemka; v Ljubljano je le prišla, ko je sestro obiskala. — Sestra je Snoja, nekega imenitnega uradnika imela. Ali je bil ,Rath' ali kali. Snoj je bil pa Ljubljančan. Ta Kljun je bila nemške rodovine; zato je doktor j - 13 Prim. SR 1949, 5 (14. opomba pod črto). 14 Lenka se je vedela spominjati, da je zasliševal tudi nekega mladega hudodelca, ki so ga obsodili na smrt in res tudi obesili. 15 Poznejši Lenkin odgovor na ponovno Zupanovo vprašanje, vpisan z drugačnim svinčnikom med besedi: mlada umrla: »v Gradci, mislim.« 16 Tu vmes sledi dvoje Zupanovih vprašanj: »Kam? Kje so sedaj?« in s svinčnikom dne 1. IX. 1888 pripisani Lenkin odgovor: »Kam prešla? — Ne vem, kam.« 17 O ponovnem vprašanju Toma Zupana, ki sicer ni v rokopisu zabeleženo, pa priča Lenkin odgovor, zapisan 7. IX. 1888: »Jaka Zupan rekli — ker mlada umrla.« Glede na vprašanje o pismih je pa tisti dan Lenka povedala: »Enkrat jih je nazaj ,pogerovala' ker jej precej dolgo ni pisal — ali jih je poslal, ali ne — ne vem.« 18 Sledi Zupanovo vprašanje: »Kje ste to rekli?« Nanj Lenka očitno ni odgovorila. rekel: ,Moja žena se ne bo inogla kregati s sestrami, ko nobena nemško ne zna.' Ta ,stari' Jakob Zupan so se pa še v Št. Rupertu potem tako kregali: ,Umrla je od žalosti, ker je ni vzel.' Doktor pa je rekel: ,Jaz jej nisem nobene krivice storil; ona se brez mene lahko omoži in jaz pa tudi.' Nas pa mu nihče ni branil. Videla sem jo enkrat, bila je kaj... ženska. Enkrat mu je pisala: ,Tvoja žlahta nam najine sreče brani.' Mati pa so ob tem pismu rekli: ,Če je lepa, pa modra ni, ki tako piše' in so mu jo odsvetovali.19 Pa tudi sama sta si morala kaj sporeči. — Dne 10. IX. 1882 je Tomo Zupan zopet vprašal Lenko, kako je brat živel po končni vrnitvi v Ljubljano 1828. leta. In ženica mu je odgovorila s temi nekoliko nejasnimi besedami : »Zadrževali (?) so ga le pri Scheuchen,ao ko je domu prišel. Le tako nekaj je pisal. Potem je prišel k Scheuchenst. ; pa je le nekaj malega imel, ki je prakticiral. Rekli so mu nekateri, da naj raje profesor postane.« Tu je Zupan zapisal na desni strani zvezka, kamor si je zapisoval te pogovore, Lenkin odgovor na svoje vmesno, dasi v zvezku nezabeleženo vprašanje, ki se je najbrž glasilo: Kdo mu je rekel?: »Snoj... ga je štimal, da naj postane profesor. Snoj je imel eno sestro tiste Klun-ove iz Gradca. Zato ga je štimal. — Kavčijon bi bil pa moral velik biti; so pa rekli: Kavčijon bomo mi dali. Dokt.: ,Jaz pa nočem, da bi žena mene gospoda naredila; bom pa jaz raje njo naredil za gospo.' — So pa imeli. Toliko pisem mu je pisala in je sama sem prišla. Ko je zahtevala pisma nazaj, poslal je vse. Pa menda dokt. tudi želje" ni imel do ženiva" veselje. Po leti so časih blizo Goričice stanovali, zato sem jo jaz videla sv. Ane dan, ko bila v cerkvi na ,Goričici' pri maši. — Kaj s—r ženska je bila.« — Dne 10. IX. 1885 je pa Lenka dodala gotovo na izrecno ponovno vprašanje Toma Zupana še tole: »Od Klunove je pravil Jaka Zupan, dokt., da se je pred njim pritožila, da je doktor ni vzel in da je od žalosti umrla, je rekel. Jaz, ja! sem pa rekla: ,0, menda ne od žalosti umrla!'« — Ce strnemo to pripovedovanje, ki obsega vse, česar se je Lenka o tej zadevi mogla domisliti v desetletni dobi (od 1880—1890), t. j. petdeset do šestdeset let po resničnih dogodkih, potem smemo zaključiti, da je hotela reči: 1. da je Prešeren spoznal v Ljubljani pri sodniku Snoju njegovo graško svakinjo in da je med njim in njegovo novo znanko nastalo resno razmerje, ki se je stopnjevalo pri obeh v sklep, da se vzameta. Podoba je, da so v tej dobi skušali Prešernu sugerirati neko poklicno pot (profesuro?, advokaturo?), ki naj bi jo bil ubral z nevestino doto; 19 Zupanova kasnejša opomba: »Mati zelo natanka ženska — na besede.« 50 Druga beseda ni izpisana in obe sta prečrtani. Leta 1890, dne 21.11. je pa Lenka v ljubljanski bolnišnici Zupanu odločno izjavila: »Koj ko je z Dunaja prišel, je bil pri Scheuchenstuelu. Sploh je službo koj dobil — le, če je bil prej še pri Baum-gartnerju — kakor pri Scheuchenstuelu.« 21 Prečrtano. " Med besedi: do in ženiva je Zupan kasneje zapisal: (te). 2. da pa je nato pesnik iz neznanih razlogov izgubil veselje do te ženitve in da graški nevesti ni več pisal; 3. da pa ona ni odnehala, temveč mu je pošiljala mnogo pisem, meneč, da jima I Prešernova rodbina »srečo brani«; 4. da se je s tem zamerila pesnikovi materi, ki je zdaj sinu odsvetovala to že-nitev, naročajoč mu, naj vrne Oradčanki pisma; 5. da je ona prišla v Ljubljano, a si ni mogla pridobiti pesnikove izgubljene ljubezni ; 6. da je iskala pomoči pri doktorju Jakobu Zupanu, ki mu je tožila o svoji nesreči ; 7. da je kmalu po teh dogodkih umrla, in sicer, kakor je mislil Jakob Zupan, od žalosti." Zanimivo je, da te Lenkine podatke vsaj rahlo podpremo s pesnikovimi besedami iz pisem, ki jih je pisal med 5. II. 1832 in 14. III. 1833. leta Copu, Kastelcu in Celakovskemu. Copu je zapisal Prešeren v študentovsko razposajenem, dasi vsebinsko bogatem prvem pismu iz Celovca (5. II.) med drugim stavek: »Die Laibacherinnen scheinen mir im allgemeinen hübscher zu sein als die zivilen Klagenfurterinnen ; jedoch hat eine der letzten einen Eindruck auf mich gemacht, von dem jemand nichts erfahren dürfte.«24 Ta stavek dobro označuje pesnikovo labilno ljubezensko razpoloženje v tej dobi : njegovo srce že vznemirjajo druge ženske lepote, vendar še ni popolnoma brezčuten za to, kaj bi utegnila reči o tem njegova polagoma v brezbrižnost in pozab-ljenje toneča ljubica. Ta »jemand«, o katerem govori Prešeren, je najbrž, kakor ; bomo videli — Khlunova in formulacija stavka je taka, da daje slutiti pesnikovo slabo vest in k ljubosumnosti ali vsaj k naglim in burnim psihičnim reakcijam nagnjeni temperament ženske, ki jo pesnik v mislih zapušča. V drugem, od razposajenosti kipečem pismu Copu (13.11.) Prešeren ni namignil z nobeno besedo v to stran, temveč je celo naročil prijatelju, naj poljubi v njegovem imenu roko Langusovi ženi.26 Tretje (20. II.) in četrto (7. III.) pismo Copu sta povsem literarni, v poslednjem preseneča vprašanje, kakšna mera bi bila najprikladnejša »kranjski romantični tragediji«. O tej piše Prešeren določneje tudi Kastelcu v edinem ohranjenem pismu iz Celovca (10. III.), kjer označuje svoj dramatični načrt kot izvirno ljubezensko karakterno tragedijo in obljublja, da jo bo začel takoj po izpitu pisati. Prilaga tudi posebno pismo, ki ga naj njegova sestra (Katra) izroči po »zelo zanesljivi osebi« naslovljencu. — In nato je poslal Čopu med 29. in 31. III. svoje zadnje pismo iz 23 Iz Lenkinih besed je čutiti, da je bolj z jezikom kakor s prepričanjem odklanjala to misel. 24 Prešeren I, 276. L25 Matevž Langus se je oženil 1830. leta z uradniško hčerjo Ano Wiedenhofer- jevo, kateri je Prešeren rad dvoril. Celovca.20 To priča, da se je Prešeren medtem nekam zresnil, zlasti če primerjamo avtokritičnost tega pisma z buršikoznim razpoloženjem, ki se reži iz njegovih prejšnjih dopisov. Posebno značilen je odstavek o njegovih pesmih za III. zvezek Cbelice. Z nobeno ni več zadovoljen. Po vrsti je obsodil Dohtarja, Sršene, Soldaško, pesem Astrologom (v Poezijah: Zvezdogledom), pesnitev 2e miru srčnemu nevarna leta... (v Poezijah: Prva ljubezen) in sonet Strah (Dve sestri videle so zmoti vdane...), češ da niso primerne pesniku njegovih let in da bi jih bilo mogoče opravičiti samo kot plodove kakega »učenca filozofije«. Nato je še zapisal: Wenn ich diese Liedlein mit meiner gegenwärtigen Prüfung in Verbindung bringe, so fange ich an, an mir selbst zu verzweifeln. Künftige Woche melde ich mich zur Prüfung, bis nun bin ich noch nicht mit der Hälfte der Materie fertig. Nach Grätz getraue ich mir nicht mehr zu schreiben,27 — Ta dva stavka v zvezi s celotno zelo stvarno, vendarle izključno slovstvenim problemom posvečeno vsebino citiranega pisma dokazujeta, da so v treh mesecih celovškega bivanja kritično dozoreli problemi, ki jih je Prešeren v početku komaj dobro občutil, ali pa se jih še sploh ni zavedal. Živo je ostalo njegovo zanimanje za slovenske literarne zadeve sploh, zlasti pa za lastno poetično tvornost, toda tudi v tem je prehodil v tem času dolgo pot od prekipevajoče slovstvene samozadovoljnosti prvega pisma do prekritičnega pogleda na svoje »pesmice« v zadnjem dopisu. Te se mu zdijo zdaj neprimerne »pesniku njegovih let«, kar je razumljivo, saj vemo, da je že v začetku marca intenzivno razmišljal o »slovenski romantični tragediji«. Ta prehod od lirskega in satiričnega ustvarjanja do intenzivnega razmišljanja o tragičnem ustvarjanju2" potemtakem ni bil samo posledica umetniškega hotenja, temveč rezultat konkretnega osebnega doživljanja, ki je moralo biti v sorodstvu z idejo in vsebino snovane tragedije. To doživljanje pa je treba iskati glede na to, da je pesnik sam označil kot »poglavitno temo« svoje tragedije — ljubezen, in sicer neko posebno ljubezen, ki nima na sebi nič literarnega,2" v razvoju pesnikovih ljubezenskih čustev do tiste neznanke, o kateri je menil pesnik že 5. febr. 1.1. v pismu Čopu,30 da bi ne smela ničesar zvedeti o tem, kako ga je erotično vznemirila takoj po prihodu neka Celovčanka. Ta neznanka je pa morala biti, kakor nam razodevajo Prešernove besede f v »zadnjem« celovškem pismu Čopu31 — edino Oradčanka Khlunova. 20 Vsaj nobeno drugo se ni ohranilo. Čudno pa se zdi, da bi vso nadaljnjo ce- lovško dobo (do začetka poletja) Prešeren ne bil prijatelju več pisal. Verjetno je, da je nekdo, morebiti Prešeren sam, izločil iz Čopove zapuščine svoja nadaljnja pisma, ki so vsebovala gotovo kakšne jasnejše migljaje na razplet razmerja s Klunovo. 27 Prešeren I, 287. Podčrtal pisatelj! 28 ako tudi nič več ni storil. 29 Liebe wird das Hauptthema sein. Reminiszenzen an Tragödien oder auch Erzählungen werden schwerlich zu finden sein. Prešeren — Kastelcu 10. III. 1832. Prim. Prešeren I, 283. 30 Prešeren I, 276. 31 Nach Grätz getraue ich mir nicht mehr zu schreiben. Prim. 1. с. Kaj pa se je moglo dogajali med njim in njo, da je prišel do tako svojevrstnega zaključka? Tudi glede tega nam je zapustil Prešeren nekakšno spoznavno možnost, in sicer v stavku, ki ga je zapisal v pismu z dne 14. marca 1833 Čelakovskemu. V njem se opravičuje zaradi odlašanja z odgovorom na njegovo, skoraj pred tremi meseci prejeto pismo, češ mislil je, da bi mu ne bil mogel ustreči s svojim pisanjem, ker mu je bil že Čop odpisal, obenem je pa priznal še tole: »... in zraven sim tako zanikarni pisar, de se mi je ljubezen z' nekakšino Gospodično v' Gradcu le zavolj tega poderla, ker sim ji premalokedaj pisal.t3* To priznanje, ki je sicer res že iz dobe, ! ko je Prešeren krizo prebolel in ga je »prosto srce« gnalo v nove ljubezenske za-pletljaje, nam pa omogoča v zvezi s tem, kar je pesnik namignil o »neznankinem« značaju v prvem celovškem pismu Čopu, vsaj bežen vpogled v to, kar se je dogajalo v celovški dobi med njim in Khlunovo. Prešeren se je bil že v zadnjih ljubljanskih časih graški nevesti odtujil. V Celovcu se je sprva čutil sproščenega in se je vdajal v svoji osnovni preobčutljivosti ali nadpovprečni dovzetnosti za žensko lepoto novim »ljubezenskim sanjam«, še vedno se živo zavedajoč učinka, ki bi ga bila mogla povzročiti beseda o tem pri Khlunovi. V tem razpoloženju ni mogel odgovarjati na zaporedna pisma Khlunove vse dotlej, dokler ni po lastnem preudarku prišel do sklepa, da bi bilo poslej vsako pismo brezsmiselno. Do tega sklepa pa je mogel priti tedaj, ko je v njem ugasnil vsak žar nekdanjega čustva. Tega si zdaj ni upal sporočiti Khlunovi in zato je rajši molčal, v sebi pa je doživljal tragične očitke vesti, ki so jih nedvomno ostrile prošnje in rotenja Oradčanke. Tu je vzrasla v njem misel na »ljubezensko tragedijo«, ki bi ga gotovo rešila najhujšega trpljenja glede na psihično olajšanje, ki sledi sleherni, tako tudi umetniški izpovedi.33 Lenkini spomini pa kažejo na to, da Prešeren vendarle ni izsilil s svojim »celovškim« molkom razpleta nevzdržnega razmerja s Khlunovo, temveč da je »zapuščena« res prišla poleti 1832 na Kranjsko, česar se je Prešeren tako bal v pogovoru z materjo ob njenem obisku, najbrž takoj po vrnitvi iz Celovca, kakor pripoveduje Lenka. Takrat je Khlunova ostala dlje v naših krajih in je s svojimi sorodniki letovala najbrž na kakem gradu v bližini tedanje Goričice, kakor se je imenoval tedanji kuratni beneficij mengeške župnije sredi Domžal, iz katerega se je razvila kasneje župnija v Domžalah. 32 Prešeren I, 292. Ležeče natisnjene besede podčrtal avtor članka. 33 Prim, knjigo nemškega literarnega zgodovinarja in esteta Gundolfa o Goetheju, v kateri je poizkušal skoraj vsa velika pesnikova dejanja utemeljiti v Goethe- 1 jevem stremljenju, premagati mladostno ljubezensko krivdo. Tako daleč naša razlaga ne sega, temveč se sklicuje samo na vsakomur jasni učinek, ki ga ima pri večini ljudi kakršnakoli izpoved v hudi duševni stiski. Razumljivo je, da se bo umetnik določenega psihološkega in ustvarjalnega tipa skušal vsaj ob določenih prilikah izpovedati v obliki in ideji neke svoje umetnine. Da nekaj podobnega lahko domnevamo tudi pri Prešernu v tem konkretnem primeru, nam dovoljuje njegov načrt tragedije sredi lahkotnega lirskega in satiričnega ustvarjanja in njegova izrecna obsodba tega ustvarjanja. Tisti čas je gotovo prišlo do bližjih stikov med Prešernom in Khlunovo, toda Gradčanka si ni mogla priboriti pesnikove izgubljene ljubezni in je odšla v žalosti in obupu, če smemo verjeti Jakobu Zupanu, kateremu je baje zaupala svoje gorje, v domači kraj. Tam je po ponovnem zatrjevanju iste priče kmalu, vsekakor pa še v mladih letih umrla. To se je dalo izluščiti, mislim, da z vso upravičenostjo, kolikor je pač nudi analiza tako nepopolnega gradiva, iz Lenkinih spominov3* in iz Prešernovih pisem Čopu, Kastelcu in Čelakovskemu. Toda kaj nam sporočajo uradni zapisi in drugi viri o tej Khlunovi? Tako malo, zlasti po letu 1832, da bi že zato mogli misliti na njen zgodnji in morebiti celo tragični konec. Ugotoviti se je dalo s pomočjo požrtvovalnih pomočnikov,35 da sta se rodili gornjeradgonskemu graščinskemu oskrbniku Ignaciju Khlunu, pozneje lastniku hiše (Bürgergasse 24, danes 14) v Gradcu, in njegovi ženi Kajetani, roj. Testaller, dve hčeri, in sicer 7. decembra 1798 Marija Kajetana in 26. julija 1801 Marija Ana. Poleg teh dveh se ni omenjeni zakonski dvojici od 1798 pa do 1815 rodil noben drug otrok, kakor so pokazala iskanja v krstni knjigi radgonske (do leta 1812), nato pa v krstni knjigi gornjeradgonske župnije, ki se je tisto leto odcepila od mestne, radgonske. Ker je pa Marija Ana Khlunova vzela že okrog leta 182130 magistratnega svetnika Janeza Krizostoma Snoja, od začetka leta 1824 svetnika ljubljanskega mestnega in deželnega sodišča,37 je mogla postati Prešernova nevesta samo njena starejša sestra Marija Kajetana, ako je seveda poročilo Walterja Schmida — Kidriču glede imena Snojeve neveste točno. Toda tudi v primeru, da bi se starejša sestra poročila s Snojem, je razloček v starosti obeh tako malenkosten, da smemo sklepati, da je bila tista Khlunova, s katero se je spoznal Prešeren okrog leta 1829 v vsakem primeru »dekle staro«. S tem pa so bili podani spričo Prešernove preobčutljivosti za rosno dekliško mladost in lepoto vsi pogoji za tragični razplet tega znanja. Vsa nadaljnja poizvedovanja po usodi zapuščene Kajetane Khlunove po letu 1832, ki jih je opravil z vzgledno požrtvovalnostjo graški slušatelj slavistike Mache, so bila brezuspešna. V nobeni graški župniji ni zapisana ne njena poroka ne njena smrt. Pač je Mache mogel ugotoviti smrtni dan očeta Ignacija Khluna (3. septembra 1822) in matere Kajetane (27. oktobra 1844) kakor tudi smrtne dneve drugih oseb 31 Točnost Lenkinega spomina dokazuje njena beseda da je videla Khlunovo v cerkvi na Goričici prav na dan sv. Ane (26. VII.) 1832, kar je zelo verjetno, ker je bilo tisti dan na Goričici nekakšno »žegnanje«. Stranski oltar je bil namreč posvečen tej svetnici. Razen nedelj in praznikov goriški beneficiati niso smeli oprav- ljati nobenih cerkvenih slovesnosti. Na to so ljubosumno pazili mengeški župniki. Prim. Franc Bernik, Zgodovina fare Domžale 1923, 60. 35 Graškega univ. prof. dr. Josefa Matla, njegovega slušatelja Ernesta Macheja in župnika v Radgoni dr. Augusta Krausa. 30 Dne 22. nov. 1822 je vpisan v krstni knjigi graške stolne župnije krst njegove hčerke. Prim. Prešeren II, 403. (Poročilo Walterja Schmida — profesorju Kidriču.) j 37 Kidrič, Prešernove Lavre IV, LZ 1931, 613. istega imena, najbrž bližnjih sorodnikov (strica, tete in bratranca) Prešernove Grad-čanke. Toda ne samo, da ni v nobeni matični knjigi graških župnij sledu o Mariji Kajetani Khlunovi, tudi v deželnem arhivu (zemljiška knjiga, zapuščinski inventarji, repertoriji gubernija), v uradu za raziskovanje družin (Das Amt für Familienforschung), v zapisih o ljudskem štetju na magistratu, v mestnem muzeju in še v nekaterih drugih uradih, kjer bi upravičeno iskali podatkov o nekem graškem meščanu, ni nobene vesti o njej.38 Ta molk o neki meščanki in, kakor vse kaže, premožni je vendarle čuden, čeprav je mogoče, da se je kak podatek o njej izmuznil tudi najbolj vestnemu raziskovalcu. IToda če si ob tem pokličemo v spomin Lenkino pripovedovanje, zlasti po njej sporočene ponovne očitke Jakoba Zupana, da je bil Prešeren kriv zgodnje smrti Marije Kajetane Khlunove, ki da je umrla od žalosti, potem se nekako ne moremo ubraniti misli na njeno tragično smrt. V tej misli pa nas podpira tudi sonet Pov'dö let starih čudne izročila... in celotni venec Sonetov — nesreče. Nesreča, ki jo je priklical Prešeren na Khlunovo in nase s svojo nezvestobo, izvirajočo iz njegove preobčutljivosti za žensko lepoto — spet pogojem svojega pesniškega genija — in s precenjevanjem ustvarjalčeve svobode v zasebnem življenju, je bila tako strašna, da je do dna spremenila njegovo pesem. Medtem ko je spoznaval v svoji, do tedaj najgloblji in najbolj tragični pesmi Slovo od mladosti življenje kot nesmiselno opravilo: »doklèr, da smo brez dna polnili sode, 'zučč nas v star'jih letih časov sile« — ga zdaj prevzame: »življenja gnus, nadlog in stisk ne malo,« in pred duhovnimi očmi se mu odpre: »globoko brezno brez vse rešne poti.« Posebno zanimiva je njegova psihična reakcija na to doživetje! Kakor kažejo nekatera mesta iz pisem in Lenkinih spominov, da se ni zavedal vse daljnosežnosti svojega ravnanja s Khlunovo,30 tako je tudi ob »nesreči«, ki je sledila iz tega ravnanja, sicer občutil globoko krivdo,40 a je v ostalih sonetih te pesnitve duševno agirai 38 2al, da so imeniki mrličev pri pokopališču Sv. Lenarda ohranjeni šele od leta 1850, zapisi v knjige mrliškega oglednega urada pa šele od 1875. Tudi »indices« ljudskega štetja v magistratu sta ohranjena samo za leti 1850 in 1857. Toda ta neuspeh ne sme motiti nikogar, ki mu je mar, da se razjasni življenjsko jedro Sonetov nesreče, da ne bi nadalje iskal podatkov o življenju in smrti Khlunove. šele če bi res mogli ugotoviti, da je umrla neposredno po teh dogodkih, bi dobili Sonetje nesreče vso življenjsko luč, naše pisanje pa končno potrdilo. 30 Prim., da se ni upal več pisati Khlunovi, potem ko ji daljši čas ni odgovarjal na pisma, ali da je po vrnitvi iz Celovca tolažil sebe in druge z besedami: »Jaz jej nisem nobene krivice storil; ona se brez mene lahko omoži in jaz pa tudi.« Tudi njegovo obotavljanje z vrnitvijo njenih pisem, češ da »bo potem sem prišla«, priča, da si ni bil v svesti, kaj lahko njegova odpoved povzroči v prezreli meščanski ženski. 40 Prim, sonet: Pov'dö let starih čudne izročila... 12 Slav. rovija J 73 kakor človek, ki je po čudnem naključju, etično tako rekoč neprizadet zabredel v to krivdo. Njegovo doživljanje krivde je potemtakem bolj antično kakor krščansko.11 Zato je pa tudi njegovo hrepenenje po smrti prav tako iskreno kakor njegova žalost za izgubljenim patriarhalnim življenjem v Vrbi. In v tem smislu je tudi njegova resignacija v zadnjem sonetu ne samo mogoča takoj za sonetom, v katerem tako zavzeto kliče smrt, kakor n. pr. Sofoklejev Edip po razkritju svojega nehotenega hudodelstva, temveč tudi psihološko in umetniško prepričljiva. Tako je tudi zamisel odkletve iz grozotne življenjske zagate, v katero je zašel ob nesreči, ki jo je povzročil - skoraj nevede, sledeč pač edinole svojemu imanentnemu gonu za žensko lepoto, antičnega duha in antične podobe. Mislim in podobam prvega, zlasti pa tretjega Soneta nesreče (Popotnik pride v Afrike puščavo...), posebno tako edipovsko občutenim stihom: »Tako mladen'ča gledati je gnalo naključje zdanjih dni, dokler napoti prihodnosti bilo je zagrinjalo. Zvedrila se je noč, zija nasproti življenja gnus, nadlog in stisk ne malo, globoko brezno brez vse rešne poti« odgovarjajo v Sonetnem vencu, posebno v 11. sonetu, prav tako antično zamišljeni, a globoko osebno občuteni stihi: »Ur temnih so zatirale jih sile vse pevca dni, ki te ti pesmi poje, obup, življenja gnus začela boje, Erin'je vse so se ga polastile. Kot v veži je Orest Dijane mile zadobil spet bil zdravje duše svoje, tak' bi bile se od ljubezni tvoje vmirile prsi, lica se zjasnile. — Antični ifigenijski motiv odkletve prejšnjega zlega dejanja z novo, čisto sestrin-sko ljubeznijo in hrepenenje po novi, orfejsko lepi in mogočni pesmi sta pomagala Prešernu, kakor pričajo Gazele in Sonetni venec, da je premagal globoko duševno nesrečo, v katero je zabredel po bolj usojenem kakor hotenem razhodu z Marijo Kajetano Khlunovo in po vesteh o njeni bolj ali manj tragični usodi. Na njunih krilih se je spet mogel dvigniti k novim življenjskim in umetniškim upom in bojaznim. Г" Sedmorica Sonetov nesreče je pa ostala monumentalna umetniška podoba težke erotično-miselne drame iskanj, blodenj in bolečin neukrotljivega pesniškega genija in '—«t-— 41 Zato v Sonetnem vencu (v 11. in 13. sonetu) pričakuje odrešitve v antičnem ne v krščanskem smislu. Julija mu naj kakor Ifigenija Orestu s svojo ljubeznijo odvzame breme prekletstva. V sonetu Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi... sicer imenuje med mukami, ki jih trpi, tudi kes, ki pa mu je čuvaj v življenja ječi, ne pomočnik pri etičnem očiščevanju. otroško dobrega človeka, ki je pa prehitel dobo in njene zakone ter je zaman iskal ustreznega rodbinskega in poklicnega mesta v svojem, ob njegovi pesmi šele k narodni in kulturni zavesti plaho stremečem, nesvobodnem ljudstvu v že razviharjenih, a vendar še tako nizkih in težečih obzorjih predmarca, v etnično sicer slovenski, a upravno in kulturno avstrijsko-nemški provinci, neposredno po julijski revoluciji, ki je zamolklo odmevala tudi v teh, na videz tako mrtvih in gluhih provincah pre-snavljajoče se Evrope. Résumé Le cycle des six sonnets de Prešeren, généralement connu sous le titre »Sonetje nesreče« (Les Sonnets du Malheur) était primitivement composé de sept sonnets. Cependant, avant leur première publication dans l'almanach »Kranjska Čbelica« IV, 1834, le poète se décida à supprimer le premier sonnet (»Pov'dö let starih čudne izročila...« — On conte une vieille histoire étrange ...) et n'en fit imprimer que les six suivants sans leur ancien titre collectif. De même, dans l'édition de ses Poésies complètes (1847), ne figurent ni le sonnet supprimé ni 1'ančien titre du cycle. (Dans les éditions contemporaines, ce cycle de sonnets porte son titre primitif »Sonetje nesreče«, ce qui est, dans une certaine mesure, contraire à la volonté du poète.) La décision de Prešeren cependant montre clairement la profonde signification que le poète attribuait au sonnet supprimé. Celui-ci devait donc, par son contenu, justifier le titre primitif du cycle tout entier. S'étant décidé de supprimer ce sonnet, le poète se sentit, par conséquent, obligé de supprimer aussi l'ancien titre du cycle, bien qu'il fût à un certain moment tenté de le garder. Il nous est donc permis de supposer que le sonnet supprimé doive être celui qui détient la clef du malheur, source de désillusions et de plaintes, et qui donne l'empreinte à tout le cycle de ces sept sonnets. Dans ce sonnet, Prešeren reprend la légende des jeunes filles mortes du livre Phlegontis Tralliani Opuscula, Halae 1822, Ileçl ôeu/шЛ» 2—21. Selon cette légende, il arrive que des jeunes filles mortes sortent de leur tombe pour chercher l'assouvissement à leur ardeur amoureuse auprès des amants vivants, jusqu'à ce qu'elles les tuent par leur insatiabilité, ayant sucé tout le sang de leurs veines. Cette vieille légende forme le contenu des deux quatrains, tandis que dans les deux tercets, Prešeren exprime la douloureuse conviction que sa bien-aimée aussi est une envoyée du royaume de la mort. C'est pourquoi elle ne permet pas à son esprit de s'élever à une sérénité olympienne; à cause d'elle, sa poésie n'est que gémissements et blasphèmes d'une âme tourmentée par les Erinnyes et qui ignore la joie de vivre. Cette douloureuse et sincère application du conte antique au propre destin du poète nous induit à chercher dans sa vie des événements concrets desquels aurait pu naître une image si horrible du malheur. Selon l'opinion de l'auteur, l'esprit du poète, à cette époque-là, était sous l'influence de la conclusion tragique de son expérience amoureuse avec Marija Kajetana Khlun de Graz (1798—?). Prešeren avait décidé de rompre les liens qui, pendant plusieurs années, les avaient unis. L'auteur analyse les notes authentiques écrites d'après les souvenirs de la sœur du poète, Lenka, ainsi que les lettres contemporaines du poète à ses amis Čop, Kastelic et Celakovsky. Il en résulte qu'au printemps de 1832, Prešeren, sous l'influence d'un nouveau sentiment plus puissant, s'était probablement détourné de Marija Khlun qui, cependant, tâchait désespérément de reconquérir son amour. N'ayant pas réussi, elle dut sombrer dans une crise violente dont nous ne sommes aujourd'hui pas encore en état de déterminer les circonstances. Le fait est qu'après cet événement on ne 12* 175 trouve plus aucune trace de cette personne. Depuis ce temps-là, son nom n'apparaît plus dans aucun document officiel et ne figure, dans les registres de la ville de Graz, ni parmi les vivants, ni parmi les morts. Et pourtant elle était la fille d'un riche et notable bourgeois. La sœur du poète, Lenka, se rappelait cependant que Jakob Zupan, ami de Prešeren, lui avait dit à plusieurs reprises que Marija Khlun était morte de désespoir après l'abandon du poète. Il nous est donc permis de conclure que l'image de la bien-aimée morte et qui quitte sa tombe pour venir hanter l'infidèle, soit celle de Marija Khlun morte ou, au moins, le symbole de son propre malheur et de celui de son amante dont le poète se sentait coupable. Un autre poème contemporain de Prešeren sert d'appui à cette thèse. C'est la »Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori« (Légende de la construction de l'église à Šmarna gora) qui a pour thème l'infidélité de l'homme et la mort subite de la jeune fille abandonnée lorsqu'elle apprend la trahison de celui qui avait abusé de sa confiance. Cette confession poétique soulagea la souffrance de Prešeren et atténua la conscience de la faute dont il s'était rendu responsable sans mauvaise intention. Son hypersensibilité et son penchant inné pour la beauté des jeunes filles en fleur furent une des causes principales qui le détournèrent de la beauté mûre de Marija Khlun et le jetèrent à la rencontre de nouvelles expériences sentimentales. Un nouvel amour devait le purifier du sentiment de sa culpabilité. Le poète de Julija Primic, âgée de dix-sept ans, était en train de naître. C'est pourquoi, en été de 1833, il supprima dans le manuscrit de la »Čbelica« le premier sonnet de son cycle pour essayer de l'ensevelir dans l'oubli et, avec lui, son contenu vécu. Les six autres sonnets parurent dans la »Čbelica«. Ayant condamné le premier sonnet, il se crut obligé de renoncer au titre collectif primitif. Mais la compréhension des six sonnets conservés devient ainsi plus difficile. Jakob K el emina LANGOBARDSKI SiPOMINI PRI SLOVENCIH 1. Slovenci smo v teku zgodovine prišli v stike z raznimi germanskimi plemeni; v Zakarpatju z Goti, v novi domovini pa z Langobardi, Franki in Bavarci. Vsako tako srečanje je pomenilo posebno razdobje v življenju našega naroda. Slovensko-langobardski odnosi so se odigravali v času, ko smo se morali na novo pridobljenih tleh uveljaviti kot narodna edinica. Srečnejši kakor naš germanski sosed smo mogli celo ohraniti — dasi ne brez žrtev — svojo samobitnost, medtem ko jo je toliko močnejši Iangobardski narod zgubil za kazen, ker si je drznil »vdreti v raj sredozemske kulture«. V naslednji razpravi bom skušal opisati mnogostranske stike med nami in tem narodom;1 seveda ostane politična zgodovina in podobna vprašanja izven okvira te študije.2 Historično geografijo nam more osvetliti delo, ki tudi pripada k literarnim spomenikom langobardske dobe. To je Ravenatova Cosmographia, ki jo stavi Jos. Marquart3 v dobo okrog leta 734. Spis je res sestavljen na antičnih virih in navaja imena, o katerih ne vemo, ali še ustrezajo tedanjim prilikam; vendar razodevajo razni podatki, da je avtor upošteval razmere svojih časov, n. pr. Alpes Julia je postalo jugum Carnium, za Noricum je stopilo ime Carantanum; meja Italije je prenesena od Trojan na jugum Carnium etc. Antična imena za kraje po Panoniji, Istri, Dalmaciji in Epiru so še našteta v večjem številu v Epitome Chronicorum Cassinensium,4 ki je baje nastalo leta 754 — Muratori, izdavatelj kronike, jo potisne v leto okrog 1000. V glavnem pa ravno v Iangobardski dobi ugasne antična tradicija bodisi v pogledu geografskih nazivov, bodisi drugod. 1 Iz bogate etnografske literature navedem: Fr. Kauffmann, Deutshe Altertumskunde I. II. ( = Matthias, Handbuch des deutschen Unterrichts. München. Beck). Upoštevana so vprašanja starožitnosti. — E. Gamillscheg, Romania Germanica. Sprach- und Siedlungsgeschichte der Germanen auf dem Boden der alten Römerzeit 1935. Zv. II. Die Langobarden. Die altgermanischen Bestandteile des Ostgermanischen. Altgermanisches im Alpenromanischen (Pauls Grundrisz der germ. Philologie). — C. Battisti, Studi di storia linguistica e nazionale del Trentino 1922. 2 L. Hauptmann, Erläuterungen zum historischen Atlas. I. del. Wien 1920. — M. Kos, K postanku zap. slovenske meje. Razprave znanstv. društva V—VI, 1930. S prejšnjo literaturo; isti: K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, CZN 26, 202 si. 3 Anonymi Ravennatis Cosmographia. Ed. Pinder et Parthey. Pridodan je Guidonis Geographica, ekscerpt iz Ravenata, prirejen v 10. stoletju. 4 Priobčil Muratori, RIS, II, 353. Našteva daritve, ki jih je baje cesar Justinian poklonil Cassinu. Govoreč o langobardskih tradicijah pri nas in Hrvatih, moramo upoštevati, da je vse to prišlo k nam skoz romanski medij ; spomin na tolikanj važno langobardsko dobo je pri nas tako zabrisan, da ni ohranjeno niti kako ime za ta narod analogno nemškemu Lancbartun itd. Naši narodni mejaši v oni dobi so bili Romani, stoječi pod langobardsko oblastjo; potrebno bo tedaj, da se pritegnejo tudi ti v razpravo, da si ustvarimo sliko o mejah slovenskih naselbin. 2. Natančen položaj Langobardov v družini germanskih plemen še ni razčiščen. W. Bruckner, ki je priobčil njihove jezikovne ostanke, jih prišteva k anglofrizijski skupini, drugi k nizkonemški. Prvotna bivališča naroda se dajo dokazati na spodnji Labi; tam so ostali tudi po izselitvi znatni deli ljudstva pod imenom Bardi, medtem ko se imenujejo tisti, ki so šli na pot, Langobardi. Njihovega popotovanja po nemški nižini in dalje čez Karpate ne mislim omenjati, ker ne zadevajo naše zgodovine neposredno. Italijo dosežejo leta 568, Slovenci pa zasedejo do leta 595 Noricum do izvirov Drave in so krog leta 600 na vzhodni meji Italije. Za Slovence postane najvažnejši tisti oddelek Langobardov, ki je zavzel severovzhodni kot italijanske nižine — od Livenze proti vzhodu. To je furlanska vojvodina, imenovana tako po političnem središču Forum Julii, ki je bilo v langobardski dobi preimenovano v Civitas Auslriae (furl. Cividal, Cividad, slovensko Čedad, Čevdat [Cig.], nemški Sibdat). Namreč uradno langobardsko ime te vojvodine je bilo Austria, vzhodna dežela, medtem ko se je proti zahodu raztezala Neustria? Mejo langobardske oblasti" proti severu so tvorile Karnske Alpe, ki so dobile svoje ime po keltskem narodu Carnov, ki so si tukaj podvrgli nekdanje prebivalce Venete ali Ilire.7 Na Karne spominja še danes pokrajina Karnija, furl. Çhàrgne; prebivalci so Çltargnèll, slov. Karnjel (Krnjêl) tkalec. 3. Proti vzhodu je zaključeval Italijo spet karnski greben, ki se je nekoč imenoval sAl/ns Julia« (Ravenat), še prej pa venetske gore. Ime jugum Carnium je verjetno prišlo v rabo že v gotski dobi; kajti Ravenat se sklicuje, ko piše te podatke, na gotskega filozofa Marcomira,8 Onstran tega grebena leži patria Carnium ali Carneola ali Carnech patria oziroma patria Carnuntum (Guidonis Geographica). Iz poznejše rabe teh nazivov je razvidno, da so imeli tudi različne pomene. s Lex Luitprandi c. 24, cit. Muratorj, Dissert I, 14. " Pod Langobardi se oblikuje furlanski narod, ki se je zval Romans; naziv je ohranjen v krajevnih imenih, Romans pri Gradiški, 1571 Romanis1 Romanisch (Urbarsteuerregister za Goriško, viced, arhiv v Ljubljani). Ime Latini: prim. F. Kos, Gradivo IV, 508, in M. Kos, Tolm. Urbar 38 (ad 1372). 7 V gotski dobi so omenjeni v soški dolini Lucristani, kar je verjetno ime nekega ilirskega plemena (Cass. Var. I, 29 = Kos, Gradivo I, 4, ad an. 501—4); ilirski naziv: lucru + iste; mogoče isto kar Subocrini, ki se tako imenujejo po Ocra mons. K ilirskim imenom iz tega ozemlja pri Ebertu, Reallexikon, Isontius i. dr. je dodati po Ravenatu Selunto, civitas Carn., A.Mayer, Nast. Viesnik 41, 120. 8 Filozofa Marcomira je zavrnil Mommsen v kraljestvo bajk. Kar se tiče Kranjske, je razvidno vsaj to, da je Ravenat uporabljal pri opisu Kranjske neki grški vir. Ime reke Corcac kaže na grafijo Kôçx.aç, kar ustreza 1. Corca: Natissa, Corca, gurgites Isontii, Paul. Aquil. Carmina II, 1, 5. Strabo ima daljšo obliko Corcoras. Carnium, subst. adjektiv. Iz lokativa "Cargni je nastal slov. Kran ; nerazumljivo mi je, zakaj izvaja Šturm slov. besedo iz podstave Carnia, kar tudi zgodovinsko ne ustreza. Slov. Kran je prevzet v furl. Cragn, ital. Cragno, nem, Chreine. Beseda pomeni: 1. Mesto Kranj; tudi v nemškem viru: »in loco Chreine»." Pozneje Krain-burg. 2. Gorenjsko z visoko in srednjo soško dolino. Tolminski kot je pripadal še v srednjem veku politično pod Kranjsko, tako v listini leta 1063 (Schumi, Ukb. I, št. 41 ). Kranj v pomenu kranjska dežela je še dandanes v rabi.10 Carneola, sb. adj., tvorjen s pripono olus iz C ar nus}1 Obliko pozna že Ravenat, vendar rabi, sledeč gotskemu filozofu, rajši patria Carnech. Pavlu Dijakonu je Carneola domovina Slovencev. V uradnih virih se zadnjič pokaže Carniola poleg novega naziva Chreine leta 973 (Kos, Gradivo II, 444).12 Že v Cosmographiji se pojavi razdelitev te dežele v Gorenjsko (Carnium), tako imenovano po središču, in Dolenjsko (In v alle). Carnicum, sb. adj., je postalo langobardsko *Carnech (ta jezik je izvedel visoko-nemški premik k > ch) ; naziv izvira iz gotske dobe. Carnuntum patria: Besedo rabi Guido in je mogoče učena tvorba kakor Car-notum za Koroško; glej Zeuss, Die Deutschen 618. 4. Po teh opazkah skušajrm) določiti obseg Ravenatove Carneole na podlagi krajevnih imen, ki jih ta sporoča; en del sem skušal dognati v članku Ljubljana (Razprave SAZU I, 1951). Imena, ki se nanašajo na Gorenjsko, so naslednja: Carnium, Scoldium, Bipplium, Ris, Planta, Clemidium, Sedo. 2e Fr. Kos je domneval (Gradivo I), da je treba iskati del teh krajev v gornji in srednji soški dolini. Iz antičnih virov so nam od tukaj sporočena imena treh rimskih postaj: Lacire ('Larice), Via Belloio in Ad Silanos; te bom skušal pritegniti v razlago nazivov v Cosmographiji. Izhodišče pri Ravenatu je Carnium, Kranj, nato gre vrsta po Savi navzgor tja do Trbiža in krene nato na cesto proti Predilu. Tako obhodimo severo-zahodni rob naše pokrajine. Carnium, Kranj. Scoldium (excoldium). Mogoče Lesce pri Radovljici, z večjim rimskim grobljem, (Müllner, Emona 264) ali pa Rateče. Bipplium. Za prvi zlog te besede bip-, vip- bi se dala primerjati razna krajevna imena kot Vipitenum, Vipe, Vipava (Schumi, Archiv I, 229) itd. Mogoče je treba besedo razumeti kot "Via ad Pli(l)ium, prim. V idola = via ad. Aquileia; v srednjem veku Portae Plitianae. Ime Via Belloio je sicer podobno, vendar se z lego ne ujemn. 0 E. Klebel, Carinthia 123, 56 (ca. 1065—77, Gradivo III, 244); 1.1154—56 apud Chrain in loco qui Niwnhoven dicitur, ib. Fr. Kos misli na Kranjsko goro. 10 S. Rutar, Zgod. Tolm. 19 = MMK IV. 11 Razlago je podal C. Zeuss, Die Deutschen etc. 620; P. Skok, Etnolog VII (1934) 53. 12 L. 1626 se ločita še »le provincie di Carniola e Cragno«, M. Preniru, ČZN 18, 21. Kraj bi bil pod Trbižem. Ime Pontâbel, Pontebba, Pontevilla za razlago ne pride v poštev. — Mogoče »majhni Bovc«, Plezzùt, Flitschl? Ris (Rav.) in Lacire (*Larice) v Itin. Anton. Naziva se dasta morda združiti. Lat. larix macesen, furl, laris, lomb. ares. V Ravenatovem imenu je odpadel zlog lakot domneven člen. Fr. Pichler stavi * Larice v Log pod Predilom. Planta (Rav.). Beseda kaže podobnost z imenom Pletium, furl. Plèz, ital. Plezzo, nem. Flitsch, slov. Bovc; tudi lega bi ustrezala. Kar se tiče besede Pletium, naj opozorim na to, da kaže stari nemški zapis 1181—96 Vlicez (Kos, Grad. IV, 652) na romansko pluralno podstavo ('plezzis). Za razlago imena glej Unterforcher, Progr. Eger 1892—3, 78. Via Belloio, Belluno (It. Ant.). Fr. Pichler, Austria, Rom. stavi kraj h Kobaridu, kjer se odcepi cesta na Čedad; Kobarid se v antičnih virih ne omenja. Clemidium (Rav.). K iinenu prim. "Clern-r/na, Glemona, nem. Clemaun itd. Kraj je moral biti v bližini Tolmina: 1063 Tuimine, zatem Tulminum, 1410 Delmin. Vas Temline se je imenovala Telmine (1377), nemško pa Tämlin (16. stoletje). Mogoče je v osnovi Tolmina ista beseda kakor v slov. tolmun, komun in cemun m., Wasserschlund, podzemna vodna luknja. Fr. Bezlaj opozarja na furl, tulmignôn sm. turbine di venti. Etnolog 1951. Sedo (Rav.). Ad Silanos (Tabula Peut.). Zadnje ustreza menda današnjemu Solkan, furl. Sàlcan. Kraj je imenovan v nemških virih: 1001 Castrum Syliganum, -canum, 1136 Zelcanum, 1149 Sebianum (t. j. Selianum), pozneje Zalkhan, Zalken, 1501 Selkon itd. Glas g/k v Syliganum gre na račun stvn. grafije in izgovarjave; prim. lat. cavéa kletka: stvn. kevie, kefige (Braune, Ahd. Grammatik § 183 a. 6). Slovenci in Romani so izgovarjali nezvenečo medijo g kot k. (Prim, tudi slovenski in nemški naglas na prvem zlogu). V osnovi Solkana je *Silianum .zemljišče Siliusa', iz iste podstave je izvedeno tudi tirolsko krajevno ime Sillian (izgovorjeno Silgan), leta 1394 in Silliano, 1208 Seano, 1210 Segiano, Sellano, 1155 Silano.13 Oblike A d Silanos ne moremo ločiti od Silicanum. Ravenatov Sedo je mogoče mišljena kot *Sedio (sedžo) od kratke oblike *Selium in s prehodom li > dž; prim, obliko Segiano pri Sillian. M. Kos pravi, da je pripadal castrum Siliganum k langobardski obrambni črti. Ako združimo ravnokar obravnavana imena z onimi iz prejšnjega članka (Razprave I. 1951), se razkrije obseg gotskega Carnicum, langobardskega Carnech ali patria Carnium ali Carneola. Ali so Langobardi res imeli vladarsko oblast nad vso to pokrajino kakor pred njimi Goti ali pa samo do vzhodnega grebena Julijskih Alp, je vprašanje, ki se zastavi tudi čisto filološkemu razmotrivanju, n. pr. ob imenih Pavla Diakona Cagellia in Medaria. Toda o tem pozneje. 13 Unterforcher, Programm Eger 1890, 10. Sedum vendar nahajamo v keltskih krajevnih imenih, n. pr. Metiosedum (Caesar). V nobeni Iangobardski zgodovinski listini ne najdemo kako ime tostran Soče;11 na drugi strani nam pa kaže toponomastika naše pokrajine, da so se Slovenci prej uveljavljali tostran vzhodnega julijskega grebena, kakor pa v Soški dolini.15 Krajevni nazivi po Kranjskem, Gorenjskem imajo v osnovi antična imena, razvita po slovenskih jezikovnih zakonih; drugače v soški dolini. Prejšnji prebivalci Carni in Norici se zadnjič imenujejo leta 548 ; po priselitvi Slovencev pa izginejo brez sledu. Naselja s podstavo »vlah«, ki jih najdemo po Kranjskem, so mlajšega izvora. Toda onstran julijskega grebena so se Romani ohranili še do poznejših dob in živeli s Slovenci v simbiozi. Narodnostno stanje, ki je bilo doseženo do leta 820, zajamejo Annales Einhardi v besede: Carniolenses, qui circa Savum fluvium habitant et Foroiuliensibus paene contigui sunt (Kos, Grad. II, 61). V karolinški dobi so se Slovenci razširili daleč v furlansko nižino.1" 5. Jezik starih prebivalcev julijskega gorovja je bilo retoromansko narečje, kolikor dovoljujejo sodbo ohranjeni ostanki, toponomastični nazivi in apelativi, sporočeni o tem ozemlju.17 V naslednjem razboru se omejujem na tolminski kot,18 ozemlje, kjer je romanščina odmrla. Tukaj je prišlo do prvih stikov med Slovenci in Romani. Ker so pa ta vprašanja že obdelali domači10 in tuji filologi, se morem omejiti na točke, ki doslej še niso bile upoštevane. Za spoznavanje retoromanskih odnosov so važni nemški zapisi, ki jih ni malo, ker zvesto beležijo stare domače, ne pa italijanske oblike. Gradivo je razdeljeno po Gartnerju, Handbuch der rät. Sprache 1910. 14 K letu 579 pripoveduje Chronicon Altin., da sta duhovništvo in narod »a Verona usque ad Panonie finem« odobrila patriarhu Heliji ustanovitev novih škofij, Kos, Gradivo I, 86. To je pač le zgodovinska fikcija. 15 V. Oblak, Archiv XII, 581. 10 O razširjenju Slovencev v furlansko nižino glej članka M. Kos, navedena sub 2. V kroniki ital. duhovnika Andreja beremo: Multani fatigationem Langobardi et oppressionem a Sclavorum gente sustinuerunt usque dum Imperator (= Lotar I) Foroiulianorum Eberhardum principem constituit. Quo defuncto Unroch filius ejus in Principatum successit (cit. Muratori, Dissertazioni sopra le Antichità Italiane I, 217). 17 E. Kranzmayer, Frühromanische Mundarten zwischen Donau und Adria in deutschen und slawischen Ortsnamen, Zeitschrift für Ortsnamenforschung XV, 1939, 193 s. s karto. — P. Skok, Prilog ispitivanju predrimskih ostataka u slove-načkom i srpskohrv. jeziku, Slav. Revija 1950, 350 s. Skok meni, da so prišli Slovenci v stik še z neporomanjenimi stanovalci teh krajev. — C. Battisti, o. c.-Joh. Hub-schmid, Vorindogerm. und jüngere Wortschichten in den rom. Mundarten der Ostalpen mit Berücksichtigung der ladinisch-bayrisch-slowenischen Lehnbeziehungen. Sep. iz ZrPh 1950, 1—66. 18 Krajevna imena iz Tolminskega: Tolm. urbar iz 1.1377, ed. M. Kos. Lj. 1948. Ettore de Toni, Variazioni dei confini nel bacino del Natisone. Rivista della Societk filol. friulana III. (1922), 30—2. Seznam vasi, ki spadajo pod Tolmin ca. 1535. — Flitscher Klausensteuer Urbar 1.1567. (Viced, arhiv). Formentinijev urbar za posestva na Tolminskem 17. stol. (ibidem v fasciklju Gorica). H. Turna, Imenoslovje Jul. Alp. 1928-9. 10 Ramovš, Karakteristika slov. narečij v Reziji, ČJKZ VII, 107 in drugi njegovi prispevki. — Šturm, Refleksi rom. palataliziranih konsonantov itd., ČJKZ VI, 45 s.; Romanska lenizacija, ib. VII, 21. Naglašeni romanski vokali: a (lat.). Ohranjeno v slov. kot а. V priponah uinum, »na: Solkan, Cepovan, Borjana, Sežana (1086 Česana); Merče, 1086 Merzana (iz *Marliana?) je dobilo slov. pripono; enako Renče, Ranziano, 1086 In Coronzach k osebnemu imenu Coren-tius, ki je drugod izpričano; v furl. Coronzàn, Coranzàn. Slov. a najdemo še nadalje v: Ladri, Ladra, furl. Lair a, leta 1377 Ladroch. Metateza ni izvedena v Bar-kovlje, 1598 Warcula (tržaški urb.); v ar cula brodišče, REW 9153;20 rom. "alber = = naplavina, slov. alber m. isto in krajevno ime na Goriškem 1211 Alber (Gradivo V, 186), slov. Alber.21 a > slov. o: Kobarid, Koborid (glej spodaj). — a > e (Gartner, Handbuch 123). Primeri, kjer najdemo ta preglas, kažejo mogoče le slovenske razvoje. Livadno ime Bareč iz furl, barais goščava, na karti Funtane Bareit,Turna, I.e. 15—6; tolminsko mêdrija, médrna čreda (v Julijskih Alpah,Turna, I.e.), v tržaški okolici pa mândrija, rom. mandra. — al + kons: Italij. Auzza, slov. Avče, furl. Ausse, 1428—70 Als, Alls, Alsa (škrabec, Spisi I, 213); Dalče, 1500, 1515 in der Allss (Blaznik, Kolonizacija 85). Beseda se ponavlja v furlanski toponimiji; Pirona beleži: A ti se, fl. rokav Soče; Auzza, hudournik v Carniji; Auzza ali Ansa, furl. Ausse di Luîc (Livek), slov. ? Mogoče h gai. 'alika alisier, Hubschmid, o. c. 57. O italij. oblikah razpravlja Alessio, Ann. Univ. Trieste 8, 178—80 (nedostopno). — Rom. sotaro gozdni čuvaj, beneško saltaro isto, iz lat. snltuarius: slov. sotnr. e (v odprtem zlogu). Stopnja e je zahtevana v starih izposojenkah, kjer nastopa zanjo slov. i, nemški 7 (Schatz, Altbayr. Gramm. § 10); rom. galïéta posoda, slov. golida f., stvn. gellita; lat. poena, stvn. pina muka. Iz toponomastike sta primera Kobarid, Sužid. *Ca(r)poretum22 gaberje ali hrastovje, slov. Kobarid, Koborid; leta 1184 Kauoretum, Kos, Gradivo IV, 686; *saxetum > "sassHu k saxum skala, krajevno ime Sužid (brez hist, oblik); prim, žažid, Xaxid (Istra). — Prehod v éi: Nemški naziv za Kobarid: Karfreit, 1523 Carfrey (Devinske urbarijalije) se ujema s furlanskim Çliavorèit; Pirona beleži Chavorèd. Pomotna je trditev, da je -ei-nemške oblike, ki je, kakor razodeva ohranjen romanski naglas, pozno sposojena, 20 Iz Istre spadajo semkaj še: rom. *arkellu —, ital. Arcello, slov. hrv. Rahel, Rakalj, nem. Raeckel, Rachel (Istr. urbar 1498, ed. Benussi); "carsicula: slov. Ker-šikla, nem. Karstgigel (ib.). 21 Tolm. laberje, nem. Schutthalde je mogoče nastalo po metatezi iz rom. alber. Toda Idpor m., opoka, Mergel (inergila galsko), se da primerjati z galorom. albucu bela laporna zemlja, REW 325. 22 Oblika je nastavljena glede na na nemški Carfrey, Karfreit; oblika *capre-tum., ki jo postavljata Ramovš in Šturm, bi pomenila kozja čreda (REW 1647), tir. Schafreit (pri Innsbrucku) ; Steinhauser predlaga *cavaretum, *cavoretum, jama, votlina, Archiv 42, 215. Glede predrom. *karpor, špansko chaparra, slov. grabrh, gaber, glej Oštir, Beitr. zur alar. Sprachwiss. § 72. Prim, še soriško nemško Kowûa, Kranzmayer Munda. von Zarz § 52 menda naslonjena na slov. Koborid. nastal iz srvn. Ц neaspiriran k v Karfreit je nadomestek furl. (h. Prehod rom. é v éi je razširjen tudi v Reziji: furl, asèd, asèi, rezijansko ažejt, lat. acutum ocet, Mat. I, 108, 953; rom. viria obroček (REW 9366): slov. birja, vir ja f., furl, vierte, Štrekelj, Lehnw. 6. e < lat. г. — 1. cippus kol, *cippulus količ (REW 1935); kraj. ime Čeples (to je nom. plur.), leta 1377 villa de Ciples. — rom. vine a rumena vrba;23 v lokalnem narečju so obstajale oblike 'vintš, *ventš, "vantš, ki so ohranjene v imenih reke Bače, italij. Baza, soriško nemško die Vetsche, Veitsche (Kranzmayer, Die Mundart von Zarz § 41). V zapisih: 1315 Biiza, 1319 Brisa (?), M. Kos, Urbar 53; 1377 Signech (?) Vinchiberg, t.j. Baško sedlo, nemško tudi Rindloch (Schumi, Archiv I), Binchinvel istotam je Baško polje, 1601 Voich. Morda spada semkaj koroško Bače, nem. Faak, 1238—64 Vèecli (Kos, Gradivo V); pisava ее kaže na diftong, ki se je razvil pred Ь kakor v Vetsche > Veitsche (Kranzmayer, I.e.). g — kar se razvije v ie, e in t. Krajevno ime Deskla, 1086 Deseta in Idesla, 1501 Diesgla. V ladinskem ozemlju je dvor Istla, 1296 Iscla, 1541, 1588 Ischla, Steinhauser. Mitt. d. Ges. für Salz. Landesk., В. 88/9 — predrom. krapp-, krepp skala, REW 4759. Valsug. krepa roccia, furl, krèpe lobanja; slov. krep in. skala, rezijansko pa kripa f. isto; slov. krépa f. lobanja.24 — V skupini en + kons. — predrom. brenta bujica, prim. furl, brentèle f. = gora, canaletto irigatorio fra campi etc. (Pirona), Brenta reka, Brinte (Geogr. Rav.), tolminsko Brinta slap Volarnice pod Krnom, Rutar, Zgod. Tolm. 288. ö. — V starejših izposojenkah ga nadomešča slov. y/4" v nemščini n. Z našega ozemlja imamo kot primer krajevno ime rom. Bergona, slov. Brgîn; bergona (Vorarlberg), švic. nem. bergâun capanna per il fieno (C. Battisti, Studi di storia lingui-stica 53). V nepristni listini iz leta 1170 (Kos, Gradivo IV, 508) se pokaže slovenska oblika Vergia, V er gin (Muratori); zadnji kaže na slov. Brgln. — Ta 6 se mestoma razvije do и (Meyer-Lübke, Gr. I, 119), zato ga smemo smatrati kot podlago za slov. murva, murga, rom. *murum iz lat. morum, ne pa nemško murberi. — Prehod v ôu, slov. o v, nem. и > ou, au. Rom. *ortone velik vrt, slov. Vrtovin gozd ob Triglavu (Turna 1. c.), Vrtovin vas na Vipavskem, leta 1001 Ortaone, 1120 Ortuwin (Gradivo IV, 59), 1323 Vertoyno (IMD XII 62); — 1501 Vortoweyn (goriške arhi- 23 Normalna slov. hrv. oblika je béka, bkkva f., salix viminalis ti rom. vinca, Skok, ZrPh 54, 51. Poleg tega na goriškem Krasu bâka, Štrekelj, LMS 1896, 140. Ob Bači res najdemo vas Bakovica; na otoku Krku vank, vanl, vrba (Skok, Slaven-stvo i romanstvo 24, Zagreb 1950). 