M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)8
Miha kosi
Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? 
(Civitas Petouia, Carnium/Creina in druga 
centralna naselja neagrarnega značaja
v zgodnjem srednjem veku) (ii.del)
udk 904(497.4 kranj)”653”
kOSi Miha, dr., višji znanstveni sodelavec, 
Zgodovinski inštitut Milka kosa, Zrc saZu, 
si-1000, Ljubljana, novi trg 2,
kosi@zrc-sazu.si
Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? 
(Civitas Petouia, Carnium/Creina in druga 
centralna naselja neagrarnega značaja v 
zgodnjem srednjem veku), ii. del
Zgodovinski časopis, Ljubljana 64/2010 (141), 
št. 1-2, str. 8–44, cit. 133
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik sn. (de., 
sn., en.)
Ključne besede: kranj, zgodnjeurbane nasel-
bine, mesta, zgodnji srednji vek, visoki srednji 
vek 
kranj je poleg Ptuja najpomembnejša zgodnje-
urbana naselbina na slovenskem, z večstoletnim 
postopnim razvojem v pravo mesto. ogromno 
germansko in staroselsko grobišče 6. stoletja in 
odkrita velika cerkev s slovanskim grobiščem 
9.–11. stoletja pričajo o pomembni centralni 
naselbini. na domnevno gentilno središče kar-
niolcev 9. stoletja se je oprla tudi frankovska 
oblast. v 11. stoletju o pomenu kranja pričajo 
briksenske tradicijske notice škofa altwina, tu 
je bil najverjetneje sedež mejnega grofa kranj-
ske. v teku 12. stoletja je prišlo do socialne in 
urbanistične preobrazbe starega naselja v mesto 
nove dobe (1221 burgenses, 1256 civitas).
avtorski izvleček
udc 904(497.4 kranj)”653”
kOSi Miha, Phd, senior scientific Fellow, 
scientific research centre of the slovene aca-
demy of science and arts, si-1000, Ljubljana, 
novi trg 2, kosi@zrc-sazu.si
Pre-urban or Early urban Settlements? 
(Civitas Petouia, Carnium/Creina and Other 
Non-Agrarian central Settlements in the 
Early Middle Ages). Part ii.
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 64/2010 (141), no. 1-2, pp. 8–44, 
133 notes
Language: sn. (de., sn., en.)
key Words: kranj, early urban settlements, 
towns, early Middle ages, high Middle ages
in addition to Ptuj, kranj (Carnium/Creina/
Chreinburg) is the most important early urban 
settlement in the area of present day slovenia, 
that had evolved in the course of several centuri-
es into a true medieval town. the vast germanic 
and indigenous burial site dating from the 6th 
century and a church with a large slavic burial 
ground from the period between the 9th and the 
11th centuries both indicate the importance of 
the central settlement. in the 9th century this 
presumed center of the carniolan slavs also 
served as a base for the ruling Franks. Notitiae 
traditionum of Bishop altwin of Brixen from 
the second half of the 11th century are a good 
evidence of the significance of kranj, which 
at that time was probably also the seat of the 
margrave of carniola. during the 12th century, 
the old settlement transformed socially and 
urbanistically into a contemporary medieval 
town also in legal terms (1221 first mention 
of burgenses, 1256 civitas).
author’s abstract
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) | 8–44 9
carnium – chreina – civitas chreinburch
Poleg Ptuja, gotovo najpomembnejšega naselja celinske slovenije v obdobju 
od zgodnjega srednjega veka do 12. stoletja, ki smo ga predstavili v prvem delu 
razprave,1 moramo med večjimi naselbinskimi središči z vidno centralno fun-
kcijo na prvem mestu izpostaviti kranj, poznoantični Carnium.2 na pomolu nad 
sotočjem save in kokre, z naselbino že v halštatskem, latenskem in zgodnjem 
rimskem (avgustejskem) obdobju,3 je bila ob koncu antike izredno važna strateška 
postojanka nad prehodom čez savo, ki je zapirala dostop v Zgornjesavsko dolino. 
okrog 700 na Lajhu ob južnem robu naselja odkritih (domnevno okrog 1000) 
grobov vzhodnih gotov, Langobardov in staroselcev iz 6. stoletja priča o pomenu 
pripadajoče naselbine, nekropolo pa uvršča na prvo mesto kot največje odkrito 
vzhodnoalpsko grobišče tega časa.4 arheološke najdbe znotraj in okrog kasnejše 
župne cerkve sv. kancijana sredi naselja ter odkritje bližnje osmerokotne stavbe 
(morda krstilnice) kažejo na obstoj precej velike, verjetno še poznoantične cerkve.5 
tudi ostaline, odkrite ob prehodu čez reko onstran save (»križišče iskra«) pričajo o 
poznoantičnem cerkvenem objektu. Pripadajoči grobišči ob obeh cerkvah vsebujeta 
grobove staroselskega romaniziranega prebivalstva.6 
izredno strateško in prometno lego so za naselitev izkoristili tudi slovani. 
Močnejšo slovansko prisotnost v kranju je zaslediti od začetka 9. stoletja, ko je 
bila zgrajena na temeljih poznoantične tudi nova zgodnjesrednjeveška cerkev (sv. 
kancijana in tovarišev). okrog nje je bilo odkrito ogromno slovansko grobišče 
9.–11. stoletja, z okrog 1000 grobovi največje te vrste v vzhodnih alpah.7 to 
1 kosi, Predurbane, str. 289 sl.
2 Poznoantično ime kranja – Carnium, nam prinaša prvi šele anonimni geograf iz ravenne 
v svojem delu cosmographia, nastalem okrog leta 700, vendar se razmere, ki jih prikazuje, naj-
verjetneje nanašajo na gotsko obdobje v 6. stoletju. gl. štih, Kranjska (Carniola), str. 14 sl.
3 avguštin, Kranj, str. 14 sl.; sagadin, Zgodnjeantični Kranj, str. 71 sl.
4 ciglenečki, Kastel Karnij, str. 356 sl.; Pleterski, Karnij, str. 395 sl.; avguštin, Kranj, 
str. 23 sl.; Žontar, Zgodovina, str. 4 sl. o nekropoli stare, Kranj; povzetek izsledkov in nekatere 
nove ugotovitve pri knific, Vojščaki, str. 23 sl.; o politični sliki tega obdobja štih, Ozemlje, str. 
7 sl.; kos, Postanek, str. 239 sl.
5 Podrobno sagadin, Najstarejša cerkvena stavba, str. 37 sl.; Pleterski, Karnij, str. 396 sl.
6 sagadin, Kranj križišče Iskra, str. 66; Pleterski, Karnij, str. 395.
7 Pleterski, Karnij, str. 397; valič, Oris, str. 159 sl.; isti, Osnovna izhodišča, str. 88 sl.; isti, 
Staroslovanski Kranj, str. 417 sl.; kastelic, Staroslovanski Kranj, str. 38 sl.; avguštin, Kranj, 
str. 29 sl.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)10
najdišče vsekakor opravičuje sklep o pomembni pripadajoči naselbini. oživitev 
pomena centralno ležeče in dobro zavarovane lokacije na stiku save in kokre bi 
nedvomno lahko povezovali s plemenom karniolcev, ki so živeli v zgornjem Po-
savju, in jih k letu 820, ko jih je frankovska vojska ponovno podredila, omenjajo 
frankovski državni anali (Carniolenses, qui circa Savum fluvium habitant).8 Morda 
je kranj imel prvotno vlogo regionalnega plemenskega središča z odgovarjajočimi 
funkcijami.9 na večjo koncentracijo prebivalstva na območju kranja kaže tudi 
veliko slovansko pokopališče ob cerkvi sv. Martina na »križišču iskra« onstran 
save, kjer so začeli pokopavati kmalu po letu 800,10 in številna odkrita manjša 
slovanska grobišča v bližnji in daljni okolici: srednje Bitnje, drulovka (okrog 
cerkve sv. Mihaela), gorenja sava, Britof (okrog cerkve), suha, kokrica, Mlaka, 
Zgornje duplje, šmartno pri cerkljah (okrog cerkve sv. Martina), komenda (okrog 
cerkve sv. Petra), Mengeš.11 
Slika 1: Staro jedro Kranja na pomolu med rekama Savo (levo) in Kokro (desno). Na glavnem 
trgu je lepo vidna stara župnijska cerkev sv. Kancijana, okrog katere se je raztezalo veliko 
zgodnjesrednjeveško grobišče iz 9.–11. stoletja z več kot 1000 grobovi (Franciscejski kataster 
okrog 1825, Arhiv Republike Slovenije, AS 176, mapa L121, karta A5).
8 gradivo ii, št. 61; štih, Kranjska (Carniola), str. 16; isti, Ozemlje, str. 36 sl., 56.
9 tako tudi štih, Ozemlje, str. 37. Prim. ugotovitve o dobro arheološko raziskanem re-
gionalnem slovanskem središču iz 9.–10. stoletja gars–thunau v spodnji avstriji. gl. kosi, 
Predurbane, str. 292, op. 124.
10 odkopani del z 279 zgodnjesrednjeveškimi grobovi – od tega 30 staroselskih – je po 
oceni predstavljal polovico velikosti grobišča, torej je šlo za precej obsežno nekropolo. sagadin, 
Kranj križišče Iskra, str. 13, 66 sl.
11 gl. zemljevid pri valič, Vprašanja, za str. 112; isti, Arheološka raziskovanja, str. Xi, 
Xviii sl.; sagadin, Kranj križišče Iskra, str. 50, 68–69. 
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 11
tudi frankovska oblast 9. stoletja in tedanji razmah oglejske misijonarske 
dejavnosti med predniki slovencev sta se nedvomno oprla na centralno naselbino v 
kranju. to nakazujeta tipičen oglejski patrocinij sv. kancijana za centralno prafarno 
cerkev v kranju in frankovski kult sv. Martina pri cerkvi na grobišču onkraj save.12 
Zelo verjetno je kranj najpozneje v 9. stoletju dobil funkcijo upravnega, cerkvenega 
in gospodarskega središča karniole, jedra poznejše kranjske. arheološko gradivo 
tega časa kaže na močno kulturno (trgovsko-obrtno) središče, tesno povezano z 
ostalim vzhodnoalpsko–panonsko–jadranskim prostorom.13 najbrž je bil kranj že 
zgodaj utrjen, saj se je še poznosrednjeveško mestno obzidje v veliki meri nave-
zovalo na utrdbe poznoantičnega karnija.14 neko logično povezavo lahko vidimo 
tudi med pokrajinskim središčem v kranju in kastelom na gradišču nad Bašljem 
pri Preddvoru, okrog 10 km severno. tamkajšnje izjemne arheološke najdbe 
orožja, vojaške in konjeniške opreme iz 9. stoletja dokazujejo pomembno vojaško 
postojanko, ki je imela verjetno funkcijo nadzora prometnih povezav kranja prek 
gorskih prelazov – zlasti jezerskega – s koroško.15
novo obdobje v razvoju kranjske in z njo kranja je nastopilo z razširitvijo 
in utrditvijo oblasti nemškega cesarstva v tem prostoru po koncu madžarskih 
pohodov. v dveh darovnicah cesarja otona ii. iz leta 973, s katerima je freisinški 
škofiji podelil obsežne kraljeve posesti na kranjskem, jedro bodočega freisinškega 
loškega gospostva, kranjska že nastopa kot formalnopravno organizirana mejna 
krajina, podrejena oblasti koroškega vojvode (Carniola … quod vulgo Creina 
marcha appellatur).16 sedež v teh listinah imenovanega mejnega grofa Popona 
in kasneje waltila bi si težko predstavljali drugje kot v centralno ležečem, še z 
antičnimi utrdbami zavarovanem naselbinskem središču v kranju, ki je imelo 
obenem že uveljavljeno cerkveno funkcijo (cerkev z velikim grobiščem). tu se 
je verjetno razvil pravi centralni kraj gorenjske. v omenjeni freisinški listini 
iz novembra 973 je kot meja darovane kraljeve posesti navedena tudi via quae 
vocatur via Chreinariorum.17 nedvomno je šlo še za staro antično cesto, ki je iz 
smeri Ljubljane v ravni črti vodila preko sorškega polja proti kranju in se je po 
njem – regionalnem središču – tudi imenovala. na neko naselbinsko aglomeracijo 
in identiteto prebivalstva kranja lahko sklepamo tudi na osnovi formulacije, ki bi 
jo dobesedno prevedli kot »cesta kranjčanov«.18 
iz 11. stoletja so nam kljub izredno skopi ohranjenosti virov na voljo pisni 
dokumenti, ki posredno nakazujejo in utrjujejo domnevo o pomenu in različnih 
12 höfler, O prvih cerkvah, str. 10 sl., 24 sl.; isti, Gradivo, str. 229 sl.; sagadin, Kranj 
križišče Iskra, str. 68 sl.
13 valič, Staroslovanski Kranj, str. 421; isti, Oris, str. 161. s temi ugotovitvami se ujemajo 
tudi domneve o regionalnem središču izdelovanja nakita (delavnicah) v kranju. gl. sagadin, 
Kranj križišče Iskra, str. 48, 50.
14 sagadin, Rezultati, str. 10 sl.; Pleterski, Karnij, str. 395 sl. 
15 knific, Gradišče nad Bašljem, str. 398 sl.
16 do ii, št. 47, 66; gradivo ii, št. 444, 445. Podrobno o obeh listinah štih, Diplomatične, 
str. 301 sl. 
17 do ii, št. 66; gradivo ii, št. 445.
18 tako tudi kos, Starejša naselitev, str. 51.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)12
funkcijah kranja. to so tradicijske notice briksenskega škofa altwina (1049–1097). 
Pričajo o podelitvah posesti, ki so jih briksenski cerkvi zapuščali številni plemiči, 
med drugim na kranjskem in koroškem. kar 38 daritev je bilo v obdobju 1050–
1090 pred različnimi pričami izvedenih v kranju – actum Chreine.19 Čeprav se v 
dokumentih 10. in 11. stoletja s tem imenom kot marcha (pagus) Chreina imenuje 
mejna grofija kranjska – očitno sta ime marke in njenega sedeža sovpadala, čeprav 
sta dejansko različnega izvora20 – gre pri briksenskih tradicijah nedvomno za kranj 
in ne le za splošno oznako »na kranjskem«.21 to lahko sklepamo zlasti na osnovi 
štirih tradicij, ki se nanašajo neposredno na briksensko posest in loco Chreina. 
edina lokacija s tem imenom, ki pride v poštev, je centralno in (arheološko doka-
zano) veliko naselitveno središče gorenjske v kranju, ki se od začetka 13. stoletja 
pojavlja z imenom Creinburc. v prvi notici iz časa 1065–1077 je škof altwin po-
delil visokoplemenitemu henriku – zelo verjetno iz družine eppensteincev22 – in 
njegovi ženi vso briksensko posest in loco Chreina, vključno s fevdi klerikov in 
ministerialov (cum clericorum ministerialiumque beneficiis) – gl. sliko 2.23 šlo je 
za utrdbo v naselbini in drugo pripadajočo posest, kot je razvidno iz druge listine, 
s katero sta nekaj let zatem henrik in žena škofu vrnila quandam munitionem loco 
Chreine sitam taleque praedium …, kar sta nekoč dobila od škofa v doživljenjski 
užitek.24 kasneje jima je altwin še drugič podelil v uporabo munitionem quam in 
loco Chreine possedit ac praedia mancipiaque25 – utrdbo v kranju s pripadajočo 
posestjo in podložniki – kar je od henrikove vdove dobil nazaj po njegovi smrti med 
1075–1090.26 Med letoma 1085 in 1090 je tudi neki svobodni slovan (ingenuus) 
vencegoj daroval Briksnu svojo posest in loco Chreina.27 
19 tB, št. 126, 133, 137, 138, 139, 145, 146, 166, 175, 211, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 
223, 291, 305, 306, 307, 308, 311, 320 321, 322, 323, 324, 334, 348, 352, 353, 359, 379, 380; 
gradivo iii, št. 159, 162, 164, 165, 166, 168, 209, 214, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 
302, 305, 306, 307, 308, 309, 310, 311, 312, 313, 314, 316, 368, 369, 370, 372, 377, 378. Prim. 
albertoni, Začetki, str. 49 sl.
20 Prim. štih, Kranjska (Carniola), str. 14; isti, Prva omemba, str. 25.
21 Pri navedbi kraja pravnega dejanja gre vedno za locus, neko natančno imenovano 
lokacijo. ostale briksenske tradicije so bile izpeljane na primer actum Steine (kamen v 
Podjuni), actum Brixine (Briksen). Zato se actum Chreine nikakor ne more nanašati le 
na pokrajinsko oznako kranjske, ali na Bled, kot je mislil redlich v tB, op. pri št. 126. 
še manj zadovoljiva je rešitev Franca kosa, ki je to ime enačil s kranjsko goro!? gl. 
gradivo iii, op. pri št. 159 in 244. Prim. štih, Prva omemba, str. 25 in op. 220; dopsch, 
Meyer, Von Bayern nach Friaul, str. 352; giesler, Der Ostalpenraum, str. 320. 
22 o identiteti henrika argumentirano dopsch, Meyer, Von Bayern nach Friaul, str. 351 
sl.; štih, Prva omemba, str. 28; isti, Lastniki, str. 30 sl., 44 sl.
23 tB, št. 228; gradivo iii, št. 244; albertoni, Začetki, str. 56–57; štih, Prva omemba, str. 
25 in op. 284. 
24 tB, št. 236; gradivo iii, št. 258.
25 tB, št. 237; gradivo iii, št. 259.
26 tB, št. 282; gradivo iii, št. 299.
