Avgust Senoa: 27 Povest iz vaškega življenja Ko je šel voz mimo Boltove hiše, je debeluh opazil župana, kako na čast sveti nedelji pobožno pije. Janko je gledal predse, kakor da gospodov ne pozna niti se noče z njima seznaniti, kajti ta dva nista bila »njegova gosposka«; bržkone pa je hotel Kranjcu dokazati, kako zvest služabnik je svoji gosposki. No, ko pa je Bolto ta trenutek odšel v bišo, se je Janko ozrl, pomežiknil z levim očesom, prijazno se je nasmehnil debeluhu in s prstom pokazal proti drugi krčmi. Pa so se ti ljudje vendarle poznali in razumeli... Zdaj je prišel koleselj pred veliko krčmo. Gospoda sta se ustavila, godba je utihnila, pijan kmet pa je zavpil prišlecema: »Bog živi našo častivredno gospodo!« Za njim se jih je zadrla cela četa. Gospoda sta stopila z voza, oni debeluhar pa je rekel: »Hvala, hvala, moji dragi možje! Ej, vidim, da ste veseli. Dobro, dobro, samo dajte tako dalje! Dosti ste trpeli, dosti ste se nagarali, a za koga? Za sebe gotovo ne.« »Res je, res!« so potrdili kmetje, »resnico govorite, gospod.« »Ne bojte se nič! Zdaj mora na vaše priti, zdaj boste vi govorili.« »Tudi bomo!« »Bogme, če davek plačate, iraate pravico kakor vsak mestni gospod.« »Jujuju!« je zavriskal pijani kmet, »to je naš gospod, naš, naš, naš! Erdegata!« »Ah, ti si, Miško!« je odgovoril debeluh in lopnil pijanca po ramenu, »vedel sem, da si ti naš, da si poštena duša.« »Oh! Oh! Oh! Name se lahko zanesete, jaz stojim trdno kakor klin, kakor klin, erdegata!« se je majal in rotil pijanec. »In ti, Juro?« se je obrnil debeljak k drugemu. »Kaj stojiš tako na strani? Ali je dobro vino, a?« »Nisem ga pokusil, gospod,« je odgovoril kmet plaho, snel klobuk in se počohal za ušesom. »0, o! Ali se ga bojiš? Glej ga, glej! Čuješ, Juro, meni se zdi, da nimaš čiste vesti. Ti Bogu in vragu svečo priždgaš. Ne bodi neumen! Pojdi z nami! Aha! Vem! Tvoj sin mora na nabor pa se bojiš gospode. Ne boj se, Juro! Naj ti ga samo vzamejo! Mi bomo šli do cesarja, cesar ga bo izpustil. Pojdi z nami, mi smo svoji! Dajte, možje, jejte, pijte! Ej, godci, godite! Na!« je zavpil in vrgel godcem petak. »Le veselo, otroci, le veselo! Ej, mamka! Ali ste skuhali paprikaš tako po moji volji, da se da na vrh piti?« »Oh, vaša milost!« se je poklonila krčmarica. »Poglejte, ves je rdeč od paprike, kakor da kuhani raki v masti plavajo.« »Dobro, mamka, dobro! Vem jaz, da take kuharice niti v mestu ni. Ej, fantje, zakaj ne kadite? Nimate cigar? Na!« je rekel debeluh in začel iz žepov metati cigare med kmete okoli sebe. »Pušite, pijte, jejte! To me veseli, če je moje ljudstvo tako dobre vol.ie. Seveda, saj se poznamo. Ni kmalu kje takih kakor so Jelenjčani.« Med glasnim vzklikanjem sta gosp6da stopala v krčmo, a tudi tu ju je pozdravil nov hrup. »Zdravo, možje! Hvala lepa! Živeli in bili veseli!« se je drl debeluh ter se na vse strani priklanjal. »Ho, ho! To vas je! Da, da, to je naš narod. Ve kmet, kje ga čevelj žuli.« »Ve, ve!« so zavpili kmetje. »Ni kmet živina, kakor mestni gospodje mislijo.« »Pokazali bomo gospodi!