24 Iz iste postave imamo mogoče slov. kreber, "hreber, v reber, reber (rieber) f., Anhöhe, danes rabljeno prislovno ter hriber m., nam. hrib. Prim. Skok, Slav. Rev. 1951, 353, ki vzame kot podlago za hrib grepp-, REW 3863. K hrib, hriber prim, še kor. krajevno ime Hreblja (Krähwald). O podstavi karr- glej Oštir, I.e. § 73. 24» Ramovš, Kratka zgodovina 36; psi. y je nadomestek za romanski ô in romanski in germ, fi; v listinah se sprva piše y kot «; medtem ko je najstarejši znak za slov. и v nemškem o, kakor iopan, župan, Steinhauser, Archiv 42, 245. valije); tir. Ortaun. — rom. montone, slov. Motavun pri Sežani, leta 1337 M uda ( ?), IMD XII, 73, Motovun (Istra). — *veterona kraj na Koroškem, Lessiak, Car. 1922, 6 v zapiskih Veterona, Vedronum, Fedrun (Gradivo V), danes Federaun, slov. Vetrovo, v Furlanskem Vedröns. 0. iz lat. u. — V stari dobi dobimo slov. -ъ- kakor v ръ£ vodnjak, Zisterne, lat. puteus, k temu še srb. puč isto, MEW 266. Mlajše je potemtakem 1377 Poç, nemško Potz, slov. Poče, furl. pozz. Prim, še Hubèl, 1. Frigidus, nem. die Kobell (goriške arhivalije) k lat. cuppa vrč? (REW 2409). {?. — Slov. o, nem. o, uo. ilirsko "Mçras velika reka, slov. *Mora, Mura, prekmursko Mora, prèkmorec (-marec); Steinhauser, Archiv 42, 245. — Za diftongi-ranje p-ja ni primera. — Slov. (> v furlanščini: Potoki, zahodno od Tolmina, leta 1086 Potalchi, furl. Patöc. 1. — Slov. nem. i. "calklnu apnen (REW 1501), v kraj. imenu 1222 Calginum, 1377 Çilgino, slov. Čiginj; 1377 Çilglino, nem. Sellin (Fromentinijev urbar), slov. Zelin; slov. Temline, nem. Tämlin, leta 1377 Telmine. Diftongiranje: goriško ortif, adj. *horüvus (Pirona): Vrtojba pri Gorici, v listinah Vertoyb. — Prehod v e: Monte Canin, rez. Canyn, Čanen (Mat. I, 79). — Kartečine, 1377 Carteçen, 1326 Artezza (M. Kos, Urbar 63). h. — Primerov, kjer ustreza rom. м slov. y, s tega ozemlja ni. — Diftongiranje: *motrutia v krajevnem imenu 1086 Modrussa (Kos, Gradivo III, 385), v 17. stol. Modreutz (Formentinijev urbar), 1377 Modreça, slov. Modrejce. Sodeč po nemški pisavi je v osnovi diftong -oi, od tod slov. -ej. Modrussa je deminutiv k imenu Mo-dreja, furl. Modrèa, kraja sta blizu skupaj. — Bruma, vas na Goriškem, 1172 Bruma, 1177 Breuma: mogoče je v podstavi rom. bruma panna (C. Battisti, Studi 46). Nenaglašeni vokali. — Oslabevanje in izpahnjenje a-ja v penultimi. * Lab ar a keltsko ime Ljubljanice;®5 Laburus nomen dei, Lebra in Elebra nomen civitatt. Car-neolae (Rav.). — Colapis (Plin.) KdZanis KAAancs (Strabo), fKôZoïpJ (Dion): Culpa, (Versus Paulini ad 779), Gulpa (Ann. Fuld. a. a. 892); A. Mayer, Nast. Vjesn. 38, 34 oziroma 41, 127. Soglasniki. — b (medvokalni), — labina plaz (REW 4807), bresciansko lainä, vb. zrušiti se: Labinar, ime hribom (Pirona), tir. Lafenar (Unterforcher Progr. Eger 1892), slov. Lajnar, nem. L mar. Ostal je -b- v Labin je, 1377 Labigna. p. — Za romanski lenizirani p nastopa v slov. b (Kobarid), v nemščini / (Car-frey); prim, iz Istre: Koper, nem. Gaffers, Gafers iz capras (Kos, Gradivo II, 386). 25 Glej Razprave SAZU I (1951), 98; Holder, Altcelt. Spr. I 113 navaja 4 reke Labara; Silius 4, 232 ima Labarus. Is. Hopfner, Das Keltische ARA in Flussnamen. Programm des Priv. Gymn. Stella Matutina Feldkirch 1914/15. Semkaj verjetno spadajo Sovra, Sora in Kokra, toda njih antični imeni nista sporočeni; Skok, ČJKZ, VIII, 118; Slavenstvo i romanstvo na jadr. otocima 215. k. — V starih izposojenkah je v slov. sprejet kot ch, A; furl. lad. erode rupe nuda: slov. hrod m.; slov. Hubel, nemško die Kobell, voda na Goriškem (glej zgoraj!). — Ka: Palatalizacijo imamo v Bača, Koseč, tirol. Konsetsch pri Anrasu ("cunna secca, Unterforcher, Progr. Leitmeritz 1885, 17); Cadra ali Cadreg, 1377 Zadroch iz rom. cathedra stol, glej Šturm, CJKZ VIII, 27. Tudi v najstarejših izposojenkah iz slovenščine imamo ta razvoj. Slov. *hotele iz chat-, mod. Kotiče, nem. Kötschach je prešlo v 7.-8. stoletju v furl, kot Çhatjes, italij. Catesio (Lessiak, Car. 112, 114). Toda slov. lécha se glasi furl, èche, jèche, in je torej prevzeta pozno (Šturm, ZrPh 52, 79 s). — KelKi — Brez palatalizacije: rom. *calkinu. Ciginj proti furl, 'k'alsina (glej zg.). Za reflekse ki prim, zgoraj Auzza (Avča) in Alsz (Ausse); Roče, 1377 Roçach iz Roncinna? Roncina, 1501 Runtschein, ob Soči. kl. — V vzglasju: Neorganski ф namesto kt rez. čot (Šturm, CJKZ VI, 79); z našega ozemlja: 1377 Zampuano, slov. Čepovan, Cjapovan (Cig.), nem. Tschepobon, italij. Chiapovano < *clampumum. V notranjosti: 1192 Ponticel, 1377 Ponicut, slov. Ponikve, < lat. ponticulu — mostiček, tirol. Pontigel. Skupina ct> gl je bila v podstavi imena Šebrelje (Šebrejle), 1377 Sibrielge, Sibrigil, Sibregel; v italij. virih Subrilia, Sibril, nem. Schebrellia, mogoče rom. ca-pricula, z nemškim prehodom (h > š. — V istrskem urbarju 1498 (ed. Benussi) so zapisane oblike: Rarstgigl Keršikla (*carsticula), Muggls, Undter Mugka (Tržaški urbar); italij. Muggia, slov. Mile, Skok Mélanges Haškovec 312; rom. *ad muclos. Ga. — rom. ganda Geröllhalde (REW 3170) je znano kot livadno ime v Julijskih Alpah; Gunda pobočje v Gorjancih (Kostanjevica); gùdura f. uska dolina (Skok, Slav. Rev. 1951, 352). — Gargar, furl. Gargar, nem. 1501 Gar gar, Ger gar; о podstavi garg-, gorg- v krajevnih imenih glej Meyer-Liibke, Gr. § 250. Ge, gi. — Italij. giglio lilia, furl, dzi; kraj. ime Žel in, nem. Sellin (Form, urbar), 1377 Çilglino. — Preide v j: 1086 Borjana, slov. Borjana, italij. Borgogna, nem. Worgain (Rutar, Zg. Tolm.) iz *borginna k imenu Borgius? — Medvokalno: arrugia, rugia jarek je sicer slov. roja, kar je furl, roje, toda v Cerknem imamo rôzar m., Kloake (Archiv VIII, 449): z je benečansko, Šturm, CJKZ VI, 66. ti> i. Poče, nem. Potz, 1377 Poç (puteus). Tvorba plurala. — *plezzis, nem. Vlicez, Flitsch, Bovec (glej zgoraj). — *cippulus količ: 1377 Ceples, slov. Ceples. — *rutis ruti, 1377 Ruç. — tirol. Tux (pri Lienzu, Unterforcher 1885, 29), tolm. 1377 Tucxe k tocccs, plur. k tocco komad ali pa d'aques (sc. val)? Ako še enkrat pregledamo ta material, vidimo, da so bili jezikovni stiki med Slovenci in Furlani živi od najstarejših dob do onega časa, ko je romanski živelj v tem obmejnem pasu izumrl. Glede na ozke zveze tolminskega ozemlja s Furlanijo, se je seveda dogajalo, da je prihajal nov romanski element v deželo in prinašal s seboj nove jezikovne elemente, ki so spremenili prvotni obraz tega karnijskega narečja. 6. Slovenci nastopajo pri Pavlu Dijakonu pod splošnim imenom Sclavi,20 kar nekoliko prikriva naš resnični delež pri zgodovinskih dogodkih; tako smemo pri napadu na bizantinsko Istro leta 611 misliti na Slovene iz Dalmacije, toda avtor govori samo o Sclavih." Drugega naziva, s katerim so Germani v tej dobi imenovali nekatere Slovane — Winide — Pavel ne uporablja, edino Codex Gothanus (Hist. Langobardorum) govori o Beowinidi, frankovski viri o Cichu Windows.2" Da je bil naziv Winide rano znan tudi v Italiji, nam izpričuje Vita s. Columbani (ca. leta 620), kjer obrne Fr. Kos znano mesto »ut Venetiorum, qui et Sclavi dicuntur, terminos adiretc na Slovence; to je, mislim, prvikrat, da v zgodovinskih virih nastopamo kot Winidi. Cosmographia pozna samo Carantanos; ime je znano — po nemških virih — tudi Alfredu Velikemu. Drugo pokrajinsko ime — Carniolenses se pojavi v frankovski dobi. Poleg Carneola in Carantanum (Fredegar tega imena ne pozna) najdemo pri Pavlu Diakonu še pokrajini: Sclavorum provincia (IV, c. 7) in Cagellia, regio Scla-vorum (IV, c. 38). Pri prvem imenu se obče misli na deželo ob izvirih Drave, ki se res pozneje imenuje Sclavinia." Toda Cosmographia in Guido jo štejeta h Karan-taniji in nič nas ne ovira, da razumemo pod Diakonovo Sclavorum provincia donavsko dolino ob Aniži, kjer je potekala tedaj meja med bavarsko in obrsko oblastjo ; tudi ta zemlja je bila Sclavinia oziroma Avaria. Malo verjetno je, da bi se avarski kan kdaj pojavil s svojo konjenico v ozki dolini ob izviru Drave. Glede podonavskih Slovenov naj zadostuje opazka, da so bili znani ruskim virom kot Norita (iže suth) Sloveni (Miklošič, Et. Wb.); ime Noricum je prešlo tudi na Bavarsko, prim. stvn. gloso: ager noricus (*arnoricus), peigirolant. Cagellia (var. Agella, Agellia, Azellia, Aglia, Gellia, Zellia) je bila za P. D. regio Sclavorum, ki so jo zavzeli ca. leta 610 do nekega kraja Medaria (Meclaria, Mecharia, Melaria, Nedaria) Langobardi in pozneje (t. j. okrog leta 738) spet zgubili. O tej zadnji točki Diakonovo poročilo ni jasno (VI, 52). Tedaj je vpadel Ratchis v Kranjsko (morebiti, da zatre upor); kakšen je bil izid bojev, ni povedano, verjetno neugoden za Langobarde, ker je že prej Diakon omenil, da so prebivalci Cagelliae 20 O imenih za Slovence pri Italijanih in Furlanih govori Štrekelj, Archiv XII, 480; Ramovš, Kratka zgodovina 3s. Langobardski pravni viri ne poznajo Sclavus v pomenu suženj, temveč servus. " F. Kos, Gradivo I, 148. Milko Kos, O starejši slov. kolonizaciji v Istri, Raz- prave I, 1950, 59. 28 A. 791 Sclavi Behemenses, Einh. Ann. Ser. I, 177, 32 f = Cichu Windones a. 804, Ser. I, 307, 35. 2" F. Kos, Gradivo I, 267, ca. I. 790 et pass.; M. Kos, K poročilom P. Diakona o Slovencih, ČZN 26, 202 s. Tudi M. Kos se odloči za izvire Drave kot pozorišče onega boja. Važno je, da Pavel Diakon pri prvih dveh spopadih med Bavarci in Slovenci (4, 7 in 11) ne imenuje Aguonta, ampak šele pri tretjem boju (4, 41). nehali plačevati davek prav v dobi Ratchisa. Splošno se zatrjuje,30 da je Cagellia Ziljska dolina in Meclaria kraj Magiern, slov. Moglâr. Pristaši tega mnenja poudarjajo, da se da ime reke Zilje tudi razumeti kot »regio«. Vsaj to ime je, mislim, sedaj dokončno pojasnjeno: italij. 1296 Zelia (Rus, Cas 32, 103), 1341, 1490 Zeglia (M. Kos, CJKZ VII, 196), furl, oblika Zèe < Zel'a (Pirona); nem. 1039 GUi(tal), 1090 Gila, 1296 Gila (Brnca); slov. Zilja (Žila); 1238—61 Ziliça. Vse te oblike se združijo v predrom. (ilir.) *gelia, kar je po Steinhauserju31 iz starejšega *gailia, litvansko gailùs, slov. zèbh besen. Ali spada semkaj zapis leta 824 Zellia (in partibus Sclavi-niae in loco qui dicitur, Kos, Gradivo II. 78), je dvomljivo; druge oblike imena Zilja kažejo na zaprt rom. e, ki preide v slov. in nemškem v i. Steinhauser31 tolmači -II-V Cagellia itd. kot znak za mehčanje /-a : kar gotovo ni točno. Zdi se, da je normalna oblika te besede tista, ki ima dvojni l; večina sporočenih oblik je brez začetnega k-Agellia in Azellia; v slovenščini bi se glasila ta imena 'azuPu, to bi bil Ozalj na Kolpi, ,tanino postane' (AK. Rječnik). Agellia kaže na starejše 'd kell a ali akélaf2 s to podstavo smemo mogoče vezati ime reke Kolpe,KAXaniç, K6Àams(S\rabo),K6Àoy (Dion); kjer je drugi del ilirsko ара voda. Agellia je torej staro ime pokrajine, ki je že v Diakonovih časih postala znana kot Sclavorum regio, Slovënje, Slavonija, Windischland.33 Drugo ime pri Diakonu je »locus« — torej ne civitas ali villa — Medaria, Meclaria — itd. Ako je romansko, imamo v drugem delu sufiks -ariu- v zvezi z deblom, katerega prvotno obliko je težko utrditi (prim, nucarius, -a orehovo drevo, petrarium kamenolom). Lessiak34 omeni ob razlagi koroškega Moglar, Mäglern, ki ga smatra za keltsko, slov. livadno ime maglâr (mohuâr), kar baje pomeni Nebel-grund; taka izvedenka iz imglà pač ni mogoča; beseda je tuja. Pri Črnomlju je laz Miklarji, nemško Brunngeräuth; starejših zapisov za slov. besedo ni najti;35 osnovni pomen je menda izvir, ako sodimo po nemškem nazivu. Miklarji so tedaj studenci, tako kakor za Koroško: 1136 (zq den) Magelaren. Ali je bila pri Miklarjih kaka stara naselbina, ni znano. Seveda je beseda Miklarji premoderna, da bi mogel nanjo zidati. 30 R. Egger, Archiv f. österr. Geschichte 90, 373. M. Kos, CJKZ VII, 196. Skeptičen glede enačenja Cagellie z Zilja je Lessiak, Carinthia 1922, 76. 31 W. Steinhauser, Theutonista VI, 2. zv. = Archiv 42, 226. ca- v Cagellia tolmači kot ilirsko prepozicijo; z v Zilja je substitucija rom. Ramovš. J. F. VI, 162; Ekblom, Germ, und slaw. Palatalisierung etc. Uppsala 1949 (sep.). 32 O premiku naglasa glej Ribezzo, Le origini mediterranee dell'accento iniziale italo-etrusco. Rivista indo-greca-italica 1927, 65 s. Akellia, Agellia in Cliena, civ. Carneolae (Rav.) spadajo mogoče k etruščanski besedi c/glanis reka, Oštir, Beiträge 54, št. 68. Staroevropsko je tudi ime Korana, pritoka Kolpe, H. Barič, Slav. Rev. 1951, 356. Odra, 1. 892 Odagra. Središče te pokrajine je bilo Segestica. 33 šišič, Povj. Hrvata, str. 296. 34 Lessiak, Carinthia 1922, 76. 35 Ivan Simonič, Kočevarji v luči krajevnih in ledinskih imen, GMD XVI, 1935. Razlaga Miklarjev iz nemškega osebnega imena Mikel seveda ni mogoča. Sunek, ki so ga po tej razlagi Langobardi izvršili v kolpsko pokrajino, je mogoče v zvezi z napadom dalmatinskih Slovenov na Istro (leta 611). Menda se jim je takrat posrečilo zasesti najzahodnejši rob te dežele, ki so se zanjo borili tudi Langobardi. Ko so 751 Langobardi zavojevali bizantinski del Istre, so postali državni mejaši Hrvatom; o odnosih med tema narodoma pa ni nič znanega. Ko so Franki podvrgli Langobarde, je postal hrvaški del Istre frankovska »Merania«. Oglejski vir 1258 je ohranil za to ozemlje starejši naziv: »contrata de Gotys«. 7. Še nekaj opazk o kulturnih vplivih Langobardov na Slovence. V langobardski dobi izgine prvotno krščanstvo v naši zemlji; mogoče se je ohranilo kje po hribih. Vendar prihajajo prav iz langobardske sredine poskusi, da se znova poživi. Prva oblika krščanstva, ki so jo naši predniki imeli priložnost spoznati ob zahodni meji, je bilo arijanstvo, ki je bila državna vera langobardske države.30 Sledovi tega verstva se pa dajo najti tudi pri Bavarcih in Švabih. Nemški slovarji naštevajo arijan-ske besede v besednem zakladu, to je take, ki so v zvezi z arijanskim misijonom med nemškimi plemeni; nekaj jih moremo pokazati tudi mi. Na področju vzhodnorimske države je bilo sicer to verstvo uradno zatrto, toda vse kaže, da se je vendar ohranilo v dalmatinskem zaledju in vplivalo na Slovane. Znano je, da naziva še leta 1066 Tomaž Splitski glagoljaške duhovnike arijance, ker je v Rimu vladalo mišljenje, da je slovenska služba arijanskega izvora.37 Pa tudi rimska cerkev ni bila nedelavna. V langobardski dobi postane severno-italijanski samostan Bobbio razsadišče irskih misijonarjev.38 Od tukaj so pošiljali v domovino o svojem delovanju poročila, mogoče se najde pri tem še kaka stvar za nas. Kot prva lastovka se imenuje v letu 612—5 opat onega samostana sv. Kolumban. Negotovo je to, kar pripovedujejo viri o delovanju gradeškega patriarha Helije po Furlaniji do panonskih mej (Kos, Gradivo, I, 86, k letu 579). V Dalmaciji se pojavi še v langobardski dobi okrog leta 750 Ivan Ravenski, da tam obnovi, kar je od krščanstva preostalo. Pri popu Dukljaninu (с. IX) je isto poročilo še legendarno razširjeno, da so si Hrvati pod vodstvom papeževega legata ustanovili državo v dobi papeža Štefana III. (v letih 752—7). Slovenci smo prešli tudi v narodno tradicijo langobardsko. To, kar pripoveduje P. D. o begu svojega pradeda Lopichisa iz obrske sužnosti in srečanju s slovensko starko (IV, c. 37), ni zgodovina, temveč narodna tradicija. Grimm je uvrstil povest med Deutsche Sagen (št. 407). V langobardskem jeziku je gotovo bilo govora o Wini-dih, ne o Sclavih. 30 Hv. Schubert, Das älteste germanische Christentum oder der sogenannte »Arianismus« der Germanen. Mohr. Tübingen. — Miklošič, Die christliche Termino- logie. Denkschriften, Wien. XXIV. — »Arijanske« besede v nemškem besednem za- kladu glej Fr. Kluge, Etymol. Wörterbuch. Posebno so častili arijanski Langobardi nadangela Mihaela, njihova svetišča so stala po hribih. 37 šišič, 1. c. 290 et pass. 38 Grafenauer, Irsko-anglosaško misionska metoda... 1944. Beseda Winide pri Germanih ni postala izraz za orjaka ali nestvor; mogoče pa ime Ant, ki pomeni staroslovansko pleme pa tudi Čerkeze; tako tolmačijo nekateri besede stangl. eni m. velikan < *anli, nvn. dial. Enz nestvor, stvn. Enziman, nom. viri kot Cerkeze.39 8. Z zlomom langobardske države (leta 774) se zaključi zgodovina tega hrabrega, energičnega germanskega plemena. Langobardi se spoje z domačim prebivalstvom v italijanski narod. 2e v devetem stoletju je postal lombarde sinonim za italiano. Jezik izumre, njegovi ostanki so krajevna in osebna imena ter nekaj drugih besed, bodisi da so sporočene samostojno ali ohranjene kot sposojenke v italijanščini. Langobardska osebna imena so se rabila tudi še vnaprej, vendar iz njih ne moremo sklepati na narodnost tiste osebe. Med najvažnejše pridobitve langobardske državnosti spada njeno pravo in pravna terminologija deloma v germanskem, deloma v latinskem jeziku. Ta terminologija je besedno orodje, s katerim so Langobardi uvedli v Italiji, domovini rimskega prava, germanski fevdalni red. Neposredni dedič te kulturne zapuščine je italijanski narod,40 posredno smo jo prevzeli tudi Slovenci ter Hrvati po Istri in v hrvaškem Primorju ter Dalmaciji. Besede, ki pridejo tukaj v poštev, so sicer romanske, značilno zanje pa je, da se prevzete iz langobardskega jezika ali vsaj kulturnega ali političnega kroga. Razbor nam kaže tole sliko: 9. Kot podstava krajevnim imenom največ služijo langobardske besede: berg, braida, far a, gahagi, sala najem, staroitalijansko salano polgruntar. Langobardska so krajevna imena na -ingo: Marengo, Ghislarengo. Kar je takih imen tostran Soče, so poznejšega izvora. far a rod, italij. zemljiško dobro: Fara ob Soči; italij. Farra, kot postojanka nekdanjega langobardskega limesa,41 imenovana v darilnici leta 967. Kraje, imenovane Fara, najdemo tudi na Kranjskem, a so verjetno patriarhovske ustanove. Beseda pomeni pač cerkveno posest. 1. Fara pri Kostelu; prvotno je bila farna cerkev B. M. V. v Kostelu samem, ne v Fari (MHVS VI, 267, št. 230, ad a. 1383). Po tej Fari se je imenoval Hermannus de Pfarre (Kos, Gradivo V, 261, leta 1261). 2. Fara, zaselek občine Bloke ter vas Pri Fari, Pfarrdorf. 3. Tri Fare pri Metliki, nekdanja posest Božjakov (Templarjev), Drei Pfarren (Valvasor). Fara rabijo ponekod tudi kot ape-lativ (glej pozneje). gahagi saltus, vladarski ščedem (boršt). Pogosto v furl, krajevnih imenih, glej Pirona sub gài in giài. — Kraj Pradigoi, leta 1170 Pradegoy, del vasi Medea, je 30 Anz.f.d. Altertum 47, 165, 53, 166; Paul-Braunes Beiträge 57, 230; drugače pa Walde-Pokorny I, 186. 40 E. Gamillscheg, Romania Germanica (glej op. 1). — C. Battisti, Studi etc. Langobardske besede, str. 83 s. 41 Opis langobardskega limesa je podal M. Kos, O postanku itd., Razprave V do VI, 356 s. Prejšnji, gotski limes se da zasledovati po krajih imenovanih Gödia, Gôdie v občini Videm, ßraide di Gödie v občini Pagnacco (nad Vidmom). 19 Slav. revija 189 bržkone pratum gahagii, prim, tirolsko Rude gay; to je rivus gahagii, 1369 Rude gay r, Schneller, Beitr. zur Ortsnamenkunde Tirols III, 59—60. Nedvomno slovenska beseda pa je 1275 in villa Podigori (Podgora) istotam. M. Kos, K postanku 365 — Gojače na Goriškem, leta 1501 Goyatzach (goriške arhivalije v viced, arhivu). Primerjaj leta 1024 Gajaco, 1044 Gajazzo pri Gradežu (Gradivo III, 66). 10. Langobardskih besed je sprejetih nekaj nad sto v italijanščino; od tukaj so prišle nekatere k primorskim Slovencem, v Belo krajino, žive pa tudi pri primorskih Hrvatih. Za hrvaščino in slovenščino je priredil zbirko P. Skok;12 upoštevane pa so tudi germanske besede iz drugih germanskih jezikov. V naslednjem so sprejete samo langobardske izposojenke; njih geografska razširjenost je manjša kakor gotskih besed. barufa i. prepir, tepež, beneč. trž. barufa, ital. baruffa < lang, biroufan. REW 1116,3 Šturm, CJKZ VII, 37; hrv. (dalmat.) barufa, Skok, I.e. 115. brajda f. trte, razpredene po zemljišču, prvotno zemljišče izven naselja. — Furl. ital. < lang, braida ravnina (REW 1266), Gamillscheg, 1. c.). Daleč razširjeno v krajevnih imenih: Brajde pri Tolminu, M. Kos, Urbar 1377, str. 55 za 1.1291, 1292); goriško: die Breyden, Acklier- und Breydenzins (Rentna knjiga gor.grofov 3, 314, leta 1398-1402); Skok, o.e. 114. eaf m. birič, lictor; ital. zaffo, furl, caf < lang, zapfo pilka, Zapfen, REW 8565. Skok, o.e. 115 beleži caf m., premeten, močan človek (Cres). cena f. pleme, Rasse; dobre cene (Tolminsko). Ital. zinna Brust, Biest < langob. zinna, REW 9621, Štrekelj LMS 1892, 8. čuf m. Zopf, Čufar, vzdevek Postojnčanov. Ital. ciuffo < langob. zuppfo Zopf, REW 9632 a. Šturm, CJKZ VI, 50. — srb. luba f. Vogelschopf iz ital. ciuffo (Bern. 161). fant m. Bursche. It. fante vojak-pešak < lang, fanthjo, stvn. fendo, Gamillscheg, Rom. Germ. II, 139 = IV, 51; REW 3185. Fant od fare po Perušku, Archiv 34, 54 = vojak (ariman) od fare. far a f. lomb. fara zemljiško dobro < lang, far a rod, REW 3187. Fant od fare. Beseda je razširjena tudi po Balkanu: Skok, Glasn. skop. naučn. dr. III (1927), 178 (Sarakačani). gaj m. vladarski gozd, saltus, ščedem. V narodni ital. govorici beneč. gazo, nonsb. gai < langob. gahagi, REW 3636. V lat. obliki pa gahagium (gahaio, gaio in podobno); Edictum Rothari 319: in gahagio (var. gaio, gagio...) regis. Besedo rabijo tudi dalmatinski viri: pascua et gaio de villa Vlassich (na Pagu), Smič. V, 345. Iz langobardskih pravnih virov se je verjetno beseda razširila k vsem Slovanom, prim. Berneker s.v. Razlago besede iz domačega debla podaja A.Brückner, Archiv 39, 11. 12 P. Skok, ZrPh 54, 112s. Besede, ki sem jih obravnaval v Slov. pravne starine, GMD XIV, 1933, so navedene sumarično. garbast, adj. trpek; ital. dial, garbo < lang. Iiarw trpek, REW 4064, Štrekelj, Archiv XII, 457. gruča f. Klumpen, ital. gruzzo, gruzzolo < lang, gruzza pleno, Grütze, REW 3897. 'kastald m. oskrbnik, rez. častal, -It podâr, poljski čuvar < furl, (hastald, ital. castaldo < lang, kastaldo oskrbnik (REW 4681), belokranjsko kaštalnik m. paznik na cerkvenih vinogradih, cerkveni ključar, Bisernice I, 262. V Dalmaciji hrv. gèstod itd. Skok, I.e. 112; Šturm, CJKZ VI, 54. memla f. prah, drobir (srbsko). Ubila ga memla od kamena (Vuk); ital. *melma, valtel. melma etc. < lang, "melrna nasproti g. malma prah, stvn. melm, REW 5485; Štrekelj, Archiv XII, 461. zmorfjat, vb. essere morfioso (Božava), beneč. smorfiar < lang, murfjan obžreti, REW 5755a; Skok, o.e. 117. rabdčati, vb. buffoneggiare ; rabačalo, s. n. burlone, buffone (Parčič) < langob. arapaiton, REW 597, ital. arrabattarsi naporno nekaj opravljati. Iz oblike *rabatiti, vb. mogoče slov. robantiti lärmen, ali je pa slov. beseda onomatopoetska. stsl. skomorch m. praestigiator (MEW 301 ) < langob. scamaras, n. pl. ljudje, ki vrše sramoten posel (ed. Rothari 5), stvn. scamarja glumei, scurrae, Grienberger, Anzfd A XXIII, 133. Glej Grimm, D. Rechtsaltertümer 635. Slov. škomrda f. žival, ki jo vodijo ob pustu; za pravo ljudje preoblečeni v živali; CZN 10, 154. — Germ, izvora je stsl. skrinja scurilitas, stvn. scern burke, scernaere, MEW 303. škura f. Fensterlade; istročak. skurnici, f. pi. tabulae fenestrates < stvn. ali langob. s kur, furl, skur isto, Štrekelj, Lehnw. 62; Battisti smatra besedo za langobardsko. šlrlinkati, vb. impf, herumflattern, unbesonnen handeln. < lang. link. adj. lev ; toskansko stralinco krivonog, REW 5068. vada f. Zuggarn, Zugnetz ; furl, uàte, severoit. guada, gua < lang, wate isto, REW 9815; L. Pintar, LMS 1895, 181. vodér m. oselnik, Futteral. It. fodero Scheide < lang, frank, födr. Futter, REW 3405a, 393; hr. fûdra, fodera, Skok, o.e. 114. 10. Med jezikovne ostanke langobardske (in germanske) dobe spadajo še razna osebna imena, ki jih najdemo pri Furlanih in Slovencih: Beltram, Gariboldi, Lambert, Lenart, Menardi (Mainart), Monfreda ali Manfreda, Pertot (Pertolt), Ven-dramin (k Bertrando?), žižmond (Sismönt, Sigismund); Škapin (frankovsko), Škarja. Nasprotno pa: Baldaž (Baldàs), Krševan (Chrysogonus), Mahor (Macbr), Ražm (Erasmus); Mižerit (Masarùt, Pirona), Cehovin (Cecbn). Romanska po izvoru so znana rodbinska imena s Primorskega, kakor Nabergoj, Sfiligoj; goj (ali gaj, gej), v njih ni isto kot goj v slovenskih imenih (T. Maretič, Rad 81—2), marveč ima za podlago razne furlanske besede ali sufikse. Pirona na- is* 191 vaja nekaj krajevnih imen tega kova: Cicigdi, Bodigoi—Budigdi, Saligdi itd. Slovencem služijo kot rodbinska imena, Štrekelj, Lj. Zv. 1892, 636. Romanski -igo leži v osnovi imena Ferligoj (Urška, s Svete gore); prim. Ferligo Urban, tržaški meščan (Tržaški urbar 17. stol.). Nemški -ger imamo v imenu tržaškega meščana Vrisingoi Pdscolo (Kandier, CDI 1468), doma iz Bazovice, tamkaj se je ohranila prvotnejša oblika Brezigar (iz Freisinger?). — Ime Nabergoj se pokaže pozno: Nebrigai Benedikt in žena Nebrigain z Vipave (Urbar Bistra 1639). Imena tega kova so bila prenesena tudi na Gorenjsko. Savaligoy, loški podložnik (v Saalbuechu 1501, officium Sweinitz); leta 1656 Swalligoy, GMD XX, 320. Iz te besede se je menda razvilo Šulgaj pa tudi Sfiligoj. 11. Germanske besede iz pravnega področja" so bile prevzete v romanske jezike, že od kar sta stopila ta naroda v stike. Nekaj jih je znano tudi pri primorskih Slovencih: banka sodni zbor, bržola dajatev tolminskih kmetov < germ, brasa žerjavica, REW 1276; 1'arrengo zborovanje v krogu pri beneških Slovencih; waldum drvaščina: g. valdus gozd, REW 9431, v aida na Tolminskem, Rutar, 1. c. 73. Za Italijane je bil odločilen Iangobardski pravni red najprej v dobi langobardske oblasti, a tudi še potem. Do 15. stoletja se to pravo priznava kot veljavno in se uporablja njegova terminologija. Tako srečujemo v kurialnem stilu langobardske besede: arimanni, aldio, adelingi, gasindium, gastaldio, sculdascio, scario, methium (mithio), fatherfio, mundium, mundwaldo, fodrum, mallus, wadium itd. Poleg tega pa še obilico latinskih besed, ki jih je ustvaril Iangobardski pravni red. Nekatere langobardske besede so prešle v italijanski besedni zaklad in od tam k Slovencem in Hrvatom.4* Večina izposojenk v gornjem spisku je tudi pravnega izvora. Za nekatere pojme imamo tudi domače besede: morgangeba jutrinja, Ehepakten;45 mundwaldo odvetnik, zavetnik; vvidargild, italij. guidrighildo krvni denar, goriško mrtvaščina v pomenu: 1. ubojstvo, bil je kriv mrtvaščine; 2. pogrebni stroški, menda kot del sprave (compositio), Štrekelj, LMS 1894, 25. Tudi latinske besede langobardskega prava smo prevzeli ali prevedli; najvažnejše med temi so: 43 K. Amira, Grundrisz des germanischen Rechts ( = Grundrisz der germ. Philologie) 1913. — Fr. Schupfer, Degli ordini sociali e del possesso fondiario appo i Longobardi. Sitz. Ber. der Ak. Wien, 35. zv. — Gabriele Pepe, II medio evo barbarico dTtalia. — (Biblioteca di cultura storica) 1942. Avtor opisuje s trpkimi besedami položaj romanskega živi ja pod germanskimi »barbari«. 44 O langobardskih pravnih ustanovah po Furlaniji itd. glej C. Podrecca, Slavia Italiana 1884, 1887; S. Rutar, Lj.Zv. 1884, 761 in 1889, 360 s. Czörnig, Das Land Gradišča I. S. Rutar, Zgod. Tolm. Uporaba Rotharijevega zakonika v Dalmaciji: Rački, Rad 99, 125 s. Markvardov pravni zakonik (Constitutiones 1366), ki vsebuje langobardske elemente, je veljal tudi za patriarhova posestva po Krasu in Kranjskem. V Kazalih h Kosovemu Gradivu I, II so zapisane razne besede iz langobardskega prava. 45 P. Turner, Slav. Familienrecht 30. adfratatio. Obdelovalna zadruga pri L. v 8—12. stoletju, Dopsch, Die ältere Sozial- und Wirtschaftsgesch. der Alpenslaven; M. Kos, Tolm. urbar 23, navaja kot najstarejši primer s Tolminskega iz leta 1258. V sacerbskem gospostvu so bile še v 17. stoletju fradaie ali jradaglie (GMD XX, 288). — Slovensko ime za to ustanovo ni znano. Mogoče bratinja, kar pomeni cerkveno bratovščino; Čedadski rokopis, 1497—1507, Archiv XIV, 192 s. Drugi langobardski izraz partezipanza je prevzet od Slovencev kot deležnik. arrabo (arroba), gr. ä(>(>aßc!>v, starosl. aravona (MEW), raztolmačen v Ahd. Glossen III, 221 kot phânt, III, 415 mahelschatz. — K temu spadajo: slov. hrv. rubati, rabiti, vb. impf, pfänden; rubež m. rubljenje, executio, to kar je zarubljeno in rubilec. — Teh besed ne gre mešati z izposojenko ropati, stvn. roupon, vb. rob m. Räuber; ital. rubare > slov. rubati plündern, REW 7092 germ, raubon. casa. Prvotno tugurium, bajta iz brun in šibja (Isidorus, Etym.); postane pri Špancih in Italijanih izraz za dom. — Slov. kajža f. preprosta hiša, h kateri spada nekaj obdelovalne zemlje. Od Slovencev je beseda prešla k alpskim Nemcem v obliki g(g)aische, -n f.; tukaj se ohrani ob strani izposojenke iz slovenščine (ali češčine) chyša: käusche (khaischn, -e); slov. kauša f., kaušlar in. (Ramovš, Kratka zgodovina 37) in kajša f.; Lessiak, GRM 1910; Steinhauser, Anz. Akademie Wien, phil. hist. Kl. 12. März. — Beseda kajža je sprejeta v zvezi z naselitvijo tako imenovanih casatov v langobardski dobi in pozneje. Ti so dobili od gospoda hišo s pripadajočim zemljiščem. Nemško Käusche res pomeni hišo z nekaj obdelovalne zemlje (Štaj., Nižje Avstr.). Na zvezo s servi casati kažejo krajevna imena na Koroškem: Kajžice f. pl. nemško Edling(e) in Kazde f. pl. (iz casate?) nemško Edling. Prim Ramovš, Razprave II, 308. Glej štrekelj, CZN 6, 26. casagium domnicatum, domus praecipua (Ducange po listini leta 964, Italija — Muratori, Antiquitates I, kol. 829). Domnicatum ali domus praecipua je isto kar curtis dvor, v katerem domu je in od koder upravlja svoje posestvo sam gospodar; langob. sundrio ali sundrialis (Schupfer, 1. е.). K lat. casa je tvorjena izvedenka s sufiksom aticus, -a, -um; neutrum casaticum, frc. 'casage, italij. *casaggio se je rabilo kolektivno kakor village dvori k villa (Meyer-Ltibke II, 552). Sinonimno к casagium se rabi casale. Na casalih najdemo posadke, ki jo tvorijo svobodniki, harimanni (Amira, I.e. 126) in osvobojenci; prvi so po nemški terminologiji edlinge, drugi edlinger. Ustanova arimanij je bila od patriarhov in drugih furlanskih gosposk zanesena v slovenske dežele. Pri nekdanjih furlanskih postojankah so Slovenci ohranili romanski naziv: Kajžice, Koseze, Kazaze, medtem ko tega imena pri nemških ustanovah Edlingov in Edlingerjev ni. Beseda casagium se je v slovenskih ustih glasila *kasaz(a), *kazaz(a), nadalje "kosez, *kâzaz(a); obstaja še izvedenka "ka-seznik m. (Ramovš, Kratka zgodovina 10), ki pomeni castrensis, kar se nanaša na službo kot grajski čuvar; tako so bili zagorski plemičarji burgersmannen von Säger. Glej Slav. Rev. III, 1950. V nemščini se zove postranski gradič hûs in pripada k gesloz, t. j. glavnemu gradu. centenarius, nižji upravni uradnik pri Langobardih; Muratori, Diss, sopra le antichità italiane I, 80 po listini leta 746. — V Istri satnik m. (J. Volčič, Novice 1861, 52); pri Slovencih podžup m. občinski sluga, podžupovica f. cossan, furl, dnevno najet delavec, latinsko "quotidianus (Sturm, CJKZ VI, 69). — Slov. košan, košanec m.; njegova zemlja cossania, košanija f. V tolmin. urbarju in drugod. decanus, nižji upravni organ, stoječ pod sculdahisom. Zakon 15, knjiga V (Liutprandova.) — slov. degan m. (Čedad, rokopis), hrv. dean, slov. župan m. (Constit. patriae F.), Milko Kos, Tolm. urbar 20. focatius panis, italij. fogazza vrsta kruha, slov. pogača f., urb. dajatev, Milko Kos, ib. 30. fundus, furl, fond zemljiška posest. — Slov. fond v rabi pri beneških Slovencih. Drugod zemlja, grunt. glandaticum dajatev za pravico svinje pasti v gozdovih, tudi escaticum. M. Dolenc, CZN 25, 42. — Slov. žirovščina (siruscina), Sacerbska arhivalija 17. stoletja (Viced, arhiv). herbaticum travarina. — Hrv. arbadiga (rbadiga) f., Mažuranič 17; MEW 284. *judice, furl, dziidis mestni sodnik. — Istr. hrvaško žudih m. J. Volčič, Novice 1861, 52. K slov. obliki prim, medih m. zdravnik, Šturm, CJKZ VII, 31. mansus m., furl, mas kmečki dvor, zemljiška mera; v Alpah huba. — Slov. mas in., pri beneških Slovencih, Šturm, CJKZ VII, 34. massarius, obwald. maser hišni posestnik, planšarski zadružnik, spadajoč k massi (zemljiška posest) (REW 5396). — Slov. maier (kot priimek). Rabljeno v tolm. urbarju 1377; po Kranjskem: Schumi, Ukb. I, leta 1074. — Tolm. kapomaio (capomasso), Rutar, Zgod. Tolm. 73—4. noda značka za koze, lat. nota, REW 5962; rabi se v južnih italijanskih Alpah; noda pecudum velika pašniška združba živine v čredah (Tolm. urbar 1377, ed. M. Kos 32). Isto kakor brigada, zajemnica? — Slov. besede so: mita f. goveja čreda (Borjana), nutnjak m. bik, notar osebno ime po Gorenjskem (Kres I, 117). Po Sturmu, CJKZ VII, 34, je v osnovi ilir.balk. *nota značka; vendar je možnost, da vežemo nûta etc. z drugimi enakimi besedami iz germanščine, n. pr. stvn. nöz rogato blago, MEW 217. orna vrč, lat. urna. — Slov. orna f. vrč; dtlrnik m. urbarska mera, nemško Urning, GMD XIV, 1933, 58. — ornatica urbarska dajatev; od 19 žup ali vasi sa-cerbskega gospostva je plačevalo 12 ornadigo ali feürgelt, GMD XX, 1939, 287. pastinum novo obdelana zemlja. — Slov. pâiten m. obdelan, a ograjen koe zemlje, kjer so trte; Štrekelj, Lehnwörterkunde 46. — pastinato vrsta emfitevze pri Langobardih, Pepe, o.e. 213. pensio najemnina; italij. pigionale, beneč. piznente kmet-dninar (REW 6393). — Slov.? Omenjeno pri Pavlu Diakonu IV, c. 38 (Slovenci v »Cagelliji«) in leta 804 (Gradivo II, 23). M. Kos, Razprave SAZU 1950, 61. pesinale starodavna žitna mera po Furlaniji in na Tolminskem (Rutar, Zg. 93). Ista beseda je mogoče *peinik m. Petschnigg, Sackzehend, kar izvaja Štrekelj iz italij. pezzo, GMD XIV, 1933, 74. plebnnus, furl, pievàn župnik. — Slov. plovân m. itd. Šturm, CJKZ VI, 82. precaria vrsta emfitevze; slov. pecédl m., GMD 20, 287. saltus vladarski gozd, odtegnjen javni rabi, furl, gahagi. saltunrius m. v langobardskih virih gozdni nadzornik; beneč. saltaro, REW 7552. — Slov. sotar m. Drugo langobardsko ime zanj je s il v än us gozdnik. scufia »un tributo in denaro« pri Langobardih, Schupfer, I.e. 462; neznanega izvora. — Slov. škufca, škof ca f. majhen denar, polvinar, MEW 340? tensa, adj. razpet; italij. tesa, furl, tèze mreža za ptiče, »teneto«; tensus, engad. tais Bannwald, REW 8651. — Slov. têza f. Vogelherd, Šturm, CJKZ VII, 28, nem. die Tesen, 1. Vogelherd, 2. gozdič za ptičji lov. V listini cesarja Friderika I. leta 1188 za gornjo Italijo so naštete dajatve, med njimi: tensas, malgas, cascias etc. cit. Muratori, Diss, sopra le ant. ital. I, 188. vascllus fevdnik. Galsko-frankovska beseda v rabi tudi pri Langobardih. — Slov. kmet m. Alasio — kmečki fevd je pol hübe. wadium Pfand. Vulgarnolat. vadium = vadimonium je bilo prevzeto v germanske jezike, g. wadi etc. Feist, Etym. Wb. der got. Sprache. Iz gotščine sprejeto v rom. jezike. Furl, uadid oženiti se, iiadie, uadium poročni prstan, REW 9474. — Сак. vadlja f., gen. vadlji, sponsio (Štrekelj Arch. XIV, 551). Slov. kajk. vadlja f., vad-Ijati vb. pomenijo Wette, wetten pravzaprav Pfänderspielen; za njegovo obleko so vadljali. P. Skok dokazuje ZrPh VIII, 405, da so te besede domače; češko zâvôd Wette itd. Glede čakovske vadlja sponsio je to malo verjetno. vidria (ali danda), odkupnina od zavetništva. Po Pironi iz advocator Vogt, zavetnik. — vidrija na Tolminskem, Rutar, 1. c. 73. 12. Med izrazi krščanskega področja najdemo dva, tri, ki ne kažejo kakor sicer na oglejski romanski izvor. Grški po deblu, odkrivajo morda vpliv langobardskega arijanstva na slovenski živelj. dijâvol m. vrag. Kranjsko, belokr. djâvol, javol m. Bisernice II, 253. Besede kažejo na grški izvor (Bern. 199)? V tolminskih hribih imamo še lâben, labna m. kot kletvico (Temljine, lawn isto, Cerkljansko). Glede na geografsko razširjenost menda sprejelo iz srvn. zabel, lat. zabolus, srednje grško gdßoXog, Štrekelj, LMS 1892, 8. jer (jaerö) m. naslov za duhovnika, kakor italij. don.40 Glej Ramovš ČJKZ VII, 120. — Grško leçevs. Beseda je bila razširjena tudi po Kranjskem; stiški urbar 1623 ima krajevno ime: Pfaffendorf, Jeroua uass, danes Jerova vas pri Grosupljem — M. Mikuž, Topogr. stiške posesti 64. — Kako se je zval Pfaffendorf pri Mengšu, mi ni znano (Schumi, Arhiv II). Na Koroškem je pri Celovcu Hov ja ves, nem. Pfaf-fendorf. — Tudi adj. *jer iz legeàg je bil menda po Primorskem znan. V zagovoru ali rotitvi imenovani sveti Šempas (LMS 1882—3, 338) je nazvan v drugem zapisu Jermbas. Arhajični jer se je kazno umaknil romanskemu še nt. nunec m. duhovnik. Za naš'ga gospoda nunca. Po Krasu etc. Grško vôwog menih, 1. nonnus isto. V italij. narečjih je pa danes nonno ded, nonna babica. Ali sta besedi jer in nunec v zvezi z arijanstvom, ni znano; duhovniški naslovi so tukaj nQEoßvT^Q (starec), лалад nižji duhovnik (pop), inianonog. Prim. Arianorum episco-piuin B. Georgii Ravennae, Muratori, Ser. II, 105 A. — Glej o vprašanju K. Oštir, Illyro-Thrakisches 98 {križ, kalež, papež itd.). 40 Kopitar, Kl. Schriften I, 325, pripomni k besedi'Џго, jerun, da dokazuje, da so prejeli Rezijanci vero od Grkov in ne od Latincev. Glej Miklošič, Christ. Terminologie. Summary The author deals with the various relations between the two peoples, both during the Langobard reign in Italy and thereafter. At the end of the 6 th century the north-eastern corner of the Italian peninsula is filled with the Langobard duchy of Forum Julii, to which the Roman populace were linked as colons, whereas the province of Noricum which has been then renamed in Carantanum, and the teritory of the Julian Alps, afterwards called Carnicum, Carnech or Carneola have been occupied by two divisions of the Slovene people, viz. Korotanci and Kranjci. In the first part some informations regarding the Slovenes are examined such as are to be found in the two Langobard sources, the Cosmography by an Anonimous from Ravenna, and in the Historia Langobardorum by Paulus Diaconus. Through the place names from the Cosmography we are enabled to form an exact idea of what Carneola or Carnech was then. Two well known names from the Historia have been reconsidered, viz. Cagelia and Medaria, with a result widely different from what is accepted as such in the science. The second part of the study is devoted to loanwords from the Langobard vocabulary. The Italian language has been enriched by borrowings from that language. Many of these words have been passed on to the neighbouring Slavonic languages, Slovene and Croat; most of them concern public life or institutions, such as gahagi, castalt, fara, scamaras. The Langobards proved in their days not only as a bellicous people, but they were able to create a legal system of their own which was used as a pattern by later codes. Some institutions introduced by Langobards, such as adfratatio, were preserved among the Slovenes up to the modern times. France K oblar 0 JURČIČEVIH DRAMATSKIH NAČRTIH Pričujoči prispevek nima namena, da bi posebej razpravljal o značaju in vrednosti Jurčičeve dramatike, podati hoče nekaj bistvenih dopolnil, kolikor je potrebno za Jurčičev slovstveni obraz in posebej še za zgodovino slovenske drame. Jurčičevo dramatično delo poznamo po dveh tragedijah: prvotnem Tugomeru, ki je ostal v rokopisu in ga je Levstik samostojno predelal,1 ter Veroniki Deseniški. Njegov delež pri veseloigri Berite Novice! je sicer značilen, a ni toliko bistven; dr. Iv. Prijatelj ga je odločil celo tako, da je avtorstvo priznal Kersniku in Jurčiču samo pilo.2 Toda ker Jurčič dela ni le ogladil, ampak ga je tudi spreminjal in dodal nekaj pomembnih narodnovzgojnih misli3 in ker glede motivike Kersnik ni bil neodvisen od Jurčiča, je tudi Jurčičevo avtorstvo treba upoštevati. Jurčičeva dramatika je vendarle obsežnejša in njegovo prizadevanje za slovensko dramo večje, kakor nain je bilo znano doslej. Fr. Leveč, ki je sprejel njegovo literarno zapuščino, omenja, da je delal študije za veseloigro Olikani Slovenec,1 toda več nam o tem ni sporočil. Leveč najbrž nikoli ni utegnil, da bi se bil poglobil v vse Jurčičeve zapiske, saj značaj njegove ureditve zbranih spisov tega ni potreboval, sicer bi bil našel marsikaj, kar bi bilo Jurčičevo dramsko delo pokazalo v večjem obsegu. Današnjemu pregledovalcu zapuščine se ob novih metodah in potrebah slovenske zgodovine odkrije to in ono v drugi luči in na videz neznatne stvari dobe svoj posebni pomen. Danes iz te zapuščine lahko ugotovimo, da je naš najplodovitejši pripovednik hotel biti tudi najplodovitejši dramatik, da si je ves čas, od Stritarjeve šole do svoje samostojne realistične usmerjenosti, pravzaprav od dijaških let do prezgodnje smrti, prizadeval, da oskrbi Slovencem potrebno dramatiko, komedijo in tragedijo. I Že v gimnazijskih letih se Jurčič ni učil samo ob zgledih svetovnega slovstva in pri ljudstvu, marveč se je izobraževal tudi v slovstveni teoriji. O tem priča zvezek 1 A. Slodnjak, Levstikovo Zbrano delo IV, Lj. 1932, 28—34; F. Koblar, uvod v Levstik-Kreftovega Tugomera, Lj. 1946, 208; isti, Prva slovenska tragedija, OL LJD 1947/48, 6-12. 2 Kersnik, Zbrani spisi V, 360—361. 3 Koblar, Starejša slovenska drama, Klasje št. 25, 194—195. 1 Spomini o Josipu Jurčiču, LZ 1888, 428. zapiskov (Dichtkunst, Fortsetzung, III. Heft), kjer beremo zgoščeno poetiko, nauk o junaški pesmi (Iliada), o komičnem epu (Pope: Ugrabljeni koder), pripovedni pesmi, o splošnih posebnostih drame (ob zgledu Goethejeve Ifigenije), o žaloigri in veseloigri; značilno je, da so zapiski o liriki zelo kratki in nezaključeni. Ker se je ohranil le zadnji zvezek teh zapiskov, vsebujoč glavne zvrsti umetnega pesništva, sta bila v prejšnjih dveh zvezkih verjetno splošna estetika pesništva in morda nauk o ljudskem slovstvu. Važno pa je, da to niso kaka splošna šolska navodila, ampak je gimnazijec Jurčič uporabljal za svoj študij neko obsežnejše nemško delo z zgledi in primeri, ki si jih je v stvarnost usmerjeni dijak tudi zapisoval. Posebej nas preseneča, da je izpisek o žaloigri zelo kratek in da beremo mnogo več o veseloigri, ob kateri se omenjajo zlasti Ifflandove komedije. Ob koncu dramatike imamo pod črto značilno opombo: »Von der Oper habe ich, weil sie besonders schwierig ist, ausgelassen.« Za dunajsko dobo je dr. Iv. Prijatelj iz Jurčičevih zapiskov ugotovil velik vpliv Stritarjeve slovstvene šole.0 Dunajska doba je postavila Jurčiču če ne v sistematičen pa vsaj precej zavesten študij slovstvenih in umetnostnih vprašanj, o čemer pričajo njegovi številni zapiski. Izmed posebnih del je bil zlasti Gervinusov Shakespeare (G. G. Gervinus, Shakespeare, I. izdaja v Leipzigu 1849 v dveh knjigah, II. izdaja 1850 v štirih knjigah), iz katerega si je delal zapiske. Ob Gervinusu je prebral več Shakespearovih dram, kar se pozna tudi v njegovem Desetem bratu. Zanimanje za Shakespeara se kaže tudi v tem, da je najbrž po Stritarju skušal stopiti v stik s prvim prevajalcem Hamleta, Dragotinom Šauperlom, kjer si je v svojo beležnico zapisal njegov naslov.8 Morda je Jurčič v svoji organizacijski podjetnosti želel, da Hamlet čimprej izide ali v Janežičevem Cvetju ali kako drugače. Iz zapiskov o poetiki v letih 1866—1868 vidimo, da je Jurčiča na Dunaju najbolj zanimala dramatika. Pogosti so izpiski iz A. W. Schlegla, a povsod se čutijo misli o domačem slovstvu, zlasti težnja, da bi pisal slovensko komedijo in tragedijo. » Prim. CJKZ VI, 138—142. " Dragotin Šauperl, r. 8. okt. 1840 pri Sv. Marjeti ob Pesnici, u. 28. jan. 1869 kot kaplan pri Novi cerkvi, je 1858 končal gimnazijo v Mariboru in 1862 bogoslovje (prim. gimn. izvestje mariborske gimn. za leto 1858 in šematizme lavantinske škofije). Ker se je bil v bogoslovju namenil, da pojde v Ameriko za misijonarja, se je začel marljivo učiti angleščine; kot kaplan v Laškem je 1865 prevedel Hamleta in ga 1866 na čisto prepisal; pozneje je prevedel tudi Kralja Leara (Zora 1874, 14). Njegov prevod Hamleta je bil osnova Cankarjevemu prevodu in se je pod Cankarjevim imenom uprizarjal do 1933, ko ga je nadomestil Župančičev prevod (prim. CP II, 287; Dušan Moravec, Shakespeare pri Slovencih, SR 1949, 64—66). — O zvezi med Stritarjem, Jurčičem in Šauperlom nas poleg Šauperlovega naslova v Jurčičevem zapisniku posebej potrjuje pismo Janeza Globočnika (r. 2. okt. 1833 v Mošnjah na Gorenjskem, pozneje duhovnik krške škofije), ki 16. febr. 1870 kot ekspozit v Maria Hilfu blizu Treibacha na Koroškem piše Stritarju: »Ne štejte mi v zlo, da Vas nekaj vprašam: Moj semeniški sošolec rajni Drag. Šavperl, ki se je od mene Angleščine naučil, mi je pred leti pisal da namena svoje prestave Shakespearove Vam poslati v pregled. Je li to storil ali ne. In če ne ali kaj veste, kam so prišle njegove prestave« (Stritarjeva zapuščina v NUK v Lj.). Ko sem ob teh zapiskih iz leta 1866 iskal ustrezajoča mesta pri Schleglu, sem ugotovil, da je Jurčič študiral njegova predavanja o drami in slovstvu (Über dramatische Kunst und Literatur, Vorlesungen von August Wilhelm von Schlegel). Iz teh dramaturških predavanj si je prisvajal osnovne pojme o bistvu drame in njeni sociološki vezanosti, vendar tako, da mu je misel uhajala v lastno ustvarjanje. Zapiski se opirajo na Schleglova razpravljanja o grški drami, tragediji, komediji in satirski igri, vendar je zelo očitno, da Jurčiča ni toliko prizadela stara tragedija kakor komedija; posebno se je ustavljal ob Aristofanu, Menandru, Plautu in Teren-ciju, ne da bi si njih imena in svojstva posebej očrtal. Posamezne misli, ki so iztrgane ali sestavljene iz različnih mest, so same težko razumljive, ker Schlegel razpleta bistvo komedije kot vzporedni, a nasprotni dramski pojav ob tragediji, Jurčičeva pazljivost pa velja samo komediji. Zdi se potrebno, da ob Jurčičeve posnetke postavimo izvirno Schleglovo besedilo ter spoznamo celotno zvezo. Pri roki mi je druga izdaja Predavanj (Heidelberg 1817) in posamezne odstavke navajam iz nje.7 1866: [1] V drami se sme in se mora narodnost najočitneje pokazati (Siegel). [2] Komičen ideal je popolna harmonija više nature sè živinsko, ki je prevladujoči princip. Zato na odru dopadajo v komediji nezmagljive tirjatve in poželenja naravne mesenosti v nasprotji z višimi zahtevami post[avim] : bojazljivost, gizdavost, čenčavost, lenoba, nasprotja velikih tragičnih čednosti. Če se človek vpijani, postavi se tedaj v položaj komičnega ideala. — 7 1. »Ferner darf und muß im Drama die Nationalität am entschiedensten hervortreten, und die deutsche Nationalität ist bescheiden, sie macht sich nicht vorlaut geltend« (I, str. 42). — Schlegel govori o zaostalosti in okornosti nemške dramatike, češ da Nemec ob vsakem pojavu premišljuje, dramatik pa mora mimo premišljevanj in sanj k dejanju; Nemec si tudi prerad prisvaja tuje lastnosti in premalo ceni svoje, zato ni prav, da grško, francosko, špansko in angleško gledališče samo občuduje, marveč mora ob njem iskati resnične poetične oblike, izločiti, kar je povprečnega in zastarelega, v vsebini pa mora prevladovati nemška narodnost (str. 41—43). 