27 tB, št. 353; gradivo iii, št. 370.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 13
Slika 2: Tradicijski kodeks briksenskega škofa Altwina iz druge polovice 11. stoletja. Prelat okrog 
1065/77 podeljuje visokoplemenitemu Henriku (Eppensteinu) in njegovi ženi Wezali v doživljenjski 
užitek posest v Kranju skupaj s fevdi klerikov in ministerialov, zakonca pa mu prepuščata med 
drugim svojo posest v Ratnju (Artegna) v Furlaniji. Na spodnji sliki detajl glede posesti v Kranju 
(Staatsarchiv Bozen, BAB, Hs. 146, fol. 50-51).
na osnovi teh virov lahko zaključimo, da je imela briksenska škofija v 
kranju večjo posest z utrdbo, pod katero so sodili podložniki – morda prebivalci 
dela naselja – in fevdi v naselbini, ki so jih posedovali kleriki in ministeriali. Med 
pričami tradicij, izpeljanih v kranju, lahko poleg imen, ki nedvomno predstavljajo 
potujoče briksenske uradnike in se pojavljajo v škofijskih središčih od Briksna 
do kranja, najdemo tudi imena, ki se pojavljajo izključno (Ezeman 13-krat) ali 
pretežno v kranju (Orendil 11-krat, plemeniti Gundram 10-krat, svobodni Mazili 
6-krat, Preslav 6-krat, bivši servus Sinzo 4-krat, Adalwart 3-krat, svobodni Adalfrit 
3-krat – imel je sinova Ivana in Preslava, plemenita Ivan 3-krat in Nebkor 3-krat). 
kot je razvidno, so nekateri označeni kot svobodni (liber, libertus, ingenuus), drugi 
kot plemeniti (nobilis oz. ingenuus) ali kot ministeriali (ministeriales; de familia). 
verjetno je vsaj v nekaterih primerih šlo za pomembnejše prebivalce kranja, da 
so jih pogosto pritegnili za priče daritev. tudi nekaj briksenskih ministerialov je 
bilo najtesneje vezanih na kranj, kjer se Mantwin kot priča pojavlja kar 12-krat, 
Altger 8-krat in Albger 5-krat. Posebej zanimivo je, da sta bila Mantwin in albger 
ministeriala, ki ju je Briksnu daroval zgoraj omenjeni plemeniti henrik,28 več 
desetletij posestnik kranjske utrdbe in dela naselbine, in oba se nato v tradicijskih 
28 tB, št. 240b; prim. kos, Naselitev Gorenjske, str. 14.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)14
noticah kot priči pojavljata izključno v kranju. očitno sta bila prebivalca naselbi-
ne in morda lahko v njiju prepoznamo ministeriale, ki so bili v altwinovi daritvi 
omenjeni kot posestniki v kranju.29 kot kranjske prebivalce lahko domnevamo tudi 
tiste osebe, ki v tradicijah nastopajo le po enkrat ali dvakrat izključno v kranju – 
plemeniti Winrih, Motger, Beruvart in slovani: Zebebor, Radoh, Janiz, Zloslav, 
Juvan, Nenadej, Welechne, Semiko, Wekewoj. očitno gre za prebivalce, ki so bili 
kot priložnostne priče v domačem okolju pritegnjeni k pravnemu dejanju.30 da so 
tudi tisti, ki so imeli izkazana zemljišča drugod po gorenjskem, lahko imeli eno od 
bivališč v kranju, kaže svobodni (plemeniti) slovan vencegoj, posestnik v Zgoši in 
Želečah pri Bledu, ki je imel še do konca 11. stoletja zemljišče v kranju in enkrat 
tu nastopa tudi kot priča (gl. sliko 3). omenimo naj še tradicijo, s katero je slovan 
domoslav škofu altwinu prepustil curtiferum unum z dvema zgradbama ter nekaj 
obdelovalne zemlje, brez natančnejše navedbe lokacije.31 glede na to, da sta bili 
daritev in investitura v posest izvedeni v kranju vpričo tipičnih kranjskih prič, 
kot smo jih spoznali zgoraj (ezeman, Mantwin, altger, sinzo), moramo dopustiti 
možnost, da je šlo za parcelo oz. zgradbi v sami kranjski naselbini. omemba kle-
rikov kot koristnikov zemljiške posesti v kranju kaže morda celo na neko organi-
zirano cerkveno kongregacijo, ki bi jo lahko povezovali z briksenskim upravnim 
središčem v kranju, in ne zgolj običajni personal župnije, o čemer pa žal nimamo 
nobenih drugih indicev.
Slika 3: Svobodni Slovan (ingenuus) Vencegoj, morda kosez, škofu Altwinu okrog 1085/90 
prepušča svojo posest v Kranju (tale predium quale in loco Creina possedit). Pravno dejanje 
je bilo izvedeno v Kranju, kot dokazuje pripis na robu (actum Chreine), med pričami pa sta 
navedena tudi Kacili (Kocelj?) in briksenski ministerial Mantwin. Vencegoj se v še eni tradiciji 
pojavlja kot priča v Kranju, kjer je morda prebival. Tradicijski kodeks briksenskega škofa Altwina 
(Staatsarchiv Bozen, BAB, Hs. 146, fol. 85’).
29 o vlogi ministerialov v zgodnji meščanski naselbini prav na primeru Briksna v 12.–13. 
stoletju gl. Pfeifer, Ministerialität, str. 131 sl.
30 gl. izčrpno analizo prič pri nabergoj, Poskus, str. 168; prim. kos, Naselitev Gorenjske, 
str. 12 sl.
31 tB, št. 320; gradivo iii, št. 310.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 15
socialna in posestna sestava naselbine je bila zelo pestra, kar je splošno ugo-
tovljena značilnost zgodnjih neagrarnih naselbin tega časa.32 Podložniki, svobodni 
in plemeniti slovanskega rodu (s slovanskimi in nemškimi imeni), nedvomno tudi 
že germanski priseljenci (zlasti briksenski ministeriali) in kleriki so verjetno skupaj 
sestavljali prebivalstvo kranjske naselbine. s temi ugotovitvami lahko povežemo 
tudi značilnosti z grobišča okrog župne cerkve, kjer se slovansko opredeljeni pri-
datki pojavljajo še večji del 11., morda celo do 12. stoletja, obenem pa je precej 
sočasnih grobov tudi brez kulturnih pridatkov.33 škofijska posest – verjetno utrdba 
– v kranju kot središču mejne grofije je bila izbrana lokacija, kjer so se izvajale 
zemljiške transakcije v korist Briksna, in ne Bled, kasnejše središče briksenskega 
zemljiškega gospostva na kranjskem.34 kranj je bil v času škofa altwina, v drugi 
polovici 11. stoletja, po pogostosti briksenskih tradicij med 54 kraji na tretjem 
mestu, takoj za Briksnom in aufhofnom na tirolskem in pred tirolskim rasenom 
in koroškim kamnom (stein) v Podjuni. Po skupnem številu zapisanih prič je 
bil na drugem, po povprečnem številu prič na listino pa na tretjem mestu, kar bi 
posredno lahko imeli za kazalec večjega naselbinskega središča. omenjenih pet 
lokacij izrazito prednjači med vsemi ostalimi kraji tradicij in so očitno imele v 
briksenski upravi značaj pomembnih »centralnih krajev«, središč škofove oblasti 
in uprave.35 tu so se ob dokumentiranih pravnih dejanjih, a nedvomno ne le tedaj, 
zbirali in srečevali ljudje z raznih koncev gorenjske, domnevamo lahko obstoj 
raznih objektov za bivanje in oskrbo, nedvomno tudi trgovanje. verjetno kranj ni 
bil v celoti briksenski, temveč le del naselbine. kje je stala utrdba s pripadajočim 
arealom, arheološko še ni ugotovljeno. škofijsko naselbino si hipotetično lahko 
predstavljamo kot utrdbo (utrjeni dvor?) s pripadajočim neagrarnim naseljem, kjer 
so delovali raznovrstni obrtniki in se je trgovalo.36 o ureditvi takšnega centralnega 
neagrarnega središča so imeli škofje obilo izkušenj iz Briksna, kjer je v času škofa 
altwina med 1085–1097 poleg utrjene škofijske že obstajala tržna naselbina, v kateri 
je na primer eno zemljišče (aream unam in mercato foris urbem sitam) posedoval 
zlatar chono. to zemljišče je škof v zamenjavo podelil nekemu svobodnemu Fri-
deriku37 (kot zanimivost – pri tej tradiciji sta pričala plemeniti ratkis in ministerial 
Lantfrid, ki ju zasledimo kot priči tudi malo prej v kranju). naselje je bilo torej 
razdeljeno na parcele, na katerih so bili naseljeni tudi (nesvobodni?) obrtniki. Med 
letoma 1115–1125 je bil del briksenske naselbine že obzidan, imenovan civitas – 
škof je nekemu dekanu podelil aream unam infra civitatem ante portam – v nekaj 
virih pa se omenja tudi murus civitatis.38 vsaj v nekem omejenem obsegu si tako 
ureditev nedvomno lahko predstavljamo tudi v briksenskem delu kranja. kaj se 
32 gl. poglavje o Ptuju v kosi, Predurbane, zlasti str. 321 sl.
33 valič, Osnovna izhodišča, str. 93 sl.
34 o nastanku in razvoju briksenskega gospostva Bled štih, Prva omemba, str. 20 sl., 27 
sl.; isti, Izvor, str. 45.
35 nabergoj, Poskus, str. 23, 84, 147; prim. giesler, Der Ostalpenraum, str. 320.
36 Prim. avguštin, Novejša raziskovanja, str. XXXviii sl.; isti, Kranj, str. 33 sl.
37 tB, št. 385: … aream unam in Brixinensi mercato foris urbem sitam quam Chono aurifex 
tunc temporibus possederat … tradidit. Prim. tavernier, Grundherrschaft, str. 90 sl.
38 tB, št. 428, 435, 467, 473. Prim. tavernier, Grundherrschaft, str. 93 sl.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)16
je zgodilo s tukajšnjo škofijsko naselbino, nam obstoječi viri ne poročajo, vendar 
briksenska posest v kranju kasneje ni nikdar več izkazana.39 težišče se je preneslo 
bolj na sever gorenjske, z novim središčem na blejskem gradu, kjer se je z aron-
dacijami zlasti v teku 11. stoletja oblikovalo bolj ali manj zaključeno zemljiško 
gospostvo.40 Posest v kranju, ki je za škofe s tem izgubila centralno funkcijo, so 
morda odprodali. 
ali je v času škofa altwina imel v kranju sedež tudi relativno pogosto omenjeni 
kranjski in istrski mejni grof ulrik iz rodu weimar-orlamünde, se ne da dokazati. 
je pa njegova posest prav na osnovi briksenskih tradicij dokazana na severnem 
gorenjskem v širši okolici kranja – v Lešah in Bistrici pri tržiču, v Begunjah, 
dvor na Bledu.41 eno od daritev Briksnu je enkrat med letoma 1060–1070 tudi sam 
izpeljal v kranju (actum Chreine) – gl. sliko 4.42 
Slika 4: Kranjski mejni grof Ulrik Weimar–Orlamünde (marchio Odalricus) okrog 1060/70 
podarja škofu Altwinu svoj dvor in pol orala na Bledu. Donacija je bila izvedena v Kranju 
(actum Chreine), med pričami pa je bil tudi Slovan Radoh, ki se v tradicijah nekajkrat pojavlja 
izključno v Kranju. Tradicijski kodeks briksenskega škofa Altwina (Staatsarchiv Bozen, BAB, 
Hs. 146, fol. 33).
druga cerkvena institucija s prisotnostjo in dejavnostjo v kranju v 11. sto-
letju je bil poleg Briksna nedvomno oglej. oglejski cerkvi gre na prvem mestu 
pripisati cerkveno aktivnost. kranjska pražupnija, ki je prvotno očitno zajemala 
široko območje severno od mesta do karavank, z izrazitim oglejskim patrocinijem 
sv. kancijana in pripadajočim velikim grobiščem, je bila celotno obdobje do konca 
srednjega veka v popolni upravi ogleja, celo ena elitnejših župnij, kamor so nastav-
ljali ugledne klerike.43 Čeprav nimamo o župniji v kranju do 13. stoletja v pisnih 
39 dušan kos domneva, da je Briksen obdržal utrdbo v kranju do srede 13. stoletja in s 
tem povezuje leta 1247 omembo gebharda, ki je bil miles de Chrainburch in naj bi bil brik-
senski človek. kos, Vitez in grad, str. 164. vendar gebhard nastopa v krogu plemiških prič 
različne provenience s širše gorenjske in ni nikakršnih argumentov, da bi bil briksenski miles, 
zato hipoteza o briksenski utrdbi v kranju v tem času nima trdnejše opore. Listina objavljena 
v uBk ii, št. 141.
40 o tem podrobno albertoni, Začetki, str. 53 sl.; štih, Prva omemba, str. 27 sl.; Bizjak, 
Razvoj, str. 111 sl.
41 tB, št. 74, 137, 166; gradivo iii, št. 143, 164, 209.
42 tB, št. 166; gradivo iii, št. 209; albertoni, Začetki, str. 55.
43 höfler, O prvih cerkvah, str. 24 sl; isti, Gradivo, str. 229 sl., 244.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 17
virih nobenega podatka, o oglejski aktivnosti ne gre dvomiti. dejavnost patriarhov 
v cerkvenih zadevah na kranjskem, v neposredni bližini kranja, je nesporno do-
kazana že v 11. in zlasti 12. stoletju. Že med letoma 1063 in 1068 se je patriarh 
rabengar v tolminu pogajal z briksenskim škofom altwinom in mu v zameno za 
briksenske desetine v patriarhatu in dve kmetiji v Begunjah prepustil desetino od 
oglejskih posesti na kranjskem (decimas ex cuncto eius predio in Carniolo).44 Leta 
1074 sta se patriarh sigehard in freisinški škof ellenhard dogovarjala glede desetin 
in oglejske jurisdikcije pri cerkvah na freisinškem škofjeloškem gospostvu. škof 
je patriarhu v odkup desetin prepustil dve kmetiji, ki sta sodili pod njegov dvor v 
Loki.45 v 12. stoletju pa viri dokazujejo patriarhovo urejanje cerkvenih razmer v 
okviru župnije v vodicah (ok. 1118),46 pri cerkvah v Preddvoru (1154) ter cerkljah 
in velesovem (1163).47 na osnovi teh in nekaj virov iz prve polovice naslednjega 
stoletja je razvidno, da je imel oglej cerkveno upravo pri že obstoječih župnijah 
v vodicah, cerkljah in šenčurju, cerkev v Preddvoru pa je sodila pod (oglejsko) 
župnijo v kranju, ki pa je šele 1226 z župnikom (plebanus de Crainburg) prvič 
tudi izrecno omenjena.48 kljub pozni omembi pa arheološko dokazana starost 
kranjske cerkve in zgodnje ogromno (cerkveno!) grobišče evidentno kažejo, da je 
šlo nedvomno za prvotno in najstarejše cerkveno središče gorenjske, ki je bilo – 
glede na oglejski patrocinij sv. kancijana – že zelo zgodaj tudi v oglejski upravi. 
glede na tak pomen lahko cerkveno naselbino okrog stare kranjske cerkve morda 
upravičeno smatramo kot enega jeder v zgodnjem razvoju mesta.49
vprašanje je, ali je poleg uprave župnije oglej v 11.–12. stoletju posedoval 
tudi naselbino v kranju ali njen del? kot lahko retrogradno sklepamo na osnovi 
listine iz leta 1261, je bil kranj uradni fevd, ki je nekoč sodil k mejnogrofovski 
oblasti na kranjskem. v tem dokumentu je namreč patriarh gregor de Montelongo 
investiral koroškega vojvodo ulrika iii. spanheima v legale feudum de Crenenburch 
et tota iurisdictio marchie Carniole.50 dejansko je bil oglejski patriarh že od konca 
11. stoletja, po smrti mejnega grofa ulrika, uradni mejni grof – kranjsko je leta 
1077 (ponovno 1093) prejel iz rok cesarja henrika iv.51 domnevali bi lahko, da je 
imela tudi oblast nad kranjem od konca 11. stoletja oglejska cerkev. Morda je bilo 
prav povečanje vpliva ogleja vzrok za umik briksenskih škofov iz kranja. vendar 
pa zija v virih glede kranja ravno za 12. stoletje (skoraj) popolna luknja. niti en 
dokument nam ne dokazuje oglejske oblasti ali dejavnosti v kranju in tudi kranjska 
se celo stoletje ne omenja kot mejna grofija, dokler ni 1208 – ko mu je bila kranjska 
44 tB, št. 183; gradivo iii, št. 227. 
45 uBk i, št. 50; gradivo iii, št. 284.
46 kos, Žontar, Neznana listina, str. 236 sl.
47 uBk i, št. 111, 128; gradivo iv, št. 323, 462.
48 uBk ii, št. 48, 49, 103; gradivo v, št. 449, 450, 699; höfler, Gradivo, str. 231 sl., 241, 
249; Žontar, Zgodovina, str. 50 sl.
49 tako avguštin, Novejša raziskovanja, str. XXXviii sl.; isti, Kranj, str. 33, 37.
