K vtisom s prvega učiteljskega zborovania V 38. številki »Učitcljskega tovariša« je neka mlada tovarišica zastavila več vprašanj, ki so se ji porodila pri čitanju člankov v našem stanovskem glasilu in ob priliki, ko je prvič posetila učiteljsko zborovanje. Ta vprašanja in kritika poteka zborovanja so polna želje pomagati. res nekaj narediti; v njih pa se predvspm odraža nemir, negotovost, borba z začetnimi zaprekami in iskanje kriterija, ki bi ji omogočil pravilno realno analiziranje življcnja takega kot je; da bi pri tem ne igralo kakršne koli vloge neko vrojeno, privzgojcno, vsiljeno načelo, katcrega jedro je to ali ono verovanje, ti in oni ideali: »trajne« sreče, zadovoljstva, miru polno stanje. Ako je tovarišica pazljivo prečitala članek tov. Majhena »O kriteriju« in druge članke, je morda našla ali vsaj zaslutila, kakšno je merilo, s katerim merijo člani »Pokreta«, ki s pomočjo nepristraniskega, znanstvenega raziskavanja prikazujejo stanje v naših vaseh. Kadar bodo opravili to analiziranje, bodo nedvomno prešli na sintezo, katerc namen bo iz dobljenih elementov prikazati prave vzroke današnjega nezadovoljivega, poraznega gospodarskega, kulturnega, socialnega položaja elementarnih delovnih plasti našega naroda. Prikazali pa bodo pri tem tudi edino pozitivno, v življenjski nujnosti utemeljeno bodočo razvojno stopnjo. Na vprašanja, ki so v zvezi z ugotovitvami v članku »Kmetijstvo in osnovna šola« v 31. številki »Učiteljskega tovariša«, ji bom poizkusil odgovoriti oziroma ji dati pojasnila v tem članku. »V eni zadnjih številk .Učiteljskega tovariša' sem čitala, da je središče učiteljevega dela šola in da je vsaka druga izobrazba nepotrebna. Jaz pa mislim drugače ... Ljudje bi svojc življenje lahko v marsičem izboljšali, če bi bili strokovno bolj izobraženi. (Sadjarstvo...) S strokovnim znanjem bi zrasla tudi samozavest kmečkega človeka.« Povsem pravilno je mišljenje, da bi se s strokovnim znanjem povečala samozavest; vzgojila bi se delno zavest; lahko in bilo bi tako ter tako. če bi delali po teh in teh strokovnih napotkih tcr bi bili dani še ti in oni pogoji. Ako pa začnemo iskati možnosti pridobitve novih denarnih sredstev za nabavo po- trebščin nujno potrebnih za pričetek bolj racionalnega gospodarjenja, s katerim bi se izboljšale življenjske prilike, pridemo do zaključka, da realnih sredstev. ki bi izvirala iz izboljšane, povečane produkcije, ni moč ustvariti, ker ni mogoče nabaviti osnovnega, početnega kapitala. S povcdanim ne trdim, da se ne da tu in tam malo izboljsati način dela, higienske prilike itd., vendar ta napredek z danimi sredstvi, — novih v tem sistemu ni možno dobiti: če ne t>i jih pristojni činitelji že dali, ker vsi ugotavljajo potrebo po njih, — bi bil tako majhen, da se ne more imenovati neki resničen napredek. Kvaliteta in kvantiteta bi delno porasli, ne bi se pa s tem povečala možnost prodaje, kar nam potrjuje dejstvo, da se med delovnimi plastmi Ijudstev, kjer je način dela, kolikost in kakovost pridelkov na višku, prav tako javlja nezadovoljstvo radi onemogočenega normalnega razvoja. zaradi pomanjkan.ja materialnih sredstev; da se javlja isti problem. Prav nobena težava ni omenieno dejstvo v zvezi z drugimi vprašanji gospodarstva neovržno dokazati; saj je vsakomur znano, da je delo delavcev vseh strok dandanes kvalitativno in kvantitativno na višku, da pa oni sami še zdaleka nimajo v zadostni meri onega, kar producirajo. S povedanim še nikakor ni direktno ovržena trditev, da učitelju ni potrebno ter da je zanj celo kvarno, če se bavi s kakim drugim strokovnim študijem, delom, kot s svojim, ki ga omejuje njegov izrazito duhovnoživljenjski poklic. Učiteljevo delo naj bo poleg praktičnega opravila v šoli le znanstvcno proučevanje. V vsem njegovem delu ni mesta za »praktično gospodarsko« delo. Res je. da s tem »človekoJjubno« pomagamo »mašiti« luknje v ladji, ki se potaplja, vendar to ni naša dolžnost, niti ni pošteno. Mi moramo povedati ljudem nad nami in okoli nas, tako in nič drugače je potrebno delati, da se rešimo. Mi moramo biti vodniki. Preden pa moremo to postati, nam mora biti znan kriterij. (Glej članek tov. Majhena: »Komur sta znana ...«) Če kmet nima dovolj strokovne'4a znanja, ni to naša krivda, greh jc lc, ako tega ne ugotavljamo in povemo onim, katerim je skrb za to poveril narod.