2. »Das scherzhafte Ideal besteht dagegen in der vollkommenen Harmonie und Eintracht der höheren Natur mit der thierischen, als des herrschenden Prinzips. Vernunft und Verstand werden als freywillige Sklavinnen der Sinne vorgestellt. Heraus fließt nothwendig dasjenige, was im Aristophanes so viel Anstoß gegeben hat: die häufige Erinnerung an die niedrigen Bedürfnisse des Körpers, die muthwillige Schilderung des thierischen Naturtriebes, der sich trotz allen Fesseln, welche ihm Sittlichkeit und Anständigkeit anlegen wollen, immer, ehe man siclis versieht, in Freyheit setzt. Wenn wir darauf achten, was noch jetzt auf unserer komischen Bühne die unfehlbare Wirkung des Lächerlichen macht, und sich nie abnutzen kann, so sind es eben solche unbezwingliche Regungen der Sinnlichkeit im Widerspruch mit höheren Forderungen: Feigheit, kindische Eitelkeit, Plauderhaftig-keit, Leckrey, Faulheit u.s.w. So wird z.B. Lüsternheit am gebrechlichen Alter um so lächerlicher, weil sich da zeigt, daß es nicht der bloße Trieb des Thieres ist, sondern daß die Vernunft nur gedient hat, die Herrschaft der Sinnlichkeit verhältnismäßig zu erweitern; und durch Trunkenheit setzt sich der wirkliche Mensch gewissermaßen in den Zustand des komischen Ideals« (str. 276—277). — Nemški kritik in estet govori o tem, kako se v resnem idealu (v čutno obliko postavljeni resni ideji) harmonično spoji čutni in duhovni človek, tako da je — kakor pri idealni plastiki — telo povsem prežeto z duhom, pri komični upodobitvi pa prevladuje nižja [3] Komični pesnik postavlja svoje osobe v idealen element, kjer ni postav in zakonov istinskega življenja. Torej sme djanje biti nevezano, neverjetno neumno. [4] Najbližja resnica se šaljivo idealizuje, t. j. kakor neumna narobe reč slika v komediji. [5] Pesnik vesele igre mara nasprotje, ki je je prej razvil, na koncu odriniti. [6] Vse komične osebe so egoistične. [7] Komična nesreča ne sme biti drugega kakor zadrega, ki se na koncu razvozla, ali zasluženo ponižane, nikdar pa ne sme biti taka, da bi poslušalce z osebo zabaval ali veselil se, čutel. Torej je komedija bolj za razum namenjena ko za domišljijo in sočutje. narava in višja narava harmonično prehaja v čutno, celo tako, da ji služi in jo povzdiguje. Kakor tragik idealizira (oblikuje), kar je lepega, plemenitega in velikega v človeški naravi, tako komični pesnik gre v nasprotni smeri, idealizira (oblikuje) kar je grdo m slabo. Kakor teži tragedija v skladno enotnost, tako komedija snuje v neurejeno polnost, išče najbolj pisanih nasprotij in križajočih se protislovij (str. 273—278). 3. »Der komische Dichter versetzt wie der tragische seine Personen in ein idealisches Element; aber nicht in eine Welt, wo die Nothwendigkeit, sondern wo die Willkiihr des erfinderischen Witzes unbedingt herrscht, und die Gesetze der Wirklichkeit aufgehoben sind. Er ist folglich befugt, die Handlung so keck und fantastisch wie möglich zu ersinnen; sie darf sogar unzusammenhängend und widersinnig seyn, wenn sie nur geschickt ist, einen Kreis von komischen Lebensverhältnissen und Charakteren in das grellste Licht zu setzen« (str. 278). — Schlegel je tu predvsem označeval Aristofanovo komedijo, drznost njegove parodije in fantastike, v katero je obračal sodobne motive, zlasti pa poudaril svobodno obliko, ki jo je imela stara atiška komedija. 4. »Das Anziehende (Aristofanove komedije) bestand ja eben darin daß die nächste Wirklichkeit scherzhaft idealisiert, d.h. als tollste Verkehrtheit vorbestellt wurde, und wie war es möglich, selbst allgemeine Gebrechen des Staates spottend zu rügen, wenn man keinen einzelnen misfallen durfte?« (str. 285). — Odstavek govori o propadu stare komedije, ki se ni smela več lotevati resničnih oseb in političnih razmer, in o tem, kako je parodija in alegorija v srednji atiški komediji postala prazna, ker ni več imela pred seboj resničnih snovi — zato se je morala komedija spremeniti v veseloigro. Tako so naslednji Jurčičevi zapiski nastali ob Schleglovi razlagi nove (Menandrove) komedije, ki spaja resnobnost in smešnost realnega življenja. 5. »Dies ist, um es beiläufig zu bemerken, nicht die leichteste Aufgabe für den Lustspieldichter, er muß die Widersprüche, deren verwirrtes Spiel uns ergötzt hat, am Ende geschickt bey Seite schieben; wenn er sie wirklich ausgleicht wenn die Th<> ren vernünftig, die Schlechtgesinnten gebessert oder bestraft werden so ist es um den lustigen Eindruck geschehen« (str. 334). — Kakor je stara komedija fantastična gluma, vesela sanjska podoba, ki izpuhti v nič, tako ima, narobe, nova komedija zaključeno obliko, zaplet in razplet, prav kakor tragedija; tragedija mora na koncu naša čustva zadovoljiti, prav tako mora komedija vsaj navidezno naš razum pomiriti (str. 333 334). 6. in 7. Izhajajoč iz trditve, da komični pesnik gledalca ohrani v šaljivem občutju in mora zato svoje osebe odtegniti od naše prizadetosti in nravne presoje, ker bi sicer lahko vzbudil nejevoljo in zaničevanje ali pa spoštovanje iii ljubezenj pravi Schlegel, da veseloigra stoji popolnoma v območju razuma, podobno kakor basen: v basni imamo živali, obdarjene s pametjo, v komediji človek z razumom služi živalskim nagonom (str. 348—349). »Er (pesnik) spielt alles in das Gebiet des Verstandes. Er stellt die Menschen bloss als physische Wesen einander gegenüber, um ihre Kräfte, versteht sich die geistigen mit eingerechnet, ja diese ganz besonders, an einander zu messen. Wie Heroismus und Aufopferung zur tragischen Person adelt so sind die komischen Personen ausgemachte Egoisten« (str. 349). [8] Djali so nekteri, da [je] vesela igra pohujšljiva. Da svet in življenje ni za to, da bi človek molil [?] če ga vidi, ali ta svet in to življenje se v igri ne kaže kot izgled, ampak kot svarilo (Luka Jeran bi rad, da bi se na odru pridigalo) tedaj Klugheitlehre — le svet nas uči poznavati in kako se ne smemo delati, da ne bomo smešni. Med zapiski iz leta 1866 in leta 1868 je precejšen razloček. Zapiski iz prvega leta so večkrat dobesedno posneti in iztrgani iz tuje celote, n. pr. iz Schlegla, zapiski iz drugega leta se zde zrelejši, samostojnejši in stvarnejši. Nastali so kot sad lastnega premišljevanja, razpravljanja v družbi ali dognanja iz predelane literature, verjetno tudi kot glose ob časopisnih feljtonih o umetnosti in gledališču. Ta čas se je Jurčič močno premaknil k realističnemu svetovnemu nazoru, tu in tam omenja Vogta, Darvvina, zelo trezno razmišlja o bistvu in namenu umetnosti, o njenem smislu za človeka, o umetnikovi nalogi ter ugotovi, da »umetnijska delavnost se mora ujemati z natureloni, naravnim nagonom«. Tako med raznimi zapiski v dveh beležnicah beremo tudi tele najznačilnejše odstavke o drami in gledališču: 1868: Gervinus in Hebbel nimata plastične fantazije. Hebb.[el] — Pri spočetji in zapisanji svojih del mora dramatičen pesnik videti v svoji domišljiji — sicer niso gledališčne igre. Mislec ni še umetnik. Duh ne, podoba se najde. Umetnost pa rabi in tir ja razen duha še telesa (Körper zur Vergeistigung) kterega oduhovî. — Stari Gregi in Rimljani so bili v pisavi plastični, so v duhu videli, kar so zapisali. Prava beseda na pravem mestu. Noveji povemo eno reč v več stavkih. Ker menimo, da eden reči ne določi popolnoma, nakopičimo jih več in upamo, da bo bralec vsaj iz vseh povzel kaj. Pokoj, mirna lepota, to je, kar nas na koncu tragedije zadovoli. Zatorej tega ne doseže igralec burnega temperamenta, niti strasten pisatelj. Na višku strasti mora biti, potem jo bo prav popisal, sicer je enostransk, ne vidi jasno, strast ga slepi in samo jasnost nas veseli. Španjska dramatika in dovršene forme. Pod to izurjenost v formi se more umeti tudi gracijozen duh, ki zna dramatične ideje iznajdljivo porabiti in v prijetne konflikte vvesti. Obsega tehtnega ni v njih. Verstvo. — Pomota je misliti, da religiozne postave kacega naroda nimajo nič opraviti z nedolžno gl[edališko] igro, ki z nobeno besedo ne omeni relig. dogmo. Napak. Religija je srcé narodovo; iz srca pa se staka kri v najmanjše, najtanjše žilno spletje (adergeflecht) in tako se dotika in določi malovidezna razmera življenja s to rel.[igiozno] postavo. Španjolci so nam tuji — Ah, reklo bi se tudi — Šekspir nam je tuj — Ni res. Tam nam je obseg velike vrednosti, ker izvira iz weltanschaung (svetnega stališča misli) prostega od dogme, on 8. »Manche Philosophen haben demnach auch nicht ermangelt, dem Lustspiel Unsittlichkeit vorzuwerfen; so Rousseau mit vieler Beredsamkeit in seinem Brief über das Schauspiel. Freylich der Anblick des wirklichen Weltlaufs ist nicht erbaulich; allein er wird ja im Lustspiele keineswegs als Muster der Nachahmung, sondern zur Warnung aufgestellt« (str. 354). »Die Belehrung des Lustspiels geht in der That nicht auf die Würdigkeit der Zwecke, sondern bleibt bei der Tauglichkeit der Mittel stehen. Es ist, wie schon gesagt, Klugheitslehre« (str. 353). nam skrivno razodenje, ki ugaja skozi in skozi naši naravi. Njegova forma je nam še le v drugi vrsti manj važna. Zapopadek izvor nesmrtne svobode misli in srca. Historične drame morajo pisane biti v onem duhu, ki ga umemo brez učenosti. Ni treba specijalno zgodovinskih študij. Ni tuje iz tujega sveta, temveč naša zda-njost ima pravico na gledišči. V srce nas mora zadeti. Kakor mi mislimo, mora junak misliti in čutiti, sicer nas ne zanima. Samo. Snov za dramo iz zgodovine vzeta nevarnost že seboj nosi in spozna se nenaravnost prej. Podobo, ki v nam neznani odeji pred oči stopi, močneje opazujemo kot podobo iz današnjega časa, ogledamo, če ima resnično življenje ali je le avtomat mrtev. Poet, ki ne more v globino človeške duše poseči in pogrezniti se, bo teže obdeloval današnje čase in snove, jim bo dal vsaj navidezno življenje. Socijalne vesele igre so pravi zaklad za oder, kajti peljejo v organično življenje publike, dotikajo se značajev bolj intimno kot samo situacijske komedije. Pa tudi razžalijo najlaglje občinstvo. Premembe, ki se v življenji še le godé, imajo težaven stan na odru, zakaj občinstvo se v določbi še le razkolja v stranske, na odru рак se mora poet na eno stran obrniti. Občinstvo sploh se smeje in joka le zarad tistega, kar je v navado prišlo med nami, kar je gotovo. Tedaj tudi narodnost. Dramatika ne uči naravnost, ona kaie, tako uči posredno. — Kjer je v drami psihologično življenje živo, ne moti napačnost historičnega dogodka, narobe tudi ne more historična resničnost nadomestiti psihologični moment. Iz intrig, ščuvanj glavnih oseb, ločitev, t. j. iz zunanjih motivov ne izvira dobra tragedija. Veronika Deseniška tedaj za premeniti. Notranje vzroke poiskati. Humorist ne sme imeti ne samo more, z dobrimi šalami bralce veseliti ; humor naj sijajno napake in abote ljudstva oseva in jasni, z namenom, oprostiti ga od njih. Najviša in največa prašanja človeštva in posebno naroda naj jemlje v okrog svojih premišljanj. Zrkalo naj bo v kterem se reflektira gibanje in nehanje naše. Pri veseli igri ne smemo biti previsoki (vornehm). Komedije od praktičnih pisateljev se mora na bangal igrati upati. Zakaj tu so momenti skriti, ki imajo popularno moč, ki pridobodo srce (stimung) tudi izobraženega publika in tako razsvet-ljavajo celo podobo drugače. Potreba veselosti je nanavadna v gledališčnem občinstvu. Ta potreba je celo protivna omiki; požre trivijalnosti, če jih le smejaje more požreti. Panem et circenses je večno. Ce že tuje igre neobdelano (surovo) in le zunanje poigravajo, posnema je igrajo, je očitanje tujstva opravičeno. To ni naše, nam je oddaljeno. Brezmiselno prestavljanje tujih reči, tujih navad in nrav ne bo nihče branil. Tuje igre se moramo še domačiti, vlastiti s skrbnim branjem, z iztrebljenjem čisto tujega in nepotrebnega, nerazumljivega in takim razširjanjem tega, kar nam je blizu. Narodno, domače naj bo. Kar dopade v Parizu, pri nas morda ne bo. Drug značaj, drugo življenje. Ker se je Jurčič oklenil Levstikovega programa iz leta 1858 in ker je ta program skušal dosledno spolnjevati, ni v dramatiki mogel mimo njegovih ugotovitev, da nam »za igre ne manjka druzega nič, kakor zgodovinske podlage, igrališča in jezika« in »ko bi gledališče imeli, morda bi se naredile kake vesele igre iz kmečkega življenja; pa samih oračev in mlatičev bi se tudi naveličali kmalo«. Njegovi zapiski kažejo, kako ga je prevzela misel na komedijo, kako je iz teoretičnih dognanj tipal v možnost domače veseloigre ter si ustvaril neke osnove, na katerih naj bi slonela slovenska veseloigra; o tem posebno priča zapisek, kako naj humor »napake in abote ljudstva oseva in jasni, z namenom, oprostiti ga od njih... zrkalo naj bo v kterem se reflektira gibanje in nehanje naše«. Ob istem času je iskal za igre tudi »zgodovinske podlage«, to se pravi, da je mislil na zgodovinsko igro ali tragedijo; že takrat se je spomnil, kako bi bilo motiv o Veroniki Deseniški treba spremeniti, da. bi ustrezal tragediji, zakaj sama intriga in ločitev, t. j. »zunanjih motivov in sil ne izvira dobra tragedija«. Prav tako je že tačas mislil na tragedijo iz najstarejše slovenske zgodovine in si zanjo zapisoval imena.8 Pri teh premišljevanjih o dramatiki se je že prvo leto spomnil tudi ozkih literarnih nazorov Luke Jerana in ugotovil, da odrska zgodba ni zgled za posnemanje, ampak za svarilo, za to, da odpira spoznanje sveta in trezno spoznanje samega sebe. Zapreden v ta teoretična in praktična vprašanja je mislil na napredek slovenske drame in na svoje lastne dramske naloge. Tako si je za veseloigro iz domačega življenja zapisal tale domislek ali resnični dogodek: »Kregala se sta hlapec in gospodar. Gospodar: mi dva ne greva več skup, morava se ločiti. Hlapec: I, kam pa greste, kam?« Že leta 1866, ko je pisal Kloštrskega žolnirja in je ob študiju Valvasorja naletel na snov o Veroniki Deseniški,9 je na listku, kamor si je zapisal načrt za zadnja poglavja Žolnirja, zasnoval tudi zgodbo za davno slovensko tragedijo: Scena: Županje v61e kneza. Dva značaja, eden domoljuben, blag Kajtimar, črn drug Artulj, političen, egoist, častihlepen, le zavoljo prida (= kaj mi domovina, kadar mene ne bo. Ko bi oče ne bil neumen, bi bil še živ. Pal v Avarskih bojih). Oba za eno deklico. Scena: Med bitvijo, kako ona moli za blagor domovine. Medtem na polji končano, nesreča vsled Artuljeve nerodnosti in zvijače, da bi-- V jetnika dva, različno, eden za dom umreti, drugi zase, izdajavec umre, onemu vjetništvo.10 Ob vsem tem se nam vendar ne sme čudno zdeti, da med Jurčičevimi dramatičnimi poizkusi nahajamo najprej zgled klasicistične komedije. V sešitku kvartnega formata imamo na 14 dvostolpnih straneh enodejansko komedijo Prepir, ali kakor pove poznejši naslov Razprtija in trma; konec igre, ki je segal v drugi sešitek, se je izgubil. Pregib in obrabljena pisava na pregibu pričata, da je pisatelj nosil rokopis s seboj v žepu in najbrž še kdo drug. Delo sega v Stritarjevo šolo, 8 V drugi beležnici iz leta 1868 beremo: »Nekaj staroslov. imen za mojo tragedijo: Velek z Velena, Milek, Vrbna, Plenat z Vlakul, Homjak, Krčun, Petan, Drva, Nan, Tatul. 9 Prijatelj, Jurčičevi zbrani spisi III. zv., str. 417. 10 Jurčičeva zapuščina v NUK. nastala je prej ko Celestinova Roza ali Ogrinčeva v Ljubljano jo dajmo, najbrž celo pred Levčevim prihodom na Dunaj jeseni 1867. Nastalo je ob študiju komične teorije in njenih klasicističnih zgledov. Igra ima samo pet oseb: brata Janeza in Petra Trmo, nečakinjo Zofijo, ženina Ljubomira in strežaja. Pisana je v šesterostopnem jambu. Komični motiv o mladem dekletu, ki ga ima v varuštvu postaren človek in mu napravlja muke, torej mladost zoper sebično starost, je Jurčič po zgledu starejših iger postavil na spor dveh bratov, ki si lastita oblast nad dekletom in se vsak zase skušata okoristiti na škodo drugega, nazadnje pa se oba morata vdati, ker se ujameta v svoji sebičnosti. Dejanje ne prikazuje drugega ko oris komičnih značajev in dialektiko v odločilni situaciji. Na eni strani brata drug drugega podita iz hiše in bi vsak zase rad odločil o Zofi-jini usodi, na drugi strani se mladostna zaljubljenca opirata zdaj na enega zdaj na drugega izmed stricev, toda strica imata polno izgovorov. Peter hoče, da dekle ostane v domači skromnosti, da ne spozna mesta, zato bi ji dovolil, da se poroči na deželi, Janez pa je trd in neizprosen, ne pusti, da bi Zofija sploh govorila o možitvi, ji pridiguje o težavah v zakonu in o tem, kakšne prevare čakajo bogatega dekleta. Ljubomir vrže obema v obraz, da jima je samo za skrbništvo, večno se bosta prepirala, Zofijine roke pa bi nihče ne dobil. Ko mlada človeka nastopita z vso odločnostjo, starca začneta izbirati ženina. Konec je gotovo tak, da se strica v svoji izbiri osmešita in popustita vse pravice mladini. Jurčič je komiko gradil na antični in klasicistični motiviki o dveh različnih bratih (Terene: Brata, Molière: Šola za žene; Sola za može). O tem priča prvotna dvojna označba bratov: Janez Prepirljiv (Pretresun), Peter Trma. Dvojnost značajev je ohranil tudi potem, ko je dal obema bratoma isti značilni priimek. Tudi kraj dejanja je tipičen za klasicizem: »godi se na kmetih v vlastniji Zofijini«. Čeprav bi kdo trdil, da bi tako prizorišče ustrezalo tudi tedanjemu realizmu, vendar gradnja dejanja in ekonomija oseb meri v izraziti pozni klasicizem. Poleg simetričnega, v značajih pa različnega notranjega razvoja v komični situaciji imamo nasprotje obeh mladih ljudi, Zofijo in Ljubomira, njuno onemoglo poslušnost in smešno-pogumno odločnost — prav kakor to vidimo v Molièrovih mladih zaljubljencih. Samogovori, stihomitije, govorjenje v stran in nenavadni verz, ki spominja na aleksandrinec ali tudi na klasični trimeter, vse priča, da je pesnik imel pred očmi staro komedijo. Tudi Shakespeare ni šel brez sledu mimo. Nanj spominja motiv izbiranja snubcev in njih označba (Beneški trgovec: pogovor med Porzijo in Nerisso, I. dej., 2. prizor), dasi v slogu bolj čutimo Molièrovo krhko realistiko kakor Shakespearovo duhovitost. O tem naj govori pesnik sam: DESETI NASTOP Janez, Peter Peter (na stran) To moram vedeti, če si je brat to zmislil. Janez (na stran) Potreba bo tedaj še sto let tu ostati; Pa vendar ne dovolim. Peter (na stran) Nikdar ne dovolim. Janez (na stran) Veselje slavno, ko bi ga na pot odpravil. Peter (na stran) Ce se zgodi njegova, bo mi oponašal. Janez (na stran) O groza, mene, brata, tako goljufati! Al morda to za kako drugo reč bo dobro. Zofijo omoži in mene osvobodi. (Petru) Maj Peter, rad govoril bi s teboj od srca In slišal, kaj zares ti misliš o tej reči, Ker se je že zgodilo, kar želiva sebi, In da brez nič ne odide Ljubomir od naji, Zato bi dobro bilo ta prepir končati, Da enkrat v življenji isto bi želela. Zofijine roke želi mladenčev mnogo, Ker sva skrbnika, nama je dolžnost izbrati Zofija še otrok počasi vse dovoli, Ločiti sreče od nesreče ne umeje, Obenem najino povelje tu razsodi. Povedi torej, kterega snubača izvoliš? Peter A ne, ne pristova tu meni, da bi izbiral, Jaz bodem le poslušal-- Janez In se bom prepiral. Poznam to skromnost, nikdo z njo si ne pomaga, Naj se te ogiblje kdo, prepirati se mora. A ker želiš — naravnost rečem — vpora, Jaz prvi bom začel izbirati. Postavim, Kaj bi ti sodil, ko bi mladi kastelanec? 14 Slay, revija 205 [Peter] Kaj? Ha, ha, ta pretepilnik, kralj pijancev, Ki se povsod obesi, da bi bil brez skrbi, Nadloga vsem sosedom, v rodu svojem jeza? Kako si gospod Janez more izbrati tega? Nihče ni videl trezlega — razum v bolezni. Odriva vsak ga pridno, in vinska slast v kozarcu Izvabi tudi včasi vžejenega mniha, Nikdar že tega, ki ne ve s kom dans se brati. Prepije jutro se, zgubö poštenje v svetu. A da, dovoli, naj načudim se tej misli, Zares Zofiji lepo srečo si nameril! Da bode tuja, nepotrebna v lastni hiši, Za pričo bode v tovaršiji razuzdani, Po noči in po dnevu slišala kričanje, Se bala in nemogla ustâvljati potrate, Iskala v tuji hiši slabega zavetja, To njena je bodočnost, to Zofijo čaka, Ce jo tako skrbništvo najino obdaruje. Zakaj pa dolgo bi iskal, ko ni potreba? Tu gospod Žalek, bližnji sosed naj jo vzame. Janez Letâ skopuh, ki k skrinji se pred gosti skriva, Ki v govorico je prišel že za pregovor, Ki reve, glada je na pol mrtev med zlatom, Kako na misel pride mu ženitovanje! In ktera žena, misli, da bi ga prestala? Ni bilo take še in je ne bo, nemara, Sej že slovi tako njegova skoparija, Da malo tacih najdeš, ki ga ne poznajo. Iz skoparije vse je izpodil posle svoje, Ostal je sam pri skrinji stari pes pri vratih, Zvest, kajti na verigi, hud, ker grozno lačen, Tak bil je strašen tatu, zvest pa gospodarju. A ker gospod je postil se, kot zdaj se posti, Pes рак že ne dobil ni jesti ni glodati, Zato je stekel... crknil nekega večera. In ž njim obenem sluga in pohišni varuh, Potem pa gospod 2alek je tajil smrt pasjo, Zvečer zalezoval v pesnjak, do jutra lajal; Pa, dasi dobro opravlja ranjcega nalogo, Zvit tiček zvoha ga in k hiši se prikrade, In ker skopuh tak vika, laja, da je hripav, Tat srečno s penezi njegovimi uteče. Peter Hem, species dykterijyki Jurčičevih dramatskih načrtih Janez Res. Resnica gola, Pokliči sto ljudi na pričo, ali tristo In reci naj se čudijo tej tvoji misli, Zares osodo krasno Zofi boš naklonil! Ne morem misliti, da si govoril resno, Prepirati si se le tel, to raje verjem. Peter Tako? Janez Tako! Peter To je da, od davi se prepiraš. Janez Kako рак... ali prosim... kdo to reč je slišal, Da bi naredil sinovico — Zalikovo! Ta, ki... Peter Kar si povedal, ne ponavljaj v drugo. Ne bo s tem nič, izbiraj šema. Janez Ker je taka, Naj bo za nič tudi nasvet, nič kastelanec Zakaj jaz nisem, nisem trmast... Peter Kdo potem ostane? Janez Gospod ključar Samberlan se mi zdi primeren. Peter Ta osiveli lepotitčnik s svojim redom, ki vrag ve kje preživel je življenje svoje, Na vojski ne, ni na deželi, ni napotu, Z gospodo brati se samö, jej raje služi. Zares, premožen je, ne gleda mnogo de [?] A meni, da jo bo poslavil, ktero vzame. Odvadil se ne bo, ker vajen je že dolgo, Prijateljice bo imel in žena bo služabna. -------Ker mordà se motim, То рак sem dobro si premislil ravno zdajle, Da kadar v družbo nezaupnost se zaleze, Beseda vsakemu zastaja na jeziku, Nihče ne govori naravnost in zaupno In preden žive misli svoje vse premeri. Ne vem razloga, tudi ga iskati nočem Za Šamberlana pogoditi se ne morem. Saj je gospod Rimovič bolj pripraven, menim. Skoraj žal nam je, da nimamo konca. Ne vemo, ali je stara samca srečala pamet ali sta se morala vdati ob nenadnem preokretu situacije, gotovo je le, da zmaga mladina. Važno pa je, da imamo v tej igri značilnejši zgled stare komedije kakor je Celestinova Roza, ki je doslej veljala za edini starejši poizkus te dramatike pri nas. Ker Jurčičeva neposredna zveza z Molièrom ni tako izpričana kakor njegovo poznanje Shakespeara, s tem večjo gotovostjo sklepamo, da je to delo nastalo v Stritarjevi šoli, kjer so se slovstvena vprašanja obravnavala ob svetovnih zgledih in kjer je tudi Celestin dobil pobudo za svojo Rozo. O tem nas potrjuje tudi značilna Stritarjeva pripomba k Rozi: »Iz Molièra se nam je učiti, posnemati ga je nevarno.«10 & II Mnogo težje je vprašanje, kako je bilo z drugo Jurčičevo veseloigro Olikani Slovenec, ki jo omenja že Fr. Leveč. Mimo dveh površnih in nedoločenih načrtov, dveh ali treh začrtanih dvogovorov pisatelj ni prišel. Zdi se, da ni našel ustrezajoče zgodbe, da so ga pač mikale neke komične domislice in nekateri živi komični zgledi, pa jih nikakor ni mogel postaviti v živo sodobno zveza Prva zasnova Olikanega Slovenca sega morda še v mariborski čas, nekako v leto 1869. Prikazovala naj bi ponesrečeno ženitev kmečkega človeka z mestno gospodično. Dejanje bi vodila koristoljuben stric Meden in poštni uradnik Vencajz, dva ptička, ki jima vedno manjka denarja za popivanje. Vencajz je namreč spoznal kmeta Kajzela, ki je podedoval precejšnje premoženje in ker je nekaj malega bral knjige, si domišlja, da je olikan, zato zaničuje sokmete in hoče imeti gosposko ženo. Tako žensko je videl na neki graščini in se zaljubil vanjo. Meden sklene pomagati. Ima nečakinjo, ki bi jo bilo dobro omožiti z denarnim človekom. — Oče takoj privoli, hči se upira, ker ljubi mladega avskultanta. Ker oče ne mara romantike, odpodi 10 » Z 1870, 222. avskultanta in začne sam pripravljati ženitev in pregovarja hčer, češ da je ženin sicer neroden, pa bo zato dobrega srca. Ko »olikani Slovenec« pride na vrt med žensko družbo, napravi v znamenju olike marsikako nerodnost. Ko n. pr. eni izmed žensk pade na tla klobčič, ga z nogo potoči po tleh. Družba se nato domeni, da pojdejo popoldne Pod Rožnik na kavo. — Tu »olikani Slovenec« naleti na kmeta Anžlovarja; ta mu prigovarja, naj se spametuje, mestna »cipica« ni zanj, z njo mu samo glavo mešajo; rajši naj se meni za gospodarske stvari. Kajzelj ga zavrne, da je surov. Anžlovar odide. Tedaj pride stric Meden, upijani snubca in ga pri tem ocigani za denar. Ko se zbere vsa družba in vinjeni ženin skuša pokazati svojo olikanost — pod mizo ima knjigo, iz katere se uči olike — napravi vrsto nerodnosti. Ženitev se končno seveda podre. Ta zasnova, ki ima zgolj burkast značaj, skoraj ni drugega kot v mestno okolje prestavljeni Vrban Smuk s svojo ženitvijo. Gotovo ni bil Jurčičev namen, da bi smešil kmeta in povzdigoval meščana. Prav narobe: tudi iz bežno očrtanih pogovorov lahko zasledimo, da je pisatelj ob smešni napaki mislil na zdravo nasprotje in hotel burkasta naključja zdraviti z modrostjo. Zarodek te veseloigre pa ima brez dvoma tudi nekaj osti. Ne smemo prezreti, da je tedaj pri Slovenski Matici izšel »Olikani Slovenec«,11 pravila o lepem vedenju, kjer so poleg splošnih vzgojnih naukov, pisanih v pobožnem duhu, tudi navodila, »Kako se je vesti v raznih razmerah življenja«. Mladoslovenski pisatelji, zlasti Stritarjev krog, gotovo niso sprejeli kot posebno literarno dejanje, da je prav Slovenska Matica izdala prireditev dveh nemških knjig, barona Adolfa Kniggeja: »Über den Umgang mit Menschen« in J. G. Wenzla: »Der Mann von Welt«. Jurčič pa je hudomušno obrnil zlasti dve poglavji: »Kako se je vesti s krasnim spolom« in »Katere dolžnosti ima gostilnik in gost«. Druga zasnova igre pa skuša komične zapletke spojiti z narodnopolitičnim ozadjem. Nekaj politične komike je bil Jurčič morda namenil že v prvi zasnovi, zakaj nevestin stari oče bi bil čevljar in nemškutar. Tukaj je dekletov oče ali stric učitelj še iz konkordatne dobe in se upira novim šolskim postavam, ženin je mladoslovenec, ženitev pa zavira neki socialno trdnejši »olikani Slovenec«. Toda v dramatični zgodbi je Jurčič še omahoval in je že po zasnutku prvega dejanja zapisal, da je treba prvo sceno popolnoma prenarediti. Zgodba se začne na učiteljevem vrtu ; dr. Pavel in učiteljeva nečakinja se skrivaj ljubita; za ljubezen ve teta Marjana, ki sicer tarna nad posvetnostjo mladih ljudi, pa tudi ona ne more pozabiti svoje nekdanje ljubezni. Marička prosi teto, naj stricu ničesar ne pove, dokler je Pavel sam ne zasnubi. Ko Marička odide v hišo, pride dr.Olikar in pripoveduje teti, kako rad bi se oženil; neutegoma gre za Maričko ter 11 Olikani Slovenec. Spisal Ivan Vesel. Izdala in založila Matica Slovenska, v Ljubljani 1868. ее vrne ves vesel, češ da je bil dobro sprejet. Tu pride iz šole učitelj ter se huduje nad novimi liberalnimi postavami; treba je pisati ministru, zakaj po novih postavah nikakor ne bo učil, rajši gre v pokoj. Zahteva, naj mu dr. Pavel napravi peticijo na ministrstvo. »Saj gospodje tam pri našem svitlem cesarji nijso nič napačni ljudje, jaz jim tega ne očitam. Jaz, ki 38 let otroke učim, vem, kaj je pokorščina. Pa ne vedö, tisti veliki učeniki jih premotijo. I ko bi jaz k gospodu ministru prišel, bi mu že povedal, kako se mora. Ko bi k nam prišel, naj bi šel poskusit otroke učit. Kdor ni najkat učil tacega butca, kakor jih jaz imam, nič ne ve, kakovo je življenje in kakove so nebesa. — Jaz bi sam spisal, pa ne vem, kako se adres naredi, ne kako se beseda postavi. Ti, ki si pri notarju bil, boš že vedel.« Ko mu Pavel odbije njegovo misel, češ da je neumeno, se stari mož silno razkači, »saj je že več kaplanov, enega dekana in enega, ki pri cajtengah dela, nekdaj učil, ko tega doktorja še ni bilo«. Narodnopolitično prizorišče, na katerem se srečata starokopitni konkordatni Slovenec in mladi liberalni izobraženec, je Jurčiča mikalo še pred kulturnim bojem leta 1873 in 1874, saj je bil konservativni učitelj, ki ni mogel pozabiti starih šolskih metod in ki so ga bolele nove postave iz leta 1868, v mestu in na deželi značilna prikazen. Kako so na Slovenskem sprejeli nove postave, je 14. aprila 1868 takole sporočil Fran Leveč Jurčiču na Dunaj: »Ko sem bil prišel v Ljubljano, bil je zaradi sokolske pravde in zaradi novih šolskih postav strašan vriš v obeh taborih, v slovenskem in nemškem. Kmalu sem se prepričal, da v slovenski družbi besed svoboda, liberalnost, odprava konkordata i. t. d. ne smeš imenovati in jih zagovarjati, če hočeš veljati za poštenega domoljuba... Vse vpije: Po čem so nam te postave? ali so potrebne? ravnopravnost naj Beust vpelje, ravnopravnost, davke naj nam zniža i. t. d. Vse je humbug... V Avstriji ni iskati svobode i. t. d. i. t. d. S šolsko postavo hoče Beust samo narodne duhovne iz ljudskih šol pehniti in vladne učitelje postaviti, ktere bo teroriziral, da bodo mladino germanizirali. — Samo dva Slovenca sta okna razsvetlila zaradi odprave konkordata. Fidelis Trpine in pa Ivan Vilhar. Narodni hišni posestniki, post.[avim] Sovan, Bleiweis, Medjaška i. t. d. рак so svojim partijam stanovanje odpovedali, ako bodo razsvetlili!! Mladi Slovenci, kterih je precejšnje število, niso taki ultramontanci, njim bi bile nove verske in šolske postave skoz in skoz po godu — da jih ni dalo novo ministerstvo, kterega ne priznavajo. Mislim, da, ko bi kako federalistiško ministerstvo take postave dalo, bi jih z veseljem sprejeli. Beustu рак nič ne zaupajo.«12 Tudi Slovenski časopisi od Zgodnje Danice do Slovenskega Naroda so tisti čas dajali dovolj odmevov na šolske postave, neprijaznih in prijaznih, da se je Jurčiču začela porajati komična podoba učitelja, ki je nezaupen do »mladega« Slovenca in trd varuh ženske mladosti. Prav tako se mu je odpiral pogled v meščansko življenje, 12 Pismo v Jurčičevi zapuščini v NUK. v realne ženitvene nazore meščanskih ljudi, in je začel spoznavati trpkost svojih lastnih ljubezenskih zvez.13 Težko je določiti, kateri načrt je prvotnejši. Očitno je le, da je prva izmed obeh zasnov obširnejša in da jo je pisatelj večkrat po malem spopolnjeval, drugo pa je opustil že po prvem dejanju. Cuti se celo, da mu je bila prva zasnova osebno bližja, ker v raznih majhnih dostavkih označuje razmerje med dekletovimi starši in ml üim avskultantom, materino popraševanje po stalni službi in očetovo voljo po realni poroki. Ko je Jurčič nazadnje mislil na Olikanega Slovenca, se je bila najbrž že končala njegova ljubezen z učiteljico Maričko Schvventnerjevo, hčerjo ljubljanskega obrtnika in narodnega agitatorja. To ljubezen, nekaj časa prikrito, sta oče in mati spremljala z zaskrbljenostjo, ni pa je odobraval hišni prijatelj dr. Leon Vončina. Kljub temu je dekle v romantični zaverovanosti v slovenskega pisatelja ohranilo svojo zvestobo, končno pa je Jurčič spričo svojih opravkov, svoje resnobe in nestalne službe ostal — sam.14 13 Na drobnem lističu je zapisan tale vložek: Mati: Kdaj boste imenovani Avsk. Kmalu, mislim. (Mati): Dolgo čakamo Hči: Ali mati, saj se ne mudi, pustite ga, lahko čakam. Omika: Nemarno, ali šolali smo jo. Mati: Kaj ti veš, tiho! V dolg predpust se največ možitev razdere, to sem večkrat slišala. — Potem stari pride, osoren in zapodi, izpodi avskultanta, denar hvali, pismo pokaže »SI«, stara ga bere. Hčer joka. On: Tvoja mati se je tudi drla, kakor bi jo bil v mesnico gnal, vprašaj jo, če kaj hudega. On zabavlja na študirane ljudi, nič nijso, dolgove delajo, pa nosove po konci. To je slišal v nedeljo v Šiški pri Ančnikovi materi pijoč. Popoludne se kmet uže domov pelje, jaz pišem precej in mu dam, pojutranjem naj uže pride, kosilo napravi, le nič ne šparaj, ona naj ti pomaga, saj se je kuhat hodila učit v lemenat, kaj sem zastonj plačeval! Da bo videl, kako se jé. Mlečnega rajža, ko sem jaz kot fant prišel v mesto, mlečen rajž. 14 V Jurčičevi zapuščini sta se ohranili 2 nemški pismi očeta Jožefa Schwent-nerja, ki jih je leta 1871 pisal hčeri v Celovec, in 8 Marijinih pisem iz leta 1872; 4 so iz Ptuja, ko je bila učiteljica v zasebnem zavodu Harnisch, 2 iz Maribora, ko je poučevala pri šolskih sestrah — 2 sta pisani v Ljubljani in osebno izročeni Jurčiču. Marija Schwentnerjeva se je rodila 8. marca 1850 v Ljubljani; najbrž je bila učiteljica za ročna dela in italijanski jezik. Oče Jožef (r. 23. marca 1823, u. 25. marca 1874) je bil ljubljanski meščan, čevljarski mojster in hišni posestnik v Krakovein št. 27 (41) nekaj časa tudi občinski svetnik ter član trgovske in obrtne zbornice (gl. SN 1874, 27. marca, št. 69; S 1874, 28. marca, št. 37; N 1874, str. 106; Vošnjak, Spomini II, 75, 230). Z ženo Uršulo r. Lavrin (r. 2. nov. 1826, u. 6. jun. 1886) sta imela 12 otrok, od katerih je živelo 7 ; Marija je bila tretja. Poročila se je šele po očetovi smrti leta 1875 ali 1876 z Alojzom Poljancem (r. 1847), poznejšim upraviteljem v ljublj. prisilni delavnici. Imela je 8 otrok; ker so bili prvi 4 otroci rojeni v Ptuju, se zdi, da se je poročila tam in da je znanje s Poljancem segalo v njeno ptujsko bivanje leta 1872 (gl. matrike iz evidenčne liste pri domovinskem uradu MLO v Ljubljani in prepise matrik v škofijskem arhivu v Ljubljani). Kdaj in kje je umrla, ni bilo mogoče O razmerju med starši, hčerjo in Jurčičem nam nekaj povedo Maričkine besede, ki jih govori prijateljici v edinem na čisto izdelanem dvogovoru Olikanega Slovenca: »Moj oče so stari, samö mene imajo. On ne bo nikoli nič, pravijo. Naroden. Vlada ne mara za take ljudi. Beračit ne grem ž njim. Jaz ga bom ljubila, pa vzeti ga ne morem. Težko mi je. — Ah, kako lepo govori o ljubezni do domovine, tak človek ne more drugo ko dober biti.« Očitno je, zakaj Jurčič veseloigre ni mogel nadaljevati; ta ljubezen je segla pregloboko, zato jo je kasneje leta 1879 hotel upodobiti v romanu.16 Pač pa je iz obeh zasnov Olikanega Slovenca, ob Mariji, teti Marjani, mladem doktorju in hudem stricu nastala zgodba za veseloigro Berite Novice! Po tej motivni zvezi lahko z gotovostjo sklepamo, da je priložnostna zgodba v veseloigri Berite Novice! v veliki meri Jurčičeva in da je bil Kersnik predvsem njen dramatizator. III Po neuspelih zasnovah Olikanega Slovenca je Jurčič napisal veseloigro o omikanem, nemškutarju. Ljubezenski in narodni motiv je obrnil v burko, polno krohota in komičnega samozadoščenja. Delo se nam je po naključju ohranilo izven Jurčičeve zapuščine in o njem ne najdemo nikjer najmanjšega sledu, kdaj in kako je nastalo, niti kako je končno prišlo v roke — Ivanu Cankarju. Rokopis je 28. junija 1950 poslal Karlo Cankar Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kjer se danes hrani pod ms. 963. V spremnem pismu prof. Alf. Gspanu pripominja Karlo Cankar, da je Ivan prinesel Jurčičev rokopis leta 1909 s seboj v Sarajevo in je tain obležal;16 ima 30 strani velike osmerke in je v začetku in na koncu okrnjen. Po kakšni poti je rokopis prišel do Iv. Cankarja, lahko samo ugibamo. Jurčič ga je hranil zase in ga je najbrž ob času skupnega dela pri veseloigri Berite Novice! izročil Kersniku in tam je ostal. Kakor izpričujejo Levčeva pisma Kersniku, je marsikak rokopis pri Kersniku tako obležal, da ga je bilo težko dobiti. Verjetno je pregledo-valec njegove zapuščine Iv. Prijatelj svojo najdbo posodil Cankarju, kjer je igra spet dognati. — F. S. Finžgar jo je s pisateljsko licenco upodobil kot ravnateljevo ženo v romanu Iz modernega sveta. 15 V zapuščini dr. Iv. Prijatelja imamo na večji poli Jurčičevega rokopisa začrtano zgodbo za tragedijo iz 12. stoletja in na koncu tale zapisek : »2. jan. 79. Prej ta večer z Levstikom govoril ,za vodo'. Snov za drugo povest iz pripovedovanj st. Eno ljubico imel — Schwentnerjeva. Tej besedo držal, a ga nij ljubila — zapustila. Sam. Druga ga ljubila. R. Marička — dekliško snubila, a jo zavrgel, dasi spoštoval, dasi materijalno svobodnejša. Potem dobil pošto, da je umrla od žalosti — ona prva pa nevredno živi, katerej za ljubo je žrtev storil. — Tragika (Izpije se in umrje) Maribor. — Ljubice nema več, le domovino. Ko je izpovedal, olajšan (NUK ms. 975, mapa VII, ovoj 15). " Prim, prilogo k NUK ms. 963. obtičala na stranski poti. Pa to so ugibanja. Gotovo je in vsa zunanjost rokopisa kaže, da je bila igra okrnjena že takrat, ko jo je dobil v roke Cankar. Burka je bila napisana v naglici, šele v prvi, nepregledani redakciji, ker imamo v nji marsikako nedoslednost, bodisi v imenih posameznih oseb, bodisi v besedilu. Prvotnega Dvornika (popačeno Dorn egg) je pisatelj preimenoval v Adlešiča, kar se je v nemškutarščini drastično spačilo v Adlerschütz; igro je pisal zdržema, z veliko dobrovoljnostjo in domiselnostjo ter ni utegnil izravnavati sprememb, ki so se mu porajale pod peresom. Kakšen naslov je imela burka, ne vemo, ker manjka prvi list (2 strani), toda kljub temu, da pogrešamo tudi konec četrtega dejanja in morda še peto, si lahko dopolnimo vso zgodbo Omikanega nemškutarja. Oseb je v igri deset: na eni strani so posestnik Jarnej Gordin, njegova hči Liza, Lizin ženin Anton, sestrična Marta, stric Štepan — na drugi strani so sosed France Dvornik, njegova žena Marjeta, sin Janez, njegov služabnik Jurij in konjski hlapec Peter. Dejanje se po vsem značaju godi v mestnem okolju, v Ljubljani ali njeni bližini. V prvem dejanju vidimo, da je Gordin obljubil svojo hčer Dvornikovemu Janezu, a mu je malo všeč, da je sosed poslal sina v Gradec, kjer naj bi se priučil nemščini, ko se to ceneje lahko napravi doma, povrhu pa se na tujem utegne tudi popačiti. Res, Janez se vrne kot Johann Dornegg, se oblači po najnovejši modi in je s seboj pripeljal osebnega slugo, kakor je navada pri nemški gospodi, tudi ne mara več govoriti po slovensko, pač pa vsa domača imena obrača po gosposko-nemško ter govori same neslanosti; predvsem se je naučil najnovejših popevk in plesov. Mati Marjeta je vsa zaljubljena v sina, oče pa potrt, saj je ta sinova izobrazba v kratkem času veljala 2000 goldinarjev. Sosed Gordin kot bodoči tast težko gleda te neslanosti, Dvornik pa ga tolaži, da se bo »Johan« v nekaj dneh spametoval. Toda slabo kaže: na koncu dejanja vidimo pravo družinsko burko: sin in mati zaplešeta najnovejši valček, ki se ga je sin naučil v Gradcu, in nesrečni oče jima mora k plesu žvižgati. Drugo dejanje: Gordinova Liza ljubi Antona; sosedov Janez ji je bil od nekdaj zoprn, toda starši so ga ji odločili za moža. Ker oče Gordin še vedno vztraja pri prvotni zaroki, pravi Anton, da si bo vzel življenje, če ne dobi Liže. Da bi odprla stricu oči in osramotila Janeza, sklene sestrična Marta zaroto: skrivaj se bo pre-oblekla v plemenito Gradčanko in prišla za Janezom, stric Stepan pa bo igral lakaja. Liza in Anton ji vesela pritrdita. Tretje dejanje: Johann Dornegg in njegov sluga Georg, nekdanji vojak, ki samo za silo klati po nemško, se za nemško vajo med seboj pomenkujeta in zmerjata. Pri tem vidimo, da je sluga bolj pameten ko gospodar. Tedaj nastopi stric Štepan kot lakaj in komedija z Gradčanko se začne. Lakaj sporoči, da potuje s svojo gospo po svetu in pravkar prihajata iz Gradca. Frau von Schnabel ni mogla strpeti in je prišla za znanim kavalirjem na njegov dom. Janez se v svoji nečimrnosti hlini, da gospo pozna in je ves srečen, ker uživa v Gradcu tako ime. Lakaj ga opozori, da še ne ve za najnovejšo modo; kavalirji zdaj nosijo okoli vratu medaljon s podobo svoje izvoljenke, zato mu izroči od svoje gospe tak inedaljon. Brez niedaljona ga gospa ne sine videti. Janez si obesi sliko okoli vratu. Vse se mu smeje, saj je ta podobica popolnoma taka, kakršne so v čokoladnih zavojih. Gordin ob teh neumnostih sklene, da hčere Janezu ne da. V četrto dejanje se nadaljuje komedija z dozdevno Frau von Schnabel, ki jo igra Marta. Johan obžaluje, da ga hočejo oženiti z Lizo, odpove se ji, saj ljubi samo plemenito gospo Schnablovo. Ko celo hlapec Peter spozna Marto, je Janez še vedno slep; Marta se iz zadrege reši tako, da ji najprej pride slabo, pozneje pa se začne smejati Janezovi obleki in odide, češ da mu bo vse drugo povedal sluga. Ko gospa odide, Štepan opozori Janeza, da z njegovo obleko ni vse v redu, to neprijetnost je gospa opazila, zato je odšla: najnovejša graška moda predpisuje, da se suknja ne zapenja spredaj, ampak zadaj. Johan obljubi, da bo vse popravil. Na koncu ne moremo pričakovati drugega kakor sramoto zatrapanega gizdalina, spametovanje njegove matere; tako zmaga zvesta ljubezen, ki jo gojita Liza in Anton, čemur z veseljem pritrdi tudi oče. V tej zasoljeni igri je Jurčič prav s skrajno brezobzirnostjo pokazal nasprotje med zdravo pametjo in hlastanjem po tuji kulturi. To nasprotje vidimo v ostri ločitvi oseb na desno in levo, v sredini pa se premočrtno šopirijo neumnosti nemškutarskega junaka prav do njegove katastrofe, tako da celo Lizina in Antonova ljubezen stopa v ozadje in nas zanima le toliko, kolikor nujno čutimo, da se mora dobro končati. V pisateljevi tezi se oglaša ostra narodna prizadetost, ki poleg misli o premajhni slovenski zavednosti in pomanjkanju ponosa kaže tudi pogubnost tiste meščanske civilizacije, ki jo posredujejo sosedna mesta in kjer naš človek ne more kaj pridobiti. Neposredno se je Jurčič znesel nad Gradcem, tistim mestom, ki je bilo Slovencem najbolj sovražno in kamor so si narodni odpadniki s svojimi nemškimi domačini hodili iskat najbližjih zaveznikov. Že v ekspoziciji je po svojem rezonerju Gordinu povedal nekaj vzgojnih misli, trdeč, da si pameten človek osnove za življenje le »v domovini vcepi sebi in drugim na dobro. Ali kaj je treba denarja zapravljati samo za vučenje tujega jezika, ki bi se ga [Janez] nazadnje tudi naučil, a 11e začel zaničevati domačega. Kaj ti bo s tistim »gut-morgen« in tistim »wie geht's«, če ti bode zapravil, kar ti je oče s težavo pridobil in si ti s pridnostjo ohranil in pomnožil... Naša slovenska mladina nij taka kakor magjarska. Slišal sem, da Magjar gre tudi po svetu, živi mej Nemci kakor Nemec, ali kadar nazaj pride v domovino, nij ga sram svojega jezika, on je ves Magjar in z ljudmi svojega rodu ne bo nikoli drugače govoril kot magjarski. Ali naši postopači tudi tako delajo?« Ko Dvornik zavrne Gordina, da ni vsa mladina tako črna, kakor se njemu zdi, mu ta pritrdi: »Ne vsi, to je res, hvala bogu, resnica. In sicer ravno tisti, ki so se dobro nemški naučili, ki imajo tudi v drugih rečeh kaj znanja, tisti ohranijo ljubezen do doma; polovičarji, postopači in prevzetniki se ponemškutijo.« Svojo tezo o vrednosti pridobljene nemške omike je Jurčič posebno krepko nakazal v začetku tretjega dejanja, ko se v surovi in polomljeni nemščini pogovarjata Johann in sluga Georg: Johan. Georg! Georg. Was wollen's? Johan. Du Schuft, Schelm, Spitzbube, Schurke! Das dich die Pest! Hol' dich der Teufel. Zum Henker mit dir. Georg. Zakaj me tako šimfate, Herr? Johan. Ali nijsi bil z menoj v Gradci in ne veš, kako se mora svojemu gospodu odgovoriti. Reči se mora, če te pokličem: »was wünscht der Herr?«, ali ne, »was wollen's. Georg. To je mala pomota, in nij vredna, da se tako zmerja človeka. Johan. Da ti po pravici povem, nisem te toliko zmerjati hotel, ampak da se vadim v nemškem govorjenji. Zadnjič sem se iz bukev naučil celo vrsto nemških zmerjanj in kletev, in nemam se na kom vaditi jih kakor na tebi. Georg. Mein Herr se lahko vadijo sami na sebi, samo da namesto »dich« reko »mich«, tako se vadijo v govorjenji in nihče se ne bo pritoževal. Johan. Oh, Georg, da bi bila spet v Gradci! Dass wir in Graz wären; nâ, zdaj sem pa pozabil, kaj se pravi »spet« po nemško. Georg. »Noch ein mal« se pravi. Johan. Je uže res, noch einmal. Kadar boš slišal, da se kaj zmotim, le popravi mi brez skrbi. Ali ti ne želiš, da bi bila noch einmal v Gradci? Georg. I to se ve da, kdor zna pridno stradati, žejen biti in zmrzovati, za tistega je Gradec prav dober. Johan. I ti, esel, ochs, ti tako govoriš, kakor bi bil rojen in der Murvorstadt, auf dem Glacis, wie ein Stiefelputzer, ein hausknecht. Georg. In gospod tako govoré kakor ein dieb, ein gauner, ein norec, ein schelm, kakor da bi bili v teatru. Johan. Kaj govoriš, schurke? Georg. Gospod naj mi nikar ne zameri, jaz tako govorim, samo da se v nemškem govorjenji vadim. Johan. A tako. Hörst du, Georg? Georg. Gospod Johan. Jaz teh slovenskih obrazov ne morem videti, za vraga ne. Georg. Fräulein Elisabeth ima vendar prav lep obraz. Johan. Da, lep je pač, ali je vendar tako slovensk, es ist ein slavisches gesicht. Vendar njenega obraza bi se še navadil, ko bi le slovenski ne govorila. Georg. Ali so gospod uže govorili z njo, kar so tukaj? Johan. O ja wol, ja wol, gewiß. Ali pa veš, kaj je rekla? Georg. Nein, meiner Seel'. Johan. Rekla je: zdravo in srečno domov prišel, Janez! Ah, če mislim na to, se mi ves želodec obrača. Ko bi bila to nemška gospodična, rekla bi bila : Es ist nùr ein unendliches Vergnügen, meinen lieben Freund Johan wiederzusehen. Georg. О gewiss, meiner Seel', so. Po nemško so ženske strašno prijaznih besedij, tudi če nič ne mislijo zraven. Johan. Fräulein Elisabeth spricht wie ein Waschweib in Graz. Georg. Gewiss, meiner Seel'. Johan. Wie eine Magd. Georg. Ja wol, meiner Seel'. Johan. Wie eine Köcherin, die schreit... Georg. Meiner Seel'. Johan. Tako se bova vadila nemško govoriti in ne bova nobene besede slovenskega govorila. Georg. Ja wol, meiner Seel'. Kar ne bova znala povedati, bova si pa na prste kazala ali pa z obrazom krmulila, pa bova naenkrat rojena Nemca. Johan. Kje si se pa ti nemško naučil, predno si postal moj privatdiener, mein Garçon? Georg. Pri soldatih. Hören Sie, sag ich Ihnen, wie es war. Jaz nijsem znal nichts deutsch. Enkrat je bil Hauptmanov konj ukraden. Jaz mu grem povedat: konj je ukraden. On me nij zastopil, ker je bil Nemec in je rekel: »Kann nit sein, kann nit sein.« Nu, sag ich, pravim jaz: »če tebi nij nič zanj, meni tudi ne, pa sem šel. Donnerwetter, Himmel, Mond und Sterne, potlej sem pa tepen bil. Johan. Ja, siehst du, feine Leute, die Deutschen. — Georg, jaz bom danes v kazini večerjal. Georg. Ali nečete rajši pri Dolničarji, je boljši in cenejše. Johan. A, kaj pri Dolničarji. Uže na imenu se pozna, da je slab gostilničar. Ce bi k sreči ne bilo tudi nemških krčem, človek bi moral od lakote umreti. Georg. Resnično je to. Pri Nemcu jed zmerom bolj diši, zato, ker so porcije bolj majhene. Človek dobi več apetita, če vidi majhen košček pred seboj. Johan. Ali veš še katero nemško gostilnico tukaj? Georg. O freilich, Herr, ja wol! Še ena je, »zum rothen Igel«, se pravi. Johan. Kje se boljše nemški govori? Georg. Oba dobro govorita. Ce jima zmanjka, pa laških besedij namešata in to je strašno lepo. Na nekaterih mestih sicer čutimo, da si je Jurčič zamislil igro na splošnejši osnovi, saj namiguje tudi na francosko civilizacijo in na svetovljanstvo, a končno jo je vendar zaostril zoper najbolj perečo slovensko bolezen, to je nemškutarstvo in tedanjo neslovensko meščansko konverzacijo, ter nji nasproti postavil pamet zdravega domačina in voljo mladega izobraženca, ki naj zgradi novo slovensko družbo. Povsod se bijeta zdrava pamet in prismojena neumnost. Takoj po uvodnem prizoru, v katerem slišimo pisateljevo vzgojno tezo, se začne burka. Ko hlapec Peter pripoveduje, kakšen se je vrnil Janez, ter popisuje njegovo velikomestno nošnjo in govorico, že stopi pred oba očeta Janez-Johan: »Ei, sieh, mein Papa und mein Schwiegerpapa. Wie gehts? Grüss dich! Ste zdravi? Verflucht je dolgčas pri vas. To je malheur. Kako pa moja Isabelle?« Ko ga Gordin zavrne, da je on Jernej Gordin in njegova hči ni nobena Izabela, pač pa Liza, se Johan pači še naprej, češ »O to je vse jedno, moj ljubi Schwiegerpapa, Isabella, Elisabeth, Lisa ali Bella je vse eno. Bella ja je najbolj nobel. Zadnje je tudi najlepše, Liza je pa zu gemein, kakor Nemec pravi. So ist's, lieber Schwiegerpapa.« Na vse to ga Gordin ponovno zavrne, da tako pravijo kravam, ne pa hčeram poštenih ljudi in pribije: »Jaz sem mož stare domače korenine, pa ne maram teh nemških tugendov.