50 Mdc iv/1, št. 2761; uBk ii, št. 290.
51 dh iv, št. 296, 432; uBk i, št. 52, 59; gradivo iii, št. 331, 400. nazadnje o tem izčrpno 
štih, Oglejski patriarhi, str. 40 sl.; isti, Kranjska v času Andeških, str. 18 sl.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)18
odvzeta – v posesti pokrajine izpričan istrski mejni grof henrik andeški.52 kdo je v 
12. stoletju vladal kranju in kranjski? to vprašanje je za našo tematiko še posebej 
odločilnega pomena, ker je očitno kranj ravno v tem obdobju kot star centralni kraj 
doživel urbano transformacijo v pravo srednjeveško mesto. Leta 1221 se namreč 
v originalni listini, s katero je bil razsojen spor zaradi neke posesti v goričah pri 
golniku, kot priče omenjajo kranjski meščani: Bernhard, eberhard in volbert, bur-
genses de Creinbvrc.53 termin burgenses pa je izraz, ki je nedvoumno označeval 
socialno kategorijo svobodnih meščanov54 in dokazuje prebivalce urbane naselbine 
v kranju, ki je s tem virom tudi prvič posredno izpričana. Pravna in urbanistična 
preobrazba naselja v »pravo« srednjeveško mesto pa je bila tako zapleten proces, 
da je moral potekati na pobudo oz. pod vodstvom nekega mestnega gospoda, ki jo 
je izvedel na osnovi svojih izkušenj in vzorov oz. modelov.55 Mestnega gospoda je 
kranj vsekakor moral imeti. ker neposredne oglejske oblasti nad kranjem v virih 
12. stoletja ni zaslediti, se je v zgodovinopisju utrdilo mnenje, da je oglej pode-
ljeval mejno grofijo in z njo kranj v fevd svojim namestnikom in kot taki naj bi jo 
najkasneje v drugi polovici 12. stoletja dobili grofje andeški.56 Če se ne spuščamo 
v argumente za ali proti, oziroma v pomanjkljivosti te interpretacije, ostaja dejstvo, 
da se leta 1141 vovbrški grof Popon i. – domnevno v funkciji oglejskega namest-
nika – v listini glede neke salzburške posesti na kranjskem med pričami imenuje 
kot comes Poppo de Creine, najverjetneje po središču mejne grofije kranju.57 kljub 
pomanjkanju jasnih virov ostaja ena od možnosti, da so po podelitvi mejne grofije 
konec 11. stoletja oglejski patriarhi sami v kranju kot njeni pertinenci in izredno 
pomembnem starem centralnem kraju izpeljali »ustanovitev« mesta. kot deželni 
gospodje v Furlaniji, ki je sodila v krog starih urbaniziranih sredozemskih pokra-
jin, so imeli obilo izkušenj, in njihova aktivnost pri razvoju tamkajšnjih urbanih 
naselbin je dokazana tudi z viri. v letih 1136–1137 je pravna meščanska ureditev 
izpričana v ogleju, kjer je patriarh Peregrin proštu in kapitlju iz koroške krke 
podelil v fevd curtem unam in civitate Aquileiensi iuxta forum sitam, torej dvor 
(= parcelo z zgradbo) ob mestnem trgu, in sicer cum omni forensi iure.58 še bolj 
52 nazadnje in z novo interpretacijo komac, Od mejne grofije, str. 64 sl.; prim. štih, Oglejski 
patriarhi, str. 43 sl.; isti, Kranjska (Carniola), str. 20 sl.
53 Mdc iv/1, št. 1829; uBk ii, št. 42; gradivo v, št. 348.
54 stoob, Kartographische Möglichkeiten, str. 24; schlesinger, Burg und Stadt, str. 138 sl; 
knittler, Städtewesen, str. 491; jakobs, Stadtgemeinde, str. 32; Marckhgott, Zur Bezeichnung, 
str. 226 sl.; Zwitter, K predzgodovini, str. 227 sl.
55 Prim. avguštin, Novejša raziskovanja, str. XL sl.; isti, Kranj, str. 39 sl. 
56 drugače komac, Od mejne grofije, str. 64 sl. 
57 uBst i, št. 208; gradivo iv, št. 169; prim. štih, Oglejski patriarhi, str. 46. 
58 Mdc i, št. 84; gradivo iv, št. 108. Z ius forense je bil nedvomno mišljen meščanski 
pravni status zemljišča, posedovanje po meščanskem pravu, zvezano z določenim plačilom 
mestnemu gospodu (cenzus). Prim. listino iz 1166, ko je samostan seckau v Fischauu, trgu 
štajerskega mejnega grofa, kupil curtim unam, za kar je bil mestnemu gospodu dolžan annuatim 
ius forense quod uulgo purchreht appellatur … (uBst i, št. 499). celoten kompleks zemljišča 
s to pravico je bil v ogleju predan v fevd krškemu kapitlju, ki ni bil več dolžan plačila cenzusa 
patriarhu. to potrjuje potrditev tega privilegija s strani patriarha ulrika leta 1169, ko je določil, da 
krški kanoniki … ab omni … forensi censu liberi permaneant. Mdc i, št. 258. Prim. o podobnih 
razmerah na Ptuju leta 1203 v kosi, Predurbane, str. 326.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 19
zgovoren je primer Čedada – kot pri kranju gre za centralni kraj z večstoletnim 
razvojem – ki mu je patriarh ulrik ii. leta 1176 potrdil pravi mestni privilegij, 
podeljen naselbini že od patriarha Peregrina (torej med 1132–1161).59 Privilegij 
je vseboval vse osnovne pravne kategorije izoblikovane urbane naselbine: občino 
meščanov (universi cives Austriae Civitatis), pravico do javnega trgovanja (forum 
publicum), meščansko pravno ureditev naselbine (jura fori) z zagotovljenim dednim 
zakupom parcel za letno plačilo cenzusa in s pravico do svobodnega razpolaganja,60 
gospodarske privilegije (oprostitev plačevanja mitnine za habitatores), patriarhu je 
bila pridržana le sodna oblast nad prebivalci (iustitia). neko podobno preureditev 
oglejskega središča v kranju, ki je nedvomno tedaj že vzdrževal stike z ostalimi 
oglejskimi središči v Furlaniji (zlasti Čedadom), vsekakor lahko dopustimo. 
glede na to, da dejansko v virih pred letom 1261 ni niti najmanjšega namiga, 
ki bi neposredno povezoval oglejskega patriarha z naselbino v kranju, je po mojem 
mnenju verjetnejša možnost, da so mesto v drugi polovici 12. stoletja razvijali 
grofje andeški.61 ti so do naselbine lahko prišli kot dokazani dediči mejnih grofov 
weimar-orlamünde, od katerih so najverjetneje prevzeli tudi veliko gospostvo 
s središčem v kamniku.62 kot ena vodilnih bavarskih plemiških družin te dobe 
so imeli obilo vzorov in izkušenj. v tem času so bili ustanovitelji vrste urbanih 
naselbin na Bavarskem in Frankovskem,63 v innsbrucku na tirolskem64 kot tudi 
v kamniku in slovenj gradcu.65 Po kamniku so se že sredi 12. stoletja občasno 
imenovali comes de Stain (prvič ok. 1145).66 Za andeško udejstvovanje pri razvoju 
kranja bi govorila predvsem podoba na grbu – orel – ki kot simbol mesta ned-
vomno izvira iz neke plemiške rodbine in je po prevladujočem mnenju prevzet z 
grba andeških (pred 1228).67 vendar uganke o kranjskih mestnih gospodih v 12. 
stoletju in »ustanoviteljih« mesta verjetno nikoli ne bo moč dokončno razrešiti. 
sem pa z zgornjimi primeri nakazal dve verjetni smeri vplivov na urbanizacijo na 
slovenskem. nosilci novosti in novih modelov organiziranja centralnih neagrarnih 
krajev pri nas so bili v prvi vrsti bavarsko in drugo nemško visoko plemstvo, po-
gosto s posestmi tako v matični pokrajini na severu, kjer so imeli obilo vzorov, kot 
v jugovzhodnih obmejnih pokrajinah, kamor so te modele lahko prenašali (zlasti 
andeški, otokarji, spanheimi, Babenberžani), ter bavarski škofje s sedeži v urba-
59 de rubeis, Monumenta, st. 597 sl.; rg i, št. 264; gradivo iv, št. 571 (le skop regest). 
60 … ut negotiatores ibi domos habentes, quisque pro uno passu de terra nostra, quam 
occupavit, duos denarios Friesacensis monetae singulis annis … persolvant … eamdem terram 
hereditario jure ipsi et heredes ipsorum habeant vel quibuscumque ipsi et herede eorum dare, 
commutare, vendere voluerint, liberam potestatem et licentiam habeant. Prav tam.
61 v andeških vidi ustanovitelje mesta kranj tudi cene avguštin, ki pripisuje bistveno 
vlogo mejnemu grofu henriku iv. (1204–1228). avguštin, Kranj, str. 40.
62 gl. komac, Od mejne grofije, str. 52 sl., 183.
63 gl. dippold, Die Städtegründungen, str. 183 sl.; herrmann, Zu den Stadtrechtsver-
leihungen, str. 179 sl.
64 Ausgewählte Urkunden, št. 21, 37; hye, Innsbruck, str. 10 sl. 
65 gl. kosi, Začetki mesta Slovenj Gradec, str. 138 sl., 147 sl. 
66 Mdc iii, št. 770, 1377/1; gradivo iv, št. 195, 235.
67 otorepec, Srednjeveški pečati, str. 74; komac, Od mejne grofije, str. 183.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)20
nih središčih z že večstoletnim razvojem (salzburg, Freising, Bamberg).68 drugo 
žarišče urbanizacije pa je bila verjetno bližnja Furlanija, s katero so nedvomno že 
dolgo obstajali raznovrstni intenzivni stiki – na prvem mestu gre omeniti stoletne 
cerkvene povezave z oglejem – od koder bi kot nosilce vzorov in modelov lahko 
domnevali oglejske patriarhe in grofe goriške.
najverjetneje se je kranj v teku 12. stoletja – v nemajhnem obdobju sto let, za 
katera nimamo nobenih virov – razvil v »pravo« srednjeveško meščansko naselbino, 
ki jo dokazujejo leta 1221 omenjeni meščani. srednjeveška urbanizacija pa je bila 
kompleksen proces, ki je vključeval na eni strani socialno komponento (oblikovanje 
novega socialnega sloja meščanov in tozadevne ukrepe mestnega gospoda), pravni 
vidik te nove socialne skupine (posebno pravo) kot tudi tehnično-urbanistične 
ukrepe, ki so v oblikovnem pogledu ustvarjali popolnoma novo naselbinsko obli-
ko. ta je bila neposredno zvezana z novimi načini (meščanskega) življenja in je 
imela odgovarjajoč izraz v bivalni kulturi oziroma v (postopno?) novih oblikah 
bivalnih zgradb. kot je splošno znano in so prepričljivo pokazale tudi inovativne 
nove študije erwina reidingerja na mnogih avstrijskih primerih, je šlo pogosto za 
izredno natančne, velikopotezne in predvsem izjemno načrtno izpeljane tehnične 
postopke, ki so vključevali izmere zemljišč, parcelacijo, opredelitev mestnih arealov 
za različne namene (tržni prostor, kultni prostor, obrtniški predeli ...).69 tudi viri 
12.–13. stoletja pogosto govorijo o fora nova, civitates novae, oppida nova, nova 
plantatio ..., povezano z izrazi kot construere oziroma aedificare, facere, fundare, 
locare in podobno, ki očitno odražajo ta intenzivni novi proces. najpogosteje 
je šlo za zasnovo in gradnjo novega naselja na praznem, do tedaj neposeljenem 
zemljišču poleg starejšega, že obstoječega naselja, ki je lahko že prej doseglo cen-
tralno vlogo in določen neagraren, zgodnjeurban značaj (pri nas npr. škofja Loka, 
slovenj gradec, gorica, Lož70). v takšnih primerih je razvoj jasen in na primeru 
Loža leta 1341 tudi izjemno lepo dokumentiran z listino o preselitvi naselbine.71 
Manj jasen in posebej zanimiv pa je ta proces v primerih, ko je bil star centralni 
kraj urbanistično in pravno »prestrukturiran« in preoblikovan tako rekoč na istem 
arealu stare naselbine – in ravno to imamo pri kranju in Ptuju. najverjetneje je šlo 
tudi v zgoraj omenjenem primeru Čedada, središča s kontinuiteto iz antike, za neko 
tehnično-urbanistično preobrazbo naselbine, kateri je sledila uvedba sodobne pravne 
ureditve (»mestne pravice«). Za takšen proces preobrazbe, »urbane transformacije« 
starih centralnih krajev, ki so lahko že prej dosegli zgodnjeurbano razvojno stopnjo, 
imamo v celotnem evropskem prostoru sicer izredno malo virov, zato so kakršnekoli 
analogije toliko vrednejše. dva primera z zelo ugodno strukturo ohranjenih virov – 
68 gl. dopsch, Zur topographischen, str. 61 sl.; kosi, Začetki Škofje Loke, str. 98 sl. tudi 
avguštin omenja vplive na razvoj in išče paralele k tlorisni zasnovi kranja v bavarskih mestih. 
avguštin, Kranj, str. 46 sl.
69 gl. reidinger, Mittelalterliche Gründungsstädte, str. 1 sl.; nitz, Ettlingen – Eppingen, 
str. 73 sl.; pronicljiva in problemsko zastavljena razprava tudi Meckseper, Zur Typologie, str. 51 
sl.; starejša, a še aktualna študija iz leta 1957 reincke, Über Städtegründung, str. 331 sl.
70 gl. kosi, Začetki mesta Slovenj Gradec; isti, Začetki Škofje Loke; isti, Nastanek mesta 
Gorica, str. 171 sl. številni primeri pri Fischer, Die Siedlungsverlegung.
71 gl. kosi, Nastanek mesta Gorica, str. 180.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 21
mesti ardres v severni Franciji in Lippstadt v westfaliji – omogočata podrobnejši 
vpogled v proces in zadevne velikopotezne ukrepe mestnih ustanoviteljev v 12. 
stoletju.72 Podoben proces, povezan tudi z vpeljavo nove pravne ureditve (nemško 
mestno pravo), je bil pogost pri številnih starih podgrajskih naselbinah, izvirajočih 
iz 10.–11. stoletja, na primer na Češkem in Moravskem, v šleziji, na Poljskem, 
in je tudi arheološko vedno bolje dokumentiran.73 tamkajšnji primeri nam lahko 
služijo kot analogija in ilustracija verjetno zelo podobnega razvoja v nekaterih 
naših središčih. kaj je ta proces dejansko pomenil, imamo v primeru krakova – 
kjer je bilo v staro zgodnjeurbano aglomeracijo leta 1257 umeščeno novo načrtno 
ustanovljeno urbano jedro po nemškem pravu – izjemno lepo dokumentirano tudi s 
pisnimi, kronikalnimi viri. anali krakovskega stolnega kapitlja za to leto poročajo, 
da so bili ob podelitvi nemškega prava novi naselbini spremenjeni položaj trga, 
hiš in parcel – situs fori ... et domorum et curiarum immutatur.74 kronist jan 
długosz pa je kasneje (15. stol.) še natančneje opisal ta proces. s strani vojvode 
postavljeni odvetnik naj bi mestno zasnovo, ki je bila nenačrtna, s hišami, stoječimi 
brez reda, preoblikoval (translocat et transmutat), pri čemer je najprej zasnoval 
trg in nato glede nanj enakomerno še ulice.75 celoten areal je bil načrtno razpar-
celiran na areae oziroma curiae kot temeljne pravno-posestne enote, podeljene 
v zakup za letno plačilo (cenzus). natančno razmejene parcele pravilnih oblik s 
hišo, bivališčem za služinčad in gospodarskim poslopjem pa so bile v nekaterih 
starih centralnih krajih (npr. wrocław) arheološko ugotovljene že za konec 11. 
oziroma za 12. stoletje – torej nekih načrtnejših, pravilnih zasnov naselbinskega 
areala sploh ne moremo povezovati izključno s kasnejšimi pravno izoblikovanimi 
meščanskimi naselbinami po nemškem pravu. na primeru šlezijskega głogówa 
so bili arheološko lepo dokumentirani spreminjanje parcelacije, pojav načrtnosti 
pozidave in sekvenca različnih tipov hiš (domov) tako rekoč na istem poselitvenem 
arealu od 10. do 14. stoletja.76 tudi pri kranju si lahko preoblikovanje naselbine 
predstavljamo kot zahteven planski proces, vključujoč izmere in parcelacijo, ki pa 
najverjetneje ni bil vezan na celoten areal kasnejšega mesta naenkrat. Morda je šlo 
za proces v več korakih, ki je postopno zajemal različne starejše dele (naselbinska 
jedra). nedvomno pa lahko kot »konstitutivno« dejanje nove urbane zasnove 
smatramo določitev in izmero namenskega tržnega prostora, ki je kot topografsko 
jedro naselbine usmerjal nadaljnji razvoj, ter neposredno nanj vezano parcelacijo 
72 gl. irsigler, Was machte, str. 32 sl.
73 glej odličen zbornik Hausbau und Raumstruktur, zlasti razprave schich, Die Gründung, 
str. 7 sl.; Žemlička, Entstehung, str. 17 sl.; hendel, Moźdioch, Die frühstädtischen Siedlun-
gskomplexe, str. 87 sl.
74 citat po schich, Die Gründung, str. 13–14.
75 ... qui urbis situm et domos passim et sine lege, sine ordine consistentes translocat et 
transmutat et circo urbis primo ordinato, etiam plateas ipsius proporcionabiliter et ex equo 
distinguit. Prav tam.