« se .ie zadrl Stjepan in dvismil pest, toda vtem je že skočil Mikica na noge, vzdignil vrč in kriknil: >Jaz pravim: Bog živi naša častivredna gosnoda, ki sta Jelenjčanom prijatelja, gospoda Galoviča in goepoda fiškala Bradiča!« »2ivio! Živio!« je vpila množdca in žvenketala s kozarci, le Mato je sedel in je pijane oči besno upiral v advokata. Tedaj se je Galovič s polno kupico vzpel na stol, Mikica pa je zatrobil: »Poslušajte! Tiho! Tiho!« »Tiho! Poslušajmo!« so se oglasili kmetje. Vse je utihnilo in Galovič je začel govoriti. »Hvala vam, dragi prijatelji, hvala! Moje srce je vse veselo, ko sem med svojim dobrim narodom in v mislih vedno skrbim za to ljudstvo. Ne mislite, da sem jaz takšen, kakor so drugi gospodje, ker noeim mestni kaput. Kar mi je na srcu, to mi je tudi na jeziku. Ce drugim ne verujete, ki pri polni skledi sedijo, prav imate, dosti so vas že goljufali.« »Res je, res!« »Meni smete verovati! Jaz ne bom ne kapetan ne senator ne pandur! Meni, hvala Bogu, tega ni treba!« »Živio! Živio!« »Pa če bi mene izvolili za kakršno koli službo, jaz bi narodu zastonj služil.« »Živio!« »In bi svojo plačo siromakom dal!« »živio! To je naš človek! Bog vas blagoslovl, gospod!« »Zdai bodo torej volitve; volili si bomo novo gosposko. Zato sva prišla midva sem, da se pomeniva s poštenirai možmi, da jih vprašava, koga hoče ljudstvo. Tako mora to biti. Saj niste živiiia.« »Nismo! Nismo!« »Ali so vas ^ospodje že kdaj vprašali, koga hočete, kaj hočete?« »Nikoli še niso!« »Seveda niso! Zbrali so se gosposki kaputaši v mestu, ki imaio polne žepe, in so barantali za vašo glavo. Ko je bilo treba voliti, so vam kar papir stisnili v roke, češ vrzite v skrinjico.« »Tako je!« »Ali so vam povedali, kdo je napisan?« »Niso nikoli.« »Ali znate vi, reveži, čitati in pisati?« »Ne znamo.« »Vidite, kako so vas goljufali.« »So nas, da!« »Ali so vas kdaj vprašali, 6e vam nilso davki preveliki,« »Niso.« »In če je kdo komu groš bil dolžen, ali mu niso poslali bobna pred vrata?« »So, so.« »Ali so vašim dečkom dovolili, da se ženijo?« »Niso.« »Res niso. Ko so vaši dečki še majhni, jih vlečejo v šolo, kjer so učitelii dragro plažani, a nič ne znajo, doma pa nimate koga, da bi vam pri delu nomagal. Ko vam pa dečki dorastejo, vam jih po bereio v soldate.« »Res je, res!« »Da, da! Ko vas vse skuoaj vidim okoli sebe, ko pomislim, kako bi mosrli biti srečni, če bi bili oblastniki boliši. mi srce poka. Ali hočete to krivico še dalie gledati?« >Nočemo! Nočemo!« »Prav ste rekli! Tej viadi mora biti konec! Dol z njo!« »Dol z nio!« so se drli. »Jaz se nikomur ne vsiljujem in vas prosim, dh me ne volite.« »Bomo! Bomo!« »Če pa bi raene izvolili, jaz bi onim mestnim frakariem po salamensko zavpil: čakajte malo! Nif5te vi kaputaši sami na svr+u.« Ko bi ne bilo pluga in brane. ko bi ne bilo oračev in komčev, ne bi niti vsakdanjesra kruha imeli. Spoštuite kmeta, tudi njesra ie Bos: rstvaril po svoji podobi, tudi on je Došten človek! Daimo mn, kar rau prre, bodimo pravični, ne oetavljaimo sebi palač, telegrafov in Sol, ne prižigajmo sebi svetilk, ko na vasi niti prsta pred noeom ne vidiš! Naj plača vsak kolikor more!«