« Komedija se obrne v pravo farso, ko se Janezovi nasprotniki domenijo, da zaigrajo z njim burko. V tej igri — pravzaprav igri v igri — je Jurčič združil šalo in resnico v najprvotnejši travestijski humor tako, da sproži neusmiljen krohot. Stari komedijski in teatralični način je pisatelj znal spretno stopnjevati, saj tisti, ki za domenjeno igro ne vedo, n. pr. hlapec Peter, že začenjajo osebe spoznavati, Janez pa se v svoji slepoti zapleta v novo, še večjo osmešenost. Jurčič je svojo igro gradil sicer preprosto, a dovolj premišljeno in spretno, zato je škoda, da se je izgubil njen razplet. Marsikaj nas spominja na Linhartovo Zupanovo Micko, ki z najpreprostejšimi sredstvi doseže svoj zdravilni komični namen. Žal je Jurčič poznal Linhartovo delo le v Bleiweisovi popačeni priredbi. Tudi tega dela ne moremo datirati. Pisano je sicer na službenem papirju uredništva Slovenskega naroda v Mariboru, vendar to ne dokazuje, da je bilo pisano v Mariboru — Jurčič je najbrž segel po nerabnem uradnem papirju, ko se je bil »Narod« preselil v Ljubljano — saj je tudi druga zasnova Olikanega Slovenca pisana na enakem papirju, prav tako nekateri drugi zapiski. Soditi smemo, da je komedija nastala nekako sredi sedemdesetih let. IV Jurčičeve dramatske zasnove s tem še niso zaključene. Zgodba o Lepi Vidi je bila prvotno zamišljena kot drama. O tem priča Vošnjakovo pismo 14. dec. 1876: »Stritar že težko čaka, da dobi začetek Vašega novega romana. Ker sem mu jaz pravil, da ste Vi iz početka nameravali dramo spisati na ta tema, meni, da bo djanje v romanu tem živahneje, ker ste celo stvar si dramatično zamišljevali«.17 Da je bilo v Jurčičevih povestih mnogo dramatičnosti, nam priča dramatizacija njegovega Domna, ki jo je leta 1878 napravil neznani Ivan G. in jo poslal Dramatičnemu društvu kot dramo v petih dejanjih.18 Kako je Jurčič svoje povesti snoval dramatično in drame epično, nam dovolj govorita prvotni Tugomer in Veronika Deseniška. Natančni študij obeh rokopisov bi nam o dramatičnih in epskih prvinah in trenju dveh oblikovnih nasprotij odkril marsikako upoštevanja vredno posebnost, zlasti tam, kjer je pisatelj posamezne prizore vstavljal ali črtal. 17 Vošnjakova pisma v Jurčičevi zapuščini v NUK. 18 Rokopis dramatizacije v Jurčičevi zapuščini, prav tam. O njegovi dramatičnoepski dvojnosti, o nihanju med dramo in povestjo nas končno potrjuje zapis načrta iz leta 1879: Snov za tragedijo ali povest Lepa Hulda, graščakova hčer 12. stoletja, se strastno zaljubi v sosedovega mladeniča Mojmira. A ta je neče v zakon vzeti, ker je Nemka, on sovraži došle tujce. Zaradi tega ona obljubi maščevanje, njena ljubezen se spremeni v ljuto sovraštvo in vse njeno življenje je temu posvečeno ugonobiti ga, ki jo je zavrgel. — Posreči se jej, njeni vojniki razdenejo njegov grad, on je v njenej oblasti, lehko stori kar hoče ž njim. A tu se zopet ljubezen vzbudi v njej, pade preden in ga prosi ljubezni. On se na videz uda. Ona svojega moža umori — njo pa ujeti Mojmir, kteremu je familijsko srečo uničila. Ena scena: Ona se oblači za njegov prihod. Hišini: »Olepšaj moje telo, da bode očaralo njegove oči«. — Potem govori v tretjem prizoru z grajskim patrom in mu pove, da je strašno zaljubljena in da Mojmir neče opaziti. Zdvojena. Pater jej obljubi intrigirati in posrednik ljubezni biti. Proti koncu ena scena: — On je uže ujet na njenem gradu. Temna noč je. Ona pride s svečo in hoče napasti svojo maščevalno dušo nad njegovim brezupom. A najde ga mirnega, njeno zasmehovanje prezirajočega. On jej ginljivo dokaže, da jej ni nič žalega storil. Ta dobrota in njegova lepota jo gane do solz, ko on v ječo odveden odide, sovraštvo se zopet v ljubezen spremeni. Gorjé v njej.19 Iz tega vidimo, kako je Jurčič neprenehoma snoval in da bi se bil v ugodnejših razmerah in če bi ga ne bila prehitela smrt, gotovo uspešneje uveljavil tudi v drami. Iz ohranjenih dram in posameznih zapiskov nam je končno mogoče poseči tudi v počelo njegovega dramskega ustvarjanja in njegov družbeni smisel. Ko je nekako v začetku sedemdesetih let vzel v roko Gottschallovo Poetiko in jo študiral s posebno pazljivostjo za dramo, si je iz nje izpisal tri značilna mesta: Schillerjevo sodbo o možnosti sočutja v tragediji, o umetniški upravičenosti tendence in katera snov je najbolj hvaležna.50 Če analiziramo smisel teh zapiskov in Jurčiču tako važnih Gottschallovih ugotovitev, vidimo, da si pisatelj želi tragedije, ki pri- 10 Prijateljeva zapuščina v NUK, ms. 973, mapa VII, ovoj 15. 50 Na posebnem listu v njegovi zapuščini beremo: »1.) Schiller v razpravi ,über die tragische Kunst' pravi, da možnost sočutja počiva le na videnji ali mišljenji nekove jednakosti mej nami in trpečim subjektom. Kjer je nij, tam ne. Rimljani za to nijso predmet, ker njih život ne našemu podoben. 2.) Tendenc, beliebtes Stichwort, s katerim se brez razuma gospodari. ,Der Begriff wird so ausgeweitet, daß sein tadelnder Inhalt auch auf berechtigte Dichtgattungen fällt [pravilno: passt] ... Hat der Dichter so viel Energie auch die politischen Bewegungen der Zeit ganz in seine Stimmungen aufzunehmen, ihnen Gestalt, Fleisch und Blut zu geben: so ist seine politische Lyrik ganz [pravilno: vollkommen] berechtigt. Der Tadel der .Rhetorik' trifft daher nicht die Richtung (als solche), sondern die dichterische Ohnmacht, die sich in ihr versucht. (3.) Der Stoff ist der dankbarste, der von historischen Pathos der Gegenwart durchdrungen ist Gottschall, Poetik, str. 98.« Ta tri mesta najdemo v Gottschallovi Poetiki (Rudolf v. Gottschall, Poetik. Die Dichtkunst und ihre Technik. Standpunkte der Neuzeit. Erster Band, fünfte durchgesehene und verbesserte Auflage. Breslau 1882) na strani 63, 79, 81. Izvod je v NUK. Ker je Jurčič uporabljal eno izmed prvih izdaj, se njegova navedba strani (3. citat) ne ujema. Starejše izdaje ni pri roki. kazuje sodobnemu človeku bližnjo, s časovnim zanosom prežeto snov, ljudi, njemu enake (1. in 2. citat), to je živo narodno tragedijo. Še več. Pesnikovo delo mora imeti jasen namen. Čeprav je Gottschallova trditev o tendenci (2. citat) zvezana neposredno z liriko, je očitno, da jo je Jurčič pojmoval splošneje in jo neposredno navezal na svoje dramske načrte, češ če ima pesnik toliko odločne volje, da tudi politična gibanja svojega časa sprejme popolnoma vase in jim da obliko in duha, tedaj je njegova politična ustvaritev odvisna samo od njegove ustvarjalne moči, od tega, ali je v svojem delu govornik ali umetnik. Povsod v njegovem dramatičnem delu vidimo, kako je prehajal iz študija v dejavnost. Kakor je njegovo preučevanje poetike v dunajskih letih še pojmovno, pa vendar že ob teoretičnih in psiholoških osnovah povsod misli na lastno ustvarjanje, tako posegajo njegovi poznejši teoretični zapiski v živo aktualnost. Ne ogiba se celo tendenčnosti, narobe, njegovo delo je v osnovi in misli tendenčno. Ko se oprosti Stritarjevega klasicističnega idealizma, začne s komedijo prikazovati narodne napake v sodobnem življenju in seže celo po brezobzirni farsi. Vsa motivika okoli Olikanega Slovenca, nemškutarske farse in veseloigre Berite Novice! nakazuje voljo do družbenega in političnega očiščevanja, bodisi ko prikazuje komične nazore in značaje, bodisi ko z maščujočo se parodijo in posmehom pogleda v obraz grdi resničnosti. Jurčič se je spomnil celo na Aristofana, o katerem je leta 1866 bral v Schleglovih predavanjih. Zgodaj misli Jurčič tudi na tragedijo. Narodni slabič in odpadnik je prva snov, ki se mu ponuja v raznih zarodkih, dokler se ne izoblikuje mračna zgodba o Tugo-meru izdajalcu. Prav tako zgodaj zadene na tragično usodo Veronike Deseniške kot pričevanje o plemiškem nasilju in nedoumljivih potih ženskega srca. Žalostna slovenska zgodovina, pogubnost nemškega sosedstva, oholost in nasilje tujih mo-gočnikov, šibkost in neodločnost domačega odpora mu porajajo vedno nove načrte. Ohranjeni listek iz načrtov za Veroniko Deseniško pravi: »V tretjem aktu ona še ponosna do konca, ne prosi, ona tudi ,plemenitaški duh' imeti hoče, ravnorodna, ne prosi. — Še Ie v četrtim pred starim, a brez mladega. V petem aktu pride Janko od cesarja, Nič opravil.«21 Iz tega kratkega načrta spoznamo, da je Jurčič že v začetek dramatičnega snovanja postavil stanovska nasprotja in demokratično miselnost, vendar samo kot dejstvo, brez globljih ideoloških zametkov. Gotovo ni poznal Heglove estetike in filozofije zgodovine, tudi si ni osvojil Hebblovih ideoloških razprav o drami, da bi bil tragiko svojih oseb pojmoval kot usodni člen v zgodovinskem dogajanju, ko se v boju srečujeta preteklost in prihodnost, ali kot bolečino in moč, ko odmira staro in se poraja novo. Da je Jurčič vse to po svoje čutil in spoznaval, o tem nas potrjujejo mnogi zapiski iz leta 1868, zlasti o nalogi umetnika, o tem pričajo njegovi načrti, ki jih žal nikoli ni izvršil. Ni se vdajal 21 Prav tam. v zapletene nemške teorije, marveč je vedel, da piše sodobnikom za zgled. Bil je jasen in stvaren oblikovalec zgodb, preprost realist, neposreden presojevalec političnega in družbenega življenja, veroval je v napredek tega, kar je bilo zdravo, in v zmago vsega, kar je bilo pravično, odklanjal pa je vsako abstraktnost in špekulacijo." V tedanjih slovenskih razmerah njegova zgodovinska drama ni mogla in ni hotela biti drugega kot antiteza politične in družbene realnosti, izraz romantično-realističnega okusa in morda tudi ozirov na zmogljivost slovenskega gledališča. Pokazalo pa se je, da tudi take njegove drame dolgo niso mogle biti uprizorjene. Gottschallova poetika, ki je idealistično estetiko premaknila v realistično pojmovanje, ga je potrdila v njegovih zgodovinskih in narodnopolitičnih nazorih, zato si je posebej zapomnil misel o tendenčnosti in vrednosti sodobnega zgodovinskega patosa. V globine tega patosa ni šel. Zato se obe tragediji, prvotni Tugomer in Veronika Deseniška, končata z obsodbo svojega časa, s pogledom v drugačno prihodnost, a ne kot vznemirjajoča dramatična misel, pač pa kot vera v zgodovinsko nujnost, vera v zmago narodne in socialne ideje. Svečenik Zovolj krikne zmagovitim Nemcem: »Pride še dan slovanski in pride osveta, osveta na morilce slovenske svobode«; Veronika prekolne celjske tirane in napove njihov konec. Izrazito sodoben in izviren je hotel biti Jurčič v komediji. Olikani Slovenec, omikani nemškutar, zgodba v igri Berite Novice!, vse je zajeto iz neposrednega narodnega in političnega življenja in ima satirično ost že v svoji osnovi, v ideji pa so te igre izrazito vzgojne. Sociološki sestav gledališkega občinstva, ki mu je dal osnovo naš prvi meščanski rod in v katerega se je vključeval Jurčič sam, je narekoval meščanske in meščansko demokratične snovi, vendar se je Jurčič skušal ogibati ljubezenskih in družinskih plehkosti in mu je bila politična živost važnejša. V času, ko je meščanstvo padalo v civilizacijske izrodke, ko se je evropska drama lovila v zakono-lomnih in jokavih ljubezenskih konfliktih in se je tudi slovenska provinca tu in tam izgubila v posnemanju blaziranega sveta, naša dramatika ni ostala nedotakljiva od tega splošnega okusa. Toda Jurčič hoče biti izviren in domač.23 Mladi Slovenec, v 22 V prvem zapisniku iz leta 1868 beremo na str. 2: »Materijalizem in idealizem. Zemljo pod nogami rabi celo zvezdogled pri svojih preiskavah, če ga tudi ne zanima drugega nič kot nebo. Ne s skokom, temuč po naravnem razvoji našega narodnega življenja bomo zopet do idealnega gledali v višino, ktera posvetnemu posestvu še le pravo veljavo daje, prišli bomo iz tega ven, kar ravno danes najbolj čislamo, iz materijalnosti, iz tega, kar nas danes na tem svetu najbolj zanima. Iz naravoslovja do filozofije.« 23 V zapisniku leta 1868 je o izvirnosti pripomnil: »Francozi radi jemljejo stare igre svojih in noveji druzih poetov, prevlečejo je z narodno barvo, vdihnejo jim naroden duh in pravijo: to je naše. Posnemajmo jih. Pa bodimo pošteneji, posnemajmo v druzem obziru Nemce, ki imenujejo to literarno tatovino. Povejmo, kje smo dobili perje, iz kterega smo umetnega tiča naredili. Ne posnemajmo našega velicega Koseskega, ki je gole prestave za svoje med svet postavil in menda mislil: Jaz sem prav storil, da sem si to prisvojil, zakaj kar ni v nemščini veljavo imelo, dobilo je po slov. Novicah in po meni veljavo, ergo je moje.« gospodarskih računih še šibka postavka, sicer ni mogel mimo ljubezenske romantike, vendar prav v ljubezenskih motivih kaže boj za kruh in družino, za družbeni ugled in enakopravnost mladega slovenskega človeka. Nasprotniki tega človeka so sami prerealno in zastarelo misleči ljudje, navadno so dekletovi sorodniki, ki jih je treba premagati. Kakor smo že v začetku poudarili, ni bil namen te razprave, da bi Jurčičevo dramatično delo vrednotili, zlasti ne, da bi iskali njegovih umetniških posebnosti. Zato se nismo dotikali niti glavnih del, Tugomera in Veronike Deseniške, ter rajši preiskovali njegove dramatične načrte in razčlenili njih motiviko. Ni pa bilo mogoče mimo socioloških pogledov, ki jih terja vsa Jurčičeva dramatika. Prvotni namen Jurčičevega pisanja je bilo »poplemenitenje človeškega srca«, to je vzgoja za lepšo in boljšo človečnost. Ta namen je izhajal iz tedanjega idealizma, ki ga je bil postavil Stritar, čim bolj je Jurčič posegal v življenje in v neposrednem narodnem boju spoznaval pozitivne in negativne sile v ljudskem gibanju, trenje med naprednostjo in zaostalostjo, narodnostjo in odpadništvom, zdravo in bolno omiko, tem bolj ga je gnalo, da vse to upodobi v drami, posebno v komediji. Kakor je nekoč bral v Schleglu, da »veseloigra mora biti zvesta podoba sodobnih nravi, mora biti krajevno in narodno določena«,21 tako je s svojim kritičnim optimizmom iskal podobo pravega slovenskega človeka in s smešnostjo preganjal njegov spačeni obraz. Žal je velik del njegovih načrtov ostal neizdelan, celo obe tragediji pričata o težkem porajanju slovenske drame in o skromni zmogljivosti tedanjega našega gledališča. Narodna odločnost je Jurčiča ohranila v Levstikovi bližini. Ostal je zvest njegovemu slovstvenemu programu in zvest tudi njegovi narodnopolitični ostrini. Zato se je bolj in bolj odmikal od Stritarja. Poznal je Levstikovo sodbo o našem tedanjem slovstvu, dasi ni mogel pritegniti njegovi črnoglednosti, s kakršno je ta pisal 20. decembra 1878 Stritarju: ... »S čimer drugi, uže pešajoči narodi svoje literature za-vršujejo (Weltschmerz Ehebruch), s tem Slovenci svoje ubogo literatiirišče začenjamo ... Zatorej bi sodil jaz, da je vse naše slovstvo na krivem poti. Naše gledališke igre so se začele s francoskim prešuštvom, o katerem sem uže prej govoril, ter so nepokvarjeni, poprej nerazvajeni okus Slovencem tako pokvarili, da zdaj uže robati Krakovčan ne bo v gledališče hotel poslušati in gledati zdrave, nepokvarjene igre, ker mu je uže premalo pikantna«.21"' Levstik je s tem povedal, da je razvoj Dramatičnega društva in slovenskega gledališča šel po drugi poti, kakor si je bil zamislil on; ni mu bila všeč lahkotna meščanska igra, zlasti priredbe francoskih družabnih igric, čeprav niso bile take, kakor je sodil. Gotovo ga je najbolj bolelo, da se izgublja pristna domačnost, da ne napreduje izvirna dramatika in se ne razvije igra večje in veljavnejše oblike. Prav zato je tako korenito posegel v Jurčičevega Tugo- 24 A. W. Schlegel, o. m. I., str. 335. 20 Pismo v Stritarjevi zapuščini v NUK. !•*> Slav. revija 221 mera. Morda je tukaj skrit tudi odgovor, zakaj je tako ostra burka o blaziranem nemškutarju ostala nedodelana in neznana. Jurčiču se je zazdela preneznatna. Ce končno v celoti pogledamo dramatiko v njegovih štirih dokončanih igrah (Razprtija in trma, Omikani nemškutar, Tugomer, Veronika Deseniška), v osnutkih (Olikani Slovenec, Berite Novice!) in raznih motivih za tragedije in veseloigre, tedaj dobi njegovo prizadevanje za slovensko dramatiko večji pomen in nam odpira nove poglede v snovanje tega živega in neutrudnega ustvarjalca. Résumé A base des écrits laissés par l'écrivain réaliste Slovène Josip Jurčič (1844—1881), l'auteur présente son oeuvre dramatique. Jusqu'à présent, on n'en connaissait que deux tragédies, »Tugomer« et »Veronika Deseniška«, et on savait qu'il avait collaboré à la comédie »Berite Novice!« (Lisez les »Novice«!). Jurčič cependant s'intéressait au théâtre depuis ses années d'études à Vienne jusqu'à sa mort et, dès sa jeunesse, s'occupait sérieusement de la théorie du drame. Une comédie classiciste en vers, »Razprtija in trma« (Brouille et entêtement), est la première de ses oeuvres dramatiques. Ensuite il travaillait, pendant plusieurs années, à une comédie dont il avait pris le sujet dans la vie nationale et politique de son temps et qui devait porter le titre »Olikani Slovenec« (Le Slovène poli). Enfin, il écrivit aussi une farce sur un jeune dandy qui a renié sa nationalité. Outre ses deux tragédies achevées, »Tugomer« et »Veronika Deseniška«, Jurčič a conçu plusieurs tragédies dont il a puisé les sujets dans le passé le plus lointain du peuple slovène. Son roman »Lepa Vida« (La belle Vida) devrait, selon sa première intention, être écrit lui aussi en forme dramatique. L'auteur de l'article décrit et caractérise les oeuvres et les ébauches mentionnés pour passer ensuite à l'analyse des bases théoriques et idéologiques de la création de Jurčič. Quant à la théorie, il constate une influence considérable de A.W. Schlegel dont Jurčič connaissait à fond l'oeuvre »Über dramatische Kunst und Literatur« qu'il avait étudiée dans sa jeunesse; la lecture du »Shakespeare« de Gervinus et des oeuvres elles-mêmes de Shakespeare est également attestée. Dans la phase ultérieure de sa carrière d'écrivain, Jurčič s'appuyait sur la Poétique de Gottschall, surtout quant au besoin du pathétique national et à la licence de la tendance servant les idéaux de l'époque, dans le cadre des lois de la création littéraire. C'est ainsi que Jurčič voulut écrire des comédies et des tragédies à tendance nationale prononcée dont le contenu et l'idée furent en accord avec les aspirations politiques de son temps. Les problèmes nationaux dans l'histoire et dans la vie contemporaine forment le noyau de ses drames. Ainsi, Jurčič devint dans le domaine dramatique aussi le plus conséquent réalisateur du programme proclamé par le fondateur du réalisme slovène Fran Levstik (1831-1887). Conclusion: Bien que Jurčič ne fût un auteur dramatique de première force, et que ses drames se ressentent fortement des éléments épiques, il aurait pu devenir non seulement le plus fécond des prosateurs slovènes de la génération réaliste, mais aussi son plus fécond auteur dramatique. Sa mort prématurée a anéanti ces belles promesses. Tine Logar OBSOŠKO-NADIŠKA DIALEKTIČNA ME JA Onstran Kobarida se proti Nadiži, ki izvira nekje pod Plastišči, pod strmimi pobočji kobariških in borjanskih hribov razprostira ozka in čudovito lepa dolinica, ki me v mnogočem spominja na gornjo Selško dolino. Proti zapadu se vedno bolj zožuje, dokler se ob sotočju breginj-ske Bele in Nadiže pri Podbéli (podbiela) zopet ne razširi in preide v prodnato ravan, poraslo z vrbjem in jelšjem. Na severu dolinico zapira strmo in visoko pobočje kobariškega in breginjskega Stola, na jugu pa prav tako strmi Matajür, Mija in Lüpija. Visoko nad nadiško strugo se, stisnjene na pobočje Stola, ob cesti, ki vodi od vzhoda proti zapadu na Breginj, (beijîn) vrste vasice Kréd (krêd), Potöki (potuoc), Borjäna (boriâna), Stanovišča (snobišča), Homèc (y.omàc) in Sedlö (sedlo). Dolina je odprta samo proti Kobaridu in zgornji Soči. Proti zapadu se svet vzdiguje, dokler se ne odpre na breginjski planotici, od koder je lahek dostop proti Logjem tik nad Nadižo, na Robidišča (arbisča) onstran' Nadiže, proti Prosnidu (prosa nd) in Plastiičem v Slovenski Benečiji. Po ozkem grlu nadiške struge, med Matajurjem in Mijo pri Robiču (ruobič, ruob) ter po stari rimski cesti iz Soške doline na Čedad vzdolž Nadiže je dolinica povezana s Furlanijo. Danes, ko je obveljala stara avstrijsko-italijanska meja kot državna meja med Slovenijo in Italijo na tem področju, razumljivo ves ta svet gospodarsko in socialno gravitira na Soško dolino in Tolminsko, kajti drugam je ljudem pot zaprta. Tako je moralo biti tudi že pod Avstrijo in kasneje pod Italijo, odkar je bila pokrajina v tej smeri povezana z dobro cesto in drugimi prometnimi sredstvi. Seveda je bila ljudem odprta pot tudi na zapad in jug, preko Plastišč v zgornji del Slovenske Benečije in po Nadiži navzdol na Čedad in Videm. V starih časih je moralo biti v tem pogledu drugače. Nekdaj je na Kobariško in v Soško dolino gravitirala le najbližja okolica Kobarida do Kreda in Potokov (Potoki, Kred, Robič, Staro sedlo, Sužid, Svina), vse hribovske vasi od Borjane dalje proti zapadu (Borjana, Stanovišča, Podbela, Homec, Sedlo, Breginj, Logje, Robidišča) pa so bile po svojih ženitvah in vsakdanjem gibanju prebivalstva usmerjene na zapad in jugozapad proti Slovenski Benečiji. Današnja dialektična slika teh krajev nam govori qrclo o tem, da nekdaj med dolinskimi vasmi v okolici Kobarida in hribovskimi vasmi v borjanskem in breginjskem kotu sploh ni bilo stika, da sta bila to dva svetova, ki drug drugega nista poznala Da je danes drugače, kot je bilo nekdaj, je povsem razumljivo. Mislimo si samo, da bi ne bilo poti, ki pelje iz Kobarida v Breginj, da bi ne bilo modernih prometnih sredstev, ki so približala najbolj oddaljene kraje in težko pristopne vasi, da je bila nadalje grapa nad Nadižo mnogo bolj zarasla, kot je danes, pa bomo razumeli, da je n. pr. Breginjcem in celo Borjancem mnogo bolj kazalo iti po svojih gospodarskih, trgovskih in drugih opravkih preko hribovskih steza in bližnjic na Čedad in Videm kot pa preko težko prehodne, strme in utrudljive nadiške grape na prav tako oddaljeni Kobarid, Tolmin in Gorico. In o tem nam dejansko priča današnja dialektična podoba tega zapadnega koščka slovenske zemlje. Debela črta označuje mejo med obsolkimi in nadiškimi govori Slovenskih govorov v zapadni okolici Kobarida in ob zgornji Nadiži doslej še nihče ni podrobneje raziskoval. Vse, kar smo vedeli o njih, nam je povedal prof. Ramovš v svojih Dialektih, ki se zaradi obširnosti predmeta razumljivo ni mogel ukvarjati z govorom vsake vasi posebej. Zato je umljivo, da je bilo naše poznanje jezikovne podobe omenjenega dela slovenske zemlje pomanjkljivo in zlasti v pogledu klasifikacije samo približno. Ko sem letošnje poletje pri zapisovanju dialektičnega gradiva za LAS prišel tudi v te kraje, sem začuden obstal spričo nekaterih dialek- tičnih pojavov in njihovega geografskega obsega. Zato sem ее lotil podrobnejšega raziskovanja govorov vasi ob zgornji Nadiži sploh. Preiskal sem govore vasi: Robič — Kred, Borjana, Podbela, Breginj in Robidišča. Samo mimogrede sem se ustavil ob govorih Svin, Sužida, Starega sedla. Potokov, Stanovišč, Homca, Sedla in Logov, kajti spoznal sem, da tu spričo zapisovanja in študija v prej omenjenih vaseh kaj posebnega ne bom več odkril, saj mi je bil tudi kobariški govor sam poznan že iz prejšnjih let. Pri tem sem prišel do naslednjega splošnega zaključka: Kobariški govor se govori le v najbližji zapadni okolici Kobarida : na Svinah, v Sužidu, Starem sedlu, Robiču, Kredu in Potokih. Govor v Robiču, Kredu in Potokih se od kobariškega sicer že malo razlikuje, in to po akustičnem vtisu kakor tudi po nekaterih glasoslovnih in morfoloških pojavih, po celotnem razvoju, usmerjenosti in strukturi pa je to seveda govor, ki spada v obseg kobariškega govora oziroma obso-škega dialekta kot širše geografske in razvojne enote. Meja obsoškega dialekta je na zapadu prav v Kredu in Potokih. Do tod in samo do tod so se vsaj v starejši dobi širile obsoške inovacije, naprej pa jim je bila očividno pot zaprta. V Borjani, vasici pol ure hoda nad Potoki, se namreč že začenja nov jezikovni teritorij, ki je v mlajšem času, ko je bila upostavljena zveza z obsoskim, sicer sprejel marsikako inovacijo od vzhoda, pa je vkljub temu ostal v bistvu tisto, kar je od nekdaj bil, teritorij beneško-slovenskih nadiških govorov. Naslednje vrstice naj to pokažejo in dokažejo. Dasi gre na teritoriju zapadno od Kobarida do naše državne meje v tem predelu za dva dialekta, so vsem tem govorom vendarle skupne nekatere jezikovne poteze, ki jih vežejo v obsežnejšo enoto zapadnih in jugozapadnih slovenskih govorov. Čeprav so ta dejstva znana že iz Ramovševih dialektoloških del, na katera se tudi sicer v razpravici opiram, jih bom vendarle še enkrat omenil, da bodo bolj nazorna kasnejša izvajanja. Predvsem moram poudariti vsepovsod ohranjeno oksitonezo psi. akcentskih tipov žena, nogà, maglä. Končni akcentuirani zlog je danes večinoma že daljši, kot je bil nekdaj, kolikor v počasnem govoru sploh že ni prišel v pravo dolžino. Razen tega je večinoma tudi že rastoč. V tem je pač tudi razlog, da se je oksitoneza še ohranila, saj je s tem odpadel element, ki je premik sploh omogočil: zçnà, zçnè < ženi, sastrà, buxà, mayyjà, stçzà, rabrç, waknç, ôraslç, celç, iezak, clowçk, prestçr, tarbçx, kaiçx, warçx > orêx, woyan, popèr, sçsçd, moß konà < moji ko ni, nasçn, -çà, -ç, naslà, nosù < nosil (Robič — Kred — Potoki); kçzà, noyxà, ivodà, ucà < ovca, belika yxorà, mayy.là, stazà, tamà, daskà, ysokô, sarokp, moimù snû, delçc, pçlçlàn, kostàn, oràx, nesçn, -çs (Borjana); oyin, skedin, kotù, s koilàn, pelàn (Podbela); ôalç < éelô, ухог na calç, daskà, dablô < deblô, woknç, ta na woknç, patalàn < petelin, kotù, ta s kotla, sakù > sokôl, clowàk, woràx, palàn < pelin, talç < telè, zanà < ženi, dabù < debèl (Breginj); ienà, peta, media < metla, zemjà, ucà, kozà, daskà, wadà, uyxin < ogàn, lonàc, loncà, neyxà kuna, par kunàx, dux clçwçk, Sri stupù < stopil, debù < debèl (Robidišča). Tonični višek dvozložnih ali trozložnih besed z akcentom na predzadnjem zlogu je vsepovsod na zadnjem zlogu: zbiezdà, yxniezdç, sn £(bù < iivêl (Robič — Kred — Potoki); briezà, lunà, strie'xà, krdwà, mliékç, mâlô, zûnà (Borjana) ; na iariédç = na vrsti, brada (Breginj) ; etupâlù, cierku, wçkù < vekal, mçlàn < molim (Robidišča). Isti razvoj ê in б prav tako veže vse govore zapadno od Kobarida do Robidišč v širšo enoto. Današnji refleksi sicer od vasi do vasi nekoliko diferirajo (ie, ia, te — uo, ua, и'), vendarle so vsi rezultat in odraz enakega razvoja: ér'êëna, kol'eno, stHe'xa, w'êter, ir'ês, l'esnk, war'e'x (n. pl.), tu kost'e'x, l'étan < lêtam, b'edu, b'édala < vêdêl, -a (Robič — Kred — Potoki); yn'ézdo, s'eme, p'esk, pob'en < povêm, pos'eklà, bç-dr'et < vydrêti (Borjana) ; m'esac, n'eman, dl'eto, Clob'éka, br'eme, terp'ét, t'et < h%têti, tu tr'ébus < v trébusë (Podbela) ; s'ec'an, -as', s'éku < sêkal, dr'êbe < drêvê (adv.), ml'ét, sr'edu < srêtlb, na b'en < ne vêm (Breginj) ; m'çsac, tarpïet, lîeto, sïçme (Robidišča); nues, tu nûas, nabûa, nuôxt, zyuôn, masûa, kyst (Robič, Kred — Potoki) ; n"ôi, tuôs'ka < toze-ka, mçsû, blayu, uxu, plu'J, kujt (Borjana); sn"ôika, kaku°s, u/i?, y nu'i (Breginj); uxu", nu"š, senu", stu", nu'c (Robidišča). IZa vse govore je značilna močna labialna artikulacija. Labiodentalni v je zato pred e, i prešel v w, nato pa povsod razen na Robidiščih, kjer je tudi v še poznan, nadalje v b. V Kobaridu in okolici do Starega sedla in Robiča se govorita w in b drug poleg drugega, v tej besedi w, v drugi b. Starejša generacija večinoma govori b, mlajša pa pogosteje w. Tu gre pač za vpliv knjižnega jezika na dialekt. Od Kreda dalje proti Bor-jani do Breginja in Logov je b tako rekoč regularen zastopnik prvotnega v, čeprav tu in tam slišimo tudi w. Iz istega razloga je jezik eliminiral tudi labiodentalni /, ki je večinoma prešel v X kot substitut bilabialnega nezvenečega spiranta. Danes v teh govorih labiodentalnih nezvenečih spirantov nimamo več, kolikor jih ni ponovno uvedla v glasovni sistem mlajša generacija pod vplivom knjižnega jezika ali izposojenk. Edino na Robidiščih, ki se tudi sicer v jezikovnem pogledu nekoliko razlikujejo od ostalih govorov breginjskega kota, se / še vedno sliši, in celo x tuintam preide v /. V ilustracijo nekaj primerov: skoz, ko/è, xâruz, yanl, xîno, furbàc = zvit (Robič — Kred — Potoki); уасдџ, yacoïic, ko/ç, za yâru.žari (Borjana); zà/, zç'ya (=Jože); sn šinhu — sinful, sn %u6tru < fotral (Breginj); skçx, Xiyn (Podbela); fébrç, šufàt, fr'ika, furmunânte, fçran, hozùf (Robidišča). Vsepovsod so ohranjeni palatalni n, č, šč. V Kobaridu in okolici do Kreda in Potokov sta с in šč prešla že v č in iS, od Borjane naprej pa sta se vedno izkazana kot с in šč. V Podbeli pa še danes gorore t' in samo za to bom navedel nekaj primerov: t'àn, i'às < hbt'ç, xt'î, xt'êrç, obrât'at, obrät'am, mât'axa, brft'a (zebelj za čevlje); t'amïn (dimnik), t'eb'ila (velik žebelj za streho) itd. Velarni zapornik g se je razvil v ustrezni pripornik y, ki pa večinoma že izgublja svoj zven in prehaja v yx• Tudi artikulacijsko mesto je pomaknjeno nazaj proti grlu. Refleks za psi. / je seveda tudi povsod п: kunçn, ûk, рйхэп, tust zuna, una, must, тйгэп (Robič — Kred — Potoki); uk, bedubçmo < vydlbemo (Borjana); kûnan, züna (Breginj); рйпи, buxç, kûnen, must, žilna, ûk (Robidišča). Končni -m je prešel v -л. V Kobaridu in zapadni okolici do Starega sedla se -m in -n še menjavata, dalje proti zapadu pa je -n edini zastopnik prvotnega -m. Vsepovsod je še danes živa nevtralna končnica sestavljene sklanje •e < oje: ta dab'êlç masu, tç xûdç (Robič — Kred — Potoki); te drûyxç l'çto, te debêle mesu (Borjana); tujste prad'îwç, ma[dno imç drûyxç, tu mçxnç mçsu, tu parwe (Breginj); to čarne, to stârç senu", to nçwç senu", to drûyxe uknù (Robidišča). Povsod je skupina -rl, -pu > -и: drù, cru, umrù, ubrù, 6rù, postrù (Robič — Kred — Borjana — Breginj — Robidišča). Povsod je ohranjena skupina crê-, žre- v različnih dial, variantah: crïuç, čreival', Cr'êsna, cr'êz, crash), žrepc (Robič — Kred — Potoki); čer1 es, čereuj1, zdrçbç, zdr'pe'c (Borjana); čaiJewa, čarleda, čafez, zrabç, žrepc (Breginj); čerifšna, zdrebç (Robidišča). Vse do Robidišč govore gen. pl. oksitoniranih a-osnov na -e (do Potokov kot ie, ia, od tu dalje pa kot -f). Ta končnica prehaja tudi na sam. m. sp. s premičnim naglasom. Tudi psi. glag. prefiks vg- je poznan na celotnem teritoriju v različnih dialektičnih variantah, tu kot ba-, tam kot bç-, spet drugod kot ivi-: badr'ét, baynât, bçlît, bçlatïà, bçlatù (Robič — Kred — Potoki); bçrût, beynât, bedr'éi, bedûbemo (Borjana); bekopdt, belobït, bepodit, berut (Podbela); barût, badr'ét, baynât (Breginj); vedr'et, vil'ezlä, vinesù < vynesl*, viyânat, viynnli smo (Robidišča). Lokalni adverbi so povsod ojačeni s tarn-, tu-] gor-, dol-; tu kç-st?x, tu Utax, tçune (adv.) (Robič — Kred — Potoki); ta ylàp, tu yläb (Borjana); tu kçtlu, ta na krampi rje, sirke, bobç, ta na woknç, yxçr na 6alç, tà na pçtç don c'erkwç (Breginj); tu izbè, tù uxàx, tù listàx, ta na pçt, ta na cvçk, tù plûcah, tù Içtrax (Robidišča). Povsod je ohranjenih mnogo oblikovnih in besednih arhaizmov ter drugih posebnosti: Čim bolj gremo proti zapadu, tem več je tega blaga: oetankov II. psi. palatalizacije: na n"6zax, na r"ocax itd. (Robič - Kred) na rpc, na patçc (Borjana); tu birtos, na biîtosi (Podbela); stari dat. in lok. na ç < -ê: manç, tabç (Robič — Kred — Potoki — Borjana); man$, tabç, dpfi c'erkwe, nçt na dnç, ta na pçtç, ta na bobç itd. (Breginj); däwe, dr'êwe (Robič); dâbe, dr*ebf zunç, nuçtre (Borjana - Breginj); oblike adv. brez i so povsod vsesplošne: pcu6, zdà, ziutrç, zûna itd.; oblike bràtra, -и, ki so prav tako poznane povsod do Robidišč, harwçs, perç't, vpraš. k"çre, besede iêdla, čar1?.da za vrsto, dçb, brçzar, ši[a, losth kläst, poyserçd itd. itd. Teh starin je tu toliko, da bi bila potrebna posebna razprava, če bi jih hoteli pregledati. Vsem govorom je skupno tudi bogastvo izposojenk iz furlanščine. Breginjščina, zlasti pa govor Robidišč je naravnost prepleten z njimi. Tudi tega gradiva je toliko, da ga tu ne morem navajati. S tem smo pregledali tiste poglavitne pojave, ki so značilni za vse govore zapadno od Kobarida do Robidišč in še dalje proti zapadu. Ti pojavi torej povezujejo vse omenjene govore v širšo enoto zapadnih in obenem obrobnih slovenskih govorov. Nekateri izmed njih so starega datuma in so rezultat razvojne usmerjenosti obsežnega dela slovenskega jezikovnega ozemlja, saj segajo še dalje proti zapadu, vzhodu, severu in jugu, čeprav današnji rezultati niso povsod enaki (ê > ie, ia; ö > uo, ua; v > w(b) itd.), drugi pa so ostanki starih razvojnih stadijev in so bili nekoč značilni za slovenski jezik sploh (c, se, л, oksitoneza, oblikovni in besedni arhaizmi). Pojav f > X je verjetno mlad in se je razširil po omenjenem ozemlju šele v novejšem času, ko je prišlo do tesnejše socialne povezave med kobariškim in borjansko-breginjskim področjem. Ti skupni pojavi zato še ne dokazujejo, da sta bila kobariški in borjan-sko-breginjeki teritorij tudi nekoč tako tesno med seboj povezana, kot sta danes, da so torej rezultat živahue socialne, ekonomske in kulturne povezanosti ljudstva v teh krajih. Nasprotno: med govori do Potokov in govori od Borjane dalje proti zapadu je cela vrsta takih razvojnih razlik, ki z gotovostjo pričajo, da to ozemlje nekdaj ni moglo biti med seboj tako povezano, kot je danes, da je bilo ljudstvo do Potokov v svojem gibanju in vsakdanjem življenju usmerjeno na vzhod proti Soči, Borjanci, Breginjci in prebivalci ostalih vasi zapadno od Borjane pa so bili povezani s Slovensko Benečijo in zlasti s prebivalstvom, ki onstran današnje državne meje govori nadiški dialekt. Trdimo lahko celo še več. Ljudstvo breginjsko-borjanskega teritorija je prišlo sem od zapada, iz Slovenske Benečije, prebivalci Potokov, Kreda, Robiča in Starega sedla pa so prišli tja od vzhoda, od Soče. Današnja dialektična slika področja zapadno od Kobarida in breginjskega kota nam torej govori tudi o dvojni smeri naseljevanja teh krajev. Še vec. Če bi med obema naselitvenima teritorijema prvotno in še dolga stoletja kasneje ne bilo naravnih ovir (gozdovi, nadiška grapa, pomanjkanje komunikacij), bi se ta različna smer naseljevanja danes ne mogla vec odražati tako drastično v govorih teh krajev, kot se v resnici odraža, ampak bi vkljub temu pričakovali postopno in skoraj neopazno, nezaznavno prehajanje iz govora v govor. Zato sklepam, da med obema teritorijema dolga stoletja ni prišlo do živahnejših stikov, ampak sta živela in dihala vsak po svoje. Tu ima izvor današnja dialektična meja med obsoškim in nadiškim dialektom: Robič — Kred — Potoki, ki so zadnje vasi obsoškega dialekta. Katere so torej tiste razvojne razlike, ki pričajo, da gre tu v resnici za dva različna in dolga stoletja ločena jezikovna teritorija? Gre predvsem za razvoj psi. e, e, ç, ö in ç in današnje njihove reflekse. Govori Kobarida in vseh vasi do Potokov nad Kredom imajo danes za te psi. vokale ozke diftongične reflekse tipa ie, is, uo, ua; vsi govori od Borjane dalje proti zapadu pa imajo še danes za vse te pel. vokale široke monoftonge ç, Ç, ki so značilni tudi za nadiške beneško-slovenske vasi onstran današnje naše meje, ki torej borjansko-breginjski teritorij povezujejo na zapad oziroma jugozapad s Slovensko Benečijo. Preden nadaljujem z razpravljanjem, nekaj gradiva v ilustracijo: na n'êb, jçs'ên, sarci", bus'êla, m'êd, dab'êlnca; i'éyn, z'eynca, t'esan < tešem, kt'epan < kleptem (pod vplivom inf. osnove), s'edan < sedmb, yl'edla, y l'ç da t, p'éta < pçtà, zrabiê, г1 ep, p'etk, das'e't; k"6ža, skuöria wu6san < osam, muôlan, d"öbar; z"öb, mu6š, muöka, yxuöba, na r"ocax itd. (Robič — Kred — Potoki) — mçd, bušela, lesen, rnusêla, kulçsa, karbçs, usés; zç'yn, mçinar, sç'dan, parnç'su, џгетрп (gen. sing.), kmç'ta ; yzçu, џгрЧа, prç'st, yxrç'n, preyxlçdal, и rç'du, spçt, debç't, desç't; ivçsn, kçza, nçsan; mçs, zçb, mçka, IÇX, pouserçd (Borjana — Podbela); lêt, po lêdu, wec'çr, pod drabêsan, musela, fiôç'ra, dabç'la < debela, rçbra (pl.), uramena, klç'pan < klepljem (po inf.); klç't < klçti, klfa pçst, zç'ia, dabêt, dasêt, yyjç'dat, yxrç, plçsan, plç'su (ptc.) ; kçza, dçbar, mçyxu (ptc.); rxpba, zçb, Içx, mçs itd. (Breginj Logje); busêla, Щпа, iesç'n ; imçn (gen. sg.), џс?га, zfte nçsu (ptc.), klç'pan, sç'dan < sedam; imç, tà na pçt, zrebç't, prasç't (gen. sg.), spê < spe(t), plçsen, plç'sat; kçza, çsan, nçsan, mçlan, иЩэп; zçp, Içx, dçp, z yxlawç', nacç" < noco(j) itd. (Robidišča). Med razvojem ç in ie je seveda dolga časovna razlika. Pot od Ç do ië je dolga. Borjansko-breginjsko-robidiški refleksi so seveda s stališča praslovanščine in alpske slovenščine mnogo bolj arhaični kot kobariško-potoški, so pravzaprav šele prvi korak v razvoju od praslovanščine do slovenščine, kajti pri ê, è in ö je tu nastopilo šele podaljšanje, pri £ in Q pa šele raznazalizacija, in od tod do ozkih diftongov ie, uo je pot še zelo zelo dolga. Vmes je še zoževanje in šele nato je možna diftongi-zacija. Za vse to pa je treba več sto let jezikovnega razvoja. Razvoj zgoraj omenjenih psi. vokalov ni edini dokaz, da gre tu res za dva različna dialekta. Poleg teh je še več drugih dejstev, ki nam kažejo v isto smer. Poglejmo najprej razvoj psi. * in ь v kratkih zlogih V Kobaridu in njegovi zapadni okolici do Potokov imamo za ta dva vokalaManee a. Ko pa stopimo v Borjano, nas že preseneti beneški oziroma nadiški a < ъ, ь. In ta refleks je značilen tudi za vse ostale vasi do Robidišč. Kar poglejmo: staža, skedan, dai, dçzà, pas, mayxlà (Robič — Kred — Potoki); mayxlà, stazà, daskà, wié daskç, xarbàt, senàn, dàs dazà, t'edan, m'esac; i < a v woyin in skçcfin pa sta plod asimilacije na palatalni n (Borjana); staklênca, tanâk, mayxlà, stazà (Podbela); čabar, mayxlà, daskà, dazà, xlâpac, käman, xomàc, pas, skadm (glede i velja isto kot v Borjani!) (Breginj); mayxlà, stazà, päialc, pç'tak, zçiac, sçdan, çsan, nïzak, donàs, 6esnàk, pas, dàs, tašč (Robidišča). V isto smer nam kaže celo razvoj nekaterih drugih kratkih vokalov, katerih današnji dialektični refleksi so plod primeroma mladega razvoja, saj vemo, da so posledica in rezultat moderne slovenske vokalne redukcije, ki se je začela v 15. — 16. stoletju. Po primerjavi današnjih refleksov v govorih kobariškega področja do Potokov s tistimi od Borjane naprej proti zapadu lahko sklepamo, da stiki med obema teritorijema tudi še v 16., 17. in 18. stoletju niso mogli biti bogve kako tesni in živahni. Vidimo namreč, da so velike razvojne razlike tudi tu. Predtonična a in e sta namreč v govorih do Potokov prešla v {t, э, §, v govorih Borjane, Stanovišč, Homca, Sedla in Podbele pa sta se danes a in f. V Breginju, Logjeh in na Robidiščih pa je razvoj tu ubral svojo lastno pot. V Breginju in vsaj deloma tudi v Logjeh je vsak kratki e, najsi bo predtoničen ali kratko akcentuiran, prešel v a. Breginjski prehod e > a", ki je za ta govor tako značilen, saj popolnoma spreminja njegovo vokalično sliko, nam prav tako govori o tesnem sožitju prebivalstva breginjskega kota z beneškimi Slovenci. Po podatkih iz Ramovševih Dialektov, str. 53, namreč sklepam, da se je ta pojav porodil ravno v govoru Breginjcev, od tu pa je segel še dalje proti zapadu v Logje in proti severozapadu na teritorij terskega dialekta, kjer je danes šele sporadičen, če so Ramovševi podatki popolni. To dejstvo kakor tudi današnja oblika številnih breginjskih in robidiških izposojenk iz furlan-sčine, o katerih na tem mestu nisem govoril, nam prav tako pričajo, da so bili nekoč stiki breginjskega kota z beneškimi Slovenci in celo Rezi-jani posebno živahni. Robidiški govor pa je v razvoju predtoničnega e in tudi o ubiral povsem svojo pot. Ta govor je namreč vse take vokale zožil v elèli ter o/ô/u, medtem ko je а ostal nedotaknjen kakor v Breginju. V ilustracijo nekaj dialektičnega gradiva : lasi', lasie'x, r/.laiv^o, pastir; tamç, rabrç, dabii, c'çlç, jçzak, patalàn, maxûr, staynç čçsnak, tasât, balàk < vefik, ušenica, madç, snazï (Robič -Kred — Potoki kakor tudi Kobarid); prasç, zac'çu, zafy'tç, dçbç'la, perè, perç't, urçmç, sçstrà (Borjana); narédn, sçdlç, pledlà, belak, telç, trçbùx, klçpât, klepù (Podbela) ; zapràn, zanà, џгате, parlatï, bes'êda, čaca, patalàn, tabè, yxôr na 6alç, par.', ; "i potemtakem 1647. Iz Registra lahko izpopolnimo tudi podatke o njegovi življenjski poti: od jeseni 1664 do jeseni 1665 je kot novic prebil na Reki. Podatki v zagrebški mrliški knjigi (Catalogus) soglašajo s tistimi, ki jih navaja Šlebinger (n. m.) iz mrliške knjige goriške kapucinske knjižnice, le da je v zagrebškem katalogu v rubriki Religio številka 50, medtem ko ima mrliška knjiga, ki jo je rabil Šlebinger, številko 51. Ker so šteli pod Religio dobo od slovesne obljube (Šlebinger n. m.), potem je pravilneje 50 let (pravzaprav 49 let), ker je umrl 17. oktobra 1714, kakor stoji v zagrebškem katalogu in še štirih drugih mrliških knjigah (Šlebinger n. m.). Njegova izjava pa se glasi: Io Fra: Gio: Batistta da Santa Croce chiamato nel seculo Tobia Lionellj di etâ dt anni 17 essendo stato riceuto alla Religione dei PP: Capuccini per chierico d'Or-dine del padre Giacinto da Graz Prouinciale dalla Prouincia dalla Styria, et compito l'anno del Nouitiato conforme il prescrito del sacro concilie del Trento, et délia Regula del P: S: Francesco di consenso del sopradeto P: Prouinciale et altri Padri ho fatto la professione, nel luogo nostro di fiume, auanti l'altare magiore (la) anno (mile) 1665 adi 21 di setembre nelle mani del Padre Gio[ac]himo Guardiano et Ma-iest[r]o di nouicy di fiume, à me ben présente non sforzato et persuaso ma libera et spontaneamente essendo stati assistenti per testimonij li infrascriti Padri in fede di che ho fatto questa testatione con propria mano et con il proprio pugno la ho sottoscrito. Io Fra. Gio. Battista afferme come sopra. Io .f. Gioachino da fiume son stato présente. Io F. Antonio di S. Vito affermo esser stato présente Io f. Cipriano da Fiume son stato in ciö présente. Io F. Fortunato da Castua son stato présente. Hipolitova izjava je na str. [235] Registra; sestavljena je v latinščini. Inie pred vstopom v samostan, doslej neznano, je bilo Janez Adam Gaiger. — Za rojstni datum se je doslej dalo navesti samo »po 1650« (SBL I, 321), v resnici pa se je rodil 1667. — V samostan je stopil sedemnajstleten 1684 in prebil noviciat v Gorici. — Doslej znani kraj in dan smrti (v Kamniku 5. aprila 1722, tako SBL I, 321, gl. tudi Schematismus F. F. O. M. S. P. Francisci Capuccinorum almae prov. Sty-riae a. 1908, 59) ne soglaša s podatkom v zagrebškem Katalogu (v mrliški knjigi), zakaj tu stoji, da je umrl »Crainburgi — 28. Aprilis — 1722«. Pod Religio je navedena številka 36, a pravilno bi bilo 37, če računamo dobo od zaobljube. Hipolitova izjava se glasi: Ego Frater Hypolythus Neostadienfis vocatus in saeculo Joannes Adamus Gaiger Annorum aetatis 17 Fui susceptus Ad Relligionem ordinis Patrum Capucci-norum, Ab Admodum Reuerendo Patre Amando Graecenfi provinciali Provinciae Styriae Pro Clerico, in quâ Complète Anno Nouitiatûs Alijsque requifitis Juxta Praescriptum Sacri Tridentini Concilij, aim (Concelsû) Confseniû eiusdem, aliorum-que Patrum, quibus de Jure Competit, Profefsionem Emmili in Ecclesiâ Nostra Con-uentûs Goritienfis Ante Altare maius in Manibus Reuerendi Patris Hyronimi Gra-discani Pro tempore definitoris, Guardiani Nec Non Magistri Nouitiorü Anno Dmi 1.6.8.5 Die 28 May Vno quadrante post Nonam praelentibus Infrascribtis Patribus, mihi benè praefens Non Coäctus nec âb Alijs Perfuafus sed ex liberâ spontaneâ vo-luntate, in quorum fidem Has propriâ Manû subscript. Frater Hypolythus Neostadienfis, Affirmo vt Supra. Fr. Hieronymus Guard, fuscepit ipsius professionem m. p. Ego f. Valerius Goritiensis fui praesens. Ego fr. Chrysostomus Schlondernenfis fui praefens. Ego fr. MichaelAngelus Canalensis fui praesens. Ego Fr. Jacobus Gradiscanus fui praesens. Rogerij je svojo izjavo napisal latinski na str. [256] Registra. Ime pred vstopom v samostan nam doslej ni bilo znano; glasi se Mihael Kram-mer. — Tudi rojstno letnico lahko zdaj ugotovimo: rodil se je 1667. Z dvajsetimi leti je 1687 stopil v goriški kapucinski samostan, prebil tam enoletni noviciat ter se 1688 slovesno zaobljubil. — Iz mrliške knjige izhaja, da je umrl v Ljubljani 20. avgusta 1728, 40 let po slovesni obljubi. Izjava se glasi: Ego Fr Rogerius Labacensis in faeculo vocatus Michael Krammer aeta.tis annorum 20 fui susceptus ad Religionê ordinis Minorum Capucinorum pro Clerico ab Adm Rdô Patre Augustino Labacensi Provinciali Provinciae Stryriae, in qua completo anno Noviciatûs alijs requisitis iuxta praescriptum Sacri Concilij Trid: cum consensu eiusdem aliorumque Patrum quibus de iure competit Profelsionem emisi in Ecclesia nostra Conuentûs Goritiënsis ante altare maius, in manibus Rdi P: Hieronymi Gradiscani, pro tempore definitoris et Novitiorum Magistri anno Domini 1688 4 Junij hora quinta pomeridiana, praesentibus infra scriptis Patribus, mihi benfc praesens, non coactus, neque persuasus, sed liberâ et spontanea voluntate. In quorum fidem has propria manu subscripsi. Ego Fr. Rogerius affirmo ut supra. Fr. Hieronymus suscepit eius professions m. pr. Ego Fr. Romualdus a S. Andrea facerd. interfui. Ego Fr. Hilarius Goritiensis fdos interfui m. p. Ego Fr. Joannes Bapta Goritiensis fac-2281. — P. Bernardus Marburgensis, concionator, professus iubilatus, Ciliae, 8. Nov. 1784, habuit annos religionis 54., indutus 20. Aug. 1730.« Résumé Dans le premier de ses deux articles, l'auteur traite la dénomination de l'époque qui, dans la littérature Slovène, va de 1600 environ à 1768. Les historiens de la littérature Slovène désignent cette époque par des noms différents (époque catholique, époque de la renaissance catholique, renouveau de la vie religieuse catholique, etc.). Dans son article, l'auteur argumente en faveur de la dénomination »époque de la contre-réforme«. Bien qu'en Slovénie, vers le milieu du 17e siècle, la réforme protestante ait été vaincue et étouffée, nous sommes en droit de parler de la littérature de la contre-réforme même au cours du 18» siècle. Presque toute la littérature Slovène jusqu'en 1768 montre un caractère exclusivement religieux et repose sur les bases dont l'origine est la réaction contre la réforme protestante du 16° siècle et, avant tout, sur les prescriptions du Concile de Trente. Le second article apporte de nouveaux matériaux biographiques concernant les écrivains appartenant à l'ordre des capucins qui a donné, vers la fin du 17» et au commencement du 18» siècles, les plus remarquables auteurs slovènes (Janez Svetokriški, Hipolit, Rogerij, Romuald). Ces matériaux sont tirés d'un »Registre« de la province des capucins de Styrie récemment découvert. Sur ce registre, les clercs de l'ordre des capucins écrivaient leurs prononciations de voeux. On y trouve notamment leurs noms séculiers, leurs dates de naissance, etc. S ant er i Ankeria RUSKO МАЙМИСТ Etimologija te besede še ni dovolj razjasnjena. Маймист je zaničljiv naziv za Finca; ima strogo lokalni značaj; uporabljal se je poleg чухна1 do revolucije v petrograjski guberniji.1» Besedo najdemo v Puškinovem pismu iz leta 1835. Citiram jo po izdaji Suvorina: Сочинешя А.С.Пушкина. Письма. S.-Peterburg 1887, str. 471 : »'Вмъ я печеный картофель, какъ маймистъ, и яица'Ь въ смятк.у, какъ Людо-викъ XVIII.« Dalj podaja v svojem slovarju s.v.: »АМйхисгь м. птрб. прозвище чухонъ (отъ эй мойста, не знаю, не понимаю?).« V oklepaju navedena etimologija je opremljena z vprašajem.-' Эй мойста (brez navedbe porekla tega izraza) je estonska rečenica: ei möista ,ne razumem', ki jo je Dalju najbrž sporočil kak Estonec ali baltski Nemec. Prva izdaja ruskega akademskega slovarja ima:3 ъМЛймистъ, я, 1 Glej И. Я. Павловсшй, Русско-н'Ьмецшй словарь. Третье, совершенно переработанное, исправленное и дополненное издаше. Трепй оттискъ. Riga-Leipzig 1923, s. v.: ъЧухнй 1, s.m. od. чуяны pl. (nennen die Russen im allgemeinen die an der Ostsee wohnenden Völkerschaften finnischen Namens, sowohl) die Esten, (als vorzugsweise) die Finnen, Finnländer.« — Primerjaj to besedo tudi v drugih ruskih slovarjih. '» Mesto se je do 1914 imenovalo S.