76 gl. hendel, Moźdioch, Die frühstädtischen Siedlungskomplexe, str. 89, 94 sl. Podobne 
zaključke o postopni pozidavi in hitrem spreminjanju oblik zgradb na posameznih mestnih par-
celah v relativno kratkem časovnem obdobju omogočajo arheološke ugotovitve iz moravskih 
mest Brno in uherské hradiště. gl. Procházka, Zur Frage, str. 120 sl., 128 sl., 137.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)22
okoliškega terena. to v nobenem primeru ni bil naraven razvojni proces neke 
naselbine in je moralo iti za enkratno in načrtno dejanje, izpeljano na iniciativo 
določenega mestnega gospoda in preko nekih dejanskih izvajalcev (specializira-
nih mojstrov, »zemljemercev«, v dragocenih redkih virih označenih kot magister, 
geometrici in podobno77). Paralele v obliki tržnih prostorov kranja in na primer 
Brež na koroškem (ter drugih mest), kot jih je ugotovil avguštin, zato verjetno 
res lahko povezujemo z določenimi kulturnimi tokovi in prenašanjem vzorcev, ki 
so se širili tudi z omenjenimi potujočimi mojstri.78
urbanistično preoblikovanje starega karnija pa je seveda moralo imeti 
odgovarjajočo komponento v socialni in pravni preobrazbi. raznoliko prebivalstvo 
že prej intenzivno poseljene in verjetno obsežne naselbine (grobišče, briksenske 
tradicije!), se je preobrazilo v bolj ali manj enoten meščanski sloj.79 ta dolgotrajnejši 
socialni in pravni proces, ki ga pri kranju – kot tudi v večini mest drugod – po-
drobneje ni moč slediti, je nedvomno temeljil na dveh demografskih skupinah: na 
domačem slovanskem prvotnem prebivalstvu kranjske naselbine in njene okolice in 
na priseljencih iz nemško govorečih območij, kot smo jih zaznali že v briksenskih 
tradicijah in jih izpričujejo tudi imena meščanov od prve omembe leta 1221 dalje.80 
Približno ilustracijo dinamike tega procesa, kot ga lahko domnevamo pri kranju, 
nam nudijo izredno dobro ohranjeni viri 12. stoletja za mesto Breže (Friesach) na 
koroškem. na eni strani dokazujejo prehod domačega slovanskega prebivalstva, ki 
v zgodnjih virih še ohranja slovanska imena, v svoboden sloj meščanov. tako se v 
listini, nastali po letu 1139, med ostalimi multi forenses nahaja Preslav, v viru iz leta 
1149 pa so med pričami – zelo verjetno breškimi meščani – tudi adalbert dober, 
njegov brat Prodan in kovač witomer.81 na drugi strani pa že najzgodnejše listine 
dokazujejo med meščani doseljence iz severnih germanskih, tudi zelo oddaljenih 
dežel: Bertold Bawarus, arnold in dietrik Saxones, konrad de Wirzeburch, konrad 
Coloniensis.82 Že v 12. stoletju so izpričani številni specialni poklici breških pre-
bivalcev: kovač, kožar, kolar, čevljar, pek, mesar, kramar, livar, izdelovalec ščitov 
(schiltar, scutiferar), menjalec denarja (monetarius, argentarius, trapezita), mitničar, 
verjetno tudi rudarji (cadmiarius), večkrat omenjeni kot priče.83 videti je, da je bilo 
77 irsigler, Was machte, str. 32, 34; reincke, Über Städtegründung, str. 341 sl., 347 sl., 
360.
78 avguštin, Kranj, str. 45 sl. o tipologiji mestnih tlorisov in prenašanju vzorov polemično 
Meckseper, Zur Typologie, str. 64 sl.
79 o tem zapletenem procesu gl. citate v kosi, Predurbane, str. 326, op. 362, ter zlasti 
dilcher, Die Rechtsgeschichte, str. 314 sl., 317, 320 sl., 338 sl.; prim. Pitz, Europäisches Städ-
tewesen, str. 287 sl., 325 sl.; na konkretnem primeru Lippstadta irsigler, Was machte, str. 35 sl. 
80 v 12. stoletju so bili na sosednjem škofjeloškem gospostvu že naseljeni imigranti s severa, 
Bavarci in korošci, kot jih dokazuje freisinški urbarialni zapis Noticia bonorum de Lonka iz leta 
1160 (uBk i, št. 122; gradivo iv, št. 410). vsekakor lahko domnevamo sočasno prihajanje tujih 
doseljencev tudi v neagrarno središče v kranju. Prim. Žontar, Zgodovina, str. 43 sl.
81 Mdc iii, št. 605/iv; Mdc i, št. 164.
82 Mdc i, št. 164, 201, 279; Mdc iii, št. 887, 1035, 1101, 1108, 1161; ogris, Die Bür-
gerschaft, str. 30 sl.; sacherer, Zur Stadtwerdung Friesachs, str. 141 sl.
83 Mdc i, št. 164, 198, 291, 434; Mdc iii, št. 777, 887, 1035, 1037, 1092, 1101, 1161, 
1519; Mdc iv/1, št. 1717; ogris, Die Bürgerschaft, str. 84 sl.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 23
prebivalstvo mesta v 12. stoletju še precej socialno neenotno in med njimi najdemo 
tako podložnike kot cenzuale, salzburške ministeriale in serve (npr. Pernhardus 
servus iudicis kot priča listine).84 dinamičnost procesa oblikovanja meščanskega 
sloja in novost socialne in naselbinske kategorije meščanstva oziroma mesta odraža 
v breških virih tudi neenotna in pestra terminologija – forenses, burgenses, cives 
de foro, forenses cives, Frisacenses; iudex civitatis, iudex burgenses, iudex fori, 
iudex Frisacensis – in šele od omembe cives ipsius civitatis leta 1215 dalje začneta 
dosledno nastopati ta dva termina.85 nek podoben razvoj si lahko predstavljamo 
tudi pri kranju v 12. stoletju, ko se je iz ljudi različnega socialnega in etničnega 
porekla oblikovala svobodna skupnost meščanskega prebivalstva. s tem procesom 
se ujemajo ugotovitve z grobišča okrog kranjske župne cerkve, kjer slovanskim 
grobovom sledijo zgodnjeromanski pokopi 12. in 13. stoletja, »ki ostajajo popo-
lnoma brez staroslovanskih grobnih pridatkov, brez prejšnjega kulturnega vpliva 
in materialne tradicije, razen iste smeri pokopov«.86 Pri tem je šlo nedvomno za 
prepletenost različnih vplivov in bi bilo potrebno bolj kot do sedaj upoštevati zlasti 
prehajanje cenzualov in v manjši meri tudi ministerialnega oziroma plemiškega 
sloja v mestno prebivalstvo, kot so pokazale nekatere novejše študije. 
Pravni položaj cenzualstva – osvobojenega podložnika, darovanega običajno 
cerkveni instituciji, z obveznostjo majhne letne dajatve (cenzusa) v znamenje svobode 
– je omogočal veliko mobilnost tega sloja in lastno razpolaganje z delovno silo in 
rezultati dela, kar je nedvomno imelo močan vpliv na rast ter pravni in gospodarski 
razvoj prebivalstva nastajajočih mestnih naselbin.87 vrsta virov o cenzualih v 12. 
stoletju na koroškem, zlasti v zvezi s krško škofijo, omogoča domnevo o vlogi 
ljudi tega socialnega porekla pri zgodnjem razvoju koroških mest88 in nedvomno je 
bilo podobno tudi na kranjskem. da možnost cenzualov kot enega virov mestnega 
prebivalstva kranja ni zgolj teoretična, dokazuje dokument iz neposredne bližine. 
okrog leta 1160 je freisinški duhovnik ivan objavil, da je svoji cerkvi podelil 14 
svojih podložnikov s pogojem, da bodo po njegovi smrti letno plačevali Freisingu 
simbolno vsoto tri pfenige (šlo je za osvoboditev podložnikov z obvezo dajatve, 
običajno imenovane cenzus), škof pa se je moral obvezati, da jih ne bo podeljeval 
dalje v fevd. slavnostno dejanje se je zgodilo vpričo koroškega vojvode, ki je bil 
odvetnik na loškem gospostvu (aduocatus apud Lonke), otokarja iz Poženika pri 
cerkljah, herwika in njegovega brata trebemerja (brata z nemškim in slovanskim 
imenom!) in drugih prisotnih, v seznamu prič pa je naveden tudi herwik de Creine, 
84 Mdc iii, št. 1014, 1092, 1101, 1161; Mdc i, št. 291; ogris, Die Bürgerschaft, str. 30 
sl., 63 sl.; sacherer, Zur Stadtwerdung Friesachs, str. 142–143. 
85 Mdc i, št. 138, 164, 185, 198, 201, 279; Mdc iii, št. 605, 777, 985, 1103, 1108; Mdc 
iv/1, št. 1717.
86 valič, Osnovna izhodišča, str. 94.
87 gl. schultz, Zensualitet und Stadtentwicklung, zlasti str. 87; dilcher, Die Rechtsgeschichte, 
str. 339 sl.; Pitz, Europäisches Städtewesen, str. 297; haverkamp, Die »frühbürgerliche« Welt, 
str. 585–586; ennen, Frühgeschichte, str. 273; engel, Wege, str. 15 sl.; knittler, Städtewesen, str. 
490, 492 sl.; opll, Das Werden, str. 587; Gospodarska in družbena zgodovina II, str. 311 sl. 
88 gl. primere Mdc i, št. 109, 193, 198, 383, 384, 438; Mdc ii, št. 559, 679.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)24
najverjetneje iz kranja.89 kontekst dokumenta ter priče nedvomno nakazujejo, da 
je bilo dejanje izvedeno na freisinškem loškem gospostvu, verjetno v škofji Loki, 
in osvobojeni cenzuali so teoretično imeli možnost svobodne mobilnosti – tudi v 
bližnjo nastajajočo meščansko naselbino v kranju. vstop plemiča iz okolice med 
kranjske meščane je izrecno izpričan konec 13. stoletja,90 vendar so tudi zgodnejši 
primeri vsekakor verjetni – spomnimo se pestre socialne slike kranja iz briksenskih 
tradicij 11. stoletja in omembe ministerialov.91 v primeru celovca in delno drugih 
koroških mest je bil ugotovljen celo opazen delež kosezov med meščani,92 česar ob 
številnih naselbinah kosezov okrog mesta ne moremo izključiti tudi pri kranju.93 Že 
Ljudmil hauptmann je, verjetno upravičeno, videl koseze v tistih slovanih, ki se z 
oznakami nobilis ali ingenuus množično pojavljajo kot tradenti posesti v Zgornjem 
Posavju v briksenskih tradicijah 11. stoletja94 in so bili že tedaj ob pravnih dejanjih 
pogosti obiskovalci ali celo prebivalci kranja. 
Žal zaradi izredne skoposti virov in pomanjkanja trdne opore pri interpretaciji 
tudi ni moč nesporno s kranjem kot centralno naselbino povezati imen vrste oseb, 
ki se v virih 12. stoletja, običajno med pričami v listinah, imenujejo de Chreina. 
kot pa je iz konteksta posameznih navedb razvidno – ko se ostale priče na primer 
imenujejo po nekem kraju oz. gradu – gre vsaj v nekaterih primerih gotovo za 
ljudi iz kranja in ne le splošno oznako »s kranjske«. tako je že okrog leta 1106 v 
spanheimski tradiciji za samostan št. Pavel med pričami nastopal Friderik de Ch-
reina poleg otona de Graze (iz slovenj gradca), Bena de Friesah (iz Brež), tima 
iz salzburga in drugih.95 Leta 1136 v listini krškega škofa romana med desetinami 
prič, imenovanih večinoma po koroških gradovih in krajih, nastopa warmot de 
Chraine (ker je edina priča s kranjske, gre tu verjetno za pokrajinsko oznako).96 
v listini salzburškega nadškofa konrada iz leta 1141 je med uglednimi pričami, ki 
so imele tesne vezi s kranjsko – grofom sigfridom iz Lebenaua, grofom otonom 
ortenburškim, otonom iz Machlanda, henrikom Prisom, Majnhardom šumberškim 
– nastopal vovbrški grof Popon, in sicer z nazivom comes Poppo de Creine.97 v 
kontekstu navedenih oseb bi bilo tolmačenje »grof s kranjske« skoraj nesmiselno 
in vovbrški grof se je verjetno imenoval po kranju, kot se običajno domneva.98 
Med letoma 1144–1161 v tradiciji spanheimskega ministeriala za samostan admont 
med pričami zasledimo hiltibranta de Craine pred Markwardom de Laibach (oba s 
89 uBk i, št. 121; gradivo iv, št. 411.
90 Žontar, Zgodovina, str. 43–44.
91 o ministerialih v mestih gl. dilcher, Die Rechtsgeschichte, str. 344 sl.; haverkamp, 
Die »frühbürgerliche« Welt, str. 587 sl.; Marckhgott, Zur Bezeichnung, str. 228 sl.; dopsch, Zur 
topographischen, str. 90 sl.; in zbornik Stadt und Ministerialität (1973). na primeru Briksna 
tudi Pfeiffer, Ministerialität.
92 Fresacher, Klagenfurt, str. 118 sl. 
93 Žontar, Zgodovina, str. 12.
94 hauptmann, Staroslovenska družba, str. 108–115; kos, Naselitev Gorenjske, str. 9 sl.
95 Mdc iii, št. 528; gradivo iv, št. 17.
96 Mdc i, št. 90; gradivo iv, št. 135.
97 uBst i, št. 208; gradivo iv, št. 169. o njem prim. zgoraj str. 18.
98 Prim. štih, Oglejski patriarhi, str. 46.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 25
kranjske, prvi verjetno imenovan po kranju).99 Zelo zanimiva je listina iz leta 1155, 
izstavljena pri cerkvi sv. ruperta v vidmu pri krškem, s katero je henrik Pris po 
naročilu koroškega vojvode henrika spanheima prepustil krškemu škofu kranjsko 
posest tirna pri vačah.100 Med elitnimi pričami na začetku seznama je brat henrika 
Prisa Majnhalm, začetnik grofov višnjegorskih, vendar imenovan kot Majnhalm 
de Chraine, proti koncu pa je med ministeriali grofov Bogenskih za Bertoldom de 
Gurkeuelde (iz krškega) naveden ditrik de Chraine. tudi v tem primeru, ko se 
številne priče imenujejo po gradovih ali drugih krajih – Ptuju, rajhenburgu, vi-
tanju, Žebniku, višnji gori, krškem idr. – bi bila nedoločna oznaka »s kranjske« 
skoraj nesmiselna. iz istega razloga velja izpostaviti še zgoraj omenjeno freisinško 
listino iz okrog 1160, najverjetneje nastalo v škofji Loki, kjer je pričal herwik de 
Creine.101 Med letoma 1181–1200 je bil priča listine grofa alberta višnjegorskega 
Pabo de Chrein.102 Zelo zanimivo dejstvo je, da se Majnhalm iz rodu svobodnih 
Puxov, prednik grofov višnjegorskih, v kar šestih virih iz časa 1136–1165 imenuje 
de Chraine.103 ali je imel kakšno povezavo s kranjem? vsekakor bi pri pogostih 
omembah in pri relativno znani osebi stežka sprejeli, da se imenuje le zelo splošno 
»s kranjske«. Potrebno je priznati, da gre pri vseh omenjenih osebah za pričanja 
v plemiških pravnih zadevah in nimamo pravih osnov za sklepanje o meščanskem 
sloju, temveč prej o plemiškem ali ministerialnem izvoru. obstaja pa verjetnost, da 
je vrsta plemičev, ki se v listinah imenujejo de Chraine, dejansko imela bivališče 
v kranju kot centralni naselbini kranjske in verjetnem mejnogrofovskem sedežu, 
kot so nam pestro sliko predstavile že briksenske tradicije za drugo polovico 11. 
stoletja. 
razvoj kranja v meščansko naselbino v 12. stoletju ostaja v podrobnostih 
neznan. Povezujemo ga lahko prvenstveno z vlogo naselbine kot regionalnega 
centralnega kraja gorenjske. Za razliko od Ptuja s prvovrstnim prometno-trgovskim 
položajem na nekdanji rimski cesti in obmejno lego pa je kranj ležal odmaknjen 
od pomembnejših poti trgovine na večje razdalje. glavni dejavnik razvoja mesta 
so bile nedvomno centralne funkcije sredi gosto poseljene agrarne pokrajine, 
koncentrirane na ugodni lokaciji na stiku prometnih poti. v 12. stoletju je bila 
širša okolica kranja že intenzivno poseljena in kultivirana – večina vasi v ravnini 
kranjskega in sorškega polja, teras ob savi in tržiški Bistrici ter v podnožju ka-
ravank je dokumentiranih že z viri 12. in začetka 13. stoletja, mnoge so še rezultat 
prvotne slovanske poselitve.104 takšna agrarna pokrajina je nujno potrebovala 
centralni kraj, kjer so se na staro cerkveno središče navezovale trgovsko-obrtne 
(regionalna menjava in oskrba), prometne funkcije (stičišče prometnih smeri, 
prehod čez reko z odgovarjajočimi dejavnostmi), vsaj določeno obdobje sodne in 
99 Mdc iii, št. 862; gradivo iv, št. 205.
100 Mdc i, št. 187/ii; gradivo iv, št. 358.
101 gl. op. 89.
102 uBst i, št. 661; gradivo iv, št. 653.
103 Mdc i, št. 187; Mdc iii, št. 673; uBst i, št. 174, 180, 355, 488; gradivo iv, št. 128, 
144, 157, 337, 358, 480.
104 gl. kos, Starejša naselitev, zlasti str. 69 sl.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)26
upravne dejavnosti (briksensko upravno središče, sedež mejnega grofa?), vojaško-
obrambna vloga. nedvomno je šlo za močno centralno, tudi obrambno opremljeno 
naselbino, na kar bi lahko sklepali po pridevku chrainburg, katerega pojav sovpada 
s prvo omembo meščanov leta 1221. Po zanimivih ugotovitvah alfreda ogrisa za 
koroška mesta se poimenovanje meščanov z burgenses, kot ga zasledimo pri kran-
ju in pomeni starejši termin, ki ga od začetka 13. stoletja hitro izpodrinejo cives, 
pojavlja izključno pri najstarejših koroških mestih, ki so imela kontinuiran razvoj 
že od 11.–12. stoletja: v Brežah (od 1158), Beljaku (1211), velikovcu (1217).105 
Posredni argument za postavitev urbanega razvoja kranja v 12. stoletje so tudi 
tesne vezi z mesti na koroškem, kjer lahko tak razvoj sledimo že célo 12. stoletje. 