-Peterburg, upravna enota pa peterburška gubernija; tedaj so ime uradno poslovanili s Petrograd, petrograjska gubernija (ki se je po revoluciji 1917 zaradi upravne spremembe začela imenovati petrograjska oblast)- 1924 so mesto preimenovali v Leningrad, leningrajska oblast. Zato za različna obdobja uporabljam različna imena. — Primerjaj Glonarjev poučni slovar II, s. v. Leningrad. *ь Tako je v besedilu. 3 Glej Толковый словарь живаго великорускаго языка. Владимјра Даля. Второе издаше, исправленное и значительно умноженное по рукописи автора. Томъ первый. S.-Peterburg - Moskva 1880, str. XVIII: »вопросительный знакъ (?), если онъ не въ порядк'Г, речи, сомненье; онъ поставленъ у всЬхъ словъ, кото-рыхъ правильность, или даже самая бытность, въ томъ вид-Ь, какъ они написаны, сомнительны, или гд'Ь толкованы, объяснение рождало недоверчивость« (podčrtal pis.). ' Glej Словарь Русского языка составленный постоянной словарной комиссией Академии Наук СССР. Шестого тома выпуск первый. М—Мйлый. Leningrad 1927, stolpec 57, s.v. (Та izdaja je še v starem pravopisu, čeprav je bil takrat že novi v rabi). u. Обл. (Ср. финн, maarnies:4 селяшшъ; у Д. эй монета: ne понимаю). Прозвище финновъ (чухонъ).« Druga izdaja tega slovarja pa Daljevega tolmačenja sploh ne omenja:5 »Маймист, а, м. Обл. и устар. (Ср. финн, maaniies: селянин).5* Прозвище финнов.« Ker se Dal jeva razlaga glasovno ne ujema (zlasti zaradi začetnega m-), so ruski leksikografi iskali drugega izvira. Čeprav ima finsko maamies" glas m- na začetku besede kot маймист, vendar manjka diftong -ai- in končni -t nikakor ne dovoljuje zgoraj omenjene izpeljave. Daljev slovar je na pravi poti, samo izpuščena je neka malenkost, ki povzroča pri nekompetentnih precejšnje spotikanje. Estonski jezik ima to posebnost, da je pri zanikanju glagolska oblika za vse osebe ista; ta pojav zahteva zaradi preciznosti v nekaterih primerih uporabo osebnega zaimka: ma (inina) ,jaz', sa (sina) ,ti', ta (tema) ,on, ona, ono', meie ,mi', teie ,vi', nad (nemad) ,oni, one, ona'. V slovenščini ta zaimek ni neogibno potreben: v njej že končnice same določajo osebo, n. pr. ne vem, ne vei itd., estonsko:7 Edn. 1. (ma) ei tea (jaz) ne vem, 2. (sa) ei tea (ti) ne veš, 3. (ta) ei tea (on, ona, ono) ne ve, Mn. 1. (meie) ei tea (mi) ne vemo, 2. (teie) ei tea (vi) ne veste, 3. (nad) ei tea (oni, one, ona) ne vedo. Nikalna glagolska oblika tea (infinitiv se glasi: teadma ,vedeti') je torej za vse osebe ista. V principu ima finski jezik estonskemu analogičen način zanikovanja, razlika je le v nikalnici, ki ima glagolsko premeno: en ,jaz ne', et ,ti ne', ei ,on, ona, ono ne', emme ,mi ne', et te ,vi ne', eivät ,oni, one, ona ne', podobno kot v slovenskem nikalnica s pomožnim glagolom: nisem, nisi, ni, nismo, niste, niso, s to razliko, da se tu premenja le glagol, a ne nikalna členica kakor v finščini. Estonska 4 Vidimo, da je ta etimologija prevzeta iz znanstvenega slovarja, glej Энци- клопедичесшй словарь. Томъ XVIII [35. полутомъ]. Издатели: Ф. А. Брокгаузъ (Лейпцигъ), И. А. Ефронъ (С.-Петербургъ). S.-Peterburg 1896, str. 381: »МаймистЫ — такъ въ СПб. губ. русскяе называютъ финновъ протестантскаго испов'Ьда-шя,.. — — — Русское назвате М. происходить отъ финскаго Maa-mies и со-отв-Ьтствуетъ немецкому Landmann: ибо Маа значить земля, a Mies мужъ.* — Ves ta članek v ruski enciklopediji je poln netočnosti. 5 Glej Словарь Русского языка составленный комиссией по русскому языку Академии Наук СССР. Шестого тома выпуск первый. М—Мйлый. Второе издание. Leningrad 1932, stolpec 57, s.v. 5а Tolmačenje- je netočno, ker finsko maamies pomeni .poljedelec', estonsko maamees pa ,vaščan'. • Imamo še nekatere poskuse, razjasniti besedo маймист z izposojanjem iz fin-ščine, ali zaradi svoje popolne nekritičnosti ne zaslužijo, da bi jih na tem mestu resno obravnavali. 7 Pozitivna spregatev je v estonščini (kakor tudi v finščini) po načinu premene podobna slovenski, n. pr. tea/г ,vem', tea d ,veš' itd. (finsko: tiedä/г ,vem', tiedä< ,veš' itd.). nikalna rečenica: ei möista se more (če se po situaciji zaradi točnosti čuti izvestna potreba) glasiti: ma ei möista ,ne razumem', dobesedno: ,jaz ne razumem' (kot v slovenščini v primeru poudarjanja8), kar se v vsakdanjem govoru sliši: mai^möista. Estonsko o ustreza po glasovni vrednosti skoraj ruskemu ы, na podlagi tega bi izgovor zadnjega stavka zaradi nazornosti lahko izrazili z ruskimi črkami »май-ыыйста«. V ruščini, kakor vemo, ni besed z nastavkom -ьгйста in zato se je ta izraz prilagodil ruski glasovni sredini. Obliko маймист je mogel dobiti po zgledu tujih besed s končnico -ist, tipa антихрист, ki se uporablja v ruskem jeziku že od davnih časov. Tujec, ki je imel priliko bivati med estonskim narodom, si je dobro zapomnil zgornjo frazo : • mai^möista! ,ne razumem'. Druga podobna estonska rečenica, prav tako karakteristična za tuje uho, je: »kas^sa^möista« (književno: kas sa ei möista)10 »ali ne razumeš'. Primerjaj dunajsko: »i was net!« (= ich weiss nicht) ,ne vem' kot običajen odgovor na sitna vprašanja radovednega turista. Tudi madžarska rečenica nem tudom ,ne vem' je zelo znana pri sosednjih narodih. Znano je, da ima leningrajska oblast, a posebno mesto Leningrad samo, že od davnih časov mnogo priseljencev iz Estonije,10» zato je razumljivo, da je omenjeni estonski izraz *mai„möistas bil za Rusa kot tujca karakterističen in je ustvaril nov vzdevek маймист (poleg starodavnega чухна) za sosednje finsko prebivalstvo, kajti Rusi niso dovolj točno razlikovali Fincev od njihovih sorodnikov Estoncev z zelo sličnim jezikom, vrh tega je bila v stari dobi in pozneje, prav do oktobrske revolucije, odločilna religija, a ne narodnost (Finci in Estonci so protestanti, Rusi pa pravoslavni). Vsakemu raziskovalcu, ki obvlada estonski in ruski jezik ter pozna razmere v krajih, kjer se oba naroda stikata, se sam po sebi vsiljuje za izvor besede маймист ta nikalni estonski stavek. Zgornje izvajanje маймист iz »maijnoista« kakor glasovna substitucija tujega izraza nas prepriča tudi semantično, ker je naravno in preprosto. Pri razlaganju se namreč držim načela, po katerem se je dosledno ravnal moj učitelj slavistike, profesor Tadeusz Lehr-Splawinski, pri seminarskih vajah krakovske univerze: Najpreprostejša etimologija je najpripravnejša. Spomnimo se na slovanski naziv Nemec, t. j. nemi (ki je govoril v tujem, nerazumljivem jeziku). Nemci pa imenujejo svojega soseda Francoza »der Parlevu«, množina »die Parlevus«, iz francoskega parlez vous ,ali govorite'. Na Dunaju imenujejo Nemci pripadnika češke manjšine »Potwora«, 8 V estonščini pa zaradi pomanjkljivosti glagolske oblike tukaj poudarjanja še ni, čeprav tudi osebni zaimek obstoji. " V novejšem času se je govorilo: »mai^sa aru« (književno: ma ei saa aru) ,ne razumem'. 10 Včasih tudi ojačeno: »Kas sa, söge, ei möista?!« ,Ali, budalo (dobesedno: slepec), ne razumeš.' 10a Baje so te priseljence med zadnjo vojno izselili. a deseti okraj, kjer je mnogo Čehov, »Potwora-Bezirk«, iz češkega potvora,11 kar Cehi pogosto uporabljajo kot psovko. Estonci po navadi nazivajo vsakega Rusa: Vene Vanjka ,ruski Vanjka (od Ivan)'. V nemško-slovaških obmejnih vaseh severo-zapadno od Bratislave sem sam slišal, kako Slovaki imenujejo Nemce vasi-dasi (iz nemškega: was ist das ,kaj je to'). Po pripovedovanju ruskih emigrantov so nazivali v predrevolucijskem Peter-burgu tiste finske vaščane, ki so pustni teden prihajali v mesto iz okolice, da vozijo meščane po zamrzli Nevi, вейка." Očitno je, da je beseda вейка postala od finskega veikko ,bratec', ker se tam običajno na ruski način s to besedo med seboj nagovarjajo. V Lvovu so n. pr. še pred nemško-poljsko vojno (leta 1939), ko je bila trgovina prosta, nazivali cunjarja v ljudski govorici »handli« (primerjaj nemško Handel .trgovina'), ker so bili predstavniki te komercialne panoge izključno Judje, ki so gredoč po ulici klicali: »Handli, handli, handli!« Po takih značilnih besedah tudi danes dajejo vzdevke za druge narode. Na primer Madžari so po drugi svetovni vojni nazvali Ruse »daväjok« (mn.) od ruskega давай! ,daj(aj)'! Ta beseda se je tedaj zares često slišala v ruski vojski, o čemer se je marsikdo imel priložnost osebno prepričati. Omenjeni izraz se uporablja ne samo v direktnem pomenu, ampak večkrat v smislu poziva, n. pr. давай, пойдём! ,pojdimo!' давай, начнём! ,začnimo!' itd. Tako je svojčas ruski car Peter I. zaradi nekega karakterističnega slučaja imenoval prebivalce rjazanske gubernije »Makari« (mn.) od imena Makar. Glej Rov.13 IV, str. 265: »онъ спросилъ одного изъ подававшихъ хл-Ьбъ соль — «какъ тебя зовутъ?» — «Макаромъ, надежа Государь», отв'Ъчалъ тотъ. «Очень хорошо», промолвилъ Петръ; a npo4ie, услы-хавъ такой отзывъ, подумали, что имя Макаръ ему очень понравилось, и на вопросъ его объ ихъ именахъ, всћ оказались Макарами. — «Будьте-же вы всЬ Макарами», приказалъ Петръ; съ того времени Рязанцевъ и стали прозывать Макарами.« »On [t. j. Peter I.] je vprašal nekoga med tistimi, ki so mu ponujali kruh in sol: ,Kako ti je ime?' — ,Makar, milostljivi (dobesedno: nada) vladar', je ta odgovoril. ,Prav dobro,' je rekel Peter. Ko so ostali slišali ta odgovor, so mislili, 11 Glej Josef Rank, Novy slovnîk kapesnî jazyka êeského i nëmeckého, Praha 1882, s.v.: »potvora f. Mißgestalt f., Mißgeburt f.; Monstrum п.; Ungeheuer п.; Bestie f.« 12 Na moje pismeno vprašanje o točnem pomenu te besede so mi tisti ljudje (iz starega Peterburga) odgovorili takole: »вейка (именительный падеж), так у нас называли финских и ингерманлапдских извозчиков, которые на масляницу приезжали в Петербург и катали по льду на Неве главным образом средний класс населения, т. е. мещан и торговцев.« ,Vejka (nominativ), tako so pri nas imenovali finske in ingermanlandske voznike, ki so za pust prihajali v Peterburg in prevažali po ledu na Nevi ponajveč srednje sloje, t. j. meščane in trgovce.' 13 Tu in nadalje okrajšava Rov. pomeni: Д. Ровинсгай, Русскля народныя картинки, I—V [=■ Сборникъ отд'Ьлешя русскаго языка и словесности Императорской Акадсмш Наукъ, XXIII—XXVII.]. Sanktpeterburg 1881. da mu je ime Makar zelo ugajalo, 1er so se na njegovo vprašanje po njihovih imenih vsi izkazali kot Makari. ,Pa bodite vi vsi Makari,' je ukazal Peter. Od tega časa so tudi začeli Rjazanjčane imenovati Makare.« Primerjaj Rov. I, str. 165, kjer se v pravljici govori: »A иванъ крестьянской сьгнъ на все ихъ вопросы; оти-Ьчалъ незнаю« (podčrtal pis.). Zato so dali Ivanu vzdevek: Незнайка14 ,Nevedko' (od: ne vedeti). Tako imamo v takih primerih opraviti z najnavadnejšimi izrazi. Nedvomno izvira ruska beseda маймист iz estonskega izraza: maijnôista (= ma ei möista) ,ne razumem'.14» Kar se tiče kronologije, navajam sledeče znane podatke. Najstarejši primer je v Narodnih slikah Rovinskega v adjektivni obliki »маймискава«,16 za katero običajno mislijo, da je bila napisana kmalu po smrti Petra I. (f 8. februarja 17251»). Po mišljenju Rovinskega pa je ta slika, kjer najdemo navedeno besedo, nastala šele v času Elizabete Petrovne (1741—176217)18 oziroma v prvi polovici XVIII. stoletja,1' t. j. v letih 1741—1750. Rovinskij20 je mnenja, da se je kmalu po smrti Petra I. pojavila tista satirična slika, ki jo je on izdal v svoji I. knjigi Ruskih narodnih slik pod številko 166, kjer pa besede »маймнскава« še ni. Oglejmo si pobliže razvoj teh slik. Glej Rov. I, str. 391—401, kjer so kronološko tiskani štirje teksti satiričnih slik s temo »Miši pokopavajo mačka« pod številkami 166, 167, 168 in 170 (pomni: številka 169 je kopija številke 170 z majhnimi spremembami, ki so podane pod črto kot variante). Naj citiram ustrezajoča mesta iz tekstov k slikam: a) Štev. 166 (Rov. I, str. 392): «две мьйпи пищать ушатъ мерзлова пива тащатъ.» — b) Štev. 167 (Rov. I, str. 393): «мыши нссутъ ушатъ питья вымо-рознаго зяблаго году изпод зал(х)оду.» — с) Štev. 168 (Rov. I, str. 394): «мыши несутъ ушатъ добраго пития выморознаго за благо21 году кподзаходу.» — 14 Glej Rov. V, str. 477. 14a To mi je bilo jasno že v prvih letih mojega študija v Tartu, ko sem pri branju Puškinove korespondence postal pozoren na ta izraz. 15 Ta beseda je v eni izmed satiričnih slik o smrti in pogrebu Petra I.: »Miši pokopavajo mačka«. Glej Sammlung Göschen, Nr. 4, W. Reeb, Russische Geschichte, Berlin-Leipzig 1919, str. 60. 17 Prav tam, str. 65. 18 Glej Rov. V, str. 158. 19 Prav tam, I, str. 395. 20 Prav tam, knjiga I, str. XII, in knjiga V, str. 155. 51 Po načinu pisanja tekstov teh narodnih slik bi bilo treba »за благо« Citati »зяблаго« (kakor je v besedilu slike štev. 167). Primerjaj Rov. I, str. 27: дла [для) сражешя, 54: тогда а [я] была прекрасна, 100: взали бову [взяли Бову], 193: сво'1МЪ сосЬдамъ [соседям]; 258: вола иосля [и осла]; 5 (opomba pod črto 26): батушка [батюшка], 12: во всужизнь [всю жизнь], 13: къ кону [коню], 87: вовсу [во всю], 9G: на конушню [конюшню]; 107: за ево верную слюжбу [службу]; č) Štev. 170 (Rov. I, str. 397): «две мыши срожыовои горы отъ чюхонки вдовы тащатъ изшинка ушатъ мерзлова пива летошнова года исподъ маимискава захода.»51» V najstarejši sliki, štev. 166 je govora le o pivu; v številkah 167 in 168 pa se poleg tega omenja še заход, ki dobiva v številki 170" (besedilo te slike je najpopolnejše) pridevnik »маймискава«, gen. sg. od маймистский. Beseda »маймискава« je, kakor nam kaže že oblika sama, vzeta neposredno iz ljudske govorice, ki praviloma izpušča t med dvema soglasnikoma. Primerjaj Rov. I, str. 203—209, kjer ima beseda невестка v tekstu naslednje oblike: невески, невескам'1, невескамъ (t med soglasnikoma izgine) in невестокъ (t med soglasnikom in samoglasnikom ostane). Kdaj se je маймист pojavil v ruskem jeziku, je težko določiti. Ugibati moremo le približno, opirajoč se na kulturno-historične dogodke. Izhodišče je bila najbrž ustanovitev mesta Peterburga (leta 1703), ko se je začel stalno stekati v novo prestolnico Rusije ljudski živelj iz različnih dežel, tako tudi iz Estonije. Gotovo je le to, da je bil v XVIII. stoletju (po smrti Petra I.) маймист v ruskem jeziku že udomačena beseda. 100: ярыжные, ярьгжныя; для ярижныхъ; 18: ко лесо [колесо], 20: говорилъ своимъне вескамъ [своим невесткам], 57: отъ тца [отца] и матери сыйъ, 57—58: ивъ ехалъ [и в'ехал] въ градъ, 91: уронивъ но жикъприказала [ножик, приказала], 98: на чалъ [начал] говорить, 99: въ темипц-Ь си д-Ьть [сидеть], 100: по дъ'Ьзжаи [под'езжай, imperat.] itd. 51» a) «Dve miši cvilita, vlečeta čeber mrzlega piva.» b) «Miši neseta čeber pijače mrzle, pozeble letine iz zakotja.» c) Glej zgornjo opombo, č) «Dve miši z »Rožnove gore«, od čuhonske vdove vlečeta iz krčme čeber mrzlega lanskega piva, iz majmistskega zakotja.» 52 Glej Д.Д. Благой, История русской литературы XVIII века, Moskva 1945, str. 52: »Так, вскоре после его смерти [t. j. Petra I.] получила широкое распространение «забавная» народная (лубочная) картинка «Мыши кота погребают» весьма сатирического свойства.« Nadalje se daje vsebina slike štev. 170, a ne štev. 166, kakor bi sledilo, ker se je ta stvarno pojavila »вскоре после его смерти«. Slika štev. 170 je po Rovinskem mogla nastati najprej šele približno 16 do 25 let po smrti Petra I. Summary The author presents etymology of the Russian word маймист, which is a contemptuous designation for a Finlander of the Leningrad district. As the explanation of Dalj (he deducts it from эй мойста) is not satisfying, Russian lexicographers derive it from the Finnish maamies — husbandman. (The Russian Academic Dictionary translates this word with селянин = villager, which is the meaning of the correspondent Esthonian maamees). This deriving is not justified because of phonetic incongruity: lack of diphthong -ai- and final -t. According to the author the word маймист has its origin in the Esthonian full form of formativeless negative inflexion: mai„möista (literary: ma ei möista) = I do not understand. The oldest example of this is proved after the death of Peter I in the adjectival form »маймискава« (gen. sing, of маймистский). The author instances various examples of analogous designating of neighbouring peoples and languages. Milan G j-oš el j PR ED GR. Ф 0 PMI PS Hesihijeva glosa ßapfilyxaAAog4 bnéçxaAAog nas navaja na novo razlago naslovne besede. Podobnost med niyÇ je eolski, prim, яdçvoip, lezb. nôçvoip »kobilica«. Iz oblike ßapfi- je po Schwyzerju I 257 po asimilaciji nastala mlajša oblika, ki je ohranjena v drugem imenu za vrsto lire ßdQßizog m. ali f., tudi ßaQßixov n. Poleg te je ohranjena v Etym. m. še starejša oblika ßdQpiiog in ßdQfiog. Za glasbilo pod tem imenom je izpričano, da je imelo več strun, prim. Theoer. XVI 45 ßdgßnov ig noAùyoQÔov. In ta pomen »več« primerjaj z interpretamentom vnt'çxaAAoç. Forminga in barbitos se torej imenujeta tako, ker imata večje število strun očitno sorazmerno s primitivnejšim glasbilom in barbitos jih je imel še več kakor narodna forminga. Pomen »mnogo, veliko« je pa izpričan še v naslednjih glosah : dßt'QßrjAov ' no Ab, inayßtg, ficya, ßapi5 ... Hes., ßÖQßvAa' . . . eè/ieyt'&ovg utjiov Hes. in končno ße^ßlvia. &Aa Ka&^Aiüfieva, éÇ oiv rag Arjxv&ovg Ihqč/a,(ov — zadnje seveda le, če domnevamo, da se je obešalnik za toaletne stekleničice tako imenoval zaradi večjega števila klinov. Hofmann s. v. ßdnßczog ima besedo za »morebiti« frigijsko, vsekakor pa za tujo, kar trdi tudi Strabo X 471. Menjava med sufiksoma ßdpß-nog in ßegß-Cv-iov sicer spominja na znano menjavo v ilirskih imenih Delm-at-ia: Delm-in-ium, toda česa določnejšega o narodnosti besede ßdpßitog, ki so si jo Grki obenem z glasbilom izposodili od svojih sosedov, ni mogoče trditi. Le verjetno je, da so to bili Frigijci, ker je njihova glasba imela na grško glasbo močen vpliv. Résumé La glose fiaçfifyxaAAog ' Ьт'^к AAog Hés. suggère l'hypothèse que shrv. Bosut, Bosna iz korena *bho£-, prim, nem Bach. ftoaßevq Beseda pomeni »reditelj, sodnik pri tekmah; zapovednik«. Rabijo jo tragiki in enkrat Platon, je torej donia v vzvišenem slogu. Etimologija je neznana. Pri razlagi te besede izhajam iz naslednjega mesta (Soph. El. 609 s.): atdvieç б', ô&' avioiig ol zeiayfiévoi ftQafliJç xÀijçois tnijAciv xai Y.azéozr\oav 6t ilir. fieç- (gr. rptç-, lat. fer-) nastopa v fiçafievç v obliki fiça-, Ker gre za ilir. besedo, ne smemo računati z gr. prevojem -r- > -pa-, ampak z ilirskim: 'bher-: fiça- => *uer-t•: fiçazâvav (beri: l''çaz-Jzoçvvtjv. 'НЛеТос Hes. (»žvrkljač«), gl. E.Vetter, Glotta 20 (1932), 72. V fiça- je torej dovoljeno videti prevojno stopnjo *bhor- z metatezo likvide, ki je dala kot substratni pojav povod za južnoslovansko metatezo (Vetter 1. е.). Za korenom fiça-, ki ga smemo izvajati iz -bh- ( = gr. -ß- sledi sufiks -

fj - ovyyçarpevç. Takemu 'fiça-fia. bi odgovarjal shrv. ber-ba »trgatev«, ne da bi s tem trdil, da sta med seboj zgodovinsko povezana. Pomembna je pa podobnost pomena. Kakor stcsl. berç, slov. berem itd. ni ohranil prvotnega pomena »nesem«, kakor ga ima skr. bharami itd., ampak je dobil pomen »neseni k sebi > poberem, vzamem« (W. Schulze, Kleine Schriften — nedostopno, reproducirani po spominu), tako tudi ilir. fieçvo'ifie&a »žrebajmo« suponira »'pobirati zrébe s tal > žrebati«. Prim, za ta prehoid gr. àv-aiçeïv »dvigniti« in — kadar je govora o preročiščih — »prerokovati, veleti« (naj se to in to stori). Pomen se je razvil na podlagi običaja, da so vedeževali iz kosov razklanega lesa: gr. xAi'i-çoç »žreb« je soroden s slov. (raz) klati. Posebno zanimiv je sufiks -evg, saj so že doslej domnevali (Schwyzer, 1. с. 477), da ima paralelo v ilirščini, konkretno v mesapščini (v Južni Italiji), v gen. sg. na -eos < *-euos, prim. hom. 'AxUrfog. V fiçafievs je torej ilirska osnova na -in-. уоЛо1ра ^(ùçâ. lj уоЛога. Interpretamentum »zelena« (n. pl.) ne dopušča nobenega dvoma, da imamo v go!o(i)nâ besedo, sorodno s slov. itd. zelen < *ghel-, prim. gr. ybaçàç < 'ghlö-itd. Toda pri izrazih za barve je mogoče opaziti nenavadno menjavanje začetnega konzonanta, prim. W. Havers, Neuere Literatur zum Sprachtabu (Wien 1946), 117 s. na podlagi Vendryesovih in Spechtovih člankov. Tako ta koren nastopa v oblikah *ghel,- *ghel-, *gel- in 'kel-. Ker ne vemo, iz katerega jezika je vzeta glosa, pridejo v poštev prve tri oblike korena. Vsekakor je pa treba to gloso upoštevati kot najbližjo besedo, sorodno s slov. zelen, tako po korenu kakor po sufiksu -no-. Škoda je, da vokalizem med korenom in sufiksom ni nedvoumno ohranjen: glosa ima -oi- (in to na alfabetično pravilnem mestu), za interpretamentom je pa dodano: »tudi golonâ«. Ni jasno, ali je to jezikovna dubleta ali rokopisna varianta ali kaj. Oblika" goloirid bi bila pomembna za predzgodovino sufiksa -oi-no- (v zelen je -e-no-), prim, članek L. Sadnik v tej reviji III, 297 ss. Glosa se presenetljivo ujema z mladoavest. zar-an-aena- (< *ghel-) »zlat«, samo da je v iranščini vmes še sufiks -an-; glede pomena omenjam, da koren pomeni »bleščeč > zelenkasto rumen, zelen, zlat«. Résumé. — On peut rapprocher ßa&dXri'KQi)v>t. 'A/ueçtas Hés. du nom de fleuve Bathinus, auj. probablement Bosna (В. Saria, Klio 23). Comme le fleuve se trouve sur le territoire illyrien, il est probable que ßa&dXrj lui aussi est un mot illyrien, compte tenu du fait que c'est Amérias qui nous l'a transmis et que ne puisse figurer dans un mot macédonien. — Gr. ßQaßevg rappelle ßeQvû(*t&a у.Хщы-o(l>fi£&a. Aûxcoveg Hés. et ße'pQecu. у.Хщмасч Hés., mais il faut entendre кЬ^ша. comme »tirer au sort« (A. v. Blumenthal, Glotta 18, 153 s., le fait autrement).4 Or les ßgaßijs étaient chargés, cf. Soph. Êl. 609 s., d'assigner les places aux concurrents par la voie du sort: xX^oig ёлуЛаг (1. е.). Puisque *bher- aboutit à ße0- en illyrien, cf. v. Blumenthal, 1. е., et Hofmann, Etym. Wörterbuch des Griech. (1950), s. v. i, ßgaßevs doit être un emprunt illyrien. R. *bher- à ß(ta- est comme "uer-t-à ßQaidvavioQüvtjv. 'HXeïoi Hés., cf. E. Vetter, Glotta 20, 72. Le suffixe -ß- répond à gr. -Navuk v peldah« koje za bibliotheku českog museuma priklopih, čitati izvoljite. A sad napokon, nezamërte, derznem smilnom molbom na Vašu poterpljivost navaliti, — ne bi li dostojili priobčene ove pësme ili рак makar verstnie od njih u dojduči zvezak časopisa muzeum teského nietnuti i porad toga nešto o valjanosti i krasoti ovih duševnih sličicah očitovati. žalibože! nima kod nas slavoznatnog muza koj bi ove alemkamene procënio, a verstnog, raz-boritog momka Miklošiča1* i ostalih reč je još gxovfj Ivifi êçij/tla dakle i posvuda prezirani i nemareni jesu, a ljudi nemogu presapiti kako je moguče se tolikim taštim trudom mučiti, kada nas prepisivati umotre. Vaša rëë če zaisto revno zauzi-manje uzbuditi, jerbo smëdem Vas uvëriti, što kod nas osim svčtog pisma i g. M...1" vi naj više valjate. Uzajemno se ja zavezujem, Vam svakojakih prispëvakah, kojih Vi u Vaših poslih upotrebite, i koje se u Stajaru ili jegovih medjasih nalaze, priobčiti kolikogod moja osobnost uzmože: samo pišite mi. Mi takodjer sabiramo zapečnice, pririžčja, mythologicke ostanke — rëëju, štogod se narodnosti tiče — stražnji naznačeni tovar рак je ovdë redak. — Mučno nam je, što je g. Celakowsky kčerci Wčelate svoju ruku uztegnuo, a koja nesrëtna strana švabska je dosnčžila ovog 14 Triindvajsetletni Vrazov sošolec Franc Miklošič je opravil spomladi 1837 prvi rigoroz in bil v maju imenovan za suplenta filozofije na graški univerzi (Kolarič, SBL II, 118). 15 Vraz ima v mislih morda Miklošiča, lahko pa tudi Antona Murka, ki se je izmed vrstnikov dotlej najbolj uveljavil (slovnica 1832, slovar 1833, izdaja Volkmer-jevih fabul in basni 1836), kandidiral za stolico slovenskega jezika na graški univerzi (1835), bil v tej dobi pristav v graški bogoslovnici in nadaljeval s filološkim študijem (Grafenauer, SBL II, 166). Ker Vraz ni izpisal imena, bo pač verjetnejša druga domneva. Murko je užival med mlado štajersko generacijo velik ugled. 10 Ceskä včela je bila literarna priloga lista Pražsk0 noviny, ki ga je izdajal založnik Bohumil Haase. Od 1834 je urejeval politični list in njegovo prilogo Celakovsky. A. Novdk navaja, da je bila Ceskâ včela pod njegovim uredništvom najbolj napreden češki leposlovni list. Leta 1835 je moral po intervenciji ruske vlade Celakovsky opustiti obe uredništvi, ki ju je prevzel Jan N. Stëpânek, pisec slabih gledaliških iger, pod katerim je Včela zelo padla. (Novâk Jan in Novak Arne, Prehledné dëjiny literatury ëeské, 4. izd., 1936—9, 357.) Vrazova beležka kaže, kako natančno so spremljali v Gradcu češki tisk. nekakvog Stjëpanka? Neznate nam izvestja o g. Kuharskomu?17 Šta Ii Vi o Kranj-skom knjižestvu cenile? Je-li dobro da gine? Drago bi mi bilo ovo saznati od Vas, jerbo se me velma tica. Od toga ponešto življenje moje perve žizni, očitno javljanje mojih giovenil-errorah zavisi. — Dostojte, veleslavni gospodine! — Pisao u Gradcu nčmačkom na 18 travna g. 183718 Vaš vazdapokoran sluga i uz-hitjeni počitatelj Stanko Vraz Moj naslov je: Stanislav Vras Privatstudierender der Rechte zu Gratz. Wohnhaft am Glacis N. 506 bei Herrn Professor v. Quas Per Post. NARODNE PÉSME I. Kitica 1. Vërtec mam ograjeni — za rožice rumene, rožmarin nasajeni — za pušelc bom ga mela. 2. Pušelc mam narejeni — al kom bom ga dala; Ljubi nie zapustio je — no, za-me več ne mara. Ljudske pesmi, ki jih je poslal Vraz Šafariku, so bile kasneje objavljene iz Vrazove ostaline v Štrekljevi izdaji Slovenske narodne pesmi (SNP), a nekatere še pred tem na mestih, ki jih navajam. Od teh objav se zapisi, poslani Šafariku, razlikujejo po jezikovnih podrobnostih, raznih inačicah v posameznih stihih ali kiticah in po tem, da jim je dal Vraz naslove, kot jih v kasnejših objavah ni. Pri Streklju je naveden kraj zapisa, kar je Vraz v tej pošiljki opustil. I. Objava: SNP II, 53, št. 1110, Od Sv. Bolfenka. II. Slika u per stanu 1. Od ljube mamlti, — dobro jutro Bog daj! __ О о О и __ „ >0 mm moja ljuba mi dala — moj perstan nazaj. 2. Moj perstan je zlati — ma erdeče okö, v njem pa je pisano — moje ljube telö. 3. Moja ljuba je lepa — bogata je ne: kaj hasni bogastvo — če ljubezni ga nè. 4. Erdečo ma lice — no černe oči, per takšnem dekleti — so kratke noči. 5. Ma tenke rokavce — no bele roke; oh lehko sem ležo — do belega dnè. 6. Ma guzano janjko — no drobne nogè... Oh, šmencano dekle, — kaj ne maraš za mè! II. Pesem, ki je sestavljena iz več poskočnic, je bila v nekoliko drugačni obliki objavljena v Steiermärkische Zeitschrift 1837. V SNP II ločeni zapisi št. 4255, 3785, 2843, 3582 in 4209. Štrekelj navaja, da jih je zabeležil Davorin Trstenjak pri Sv. Juriju ob Ščavnici in od njega prepisal Vraz. 17 Poljski slavist A. Kucharski je potoval 1828—29 tudi po naših krajih. Srbski, hrvatski in .kranjski' jezik je označil z enotnim skupnim imenom ilirsko narečje. (CCM III, 1829, 122—30). S to svojo teorijo je vplival na Šafarika, ki od 1833 dalje tudi piše o literaturi »ilirskih Slovanov«, Kollârja in Gaja. 18 Čeprav navaja Šafarik v odgovoru kot datum Vrazovega pisma 18. maj, je bilo napisano pač 18. aprila. Travanj pomeni v hrvaščini april. III. Samo mili pravo kaže 1. Cela je letela — na goro zeleno; — srečala, srečala — svojga ljubga očeta. 2. O moj ljubi oče! — al že rože cvetejo? — Ja, ja, ja! so cvelè — pa so že odcvele. 3. Cela je letela — na goro zeleno; — srečala, srečala — svojo ljubo matere. 4. Moja ljuba mati! — al že rože cvetejo? Ja, ja, ja! so cvelè, — pa so že odcvele. 5. Cela je letela — na goro zeleno; — srečala, srečala — svojga ljubga brateca. 6. O moj ljubi bratec! — al že rože cvetejo? — Ja, ja, ja! so cvelè — [pa so že odcvelè. — 7. Cela je letela — na goro zeleno; — srečala, srečala — svojo ljubo sestrico. 8. Moja ljuba sestra! — al že rože cvetejo? — Ja, ja, ja! so cvele — pa so že odcvele. 9. Cela je letela — na goro zeleno — srečala, srečala — svojga ljubga ljubega. 10. O moj ljubi ljubi! — al že rože cvetejo? — Ja, ja, ja, ljubica — zdaj nar lepši cvetejo. III. Objavil Vraz, Narodne pësme ilirske (NPI), 1839, 108—9 z naslovom >Samo ljubezen je resnična«, Iz okolice Marbörske; SNP II, 88—9, št. 1181, Iz mariborske okolice, zapisal Rudolf Gödel. IV. Tužna dëvojka 1. Ker koli se zdere kde s kotà — od starega pravi ml mož J; 2. Al starega moža nečem met — rajši" idem praproti žet. 3. Praprot nažnjem jo tam pustim — al starca zapustiti nesmèm. 4. Si leže mladi kraj mene — kak drobna riba kraj vodè. 5. Al stari si leže kraj mene — kak terda klada kraj vodè, 6. Oberne mladi se k meni — kak malo dete k materi, 7. Al stari se nebi obernô — da bi mu šeršen v herbeit perhno 8. Da bila bi vtiča gerličica — zletela bi gor v svetö nebö — 9. Zletela bi gor v svetö nebô — potožila se Bogecu. IV. Obj.: SNP II, 35, št. 1071, Vrazov zapis iz Cerovca. V. Hitar odgovor 1. Stante^ stante dekfiči — k nam so prišli pajbiči! Stani, dekla, pnžgi luč — plesali mo celo noč. 2. Ljuba na ganjki stala — na zvezdice gledala: Zvezde grejo na redkö — idi, ljubi, zdaj domo. 3. Vjutru d6 te srečali — jako Te spitavali: Kam si hodiâ? Ke si biâ? — da maš rosne čizmece. 4. Oj nikaj, nikaj, ljuba! — če do me spitavali, jaz bom jim odgovoriti — kaj bo dobro za obà. 5. Jaz pa sem ljubiâ vtičico — ki ma prebelo ličece no erdeče č6bice — ki so za zlate kupice. V. Obj.: SNP II, 371, št. 1837, Iz Cerovca. VI. Glasonoša 1. Vtiča je pêiiëtëla — z Gradca nemškega, Ona pa je letela — dol v beli Varožlin. 2. Tam pa si je posela — gor na visok hram, tam pa si je posela — na kapitanov hram.* * Nčkoji pëvaju namčsto zabčliženog reda: v hrami pa je prebiva — sam mladi kapitan. 3. Jaz pa sem Ti pernesla — lep veseli glas, ki Ti ga je poslala — mostnarova kči. 4. Če si jo misliš vzeti — le hitro mi povej. — »Da bi jo mislâ vzeti — že davno bi jo meâ. VI. Obj.: NPI, 115—6, »Ptica glas prinesa« (Iz Murskoga polja); SNP I, 674, št. 751, Štajerska. VII. S o v ë t 1. Zolta volga lépo poje — nasréd loga zelenoga — hoj, hoj! 2. Za njej hodi strelec mlad — kaj bi jo vmorïa rad — hoj, hoj! 3. Oh ne strelaj mene strelec — ne strelaj mene strelec mlad — hoj, hoj! 4. Jaz Te očem podvučiti — kak se moreš oženiti — hoj, hoj! 5. Ne jemlji da stare babe — stara baba velka žalost — hoj, hoj. 6. Ne jemlji da mlade vdove — mlada vdova jako huda — hoj, hoj! 7. Raj si vzemi mlado devico — mlada devica velka radost — hoj! hoj! Volga, polag Murkovog rččnika Goldammer, ma ovo je pogreška, bila od spi-satelja ili tiskarmka: Volga je upravo Goldamsel (Oriolus galbula Lin). Istu pësem je preveo g. Hyacinth v. Schulheim u nëmacko. Gedichte von H. v. Schulheim, Graz 1836. VII. Obj.: NPI, 133, »Svèt«; SNP I, 776, št. 926, Iz Cerovca. VIII. Razastanak 1. Kaj je Tëbi vtTca — siva golobica — kaj Ti prebledujo — tak romena lica 2. Kaj mi prebledovale — nebi romena lica, — ki me ljudje čejo — s ljubim razločiti. 3. Cedö mene ljudje — s ljubim razločiti — žalostno dé mojo — na sveti živlenje. 4. Če de moja solza — na kamen opala — kamen da se kalâ — na dva drobna tala. 5. Pelin, pelin, pelin — o Ti žarko cvétje! — jaz bom Te terjala — okol serdca djala. 6. Kde moj ljubi hodi — tam rožmarin rodi — rožmarin zeleni — cvetek si ljubljeni! 7. Kde moj ljubi služi — tà mi serdce t6ži — v Čakovskemi gradi — per enem [mladem kralji. 8. Čakovec, Čakovec — o Ti drago mesto! — v Tebi mi prebiva — vso veselje mojo. VIII. V Korytkovi izdaji Slovénske pésmi kranjskiga naröda (SPKN) III, 1841, 64—5, je obj. podobna, t. j. ,osnažena' varianta, a brez zadnjih dveh kitic, ki se nanašata na Čakovac; SNP II, 197-8, št. 926, Iz Cerovca. IX. Sunce tugu je 1. Oj sijaj, sijaj sônce — öj sönce römeno! Jaz nemorem Ti sijati — od velke žalosti. 2. Če rano jaz perhajam — se dekle kregajo, če pa rano zahajam — pastirci jočejo. 3. Če sijam na planine — vidim sirotice, če sijam na doline — pa vidim šterčeke. IX. Obj. Šafafik, Slowansky nârodopis, 1842, 169; SNP III, 197—8, št. 5133, Štajerska od Cerovca. X. Verna ljubav 1. Hödmo, hödmo vsi k večerji — po večerji hodmo spat! vse drugi so že zaspali — samo mladi Jožek nè. 2. Ena vtiča perletela — sela si na okneca; ona pa mu tak velela, — da je Minka betežna. 3. Jožek hitro se opravi — no odide k Minkici; kak on hitro v hižo stopi — je Minka že vmirala. 4. Kak je hitro Minka vmerla — tudi Jožek obledi, kak so macat ga začeli — na tlah mertev že leži. 5. Jega pa so pokopali — proti s6nčnem izhodi; Miiiko pa so pokopali — proti sončnem zahodi. 6. Z njegovega groba zrasla — lepa roža gartroža z njenega pa groba zrasla — lepa roža lilija. 7. One dvè pa sta Vam zrasli — zraven bele cirkvice, tatn pa sta se ošepili — no rasle v sveto nebö. (cf. Vukovih pësamah I. dël, broj 136 i 137.) X. Vraz je objavil to pesem v nekoliko izpremenjeni obliki in brez prvih štirih stihov v NPI, 123, z naslovom »Dva groba«; Štrekelj navaja, da jo je od tam ponatisnil Piotr Dubrowski v Jutrzenki na rok 1843, 130 (== Dennica — Jutrzenka, rusko-poljski dvomesečnik v Varšavi, v katerem je sodeloval Vraz tudi s članki), a iz Jutrzenke »preložil v zelo slabo nemščino« Aug. Boltz, Gedichte und Übersetzungen, Berlin, 1860, 159; SNP I, 669-70, št. 745, Iz ljutomerske okolice. XI. Tri sestre Mati mela kčerke tri — vse tri je omožila: eno je omožila — daleč k sivem morji; drugo je omožila — daleč v ravno polje; tretjo je omožila — daleč v sterme gore. Mati je šla gledat — k svojoj pervoj kčerki daleč k sivem morji — sivem no globokem: Ljuba moja kčerka — al je Tebi dobro per tem sivem morju — sivem no globokem? Dobro mi je dobro, — hvala bodi Bogi! s svinčecom se vmivljem, — no s parkalom brišem. — Mati je šla gledat — k svojoj drugoj kčerci daleč v ravno polje — v ravno no široko: Ljuba moja kčerka —, al je Tebi dobro na tem ravnem polji — ravnem no širokem? — Dobro mi je, dobro, — hvala bodi Bogi! s mlečecom se vmivljem — pečolatom brišem. — Mati je šla gledat — k svojoj tretjoj kčerki — Eod te sterme gore — sterme no visoke: juba moja kčerka — al je tebi dobro v totih stermih gorah — stermih no visokih? — Dobro mi je dobro — da se smili Bogi! — s solzami se vmivljem — no s pelinom brišem, vsakšno noč odide — vsakšno mi pride, vsakšno pernese — mi mertvačko glavo ... Cuješ moja draga! — poznaš toto glavo? — Kaj nebi poznala — mojega oêè glavo. — Oje no prejoje! — moje matere glavo! — Če boš se jokala, — bom Te tudi vmoria — bom te tudi vmoria — kak sem Tvojo mater. — S vustmi se smejala, — v serdci pa jokala — v serdci se jokala — no dušico dala. XI. Obj.: nemški prevod s slovenskim tekstom pod črto v Steiermärkische Zeitschrift 1837, gl. SNP I, 271; NPI, 53—5 z naslovom »Tri čeri«; SNP I, 271—2, št. 209. Štrekelj navaja po Vrazovi ostalini, da je pesem zapisal D. Trstenjak. Redakcije se med seboj razlikujejo tudi po številu kitic. XII. Udata za ne dr a ga 1. Anjčika po ganjki šetala — na visoke lilije gledala — 2. Na visoke lin je gledala — sivo meglico zagledala: 3. Oča, oča, ljubi oča Vi! — po polji se meglica kadi. — 4. Anjčika, preljuba moja kči! — to pa meglica se ne kadi — 5. To pa Ti je nikšna meglica, — to je sama konjska sapica. 6. To se pela Tebi vogledi — cara turškega naj mlajši sin. 7. Ne dajte me ne Vi oča moj. — Nikaj, nikai moja Anjčika! 8. Tam boš se po gradi šetala — srebro no zlatö prebirala. — 9. Zlodej naj vzame Turške gradi — vse Turške gradi žolte zlati. 10. Kočije se v dvor postavljajo — bele ruhe se prestirajo — 11. Béle ruhe se prestirajo — zlate kupice natačejo. 12. Hala, hala, ljubi oče Vi! — Al bote nam Anjčiko dali? — 13. Ja sem Anjčiko Vam obeča — pa Vam tudi taki bom jo da. 14. Kupice vinca se natačejo — mladoj Anjčiki napajajo. 15. Gostje v kolo se nalagajo — ino v druge kraje pelajo. 16. Ženihi klobučec dol opa — sneha po klobučec segnola — 17. Sneha po klobučec segnola — ojster nož v serdce zabodnola. 18. Hala, hala mladi hlapčiči — pelajte mi Anjčiko domo. 19. Hlapčiči se hitro genoli — mertvo v beli grad perpelali. (cf. Piešni polshie i ruskie ludu Galyckiego, piešnie nežkie br. 7. Na zelenim carynočku — pyly Turki horiločku i. t. d. — terc. Narodnié spiewanky Slowakuu w Uhrach 1835 II dje str. 8 br. 6 Katarjna. Ten turecky mytnjk — sedj wo wezenj; za ruce za nohy — okowany i. t. d.) XII. Obj.: »Nevéstac, NPI, 50—2; SNP I, 16—70, Iz ljutomerske okolice. — V pripombi k tej pesmi omenjeni zbirki ljudskih pesmi sta izdaji Vaclava Zaleskega v Lvovu 1832 (gl. tudi Šafarikovo oceno v CCM VII, 1833, 450—1) in Jana Kollâra (I.del 1834, II. del 1835). Kakor se vidi iz opomb, je Vraz že v tej dobi razpolagal s Karadžičevimi zbirkami in najvažnejšimi izdajami ljudskih pesmi ostalih slovanskih narodov. XIII. Pešam uz kolévku 1. Hodi da Micka, — zdaj domo, — (dvaput) Nejdem, nejdem, — neti nesmem. — 2. Kdo po Te Micka, — ne pusti? — (dvaput) Ljubi, ljubi — ljubiček moj. — 3. Kaj pa Ti, Micka, — ljubi dà? — (dvaput) Tolar, tolar — tolara dvà. — 4. Kaj pa boš, Micka — s tolarmà? — (dvaput) Zibko, zibko kupila bom. — 5. Kaj pa boš, Micka, — s zibkicoj? — (dvaput) Sinka, sinka — zibala bom. — 6. Kaj paš mu, Micka — pevala? — (dvaput) Huja, haja! — Bog daj drugega. XIII. Obj.: »Minka«, NPI, 127; SNP II, 536, št2266, Iz Cerovca. XIV. Slika od mila 1. Moj ljubi je lép — kak fajdelnov cvét; 2. Še lepše gledi — kak sveča gori; 3. Še lepše golči — kak strunja berni; 4. Še lepši mi grč — kak šolar štet vè. — 5. Je škoda na Te — kaj bi leža na tleh, 6. Na postelji pač — bi bia fleten spajkč. XIV. Obj.: SNP, II, 43, št. 1085, Iz Cerovca. XV. Pësam novačka 1. V žalosti sem se rodiô — na tî nevöijen svét še velkše sem se včako — za dvanadvajsti lét. 2. Oh men je cegelc prišo — z grajšine Ormožke, da smo k stelingi pozvani — mi mladi pajbiči. 3. Trinodvajsti se nas pelalo — v lepo mésto Marboško; trinajst nas je ostalo — drugi pa so šli domö. 4. Kelkohrate sem si zahuško — da sem v belem gradi big, telkohrat sem se razjokô — da sem jaz z domi šG. 5. Da sem jaz mogo z domi iti — tej nisem vidiQ te steze; da so meni moje oči — zalevale solzè. 6. To pesem sem si smislô — s solznatimi očmi, da mene moje serdce — nezmerno zlo boli. XV. Obj.: SNP V, 32, št. 6798, Iz Cerovca. XVI. Nevësta sprema se iz kuče materine 1. Dues je lep veseli den — кГје ne pov oljen vsem; 2. Ena še med nami je — ki se joče celi den, 3. V koti za mizoj sedi — poleg mladšega ženiha — 4. V lepem zelenem venčeki — v lepih erdečih pantljičih. b. Mati jo darujejo, — ladico nalagajo; 6. Oča navuk davljejo — slovo od nje jemljejo: 7. Idi idi moja kči — kam d6 te pelile oči. 8. Preljubi jeni oča moj! — naj še ostanem per Vas necoj. 9. Zutra pa do po mene prišli — s šterčml konjiči černimi, 10. Tno do me odpelali — v lepo vès Godemarsko — 11. V lepo vès Godemarsko — še v lepšo mi far o Margetinsko. XVI. Obj.: SNP III, 313-4, št. 5423, Iz Ilovec. XVII. Melin ljubavi 1. Stoji mi stoji polje — polje široko — na polji pa mi zraslo drevce [zeleno]. 2. Na drevci pa mi zraslo — lépo jaboko: od zvunaj je erdeče — od znotraj zeleno. 3. Tali lik je moja ljubav — ljuba cartana: — na lici je erdeča — per serdci [žalostna. 4. Na srëdi jenega serdcà — stojita mlmca dvà — druga nič ne delatà — [ljubezen meleta. — XVII. Obj.: v SPKN III, 85, kot kranjska; NPI, 105-6; SNP II, 94, št. 1193, Z Murskega polja. XVIII. Ko ni ar mladoženja 1. Komàr se je zêniâ — rnuho s Г je vzeâ — Gostuvanje bilo — v hiži na polici — 3. V hiži na polici — notri v herganjici. — Priša boter zajec — pernesâ koš jajec: 5. To pa bomo jéli — gostuvanje meli! — Priša boter keber — pernesâ koš reber: 7. To pa bomo jéli — gostuvanje meli! — Prišla botra bolha — pernesla kos kruha: 9. To pa borno jéli, — gostuvanje meli! Prišla botra čmela — prelepo začela: 11. Dinam, dinam daja — dinam dinam dajaja! — [zemlja treše. 12. Komar s muhoj pleše — muhi pa se neče — komar s muhoj pleše — da se 14. Muha opešala — padara želvala. — 2ena! ne padara: — padari so dragi 16. Vzela je peračo — vergla mu v keblačo. — Zgrabi on polence — verže joj 18. To ti bodi muha — stara kurva gluha. — [v kolence: XVIII. Obj.: SNP I, 812-13, št. 989, Iz ljutomerske okolice. XIX. Kad se dëvojci meče včnac na glavu 1. Dobro jutro sneha! — Bog daj zdravo derži! — Venec vzemi na glavo — Tebi „ „ v [na srečo pravo. 2. Bog ba venčan s ternjom — na visokem križi, — Ti pa s šikom srebrom — tu „ _. . , . ,,. . [med nami v hiži. 3. Ti maš dve deklici — vëncani moreta biti — Tebi na poštenje — ki sgubljeno , . ■ . v , , [neje: 4. Kaj si si želela — to si zdaj dobila: — ledik stan pustila — v zakon stan [stopila. 5. Srečno vi dekliči — ino vsi pajbiči! — jaz vas morem pustiti — v zakon stan [stopiti Kad se dëvojci vënac z glave skine 1. O Ti mlada sneha — z glave venec vzemi ! — Bogi no Mariji — ga na ofer deni... 2. Srečno oča, mati — Bog vam lepo plati — kaj ste me zredili — v zakon sprevodih! XIX. V SNP III sta objavi teh dveh svatovskih pesmi ločeni: str. 239, št. 5265 in str. 327, st. 5461. Oba zapisa sta iz Cerovca. XX. Pësem kod kuče devojačke, kad se u jabuki kupi Le sem, le sèm Vi hišni oča — le sèm, le sèm Vi hišna mati! Le sèm se pomikvajte — in v jabelko vtikvajte! Le sèm Vi bratje in sestrice — le sèm se pomikvajte in tudi radi dajte! Le sem Vi strici, ujci! — nikar se ne vmikvajte, — nevésti pomagvajte! Nevesti dnarjov treba bo — ko zibelko kupvala bo, — de sinka vnji zibala bo, Ker daleč perpeljana bo; — čes tri gore zelene — čez tri vode ledene. Kad več svatovi polaze s devojkom mladoženjinom kuči Le preč, le preč od hiše s njo, — de ne bo kruha tratila — de ne bo praga blatila. »Prelepo moje veselje — ki je po vodi splavalo, — več fantje zanj ne marajo! »Sim letos s fanti derkala — bom k letu zibko takala; — sim letaš sjala majaràn, »al k letu še kopril ne bom; — sim letaš štela tolarce — bom k letu štela povojce. »Le sèm, le sèm, Vi mati moja, — de Vam bom še napivala, — ino se od Vas [poslovila.« 4 (Kranjska, priobčena g. Dr. Prešernim.) XX. Obj. v SPKN I, 3 in 2, v pravilnem, zato obrnjenem redu in z več izpre-membami teksta; SNP III, 296, št. 5389 in 316, št. 5432. Pesem je zapisal Smolè, a Prešeren pripravil za objavo. ŠAFARIK — VRAZU 28. MAJA 1837 Prag den 28 Mai 1837. Hochgeschätzter Herr! Entschuldigen Sie, daß ich Ihnen auf Ihr werthes Schreiben von 18 Mai deutsch antworte. Ich fürchte, meine etwas unleserliche Hand würde Ihnen im Bömischen mehr Schwierigkeiten machen. Künftig aber, wenn Sie es vorziehen, werde ich Ihnen bömisch schreiben. Ihre an mich gerichteten Zeilen habe ich mit dem größten Interesse gelesen. Für die geschickten Volkslieder danke ich Ihnen herzlich. Ich werde bemüht seyn, Ihrem Wunsche gemäß etwas davon in der Museumzeitschrift abdrucken zu lassen; doch wird es schwerlich in dem nächsten Hefte geschehen können. Diesen Sommer lasten nämlich ungewöhnlich große Arbeiten auf meinen Schultern, die weit über meine Kräfte gehen. Dazu kamen noch mißliche häusliche Zustände, häufige und anhaltende Krankheitsfälle in meiner zahlreichen Familie, die mich niederdrücken und von Arbeiten zurüchhalten. Seyen Sie indeß versichert, daß mir Ihr Anbieten wegen Sammeln und Herausgeben der Volkslieder sehr am Herzen liegt. Könnte ich ineine Ansichten und Oesinnungen über diesen Gegenstand andern, besonders den Reichen, einflößen, einimpfen oder einhauchen, so dürfte uns keine Zeile von unsern Volksliedern, die nur eigend zum Druck geeignet ist, verlohren gehen. So aber ist meine Stimme nun die eines Propheten in der Wüste. Die Welt, die große und kleine Welt sucht und hascht jetzt nach ganz andern Dingen. Deshalb jedoch dürfen wir den Mutli nicht fallen lassen. Was die zwei Büchlein" anbelangt, so werde ich sie einstweilen bei mir behalten, bis ich eine Anzeige davon für unsere Museumzeitschrift werde machen können: dann erst werde ich sie an ihren Bestimmungsort, ins Museum, übergeben. Sie wissen, daß nach dem niodificirten Plane unsere Zeitschrift von 1827 an Bücheranzeigen, vorzüglich über slawische Literatur, geliefert werden sollen und müssen. Sie gaben mir selbst die Erlaubniss, mich in literarischen Angelegenheiten au Sie zu wenden, und erklären sich bereitwillig, meine wissenschaftlichen Zwecke auf jede mögliche Art zu unterstützen. Nun, ich will von Ihrer Güte Gebrauch machen. Um mich kürzlich und deutlicher zu fassen, will ich meine Wünsche Numerisch aufzählen. 1) Schicken Sie mir, wo möglich, ein Verzeichniss alles seit ungefehr vier Jahren in Gratz in illyrischen Sprache gedruckten Bücher. Bemerken Sie zugleich, an welche Buchhandlung in Grätz man sich wegen illyr. Bücher am besten wenden könnte. Ein Ex. des Kratki navuk Vogrszkoga jezika von Kossiez für mich wäre mir sehr erwünscht: sollte es in Grätz nicht zu haben sein, wie und wo könnte ich es mir verschaffen? 2) Könnten Sie nicht mit Hilfe andern Literatoren und Freunde ein Namens-Verzeichnis der Flüsse, Bäche und Ortschaften in Steiermark, ferner der Flüsse und Bäche in Krain und Kärnten in illyrischen und deutscher Sprache für mich zu Stande bringen? Ich brauchte es für eine specielle Arbeit. Ein Namensverzeichniss der Ortschaften von Krain und Kärnten illyrisch und deutsch besitze ich bereits: leider fehlen aber dabei die Namen der Flüsse und Bäche, überdies ist das Verzeichniss sehr unleserlich mit der für mich unausstehlichen barbarisch-bastardischen Orthographie von Metelko geschrieben. Ich kann Ihnen nicht genugsam ausdrücken, V »Poizkusu ilirizma pri Slovencih«, 130. sem menil na osnovi tega pisma, da je poslal Vraz v Prago Kranjsko Cbelico in Prešernov Krst pri Savici, ki je bil tedaj izšel. Ko je sedaj pred nami Vrazovo pismo, je iz njega razvidno, da ni poslal ljubljanskih tiskov, marveč šamperlovo knjižico. wie sehr es mich erfreut hat, daß Ihr Brief an mich mit der organischen Orthographie gesell rieben war, einer Orthographie, die wegen ihrer Einfachheit und Con-sequenz verdient, daß sie von allen lateinschreibenden Slawen reeipirt wird, wozu es früher oder später kommen muß. Das Verzeichniss von Fluß- und Bachnamen wünschte ich so reichhaltig als nun möglich ist. Es versteht sich, da der deutsche Name nur dort beigefügt werden soll, wo es vom illyrischen [verschieden?] ist. Seit Zhops Tode habe ich keinen Correspondenten in ganzen großen Illyrien. An die Herren Gaj & Kastélic schreib ich drei — vier bis fünfmal — allein ich erhielt keine Antwort! So etwas muß auch den Standhaftigsten und Eifrigsten ent-muthigen. Deshalb wagte ich bis jetzt nicht, Hrrn. Prof. v. Quas zu schreiben, dem ich mich höflichst empfehlen lasse. Sie fragen mich, was ich von der Vernachlässigung der Windischen Sprache und Literatur halte? Ich möchte lieber Ihre Meinung hören. Ich bin zu entfernt, um davon urtheilen zu können. Allein in den Winden scheint ja ganz und gar alles Leben erloschen zu seyn: wo und wie soll man da etwas wecken und wirken, wo nichts ist? Auf jeden Fall bedaure ich den Unfall der Sprache im Munde des Volkes. Das sollte nicht seyn. Jede Mundart enthält und besitzt in ihrem Schoß wichtige Schätze in Bezug aufs Ganze, die ihr eigen sind. Diese behalten ihren Werth auch dann, wenn die Mundart nicht herrschende Schriftsprache werden kann. Indem ich Sie uni Nachsicht wegen des sehr eiligen und unordentlichen Schreibens bitte, verbleibe ich mit aufrichtiger Hochschätzung Ihr ergebener Paul Joseph Schafarick Vraza je navdal odgovor iz Prage z velikimi upi, kar je bilo zanj tem važnejše, ker Auerspergu njegova pošiljka ni ugajala.50 Šafankovo naročilo je vzel zelo resno. Nekaj sam, nekaj s tujo pomočjo21 je opravil delo v enem letu in odposlal svoje obširno poročilo Geo- ethno- u. topographische Uebersicht der Slaven in Steiermark" v Prago 24. maja 1838. Šafarik je porabil gradivo v svoji knjigi Slowansky narödo-pis, Praga, 1842, toda v zelo omejenem obsegu. Ravnal se tudi ni po Vrazovem imenovanju »Slovenci«, »štajerski Slovenci« in »Slovenci na Ogrskem« (Prekmurci), »slovenska literatura« itd., marveč pisal o »korotanskem narečju« oziroma »koro-tansko-slovenskem« kot sestavnem delu ilirskega, kar je bilo posledica informacij Kucharskega, Kollârjevega panslavizma in ilirizma. Vrazove pošiljke pesmi ni objavil v Časopisu Češkega muzeja, kar je ugotovil že Kidrič." K. Paul navaja, da je Vrazovo zbirko pohvalil v muzejniku za 1838." Šele v poletju 1839 se je Vrazu uresničil stari sen o lastni izdaji, ko so bile dotiskane njegove Narodne pesni ilirske. Čeprav je šlo po večini za slovenske pesmi, jim je dal ilirsko ime. 2e takrat je napovedal po prvem zvezku nadaljnje knjige, ki pa niso nikdar izšle. Šele ko je Šafarik izdal svoj Ndrodopis, je našel Vraz med vzorci jezika za kranjsko in štajersko pod-narečje tri svoje zapise ljudskih pesmi.5"' Ena pesem, »Oj sijaj, sijaj sonce«, ki je ni v NPI, je bila vzeta iz Vrazove pošiljke, namenjene spomladi 1837 Časopisu Češkega muzeja. Fran Petrè 20 Vraz Prešernu 1. avgusta 1837, Kidrič. Prešeren I, 322. 