Poleg velikovca lahko zlasti nastanek celovca, ki se med 1193–1199 prvič pojavi 
kot meščanska naselbina vojvod spanheimov (in foro Chlagenuurt),106 povezuje-
mo z odgovarjajočim urbanim središčem tostran karavank v kranju. vsekakor so 
intenzivne trgovsko-prometne vezi med temi tremi mesti prek prelazov Ljubelj in 
jezerski vrh potrjene s številnimi kasnejšimi viri.107 
Po letu 1221, ko izpričan obstoj meščanov potrjuje že obstoječe urbano naselje 
v kranju, imamo nekaj več virov. šele 1226 je prvič dokumentiran župnik ned-
vomno bistveno starejše kranjske župnije (plebanus de Crainburg).108 Med letoma 
1230–1246 je bil kranj v sklopu posesti, ki so kot dota agnes andeško-Meranske 
prišle v roke avstrijskim Babenberžanom – vojvodi Frideriku ii. – kar posredno 
priča o predhodni andeški oblasti nad mestom do smrti mejnega grofa henrika iv. 
leta 1228. Mesto je namreč izkazano v seznamu babenberških dohodkov od kovnic 
in mitnic na kranjskem – redditus in Carniola de muta et moneta109 – kar priča o 
trgovanju in prometu v kranju, od česar se je plačevala mitnina. Zanimivo je, da 
so dohodki kranja (de Chrainburch) kar petkrat manjši od dohodkov kamnika, ki 
je kot andeško-babenberška rezidenca očitno imel v tem času že prioriteto. dobo 
prosperitete mesta je nedvomno pomenil čas koroškega vojvode in gospoda kranj-
ske ulrika iii. spanheima, ki je v kranju dokumentirano dvakrat bival in listinil.110 
najpomembnejša je listina iz leta 1256, ko je vojvoda grofom ortenburškim za 
sklenjeno zavezništvo in civitate Chreinburch podelil zemljišče, na katerem so 
lahko zgradili utrdbo z (mestnimi) vrati (gl. sliko 5).111 s to omembo je kranj kot 
razvita urbana naselbina neizpodbitno potrjen. 
105 ogris, Die Bürgerschaft, str. 61 sl.; prim. Marckhgott, Zur Bezeichnung, str. 226 sl.; 
Melik, Mesto (civitas), str. 299 sl. termin burgenses zasledimo med letoma 1220–1224 tudi pri 
Mariboru, kjer začetek urbanega razvoja nedvomno sodi v 12. stoletje (Mdc iv/1, št. 1808; 
gradivo v, št. 329). 
106 Mdc iii, št. 1412; webernig, Wie alt ist Klagenfurt?, str. 11 sl. 
107 gl. Žontar, Vloga Kranja, str. 137 sl.; kosi, Potujoči srednji vek, str. 60, 253 sl.
108 uBk ii, št. 48, 49; gradivo v, št. 449, 450.
109 Die Landesfürstlichen Gesamturbare, str. 51.
110 uBk ii, št. 200, 363.
111 Mdc iv/1, št. 2632; uBk ii, št. 225. kot so potrdile arheološke raziskave, je šlo za 
prvotni stolp kot izvorni in najstarejši del kasnejšega mestnega gradu khislstein. gl. sagadin, 
Rezultati, str. 9–10.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 27
Slika 5: Listina koroškega vojvode Ulrika III. Spanheima iz leta 1256, s katero je ortenburškima 
grofoma Henriku in Frideriku v svojem mestu Kranj podelil zemljišče, kjer sta smela zgraditi 
utrdbo z (mestnimi?) vrati. Najverjetneje je šlo za prvotni stolp kasnejšega mestnega gradu 
Khislstein. V tem dokumentu je Kranj prvič omenjen z uglednim nazivom civitas (mesto). Spodaj 
detajl z omembo Kranja (originalna listina v Haus- Hof- und Staatsarchiv na Dunaju, Allgemeine 
Urkundenreihe, 1256 VI 18, Velikovec).
kot smo prikazali, sodi kranj poleg Ptuja nedvomno med najstarejša slovenska 
celinska mesta. kot prastar centralni kraj je skozi stoletja doživljal naravni razvoj v 
meščansko naselje in je enkrat v teku 12. stoletja pod vodstvom (neznanega) mest-
nega gospoda tudi v pravnem pogledu in urbanistični zasnovi dobil svojemu času 
odgovarjajoč urbani značaj. kot je ugotovil že vasilij Melik in kar dodatno potrjuje 
naš oris razvoja, se kranj poleg Ptuja in Beljaka v virih niti enkrat ne omenja kot 
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)28
forum, temveč zgolj civitas oziroma Stadt.112 oznaka forum je v 12. in prvi polovici 
13. stoletja pomenila v prvi vrsti začetno fazo načrtno ustanovljenih novih meščanskih 
naselij ali mestnih predelov, ki se niso razvili neposredno iz starejših naselbinskih 
predhodnikov, kakršen je bil na primer centralni kranj.113 ravno za omenjena tri 
mesta pa imamo dokazan stoletja trajajoč razvoj že od zgodnjega srednjega veka, 
morda celo od pozne antike. vsekakor kranj ni bil novoustanovljeno meščansko 
naselje, ki bi se šele pravno izločilo iz nekega zemljiškega gospostva, temveč je 
šlo za prastaro središče, ki je imelo vedno bolj ali manj neagraren značaj in s tem 
predispozicije za zgodnjo preobrazbo v mesto nove dobe. 
Zaključek
osnovni namen pričujoče razprave je bil, da problem »nastanka« srednjeveških 
mest na slovenskem na nekaj primerih prikažem v novi, drugačni perspektivi, zlasti 
na osnovi sodobnih pogledov na to problematiko, do katerih je v zadnjih desetletjih 
prišla evropska primerjalna zgodovina mest. novo izhodišče bi najbolje ponazo-
rili z ustreznejšim izrazom »nastajanje« namesto »nastanek« ali »ustanovitev« 
srednjeveškega mesta, kar bolje prikaže bistvo problema. v večini primerov je šlo 
namreč za dolgotrajne, stoletja trajajoče procese s socialno, ekonomsko, pravno, 
urbanistično-gradbeno komponento. v slovenskem zgodovinopisju je tema na prvi 
pogled že davno razjasnjena in se z njo v zadnjem času podrobneje ni ukvarjal 
nihče. izrazi »ustanovitev mesta« ali »mestne pravice« oziroma »podelitev mestnih 
pravic« so nam na videz jasni, vsakdanji, pogosto uporabljani ob prilikah prosla-
vljanja starosti določenega mesta oz. pridobitve mestnih pravic. v standardnih 
zgodovinskih sintezah najdemo stavke kot: v notranjosti slovenskega ozemlja ... so 
antična mesta propadla ... nastala je agrarna pokrajina, v kateri so od 12. stoletja 
nastajala mesta povsem na novo; ... največ meščanskih naselbin na Slovenskem je 
nastalo v 13. pa tudi še v 14. stoletju, naselbine iz 11. ali 12. stoletja so omejene 
na Koroško ...114 narejene so preglednice nastanka mest z letnicami, ko naj bi do-
bila mestne pravice (za vsa slovenska celinska mesta domnevno šele od začetka 
13. stoletja dalje).115 k problemu nastajanja mest običajno še vedno pristopamo s 
predpostavko, da so se pojavila v nekem trenutku iz nič in gre za popolnoma nov 
pojav v srednjeveški družbi, brez kakršnekoli povezave z različnimi zgodnejšimi 
naselbinskimi oblikami. stvar pa dejansko ni tako jasna in že kar naivno preprosta. 
kaj pa je bilo pri nas med 6. in 13. stoletjem? samo vasi polne slovenskih kmetov, 
tu in tam že kakšen grad in nič več? 
v našem pogledu na to problematiko že predolgo prevladujejo klišejske 
predstave, ki so se uveljavile pod vplivom pravnih zgodovinarjev v 19. stoletju, 
in so morda dopustne v preprostem laičnem razumevanju problema, za stroko pa 
112 Melik, Mesto (civitas), str. 308.
113 gl. navedbo literature pri kosi, Začetki Škofje Loke, str. 88. 
114 Zgodovina Slovencev, str. 191–193.
115 Prav tam, str. 193.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 29
nesprejemljive. Zgodovinopisje v srednjeevropskem, problemsko nam sorodnem 
prostoru, je namreč že pred desetletji prišlo do nekaterih splošno priznanih novih 
pogledov oz. izhodišč glede nastanka in razvoja pojava, ki ga običajno imenujemo 
»srednjeveško mesto«.116 enostransko opredeljevanje mest izključno s pravnimi 
kriteriji že dolgo ne zadošča več za zaobjetje izrazito kompleksne problematike. 
vidik »mestnih pravic« kot konstitutivnega elementa mestnega značaja nasel-
bine je preživet, za znanstveno zgodovinsko raziskovanje nedopusten in vodi v 
brezplodno iskanje trenutka »povzdiga v mesto« oziroma »podelitve pravic«. v virih 
dejansko razpolagamo le s popolnoma naključno ohranjenimi prvimi omembami 
naselbin s termini, ki pomenijo že obstoječo meščansko naselbino (civitas, Stadt, 
forum ...) oziroma meščane (cives, burgenses ...). Prve omembe v virih pa so za 
resno znanstveno proučevanje zelo dvomljive vrednosti in v najboljšem primeru 
omogočajo zgolj približno časovno orientacijo in nič več. o zgodnji zgodovini 
posamezne urbane naselbine ne povedo nič! kot je jedrnato zapisal eden najbolj 
pronicljivih preučevalcev naših mest, pokojni akademik sergij vilfan: Kar zadeva 
posamezna mesta na Slovenskem, se njihova krajevna zgodovina … le prerada 
zadovoljuje s prav tako cenenim kot dvomljivim pripomočkom, kakršne so prve 
omembe v pisanih virih.117
takšna obravnava nastanka mest avtomatsko izključuje vse predoblike, 
zgodnje oblike oziroma faze razvoja mest, zamegljuje pogled na pogosto precej 
dolgotrajen razvoj posamezne urbane naselbine in je zato znanstveno popolnoma 
neutemeljena. Zgodovina mest se ne začne šele z dobo 12.–13. stoletja, ko se je 
izoblikovala pravno opredeljena naselbinska kategorija v obliki, ki jo običajno 
razumemo kot »srednjeveško mesto«. urbane naselbine – razen redkih izjem – 
najpogosteje niso nastale iz nič, »na zeleni trati«, imele so zgodnejše razvojne 
faze, ki so sestavni del zgodovine posameznega mesta. Že zgodnejša obdobja so 
razvila različne centralne kraje z neagrarnim značajem – pogosto zametke kasnejših 
mest – ki jih ne moremo ignorirati, če hočemo kompleksen pojav resnično razu-
meti. Prav te zgodnje faze v nastajanju mest so v zadnjih desetletjih eno od torišč 
zgodovinskega proučevanja. 
v središču moje razprave je bila ta »predzgodovina« slovenskih mest, če 
uporabim v naši stroki uveljavljen, a za sodoben pogled na nastajanje mest ne rav-
no posrečen, morda celo neprimeren izraz.118 gre namreč za zgodnje, v neredko 
primerih fundamentalno, obdobje kot sestavni del organskega in dolgotrajnega 
razvoja mnogih urbanih naselbin, ne pa za manj pomembno »predzgodovino«. 
ker je količina ohranjenih pisnih zgodovinskih virov za obdobje zgodnjega in vi-
sokega srednjega veka, ki je v jedru obravnave zgodnje mestne zgodovine, precej 
116 nekaj temeljnih novejših zbornikov in monografij: schlesinger, Beiträge (1963); 
stoob, Forschungen (1970); ennen, Die europäische Stadt (1972); Vor- und Frühformen i in ii 
(1973, 1974); Die Stadt des Mittelalters i (21975); isenmann, Die deutsche Stadt (1988); Pitz, 
Europäisches Städtewesen (1991); engel, Die deutsche Stadt (1993); nicholas, The Growth of 
the Medieval City (1997). 
117 vilfan, Zgodovina mest, str. 157. 
118 Prim. Zwitter, K predzgodovini, str. 218 sl.; štih, K predzgodovini, str. 243 sl.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)30
pičla, je nujen interdisciplinaren pristop, z velikim poudarkom zlasti na ugotovi-
tvah arheologije. Žal je naša srednjeveška arheologija, zlasti kar se tiče – za našo 
problematiko bistvenih – raziskav starih mestnih jeder, še bolj ali manj v povojih, 
in zato pri argumentiranju posameznih tez pogosto ni mogoče postaviti trdnih 
zaključkov, temveč le bolj ali manj verodostojne hipoteze. se je pa kot absolutno 
nujen metodološki pristop glede razjasnitve mnogih problemov terminologije, 
pravno- in socialnozgodovinske tematike ipd. pokazala primerjalna obravnava, 
ki se je v evropskem proučevanju mest uveljavila kot eden temeljnih znanstvenih 
pristopov (vergleichende städtegeschichte). naj glede tega navedem še eno od misli 
sergija vilfana: Razvoj evropske primerjalne zgodovine mest utegne v marsičem 
pripomoči do bolj življenjskih predstav tudi o sami zgodovini slovenskih mest.119
Zadržimo se še pri problemu, ki je bil izpostavljen v naslovu razprave – 
»Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine?« na začetku je potrebno poudariti, da 
v mednarodnem zgodovinskem proučevanju mest še ni konsenza glede enotne 
terminologije za zgodnje centralne naselbine neagrarnega značaja in diskusija 
je še vedno odprta.120 Znanost je v desetletjih od druge svetovne vojne do danes 
naredila izjemen napredek glede poznavanja teh zgodnjih središč, zlasti na osnovi 
izjemnih in velikopoteznih arheoloških raziskav.121 dejansko gre za pravi tektonski 
premik v pristopu k problematiki mest, ki pa v naše zgodovinopisje – kdove zakaj 
– do sedaj še ni začel prodirati. splošno sprejeto dejstvo je, da je šlo v celotnem 
evropskem prostoru najkasneje od frankovskega obdobja dalje za obstoj številnih 
naselbin neagrarnega značaja in s celim spektrom centralnih funkcij, ki so se iz 
različnih vidikov jasno ločile od preprostih agrarnih naselij (vasi). Poleg mest 
znotraj meja nekdanjega rimskega cesarstva, kjer je obstajala večja ali manjša 
kontinuiteta z antiko, so te središčne naselbine (»centralni kraji« po uveljavlje-
ni terminologiji, prevzeti iz geografije) nastajale na zelo različnih političnih in 
družbeno-zgodovinskih podlagah – in odgovarjajoče tudi v različnih pojavnih 
oblikah – od anglije, Belgije, nizozemske, vikinškega sveta skandinavije in obal 
sosednjih dežel, pa do pokrajin nemškega cesarstva in vzhodnih slovanskih dežel 
(Poljske, Češke, Moravske, rusije) ter Madžarske. njihovo skupno značilnost 
pomenijo jasno izražena multifunkcionalnost ter centralni pomen znotraj določene 
regije oziroma izoblikovani intenzivni prostorski odnosi med središčem in širšim 
agrarnim zaledjem. v znanosti za njihovo označevanje zasledimo različne termine: 
zgodnja mesta, zgodnjesrednjeveška mesta, zgodnje mestne naselbine, zgodnje 
oblike mest, starejša mesta, mesta starejšega tipa, protomesta, predkomunalna 
119 vilfan, Zgodovina mest, str. 157.
120 različni pogledi in nenenotnost v terminologiji so prišli do izraza še na simpoziju 
»internationale tagung europäische städte im Mittelalter«, ki je potekal od 14. do 17. oktobra 
2008 na dunaju. 
121 gl. na primer zbornike: European Towns (1977); Beiträge zum hochmittelal-
terlichen Städtewesen (1982); Frühgeschichte der europäischen Stadt (1991); Burg–
Burgstadt–Stadt (1995); Hausbau und Raumstruktur (1996); Die Frühgeschichte der 
europäischen Stadt (1998); Zwischen Römersiedlung und mittelalterlicher Stadt (2001); 
Post Roman Towns, Trade and Settlement (2007).
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 31
mesta, predurbane naselbine, zgodnji mestni naselbinski kompleksi in podobno 
(frühe Städte, Frühstädte, frühmittelalterliche Städte, frühstädtische Siedlungen, 
Frühformen der Stadt, ältere Städte, Städte alter Art, Protostädte, vorkommunalen 
Städte, präurbane Siedlungen, frühstädtische Siedlungskomplexe). v novejših 
obravnavah so smatrana za zgodnjo fazo oziroma pojavno obliko kasnejših pravno 
izoblikovanih mest visokega in poznega srednjega veka in pretežna večina se jih 
je dejansko razvila v močna urbana, še danes obstoječa središča. v bistvu novega 
gledanja gre za razumevanje in sprejemanje teh zgodnjih pojavov kot samostojne 
in posebne reprezentativne oblike fenomena mesto in ne zgolj kot nepomembne 
predhodnike, »predzgodovino« kasnejših »pravih« mest, ki je lahko odpravljena v 
uvodnem poglavju obravnav posameznih urbanih središč. odgovarjajoče takšnemu 
izhodišču mnogi strokovnjaki te zgodnjeurbane naselbinske oblike že označuje 
kot mesta, sicer z različnimi pridevki, ki jih ločujejo od kasnejše faze »pravnega«, 
»komunalnega mesta« (rechtsstadt, kommunale stadt).122
v zvezi s takim pristopom k problemu se znova in znova pojavlja vprašanje 
definicije srednjeveškega mesta, ki v znanstveni diskusiji nikakor ne izgublja na 
pomenu.123 v novejših poskusih definicij prevladuje tendenca po univerzalnih 
kriterijih, ki bi zajemali pojav ne glede na čas in prostor. Za ilustracijo, kakšna 
so danes metodološka izhodišča sodobnega zgodovinskega proučevanja mest, naj 
navedem nekaj novejših poskusov opredelitve pojava mesta. 
definicija Franza irsiglerja se glasi:
»Mesto je naselbina, ki se razlikuje od vasi in neagrarnih monofunkcijskih 
naselij, ima relativno večji obseg, zgoščeno in diferencirano pozidavo, poklicno 
specializirano in socialno diferencirano prebivalstvo ter centralne funkcije (v 
politično-gospostveno-vojaškem, gospodarskem, kultnem in kulturnem smislu) za 
določeno regijo in regionalno prebivalstvo. njena pojavna oblika, notranja stru-
ktura ter število in značaj funkcij so glede na čas in prostor različni. vsakokratna 
kombinacija določa na eni strani individualnost vsakega mesta posebej, na drugi 
pa omogočajo tipične kombinacije prepoznavanje začasnih in regionalnih tipov ali 
značilnih oblik mest (glede na prevladujoče kriterije)«.124
Priznana angleška medievistka susan reynolds je pred desetletjem mesto 
definirala na sledeč način: 
»Funkcionalni vidik: mesto je stalna in zgoščena človeška naselbina, v kateri 
se znaten del prebivalstva ukvarja z neagrarnimi dejavnostmi, zlasti z različnim 
trgovanjem in obrtmi ter morda upravnim, političnim ali drugim poklicnim delom. 
Mesto tako normalno živi, vsaj delno, od živil, pridelanih s strani prebivalstva, 
živečega izven mestne naselbine. večja mesta lahko uvažajo del potrebnih živil od 
daleč, a večina jih živi prvenstveno od produkcije okoliškega podeželja, kateremu 
sama nudijo v mestu proizvedene dobrine in razne storitve. Mestne funkcije kot 
122 nekaj novejših prispevkov o tej problematiki: Müller-Mertens, Frühformen, str. 997 sl.; 
engel, Die deutsche Stadt, str. 17 sl.; ista, Wege, str. 9 sl.; Brachmann, Von der Burg zur Stadt, 
str. 317 sl.; opll, Das Werden, str. 561 sl.; ter monografija Pitz, Europäisches Städtewesen.
123 Pregled pri heit, Vielfalt der Erscheinung, zlasti str. 10 sl.
124 irsigler, Was machte, str. 40; citirana tudi pri heit, Vielfalt der Erscheinung, str. 11. 
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)32
tržno središče omogočajo ugodne razmere za izvajanje sodnih, verskih in admi-
nistrativnih dejavnosti. katere od teh funkcij se pojavijo prve in katere kasneje 
prevladajo, variira od mesta do mesta in v teku časa.
socialni vidik: prebivalci mesta imajo običajno zavest, da so drugačna, posebna 
skupina ljudi, in jih kot take smatrajo tudi prebivalci ostalih, pretežno kmečkih 
naselbin. Čeprav so lahko notranje razdeljeni in razslojeni, izražajo skupno zavest 
o drugačnosti od prebivalstva izven mesta.«125
Ferdinand opll je šel v težnji, da bi definicija mesta v največji možni meri 
zaobsegla celotno srednjeveško obdobje, v abstrahiranju še najdlje:
»srednjeveško mesto v svoji kronološko kot regionalno vsakokrat drugačni 
pojavni obliki je neagrarna velika oziroma večja naselbina z diferenciranimi in 
organiziranimi strukturami v ekonomskem, pravnem, socialnem in topografskem 
oziru ter s centralnimi funkcijami.«126
Bistvo teh sodobnih definicij je v relativnosti, odprtosti, nenavezanosti na 
določeno ožje zgodovinsko obdobje in njegovo specifiko, kar šele v nadaljnji 
zgodovinski analizi posameznih primerov omogoča konkretizacijo in podrobnejše 
opredeljevanje posameznih značilnosti oziroma oblik. Znanost se torej ne zavzema 
za absolutno, strogo in izključujočo definicijo mesta – kot starejše zgodovinopisje 
– temveč dopušča obstoj različnih pojavnih oblik glede na čas in prostor. to je tako 
rekoč revolucionaren napredek glede na preživeto pravno definiranje mest. Značilno 
je, da se vse tri zgornje opredelitve izogibajo kakršnimkoli pravnim kriterijem in 
historičnim terminološkim oznakam (npr. civitas, Stadt in podobno), ki so v svoji 
izpovednosti nujno zelo relativne vrednosti. nesluten razvoj evropske srednjeveške 
arheologije, z že kar nepregledno maso gradiva in ugotovitev, je pripeljal celo do 
potrebe, da si arheološka veda izdela svoje lastne kriterije za opredeljevanje »ur-
banosti« naselbin, ki so predmet raziskav.127 arheološki kazalci nakazujejo izjemne 
možnosti za boljše razumevanje najrazličnejših vidikov mestnih naselbin, zlasti 
v zgodnejših obdobjih, za katera so pisni (zgodovinski) viri najpogosteje preveč 
pičli in nezadovoljivi. obenem je tu očitna nujnost povezovanja različnih strok, 
na prvem mestu zgodovine in arheologije, za čimbolj objektiven interdisciplinaren 
pristop k problematiki srednjeveških mest. 
skušajmo v luči prikazanih sodobnih izhodišč primerjalne zgodovine mest 
povzeti ugotovitve glede dveh najbolj reprezentativnih zgodnjesrednjeveških 
centralnih krajev celinske slovenije – zgoraj prikazanega kranja ter Ptuja, ki smo 
ga obravnavali v prvem delu razprave.128 katere značilne mestne poteze, glede na 
navedene definicije, bi v teh primerih lahko izpostavili? nedvomno gre v obeh 
primerih za večji obseg naselij, bistveno drugačen od tedanjih vasi. Pri Ptuju je to 
evidentno izraženo v znameniti listini kralja arnulfa s konca 9. stoletja in njenih 
kasnejših potrditvah, kjer imamo celo podrobnejše topografske opredelitve – govor 
125 reynolds, English Towns, str. 207–208, s pronicljivim argumentiranjem svoje defini-
cije.
126 opll, Das Werden, str. 564.
127 gl. steuer, Überlegungen zum Stadtbegriff, str. 31 sl.
128 kosi, Predurbane, str. 289 sl.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 33
je o posameznih tretjinah naselbine oziroma o zgornjem, vzhodnem »mestu«, kjer 
so gradili novo cerkev, ter spodnjem, zahodnem delu Ptuja. o velikosti pričajo 
tudi tri cerkve, izpričane že za 9. stoletje, ter veliko zgodnjesrednjeveško grobišče, 
kakršnih ne premorejo agrarne naselbine. omenjen opis omogoča tudi sklep o 
zgoščeni in obenem diferencirani pozidavi. Poleg cerkva so na Ptuju omenjeni 
različni »dvori« oziroma parcele (curtilia loca), ki bi ob primerjavah s podobnimi 
termini drugod lahko pomenili že neko načrtno parcelacijo naselja.129 dokumen-
tirani obiski salzburškega nadškofa, dejstvo, da je eno od cerkva zgradil knez 
kocelj, ter odkriti grobovi plemiške elite omogočajo sklep, da so poleg utrdbe 
na grajskem griču verjetno obstajali še kakšni reprezentativnejši bivalni objekti v 
naselbini. tudi v primeru kranja posredno lahko sklepamo na precejšnjo velikost 
naselbine, saj gre okoli cerkve sredi naselja za ogromno grobišče (okrog 1000 
odkritih grobov), o zgoščenosti pozidave oziroma razporeditvi ali tipih zgradb v 
tistem času pa žal še ni ustreznih arheoloških ugotovitev. na diferencirano pozi-
davo kažejo briksenske tradicije iz srede 11. stoletja, ki omenjajo utrdbo ter fevde 
(zemljišča) ministerialov in klerikov v naselbini, ki seveda predpostavljajo tudi 
ustrezne zgradbe. v obeh naselbinah lahko nedvomno govorimo tudi o socialno 
diferenciranem prebivalstvu, ki so ga v kranju sestavljali ministeriali, kleriki, svo-
bodnjaki in podložniki (mancipia), tako slovanskega kot nemškega rodu, omenjeni 
v briksenskih tradicijah. tudi situacija na Ptuju je bila verjetno podobna – kot v 
številnih bolje dokumentiranih zgodnjeurbanih naselbinah je precej prebivalstva 
nedvomno sestavljal sloj podložnikov raznih poklicev, vsaj v 9. stoletju pa tudi 
nek elitni, plemiški sloj, ki je jasno izpričan v odkritih grobovih.130 število cerkva 
in obiski salzburških nadškofov nedvomno pričajo o določenem številu klerikov v 
naselbini, utrdba nad mestom o vojaškem sloju (že ministeriali?). o poklicni spe-
cializaciji prebivalstva obeh naselbin za sedaj še ne moremo podrobneje govoriti, 
bi pa odločilne odgovore lahko dala morebitna bodoča arheološka odkritja. ravno 
v tem segmentu so namreč arheološke raziskave številnih zgodnjih mestnih središč 
po evropi prinesle najbolj senzacionalna spoznanja. Posredno bi o različnih poklicih 
prebivalcev na Ptuju lahko sklepali ob omembi mitnine, ki predpostavlja promet 
ter redno in urejeno trgovanje, s tem pa obstoj trgovcev (najdbe celo bizantinskih 
novcev), tovornikov, nosačev, določenih obrtnikov (kovači, kožarji in sedlarji, 
lončarji, morda tudi bolj specializirane obrti – obdelava kovin, roževine ...), tudi 
tavern z ustrezno poklicno sestavo prebivalstva ter »uradniškega« sloja (mitničarji, 
sodniki, redarji idr.).131 glede organiziranih struktur različnih vidikov moramo v 
primeru Ptuja izpostaviti dejstvo, da arnulfova darovnica poleg mitnine navaja 
posebno sodstvo za naselbino (bannum), ki je bilo v tem času specifikum tržnih 
središč,132 ter most čez dravo, ki je pomenil gospodarski in strateški moment izjem-
nega pomena in je bil nedvomno odgovarjajoče oskrbovan in vzdrževan. vse to 
129 Prav tam, str. 298 sl., 323–324. Žal te teze za sedaj ne moremo podkrepiti s kakršni-
mikoli arheološkimi ugotovitvami.
130 Prav tam, str. 300, op. 177.
131 Prav tam, str. 321 sl.
132 Prav tam, str. 305 sl.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)34
pa predpostavlja neko stopnjo notranje organiziranosti naselbine. s tem lahko pri 
Ptuju nedvomno povezujemo tudi oznako civitas, ki je v tedanjem času pomenila 
pomembnejši centralni kraj – vsekakor precej več kot običajno agrarno naselbino 
in nikakor ne le samega gradu. določeno organizirano strukturo je pomenil tudi 
obstoj več cerkvenih objektov z odgovarjajočim kultnim/religioznim vplivom na 
življenje cele naselbine. v primeru kranja za razpoznavanje organiziranih struktur 
ne razpolagamo s tako dobrim virom, vendar lahko opozorimo na zgoden obstoj 
cerkvenega objekta, prafarnega središča za velik del gorenjske, in omembo v 
naselbini bivajočih klerikov. dejstvo, da je bilo v drugi polovici 11. stoletja v 
kranju vpričo briksenskega škofa in na desetine prič različnega socialnega statusa 
izvedenih kar 38 tradicij posesti, omogoča sklep o ustreznih strukturah za bivanje 
ter redno oskrbo precej ljudi in posredno o komuniciranju z okoliškim podeželjem, 
transportu in menjavah dobrin (trgovanju). drug pomemben moment je nedvomno 
predstavljala utrjenost kranjske naselbine – ohranjenost poznoantičnega obzidja, 
ki je prostorsko definiralo meje, znotraj katerih se je oblikovalo in organiziralo 
življenje naselja. občutek skupne varnosti in odgovarjajoče organiziranje obrambe 
ter vzdrževanja obrambnih naprav so nedvomno prispevali k posebni skupni zavesti 
o pripadnosti nasproti »onim zunaj«, kar je bil lahko eden od pomembnih zgodnjih 
indicev mestne identitete. ravno to nam z vidika »zunanjih« morda kaže detajl iz 
omenjene listine za škofjo Loko iz leta 973, ki govori o via Chreinariorum, cesti 
»kranjčanov«.133 vse omenjeno nas pripelje do centralnih funkcij Ptuja in kranja, 
tistih dejavnosti, ki so jih središča opravljala za širše zaledje:
– promet (nekdanje rimske ceste in most pri Ptuju; prehod čez reko in morda 
že most pri kranju);
– trgovanje (pobiranje mitnine in bannum kot posebno tržno pravo, jasen indic 
tržnega središča pri Ptuju; pri kranju domnevno regionalno tržišče glede na 
druge centralne funkcije);
– kultne/religiozne dejavnosti (prafarno središče s tremi cerkvami pri Ptuju; 
pomembna prafara z zgodnjim cerkvenim objektom iz 9. stoletja v kranju);
– upravne funkcije (pri Ptuju prvotno središče kraljeve posesti, zatem velikega 
zemljiškega gospostva salzburga, jedro obsežne agrarne kolonizacije med 
10.–12. stoletjem, osrednji kraj širše regije med Pohorjem in ogrsko [marchia 
Pitouiensis]; pri kranju prvotno središče gorenjske, morda center »plemena« 
karniolcev, upravno središče briksenske posesti na kranjskem, sedež mejnega 
grofa); 
– vojaške/obrambne funkcije (Ptuj z utrdbo nad mestom strateška postojanka 
države na meji z ogrsko; kranj z antičnim obzidjem prvotna vojaška po-
stojanka kranjske).
kljub za zdaj še rudimentarnosti navedenih kazalcev zgodnjega mestnega 
značaja Ptuja in kranja sem prepričan, da bi temeljite arheološke raziskave v 
marsičem potrdile oziroma dopolnile zgornje, v nekaterih pogledih še hipotetične 
ugotovitve. nedvomno pa lahko zaključimo sledeče:
133 gl. zgoraj str. 11.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 35
Ptuj in kranj sta bila v obravnavanem obdobju naselbini, bistveno drugačni 
od preprostih agrarnih naselij. šlo je za relativno večji naselbini, s precejšnjo 
koncentracijo prebivalcev in mnogoterimi centralnimi funkcijami, v čemer sta 
se temeljito razlikovali od vasi. Ptuj je bil do ustanovitve Maribora v 12. stoletju 
(in še kasneje) daleč najpomembnejši centralni kraj v Podravju, kranj do razvoja 
novih urbanih naselbin v kamniku in škofji Loki v 12.–13. stoletju najzgodnejše 
in najpomembnejše središče na gorenjskem, v jedru prvotne kranjske. oba kraja 
sta se kasneje razvila – dokazano zgodaj – v pravno izoblikovano mesto visokega 
oz. poznega srednjega veka. Pri Ptuju z oznako civitas že v zadnji četrtini 12. 
oz. na prelomu iz 12. v 13. stoletje, pri kranju z leta 1221 izpričanimi meščani 
(burgenses) ter leta 1256 statusno oznako civitas, kar vse predpostavlja ustrezno 
pravno-ekonomsko strukturo meščanske naselbine nove dobe. oba kraja sta tako, 
v slovenskem okviru med najzgodnejšimi, še v pravnem pogledu dopolnila in 
zaključila svoj večstoletni naselbinski razvoj. ali bi ju lahko že v prikazanem 
obdobju med 9. in 12. stoletjem imenovali »mesto« ali »mestna naselbina«? ob 
pomanjkanju arheološko podkrepljenih argumentov in trenutno tudi v okviru 
evropske primerjalne zgodovine mest še neenotni terminologiji bi bilo to morda 
za sedaj še sporno oziroma pretirano. nedvomno pa tudi slovenska zgodovinska 
znanost potrebuje nek strokovni termin, s katerim bi označevali takšne zgodnje 
srednjeveške centralne kraje in jih jasno opredelili od navadnih agrarnih naselij. 
Če se vrnemo k naslovu razprave in v njem zastavljeni dilemi – »predurbane ali 
zgodnjeurbane naselbine« – mislim, da v primeru Ptuja in kranja te dileme ni več. 
glede na predstavljene definicije pojma »mesto«, ki se v zadnjem času uveljavljajo 
v znanosti, obe naselbini v mnogočem izpolnjujeta kriterije in izkazujeta določen 
urban, mestni značaj. Za označitev takšnih naselbin zato predlagam in posta-
vljam slovenski zgodovinski (in arheološki) stroki v diskusijo uporabo termina 
»zgodnjeurbana naselbina« ali »zgodnja mestna naselbina« (ekvivalent v nemški 
historiografiji uporabljanih izrazov frühstädtische Siedlung, präurbane Siedlung in 
podobno). Poleg uvedbe nove terminologije pa je bistvenega pomena, da v stroki 
tudi spremenimo tradicionalen in zastarel pogled na problematiko srednjeveških 
mest in ga osvežimo z novo, bolj življenjsko in realnostim tistega časa prilagojeno 
perspektivo. upam, da sem s pričujočo razpravo v tem vsaj do neke mere uspel.
Okrajšave:
do ii Die Urkunden Otto des II. 
dh iv Die Urkunden Heinrichs IV.
gradivo Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku
Mdc Monumenta historica ducatus Carinthiae
rg Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol
tB Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen
uBk Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain
uBst Urkundenbuch des Hezogtums Steiermark
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)36
Viri:
Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-Geschichte der Deutsch-Österrechischen Erblande im 
Mittelalter, ernst schwind, alfons dopsch (ed.). innsbruck: wagner'sche universitäts-
Buchhandlung, 1895.
de rubeis, ioannes F. B. M., Monumenta ecclesiae Aquilejensis. argentinae, 1740.
Die Landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, alfons dopsch (ed.). 
Österreichische urbare, i. abteilung, 2. Band. wien und Leipzig: wilhelm Braumüller, 
1910.
Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten, I. Band: 957–1271, her-
mann wiesflecker (ed.). innsbruck: universitätsverlag wagner, 1949.
Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen, oswald redlich (ed.), acta tirolensia. urkundliche 
Quellen zur geschichte tirols, i. Band. innsbruck: verlag der wagner'schen universitäts-
Buchhandlung, 1886.
Die Urkunden Heinrichs IV., dietrich von gladiss (ed.). Monumenta Germaniae historica, 
Diplomata regum et imperatorum Germaniae VI/1. hannover: hermann Böhlaus nach-
folger, 1978.
Die Urkunden Otto des II., theodor sickel (ed.). Monumenta Germaniae historica, Diplomata 
regum et imperatorum Germaniae II/1. München: Mgh, 21980.
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga (801–1000), Franc kos (ed.). 
Ljubljana: Leonova družba, 1906.
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Tretja knjiga (1001–1100), Franc kos (ed.). 
Ljubljana: Leonova družba, 1911.
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Četrta knjiga (1101–1200), Franc kos (ed.). 
Ljubljana: Leonova družba, 1915.
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Peta knjiga (1201–1246), Milko kos (ed.). 