51 Petrè, Poizkus ilirizma pri Slovencih, 151—2. « Deloma objavljeno v ZMS I, 1899, 96—100. » CZN VII, 217, op.l. » Paul. Dopisy..., uvod str. XI—XII. » Šafarik, Slowansky nârodopis, 166 in 168-9. Gl. tudi Kidrič, CZN VII, 217, op. 1. MED NEMŠKO OKUPACIJO CENZURIRANO CANKARJEVO PISMO Za 25-letnico smrti Ivana Cankarja je izšla pri tedanji Ljudski knjigarni v Ljubljani knjiga z naslovom Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik (Ljubljana, 1943, 40 str. s Cankarjevim portr. + 3 lotogr. pril. + 16 faks. C. rokop.). Uredil jo je in ji napisal uvod Tine Debeljak. To je bibliofilska izdaja, ki vsebuje razen urednikovega besedila faksimile Cankarjevih verzov v dve spominski knjigi (Mici Franzot-Pfeiferjevi, Olgi Franzot-Legatovi) in faksimile dveh sonetov (Nini Bergmanovi, Resignacija) še 12 pisem, ki jih je pisal Cankar med 7. ali 8. nov. 1910 in 15. aprilom 1911 svoji gospodinji Nini (Štefaniji) Bergmanovi roj. Franzot, gostil-ničarki na Rožniku, in njenemu možu Karlu Bergmanu. Pisec teh pisem se je takrat mudil kot gost prijatelja dr. Lojza Kraigherja pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Tehnična oprema knjige, zlasti reprodukcija Cankarjevih rokopisov in pisem, bi bila neoporečna, ko bi ne bilo besedilo 4. pisma, t. j. edinega nedatiranega, a pisanega malo pred Miklavževim dnem 1910, na koncu druge in v začetku tretje strani okrnjeno. Urednikov tekst kaže mestoma zadrego, saj si komentator ne upa s pravo besedo na dan, zavedajoč se pač, da bdi nad njim okupacijska, takrat Rösener-Rupnikova cenzura. Le-ta se je namreč res znesla nad že omenjenim Cankarjevim pismom in ga pobelila. Uredniku Cankarjevih pisem (izdaja Drž. založbe Slovenije 1948) dr. Izidorju Cankarju niso bili na razpolago originali te korespondence, zato je v objavi tega pisma (pismo št. 925, III. del, str. 224) manjkajoči tekst označil e črticami. V razlagi pa je zapisal: »V faksimilirani izdaji je pri tem p[ismuj izpuščen dolg odstavek, ker C. govori v njem, kakor se da sklepati, o štajerskih nemškutarjih, česar med okupacijo, ko je knjižica izšla, ni bilo mogoče objaviti.« Ko so Cankarjeva pisma že izšla, je dobila Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani od Muzeja narodne osvoboditve kup krtačnih odtisov knjig in časopisov, ki so šli skozi okupatorjevo cenzuro. Vmes je bila pod št. 414 tudi knjiga Šopek Cankarjevih pisem, pripravljena za tisk. Med reprodukcijami Cankarjevih rokopisov se je ohranilo tudi pismo, ki je o njem tu govor, in sicer kliširano v celoti, torej neokrnjeno. Mesto, ki v poznejši objavi manjka, je neznani cenzor rdeče občrtal in še prečrtal. Iz klišeja je morala torej tiskarna izrezati 17 vrstic; od tod tisto pobeljeno mesto. Originali pisem so danes nedostopni, če ne sploh izgubljeni, zato objavljam v naslednjem cenzurirano mesto. Besedilo ne predstavlja posebnega odstavka in se glasi takole: ... Časih greva pred večerjo s Kraigherjem v neko gostilnico; gospodar je nem-škutar (tukaj pravijo -гdeutschfreundlicher Slovene«), sin odločen Nemec, hči pa zavedna Slovenka. Ali kar je takoimenovane »boljše« družbe, je vsa slovenska: advokati, notarji, zdravniki, poštarji, učitelji in farji... V tisti nemškutarski gostilni sem se predvčerajšnjim grdo urezal! Prišla je učiteljica od sv. Antona, jaz sem se hotel v njenih očeh postaviti in sem naročil šampanjca. Pomisli — res so ga imeti!!! Tako Bog štrafa napuh in ošabnost. Odslej bom bolj previden!... Izidor Cankar je domneval torej pravilno. Razen o anekdoti, ki je za pisca tako značilna in sijajno pripovedovana, je tu res govora o narodnostnih razmerah v Slovenskih goricah. Bolj ko izraz nemškutar je cenzorja očitno motila besedna zveza »deutschfreundlicher Slovene«. Kakor znano, je le-ta med nemško okupacijo na Štajerskem in Gorenjskem še vedno živela in, kdor si je pridobil to oznako pri nacistih, se je leta 1941 redoma rešil izselitve in zaplembe premoženja. Lojz Kraigher mi je dal o osebah, ki jih Cankar v pismu omenja, naslednje podatke: gostilničar je pokojni Johann Golob, tudi mesar pri Sv. Trojici; njegov sin Ernest je prevzel za njim gostilno in obrt; hčeri je bilo ime Karolina, kasneje poročena Senekovič; učiteljica pri Sv. Antonu pa je bila takrat Amalija Lorbek, v Kontrolorju Škrobarju upodobljena pod imenom Milika Ljubeč. Alfonz Gspan OB SMRTI JANKA ŠLEBINGERJA Dne 3. februarja 1951 je v svojem mirnem zatočišču v Gornji Radgoni umrl slovenski literarni zgodovinar in bibliograf, dolgoletni ravnatelj sedanje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, dr. Janko Šlebinger. Z njim je naša slavistična in slovenistična znanost izgubila enega onih redkih mož, ki so ji posvetili vse svoje življenje in delo do poslednjega diha. Janko Šlebinger se je rodil dne 19. oktobra 1876 na Ledinku pri Sv. Ani na Krempergu malemu kmetu s številno družino. Izredna marljivost, osebna skromnost, strah pred vsakršnimi slovesnimi nastopi, to so lastnosti, ki jih je prinesel že iz domače hiše. Tudi njegova globoka ljubezen do rodne zemlje in do vseh manifestacij slovenskega duha, zlasti do slovenske knjige, korenini v domači hiši na narodnostno ogroženem delu slovenske zemlje. Ta ljubezen do vsega slovenskega je našla svojo smer in svoje potrdilo v razgibani dijaški družbi v mariborskem dijaškem semenišču, kjer je Šlebinger preživel čas svojega gimnazijskega študija in se že tedaj usmeril v slovensko literarno zgodovino. Po gimnazijski maturi je odšel na dunajsko univerzo in poslušal slavistiko in germanistiko. Tu je leta 1903 promoviral. Po končanih univerzitetnih študijah ga je vleklo h knjižničarskemu delu v Dvorni knjižnici na Dunaju, kjer bi se lahko ves posvetil bibliografiji; na nasvet svojega rojaka in poznejšega tasta Franca Simoniča pa je končno sprejel profesorsko službo v domovini, čeprav je bil tedaj že globoko v znanstvenem delu. Kot profesor na II. drž. gimnaziji v Ljubljani (1903—1906) je vendarle našel še toliko časa, da je objavljal znanstvene razprave in redne bibliografske letne preglede. Ko pa je bil premeščen na gimnazijo v Novem mestu (1906), je bil tako odrezan od slovenskega literarnega dogajanja, da je bilo njegovo znanstveno delo skoraj onemogočeno. Po premestitvi na realko v Ljubljani (1909) se je dela za slovensko bibliografijo lotil s podvojeno vnemo in prevzel še vrsto drugih dolžnosti na svoja ramena (uredništvo »Ljubljanskega zvona«, uredništvo publikacij Tiskovne zadruge, izdaje raznih slovenskih pisateljev itd.). Leta 1925 je bil dr. Janko Šlebinger prideljen Študijski knjižnici (poznejši Univerzitetni biblioteki) v Ljubljani, kjer se je končno lahko posvetil svojemu najljubšemu delu — slovenski bibliografiji in biografiji. Od leta 1927 je bil temu zavodu ravnatelj. Janko Šlebinger se je usmeril v slovensko literaturo že kot gimnazijec. Seveda je pisal skraja tudi pesmi. Z njimi, z ocenami in poročili je sodeloval (pod psevdonimom J. Š. Milinsin) tudi v zagrebškem slovensko-hrvaškem dijaškem listu »Nova nada«, kateremu je bil prav Šlebinger najbolj vnet širitelj med slovenskim dijaštvom. Toda nekateri prispevki v tem lističu kažejo, da se je že kot dijak ukvarjal s slovensko književno zgodovino bolj, kot je bilo potrebno samo za šolo. O tem pričajo zlasti njegovi popravki Glaserjeve »Zgodovine slovenskega slovstva«, ki jih je objavil v »Novi nadi« leta 1898. Na Dunaju se je Šlebinger morda ravno ob navedenem Glaserjevem delu, ki je ponesrečena kombinacija bibliografije in slovstvene zgodovine, odločno posvetil bibliografiji. Področje svojega delovanja je pozneje razširil še na bibliografiji najsorod-nejšo vejo literarnozgodovinskega dela, na biografijo, a se prave literarnozgodovin-ske raziskave loteval le izjemoma. Že kot študent na Dunaju je sodeloval pri bibliografiji Oblakovih spisov v Murkovi monografiji o Vatroslavu Oblaku (Knezova knjižnica VI, 1899). Njegove bibliografske preglede s področja jezika, literature, etnografije in zgodovine pri Slovencih v letu 1901 sta prinesla »Včstnik slovanske filologie a starožitnosti« II, Praha 1902, in »Slavjanovčdčnie v 1901 godu«, S. Peter-burg 1903. Pri »Slovenski maticic pa je z letom 1902 prevzel za dr. Karlom Glaser-jem letne bibliografske preglede vsega slovenskega tiska, kakor jih je priobčeval Zbornik Matice slovenske oziroma pred tem njen Letopis. Šlebinger je te letne preglede preuredil tako, da je, kot pravi sam, »uvrstil med knjižni pregled ... tudi važnejše članke, vsaj one ki zanimajo slovstvenega zgodovinarja. Po zgledu ,Vëstnîka slovanské filologije a starožitnosti' in ,Slavjanovčdčnija' peterburške akademije sem dodal naslovom knjig še seznam kritik in poročil, ki so pisane v slov. jeziku.« (ZMS V, 1903, str. 199.) Seveda je skrbel tudi za čim večjo popolnost in točnost svojih pregledov. Vrzel, ki je v letnih pregledih nastala zaradi njegovega odhoda v Novo niesto. je po povratku izpolnil tako, da je bibliografijo za celih šest let obdelal skupaj in izdal v posebni knjigi pri i Slovenski matici« (Slovenska bibliografija za 1.1907—1912. Lj. 1913). Knjiga pa seveda ni šla naglo v denar in to je bil razlog, da je po letu 1913 tudi taka institucija, kot je »Slovenska matica«, odpovedala »Slovenski bibliografiji« streho v svojih publikacijah. Šlebinger ju so se sedaj nabirali listki v njegovih privatnih kartotekah; objavljati mu je uspelo poslej dolga leta le specialne strokovne preglede v domačih in tujih publikacijah. Tako je objavil slovensko jezikoslovno literaturo za leto 1909 do 1917 v časopisu »Rocznik slavistyczny« III—VIII (Krakow 1910—1918), za leta 1913—1918 pa je podoben pregled objavil v I. letniku ČJKZ (1918), le delno pa je bil pregled slovenskih jezikovnih spisov za leta 1914—1922 objavljen v »Jtižnoslov. filologut III (Beograd 1922—1923). Leta 1915 mu je začela »Carniola« objavljati bibliografijo zgodovine, zemljepisja, narodopisja, umetnosti, slovstvene zgodovine, jezikoslovja iu prirodoznanstva, leta 1920 pa so se ti pregledi, a sedaj obsegajoči samo poglavja jezikoslovje, slovstvena zgodovina iu življenjepisi, zgodovina, preselili v ČJKZ in izhajali v njem vse do 1928. Teh svojih pregledov pozneje ni mogel več nadaljevati, ker ni našel zanje primerne revije, pač pa je v »Zborniku za umetnostno zgodovino« X—XIII v letih 1930—1935/36 objavil bibliografijo literature o umetnosti na Slovenskem za leta 1929—1935. Letni pregled celotne slovenske knjižne produkcije je v razdobju med obema vojnama izšel le enkrat, t. j. za leto 1929 v Slovenskem tisku I. (1930) in separatno; nadaljevanje za leto 1930 pa je ostalo že nedokončano, ker je Slovenski tisk še pred koncem II. letnika zamrl. Iz navedenega vidimo, da so bile okoliščine za objavljanje letnih bibliografskih pregledov v predaprilski Jugoslaviji celo hujše kot v stari Avstriji, in tako so kljub šlebingerjevi najboljši volji nastale občutne vrzeli. »Te vrzeli pričajo o kratkovidnosti odločilnih faktorjev, ki se niso zavedali, da tiči v dobri bibliografiji važen znanstven pripomoček, mostiček za internacionalno evidenco ter pogoj za prihranek časa in energije znanstveniku.« (Kidrič, ČJKZ VI, 246.) Poleg zgoraj navedenih strokovnih bibliografij je objavil Šlebinger po prvi svetovni vojni tudi vrsto osebnih in drugih zaokroženih bibliografskih pregledov: bibliografijo Cankarjevih spisov (Spominu Ivana Cankarja, Lj. 1910); Župančičevo literarno delo (Jubilejni zbornik za petdesetletnico Otona Župančiča. Lj. 1928); »Publikacije Slovenske matice od 1.1864—1930.« (Lj. 1930), »Slovenske časnike in časopise. Bibliografski pregled od 1797 do 1936.« Lj. 1937; »Bibliografijo slovenske kmetijske literature v letih 1919 do 1938« (s sodelovanjem ing. arh. Janeza Maren-tiča) Lj. 1939. Tudi »Album slovenskih književnikov« (Lj. 1928), ki ga je uredil Šlebinger, prinaša poleg slik strnjene biografske in bibliografske podatke za upoštevane književnike. Vzporedno z bibliografskimi je Šlebinger z enako vztrajnostjo zbiral in objavljal tudi biografske podatke. Še pred začetkom izhajanja »Slovenskega biografskega leksikona« je objavil dolgo vrsto biografij po najrazličnejših listih in zbornikih, največ v »Ljubljanskem zvonu« in »Carnioli«. Uredniku »Slovenskega biografskega leksikona« pa je postal naravnost idealen pomočnik in sodelavec. V njem je objavil blizu dve sto temeljitih biografij slovenskih kulturnih delavcev, zlasti manj znanih pokrajinskih literatov, pedagogov, tiskarjev, založnikov, urednikov in časnikarjev. Kot urednik »Ljubljanskega Zvona« v letih 1910—1916 je reviji vtisnil nekaj svojega zbirateljskega značaja, obdržal pa jo je kljub pomanjkanju sodelavcev tudi v najhujših letih prve svetovne vojne na lepi višini, čeprav je moral pogosto cele pole polniti sam. Da bi ji vendarle dal vsaj videz pestrosti, je svoje članke, ocene in poročila podpisoval z najrazličnejšimi šiframi, inicialkami in psevdonimi, ali pa jih je objavljal tudi anonimno. Pri njegovem uredniškem delu je treba omeniti tudi vrsto izdaj starejših slovenskih literarnih del, med njimi zlasti nedokončane Zbrane spise Frana Maslja-Podlimbarskega. Janko Šlebinger je celih dvajset let uspešno vodil našo centralno znanstveno knjižnico. Skrbel je za njen napredek v težkih časih, ko je bila brez zadostnih sredstev in primernih prostorov, sodeloval v boju za novo poslopje, jo v prvih dneh okupacije selil v novo hišo, doživel v letih osvobodilne vojne poleg obilnih osebnih krivic in nesreč (Nemci so mu odpeljali iz Gornje Radgone bibliografsko gradivo in del slovenske knjižnice) tudi katastrofo svojega zavoda, ko je na glavno čitalnico zgrmelo vojaško letalo in jo z vsemi knjigami vred uničilo. Po osvoboditvi je hitro dosegel popolno obnovitev knjižničnega poslopja in izposloval reorganizacijo in preureditev Univerzitetne biblioteke v centralno Narodno in univerzitetno knjižnico. Da bi v novih, za znanstveno delo ugodnejših okoliščinah zagotovil redno izhajanje letne bibliografije, je skrbel, da je bil v knjižnici z zakonito uredbo osnovan tudi poseben bibliografski oddelek. Osebno je bil Janko Šlebinger tih, skromen, a pri tem dober in ustrežljiv. Nikdar se ni človek zastonj obrnil nanj za znanstveni podatek ali za kak drug nasvet pri znanstvenem delu. Slavističnemu društvu je bil zvest član od vsega začetka in daljšo dobo tudi revizor. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je za njegove zasluge izvolila za dopisnega člana in mu naložila izdelavo večjih bibliografskih del, ki pa jih zaradi težke bolezni in smrti ni mogel več izvršiti. S svojim literarnozgodovinskim delom, zlasti na področju bibliografije in biografije, si je dr. Janko Šlebinger postavil trajen spomenik v slovenski kulturi. Prim.: [J.Rus:] Dr. Janko Šlebinger, petdesetletnik (Jutro, 1926, str.241). — [Fr. Kidrič:] Novi ravnatelj študijske knjižnice v Ljubljani (Jutro, 1927. št. 7). — J. Grafenauer: Šlebinger Janko (Nar. encikl. IV, str. 698—699). — Fr. Kidrič: Ob Šlebingerjevi petdesetletnici (Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, VI, 1927, str. 245—248). — [B. Borko:] Življenje moža med knjigami. Ob šestdesetlet-nici ravnatelja dr. Janka Šlebingerja (Jutro. 1936, št. 242). — Janko Šlebinger (Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, II. knj., str. 54—58). — ] Logar:] Ob smrti dr. Janka Šlebingerja (Ljudska pravica, 1951, št. 31). — V. Bfohinec] : Dr. Janko Šlebinger (Slov. poročevalec, 1951, št. 37). -r- [M.Rupel:] Dr. Janko Šlebinger, 18.10.1876—3 2.1951 (Slovenski knjižni trg, 1951. št. 2). — J. Glazer: V spomin dr. Janku Šlebinger ju (Nova obzorja, 1951, str. 241—244). — J. Logar: Janko Šlebinger (Vjesnik bibliotekara Hrvatske, 1951, str. 275—277). — Bibliografijo šlebingerjevih spisov išči v Časopisu za slov. jezik, književnost in zgodovino VI, str. 246—248, in v Letopisu Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, II. knjiga, str. 54—58. , , Janez Logar ID Slav. revija 285 ITALIJANI O SLOVENSKI KULTURI Zgodovinski, zemljepisni, filološki in drugi spisi Bigiaretti Libero. Liriche moderne Slovene. — »Augustea«, Roma, 1938. Bonnes Umberto. L'attività sociale del Partito Popolare Sloveno. — »L'Europa Orientale«, IV, 1924, I. В "dal Andrea. L'Italia donatrice di valori culturali agli Sloveni. — »L'Europa Sudorientale«, Milano, II, 1941. Bular Vekoslav. Sui rapporti culturali bulgaro-sloveni. — »Bulgaria«, Roma, 1942. Calvi Bartolomeo. La sventura di Jette in O. Parini e nello sloveno S. Gregorčič, nell'»Annuario dell'Istituto Tecnico di Mantova«, 1929, Mantova. Cella Pietro. I lusinz di Otales (lejende Slovene). »Ce fastu?«, Udine, 1929. Damiani Enrico. Rappresentazioni italiane a Lubiana dal XVII al XIX sec., »Rivista italiana del Dramma«, 1939, III. Descalzo E. Poeti sloveni in »La parola e il libro«. Roma, 1938. Errera Carlo. Italiani e Slavi nella Venezia Giulia. — Roma, 1919, Quaderni Geograf ici, no. 9, 1919. Eall Andrea, Pollini Leo. Il crollo délia Jugoslavia. Milano, A. Corticelli, 1942. Felletig Tiziano. La visione di Bidar (Leggenda délia Slavia). — »Ce fastu?«, Udine, 1930. Giani Renato. Liriche moderne Slovene. — »Circoli«, Anno VII, п. 9—10. Hristic S. H. La musica e la vita musicale in Jugoslavia. — »La Ruota«, Roma, 1938, п. 3—4. Isani Giuseppe. Lirica slovena. — »Meridiano di Roma« 14 agosto 1938. Jež Janko. Il più antico monumento letterario sloveno. 1 monumenfi di Frisinga. — »La cultura nel Mondo«, anno I, no. 6—7, Nov. Die. 1945. Jež Janko. L'Università slovena di Lubiana. — »Bollettino di Legislazione Scolastica Comparata«, Roma, V, 1947, п. 1. Jež Janko. Le scuole Slovene nello stato di Trieste. — »Bollettino di Legislazione Scolastica Comparata«, Roma, VI, 1948, n. 1. Jež Janko. L'Istituto per la protezione dei monuinenti in Slovenia. — »Bollettino di Legislazione Scolastica Comparata«, Roma, IV, 1946, 1. Jež Janko. Il consiglio del Teatro in Slovenia in »Bollettino di Legislazione Scolastica Comparata«, Roma, IV, 1946, 2. »La letteratura slovena« nel II0 volume de »Le lettere« — Panorama délia letteratura universale, IV Ed. »Le lettere«, Milano 1947. Mally Clorinda M. II teatro italiano a Lubiana. — »La Ruota«, Roma, II, 1938, no. 3—4. Maver Giovanni. Gli Sloveni e la Cultura italiana — estratto dalla »Nuova Antolo-gia« — Anno 76, fasc. 1660, 16 maggio 1941. Orazi Vittorio. Poesia jugoslava. — »Meridiano di Roma« 2 aprile 1939. Ruggiero Giuseppe. Influssi d'Italia sulla cultura slovena. — II Libro Italiano nel Mondo, Anno II, no. 8, 1941. Salvini Luigi. Note sulla lirica di Oton Zupančič. — »L'Europa Orientale«, Anno XXI, fasc. 3—4, 1941. Salvini Luigi. Oton Zupančič. — »Circoli«, rivista inensile di cultura, anno VII. Serie III, Maggio-Giugno, no. 5—6. Salvini Luigi. La poesia slovena. — »Humanitas«, Brescia, Anno II0 1946, no. 11. Salvini Luigi. Ree. alla versione slovena del »Don Kihot« fatta da Stanko Leben. — »L'Eu ropa Orientale«, XVIII, 1938, V—VI. Salvini Luigi. Poeti jugoslavi contemporanei. — »La Ruota«, II, 1938, no. 3—4. Salvini Luigi. Poesia e storia degli Jugoslavi. — »Rassegna Italiana« 1938. Salvini Luigi. La poesia jugoslava. — »II Giornale d'Italia«, Roma, 29 giugno 1938. Salvini Luigi. Il sempreverde sotto la neve. — »La fiera letteraria«, 4 luglio 1946. Salvini Luigi. Anima e stile dei poeti jugoslavi. — »11 Resto del Carlino«, 2 agosto 1938. Urbani Umberto. Ree. a »Slovenski biografski leksikon«. — »L'Europa Orientale«, XIII, fasc. III—IV, 1933. Urbani Umberto. Scrittori jugoslavi, vol. II. Pref. di A. Cronia, Zara, Schönfeld 1935. Urbani Umberto, Cronia Arturo. Letteratura e lingua slovena. — Unione Tipogra- fico Editrice Torinese, 1938, Torino. Vatle O. Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485 al 1487. — Città del Vaticano, 1943. Vidoni R. Favole, fiabe e leggende délia Val Resia. — »Ce fastu?«, Udine, IX, 1933, no. 5—6. Vošnjak Bogumil. A chapter of the old Slovene Democracy. — »La Cultura nel Mondo«, Anno I, no. 5, Ottobre 1945. Luigi Salvini LETOPIS SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA od 11. do 14. poslovne dobe1 Enajsta poslovna doba (29. V. 1948—8. V. 1949) je skušala pod predsedstvom dr. Marje Boršnikove uresničiti dvojno nalogo, strokovno-znanstveno in pedagoško. Člani so pripravili 2 izdaji Slovenskih beril za nižjo šolo, 1 izdajo za IV. in V. razred, za ostale razrede pa pripravili za tisk; izšla sta I. in II. del Sodobnega berila. Pomagali so tudi kot pomožni inšpektorji, predavali na tečajih. Dr. M. Borš-nikova je izdala Pregled slovenskega slovstva po novih, sodobnih ideoloških vidikih. Delo je izšlo kot skripta, pisateljica je želela, da bi ji člani poslali dopolnila, imeli so tudi sestanek, ki je prinesel nekaj kritičnih dopolnil. Knjiga je bila kmalu razprodana. Člani so delovali pri ZD slovenskih klasikov, pri Klasju in SR. Društvo je priredilo 10 sestankov s predavanji in razgovori ter uredilo evidenco članstva, tako da so sestavljene 3 kartoteke (2 abecedni, za tajnika in blagajnika, 1 po zavodih, za tajnika). Društvo šteje 3 častne, 4 ustanovne in 378 rednih članov. Državni založbi je prodalo za 26.900 din 40 kompletnih letnikov S J in 219 broširanih izvodov Prijateljeve Borbe. V zalogi ima še 13 izvodov Prijateljevih Profilov in nad 200 izvodov 1. in 2. letnika SJ, kar nudi članom po znižanih cenah. Društvo je zaprosilo Ministrstvo za gozdarstvo, naj mu podeli gozdno parcelo v Drulovki blizu Kranja, kjer bi si člani uredili počitniško kolonijo. V dvanajsti poslovni dobi (8. V. 1949—23. IV. 1950) je spet vodila društvo dr. M. Boršnikova. Umrla sta dva častna člana društva, in sicer Oton Župančič (11. VI. 1949) ter dr. F. Kidrič (11. IV. 1950). Kidričeva smrt je še posebno boleča za društvo, ker je pretrgala organizacijsko delo, ki se je snovalo pri SAZU, kjer naj bi se ustanovil inštitut za literarno zgodovino. Društvo je svojo glavno skrb posvetilo predavanjem, saj jih je bilo 21 na 23 večerih. Z denarjem, namenjenim Kidriču za venec, je društvo ustanovilo Kidričev fond. iz katerega bo nagrajalo mlade sla- 1 Pregled o društvenem delu od 5. do 11. poslovne dobe glej SR I 1948, 288—90. viste za prva znanstvena dela. V ta fond je dalo tudi znesek 30.000 din, ki ga je dobilo za Kidričevo sliko. Društvo šteje ob koncu te poslovne dobe 431 članov, za častne člane so bili sprejeti: dr. Grafenauer, dr. Koblar in dr. Ramovš. Knjižnica za društvo nima posebnega pomena, zato je prodalo knjige NUK, seminarjema za slovansko filologijo in komparativno literaturo, nekaj pa posameznim članom. V trinajsti poslovni dobi (23. IV. 1950—22. IV. 1951) je predsedoval društvu A. Gspan. Člani so organizirali in podpirali raziskovanje slovenskega jezika, uspeh tega dela je viden v SP. Prav tako so nekateri člani sodelovali pri SAZU v okviru Inštituta za literaturo (Prešernov album, nov zvezek SBL, Prešernova bibliografija idr.). SR je postala glasilo SD in dveh inštitutov SAZU: Inštituta za jezik in Inštituta za literature. SD zastopa dr. Ocvirk, akademijo pa dr. Ramovž za jezik in Josip Vidmar za literaturo. Društvo je priredilo 10 predavanj, nekateri člani so sodelovali pri Slovenskih berilih za vse razrede gimnazij, nekatera so izšla že v drugi ali celo v tretji nakladi, Slovensko berilo za VI. razred je dobilo Prešernovo nagrado. Pričelo je spet redno izhajati Klasje. Društvo je dobilo v Drulovki pri Kranju gozdno parcelo, na kateri si bodo člani lahko postavili počitniške hišice. Kidričev sklad je ostal še nenačet. SD je pripravilo proslavo ob stopetdesetletnici Prešernovega rojstva, se zavzelo, da se uredi pokojnina monsignorju Karlu Cankarju; poskrbelo je, da je Mencingerjeva rojstna hiša na Brodu dobila spominsko knjigo ter žig. Ob jubilejih je počastilo svoje člane: dr. Ramovša ob šestdesetletnici s prijateljskim večerom, poleg tega mu je posvetilo številko SR, ki je daleč po svetu vzbudila pozornost; dr. Matiju Murku je za devetdesetletnico in F. S. Finžgarju za osemdesetletnico poslalo čestitke. Dne 3. II. 1951 je umrl dr. J. Šlebinger, upravnik NUK v pokoju, zaslužni bibliograf in pisec literarno in kulturno-zgodovinskih razprav ter člankov, ki mu današnja številka posveča spominski članek. Sedaj šteje društvo 525 članov, med njimi 4 častne in 4 ustanovne. Z občnim zborom dne 22. IV. 1951 stopa društvo pod predsedstvom dr. A. Slod-njaka v štirinajsto poslovno dobo. Dne 27. maja 1951 se je več članov udeležile Vrazove spominske svečanosti v Cerovcu, kjer je govoril predsednik dr. Slodnjak. Ob štiristoletnici slovenske knjige je društvo 7. in 8. septembra priredilo posebno zborovanje, na katerem so bila tri uspela predavanja: F. Gestrin, Evropsko in slovensko društveno-politično ozadje reformacije; dr. Ocvirk: Renesansa in reformacija; dr. Rupel: Slovenska reformacija. Člani so se udeležili proslave v Operi, si ogledali razstavo Protestantskih piscev v NUK, ki jo je s sodelavci pripravil A. Gspan, in razstavo 400 let slovenske knjige v Moderni galeriji, ki sta jo uredila NM in NUK, in se udeležili tudi proslave na Raščici in v Vel. Laščah. Na sestanku so se pogovorili o stanovskih težavah in delu v šoli. Svet za znanost in kulturo je dal društvu velikodušno podporo, da je lahko udeležencem oskrbelo brezplačno hrano, stanovanje, stroške za Vel. Lašče, nekaterim oddaljenim pa tudi vožnjo. Društvo se trudi, da dobimo čimprej slovstveno zgodovino, zato je pridobilo med člani tele sodelavce: A. Gspana, dr. L. Legišo, dr. J. Mahniča, B. Merharja, dr. F. Petreta, dr. M. Rupla, B. Tomaževiča in dr. F. Tomšiča. Glavno uredništvo ima A. Gspan, ki obenem skrbi, da bo knjiga res primerno ilustrirana. Imenovani so že začeli z delom in bo prvi del v rokopisu že v jeseni 1952 končan. Izšel je prvi zvezek Slavistične knjižnice, in sicer monografije dr. Boršnikove o F. Celestinu, v tisku je 30. zvezek Klasja, dr. Slodnjak je v Prešernovi knjižnici izdal komentirano izdajo Prešernovih Poezij, ki je izšla v 50.000 izvodih. SR, ki jo ves čas ureja dr. A. Ocvirk, pa je s to številko zaključila svoj četrti letnik. A. Pirnat KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Johannes Hubschmid: VORINDOGERMANISCHE UND JÜNGERE WORTSCHICHTEN IN DEN ROMANISCHEN MUNDARTEN DER OSTALPEN mit Berücksichtigung der ladinisch-bayrisch-slovenischen Lehnbeziehungen. (Sonderdruck aus der ZfrPh LXVI, 1951, 1—94.) Mladi J. Hubschmid (z razliko od svojega očeta, znanega lingvista J. U. Hub-schmieda, se piše brez e) se je lotil kočljive, toda mikavne naloge, da podrobno preišče predromanski leksikalni substrat na ozemlju vzhodnih Alp ter določi po možnosti, kateri naselitveni plasti bi utegnile pripadati posamezne besede: pred-indoevropski, veneto-ilirski, galski ali pa so morda celo mlajšega porekla. Vse te besede so doslej z različnih stališč že mnogokrat obravnavali v strokovni literaturi. Priznati pa je treba, da je avtor vnesel v svoj kritični razbor marsikaj metodično novega. Vsako besedo je skrbno preiskal po njeni geografski razprostranjenosti ter je poleg bogatega romanskega gradiva pritegnil tudi alpsko nemščino in slovenščino. Šele podrobne rekonstrukcije dialektičnih oblik so mu nudile včasih celo več izhodišč za nadaljnje primerjave. Takšno delovno metodo sicer suponirajo kot edino pravilno v toponomastiki ; etimologi, katere zanima substratna Ieksika, pa se največkrat zadovolje samo s tem, kar se sklada z njihovo teorijo. Zato je v substratni literaturi še vedno toliko dvomljivega. Ogromno delo, ki so ga v zadnjih desetletjih opravili v romanistiki pri raziskovanju leksike, je mlademu delavcu omogočilo tako bogat pregled nad gradivom, da bo njegova izvajanja težko ovreči. Hubschmid je že pred tem obravnaval v svoji disertaciji Praeromanica, ki mi v Ljubljani, žal, ni dostopna, substratne elemente v romanskih jezikih, napovedal pa je tudi že podoben razbor predromanskih ostankov na Sardiniji, s katerimi se je doslej ukvarjala skoraj izključno samo italijanska lingvistična šola, ki drugod v Evropi vendarle še ne uživa popolnega zaupanja. Hubschmid je pripadnik mnogo opreznejše švicarske šole. V zadnjem delu svoje študije zavrača substratno poreklo pri celi vrsti besedi, s katerimi so operirali po-največ italijanski avtorji. Tako sodi, da je indoevropskega porekla koren pala in za alpska toponima iz tega korena prihaja po njegovem mnenju v poštev ilirščina. Obenem obračuna tudi z Brandensteinovo primerjavo (GRM XXIII, 299) slovenskih in italijanskih gorskih imen v Julijskih Alpah: Male in Kozje Police, Male Pale. Pri nas tega ni nihče sprejel, vendar pa tudi nihče ni pisal proti Brandensteinovi razlagi slovenske (in splošno slovanske) police. Slovensko gradivo, ki ga je H. uporabil pri svojih primerjavah, je črpal iz Pleteršnika, iz Schuchardtovih, Štrekljevih in Šturmovih razprav o izposojenkah, iz del Baudoina de Courtenaya o Reziji, deloma tudi iz Pečnika in Tume. V podrobne analize o starosti teh besed v slovenščini se ne spušča, pri nekaterih je na prvi pogled jasno, da so mlajše izposojenke iz romanščine, nekatere pa bi potrebovale še podrobne slovenistične obdelave, kdaj so bile prevzete. Pri širših slavističnih eks-kurzih je avtorju pomagal E. Dickenmann. Predindoevropskega porekla so v slovenščini po Hubschmidovem mnenju rezi-jansko čamurč? »gamzu (morda spada sem tudi ime planine Komarča v vzhodnih Alpah) in čuška, zap. slov. tasa ter splošno slov. brinje, tamar, roje in brenta. Vendar pa se zdi, da bi se tudi pri nekaterih drugih obravnavanih alpskih besedah našle slovenske paralele. Poleg fass. čorla »suha krava« bi omenil tudi rožansko čola »krava«. Veneto-ilirskega porekla se zde avtorju slovenske besede mul (muliti, mulec), bared, krinja in č. kripa. Pri skupini alveš, lavas bi bilo treba poleg Avše v delti Soče upoštevati na slovenskem ozemlju tudi rečno ime Lava, ki ob Savinji še danes pomeni »rečni rokav«. Oalski izvor pa suponira pri ben. slov. grava, pri rez. boro, istr. brizena, brizada (proti dosedanji Skokovi etimologiji), dalje pri besedah gom-bela in kumba. Za slavista je zanimivo tudi, kar je zbral avtor o širokem sorodstvu slovanskega gorcln, in pyro. Med besedami, ki po avtorjevem mnenju pripadajo mlajšim plastem, bi omenil goriško vintla, furl, vintula, kar naj bi bilo iz lat. van-nûculum. Za slov. ravš, ravšje z obilnimi paralelami v romanskih in germanskih alpskih narečjih išče izhodišče v lat. rOscum. Zanimivi so tudi avtorjevi pogledi na zapleteno sorodstvo drevesnega imena cer in cemprin. Povsod je Hubschmid poleg leksike pritegnil k obravnavam tudi bogato toponomastično gradivo, imel pa je vendar dokaj malo priložnosti, da bi operiral tudi s slovensko toponomastiko. Ker nisem romanist in ker v Ljubljani ni mogoče biti več dovolj razgledan po strokovni literaturi, odkar so pogorele knjižnice v večini jezikovnih seminarjev, seveda ne morem soditi, koliko je Hubschmidova zbirka gradiva popolna. Poleg besed tamar in brinje, ki že štirideset let krožita po literaturi kot predromanski, omenja Unterforcher, ki je, mislim, prvi opozarjal na alpski leksični substrat v ZfrPh XXXV, med njimi tudi na ladinsko barregèl, baresèl, slov. barigla. Prav tako manjka v Hubschmidovi študiji tudi predromansko barga/bareca, kar obravnava poleg Unter-forcherja tudi Meyer-Lübke v EW, Pokorny v ZfrPh XX, 78, Tagliavini v ZfrPh XLVI, 49, ter avtorjev oče J. U. Hubschmied v Mél. Duraffour 265 in v ZfrPh XLII, 113, ki sodi, da je beseda galska. Morda je s tem v zvezi tudi slov. borjač »dvorišče pri kraški hiši«, »leseno plesišče« ali »vrsta svinjaka«. Pleteršnik jo razlaga iz obora, toda zaradi semantične podobnosti posebno z alpskogermanskimi refleksi iz gornje osnove bi utegnila spadati v isto skupino, ki je obširno zastopana v romanskih in germanskih predelih Alp kakor tudi v toponomastiki na tem področju. Ker pa je ta Hubschmidova študija v nekem smislu samo nadaljevanje njegove nedostopne Prae-romanica, mi seveda ni popolnoma jasen vidik, ki je usmerjal avtorja pri izbiri gradiva. Hubschmid je zrastel iz romantične tradicije. Nobenega dvoma ni, da je bilo doslej tudi na področju substratne teorije opravljenega v romanistiki največ dela in da so rezultati že kolikor toliko zanesljivi, medtem ko se je v germanistiki in sla-vistiki od prvih starejših poskusov raziskovanje komajda premaknilo za korak naprej, a še to ponajveč samo v toponomastiki. Sedaj po vojni pa se substratna teorija razvija v osrednji problem evropske lingvistike. Celo stara klasična šola, kakor Kretschmer, Vetter, Krahe itd., ki je načelno temeljila samo na antičnem gradivu, je v novejšem času začela v vedno večji meri uporabljati rekonstrukcije in tipa v področja brez antičnih izročil. Od začetne Kretschmerjeve »Einleitung« do njegovega obračuna s Pokornyjevo panilirsko teorijo v medvojni Glotti je minilo skoraj petdeset let in v tem razdobju je intenzivni študij evropske toponomastike pokazal, da misel na substratne elemente tudi na leksikalnem področju ni tako fantastična, kakor se je zdela spočetka. Zahteva pa takšno delo izredne razgledanosti in tudi danes se primeri vse polno spodrsljajev na tem kompliciranem področju, kjer še ni vamih oporišč. Marsikateri delavec, ki je morda še kar zanesljiv v svoji ožji stroki, kaj lahko zabrede v grobe, naravnost diletantske napake, brž ko prekorači njen ožji okvir. To se je v zadnjih letih večkrat primerilo pri nas dobro znanemu Pierru Fouchéju, ko se je ukvarjal s slovanskim gradivom. /-. Bezlaj: J. Hubs с h mid., V o r i n d o g e r m a n i s с he W o r t s с h i с ht e n Hubschmid se je v svoji študiji omejil samo na vzhodne Alpe. Brez dvoma je to metodično bolje, saj je to že samo po današnjem jezikovnem stanju ne glede na lingvistično paleontologijo tako obširno področje, da ga en sam delavec niti ne zmore več suvereno obvladati. Substratni elementi v slovenščini seveda niso še niti zdaleč izčrpani z njegovo študijo. Potrebnega bo še mnogo temeljitega dela tako v leksiki kakor v toponomastiki, preden bomo vedeli kaj več o prejšnjih prebivalcih na našem ozemlju in o procesu, kako so se njihovi ostanki v slovanskem življu utopili. Ena najhujših ovir so pri tem delu slovanske redukcije, ki so zabrisale še najbolj zanesljivo razpoznavno možnost pri substratnih imenih, namreč njihove sufikse. V slovenski toponomastiki in tudi leksiki se nabira vedno več dvomljivih primerov, ki še čakajo delavcev. O fonetičnem substratu se je v literaturi skoraj prenehalo razpravljati, odkar je Rohlfs dokazal, da se izoglose nekaterih glasoslovnih sprememb v starih grških narečjih v južni Italiji niti malo ne krijejo z enakimi glasovnimi pojavi v moderni italijanski dialektologiji. Vendar pa je tudi na tem področju polno latentnih problemov. Tako je prehod končnega m > n, kakor ga poznamo v zapad-nih slovenskih govorih in v čakavščini, izpričan za staro venetščino. Za današnji nekoliko aspirirani splošno slovenski k, ki je tako nenavaden za slovanski jezik, je težko reči, da bi bil posledica nemške kolonizacije, kakor je aspirirani k v lužiški srbščini. Čehi so bili še bolj kakor Slovenci izpostavljeni nemškim vplivom, pa se je vendar pri njih ohranil čisti slovanski izgovor glasu k. Dublete v substratih, kakor n. pr. pisava Korçtany : Chorçtany, calcae : hlače, imena Kraševec : Hraševec dajo sklepati, kakšen je bil izgovor k na našem ozemlju pred prihodom Slovanov. Tudi za prehod u > ü najdemo paralele v ilirski toponomastiki. Mnogo je znakov, po katerih bi se dalo soditi, da se je kakor drugod v Alpah tudi pri nas v stranskih dolinah ohranilo več ne popolnoma romaniziranega prvotnega prebivalstva kakor drugod v ravninah. V zadnjih letih pa se je ponekod v romanistiki, a tudi drugod, pričelo posvečati več pozornosti tudi sintaktičnemu substratu, vendar so vse to še vprašanja bodočnosti, saj dialektične sintaktične posebnosti doslej še skoraj nikjer niso bile predmet resnega študija. Hubschmidova razprava, ki jo je univerza v Bernu sprejela kot habilitacijsko delo, je brez dvoma resen in važen prispevek k skupni romansko-germansko-slovanski paleontološki problematiki v Alpah in zasluži vse priznanje. Vaclav Machek: QUELQUES NOMS SLAVES DE PLANTES (Nadbitka z »Lingua Posnaniensis« II. 145—161). Velika večina strokovnih lingvističnih časopisov nam sedaj po vojni v Ljubljani ni več dostopnih. Odvisni smo samo od daril, a še ta, žal, pogosto ne priromajo na pravi naslov. Tako je od revije Lingua Posnaniensis, ki je začela izhajati 1.1949 in ki jo hvalijo, da sodi med najboljša slavistična periodika po vojni, našel pot k nam samo separatni odtis Machkove študije, ki je v nekaterih ozirih silno poučna. Machek je danes na področju etimologij brez dvoma najvidnejši delavec v slavistiki. Prištevati ga je treba med tiste vedno bolj redke (upajmo, da ne zadnje) slaviste, ki so dobro podkovani tudi v primerjalnem jezikoslovju. Ima pa še to dobro lastnost, da je duhovit pri svojih izvajanjih in si upa tudi tvegati. Čeprav se bralec vedno ne strinja s katero njegovih presenetljivih in drznih kombinacij, mu mora priznati, da so nenavadno bistre in zanimive. Nihče ni bolj kakor on poklican, da nadaljuje delo Trautmanna, Bernekerja in drugih za slovanski etimološki slovar, ki ga je pred dvema letoma že javno napovedal. Zadnja razprava pa vnaša nov moment v dosedanje Machkovo delo. Tudi on je zajadral v substratno teorijo. Za kakšnih štirideset slovanskih rastlinskih ter nekaj ptičjih in ribjih nazivov, ki jih poleg slovanščine najdemo samo še v nekaterih ide. jezikih in katerih etimologije povzročajo glasoslovne težave, se mu dozdeva, da so predindoevropski. To bi bila zelo lepa in zapeljiva misel, ako bi bila nova. 2al pa je Machek, ki svoja izvajanja podpira z obilno in splošno znano substratno literaturo, popolnoma prezrl, da je o večini teh besed poleg drugih že pred desetletji pisal ljubljanski profesor Karel Oštir. V kratki recenziji ne morem primerjati Machkovih rezultatov z Oštirjevimi. Deloma je Machek povezal iste germanske, latinske, grške in druge paralele z obravnavanimi slovanskimi besedami kakor pred njim Oštir, deloma pa se zde Oštirjeve primerjave tudi tehtnejše in bolje premišljene. Vse to gradivo bo moralo biti še predmet podrobnega študija, preden bo do kraja dognano. Je pa na vsak način zanimivo, da se v slavistiki znova pojavlja enak način obravnavanja, ki so ga pred vojno pri skoraj istem gradivu tako energično odklanjali. Pred tridesetimi leti je Oštir zaradi istih glasoslovnih težav, ki so sedaj Machka privedle na enako pot, zajel iz etimoloških zbirk klasičnih in modernih jezikov nekaj tisoč besed, svojstvenih posebno po svojem konzonantizmu, ter jih združil v nekakšno ogromno projekcijo, pri kateri je poskušal utrditi temeljne glasoslovne zakone, s katerimi danes operira substratna teorija. Dobro je znano, kako je bil takrat Oštirjev nauk sprejet. Meillet je bil v začetku navdušen in je sam tipal v to smer, kasneje pa se ga je lotil dvom. Mnogi delavci, ki so kasneje sami zašli na isto pot, kakor n. pr. Jokl, so takšne poskuse odločno odklanjali. Marsikaj je bilo pri Oštirju res na prvi pogled zgrešenega. »Kavkaško« razstavljanje besed na osnovne elemente je bilo v tistem času pretirano, to pa ne samo pri Oštirju, ampak pri celi šoli. Mnogo pa je pri Oštirju idej, ki so se v kasnejšem razvoju problema izkazale za plodne, mnogo njegovih etimologij je že splošno sprejetih, nekatere pa bodo seveda še dolgo predmet resnega pretresa, preden bodo razčiščene. Sele italijanska šola je začela vedno bolj posegati ne samo po zaključkih Oštirjevega dela, ampak tudi po njegovem gradivu, pri tem pa ga je po stari lepi navadi večkrat pozabila citirati. Nočem očitati Machku istega greha, dokaj verjetno se mu pri njegovem dosedanjem delu za slovanski etimološki slovar niti ni zdelo vredno, da vzame Oštirja v roke, saj so ga Cehi svoj čas najbolj besno napadali. Predsednik češke Akademije Janko ga je raztrgal v Donum Natal. Schrijnem. Najhuje pa si ga je privoščil rajnki bratislavski fonolog in strukturalist Korinek v Slaviji. Takrat je uredništvo veliko izgubilo na svojem ugledu, da je svojo revijo posodilo za takšen pobalinski napad na resnega delavca, kakor je Oštir, ki je imel enako kakor Machek pogum, da se je pri tipanju v neznano upal tudi motiti. Danes smo res še daleč od tega, da bi lahko ocenili pravo vrednost celotnega Oštirjevega dela. Kolikor je bilo njegovih etimologij do sedaj sprejetih, se je to zgodilo samo v klasični filologiji in romanistiki, v slavistiki in germanistiki pa je njegova dosedanja usoda grobni molk. Pri Nemcih to ni nič čudnega. Stari delavci so bili spočetka oprezni pri novotarijah, nato pa je njihov politični nauk o rasizmu onemogočil vsako raziskovanje v to smer. Germani so najbolj čisti tip Indoevropejcev in konec. Vsi pomisleki, da je prav v germanščini največ korenov, ki nimajo paralel v drugih ide. jezikih, da so nemške aglutinacije tuj element, enako kakor je Meillet sklepal o nemški in armenski »Lautverschiebung«, poleg arheoloških pomislekov o paleontoloških kulturah na severu Evrope itd., vse je bilo proglašeno za neznanstveno fantazijo. V slavistiki pa o vseh teh problemih ni bilo slišati samostojnih mnenj. Machek se je doslej že zelo veliko ukvarjal z glasoslovnimi iregularnostmi. Pričel je s teorijo ekspresivnosti in je bil tu brez dvoma najvidnejši delavec. V svojih kasnejših študijah je mnogokrat operiral tudi s teorijo tabuja in s paleonto-loškimi »Kulturwörter«. Naravnost nujno pa je bilo zanj, da ga je nazadnje pritegnila tudi substratna teorija. Pri tem pa znanstvenik, ki sestavlja etimološki slovar slovanskih jezikov, ne bi smel namenoma prezreti prvih delavcev te smeri F. В e zla j : V. Machek, Quelques noms slaves de plantes v slavistiki, ampak je najbolj poklican, da iz bogatega gradiva v svoji delavnici kritično preizkusi, kaj zasluži, da se upošteva, in kaj je pri današnjem stanju vede že mogoče bolje tolmačiti na nov način. Tudi druga Machkova razprava Quelques mots slavo-germaniques v zadnji številki praške Slavije (Slavia XX, 1951, št. 2/3, str. 200—218) je tako za slavista kakor za germanista silno zanimiva že zaradi originalnih avtorjevih izvajanj Opira se na mnenja novejših poljskih arheologov, da je morala biti vsaj ena izmed faz lužiške kulture protoslovanska ter da so se torej Protoslovani in Protogermani morali stikati nekje ob spodnji Labi. Poleg skupnega substratnega elementa v obeh jezikovnih grupah pričajo o tem tudi številne zelo stare izposojenke. Proti dosedanjemu mnenju, da je bila germanska kultura višja od slovanske in zaradi tega v pragermanščini skorajda ni izposojenk iz slovanščine, navaja Machek nekaj originalnih novih etimologij. Za besedo spica/špica »Radspeiche« (v slovenščini je beseda sovpadla z mlajšo izposojenko iz nem. Spitze) rekonstruira verjetno slovansko obliko 'stbpika in pragermanska oblika *sp!ka je zelo lahko izposojenka iz slovanščine. Isto trdi tudi za plug in grçdel'b. Po njegovem mnenju je plug domača slovanska tvorba iz starejšega glagola. Zelo so domiselna nekatera njegova izvajanja o terminologiji plužnih delov. Lemešb veže z lat. vomer (v LF XII, 110, je to besedo razlagal kot sestavljenko iz le[lé]-mëcha). Nekateri starejši etimologi so lemeš spravljali v zvezo z lat. lamio, pozornost pa zaslužijo tudi nekatere novejše razlage (n. pr. Kalima, ZfslPh XX, 406—14), da je beseda vzhodnega, verjetno iranskega porekla. Terminologija plužnih delov se zdi Machku v celoti izrazito slovanska. Za slov. оЬгъ, got. abrs zavrača dosedanje razlage iz imena Avarov in veže to z gr. Spçiuog »močan« ter pritegne k temu poljski glagol obrzmieč »otekati«. Tudi kladenec (kol-dçdzb) se mu zdi slovanska tvorba, ker za germ. *kalding, od koder naj bi bila slov. beseda prevzeta, ni v germ, jezikih nobenih izpričanih oblik. Toda Ekblom je v svoji zadnji knjigi Palatalisierung in Slav. 61 opozarjal na švedska krajevna imena Källinge, Käldinge, katere so do sedaj prezrli v tej zvezi. Toda čeprav niso vse Machkove etimologije enako prepričljive, je vendar tudi ta razprava važen in upoštevanja vreden doprinos k slovanskemu etimološkemu slovarju. Slavia prihaja v Ljubljano silno neredno, večina številk se izgubi na dolgi poti. Razen Machka sodeluje v zadnji številki tudi Mareš z analizo Praških odlomkov, Otrçbski pa nadaljuje svoje besedotvorne študije. Med literarnozgodovinskimi prispevki je tudi eden slovenističen, Jiri Skalička (str. 323—335): Franc Levstik v Olo-mouci 1854—55, kjer z nekaj drobtinicami iz tamkajšnjih arhivov potrjuje, da so pravilna Slodnjakova izvajanja o Levstikovem bivanju na Češkem. Francè Bezlaj M. Šolohov. TIHI DON. Roman. Poslovenil Janez Dolenc, ilustrirala Vito Olo-bočnik in Dore Klemenčič. Cankarjeva založba v Ljubljani 1947. 16°. I. knjiga, str. 398, II. knjiga, str. 384, III. knjiga, str. 420, IV. knjiga, str. 478 in (2). Šolohova razsežna epopeja Tihi Don, po sedanji označbi pravi roman fleuve, stavi prevajalcu posebne zahteve. Začetki novega socialističnega realizma na Ruskem so neločljivo zvezani z zanimanjem za сказ, govorico ljudskega pripovedovalca. Pri Solohovu neprestano naletimo na besedne novotvorbe, sestavljene s pomočjo pripon v duhu severnega donskega narečja. Če pripoveduje avtor takoj v začetku svojega romana o dedu Melehovu гутарили про него чуднбе, pomeni to, da oblikuje poleg knjižne ruščine tudi narečje avtorjev lasten slog in ne samo besedišče njegovih kozaških junakov. Slovenski prevajalec piše v knjižnem jeziku »čudne govorice so krožile o njem« (I, 8) in izvirnik obledi. Kopilov, načelnik štaba, očita Origoriju: »govoriš namesto stan — kvatir« itd. (IV, 87). V izvirniku je izjava utemeljena, v Knjižna poročil a i n o t: e n e prevodu preseneti. Jože Glonar je taka mesta pri Reymontu prevedel tako, da je presadil govorico poljskih kmetov v dialekt svojih domačih Slovenskih goric. ' Prevajalec »Tihega Dona« takemu podvigu ne bi bil kos. A-jevska sklanjatev je zajela n. pr. na področju donskega jvlr akajočega narečja tudi samostalnike srednjega spola in nekaj debel na -i-: сена хорошая, жизня светлая. Od tod značilna polomija v III. knjigi slovenskega prevoda, str. 294: »Moja kozačka srčkana bila je hude krvi«. Tu bi moralo biti »moje kozaško srce«, t. j. fantovo, ne dekletovo. V izvirniku моя казацкая сердечка была разгарчивая. Ded Grišaka kot steber kontrarevolucije je dosledno označen s cerkv. slovanščino. Prevajalec podaja njegove svetopisemske citate v starinskem Japljevem jeziku (III, 287). Domislek zasluži priznanje: saj predoči, zakaj slabo razume Grigorij sveto pismo. V drugem primeru pa navaja prevajalec v izvirniku spačeno ruščino angleškega častnika in doda slovenski prevod (IV, 186). Doslednosti na ljubo bi bilo treba kakorkoli označiti tudi »opazni judovski naglas« (in skladnjo) Pogudkove mame (II, 304) pa tudi Garanževo ukrajinščino. To se ni zgodilo. Zato obvisi v zraku Grigorjev ugovor: — Ne razumem tvoje ukrajin-ščine (Не понимаю хохлачьего твоего языка). V prevodu: »Ne razumem tvojega smolenega (?) jezika« (I, 384). V liričnih vložkih, odmevu Gogoljeve ritmične proze, ohrani slovenski prevajalec ponekod značilne daktilske stopice: »Stepa ljubljena! Ljubljena stepa pod nizkim donskim nebom!« (II, 58). A po navadi se ne zmeni za posebnosti zategnjenega napeva ljudske lirike, ki je v romanu izdatno zastopana. Prim »Žemljico našo so konjske podkve razrile, dobro žemljico našo so glave kozakov pokrile, vdovice mlade so tihi naš Don okrasile« (I, 6). V izv. Распахана наша землюшка лошадиными копытами, а засеяна славная землюшка козацкими головами, украшен то наш тихий Дон молодыми вдовами. Ali »dober glas in beseda všečna« (III, 5). V izv. слава добрая, речь хорошая. Ali pa »Ne človeške, ne konjske sledi bilo ni dotlej« (IV, 180). V izv. ни пешего, ни конного следа. Primer, kako prevajalec ne upošteva stalnega epskega istorečja, imamo v IV, 268: »Tam so živeli in mrli kozaki.