Ljubljana: Leonova družba 1928.
Monumenta historica ducatus Carinthiae, Erster Band: Die Gurker Geschichtsquellen 864–1232, 
august von jaksch (ed.). klagenfurt: verlag von Ferd. v. kleinmayr, 1896.
Monumenta historica ducatus Carinthiae, Zweiter Band: Die Gurker Geschichtsquellen 1233–1269, 
august von jaksch (ed.). klagenfurt: verlag von Ferd. v. kleinmayr, 1898.
Monumenta historica ducatus Carinthiae, Dritter Band: Die Kärntner Geschichtsquellen 811–1202, 
august von jaksch (ed.). klagenfurt: verlag von Ferd. v. kleinmayr, 1904.
Monumenta historica ducatus Carinthiae, Vierter Band: Die Kärntner Geschichtsquellen 
1202–1269, Erster Teil: 1202–1262, avgust von jaksch (ed.). klagenfurt: verlag von 
Ferd. v. kleinmayr, 1906.
Urkundenbuch des Hezogtums Steiermark, I. Band: 798–1192, josef Zahn (ed.). graz: verlag 
des historischen vereines, 1875.
Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain, I. Band: 777–1200, Franz schumi (ed.). 
Laibach: samozaložba, 1882/3.
Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain, II. Band: 1200–1269, Franz schumi (ed.). 
Laibach: samozaložba, 1884/1887.
Literatura:
albertoni, giuseppe, Začetki razdrobljene briksenske posesti na kranjskem v 10. in 11. stoletju. 
Blaznikov zbornik, Matjaž Bizjak (ur.). Loški razgledi, doneski 11. Ljubljana–škofja Loka: 
Založba Zrc, 2005, str. 49–59.
avguštin, cene, Kranj. Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja. razprave Filozofske 
fakultete. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 37
avguštin, cene, novejša raziskovanja o umetnostni zgodovini kranja; v: josip Žontar, Zgodovina 
mesta Kranja. kranj: skupščina občine kranj, 21982, str. XXXviii–XLvii.
Beiträge zum hochmittelalterlichen Städtewesen, Bernhard diestelkamp (hg.). städteforschung. 
veröffentlichungen des instituts für vergleichende städtegeschichte in Münster, reihe a: 
darstellungen, Band 11. köln–wien: Böhlau verlag, 1982. 
Bizjak, Matjaž, razvoj, uprava in poslovanje freisinške in briksenske posesti na kranjskem 
v srednjem veku. Blaznikov zbornik, Matjaž Bizjak (ur.). Loški razgledi, doneski 11. 
Ljubljana–škofja Loka: Založba Zrc, 2005, str. 111–124. 
Brachmann, hansjürgen, von der Burg zur stadt. Magdeburg und die ostmitteleuropäische 
Frühstadt. versuch einer schlußbetrachtung. Burg–Burgstadt–Stadt. Zur Genese mittelalterlicher 
nichtagrarischer Zentren in Ostmitteleuropa, hansjürgen Brachmann (hg.). Forschungen 
zur geschichte und kultur des östlichen Mitteleuropa. Berlin: akademie verlag, 1995, 
str. 317–348.
Burg–Burgstadt–Stadt. Zur Genese mittelalterlicher nichtagrarischer Zentren in Ostmitteleuro-
pa, hansjürgen Brachmann (hg.). Forschungen zur geschichte und kultur des östlichen 
Mitteleuropa, Berlin: akademie verlag, 1995. 
ciglenečki, slavko, kastel karnij in njegova posadka. Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije 
od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana: Modrijan, 1999, str. 356–358.
Die Frühgeschichte der europäischen Stadt im 11. Jahrhundert, jörg jarnut, Peter johanek, (hg.). 
städteforschung. veröffentlichungen des instituts für vergleichende städtegeschichte in 
Münster, reihe a: darstellungen, Band 43. köln–weimar–wien: Böhlau verlag, 1998.
Die Stadt des Mittelalters. Erster Band: Begriff, Entstehung und Ausbreitung, carl haase (hg.). 
wege der Forschung 243. darmstadt: wissenschaftliche Buchgesellschaft, 21975.
dilcher, gerhard, die rechtsgeschichte der stadt. Deutsche Rechtsgeschichte. Land und Stadt – 
Bürger und Bauer im Alten Europa, karl s. Bader, gerhard dilcher (hg.). enzyklopädie 
der rechts- und staatswissenschaft. Berlin–heidelberg–new York: springer 1999, str. 
251–827.
dippold, günther, die städtegründungen der andechs-Meranier in Franken. Die Andechs-Meranier 
in Franken. Europäisches Fürstentum im Mittelalter. Ausstellung in Bamberg vom 19. 6. 
bis 30. 9. 1998. Mainz am rhein: Zabern, 1998, str. 183–196.
dopsch, heinz, Zur topographischen, rechtlichen und gesellschaftlichen struktur bayerischer 
Bischofsstädte. regensburg, salzburg, Passau und Freising im vergleich. Vom Ursprung 
der Städte in Mitteleuropa. Jubiläumsschrift zur 1200. Wiederkehr der Erstnennung von 
Linz, christian rohr (hg.). Linz: archiv der stadt Linz, 1999, str. 61–102.
dopsch, heinz, Meyer, therese, von Bayern nach Friaul. Zur herkunft der grafen von görz 
un ihren anfängen in kärnten und Friaul, krain und istrien. Zeitschrift für bayerische 
Landesgeschichte 65, 2002, str. 293–370.
engel, evamaria, Die deutsche Stadt des Mittelalters. München: c. h. Beck, 1993.
engel, evamaria, wege zur mittelalterlichen stadt. Burg–Burgstadt–Stadt. Zur Genese mitte-
lalterlicher nichtagrarischer Zentren in Ostmitteleuropa, hansjürgen Brachmann (hg.). 
Forschungen zur geschichte und kultur des östlichen Mitteleuropa. Berlin: akademie 
verlag, 1995, str. 9–26.
ennen, edith, Die europäische Stadt des Mittelalters. göttingen: wandenhoeck & ruprecht, 41987.
ennen, edith, Frühgeschichte der europäischen stadt – wie ich sie heute sehe. Edith Ennen. Ge-
sammelte Abhandlungen zum europäischen Städtewesen und zur rheinischen Geschichte, 
georg droege et al. (hg.). Bonn: Ludwig röhrscheid verlag, 1977, str. 259–284.
European Towns. Their Archaeology and Early History, M. w. Barley (ed.). London–new York–
san Francisco: academic Press for council for British archaeology, 1977.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)38
Fischer, herbert, Die Siedlungsverlegung im Zeitalter der Städtebildung. Unter besonderer 
Berücksichtigung des österreichischen Raumes. wiener rechtsgeschichtliche arbeiten, 
Band 1. wien: verlag herold, 1952.
Fresacher, walter, klagenfurt – eine edlinger-siedlung? Carinthia I 150, 1960, str. 118–161.
Frühgeschichte der europäischen Stadt. Voraussetzungen und Grundlagen, hansjürgen Brach-
mann, joachim herrmann (hg.). schriften zur ur- und Frühgeschichte 44, Berlin: aka-
demie verlag, 1991.
giesler, jochen, Der Ostalpenraum vom 8. bis 11. Jahrhundert. Studien zu archäologischen und 
schriftlichen Zeugnissen, Teil 2: Historische Interpretation. Frühgeschichtliche und pro-
vinzialrömische archäologie, Band 1. rahden/westfallen: verlag Marie Leidorf, 1997.
Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek: Družbena 
razmerja in gibanja. Ljubljana: saZu, 1980.
hauptmann, Ljudmil, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu. slovenska akademija 
znanosti in umetnosti, dela 10 i. razreda, Ljubljana: saZu, 1954.
Hausbau und Raumstruktur früher Städte in Ostmitteleuropa, hansjürgen Brachmann, jan 
klápště (hg.). Památky archeologické – supplementum 6. Prague: institut of archaeo-
logy, 1996.
haverkamp, alfred, die »frühbürgerliche« welt im hohen und späteren Mittelalter. Landesge-
schichte und geschichte der städtischen gesellschaft. Historische Zeitschrift 221, 1975, 
str. 571–602.
heit, alfred, vielfalt der erscheinung – einheit des Begriffs? die stadtdefinition in der deutsch-
sprachigen stadtgeschichtsforschung seit dem 18. jahrhundert. Vielerlei Städte. Der 
Stadtbegriff, Peter johanek, Franz–joseph Post (hg.). städteforschung. veröffentlichungen 
des instituts für vergleichende städtegeschichte in Münster, reihe a: darstellungen, Band 
61. köln–weimar–wien: Böhlau verlag, 2004, str. 1–12.
hendel, Zenon, Moźdioch, sławomir, die frühstädtischen siedlungskomplexe und Lokationsstädte 
in schlesien im 12.–13. jh. (Änderungen der raumstruktur im Lichte der archäologischen 
Quellen). Hausbau und Raumstruktur früher Städte in Ostmitteleuropa, hansjürgen Brach-
mann, jan klápště (hg.). Památky archeologické – supplementum 6. Prague: institut of 
archaeology, 1996, str. 87–100.
herrmann, erwin, Zu den stadtrechtsverleihungen der grafen von andechs. Oberbayerisches 
Archiv 107, 1982, str. 179–184.
höfler, janez, gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na slovenskem. Pražupniji 
radovljica in kranj. Acta ecclesiastica Sloveniae 10. Miscellanea. Ljubljana: teloška 
fakulteta, inštitut za zgodovino cerkve, 1988, str. 201–251.
höfler, janez, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topo-
grafiji predjožefinskih župnij. razprave Filozofske fakultete. Ljubljana: Znanstveni inštitut 
Filozofske fakultete, 1986.
hye, Franz-heinz, Innsbruck. Geschichte und Stadtbild bis zum Anbruch der Neuen Zeit, ti-
roler heimattblätter, sonderband – 800 jahre stadt innsbruck. innsbruck–wien: tyrolia 
verlag, 1980.
irsigler, Franz, was machte eine mittelalterliche siedlung zur stadt?. Universitätsreden 51. 
saarbrücken: universität des saarlandes, 2003, str. 17–44.
isenmann, eberhard, Die deutsche Stadt im Spätmittelalter 1250–1500. Stadtgestalt, Recht, 
Stadtregiment, Kirche, Gesellschaft, Wirtschaft. stuttgart: verlag eugen ulmer, 1988.
jakobs, hermann, stadtgemeinde und Bürgertum um 1100. Beiträge zum hochmittelalterlichen 
Städtewesen, Bernhard diestelkamp (hg.). städteforschung. veröffentlichungen des in-
stituts für vergleichende städtegeschichte in Münster, reihe a: darstellungen, Band 11. 
köln–wien: Böhlau verlag, 1982, str. 14–54.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 39
kastelic, jože, staroslovanski kranj. 900 let Kranja. Spominski zbornik. kranj: občinski ljudski 
odbor, 1960, str. 38–50.
knific, timotej, gradišče nad Bašljem, Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev 
do Slovanov. Ljubljana: Modrijan, 1999, str. 398–401.
knific, timotej, vojščaki iz mesta karnija, Kranjski zbornik 1995. kranj: Mestna občina kranj, 
1995, str. 23–40.
knittler, herbert, städtewesen, handel und gewerbe. Österreich im Hochmittelalter (907–1246), 
anna M. drabek (hg.). Österreichische akademie der wissenschaften, veröffentlichungen 
der kommission für die geschichte Österreichs, Band 17, wien: verlag der Österreichi-
schen akademie der wissenschaften, 1991, str. 473–494.
komac, andrej, Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. 
thesaurus memoriae, dissertationes 5. Ljubljana: Založba Zrc, 2006.
kos, dušan, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem 
in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba Zrc, 2005.
kos, Milko, naselitev gorenjske v ranem srednjem veku. Arheološki vestnik XXi–XXii, 
1870–1971, str. 7–16.
kos, Milko, Postanek in razvoj kranjske. Milko Kos, Srednjeveška kulturna, družbena in politična 
zgodovina Slovencev. Izbrane razprave, Bogo grafenauer (ur.). Ljubljana: slovenska 
matica, 1985, str. 234–257.
kos, Milko, starejša naselitev na kranjski ravnini. 900 let Kranja. Spominski zbornik. kranj: 
občinski ljudski odbor, 1960, str. 51–73.
kos, Milko, Žontar, josip, neznana listina o gorenjskih lastniških cerkvicah iz 12. stoletja. 
Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 20, 1939, str. 236–243.
kosi, Miha, nastanek mesta gorica – dileme in nove perspektive. Kronika 55, 2007 [iz zgodo-
vine goriške], str. 171–184.
kosi, Miha, Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. 
stoletjem. Ljubljana: Založba Zrc, 1998.
kosi, Miha, Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (civitas Pettouia, carnium/creina in druga 
centralna naselja neagrarnega značaja v zgodnjem srednjem veku), i. del. Zgodovinski 
časopis 59, 2005, str. 269–331.
kosi, Miha, Začetki mesta slovenj gradec. Prispevek k nastanku mest na jugovzhodnem koroškem 
v srednjem veku. Kronika 56, 2008 [iz zgodovine koroške], str. 131–164.
kosi, Miha, Začetki škofje Loke in freisinški škofje kot ustanovitelji mest. Primerjalna študija 
k nastanku mest na kranjskem v srednjem veku. Blaznikov zbornik, Matjaž Bizjak (ur.). 
Loški razgledi, doneski 11. Ljubljana–škofja Loka: Založba Zrc, 2005, str. 83–110.
Marckhgott, gerhart, Zur Bezeichnung der stadtbewohner in den Quellen des hochmittelal-
ters. Vom Ursprung der Städte in Mitteleuropa. Jubiläumsschrift zur 1200. Wiederkehr 
der Erstnennung von Linz, christian rohr (hg.). Linz: archiv der stadt Linz, 1999, str. 
225–231.
Meckseper, cord, Zur typologie und verbreitung stauferzeitlicher stadtgrundrisse. Stadt in der 
Stauferzeit, karl-heinz rueß (hg.). schriften zur staufischen geschichte und kunst 11. 
göppingen: gesellschaft für staufische geschichte 1991, str. 51–78.
Melik, vasilij, Mesto (civitas) na slovenskem, Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 299–316.
Müller-Mertens, eckhard, Frühformen der mittelalterlichen stadt oder städte eigener art im 
Frühmittelalter?. reflexion auf die fränkisch-deutsche stadtentwicklung vor der jahrtau-
sendwende. Zeitschrift für Geschichtswissenschaft 35, 1987, str. 997–1006.
nabergoj, tomaž, Poskus računalniške analize tradicijskih listin briksenskega škofa Altwina, 
neobjavljena diplomska naloga, Filozofska fakulteta (Ljubljana 1992).
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)40
nicholas, david, The Growth of the Medieval City. From Late Antiquity to the Early Fourte-
enth century. a history of urban society in europe. London and new York: Longman, 
1997.
nitz, hans-jürgen, ettlingen – eppingen – durlach – sinsheim. Planungs- und vermessungsprin-
zipien staufischer stadtgründungen im oberrheingebiet unter heinrich vi. ihre rekonstru-
ktion mit metrologischen Methoden. Staufische Stadtgründungen am Oberrhein, eugen 
reinhard, Peter rückert (hg.). oberrheinische studien 15. sigmaringen: jan thorbecke 
verlag, 1998, str. 73–109.
ogris, alfred, Die Bürgerschaft in den mittelalterlichen Städten Kärntens bis zum Jahre 1335. das 
kärntner Landesarchiv, 4. Band. klagenfurt: verlag des kärntner Landesarchivs, 1974.
opll, Ferdinand, das werden der mittelalterlichen stadt. Historische Zeitschrift 280, 2005, str. 
561–589.
otorepec, Božo, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem. Ljubljana: slovenska 
matica, 1988.
Pfeifer, gustav, Ministerialität und geistliche stadt. entwicklungslinien in Brixen bis zur Mitte des 
13. jahrhunderts. Stadt und Hochstift. Brixen, Bruneck und Klausen bis zur Säkularisation 
1803, helmut Flachenecker et al. (hg.). veröffentlichungen des südtiroler Landesarchivs 
12. Bozen: verlaganstalt athesia, 2000, str. 131–148.
Pitz, ernst, Europäisches Städtewesen und Bürgertum von der Spätantike bis zum hohen Mitte-
lalter. darmstadt: wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1991.
Pleterski, andrej, karnij postane kranj, Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev 
do Slovanov. Ljubljana: Modrijan 1999, str. 395–397.
Post Roman Towns, Trade and Settlement in Europe and Byzantium. Vol. 1: The Heirs of Roman 
West, joachim henning (ed.). Millenium-studien zu kultur und geschichte des ersten 
jahrtausends n. chr. 5/1. Berlin–new York: walter de gruyter, 2007. 
Procházka, rudolf, Zur Frage der ältesten Bebauung in den südmärischen städten. Hausbau 
und Raumstruktur früher Städte in Ostmitteleuropa, hansjürgen Brachmann, jan klápště 
(hg.). Památky archeologické – supplementum 6. Prague: institut of archaeology, 1996, 
str 120–141.
reidinger, erwin, Mittelalterliche gründungsstädte in niederösterreich. grundlagen – regeln 
– Beispiele. Österreichische Ingenieur- und Architekten-Zeitschrift 143, 1998, heft 1, 
str. 1–20.
reincke, heinrich, Über städtegründung. Betrachtungen und Phantasien. Die Stadt des Mit-
telalters. Band I: Begriff, Entstehung und Ausbreitung, carl haase (hg.). darmstadt: 
wissenschaftliche Buchgesellschaft, 21975, str. 331–363.
reynolds, susan, english towns in a european context. Die Frühgeschichte der europäischen Stadt 
im 11. Jahrhundert, jörg jarnut, Peter johanek (hg.). städteforschung. veröffentlichungen 
des instituts für vergleichende städtegeschichte in Münster, reihe a: darstellungen, Band 
43, köln–weimar–wien: Böhlau verlag, 1998, str. 207–218.
sacherer, johannes, Zur stadtwerdung Friesachs. Carinthia I 195, 2005, str. 123–150.
sagadin, Milan, Kranj križišče Iskra. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev in staroslovanskega 
obdobja. katalogi in monografije 24. Ljubljana: narodni muzej, 1987.
sagadin, Milan, najstarejša cerkvena stavba v kranju. Pod zvonom sv. Kancijana. kranj: 
Župnijski urad, 1991, str. 31–44.
sagadin, Milan, rezultati raziskav kranjskega mestnega obzidja. Kranjski zbornik 2005. kranj: 
Mestna občina, 2005, str. 7–18.
sagadin, Milan, Zgodnjeantični kranj. 50 let Gorenjskega muzeja. Avguštinov zbornik. gorenjski 
kraji in ljudje 24. kranj: gorenjski muzej, 2003, str. 71–81.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 41
schich, winfried, die gründung von deutschrechtlichen Marktorten und städten östlich der elbe 
im 12. und 13. jahrhundert. Hausbau und Raumstruktur früher Städte in Ostmitteleuropa, 
hansjürgen Brachmann, jan klápště (hg.). Památky archeologické – supplementum 6. 