« V izv. Там жили — проживали казаки. Omeniti sem moral vsaj glavne stilistične zahteve, po katerih se moramo ravnati pri prevajanju iz moderne ruske književnosti. A še bolj pogrešam pri prevajalcu zadostnega poznavanja ruskega besednega zaklada. Te vrste napak je vse polno, vendar naj navedem samo nekaj zgledov, najprej iz oblikoslovja. Pri samostalniku prevajalec neprestano uporablja tolmačenja, ki nimajo z izvirnikom ničesar skupnega. Namesto »krapovih plavuti« (I, 16) bi moralo biti pravilno »luske« (чешуя), namesto »je šustelo bičevje« (I, 47) »Je prasketal muren« (свиристела турчелка). — »Starka je preplašeno gledala kokoš, ki se ji je stiskala k nogam« (I, 29), pravilno: »Ogorčeno je gledala mačko« Старуха страшными глазами глядела на ласкавшуюся у ног ее кошку. — Косяк лошадей (I, 82) ni »hlev konj«, temveč čreda v stepi, na paši. — V otroški popevki (II, 43) je preveden витютень s »kraguljem«. V resnici je to »divji golob, grivar«. — Namesto »divja raca zove mladiče» (материка крячет) je v prevodu »Zemlja kliče!« (II, 141). Namesto »dva prednja zoba« (I, 17) prav »kočnika« (два коренных зуба). Noge z debelimi prsti (I, 28) so v izvirniku »s krastami posejane noge« (усыпанные цыпками). Ne »srajca je objemala močna stegna« (I, 24), pač pa »krepak hrbet« (крутую спину). Namesto »dvigne trepalnico« (I, 57) mora biti »upogne obrv« (углом переламывает бровь). Ne »z mavričnimi obrvi« (I, 63), temveč »z upognjenimi (дугами бровей). Namesto »privihanih trepalnic« (выгнутые ресницы) berem v III. knjigi na str. 209 »privihnjene veke«, namesto »jetra« (неченки) pa »ledvice« (II, 341). Grigorij si naravna zavihano opetnico (задник), a ne »muči se z zanko« (I, 13). Listnicki-oče »je cmokal z mehkimi klobučinastimi škornji« (чмыхал бурками), prevedeno pa je »plašč mu je žvižgljal« (II, 82). — Med revolucijo so tudi generali nosili srajce iz vrečevine (рубахи из мешков), a v slovenskem prevodu bereš: »Generali so zlezli iz lupin in hodili goloroki« (III, 150). — Sabljanje pri orožnih vajah (состязания в рубке) je postalo v I. knj. na str. 53 »tekma pri napravljanju drva«. Огнестрельное зелье je »smodnik«, toda v prevodu stoji »orožje« (I, 107). — Namesto »s topovskim izstrelkom« (снаряд) pravi prevajalec v II. knjigi na str. 31 : »s puško ga ne dosežeš« (namreč nemški zrakoplov). — Namesto »ven potegnjenih sabelj« (оголенные клинки палашей) stoji I, 56: »tope nožnice mečev«. — Stepan odide nad nemške straže (снимать заставу), ne pa »odstranjevat nemške ovire« (II, 63). — Prohor se zglasi v bolniški ambulanci (околодок), berem pa »šinil je v samico« (IV, 243). Učitelj Balanda boleha v izvirniku na častihlepnosti, domišljavosti (снедаемый огромным честолюбием), v prevodu pa je »izmozgan od neizmerne sebičnosti« (I, 113). — Za nekdanji simbolizem je značilno настроение, t. j. »razpoloženje«, nikakor pa ne »ubranost« (II, 77). — Подвергаться остракизму pomeni »biti obsojen na pregnanstvo«, pri našem prevajalcu pa »biti zapisan smrti« (II, 295). — Он лишен чувства юмора bi se moralo glasiti v slovenščini: »pogreša smisel za humor«, ne pa »je brez volje (III, 39). — Neumljivo je »lasje so mu dišali po znoju in starosti« (I, 97), ko pa piše Šolohov: »po potu in preperelem gnoju« (волосы пахли потом и навозной прелью). Poleg netočnosti je v prevodu tudi vse polno ohlapnosti. Različne šarže so v romanu tolikokrat omenjene, da bi si jih prevajalec lahko zapomnil. Kljub temu naredi iz običajnega podpolkovnika (войсковой старшина) romantičnega »kozaškega hetmana« in iz poddesetnika (ефрййтор, nem. Gefreite) »praporščaka« (I, 263). »Ženski podoben kozak« je v resnici pešec. — Grigorij zaničljivo imenuje pehoto »zelence« (кобылка). To je latovska kolektivna označba za topo množico novih obsojencev, vojaških novincev, začetnikov pri delu i. pod. Prevajalec tolmači to besedo z »žrebcem« (I, 263) in na drugem mestu z »bikom« (II, 184). — Prav tako je z vedno ponavljajočim se izrazom погоны. V prevodu so to sedaj »našitki« (I, 156) in »našivi« (I, 17), sedaj zopet »naramke« (II, 106) in »naramnice« (II, 93), nato pa »zvezde« (III, 120). — Хлястик je dragonar, toda v knj. I, str. 231, stoji: »dvignil je plašč z nabrzdnico« namesto »za dragonar ga je privzdignil« (за хлястик приподнял шинель) in v knj. IV, str. 82: »grabijo za rob plašča« namesto »za dragonar« (хватают за хлястик). V stepi, kjer imajo premalo drv, posušijo za kurjavo kravjek (III, 178) ali govejšček (III, 185). A poleg tega izraza uporablja prevajalec netočne označbe »gnoj« (III, 164) in »dračje za podnet« (I, 22). — prav tako omeni enkrat rastlino pelin (IV, 345), a drugič piše samo »stepna trava« (I, 231). — Краснотал, чернотал sta vrsti vrbe (prim, »črno vrbo« IV, 425), toda v I. knj., str. 14, upogne krap namesto vrbove ribiške palice »debeli medeni ročnik«. — Барок je okovana ročica pri vozu, prim. I, 39. Toda namesto »zagrmela je ročica« (громыхнул барок), berem: »platnena streha je zaplala« (I, 59). — Petro preti nezvesti ženi, da ji izbije eno oko (глаз выбью), »da je še hudič ne bo povohal«. Prevajalec pa hoče, da bi ženo oslepil, ker postavi namesto ednine množino: »oči ji izkopljem« (II, 63). — Namesto ženskih oblik цыганки, дворянки stojijo v pesmi moške: »kavke — cigani, srake — plemiči« (H. 43>- Tudi pridevnike sloveni prevajalec tjavendan, ne da bi se pobrigal za njih funkcionalno nalogo v okviru stavka. »Turkizno oko« (бирюзинка глаза) spremeni v »biserno črno« (I, 17). — Od prahu sive srajce postanejo »dolge« (I, 35). — Od slabih vesti postane lahko človek mrk (почернел), ne pa siv (»posivel«, II, 357). — Белокурый je »plavolas« in ne »belopolt« (IV, 112). — Grigorij drži nevestino raskavo in močno (шершавую крупную), ne pa »suho, koščeno« roko (I, 99). — Торопкий шаг je nagel in ne »počasen korak« (I, 26). — Ciničen nasmeh (грязно усмехнулся) ni »prisiljen« (I, 154). — Namesto izbuljenih oči лупоглазый stoji »z lisičjimi očmi« (II, 244). — Čudni, nenavadni poštni žigi (странные) niso samo »tuji« (II, 377). — Вислые плечи so »povešene«, nikakor pa ne »pobite« rame (III, 64). — Drobna (мелкие) ušesa niso »mehka« (III, 58). — Aksinja obleče za ribolov najslabše, kar ima: »strgano, z vrvjo prepasano jopo in modro spodnje krilo« (B рваной подпоясанной веревкой кофтенке и синей исподней юбке.), a v prevodu beremo: »v pleteni prepasani jopi in rožastem krilu« (I, 30). — Mornarske zvončaste hlače (клешистые штаны, franc, cloche) niso »tesne hlače« (IV, 457). — »Okrašena« mati Melehova je v resnici »čokata« (кургузая) (I, 67). — »Idilična zgodba« (I, 171) je v izvirniku »zaljubljena« (романическая). Namesto »dolgih nog« (I, 34) so v izvirniku »krive kalmiške« (кривые калмыцкие). Epski prilastek сахарный za belo polt v slovenščini ni v navadi. Prim, »beli sladkorni prsti« (I, 231). — Мазут je kameno olje, ki ostane od nafte po izločitvi petroleja in bencina. Густой мазутный голос bo po vsem tem »debel, nizek«, nikakor pa ne »sproščen in godrnjav« glas Prevajalec se razen tega ne meni za presežnih. Piše »pozlačeno kljuko imajo« (I, 18), a mora le biti »še kljuka je pri njih pozlačena« kot izraz občudovanja (Ручка и то золоченая). — Beseda ,mužik' je v izvirniku »najhujša psovka« (самое ругательное слово), v prevodu pa »služi samo za norčevanje« (I, 42). — Z vzklikom >Kako beli so postali!« (До чего белые стали!) zasmehuje beli kozak, sovražnik Sovjetov, oropane, slečene rdeče ujetnike. Prevajalec pa ima: »Zakaj so se pobelili?« (IV, 130). Ruske pripone -ovat za izraz nepopolne, približne lastnosti prevajalec dosledno ne upošteva. Zato bereš v prevodu »divje lepi kozaki« (I, 11), medtem ko bi moralo biti »nekam odljudni, lepi« (диковато-красивые казаки). Podobno je z »divjini nasmehom« (I, 12) namesto »nezaupnega, živalskega« (звероватая улыбка). Prav tako netočno so prevedeni deležniki. Вышитые туфли so »z vezeninami okrašene« vezene, ne pa »pletene copate« (I, 18). — Trgovec Mohov v prevodu gre -mimo nepoznanega Mitjka« (I, 20), v izvirniku pa »mimo Mitjke, ki se mu je umaknil« (посторонившегося). — Мятые листья je zmečkano, ne pa »metino listje« (I, 45). — Stepanova nespravljena, pozabljena vojaška suknja (иеприбранньШ мундир) postane v prevodu »pomečkana« (I, 56). — Shujšani (исхудавший) Stepan je v prevodu »zasopljen« (I, 63). Sramotilni (обличающие) sledovi katrana so v prevodu omiljeni v »izgubljajoče se« (II, 60). Napake, ki jih odkrijete v prevodu pri zaimku, razodevajo že neznanje ruske slovnice. Prevajalec ne razume zveze pomožnega glagola z rod. osebnega zaimka v pomenu ,imeti'. Stavek Сухота у него есть pomeni: »ima že drugo ljubezen«, v prevodu se glasi: »brezčustven je« (I, 88). — Iz neprehodnega glagola napravi vzajemno dejanje. Takole berem: »Grigorij odkrije oči, Smejeta se. Z norčevanjem varata drug drugega« (I, 57). To bi se nanašalo hkrati na Grigorija in njegovo ljubico. V izvirniku pa stoji samo: »(Grigorjeve oči) se smejejo, slepilno se rogajo«. (Глаза смеются. Слепят насмешкой). Zanimiva je zmeda pri povratnem zaimku. Tako piše prevajalec: »Uči svojo debelo zadnjico!« (I, 51), a v izvirniku stoji: »Déli nauke svoji debeli ženi«, (ne meni) (Свою толстозадую учи)! Prav tako ne pozna prevajalec daj. osebnega zaimka, ki označuje primero. Tako prevaja: »Nikar se pri Caricinu v koruzi ne skrivaj!« (IV, 267), izvirnik pa ima: »Z menoj boš težje opravil kakor pri Caricinu, kjer si se skrival« itd. (Это тебе не под Царицыньш)! Podobno berem tudi v knj. II, str. 210, našega prevoda: »Ne kaže tu drugega kakor preste peči!« V izvirniku stoji: »To je teže kakor mesiti testo za preste« (Ukrajinsko 0цо To6i не бублики месить)! — Nič manj ni prevajalec zmeden pri rod. primere: »Naj bo ne vem kakšna mali, pa je le tuja rodni« (IV, 189). V izvirniku: »mi je le bližja od tuje« (Какая бы ни была мать, а она родпей чужой). Nikalnica poleg zaimka je prevajalcu povsem nerazumljiva: »Svoj živ dan ni videl takih generalov« (IV, 111), v izv.: »videl je vse drugačne generale v svojem življenju« (не таких видал). Isto v stavku: »S čisto drugačnim glasom sem jo pobaral« (IV, 242), v izvirniku pa: »Ves iz sebe sem vprašal« (Не своим голосом спрашиваю). — »Po zadnji turški vojski« (I, 7), v izvirniku: »po predzadnji (в предпоследнюю), torej leta 1831 in ne 1878. Tudi pri števniku odkrijete zanimive in usodne napake, če primerjate prevod z izvirnikom. Približnih označb prevajalec sploh ni razumel. Prim, »malo več kot 3 km« (I, 43), v izvirniku »kake 3 km« (версты три), kar pomeni lahko več ali manj od navedenega števila. — Točna navedba »imam eno in dvajset let« (IV, 343) je že zopet v nasprotju z izvirnikom, kjer beremo: »Sem že čez dvajset« (мне двадцать первый год). — Tudi dolžinske mere in vse, kar je s tem v zvezi, je prevajalcu neznano, zato se povzpne do naravnost drastičnih domislic: »Žena je bila za dobro četrtino višja od njega« (I, 69), v izvirniku je mišljena četrtina lakta, torej »za 4 palce« (на добрую четверть). Nekd. ruski laket (аршин) ima 16 palcev (вершок v 4,4 cm). — Isto odkrijete v slovenskem prevodu pri označbi višin nad povprečno mero, n. pr. pri vojaškem konju. Prevajalec te navedbe ali opušča (piše samo »Hri-stonjev konj«, I, 34, namesto двухвершковый конь), ali pa prevaja kar »zastaven konj« (I, 277), namesto трехвершковый конь. Rezervista, ki je odslužil kadrski rok (второочередник), imenuje »drugoletnik« (I, 34). — »Trojčke je dobila« (II, 95) nima ničesar skupnega z izvirnikom, kjer stoji »odrojila«, t. j. ,dobila otroka' po čebelarskem, tu zasmehovalno rabljenem izrazu (Отроилась). Tudi stavek »Pol leta je kar naprej popival« (I, 91) nima z izvirnikom nič skupnega. Nanaša se na kvar-talnega pijanca: »vsakega pol leta se je ponovno napil« (в полгода раз пил запоем). — Одногодок ne pomeni »enoletnika« (II, 18), pač pa »vrstnika, istega leta vpoklicanega« (k vojakom). — Видимо и невидимо pomeni »neštevilo« (visokošolcev, študentov, v prevodu »šolarjev«. A namesto tega berem neumestno: »Drhal, ti pravim!« (I, 159). — Семак je novec za dve kopejki. Prim, vzdevek Dvojača v knj. IV, str. 177. Toda namesto »po eno dvojačo« (по семаку) je v prevodu »po presti plačam« (I, 238). — Krilatica »Jih je brez Nestra deset« (II, 96) izgubi v prevodu pravo vsebino (без Нестера десятеро). V ruščini pomeni: »dovolj jih je«, t. j. »tudi brez tebe bodo opravili«. Prevajalec večkrat ne razume glagolov, zato nastane zmeda pri dopolnilih in povednih določilih. Namesto vprašanja »Kaj gremo ribe lovit?« (I, 30) je v izvirniku: »Imeli bomo dober lov!« (шатанем рыбы). Namesto trditve »Dež noče prenehati« (I, 31) je v izvirniku ugibanje: »menda preneha?« (пикак перестает?). Dvogovor v prevodu: »Oče se bo norčeval. — Se bojiš očeta?« (I, 31), se v izvirniku glasi: »Oče te bo oštel.« — »Briga me.« (Отец ругаться будет.--Испугался отца.) — - In dalje: »Kaj vpiješ?« (istotam), v izvirniku pa »Zakaj se nisi oglasila?« (Чего не откликалась?). — Vzklik »Pridi no, prekleta riba!« (I, 32) ni v ničemer podoben ruskemu besedilu: »Le pojdiva iz vode ven, pa k vragu z ribo!« (Давай вылезать, будь она проклята, рыба эта.) V prevodu »Petro se je skobalil z voza« (I, 36), v izvirniku pa je samo »pomolil glavo izpod strehe voza« (высовываясь из будки). V I. knj. na str. 37 našega prevoda berem: »Stepan je spuščal dim in se igral z ogorkom v pesti«, a v izvirniku: »si je prižigal cigareto in po dlani kotal drobec žerjavice« (ker ga je pač pekel прикуривал и катал по ладони уголек). Stavek: »Začnem sam« (I, 37) je zelo daleč od izvirnika, kjer se glasi: »Spotil sem se« (взмок я). Prevajalec piše »Stepan se je predstavil nevesti« (I, 39), izvirnik pa pravi namesto tega, da »ji je ugajal« (понравился). V prevodu sta »Vola prežvekovala« (I, 46), a v izvirniku »migala z repoma« (мотали хвостами). Prevod: »Treba je bilo čakati na ugodno priložnost« (I, 58), izvirnik: »Kakor nalašč se je pripetilo naključje« (Надо же было приключиться случаю). V prevodu se je »konj vzpenjal« (I, 61), v izvirniku »počepal« (приседал). »Stepan je opazoval« (I, 64), v izvirniku »je zamudil« (torej »ni opazil« (прозевал). Prevod »se je opotekel« (I, 171) kaže nerazumevanje dejanja v izvirniku, kjer je prestopanje izraz neodločnosti, zadrege (потоптался). V stavku »Stepan se je zapil« (I, 185) stika prevajalec za slovensko glasovno slično obliko, ker ne pozna donske govorice, v izvirniku se glasi: »vpil je na vse grlo« (зопил втемную). V prevodu je Melehov-oče »zašantal s hromo nogo« (I, 232), v izvirniku: »noga mu je počila v sklepu« (щелкнул ногой). V stavku »Padla boš!« (I, 259) ni ostalo nič od robate šale na račun ježe nevajene ženske. V izvirniku: »Pazi,'da si ne boš kaj ogulila!« (потрешь). — Prevod: »Šiloma je zadrževala solze« (II, 78) je v nasprotju z izvirnikom, kjer stoji: »se je silila v jok« (выдавливая слезы1). — Stepanovo ugibanje o Melehovu-očetu »Stara žalitev mu ne dâ miru« (III, 64) se v izvirniku glasi: »Rad bi popravil nekdanjo zamero« (за старую обиду старается). — Namesto »zamahniti s kopitom puške« (IV, 83) je v izvirniku »podreti« (сшибить прикладом). Prevod »Napiti bi se bilo treba« (IV, 363) zabriše smisel izvirnika, kjer berem: »pregnati mačka« (опохмелиться). Med drugimi napakami naj navedem zamenjavo spola pri glagolu: (Aksinja) »je planila ven« (I, 64), v izvirniku nasprotno: (Stepan) »se je zakadil za njo« (погнался). Prevajalec zamenjuje 2. in 3. osebo: »Nehaj čenčati« (I, 67), v izvirniku: »Naj bo (oče) tih« (Пущай заткнется). Prehodni glagol je ponekod zamenjan s povratnim, n.pr. »stepa se je izgubljala v daljavo« (I, 153), v izvirniku: »stepa je vabila čim bolj daleč od ljudskega bivališča« (тянула подальше от жилья). Ali pa v I. knj. na str. 23: »Čudno, da se nisi ubil s konjem vred!«, v izvirniku: »Malo da me nisi poteptal s svojim konjem!« (Чудок конем не стоптал). Ljudski prislov чудок — v knjižni ruščini чуть v pomenu ,skoraj' — nima ničesar skupnega s slovenskim ,čudno'. — Podobno pri dvogovoru v knjigi I, na str.25 v prevodu: Ne boj se!« — >0, saj se ne.«, v izvirniku: — Nikar me ne straši! — »Saj te nič ne strašim.« (-— Не пужай. — Я не пужаю). — Naj navedem še primer., kako nastane zmeda pri dopolnilu: »Sklonil se je kakor lok« (I, 43), v izvirniku pa: »nad lokom (sedla) sklonjen« (припадая к луке). — Istotam na str. 19: »Mitjka je prenesel pogled z dekletovih nog«, a v izvirniku: »odrinil je nogo« [svojo seveda] (отставив ногу). V prvi knjigi na str. 52 berem: »Sinovom se smejejo«, a v izvirniku je ablativus causae, dopolnilo za označbo vzroka: »s sinom me zasmehujejo« (сыном в глаза смеются). Naj navedem še primere, kaj počenja prevajalec z nedovršnikom. V prizoru, ko se tepejo za Turkinjo, berem v knj. I, na str. 10: »udaril je s Prokofjevo glavo ob zid in mu dejal«, v izvirniku pa je »trkal z glavo ob zid in prigovarjal« (стукал и уговаривал). Prav tu na str. 17 piše prevajalec: (Grigorij) »je odgovoril«, v izvirniku »se je režal« (зубоскалил). Prim, še »zaškripala z zobmi« (I, 51), v izvirniku »režeč se« (скаля зуоы|), »Cemu se kaj držiš?« (I, 118), v izvirniku »se režiš?« (скалишься). Prevajalec tudi nima občutka za ponavljalni glagol. Piše: »je držal konja« (I, 23), ko je v izvirniku: »postopal ob konju sem in tja« (похаживал возле коня). — Podobno je s trenutnim glagolom. Prim. »Krap je splaval na površino« (I, 14), v izvirniku »se pognal« (прыгнул). O dedu Sašku pravi prevajalec: da »je namesto vodke goltal razjedajočo kislino« (I, 182), medtem ko je v izvirniku: »srknil nekoč nekaj solitrne kisline« (хватил острой водки). Vse polno napak je tudi pri pomenu časov. Tako piše prevajalec o konju: »Po-zobal je, napojiti ga je treba« (I, 23), medtem ko ima izvirnik prihodnji čas v pogojnem smislu: »Ko bo rjaveč vse pozobal, ga napojite« (доисть — попоите). Prav tam velelnik »Griška, pelji ga!« (I, 23) namesto prih. časa »ga bo peljal« (Гришка сводит). Kakor ne pozna prevajalec glagola, tako so mu tuji tudi nakloni. Prim.: »Dihati se ti ne ljubi« (I, 37) z izvirnikom: »Sapo si mi zaprl!« (дыхнуть нечем). Prevajalec ni opazil naslonice было, ki označuje neuspelo dejanje, zato piše samo: »je ogoljufal sosesko« (I, 41), medtem ko pravi izvirnik »skoraj bi jo ogoljufal« (чуть было не обмошешшчал). Tudi pogojnega zavisnika ne vidi in prevaja »Griško hočem s kostmi vred« (I, 51), v izvirniku pa stoji: »Ce se mi poljubi, pohrustam Griško s kostmi« (захочу — с костьми съем!). Velelni stavki pogosto niso pravilno prevedeni. Prim. »Kaj se obešaš name?« (I, 52) namesto svarila v izvirniku »Ne lazi za ženskami!« (Не таска(йся!). V prevodu velelnik neprestano izgublja pravi pomen. Zato: »To srajco obleci!« (I, 25) namesto: »Pusti me, da oblečem srajco« (Дай рубаху надеть). — »Napihovalo te bo!« (I, 67) zveni omiljeno v primeri z izvirnikom: Nehaj se že mašiti!« (будя напихиваться). Tudi klic »Naprej, hudič!« (I, 68) ni v skladu z izvirnikom, kjer berem pretnjo konju v pomenu: »A boš nagajal!« (играй, черт!). Velelnik »le poslušaj me!« (Ill, 27) je v izvirniku zopet pretnja, svarilo: »pazi se!« (смотри у меня!). V prevodu je neprestano zabrisan brezosebni velelnik splošnega pomena. Mitjkovo tarnanje pri ribolovu je zabrisano n. pr. z nedoločnikom: »čakati, da katera (riba) prime« (I, 119), v izvirniku pa stoji: »Tu pa naj ždi človek, zmrzuje!« (сиди, клечатей). Velelnik zaman iščeš tudi pri očitanjih: »Roko mu držiš, on pa pritiska« (III, 20), medtem ko je v izvirniku: »Naj s teboj kdo resno govori — samo neumnosti kvasiš!« (Ты ему всерьез, а он гнет!). Prim, še stavek: »V konjušnici zavpij nad žrebcem, potlej pa ne počni neumnosti« (III, 31). V izvirniku je svarilo za Koševoja kot novinca pri konjereji: »Če si v konjušnici, lahko vpiješ, tukaj pa (v stepi na prostem) le čuvaj se!« (это на кошогане зьШшешь, а тут не балуйся!). Tudi to, da ne pozna trpnega načina, otežuje umevanje prevoda. Prim, povest o Stepanovem maščevanju nad nezvesto ženo: »Pretepal (jo je) toliko, da ni bilo več človeško.« (I, 40), v izvirniku samo: »tako, da ne bi bilo očitno«, t. j. »po trebuhu in podobno«, nikakor pa ne po obrazu (бил с рассчетом, чтобы! не видно было). Tudi s prislovi je križ. Prevajalec jih ali ne razume ali pa sploh opušča. Prim. Od slabega tobaka mu je smrdelo v ustih« (I, 14) in v izvirniku »od na tešče pokajenega tobaka« (от выкуренного натощак табаку). Pri izjavi »Mrežo v roke, ne bom veliko govoril« (I, 24) ni časovne označbe, glej izvirnik: »Pred kratkim sem vam pravil, da bi zakrpali mrežo.« (НадыСь говорил, оглядите бредень). Prav tako niso nikjer označene navideznosti, n. pr. v knj. I, na str. 31 : »Strahoten trušč oddaleč je tresnil v Grigorija, potem je bilo slišati bobneč udar. Z rebri se je odtrgal plaz.« V izvirniku gre za soma, ki pretrga mrežo. Vse drugo je prispodoba. Prevod bi se moral glasiti: »Sunek daleč zažene Grigorija. Nekaj bobneče pljusne, kot da bi se v vodo zrušila debela gruda« (Толчок отшвыривает Григория. Грохочущий всплеск, будто рухнула глыйища). Podobno je s stavkom: »Aksinja se je dobesedno norčevala nad njim« (I, 48), v izvirniku »kot da bi se maščevala« (словно мстила). V nizu primerov nimajo slovenski prislovi z rusko predlogo po smislu ničesar skupnega. Prim. (Grigorij) »je spal ležeč na hrbtu« (I, 12), v izvirniku »z obrazom navzdol« (ничком). »Zamolklo je zvenel« (I, 14). v izvirniku »cvileče, predirljivo« (пронзительно). »Jarko je zableščala sablja« (I, 26), prav »medlo« (тускло). »Nič kaj lahko ne prestavlja nog« (I, 34), v izvirniku: prav nič težko mu ni bilo prestavljati noge« (не в тягость было ему). -Skače ritenski (I, 36), prav »pleše v počepu« (ходит вприсядку). — »Topo je vlekla za la?e« (I, 39), v izvirniku »besno« (исступленно). — »Naglo so obkrožili« (I, 53), prav »zvito so obkoljevali« (хитро окружали). — »Tok ga je (čoln) od strani skušal prevrniti« (I, 13), prav »po strani obrniti« (повернуть боком). Gl. še »se je uprla v boke« (I, 63), v izv. »se je po strani obrnila« (стала боком). »Čudno, da vzhodnik ni prinesel joka« (I, 348), »menda ni prinašal" (знать не доносил). »To leto je teklo življenje nazaj kakor narasle vode« (II, 62), »je pojemalo« (шла на сбыв). Izraz »Pred sodišče ga postavimo!« (II, 333) je premil, v izvirniku: »Linčajmo ga!« (Своим судом его). Označba »lahkotno« (IV, 219) za vožnjo pač ni pravilna, v izvirniku »brez tovora, s praznim vozom« (налегках). Glej, kako napačno rabljena nikalnica spači posamezne stavke, na primer: >Aksinja je hodila brez rute« (I, 53), a Šolohov piše: »ne da bi v ruto zavijala obraz« (не кутая лица платком). Torej je nosila ruto kakor vse odrasle ženske. Prim, v knj. IV, na str. 230: »Dunjaška ni mogla tekati razoglava.« — Časovna označba v knj. I, na str. 56 prevoda (Devet dni) »hitro bodo minili« je v nasprotju z izvirnikom, kjer stoji: »To še ne bo tako kmalu« (ишо не скоро). Netočnosti srečam tudi pri rabi predlogov. Namesto »skozi ograjo« (I, 26) mora biti »preko ograje« (через плетень). Napačno preveden predlog izpremeni smisel stavka: »Vsi trije so bili namenjeni v Persijanovko« (I, 34), a v resnici je šel tja samo topničar Tomilin (направлявшийся в Персияновку), kajti oba druga kozaka sta bila namenjena v Setrakovo. — Namesto »teden dni po prihodu« (I, 53) prav »teden dni pred zaključkom orožnih vaj« (за неделю до выхода из лагерей). Prevajalec piše: »V srdu je šel s tovariši v hrib, kakor konj, ki nosi tovor« (I, 58), v izvirniku pa berem: »se je spuščal nizdol kakor konj, ki bezlja z jezdecem« (шел под гору, как лошадь, понесшая седока). Namesto »pesek v vodi« (I, 62), bi moralo biti »ob vodi« (у воды1). V prevodu »Bodo Gerasku konje pobrali« (III, 25) predloga sploh ni, prav: »Zavoljo Gerasjka zaplenijo nam konje« (за Гераську коней заберут). — Prevajalec se ne zmeni tudi za protivni veznik, ker piše: »Nehajte in k atamanu!« (I, 66), kar pa je v nasprotju z izvirnikom: »Narazen, sicer (vas popeljem) k atamanu!« (Разойдись, а то к атаману!). Isto je s stavkom: »Sebi pusti za pleme pa bodo šli Šamilji rakom žvižgat« (I, 15), prav: »sicer bodo šli« itd. (а то Шамили переведутся). Prevajalcu ne bi štel toliko v zlo, ako bi mu delali težave samo donsko narečje, ukrajinščina, strokovni izrazi iz rastlinstva, konjereje itd. A ista površnost vlada pri obravnavanju navadnega knjižnega besednega zaklada. Še večje neprilike pa povzroča prevajalcu skladnja: saj je bilo ponekod razvidno to že iz dosedanjih zgledov. Tu in tam strne prevajalec po več stavkov v enega. S tem zabriše epsko ponavljanje. Prim.: »in tako sta dolgo gledala v stepo: vse dotlej, da se je popolnoma znočilo« (I, 8). V izvirniku sta stavka ločena: »... и так подолгу глядели в степь. Глядели, пока не потухала заря«. Nasprotno ne bi ugovarjali razčlenitvi ruskih dolgih zloženih stavkov v manjše. Vendar ponekod zabriše na ta način prevod isto-časnost povezanih dejanj. Prim, psihološko razglabljanje v značilnem slogu Leva Tolstoja: »(Aksinja) čutila je, da je ne bo pustil (Grigorij) na miru, in ker tega ni hotela, se je upirala z vsemi silami. Opazila je pri sebi, da se lepo oblači« (I, 40). V tem primeru bi jaz ohranil nedeljeno rusko priredje, kar bi bilo izvirniku bliže: »Aksinja je nagonsko slutila, da je Grigorij ne bo pustil na miru, in čeprav z razumom tega ni hotela, se je upirala ... vendar je pri sebi opažala, da se je pričela skrbno oblačiti (... нутром чуяла, что он от нее не отступится, и, разумом не желая этого, сопротивляясь всеми силами, замечала за собой, что стала тщательно наряжаться.). Napačno je, če ne razlikuje prevajalec členov priredja od vmesnega stavka. Tako je v zgodbi s Prohorom, ki bi rad obolel, da bi ušel vojni. V izvirniku stoji: »Medtem se bo tako pričel umik (tako je namreč vse kazalo)« — Там отступление подойдет, (дело на это запохаживало). Prevod je docela zgrešen: »Tamkaj bomo bežali lahko, tako je vse lepo kazalo« (IV, 241). — Prevajalcu je tuje rusko protivno priredje. Tako ugibajo iskalci zaklada glede razkopavanja poganske gomile: »Zemlja pripada vasi — kaj bi se bala atamanac (I, 37), a v izvirniku: »Svet je občinski in bi kvečjemu samo ataman (župan pri kozakih) delal težave (Земля станишная — сумнение от атамана могло только быть). Isto je s sklepalnim priredjem. Prim, prizor, kako ugibljejo gledalci pri pregledu opreme novincev: »Gotovo ni kaj v redu ali za to ni treba kopati po obistih« (I, 231) z vsebino izvirnika: »Najbrž ni kaj v redu, ker sicer ne bi kopal po obistih« (Должно непорядок, а то б не стал требу-шить). Velelni stavki so večkrat zveriženi do neumljivosti. Prim, dvogovor v čolnu: -Kako pa krmariš?« — »Zdaj bomo na sredi.« (I, 13). V izvirniku stoji: »Pritisni (na vesla)!« — »Počakaj, da bomo na sredi« (reke, t. j. v območju toka. — Гре- <1апи!--.А вот на середину вылупимся). — Podobno je z izrazi občudovanja: -Tem pa se dobro godi!« (Вот живут люди!), v prevodu »Poglej, če je kdo doma?« (I, 18). — Podobno je z usodo želelnika v istem navedenem prizoru. Mitjka zasmeho-valno predlaga za stanovalca v bogato hišo trgovca Mohova tistega starega kozaka, ki je pravkar sredi trga za gasilskim domom opravljal potrebo: »V to le hišo bi se podal oni starec« (Деда бы1 энтова направить сюда), a v prevodu bereš: »Naš stari bi le to za šupo porabil« (I, 18). — Tudi brezosebni stavek, ki označuje razmere, izgine v prevodu brez sledu. Prim, prizor z Aksinjo, ki se oprosti za razvlako. Poleti spijo pri njih kar križem po tleh in Grigoriju pravi: »Pri nas nima človek kam stopiti« (у нас не влезешь). V prevodu pa je zapisano: -Kako potiho si prišel« (I, 18). Veliko stavkov razodeva, da prevajalec sploh ne razume ruskega besedila. Tako piše na primer »V grlu ga je davilo« (I, 8), medtem ko je v izvirniku: »Ob ličnicah so se mu napenjale in premikale bule mišic« (Под скулами у него пухли и катались желваки). Prav tam prevaja meni nič tebi nič: »Klepetanju ni bilo ne konca, ne kraja« (I, 8), ko je stavek v izvirniku dokaj drugačen: »Ženske od samega klepetanja niti niso imele časa druga drugi obirati drobne« (kar je navadna usluga prijateljici na kmetih — Бабам за разговорами поискаться пекогда быйо). Türkin ja je pri prevajalcu »Oblečena v dolgo krilo, pod njim nosi hlače« (I, 10), medtem ko se glasi stavek v izvirniku: »ima dolgo srajco, izpod srajce pa gledajo moške hlače« (Длинная на ней рубаха, а из-под рубахи шаровары). V prizoru, ko se pretepajo zaradi Aksinje, naredi prevajalec oba Melehova brata močnejša od njenega moža: »mlatila sta Stepana, da je padal kot pobito živinče« (I, 66). V izvirniku je nasprotno Stepan močnejši od mlajših nasprotnikov in poudarja navedeni stavek ravno šibkost njunih udarcev. Pravilno se glasi: »Brata sta kljuvala Stepana kakor kragulj mrhovino« (Братья Мелеховы! клевали Степана, как стервятники падаль). Kozaki, vpoklicani leta 1914, se na Poljskem, daleč od doma, pogovarjajo: »Kak korček mleka bo že dobiti, ko se vrnemo od vojakov« (I, 247). V tem prevodu ni ostal niti drobec cinične primere »kot da bi bila žena korec z mlekom« (Кубыть корчажка с молоком). V izvirniku pomeni stavek: tudi za nas se bo kaj našlo (kljub morebitni nezvestobi v moževi odsotnosti). — Vzdih »Kaj počno!« (II, 371) ni primeren za ujetnikovo obupno slovo od življenja, ko pričakuje, da ga ustrele. V izvirniku: »Konec je z nami« (все нам). Zelo poučno je, kako so prevajalcu tuji izrazi za ježo. Ko gre Grigorij napajat, beremo: »se je (konj) spotaknil, sedel na zadnje noge in zdrčal nizdol« (I, 23). Kako naj bi ostal potem jezdec v sedlu? V izvirniku je samo: »konj je zgrešil korak, zacepetal in v skoku zdirjal niz breg« (сбился с поги, зачастил, г.ошел под гору наметом). — Rusko потрусил рысыо pomeni »odjahal je v lagodnem teku, drncu«; slovenski prevod »se je pognal kot ris« (I, 80) je docela napačen. Čudno je, da na isti strani piše prevajalec pravilno »se je podil v drnec«. — Oospo-dinja pri trgovcu Mohovu je vedno hitela po opravkih, »tako jo je težilo gospodinjstvo«. S tem besedilom se nikakor ne ujema stavek »se je pozibavala v bokih« (II, 76). V izvirniku se glasi: »(Gospodinja,) zavaljena in mevžasta, je drobno odkljusala mimo« (тучная и сыроватая, прошла снующей иноходью). 20 Slav. roTija 301 Pogovori med junaki so bili prevajalcu posebno trd oreh. Večkrat so tako spa-čeni, da jih nihče ne bo razumel, če ne bo segel po ruskem besedilu. Tako pravi Grigorij pri ribolovu: Sam drobiž grize menda vabo. (Чутно мелочь насадку обсекает). Prevajalec pa piše: »Verjetno s potrpljenjem se tudi goščava iztrebi« (I, 14). — Petro naroči očetu, naj liscema (voloma) ne nalaga preveč dela. Ker ju bodo prodali, naj se zredita (Лышх работой не нури). V prevodu stoji: »S tisto goličavo se ne ubijaj, oče!« (I, 25). — Koršunov prigovarja hčerki, naj nikar ne vzame Gri-gorija: babjak je. A Natalija se ne zmeni za svarilo in naposled pristane oče na poroko: »Ce ti ni nič za to, ne ugovarjam več. Samo odleglo mi bo, če je tako.« (— Ну и нехай.--»Тебе нехай, а мне и подавно. С моей руки куль муки, когда такое дело). То mesto je prevedeno: »Prenehaj no!« — »Prenehaj ti. V grlo mi sili bridkost, ko se je tako daleč razplelo« (I, 83). — Svat vprašuje: Smem noter? in dobi v odgovor: Dobrodošli! (— Разрешите войти.--»Милости просим. —«) V prevodu: Želite noter? — »Prosimo usmiljenja. —« (I, 96). — Grigorij se poslovi od družbe. V izvirniku stoji samo daj. edn. Честной компании! kot navaden nepopoln stavek namesto желаю всего хорошего itd. Dobesedno bi to pomenilo: »slavnemu občinstvu želim vse najboljše!«, a zveni kot navadno »Zbogom!«. Prevajalec piše: »Lepa tovarišija« (III, 133) in ne pomisli, da bi bilo za Grigorija nespametno spričo nevarnosti tako izzivati sovražnike. — Graščak Listnickij vprašuje, ali ni pokvaril Grigorij konja, s katerima malo da ni utonil? Konjar odvrne: Ne. Rjaveč si je odrgnil prsa. Malenkost. (— Не перегнал?--»Нет. Гнедой грудь потер. Пустяковина.«). A v prevodu berem: Menda (konja) ni vrag vzel? — »Ne. Sarec ima grdo odrglino. Za nič roba« (1,197). — Neki rdeči vojak je kljuboval kozaški premoči do zadnjega naboja. Ko so ga le ujeli, odgovori na vprašanje, čemu je streljal: Mislil sem, da se bom ubranil. — »Zakaj pa se nisi?« — Pošli so mi naboji. — (— Думал отстреляться.--»Почему не отстрелялся?« — Патроны израсходовал). Prevod je neumljiv: Hotel sem izprazniti puško. — »Zakaj pa je nisi prej?« — Dobil sem novih nabojev (III, 78). — Petro zabavlja nad rdečo konjenico: Nemara prvič v življenju vidijo konja. — »Le naprej, bomo že kam prijahali.« (On лошадь может в первый раз видит. Поедим и доедим). Prevod: »Ta pa konj, na prvi pogled vidiš.« — »Dajva, stopiva, da kje kaj dobiva« (III, 119). — Komunist vprašuje Grigorija, ali ni bil carski častnik: »Po strumni drži ti vidim, sam sem bil v nemški vojni« (По выправке вижу, сам германскую сломал). Prevod: Po obleki poznam: nemara si nemško popustil (III, 121). — Grigorij se smeje bratovi vdovi, ker je vražja ženska: če ne bi brat umrl, bi tak6 s podobno ženo smrt predčasno storil (От нее до поры, до времени все одно помер бы). Prevod je daleč od izvirnika: Po njej bi se mi kdaj tudi zaskominilo (III, 293). — Grigorij zasmehuje svojega načelnika štaba, ker se je zaman prilizoval belemu generalu: »Nič nisi opravil, niti roke ti ni dal poljubiti« (Не токмо чего, но и к ручке не подпустил). То je prevedeno: »Ne bi dejal, pa ti niti roke ni podal« (IV, 94). — Grigorij vprašuje svojega oprodo Prohora, ali je sam molzel kravo namesto žene? Prohor jezno odgovarja: Kdo pa naj bi zame molzel, vraga! (А черт мне будет доить?). Prevod: »Ali sem jaz določen za molžo?« — Prohor nadaljuje: »Bo že vesela žena moje molže. Samo, da ne bo zbolela, če bo videla, kaj sem namolzel« (Ну, я ей надоил. Как бы' не захворала от моего удоя). Prevod: »Namesto nje sem šel moist. Ko bi vsaj zbolela od moje molže« (IV, 363). Spričo kakovosti prevoda se komaj še splača govoriti o rečenicah (idiomih). Njih ustaljeni pomen je večkrat neodvisen od besed — seštevancev, katerih vsoto predstavljajo. Zato naj navedem samo nekaj primerov. Prevod: »je napel vse sile: (I, 15) je po smislu nasproten ruskemu stavku переводя дух, kar pomeni zaje! je sapo«. — V prevodu: »Lažeš, da se kadi. Privezati bi te bilo treba« (I, 248) ni besedne igre, ki jo ima izvirnik. Glagol брехать, pomeni lahko »lajati« in tudi »lagati«. Torej bi bilo prav: »Ti pa znaš lajati, lažnivec. Priklenili te bomo kakor psa.« — Pogovor dveh kozakov ob začetku upora proti Kerenskemu izgubi v prevodu vsak smisel: »Premislil si se torej?« — »Poslušaj, nerodno je.« (II, 141). V izvirniku berem: »Prekmalu si vrgel puško v koruzo.« — »Kaj pomaga, če ima premoč« (— Жидок оказался на расплату. — »Да ить его сила«). — Na vprašanje, kaj stoji v povelju, ki ga je prejel, odgovarja Petro nezadovoljen, presenečen: »Že spet nekaj novega!« (Дела!). V prevodu je ta odtenek zabrisan: »Kaj pišejo?« — »Razno.« (III, 20). — Ko se Grigorij napije do nezavesti, pravijo njegovi tovariši ženski zasmehljivo, naj se ne ukvarja z njim: »ne boš nič opravila« (толку не будет). Prevajalec piše: »Ne legaj k njemu, da ne bo jezikanja« (III, 263). — Okajen poročnik občuduje Angleža, ki prenese več pijače od njega: »Ta pa ima zalet!« (Каков размах!). V prevodu stoji namesto tega čudno vprašanje: »Kakšen bo konec?« (IV, 189). Človek bi pričakoval, da bodo pravilno poslovenjene vsaj številne ljudske krilatice in pregovori, saj jih vendar najdeš zabeležene v vsakem večjem slovarju, tako pri Makarovu, Pavlovskemu in predvsem pri Dahlu, ki je bil ponatisnjen po revoluciji. A prevod razočara tudi na tem področju. »Mene se drži, bova skupaj v ječi« (I, 30) je na primer dobeseden prepis ruskega besedila: Держись при мне, вместе будем в тюрьме. Slovensko bi se menda glasilo: »Po slabi tovarišiji rada glava boli.« — V prevodu »Ne bom čakala, nisem te zibala« (I, 51) ne ostane niti senca ruske zbadljivke, ki izraža nestrpnost »kaj bi čakali, saj nimaš poroda« (нечего годить, тебе не родить). Stavek: »Ženin je kmetiški sin in si išče družico« (I, 70) je izgubil v prevodu vso živost pregovora. Izvirnik se sklicuje na ljudsko modrost, po kateri si lahko ženin povsod dobi nevesto: »kakor berač je, prosi kjerkoli« — Жених навроде старца: где хоть, просит. Isto je z zbadljivko o požeruhu: »Zvečer poješ jarca, zjutraj si spet lačen. Vse prav pride, kar kane med zobe« (III, 19). V tem prevodu je krilatica izgubila barvo hkrati z rimami. Zahtevala bi ustrezno slovensko ljudsko obliko. (К вечеру съешь барана, а утром захочешь рано. Нам все полезно, что в рот полезло). Prav tako se razblini v nič v prevodu »Nesreča se je začela« (IV, 188) ruski pregovor o začetku kot glavni najvažnejši stvari: лиха беда начало. V izvirniku je to vzdihljaj že pijanega poročnika, ki mora piti kar naprej in si vlivati poguma. Slovensko bi se reklo po smislu na primer »Pa naj bo v božjem imenu!« — Krilatica Из-за чего огород бь1ло городить velja v prenesenem pomenu izjalovljenemu poizkusu. Fomin, glavar bele bande, očita malodušnemu Kaparinu: Ali je potem sploh kazalo pričeti z uporom zoper Sovjete?« Zato je dobeseden prevod: »Zakaj je bilo postavljati pregraje?« (IV, 430) zgrešen. Razen tega ni огород nobena »pregraja«, temveč »zelenjadni vrt«. Kakor ne obvlada prevajalec ruščine, tako ne pozna tudi razmer, ki so popisane v romanu. Z nedoslednim izražanjem je zabrisal še tolikokrat omenjene »zlate na-ramke«, ki so bili vidno znamenje, da celo simbol nasprotnikov revolucije. Nagovor gospod meščan« (II, 204) ni v skladu z ,državljanom', značilnim za novo dobo (гражданин). Oče Melehov »si je nasul ječmen v predpasnik« (I, 13), ki ga moški na kmetih nikoli ne nosijo. V izvirniku stoji »v srajco«, t. j. zavihano, ki jo nosi po rusko vrli hlač (в рубашку) Ljudski vzdevki (прозвища), ki jih ponekod prevajalec ne loči od uradnih priimkov (prim. I, 317), so poslovenjeni včasih kot Čveka (I, 146), Čopasti (I, 327), Lažnikovič (III, 18), včasih pa sploh niso prevedeni kot Trundalej (I, 317), Getj Baba (I, 91). Pri zadnjem pomeni ukrajinski medmet ,hetj' — proč, stran! Vzdevek Šamilj za Šumilina (I, 16 in 137) izvira od nekdanjega borca za kavkaško neodvisnost v letih 1832—59. Prevajalec ni opazil besedne igre. — Grigo-rijev vzdevek черкесюка nikakor ne pomeni »pravi razbojnik« (I, 79), temveč cika na turško zunanjost. — Priimek Latišev (III, 18) naj bi se v slovenščini pisal s končnico -ov pod poudarkom. — Ljudski vzdevek za Kitajca ходя je preveden kot 20* 303 Malajec (II, 313) in drnec (IV, 99). — Nekdanji po Gogolju in Ševčenku opevani »čumaki«, ukrajinski prevozniki črnomorske soli in posušenih rib, so si s kolomazom prepleskali obleko iz hodnega platna. Baje je ščitilo to pred kužnimi boleznimi. Od tod vzdevek za Ukrajinca мазница, дегтярник. Preveden je s »hohol skuštrani, sodrga kmečka« (I, 96) in »teleban« (I, 206). — Pravoslavni staroobredniki, v narečju полипоны iz филипоны, t. j. Filipovci v prevodu so »staroverci« (III, 21), kar še gre, in »nmogobožci« (I, 191), kar ni dopustno. — Pri zemljepisnih označbah ostanejo brez pripombe »jajški kozaki« (IV, 269). Яик je reka Ural. Po kmečki revoluciji Pugačova leta 1771 je ukinila Katarina II. staro ljudsko ime. — Ded Saška je nekdanji vojak iz Bogučarskega okraja na Voroneškem (из богучарских москалей) blizu ozemlja Donskih kozakov. A v prevodu »je rojen v Bogučarovem v moskovskem okraju« (I, 181), dasi omenja prevod mesto Bogučar (III, 407). — Na vprašanje »od kod?« zasmehovalno odvrne Grigorij: »Iz Kukuja« (I, 226). Omeniti bi bilo, da je to »s konca sveta«. — »Zrebec kraljevske vzreje« (III, 29) je v resnici iz žrebčarne Koroljovo (Королевского завода). Prevod: »V naši Telekinski stotniji smo imeli kozaka« (I, 158) je zopet sad zmedene skladnje namesto »kozaka iz Te-lekina« (Телекинской станицы1). — »Gorjanci in nižinci« (III, 5) se mi ne zdi posrečena označba za prebivalstvo ob reki: Gorenjem in Dolenjem Donu. — Namesto Louis (III, 213) mora stati angl. Lewis (Льюис). — »Ledeni pohod« je historična označba za umik bele vojske z Dona v Kubanske stepe februarja leta 1918. Prevajalec piše »pohod, mrzli ko led« (III, 45). Origorij pravi: »Le primite, ribice« (I, 13). Ta rek iz pravljice o volku-ribiču je značilen za pomen ljudskega pesništva pri kozakih. A prevajalec ne omenja niti Lermontova (II, 372) niti Nekrasova (II, 234), če ponavljajo junaki njih verze. Bunin je naveden v izvirniku pri Šolohovu, v prevodu pa pogrešamo vsako opombo (III, 47). Blokovi četverostopni jambi so v prevodu zveriženi. Tudi »črnobajna grivina« (III, 48) nima ničesar skupnega z »začarano obalo« v izvirniku (берег очарованный). »Prelepa neznanka« je imela važno vlogo v mističnem hrepenenju nekdanjega ruskega simbolizma. A kaj naj povedo slovenskemu povprečnemu bralcu Olgine besede: »Nisem nobena prelepa neznanka«? Če dodaja prevajalec sicer redka lastna tolmačenja, niso vselej posrečena. Kozaki so na primer pulili iz ograje kole pač zato, da bi pobili Turkinjo. Prevajalec pripomni: »V Rusiji čarovnic niso sežigali kakor v Evropi, temveč jih s priostrenimi koli pribijali« (I, 11). To je odveč. S koloni (trepetlikovim) so pribijali v grobu že pokopanega volkodlaka, da bi ne oživel. Ta vraža je znana tudi izven Rusije. — Pri svatbeni gostiji osladi na zahtevo gostov »grenko« jed ali pijačo edino poljub novo-poročencev. nikakor pa ne »poljubi vsak sosedo« (I, 101, pripomba). V kozaški robati govorici so ostale prevajalcu zakrinkane številne neslane duhovitosti. Kakor večkrat je izpustil n. pr. cel odstavek: »Petro ima vrečo s prepečencem za vzglavje. Petro leži in si viha rumen dolg brk.« Ker ni te vrstice v prevodu (I, 34), ni razvidno, kdo pokliče Stepana. To je bil namreč Petro. Stepan se oglasi: »A?« Petro mu zasmehovalno odvrne: »...na!« To pomeni »govna« z ruskim poudarkom na koncu. Prevajalec zapiše: »... veš!« — Ost popevke v knj. I, na str. 285 tvori en sam neprestan ponavljajoč se nedostojen zlog. Ker ga v prevodu ni, ga ni mogel prevajalec vsaj po ovinkih pojasniti v pripombi. Zato zaman iščeš »kosmate opolzke besede« v na videz nedolžnem slovenskem besedilu »Dekle zaljubljeno je ščuko pripravila.« — Podobno prepevajo kozaki v neumljivem prevodu: »Vsi za carja se borimo — in po ženskah koprnimo. — Ko dobimo jih, spet srečni — v službi bomo ... večni« (II, 91). V izvirniku: »Zvesto služimo carja in koprnimo po naših ženah. A babe si že bomo našli, brez skrbi (torej druge in ne svoje žene) pa se požvižgali na carja.« (Dobesedno: »carju bomo pocinili neki ud«.) Prevajalec pozna glagol лудить, prim, »ciniti stremena« (I, 288), a ne ve, kaj naj bi z njim počel, ker ne razume besedila. — Skisano meteno mleko poleti imenujejo kozaki »prisežno«, t. j. zaška prisjaga — kislo mleko, to je bil ves obed« (I, 48). obvezno, nepogrešljivo jed. V prevodu je ruski izraz brez tolmačenja neumljiv: »Ko- Prevajalec neprestano opušča posamezne besede in izraze v izvirniku. Prim, »gola bleščeča sablja« (I, 10) in »cvileča« (мерцающая взвизгивающая шашка) v izvirniku. — »Bil je temnopolt in črnih last (I, 10) pa še »neugnan« v izvirniku (рос исчерна-емугльгм, бедовым). — »Po obrazu in postavi podoben materi« (I, U), a »sloki postavi« v izvirniku (схож был на мать лицом и подбористой фигурой). »Sipine« (I, 12) in »sipine, gozdna jezerca« v izvirniku (пески, ендовы). »Petelinje petje« (I, 13) in »po vodi odmevajoče« v izvirniku (гулкие на воде петушиные переклики). »Ce ne bo konec« (I, 15) in .Ce bom še kaj opazil, naučil te bom kozjih molitvic!« v izvirniku (примечу — запорю). »Pest« (I, 17), a v izvirniku: »pest samo kot drobna bučka debela« (кулак — так с травянку величиной). - Aleksej ga je pobaral« (I, 17), a v izvirniku še: »in vsaj petkrat zaporedoma mežiknil (мигнул раз пять подряд). »Igrajoč se z vejico jagod« (I, 20), a v izvirniku: »z vejico v rastlinjaku vzgojenih jagod, ki so se sesule na tla« (играя веточкой осыпавшейся на пол тепличной клубники). »Dve fotografiji« (I, 55), a v izvirniku še »po muhah zapackani« (засиженные мухами). »Babica zmiguje s čeljustjo« (I, 62), in »žveka z zapadlimi usti« v izvirniku (жует ввалившимся ртом). »Gospodar, nizek pegav kozak« (I, 69) in razen tega »že prileten« v izvirniku (престарелый). »Izpod črne rute« (I, 71) in »pod nepremičnim črnim nadihom klekljane šerpe« v izvirniku (под черной стоячей пыйыо коклюшкового шарфа). »Veselega spomladanskega dne« (I, 233) in »odjužnega«, kakor je zapisano v izvirniku (в ростепельный веселый день). Večkrat pogrešamo v prevodu tudi daljših stavkov, brez katerih trpi umevnost vsebine. Prim. »Zalučal je Turkinjo množici pod noge« (I, 10). V izvirniku stoji poprej še: »stekel je s Turkinjo preko veže, jo odvlekel« (протащил турчанку бегом через сени и кинул). — V knjigi I, na strani 15 po odstavku »Konec besedi!« manjka kar pet vrstic izvirnika, kjer stoji: »Grigorij ni odgovoril, ko je priklenil čoln. Vprašal je: ,Ali naj izročim ribo ženskam doma?' — ,Nesi jo trgovcu naprodaj,' se je omehčal oče, ,da boš imel kaj za tobak.'« — V knjigi I, na strani 22 berem samo: »Stekel je na stranska vrata«, v izvirniku pa: »Stekel je po bob-nečih stopnicah pred prag. Vrata niso bila zaprta.« — Na isti strani manjka po vprašanju »Kdo je?« naslednji stavek izvirnika: »(Aksinja) je v naglici pričela tipati naokrog. Njena gola roka se je sukala po nogah, da bi navlekla srajco.« — V prevodu stoji: »Rada bi kot Miško poskakovala po cestnem prahu« (I, 29), v izvirniku pa je daljši stavek: »Rada bi kot Miškov tovariš obračala kozolce po prašni cesti in četudi bi se lahko zvrnila med osat.« — Po besedah »Grigorij se je do pasu potopil v vodo« (I, 30) pogrešam stavek: »lepek mraz mu je zlezel do prs in kakor obroč stisnil srce«. — Po stavku »Kakor odleti kladivo od nakovala, tako naj odskoči puščica« (v izvirniku »krogla« — пулька) so izostale (I, 274) še tele besede izvirne rotitve: »kakor se vrtijo mlinski kamni, tako naj me ne zadene puščica« itd. Kar se tiče drugih stvari v romanu, ne bo od prevajalca nihče zahteval, da bi bil dobesedno in suženjsko točen. Oblikovati mora samo lahek, za bralca sprejemljiv slog. V ta namen izvirniku marsikaj tudi lahko doda, če bi zahtevala tako slovenska skladnja in sploh umljivost. Odklanjati pa moramo dodatke, ki bi nasprotovali avtorjevi miselnosti in zgodbi sami. Prim, v knj. I, na str. 142 v prevodu: »Ob tepežih je tekla modra kri kozakov in rdeča kri doseljenih kmetov.« V izvirniku stoji samo: »domačinov in prišlekov« (в драках лилась кровь хозяев и пришельцев). Po nepotrebnem dodana kozaška »modra kri« ni umestna. Šolohov od samega začetka poudarja ono »nevidno steno«, ki je pod carjem kozake delila od gosposke. Tiskovnih napak: »kozavemu atamanu« namesto »kozaškemu« (I, 51), »ko grem« namesto »gre« (I, 61), »melodujoče« namesto »moledujoče« (IV, 81) »najti vrlino« namesto »votlino« (IV, 239) in sl. ni vredno naštevati. Isto je s slikami obeh ilustratorjev. Omenim samo, da ni težak mrzlokrven konj (I, 27) stepni donski pasmi nič podoben. Tudi kmečka lestvenica z verigo (III, 9) ni po zunanjosti podobna »pisani pobarvani pletenici« (III, 6) itd. Zaključna sodba o prevodu mora biti odklonilna. Prevajalcu lahko štejemo v dobro samo dolenjski besedni zaklad. Ima dovolj inačic za številne kozaške kletvice in, v kolikor razume ruske krilatice, jih bolj ali manj spretno nadomešča z domačimi izrazi. Ne čutim se poklicanega, da bi ocenjeval slovenski slog prevoda. Zame je odločilno razmerje do izvirnika. V tem pogledu je prevajalec vsekakor odpovedal. Rusko besedilo obvlada površno, ni kos skladnji in pogosto napačno tolmači rečenice, kar znižuje kakovost rokopisa. Prevajalec ne najde izvirniku ustreznega izraza in preveč greši zoper smisel. Podal je dokaj zmeden odmev »Tihega Dona«, ki me nehote spominja kozaške pesmi: »Zakaj si se skalil, Don, od konca do kraja?« (prim III, 5). Vse štiri knjige romana imajo nad 1500 strani. Prevajalec je imel veliko posla. Jaz pa sem prestal še hujši napor pri zamudnem primerjanju obeh besedil, slovenskega in ruskega, ko sem ugibal, kako so mogli posamezni izrazi nastati in kaj naj pomenijo. Nemara bo kdo rekel, da ni vredno izgubljati toliko časa z očitno površnim rokopisom. Saj v naglici prevajalec ponekod ni utegnil niti pogledati v slovar. Piše na primer »kokoš« za sozvočno rusko besedo кошка (mačka), »hitro« za rusko хитро (zvito), »ris« za rusko ры:сь (beg, drnec). Mnenja sem, da je kritika prevodov vsekakor potrebna. Del podobne kakovosti imamo med novejšimi prevodi vedno več. Pričujoči rokopis je značilen za današnjo raven slovenjenja vodilnih del sodobne in klasične ruske književnosti. Ce so slovenske založbe navezane na take prevajalce, naj se pobrigajo za potreben pregled prevoda, preden gre v tisk. To kulturno dolžnost nujno narekuje našemu knjigotrštvu mednarodna vzajemnost in tudi odgovornost pred kupcem knjige. N. Preobraženskij DROBNA POROČILA PETAR SKOK, Slavenstvo i romanstvo na jadranskim otocima. I—II. (Jadranski Institut JAZU) Zagreb 1950. — Avtor je predelal in priredil za tisk serijo svojih člankov o otoški toponomastiki, ki jo je od leta 1939 dalje objavljal v časopisu Jadranska straža, dokler ni njihovega izhajanja prekinila vojna. Nekatere izmed še neobjavljenih je moral napisati znova, ker so bili rokopisi uničeni. Posamezne članke je strnil v skupine po geografski razdelitvi v Kvarnerske otoke, Zadersko-Šibenski arhipelag, srednjedalmatinsko in južnodalniatinsko otočje. Gradivo za te članke je začel zbirati Skok že pred prvo svetovno vojno, ko je s podporo Dunajske Akademije potoval po Dalmaciji, dopolnjeval pa ga je tudi še kasneje v razdobju med obema vojnama. Celotna toponomastika jadranskega otočja s tem delom seveda še ni izčrpana, sistematično jo je šele sedaj po vojni začel zbirati Jadranski Institut Jugoslovanske Akademije v Zagrebu s široko mrežo sodelavcev. Skoku samemu je samo za otoka Krk in Rab uspelo, da je zbral celotno gradivo, vendar pa je v teh člankih uporabil samo najvažnejše. Mnogo imenskih razlag, s katerimi operira v tej knjigi, je bilo že objavljenih v številnih dosedanjih Skokovih študijah, raztresenih v tridesetih letih po najrazličnejših strokovnih časopisih, marsikaj pa je tudi novega med njimi. Za strokovnjaka so važne tudi korekture nekaterih dosedanjih Skokovih mnenj. Kakor po večini vse dosedanje Skokove knjižne izdaje o domačih problemih, je tudi ta knjiga namenjena širši javnosti, zato je napisana čimbolj poljudno v nje- govern značilnem esejističnem slogu. Vendar pa skrbni besedni registri, ki skupaj z zemljevidi obsegajo ves drugi del, omogočajo tudi znanstveno rabo gradiva. Pri toponomastiki je Skoka vedno najbolj zanimala stratigrafija, razčlenjanje gradiva v posamezne naselitvene plasti, od predzgodovinskih do slovanskih. Skok je odličen strokovnjak posebno za romansko obdobje in pri mnogih imenih te vrste je zelo točno ugotovil, koliko pripadajo starejši latinski ali mlajši dalmatinsko romanski kolonizaciji. Za slovansko stratigrafijo še nimamo dovolj zanesljivih prijemov, katera imena so plod prvotne ali kasnejše kolonizacije, vendar je Skok tudi pri slovanskih imenih skušal nakazati nekatere osnovne, najsplošnejše kriterije za to razlikovanje. Mnogo imen na otokih je predromanskih. Otoki so po večini dobili svoja imena po prvotnih naselbinah, ki so deloma izpričane že v antiki. Redki pred-romanski leksični ostanki, kakor kras, hripa ali fripa in garma, se najdejo večkrat tudi pri mlajših toponimih. Dokaj številni so tudi grški relikti, čeprav pušča Skok nerešeno vprašanje, kaj pripada starejši klasično grški in kaj mlajši bizantinski dobi. Najštevilnejša pa je poleg slovanske seveda romanska udeležba v toponomastiki in Skok ugotavlja posebej od otoka do otoka, kako je bil zastopan romanski živelj v času slovanskega naseljevanja. To so najdragocenejši podatki v Skokovem delu. Ponekod je ugotovil neprekinjeno romansko kontinuiteto od antike naprej, drugod pa je romanski element šele kasneje migriral z obale na otoke, kjer je našel varnejša zatočišča. Marsikaj je seveda ostalo še nepojasnjenega. Skok je vedno opreznejši pri svojih etimologijah. Naj kot primer navedem samo njegovo sedanjo razlago imena Sovra na Mljetu, ki ga primerja z našo Soro. Pred leti je v Etnografu III, 191, in kasneje mimogrede tudi v svojih razpravah v ZfrPh izvajal ime Sore iz Savaria, imena, ki ga v antični dobi poznamo iz bližnje Panonije. Sedaj se pa (str. 215) približuje starejši slovanski razlagi, katero je sprejel tudi Ramovš v HGr. II iz slovanskega s-bvrčti. Oboje je seveda enako problematično. Slovanska etimologija bi bila kar zadovoljiva, dokler se ne vprašamo, ali je še kje na svetu kakšna reka s semantično podobnim imenom. Po razvodju se regularno imenuje samo naselje, ne pa reka. Samo pri Trautmannu (Die Elb- und Ostseeslav. ON) sem našel takšen primer, toda tam so nemški kolonisti krstili potok z imenom prejšnje slovanske naselbine. Kraji z imenom Sora so pa prav tako kakor pri Krki, Bači, Savi itd. razmeščeni le na mejah obrečne kolonizacije. Poleg tega imamo na Dolenjskem med pritoki Mirne tudi potok Savrca (menjavanje dolgih in kratkih vokalov je pri substratnih imenih nekaj zelo navadnega). Vse to bi poleg dejstva, da tolikšne reke na našem ozemlju po navadi nimajo slovanskih imen, govorilo v prid poprejšnje Skokove razlage. K obširnim in kompliciranim problemom toponomastike na ozemlju Jugoslavije je Skokova knjiga eden izmed najvažnejših doneskov. Izšla je v okusni izdaji na dobrem papirju ter je opremljena celo s številnimi fotografijami raznih otoških motivov. BEITRÄGE ZUR NAMENFORSCHUNG so začele izhajati na jesen 1949 v rednih štirimesečnih presledkih v Heidelbergu. Ureja jih Hans Krahe s pomočjo švicarskega slavista E. Dickenmanna. Doslej je dostopnih pet številk. Ker ie proti koncu vojne zaspala Schnetzova Zeitschrift für Namenforschung, je to sedâj ediiio glasilo za toponomastične probleme srednje Evrope. V Parizu je sicer skoraj istočasno začela izhajati Revue international d'onomastique, nadaljevanje prejšnje Ono-mastica, ki je že po prvem letu prenehala zaradi finančnih težav, toda ta je združila predvsem zapadnoevropske delavce. Iz vsebine -novega časopisa je treba na prvem mestu omeniti članke vodilnega nemškega lingvističnega paleontologa Kraheja Poleg drugega je doslej objavil že tretje nadaljevanje obsežnejše študije Alteuropäische Flußnamen, važne po metodi in po izsledkih. Zelo poučne so tudi Dickenmannove kritike, posebno »Über einige Flußnamen Osteuropas« v prvem letniku, kjer podaja podroben kritičen pregled hidronimičnih prizadevanj najvažnejših delavcev v sla-vistiki, predvsem Vasmerja in Rozwadowskega. K posmrtni izdaji Rozwadowskega ™Jige Studia nad nazwami w6d slavvianskich prinaša vrsto važnih etimoloških korektur. Meni je Rozwadowskega delo, žal, nedostopno, toda pri paralelah, katere je povzel Lehr-Splawinski v svoji znani knjigi O pochodzeniu i praojczyznie Slowian, se mi zdi, da bi bilo potrebnih še več korektur. Tako veže Rozwadowski poljsko rečno ime tipa San z nemškim imenom Savinje = Sann. To pa ni moglo biti prevzeto od predslovanskih prebivalcev, ampak je moglo nastati le iz slovenskega Sauna, kot je ugotovil že Skok. Današnji sufiks -inja v slovenskih rečnih imenih je zelo "mlad in je umetna tvorba, saj služi slovanski sufiks -ynia le za tvorbo feminin (boginja) in ab-straktov (blaginja). Prispevki drugih avtorjev v dosedanjih številkah niso neposredno važni za problematiko slovanske in balkanistične toponomastike. ONOMA (Bulletin d'information et de bibliographie) je naslov novega časopisa za onomastiko, ki ga izdaja s podporo UNESCO internacionalni onomastični center v Louvainu v Belgiji. Zvezek 1 (1—2), 1950, prinaša poleg najnovejših splošnih bibliografskih podatkov tudi celotne bibliografije za Belgijo, Bolgarijo, Dansko in Nemčijo. Letošnji zvezki so v tisku, za prihodnje leto pa je med drugim na programu tudi popolna bibliografija slovenske, srbohrvatske m macedonske onomastike. FRÜHGESCHICHTE UND SPRACHWISSENSCHAFT I (Arbeiten aus dem Institut für allgemeine und vergleichende Sprachwissenschaft, herausgeben von W. Brandenstein, Graz/Wien, 1948) je zbornik razprav avstrijskih, predvsem graških delavcev, razdeljen po vsebini v posamezne skupine. Za nas je zanimiva predvsem prva vrsta člankov: »Die Römer in den Ostalpen«. Max Schilcher poskuša v članku Noreia, der Ort der Kimbernschlacht, lokalizirati antično Noreio nekje ob gorenji Savi na Gorenjskem. Ime tega kraja spravlja v zvezo z rečnim imenom Noaros, kakor se je nekoč verjetno imenoval del Savskega toka. K članku je prispeval svoje opazke tudi Brandenstein, ki razlaga ime Soče iz ide. korena 'eis-, torej enako kakor pri Isara, in iz iliro-veuetskega sufiksa -ontios. Vse avtorjeve trditve imajo seveda samo hipotetično vrednost. Vmes se najdejo tudi spodrsljaji, kakor n. pr. pri gorenjskem Vigaun, za katerega išče Schilcher izhodišče v lat. vicfllum, pa je jasno, da je moglo nastati samo iz slovenskega Begunje. Margit Falkner pa razbira v razpravi Die no-rischen Personennamen auf -u und ihre kulturgeschichtliche Bedeutung na antičnih spomenikih ohranjena imena tipa Ittu, Ittunis (zbrala jih je 71), ki so verjetno pred-romanska in opozarja na nekatere nove momente, kako se je prejšnje prebivalstvo mešalo z romanskim življem. V zadnji skupini člankov »Zur Indogermanenfrage« razbira E. Paßler ponovno etimološke težave pri imenu bukve, H. Kronasser pa v članku »Zur Verwandschaft zwischen Finnisch-Ugrisch und Indogermanisch« poskuša klasificirati obema jezikovnima grupama skupne leksikalične in morfološke elemente. Ostali članki v zborniku so s tujih področij. Zbornik je verjetno zamišljen kot periodikum brez določenega termina izhajanja. MAX VASMER, Russisches etymologisches Wörterbuch. (1—2. Lieferung, I—XXXVII in 1—144) Heidelberg, 1950. — Vprašanje slovanskih etimoloških slovarjev postaja vedno bolj pereče. Medtem ko za klasične jezike, za romanistiko in za germanistiko izhajajo vedno bolj izpopolnjevane izdaje, ki so dober kažipot za nadaljnje delo, je zastoj v slavistiki v veliki meri posledica silne nepreglednosti gradiva. Niti en sam dosedanji etimološki slovar ne ustreza vsem potrebam. Miklošičev je že davno zastarel, prav tako tudi ruski slovar Gorjajeva iz prejšnjega stoletja. Novejši ruski Preobraženskega, Briicknerjev poljski in najboljši med vsemi, Bernekerjev splošno slovanski, so ostali nedovršetji. Holubov češki nima posebne znanstvene cene, namenjen je samo laiku za prvo informacijo, in tudi bolgarski Mladenova, ki je izšel med vojno, je razočaral tako po vsebini kakor po obdelavi. Razen Trautmannove zbirke baltsko-slovanskih jezikovnih skupnosti ni nihče izmed njih v polni meri zadovoljil znanstvenika. Berneker je baje zaradi nepovoljnih kritik pred smrtjo sam uničil svoje gradivo ter tako onemogočil nadaljevanje svojega velikopoteznega dela, ki bi s potrebnimi dopolnili v novih izdajah lahko neizmerno koristilo razvoju sla-vistike. Sedaj po vojni so pri vseh slovanskih narodih začeli misliti na etimološke slovarje in menda je ni akademije v slovanskem svetu, kjer ne bi pričeli s sistematičnimi pripravami. Ruska akademija je obljubila, da bo za prvo silo izdala vsaj gradivo iz zapuščine Soboljevskega, Cehi pa so najprej nameravali ponatisniti Hofuba, menda pa je oboje ostalo samo v načrtu. Medtem je pohitelo nekaj starejših delavcev, ki so imeli za seboj že desetletja pripravljalnega dela. V zadnjih dveh letih je javno napovedalo svoje etimološke slovarje že več znanstvenikov. Najprej Machek primerjalno slovanskega, nato Skok srbohrvatskega in v zadnjem času tudi Bielenstein pomorjan-skega. Prvi pa je začel izhajati Vasmerjev ruski slovar, od katerega sta doslej v Ljubljani dostopna prva dva zvezka. Vasmer je že v času svojih prvih etimoloških publikacij pred petinštiridesetimi leti mislil na ruski etimološki slovar in je zanj vse življenje nabiral gradivo. Sistematično pa se je lotil dela šele osemintridesetega leta. Toda med vojno so bili pri bombardiranju z njegovo knjižnico vred uničeni tudi vsi njegovi zapiski in treba je bilo pričeti z delom od kraja, kar v povojnih razmerah ni bilo lahko. Zato se v uvodu opravičuje, da delo ne bo takšno, kakor si ga je svoj čas zamislil in da mnogih vrzeli ne more več zamašiti. Dosedanja dva zvezka nudita že nekaj vpogleda v solidno Vasmerjevo metodo dela. Vasmer je sedaj brez dvoma najboljši poznavalec jezikovnih problemov vzhodne Evrope, tako po današnjem stanju kakor v paleontologiji. Posebno pri ruskih izposojenkah iz tujih jezikov je mnogokrat našel priliko, da je izboljšal dosedanje razlage. Kjer je bilo le mogoče, navaja, kdaj je beseda priša v rabo. Skrbno upošteva tudi tista mnenja, s katerimi se ne strinja. Го je bila doslej najšibkejša točka v slovanskih etimoloških slovarjih. Zato najdemo tudi pri razlagah splošno slovanskega besednega zaklada mnogo zanimivih in tehtnih pripomb. Poleg današnje knjižne ruščine je v obilni meri zajel tudi arhaizme in lokalizme. Pri etimološko temnih besedah ne išče razlag za vsako ceno. Zdi se mi tudi, da je Vasmer prvi, ki je uvedel pojem »Tabuersatz« v etimološke slovarje. Ni pa iz prvih dveh zvezkov jasno razvidno, kakšen je njegov kriterij pri izberi pritegnjene onomastike. Na prvi pogled jasnih ruskih toponimov najbrž ne misli navajati. Pri modernem etimološkem slovarju posameznega jezika pa bi bilo vendarle zaželeno, da bi pri posameznih apelativih opozoril tudi na tipične primere njihove rabe v onomastiki, vsaj z navedbo sufiksov. Obseg slovarja s tem ne bi bistveno na-rastel, koristile pa bi takšne navedbe mnogim delavcem. Verjetno so prav pri tem vprašanju tista šibka mesta, s katerimi se Vasmer opravičuje. V splošnem pa že bežen pregled prvih zvezkov kaže tisto visoko kvaliteto ki odlikuje vse Vasmerjeve objave. Želeti ie treba samo, da bi bila usoda delu naklonjena in bi moglo iziti v celoti. Za slavistiko bi bilo neprecenljivo. CLARA THÖRNQUIST, Studien über die nordischen Lehnwörter im Russischen. (Études de philologie slave, publiées par l'Institute russe de l'université de Stockholm, 2) Uppsala 1948. — Vprašanje nordijskih izposojenk v ruščini so doslej v slavistiki in v germanistiki obravnavali že tolikokrat kot le malokatero poglavje slovanske leksike, saj se je razvijalo vzporedno z varjaško teorijo o nastanku ruske države. Zato avtorica ne prinaša niti novega gradiva niti ne predlaga novih razlag pri etimologijah. Njena zasluga je, da je skrbno zbrala domalega vse, kar je bilo doslej napisanega o tem problemu, kritično pretresla različna mnenja, obenem pa je marsikatero obravnavano besedo osvetlila z zanimivim semantičnim ter kulturnozgodovinskim gradivom. Celotno snov je razdelila na štiri dele: na besede, ki so bile nedvomno sprejete iz nordijščine, od teh najdemo v slovenščini samo nekatera ribja imena, ki so bila s češkim posredovanjem sprejeta v našo prirodopisno terminologijo, tako sled in skat. V drugem delu so' zbrane besede nejasnega porekla, od katerih utegnejo biti nekatere slovanske tvorbe, druge pa so lahko izposojene iz drugih germanskih jezikov ali pa so celo ugrofinskega izvora. V tretjem delu zavrača nordijske etimologije pri besedah, ki so največkrat splošno razširjene v slovanskih jezikih, kakor gluma, gomon, klej, polati, spod itd., v četrtem pa obravnava besede, ki bi po njenem mnenju bile lahko tudi nordijske (n. pr. trg!), zahtevale bi pa še podrobne obdelave. Študija je zrastla iz Vasmerjeve šole. Pri današnji že naravnost kritični nepreglednosti snovi v slavistiki čaka še na desetine kompleksnih problemov podobne siste- matične in kritične obdelave. Pri glasoslovni analizi, h kateri je avtorica pritegnila tudi številne onomastične primere, je kritični pretres mnenj o prehodu a > o v substitucijah važen tudi za sloveniste. Koristen pa bi bil pri takšnem delu poleg elaso-slovnega tudi kulturnozgodovinski pregled po semantičnih kategorijah. /u TEDESCO, Slavic рИъпъ and nagli,: Two etymologies based on meaning. (Reprinted from Language, vol.27, Nr. 1, 1951, str. 18-33.) - Prof.Tedesco z yaî-ske univerze je v zadnjih letih objavil že več slovanskih etimologij. V zadnji razpravi primerja slovanske izraze za priden (to je kakor sbli. prud iz vulg. lat. prôde kot je dognal Kiparskv). Pri tem skuša dokazati, da je рПьпъ prav tako kakor priležnvj izpeljanka iz glagolskega korena p|r]i-h,g-. Tudi drug etimološko temni pridevnik nagli, izvaja iz drugega kompozita istega glagola na-leg-. Oboje je težko verjetno in je sprejemljivo samo z znatno rezervo. ANDRÉ VAILLANT: Grammaire comparée des langues slaves. 1. Phonétique. (Collection »Les langues du monde« VI) Lyon-Paris 1950. — Od druge izdaje Meil-letove in Vondrakove slovnice, ki sta izšli v letih po prvi svetovni vojni, se dolgo ni nobeden avtor lotil takšnega dela. Najbrž bomo še dolgo čakali, preden bomo dobili novo veliko primerjalno slovansko slovnico, ki bi bila enakovredna moderna protiutež stari Miklošičevi in kjer bi bilo zbrano vse, kar do sedaj vemo o razvoju slovanskih jezikov s historiatom problematike vred. Nova Vaillantova knjiga je prav tako kakor Nahtigalovi Slovanski jeziki, ki bodo v kratkem izšli v predelani izdaji ter jih obenem prevajajo v nemščino, zamišljena v glavnem le kot univerzitetni študijski pripomoček. Seveda tudi takšno delo ne zahteva od avtorja samo ogromnega Doznanja, ampak tudi zrelih kritičnih pogledov na obravnavano snov. Medtem ko je Nahtigal posvetil največ pažnje samostojnemu razvoju slovanskih jezikov, se je Vaillant v načrtu naslonil na Meilletovo izročilo ter j'e slovansko glasoslovje obdelal na široki primerjalni podlagi, pritegnil je celo hetitščino. Notranja diferenciacija slovanskih jezikov ga zanima le v podrejeni meri. 2c v uvodu pravi, da so šele razlike med slovansko in baltsko jezikovno skupino tako izrazite kakor n. pr. v germanistiki med nemščino in švedščino. To je morda nekoliko pretirano ter bi skoraj ne moglo veljati za celotni besedni zaklad. Opravičuje pa to njegovo gledanje celotno zamisel njegove primerjalne slovnice. Vsak posamezni glasoslovni pojav obdeluje strnjeno od njegovih začetkov do današnjih refleksov v modernih slovanskih jezikih. Knjiga je razdeljena na deset poglavij; v prvih štirih obravnava na okoli osemdesetih straneh konzonantizem. Tri skoraj1 enako obširna poglavja so posvečena vokalizmu, v osmem poglavju govori o izglasu, v devetem pa razpravlja na dvainšestdesetih straneh o intonaciji, kvantiteti in ritmu. V zadnjem poglavju je zbral različne razvojne iregularnosti in posebnosti. Dela te vrste je seveda nemogoče pravilno preceniti že po prvem pregledu. Sele z dolgotrajno rabo in podrobnim primerjanjem gradiva se pokaže, koliko je avtor izbral najbolj posrečene in neoporečne primere iz gradiva, ki včasih že zelo dolgo kroži po strokovni literaturi, in koliko je pri tem njegovih lastnih misli in opazovanj, ki so važna za nadaljnje delo. Vaillant je v tridesetih letih, odkar se ukvarja s slavistiko, prispeval k našemu poznanju stvari že mnogo važnih dognanj in je tudi v tej knjigi nakazal marsikaj novega. V besedni indeks na koncu knjige je sprejel samo tiste besede, pri katerih je podal ali svoje lastne etimologije ali pa važnejše nove doneske k njihovim razlagani. To so seveda mnenja, ki potrebujejo še pretresa, preden bodo sprejeta ali odklonjena. Toda tudi drugod med tekstom najdemo mnogo drobnejših dopolnil, katere si je avtor nabral posebno pri svojem filo-loškem delu pri slovanskih spomenikih. Pri slovanskem glasoslovju samem se v zadnjih desetletjih seveda ni pojavilo mnogo bistveno novega. Vaillant seveda ni utiral novih poti ali spreminjal pogledov. Pri spornih vprašanjih je previden in sprejema le najbolj ustaljene poglede. Posebno pa bo slavistom koristilo poglavje o naglasu, saj je tukaj prvič v zgoščeni obliki zbrano vse najvažnejše o primerjalni akcento-logiji in o samostojnem razvoju baltskega in slovanskega naglasa. Zato Vaillantova knjiga ne bo samo dober študijski pripomoček, ampak bo tudi strokovnjak pri podrobnem delu dobil v njej marsikak dragocen migljaj. Dokaj redki so drobni spodrsljaji, kakor n. pr. na strani 185: slov. ôgel prononcé vOgel. Vaillant je skop z obljubami in ne pove prav nič, kako si je zamislil nadaljevanje te svoje slovnice in kdaj jo namerava končati. Bila pa bi za slavistiko velika pridobitev, ako bi poleg tako obdelanega glasoslovja dobili tudi vsaj še morfologijo in besedotvorje, da sintakse in drugega niti ne omenim. Zal je usoda takšnih del, da tolikokrat ostanejo nedovršena. R. O. A. DE BRAY: Guide to the Slavonic languages. (Str. XXVI + 797) London, 1951. — Avtor ni nameraval napisati nekakšne primerjalne slovnice ali znanstvenega uvoda v študij slavistike, ampak se je zadovoljil s tem, da je za angleške visokošolce zbral v eni knjigi najosnovnejše podatke za staro cerkveno slovanščino ter za enajst modernih slovanskih knjižnih jezikov od lužiške srbščine do makedon-ščine. Sicer je vseh dvanajst jezikov obdelanih po enotnih vidikih, vendar je posvetil največ pozornosti tistim slovanskim jezikom, posebno manjših narodov, za katere doslej v angleščini ni bilo na razpolago nobenega učbenika. Tako obsega cerkveno-slovanski del samo 24 strani, ruski štirideset, srbohrvaški in bolgarski po 48, slovenski 61 in makedonski 69 strani. Največ prostora zavzema lužiška srbščina s 116 stranmi. Kljub silno zgoščenemu podajanju bo po tej knjigi s pridom segel vsakdo, tudi Slovan, ki ta ali drugi slovanski jezik že obvlada ter se želi seznaniti še z drugimi. V kratkih uvodih so nanizani najosnovnejši podatki o zgodovini in kulturi naroda, nato slede najvažnejša načela izgovora in pisave ter nekaj najsplošnejših razvojnih tendenc. Največ prostora zavzema morfologija z zgledi deklinacij in konjugacij. Glagol je pri vseh jezikih podan enotno po sedanjiških osnovah, nakazane so tudi glavne aspektne razlike. Vsako poglavje zaključuje nekaj strani posrečeno izbranih krajših tekstov v verzih in v prozi, za primerjanje pa je pri vseh izbran isti odlomek iz evangelija. Profesor De Bray obvlada sam skoraj vse slovanske jezike, slovensko n. pr. ne samo razume, ampak tudi govori in piše. Načrt za njegovo knjigo je dozoreval preko dvajset let, zato se to delo bistveno razlikuje od običajnih poliglotskih priročnikov, ki so po navadi le bolj ali manj površne kompilacije. Kot vzoren primer bi lahko služil slovenski del, ki je obdelan tako skrbno, kakor nobena naša krajša dosedanja slovnica. Vsaka beseda je akcentuirana, enako tudi vse oblike v fleksiji. To je na vsak način nenavadna, odlična novost. To delo bi bilo seveda za tujca pretežavno, zato je avtor prosil za pomoč prof. Ramovša. Pri označevanju kvalitete vokalov se je De Bray iz praktičnih razlogov odločil za Pleteršnikov sistem, ker je tujcu Pleteršnikov slovar edino dostopen. Med priloženimi teksti je akcentuiran samo zadnji, Zupančičeva pesem Z vlakom. Pozornost slovenista bi vsekako zaslužilo tudi kratko poglavje o enklitikah. Boljšega priročnika za slovenščino doslej še ni bilo na razpolago. Koristil ne bo samo tujcem, ampak bo tudi vsak slovenski študent slavistike našel v njem prve praktične podatke o slovenskem naglašanju in o današnjih refleksih metatonij in akcentskih premikov. Zato bi slovenski del zaslužil, da bi ga za domače potrebe ponatisnili pri nas. . Toda tudi drugi jeziki niso nič manj skrbno obdelani. Poleg obširne literature študijskih pripomočkov, katere navaja, je avtor uporabljal tudi široko mrežo osebnih informatorjev, ki so mu pomagali prebroditi najbolj kočljiva mesta. Zato je to delo v mnogem zelo samostojno in zasluži vse priznanje. ARTURO CRONIA: Introduzione alio studio detla filologia slava. Padova 1949. — Znani italijanski slavist Cronia podaja na približno sto straneh najosnovnejše podatke o Slovanih, o njihovi geografski razprostranjenosti, o njihovem številu in diferenciaciji in o njihovem kulturnem razvoju. Jezikovnim podatkom je pustil zelo malo prostora, niti ne deset strani v zadnjem poglavju, zato ni nič čudnega, da so zelo primitivni. Največ prostora je posvetil kulturnemu razvoju in pregledu literarne zgodovine. Pri slovanski mitologiji se je n. pr. zadovoljil s trditvijo, da so bili / stari Slovani monoteisti. V dodatku ponatiskuje najvažnejšo italijansko literaturo o posameznih slovanskih narodih. R. EKBLOM: Die frühe dorsale Palatalisierung im Slavischen. (Acta Societatis Litterariuiii Humaniorum Regiae Uppsaliensis 39:2) Uppsala, 1951. — Avtor se ponovno vrača k problemom slovanskih patalizacij, o katerih je pred tem že večkrat pisal. Navezuje se v glavnem na svojo študijo Die Palatalisierung von k, g, ch im Slavischen iz 1.1939 ter brani in s ponovnim skrbnim razborom precizira svoje staro mnenje o obsegu druge slovanske regresivne in progresivne palatalizacije. V polemiki s kasnejšimi avtorji (Milewski RSI III, Otrçbski SlOcc XIX in Lokrantz ZfsIPh XXII) prinaša mnogo tehtnih opazovanj o razvoju slovanskih in baltskih sufiksov s palatalizacijskimi refleksi in o problemih slovanskega besedotvorja. Sedaj formulira svojo tezo takole: Zgodnja dorzalna palatalizacija datira od V. stoletja dalje in je nastopila v primerih i(i, ь, ç •< p] + k, g, ch + j + a, bila je torej pro- in regresivna. Kasnejša dorzalna palatalizacija (od Vil. stoletja dalje) pa je zajela primere: poljuden vokal + k, g, ch ë, e, i. Kljub Ekblomovim previdnim in mestoma zelo prepričljivim izvajanjem je v njegovi osnovni tezi vendarle preveč rekonstruiranega, da bi se bilo mogoče brez pridržka odločiti zanjo pri tem težkem vprašanju slovanskega glasoslovja, o katerem je bilo že toliko napisanega, a je še vedno sporno. Posrečilo pa se mu je vendar, da je pojav osvetlil pod enotnim vidikom in dokazal nekatere netočnosti v ugovorih svojih dosedanjih oponentov. R. EKBLOM: Reste-t-il, en tchèque, des traces de la différence mélodique entre les anciennes intonations? (Ur: Sprakvetenskapliga Sällskapets i Uppsala Förhand-lingar 1949—51) Uppsala 1940. — Ekblom, ki se je pri svojem delu veliko ukvarjal tudi z naravo baltske in slovanske intonacije, je že pred desetletji v Slavia III, 37d, na podlagi lastnih eksperimentalnih zapisov trdil, da je nekdanji melodični naglas pustil tudi v moderni češčini sicer šibke, vendar opazljive sledove. Eksperimentalni fonetik Chlumskv in njegov učenec Miletič sta njegovo mnenje odločno zavrnila. V tem svojem članku pa pokaže Ekblom, da je tudi pri gradivu iz Chlumskega knjige Ceskâ kvantita, melodie a prizvuk vrsta primerov, ki kažejo enake razlike, na kakršne je on sam opozarjal takrat. Možno bi to bilo. Tudi za slovenščino se zdi, da se deloma še vedno razlikuje novi akut od starega po intenziteti, vendar se to izmika eksperimentalnemu opazovanju, ker obeli intonacij ni mogoče primerjati v enakih pozicijah. Pojav bi bil vreden natančnejše kritične preiskave. NOVEJŠA DELA O SLOVANSKEM GI.AGOLSKEM ASPEKTU. Že v SR I, 204, sem na kratko poročal o Regnéllovi medvojni disertaciji Über den Ursprung des slav. Verbalaspektes, ki ne prinaša bistveno novih dognanj, poglablja pa starejšo van Wijkovo domnevo, da so se današnja slovanska aspektna razmerja razvila iz starejšega stanja determiniranosti proti indeterminiranosti. Leto pred njim je Rajko Hariton RUZIC objavil v Ameriki knjigo The Aspects of the Verb in Serbo-Croation. University of California Publications in modern Philologie, 25, Berkeley and Los Angeles 1943. Ružič si je nabral sicer bogato gradivo iz novejših srbohrvatskih tekstov, vendar pa je njegovo delo zelo skromno po rezultatih. Ničesar novega ni prispeval k razvoju vprašanja, teorijo aspekta obravnava komaj na dvanajstih straneh, kjer ponavlja, ne brez netočnosti, mnenja nekaterih predvojnih delavcev. Njegovo gradivo o sintaktični rabi aspekta bo morda koristilo bodočim delavcem, ni pa mogoče reči, da bi bil srbohrvatski glagolski aspekt z njegovo knjigo bolje obdelan, kakor je bil doslej. Po vojni sta izšli že tudi dve monografiji. Prva je HANSA CHRISTIANA S0RENSENA Aspect et temps en slave. Aarhus 1949. Delo je zrastlo iz tradicije lingvističnega krožka v Kopenhagnu, ki se podobno kakor Praški lingvistični krožek ukvarja s fonologijo in strukturalizmom. Opira se po največ na Hjelmslevovo in Holtovo pojmovanje lingvistike ter skuša pojave slovanskega glagola kategorizirati v logicistične formule. Kakor je navadno pri delih te vrste, ne prinaša tudi Seren-senova monografija ničesar novega ter je razen nekaj drobtinic za slavistiko brez vrednosti. V zadnjem letu pa je CARLO VERDIANI objavil knjigo Aspetti del verbo polacco nel linguaggio letterario, Firenze 1951, ki je v prvi vrsti namenjena praktičnim potrebam, da Italijanom čimbolj približa posebnosti poljskega glagola. Poleg morfološke in semantične plati posveča avtor veliko pozornost tudi preverbom in njihovim funkcijam. Mnogo porabnega gradiva je našel pri Agrellu, izpopolnil pa ga je tudi z lastnim ekscerpiranjem literarnih primerov. Med poskusi, kako približati tujcu slovanski aspekt, zasluži Verdianijevo delo prav posebno pozornost, tako po zasnovi kakor po obdelavi. Žal pa se je avtor izognil analizam sintaktične rabe aspekta, ki pa je doslej še tako nepregledno obdelana v slavistiki, da bi mu povzročila prevelike težave. Poleg monografij se množi tudi revialna literatura o aspektnih problemih, ki pa bi jo bilo za sedaj še zelo težko kompletirati. ROCZNIK SLAWISTYCZNY XVI, cz. I, Krakow 1948, je edina številka tega poljskega slavističnega časopisa, katero smo prejeli v Ljubljano. Iz vsebine bi omenil Kurylowiczevo študijo Le degré long en balto-slave, kjer na nov način osvetljuje nekatere glasoslovne pojave pri tvorbi besed iz istih korenov. Milewski opozarja v članku Paralele hetycko-slowianskie w ewolucji kategorii rodzaju na sorodnosti med obema grupama pri razlikovanju bitij in stvari v sklanjatvi in na nekatera obrazila v fleksiji. V drobnem prispevku Z historji praslowanskiego è w slowienskim je naš mladi rojak Marian Mole ekscerpiral iz Trubarja primere pisave e za ë, ki se javlja največkrat le pri petih besedah greh, večen, reč, človek in beseda; to razlaga iz vplivov religije na dialekt. Mladi Molè se z raznimi manjšimi prispevki oglaša tudi v drugih poljskih slavističnih časopisih, tako je v Lingua Posnaniensis I priobčil svoja dopolnila k Charpentierovi etimologiji besede mogyla. Kakor v predvojnih letnikih je tudi še sedaj glavni poudarek časopisa na njegovem kritičnem delu. Safarewicz prinaša tehtne kritične opazke h knjigi Lehra Spla-winskega O pochodzeniu i praojczyznie Slowian, Urbanczyk opozarja na številne pomanjkljivosti Wieneckejeve knjige o slovanski mitologiji, Stieber analizira napake in svojevoljnosti v Mladenovem bolgarskem etimološkem slovarju, Lehr-Splawinski pa v obširnem referatu razbira novejše teorije Stanislava, Kniezse, Isačenka in Me-dovega o delovanju Cirila in Metoda pri Slovanih. Nadaljnja usoda tega odličnega slavističnega časopisa mi ni znana. PAMIÇTNIK StOWIANSKI II, Kraköw 1951, prinaša med drugim Lehra-Splawinskega razpravo Zagadnienie Chorwatôw nadwiélanskich, kjer kritično razbira mnenja nekaterih novejših avtorjev, kakor Labuda in Dvornika, o tem skrivnostnem plemenu in njegovem imenu. Precej prostora je posvečenega poljsko-jugoslovanskini stikom. J. Benešič piše o prevodih iz poljščine v hrvaščino, V. Frančič o Slowackem v srbskih in hrvaških prevodih, W. Mole pa o poljskih vplivih na jugoslovansko kulturo. Zbornik zaključuje obširna bibliografija polonik za leto 48/49. ARSBOK 1948-1949 (Slaviska institutet vid Lunds Universitet) Lund 1951, ima tudi nekaj zanimivih lingvističnih člankov. P. Arumaa Sur l'histoire des adjectifs en -и en balto-slave prinaša k temu problemu mnogo novega gradiva Nils M. Holmer, Qualitative und Quantitative Evolution of Initial Vowels in Balto-Slavic razbira primere s protezo. Isti avtor poskuša najti paralele za razvoj ide m > u > ъ pri besedi sri>to in išče etimološke razlage za rusko vratb v glagolu vrëti. Oboje je enako težko verjetno. JOSEF TRYPUCKO, Les adverbes en -hsky dans la langue polonaise. (Acta Universitatis Upsaliensis 3) Uppsala 1951. — To je v zadnjih petih letih že tretja Trypuckova monografija o slovanskih adverbih, s katerimi se od Doritscha dalje ni nihče več sistematično ukvarjal. Trypuéko preiskuje v tej študiji tvorbo in odmiranje posameznih tipov izvedenk iz tega sufiksa v starejši in moderni poljski knjižni rabi. Nekatera njegova izvajanja so zaradi podobnih tvorb v slovenščini zanimiva tudi za slovenista. IRENA KLEMENSIEWICZÖWNA, Wyrazy zložone nowszej polszcyzny kul-turalnej. (Biblioteka studium Slowanskiego, séria D, Nr. 1) Kraköw 1951. — Avto- rica razbira zloženke v novejši poljščini popolnoma sinhronično po statistični metodi. Ne spušča se v nobene kulturnozgodovinske in besedotvorne razlage niti ne pritegne toponomastike, kjer bi našla še mnogo zanimivega. Uporablja izključno samo domačo poljsko strokovno literaturo. Njena knjiga se z znanim Dickenmannovim delom o ruskih zloženkah in celo z razpravo Antona Breznika o zloženkah v slovenščini niti od daleč ne more primerjati. EUGEN PAULINY, Dejiny spisovnej slovenčiny (Slovenskâ Akademia vied a umeni 14) Bratislava 1948. — V okusno opremljeni knjigi, namenjeni širšemu občinstvu, razpravlja avtor o usodi slovaščine v posameznih zgodovinskih obdobjih. Njegova izvajanja so stvarna, brez prenapetosti in tendencioznosti. Na prva poglavja so sicer nekoliko vplivala novejša dokaj pretirana Isačenkova in Stanislavova izvajanja, vendar citira Pauliny odlomke starocerkvenoslovanskih tekstov in brižinskih spomenikov bolj kot primer takratnih kulturnih prilik med Slovani kakor iz panslo-vaške ideologije. Podrobno prebira kasnejše srednjeveške spomenike, čeprav so pisani češko, če so v kakršnem koli odnosu do Slovakov ali če so bili napisani na slovaških tleh. Zgoščeni sintetični pregled navaja grafiko posameznih šol in najvažnejše poskuse, kako so pisali slovaščino. Dobrodošle bodo tudi tujcu za prvo informacijo. Podobne knjige bi si kmalu želeli tudi za slovenščino. ALLAN RINGHEIM, Eine altserbische Trojasage. (Publications de l'Institute slave d'Uppsal IV) Prague-Uppsal 1951. — Mladi švedski slavist si je izbral za svojo doktorsko tezo komentirano izdajo še neobjavljene srednjeveške povesti o Trojanski vojni, ohranjeno v rokopisnem kodeksu v Sofijskem muzeju. Tekst je napisan v cerkvenoslovanščini, kaže pa mnogo več elementov živega jezika kakor istodobni liturgični spisi. Rokopis je nastal nekje v vzhodni Srbiji in je važen donesek za srbsko historično gramatiko. Ringheim je po izvirnih fotografijah oskrbel verno izdajo teksta in ga opremil z nemškim prevodom. Poleg paleografskih podatkov zavzema nad dve tretjini knjige splošna lingvistična, frazeološka, morfološka, sintaktična, stilistična, fonološka in kulturnozgodovinska karakteristika. Pri razboru obširne literature o predlogah slovanskih verzij o Trojanski vojni se avtor pri tem tekstu odloči za vzhodno, bizantinsko poreklo. Knjiga je vzoren primer, kako mora sodobna znanost izdajati spomenik. F. Bezlaj KRAJEVNA IMENA V SREDNJEVEŠKI PANONIJI. V SR II str. 332 do 336, sem ocenil delo slovaškega slavista J. Stanislava, Slovensky juh v stredoveku (1948), kolikor se dotika davne slovenske narodne posesti v Panoniji. Po splošnem mnenju slovenskih in drugih zgodovinarjev in slavistov so bili Slovenci v 9. stoletju naseljeni na zahodnem koncu Blatnega jezera in dalje proti zahodu in jugozahodu. Stanislav pa je odločno dokazoval, da je bilo središče Kocljeve kneževine ob zahodnem koncu Blatnega jezera daleč naokoli slovaško. Po zgodovinski in jezikoslovni preiskavi večine krajevnih imen, ki jih Stanislav razlaga kot slovaška, sem dognal, da je njegovo dokazovanje dvomljivo ali celo očitno zmotno in da torej ni omajal tradicionalnega mnenja o slovenskem jedru Kocljeve Panonije. Mislil sem, da so drugi oddelki obširne knjige J. Stanislava znanstveno trdnejši. Ö knjigi sem sodil kar najbolj ugodno, da moja kritika ne bi imela videza pristranskega narodnega samo-ljtibja. Toda natančna strokovna ocena češkega slavista A. Dostala v »Slavii« (1. 20, 1951, str. 442—454) je o vsem obsegu obširnega dela in o uporabljeni metodi zelo neugodna. Dostal odločno in vztrajno trdi, da je Stanislavovo dokazovanje metodično zgrešeno, nekritično, jezikoslovno (glasoslovno) površno in zastarelo. Posebej obsoja Stanislavovo glasoslovno dokazovanje, da krajevna imena na sporni (po Stanislavu) slovenski zgodovinski posesti niso slovenska, marveč slovaška. Dostal pravilno na-glaša, da je po nedoločenem madžarskem srednjeveškem pravopisu težko razločiti, če je ime prvotno slovensko ali slovaško. Večinoma je mogoče dognati le toliko, da ie ime slovansko, a včasih niti to ni mogoče. Zato po Dostalovem mnenju obširno Stanislavovo delo s tako dvomljivimi izsledki ne more biti opora za nadaljnje ra/ iskovanje, temveč je potrebno sistematične revizije. Slovaki bi morali na tem pod- ročju proti madžarskim jezikoslovcem in zgodovinarjem postaviti res kritično in znanstveno utemeljeno delo. Morebiti je sodba češkega slavista kaj preostra. A gotovo je, da nikakor ni omajano tradicionalno mnenje naše znanosti o slovenskem značaju tistega dela Panonne, ki je bil posebej deležen prosvetnega prizadevanja slovanskih blagovest-nikov Cirila in Metoda. Francè Grivec OXFORD SLAVONIC PAPERS, vol. I (Oxford, Clarendon Press 1950, str. 129. 8°). — Za petdeseto obletnico ustanovitve prve slavistične stolice v Angliji na oxfordski univerzi je izšel prvi letnik nove angleške slavistične revije »Oxford Slavonic Papers«, ki sicer niti po številu svojih sotrudnikov niti po tehtnosti vsebine še ne more tekmovati s centralno angleško »Slavonic Review« v Londonu, a pomeni vendar resen poskus poglobitve in razširitve slavističnega študija v Angliji. Razmeroma drobni zvezek je posvečen spominu prvega rednega profesorja slovanskih jezikov in literatur na oxfordski oz. na angleški univerzi sploh, W. R. Morfillu (1834—1909), ki je že od sedemdesetih let preteklega stoletja seznanjal Angleže s slovanskim svetom najprej na Taylorjevem institutu, nato na univerzi v Oxfordu, in dal med drugim 1883 prvi angleški priročnik za zgodovino starejših slovanskih literatur (tudi slovenske), slovnico češkega jezika in vrsto razprav in člankov o Slovanih po revijah. Za nas Slovence pa je še posebej zanimiv, ker je bil kot edini Anglež od 1883 do smrti redni član Slovenske Matice v Ljubljani. Revija ni zamišljena kot publikacija, ki bi izhajala v rednih časovnih razmakih, temveč samo od časa do časa po potrebi, vendar je njen drugi letnik predviden za 1951. (Izšel bo, kakor nam poroča John Simmons, eden izmed njenih sotrudnikov, v začetku 1952.) »Oxford Slavonic Papers« so sicer glasilo oxfordskih slavistov, vendar pa — kakor kaže že prvi letnik — sprejemajo vanje tudi prispevke od drugod. Urednik je S. Konovalov, profesor ruskega jezika v Oxfordu, ki je v zelo kratkem uvodu na čelu zvezka očrtal program revije. Prinašala naj bi članke in dokumente, ki so v neposredni ali posredni zvezi z jeziki, literaturami in zgodovino Rusije in drugih slovanskih dežel. Program je zajet na široko, vendar pa prikrojen na angleške razmere, kjer se zanimanje za ta znanstvena področja giblje bolj v krogu specialistov. Vsebina prvega zvezka je posvečena samo literarnemu in kulturnemu ruskemu svetu. V celoti je objavljenih šest prispevkov, katerih avtorji so samo do polovice Angleži. Na čelu stoji literarni portret Puškinov, ki je napisal C. M. Bowra, profesor pesništva in direktor wadhamskega kolegija v Oxfordu. V strnjeni obliki in na esejističen način podaja avtor sliko poetovega življenjskega dela in ugotavlja njegovo posebno mesto v svetovni literaturi, kjer ga postavlja med največje mojstre besedne umetnosti. W. J. Entwistle, profesor španščine, poudarja veliko kreativno silo »Ruščine kot umetnosti izraza', edini vnanji sotrudnik B. O. Unbegaun z univerze v Strass-burgu, razpravlja o »Razgovorni in literarni ruščini«, pri čemer ugotavlja veliko nerazpoloženje današnjega izobraženega Rusa do dialektičnih izrazov in do provin-cializmov. Dmitri Obolensky, profesor ruske in balkanske srednjeveške zgodovine na oxfordski univerzi, govori o Bizantinski dediščini Rusije«, kjer pretresa novejšo literaturo o tem problemu in nazadnje ugotovi, da Bizanc ni tvoril nepredirne stene med Rusijo in Zahodom, temveč narobe: vrata v Evropo. Urednik Konovalov v članku Angleško-ruski odnosi 1617—18« poroča o neuspeli diplomatski misiji Angleža Sira Oudleya Diggesa v Moskvi 1618. članku sledijo štirje izvirni dokumenti, ki se nanašajo na to vprašanje. Zvezek zaključuje dobro podprta razprava Johna Simmonsa, bibliotekarja Taylorjevega instituta, »H.W.Ludolf in tisk njegove Grammatica Rus-sica v Oxfordu 1696«, v kateri pojasni vse okoliščine, ki so privedle do natisa prve ohranjene slovnice ruskega jezika, katere avtor je nemški diplomat H. W. Ludolf. Članek je opremljen s faksimili nekaterih zanimivih strani iz slovnice. Iz gornjega je razvidno, da je vsebinski krog nove revi je še zelo ozko omejen ; saj poroča samo o ruskih stvareh, ki vrhu tega obravnavajo manj zanimive teme, tako da prvi zvezek še ne opravičuje v zadostni meri svojega naslova. Revija bo verjetno nadoknadila to pomanjkljivost v naslednjih letnikih, ki se obetajo. OXFORD SLAVONIC PAPERS, vol. II (Oxford, Clarendon Press 1951, str. 144. 8"). — Prve dni januarja 1952 je izšel drugi letnik gori imenovane revije ki smo jo nedavno prejeli od Taylorjevega instituta v Oxfordu. Po značaju objavljenih prispevkov se le malo razlikuje od prvega zvezka, saj se v njem obravnavajo skoraj brez izjeme le ruske teme. Medtem ko prevladujejo literarnokritični eseji pogrešamo jezikovnih in sploh filoloških razprav. Ti so — kakor pričajo opombe pod naslovi posameznih prispevkov — večinoma zaokrožena predavanja z oxfordske univerze. Zlasti sedaj po izidu drugega letnika vse bolj kaže na to, da »Oxford Slavonic Papers« ne mislijo predstavljati revije, temveč le nekak zbornik več ali manj priložnostnih razprav. V tem drugem zvezku je objavljenih osem prispevkov devetih avtorjev. Nedavno umrli profesor B. H. Sumner priobčuje na čelu letnika zanimivo razpravo »Rusija in Evropa«, ki se deloma naslanja na članek D. Obolenskega »Bizantinska dediščina Rusije« v prvem letniku revije, podaja pa nekak zgodovinski pregled vprašanja na osnovi novega gradiva od Leibnitza dalje. Končuje z ugotovitvijo, da je ustanovitev SZ po oktobrski revoluciji razbila koncepcijo o enotni Evropi, ustvarila novo civilizacijo, katere podlaga je po ekonomski moči druga država na svetu, ki pa ne bo mogla ostati osamljena. I. Berlin razglablja v razpravi »Zgodovinski skepticizem Leva Tolstoja« o filozofiji zgodovine, kakor jo je razvil mislec iz Jasne Poljane v romanu »Vojna in mir«. S podrobno analizo obsežnega gradiva, ki se je nabralo vse do najnovejšega časa, dokazuje avtor, s kakšno skepso je sprejemal Tolstoj razlago zgodovinskih dejstev nekaterih zgodovinarjev, v svojem romanu pa prikazal junake, kakor je bil Napoleon, realistično brez vsakega mističnega in genialnega soja. V razpravi so skrbno izbrane razne izjave in sodbe nekaterih odličnih zahodnoevropskih duhov, ki so s svojim gledanjem na zgodovinske dogodke vplivali na Tolstojevo naziranje o njih. Profesor ruskega jezika in literature na Sorbonni, Pierre Pascal, objavlja v francoščini prispevek o »Jesenjinu, pesniku ruskega podeželja«. Odlični esej je posejan z osebnimi spomini avtorja na tega tipičnega kmeta-poeta, ki ga je 1918 poslušal v Moskvi na nekem literarnem večeru, 1925 pa prisostvoval v Leningradu njegovemu pogrebu ob žalovanju vse Rusije. Razpravo je razdelil v štiri dele. V njih je s krepkimi potezami orisal literarni portret pesniškega predstavnika ruskega kmetstva in pevca brezmejne ruske stepe. V prvem delu (1895 do 1917) ga spremlja v njegovi rasti na kmetih, kako prisluškuje naravi in ritmu kmečkega dela, poudari njegovo tesno povezanost in ljubezen do ruske zemlje. Nato ga v drugem delu (1917—1919) oriše kot demoničnega in vplivnega pesnika revolucije, v tretjem (1919—1923) kot obupanega naveličanca, ki mu pojemajo življenjske moči in se vdaja mistiki, a v zadnjem (1923—25) popisuje njegovo žalostno usodo in konec. 1950 umrlemu profesorju Nikolaju Bahtinu objavlja revija postumno prelep esej o »Majakovskem«, ki je pisan nenavadno strnjeno, skoraj aforistično. V njem je avtor Eodal psihološko fino podprto in verno sliko tega največjega pesnika ruske revolucije, lodana sta dva prevoda iz Majakovskega v ilustracijo njegove pesniške tehnike. C. L. Wrenn v eseju »Boris Pasternak« podaja prisrčno pisan esej, kjer prikaže tega odličnega predstavnika porevolucijske ruske literature kot pesnika, prozaika in nenavadno spretnega prevajalca zlasti iz zahodnoevropskih literatur, v prvi vrsti Shakespeara, ki je vplival na njegovo poezijo. Za nas Jugoslovane je najbolj zanimiv prispevek »Nekaj nezabeleženih prvih starih slovanskih tiskov v angleških knjižnicah«, ki sta ga napisala J. D. A. Barnicot in iskreni občudovalec slovenskih knjig, J. S. O. Simmons. Med celo vrsto časoslovov, časovnikov in gramatik sta objavila avtorja tudi podatke o doslej samo v odlomku znani knjigi bosanskega pisatelja Matije Divkoviča »Nauk karstijanski« iz 1641, ki sta jo našla v oxfordski knjižnici Bodlejana. Srbska akademija znanosti v Beogradu si je že zagotovila mikrofilm te knjige. Članek je opremljen s faksimili nekaterih najzanimivejših strani. Isti John Simmons in B. O. Unbegaun objavljata nato razpravo »Slovanski rokopisni besednjaki v Bodlejanski knjižnici«, kjer govorita o nekaterih dragocenih rusko-angleških slovarjih, ki so se ohranili v rokopisu v najstarejši angleški knjižnici v Oxfordu. Letnik zaključujeta »Dva dokumenta, ki se tičeta angleško-ruskih odnosov v zgodnjem 17. stol.«, članek je izpod peresa urednika S. Konovalova. F. Dobrovoljc SOMMAIRE ARTICLES DE FOND Fran Ramovš: La mélatonie dans le slave primitif..........157 Anton Slodnjak: Contributions à la connaissance de Prešeren et de son époque. 4. Les Sonnets du Malheur..................162 Jakob Kelemina: Les traces du lombard dans la langue Slovène......177 France Koblar: Les projets dramatiques de Jurčič...........197 Tine Logar: La frontière dialectale entre les territoires de la Soča et de la Nadiia 223 Mirko Rupel : Contributions à l'époque de la contre-réforme.......238 Santeri Ankeria: Маймист en russe...................244 Milan Grošelj: Ф0РМ1ГЗ prégrec................250 NOTES ET DOCUMENTS Pavle Kalan: Mirko Rupel cinquantenaire..............251 Rajko Nahtigal: Les désaccords dans la linguistique russe.......254 Milan Grošelj: Gloses inexploitées ................262 Franc Grivec: Remarques sur la Vie de Constantin..........264 Fran Petrè: Les débuts de la correspondance entre Vraz et Šafarik .... 269 Alfonz Gspan: Une lettre de Cankar censurée au temps de l'occupation allemande 282 Janez Logar: Janko Šlebinger f.................283 Luigi Salvini: Bibliographie des ouvrages italiens sur les Slovènes.....286 A. Pirnat: Les Annales de la Société de Slavist i que..........287 COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE France Bezlaj: J. Hubschmid, Vorindogermanische und jüngere Wortschichten in den romanischen Mundarten der Ostalpen...........289 France Bezlaj: Vaclav Machek, Quelques noms slaves de plantes.....291 N. Preobraženskij : M. Šolohov-J. Dolenc, Tihi Don..........293 F. Bezlaj, F. Grivec, F. Dobrovoljc: Notices.............306 REVUE DE SLAVISTIQUE Publiée par la Société de Slavistique de Ljubljana l'Institut linguistique de l'Académie Slovène l'Institut de littérature de l'Académie slovène Rédacteurs: ANTON OCVIRK, FRAN RAMOVŠ, JOSIP VIDMAR Prière d'adresser les manuscrits à M. ANTON OCVIRK, Murnikova 24, Ljubljana Les abonnements et les réclamations sont reçus par la Državna založba Imprimé par la Triglavska tiskarna, Ljubljana