Prague: institut of archaeology, 1996, str. 7–16.
schlesinger, walter, Beiträge zur deutschen Verfassungsgeschichte des Mittelalters. Band II: 
Städte und Territorien. göttingen: wandenhoeck & ruprecht, 1963.
schlesinger, walter, Burg und stadt. v: walter schlesinger, Beiträge zur deutschen Verfassung-
sgeschichte des Mittelalters, Band II: Städte und Territorien. göttingen: wandenhoeck 
& ruprecht, 1963, str. 92–147.
schultz, knut, Zensualitet und stadtentwicklung. Beiträge zum hochmittelalterlichen Städtewe-
sen, Bernhard diestelkamp (hg.). städteforschung. veröffentlichungen des instituts für 
vergleichende städtegeschichte in Münster, reihe a: darstellungen, Band 11. köln–wien: 
Böhlau verlag, 1982, str. 73–93.
Stadt und Ministerialität, erik Maschke, jürgen sydow (hg.). Protokol der iX. arbeitstagung 
des arbeitskreises für südwestdeutsche stadtgeschichtsforschung. stuttgart: kohlhammer, 
1973.
stare, vida, Kranj. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. katalogi in monografije 18. Lju-
bljana: narodni muzej, 1980.
steuer, heiko, Überlegungen zum stadtbegriff aus der sicht der archäologie des Mittelalters. 
Vielerlei Städte. Der Stadtbegriff, Peter johanek, Franz–joseph Post (hg.). städteforschung. 
veröffentlichungen des instituts für vergleichende städtegeschichte in Münster, reihe a: 
darstellungen, Band 61, köln–weimar–wien: Böhlau verlag, 2004, str. 31–51.
stoob, heinz, Forschungen zum Städtewesen in Europa. Band I: Räume, Formen und Schichten 
der mitteleuropäischen Städte. Eine Aufsatzfolge. köln–weimar: Böhlau verlag, 1970.
stoob, heinz, kartographische Möglichkeiten zur darstellung der stadtentstehung in Mitteleu-
ropa, besonders zwischen 1450 und 1800. v: heinz stoob, Forschungen zum Städtewesen 
in Europa. Band I: Räume, Formen und Schichten der mitteleuropäischen Städte. Eine 
Aufsatzfolge. köln–weimar: Böhlau verlag, 1970, str. 15–42.
štih, Peter, diplomatične in paleografske opombe k listinama otona ii. o podelitvi loškega ozemlja 
škofiji v Freisingu (do ii 47 in do ii 66), Zgodovinski časopis 51, 1997, str. 301–321.
štih, Peter, izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju. Blaznikov 
zbornik, Matjaž Bizjak (ur.). Loški razgledi, doneski 11. Ljubljana–škofja Loka: Založba 
Zrc, 2005, str. 35–48.
štih, Peter, k predzgodovini mesta Maribor. Studia historica Slovenica 6, 2006 [Maribor skozi 
čas iii], str. 243–260.
štih, Peter, kranjska (carniola) v zgodnjem srednjem veku. Zbornik Brižinski spomeniki. 
slovenska akademija znanosti in umetnosti, dela 45 ii. razreda, Ljubljana: saZu, Zrc 
saZu, 1996, str. 13–24.
štih, Peter, kranjska v času andeških grofov. Grofje Andeško–Meranski. Prispevki k zgodovini 
Evrope v visokem srednjem veku, andreja eržen, tony aigner (ur.). kamnik: Zveza kul-
turnih organizacij kamnik, 2001, str. 11–37.
štih, Peter, Lastniki in posestniki gorice do nastopa goriških grofov v 12. stoletju; v: Peter štih, 
Srednjeveške goriške študije. Prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in goriških grofov. 
nova gorica: goriški muzej, 2002, str. 27–53.
štih, Peter, Prva omemba Bleda v pisnih virih. Listina kralja henrika ii. za briksenškega škofa 
albuina z dne 10. aprila 1004 (d. h. ii. 67). Bled tisoč let. Blejski zbornik 2004, jože 
dežman (ur.). gorenjski kraji in ljudje 25. radovljica: didakta, 2004, str. 7–34.
štih, Peter, oglejski patriarhi kot mejni grofje na kranjskem. Časopis za zgodovino in narodo-
pisje, Nova vrsta 70, 1999 [koropčev zbornik], str. 39–53.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)42
štih, Peter, Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku. Osnovne poteze zgodovinskega razvoja 
od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, oddelek za zgodovino, 
2001.
tavernier, Ludwig, grundherrschaft, siedlungsvielfalt, geschlossene stadt. anfänge und städte-
bauliche entwicklung der alten Bischofsstadt Brixen im Mittelalter. Stadt und Hochstift. 
Brixen, Bruneck und Klausen bis zur Säkularisation 1803, helmut Flachenecker et al. 
(hg.). veröffentlichungen des südtiroler Landesarchivs 12. Bozen: verlaganstalt athesia, 
2000, str. 85–113.
valič, andrej, arheološka raziskovanja na kranjskem območju v preteklih štirih desetletjih; v: josip 
Žontar, Zgodovina mesta Kranja. kranj: skupščina občine kranj, 21982, str. v–XXiv.
valič, andrej, oris 20-letnih raziskovanj grobišča v kranju. Kranjski zbornik 1975. kranj: 
skupščina občine kranj, 1975, str. 159–163. 
valič, andrej, osnovna izhodišča arheoloških proučevanj mesta kranja. Kranjski zbornik 1985. 
kranj: skupščina občine kranj, 1985, str. 88–94. 
valič, andrej, staroslovanski kranj. Arheološki vestnik Xviii, 1967, str. 417–423.
valič, andrej, vprašanja raziskovanj zgodnjega srednjega veka na gorenjskem. Arheološki 
vestnik 21–22, 1970–71, str. 111–116. 
Vielerlei Städte. Der Stadtbegriff, Peter johanek, Franz–joseph Post (hg.). städteforschung. 
veröffentlichungen des instituts für vergleichende städtegeschichte in Münster, reihe a: 
darstellungen, Band 61. köln–weimar–wien: Böhlau verlag, 2004.
vilfan, sergij, Zgodovina mest med krajevnim in primerjalnim zgodovinopisjem. Kronika 25, 
1977, str. 157–159. 
Vor- und Frühformen der europäischen Stadt im Mittelalter, Teil I, herbert jankuhn et al. (hg.). 
abhandlungen der akademie der wissenschaften in göttingen, Philologisch-historische 
klasse, dritte Folge nr. 83. göttingen: wandenhoeck & ruprecht, 1973.
Vor- und Frühformen der europäischen Stadt im Mittelalter, Teil II, herbert jankuhn et al. (hg.). 
abhandlungen der akademie der wissenschaften in göttingen, Philologisch-historische 
klasse, dritte Folge nr. 84. göttingen: wandenhoeck & ruprecht, 1974.
webernig, evelyne, wie alt ist klagenfurt?. 800 Jahre Klagenfurt. Festschrift zum Jubiläum 
der ersten urkundlichen Nennung, wilhelm deuer (hg.). archiv für vaterländische ge-
schichte und topographie 77. klagenfurt: verlag des geschichtsvereines für kärnten, 
1996, str. 11–23.
Zgodovina Slovencev. Ljubljana: cankarjeva založba, 1979.
Zwischen Römersiedlung und mittelalterlicher Stadt. Archäologische Aspekte zur Kontinuitätsfrage, 
sabine Felgenhauer–schmiedt et al. (hg.). Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 
17. wien: Österreichische gesellschaft für Mittelalterarchäologie, 2001.
Zwitter, Fran, k predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh. Zgodovinski časopis 
vi–vii, 1952–1953, str. 218–245.
Žemlička, josef, entstehung und entfaltung der Marktorganisation in Böhmen und Mähren. 
Hausbau und Raumstruktur früher Städte in Ostmitteleuropa, hansjürgen Brachmann, 
jan klápště (hg.). Památky archeologické – supplementum 6. Prague: institut of archa-
eology, 1996, str. 17–27.
Žontar, josip, vloga kranja v blagovnem prometu v teku stoletij. 900 let Kranja. Spominski 
zbornik. kranj: občinski ljudski odbor, 1960, str. 137–159.
Žontar, josip, Zgodovina mesta Kranja. kranj: skupščina občine kranj, 21982.
Zgodovinski časopis | 64 | 2010 | 1-2 | (141) 43
Z u s a M M e n F a s s u n g
vor- oder frühurbane siedlungen (Civitas Petouia, Carnium/
Creina und andere Zentralorte nichtagrarischen charakters 
im Frühmittelalter) (ii. teil)
Miha kosi
außer Ptuj/Pettau, dessen entwicklung zur stadt im ersten teil der abhandlung (ZČ 59, 
2005) umrissen wurde, stellt kranj/krainburg das schönste Beispiel für eine schrittweise stadtwer-
dung schon seit dem Frühmittelalter dar. sein spätantiker name Carnium ist  in dem werk des 
anonymen geographen aus ravenna aus der Zeit um 700 zum ersten Mal überliefert. hier befand 
sich in der ausgehenden antike ein außerordentlich bedeutender, strategischer, archäologisch gut 
belegter stützpunkt am Übergang über die save, der die Zugänge zum oberen save-tal versperrte. 
an der südlichen seite der siedlung, an der spitze eines natürlichen Felsvorsprungs, wurden 
700 (von vermutlich mehr als 1000) gräber der ostgoten, Langobarden und der romanischen 
altansässigen aus dem 6. jahrhundert entdeckt. das ist das größte bekannte gräberfeld in den 
ostalpen aus jener Zeit. in der Mitte der siedlung wurde auch eine große spätantike kirchenanlage 
freigelegt. auch die slawen, die sich seit ende des 6. jahrhunderts in krain ansiedelten – Paulus 
diaconus nennt es um 760 Carniola Sclavorum patria – stützten sich auf diesen mit spätantiken 
Mauern befestigten und strategisch bedeutenden Zentralort. vielleicht hatte er den charakter 
eines gentilzentrums des stammes der karniolen, die das fränkische heer im jahr 820 wieder 
unterwarf und die die annales regni Francorum Carniolenses qui circa Savum fluvium habitant 
nennen. im 9. jahrhundert wurde auf den grundsteinen der spätantiken kirche eine neue mit 
dem typischen aquilejer Patrozinium des hl. kanzian erbaut, um welche ein riesiges slawisches 
gräberfeld aus der Zeit vom 9. bis  zum 11. jahrhundert mit mehr als 1000 gräbern entstand, dem 
größten im ostalpenraum. offensichtlich stützte sich auch die fränkische weltliche und kirchliche 
gewalt im 9. jahrhundert auf diese siedlung, die zum verwaltungs- und kirchenzentrum krains 
wurde. die archäologischen Funde weisen auf ein regionales Zentrum der schmuckherstellung 
hin, das mit dem weiteren alpen-adria-Pannonien-raum verbunden war.
nach ungarischen einfällen ist krain bereits 973 als eine dem herzogtum kärnten unter-
worfene grenzmark des heiligen römischen reichs überliefert. aus dieser Zeit liegen keine 
unmittelbaren notizen über die siedlung vor, dennoch muss sich der sitz der namentlich bekannten 
krainer Markgrafen sicherlich in kranj/krainburg befunden haben. sehr aufschlussreich sind 
dagegen die Quellen für die zweite hälfte des 11. jahrhunderts, und zwar die traditionsnotizen 
des Brixener Bischofs altwin, die die vermutung über die Bedeutung kranjs/krainburgs unter-
stützen. im Zeitabschnitt 1050-1090 fanden nicht weniger als 38 schenkungen an die Brixener 
kirche in kranj/krainburg statt (actum Chreine), vier davon beziehen sich unmittelbar auf den 
Brixener Besitz in loco Chreina. in diesen Quellen werden der Besitz der kleriker und Mini-
sterialen, die Brixener Festung und die untertanen in der siedlung erwähnt. interessant sind die 
Zeugen der einschlägigen traditionen – gewiss handelt es sich in vielen Fällen um einwohner 
kranjs/krainburgs – die germanische und slawische namen trugen: ezeman, orendil, gundram, 
Mazili, adalwart, adalfrid, Mantwin, altger sowie Prezlau, iwan, sebibor, radoch, Zuozlau, 
nebcor, wenzegoi, nenadej, semiko, wekewoi. die soziale und Besitzstruktur der siedlung war 
offensichtlich sehr bunt. hier lebten untertanen (mancipium), Freie (liber, ingenuus) und adelige 
(nobilis) mit slawischen und germanischen namen sowie kleriker und Brixener Ministerialen. 
auf die Bedeutung von kranj/krainburg kann man aufgrund der tatsache schließen, dass es 
nach der häufigkeitszahl der rechtsgeschäfte von 54 orten der Brixener traditionen an dritter 
stelle stand, unmittelbar hinter Brixen selbst und aufhofen in tirol sowie vor rasen und stein in 
kärnten. diese fünf orte liegen weit vorn und hatten zweifellos den charakter der Zentralorte, 
der Macht- und verwaltungsmittelpunkte des Brixener Bischofs. wahrscheinlich befand sich in 
kranj/krainburg im 11. jahrhundert auch der sitz des krainer Markgrafen, dessen Besitz in der 
umgebung der siedlung gerade in altwins traditionen überliefert ist.
M. kosi: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (ii. del)44
Für das 12. jahrhundert liegen uns leider keine derartigen notizen zur verfügung, den-
noch zeigen spätere angaben, dass sich hier noch weiterhin der sitz des Markgrafen befand 
(seit ende des 11. jahrhunderts war das der Patriarch von aquileia). dieser Mangel an Quellen 
ist besonders ungünstig, weil die siedlung warscheinlich gerade im Zuge des 12. jahrhunderts 
eine umwandlung von der vorurbanen Phase zu einer echten mittelalterlichen stadt erfuhr. im 
jahr 1221 werden nämlich in einer urkunde bereits Bürger aus kranj/krainburg (burgenses 
de Creinburg) erwähnt, in einem darauffolgenden dokument aus dem jahr 1256 verlieh der 
kärntner herzog ulrich iii. schon den grundbesitz in civitate Chreinburch. das war die erste 
erwähnung  kranjs/krainburgs als stadt. die intensive urbane entwicklung der siedlung kann 
höchstwahrscheinlich in erster Linie den andechs-Meraniern zugeschrieben werden, die in der 
zweiten hälfte des 12. jahrhunderts und bis 1228 stadtherren kranjs/krainburgs waren und in 
dieser Zeit ihre Landesherrschaft in krain herausbildeten, nachdem sie  bereits erfahrungen mit 
der entwicklung der städte auf ihren zahlreichen anderen Besitzungen gesammelt hatten.
so wie im Falle von Pettau handelt es sich auch bei kranj/krainburg um ein altes sie-
dlungszentrum und einen wichtigen Zentralort mit einer jahrhundertelangen kontinuierlichen 
entwicklung. es erhebt sich nur die Frage, wie es zu einer urbanen transformation bei solchen 
uralten siedlungen mit einer langen vorurbanen entwicklung kam, wo auf einem sozusagen 
identischen areal der ursprünglichen siedlung eine neue bürgerliche Parzelierung mit einem 
Marktplatz durchgeführt wurde. Leider verfügt man über diesen Prozess, wenigstens für das 
slowenische territorium, über keine einschlägigen angaben. diese werden erst durch künftige 
archäologische Forschungen gewonnen werden können.
die vorerst ziemlich fragmentären angaben, die uns die archäologie über die anfänge 
urbaner siedlungen in slowenien liefert, ermöglichen leider noch nicht, umfassendere  schlus-
sfolgerungen zu ziehen und lassen die oben dargestellte Frühentwicklung der städte auf der 
ebene einer wahrscheinlichen hypothese. das  vordergründige Ziel dieser studie bestand jedoch 
darin, die entstehung der slowenischen städte als einen vielschichtigeren, komplizierteren und 
langwierigeren Prozess darzustellen, als die ältere geschichtswissenschaft ihn verstanden und 
interpretiert hatte. in dieser hinsicht muss die slowenische geschichtschreibung einen mehrere 
jahrzehnte langen rückstand hinter anderen europäischen staaten im Bereich der vergleichenden 
städtegeschichte aufholen. dabei ist es von grundlegender Bedeutung, dass  die im Fachbereich 
geschichte die traditionelle und veraltete, mit rechtskriterien belastete auffassung über die 
anfänge der mittelalterlichen städte verändert und durch eine neue lebensnahe und der realität 
jener Zeit angepasste Perspektive ersetzt wird. Zu diesem Zweck wäre es zur darstellung von 
frühen entwicklungsphasen der städte sinnvoll, auch eine neue terminologische Bezeichnung, 
etwa  »zgodnjeurbana naselbina« oder »zgodnja mestna naselbina« einzuführen als Äquivalent 
für die in der deutschen historiographie verwendeten ausdrücke präurbane Siedlung, früh-
städtische Siedlung.