VILKO MAZI: tf ifi]l L Da je to res dvoje temeljno različnih pojmov, nišem še nikoli tako živo občutil, nego topot. Vračal sem se z dopusta. Toda regiment se je med tem časom preselil, kdove kam ? Niti vrag mi ni mogel povedati, kje naj bi bil cilj mojega iskanja! Romal sem od kraja do kraja, kakor izgubljani sin. Tako sem si nehote ogledal lepoSedmograško in kar je največ vredno — precej poceni, zakaj vozil sem se zastonj in za elegantne sobe po hotelihsem plačeval le predpisanih 70 vinarjev. Pri jedi in pijači so me seveda skubli npo notah", pardon — pozabiti ne smem, da je bilo to v zaledju po treh letih vojne! Da torej ne bom delal kakemu sedmograškemu hotelirju krivice, (tega res ne smem zaradi njih postrežljivosti, ki so mi z njo n. pr. kruh in pivo kar usiljevali! rečem raje pošteno, da me tudi želodec ni preveč stal. Obljubljena dežela Sedmograska! Toliko pomanjkanja in reve sem videl drugod! Tri leta hude vojne so bila tam tako razločno zapisana na obrazih, na cestah in poljih, da jih jasneje več ni mogoče zacrtati. BBrez krušnih kart nobenega kruha!" sem cital po lokalih. Pa. se je zgodilo, da niti s karto nisera dobil kruha — Ni ga bilo! Na cesarskem Dunaju sem spraševal po pivu ves božji dan. Zvečer šele sem ga mogel dobiti, pa samo eno merico! — Obljubljena dežela Sedmograška, pravim, tam so mi kruh in pivo ponujali, pa kakšen kruh in pivo! — Pred vojno, ko sem životaril v deželi Kranjskizmesečnimi 66+66 in požiral prah po šolskih sobah, se mi ni moglo niti sanjati, da rae bo kdaj v življenju pot zanesla k Transilvanskim Alpam. Kako tudi ? Mislil sem pač za trdno, da mi bodo imena: Szamos, Koros, Maros, Hermannstadt, Kronstadt, Klausenburg, Negoi, Predeal . . . pstala živ dan le gola teorija. Pokojni Setina, bog mu daj dobro, mi je ta imena še kot črnomaljskemu paglavcu pošteno ubil v glavo. Nobenega dogodka iz svojih šolskih let se ne domjslim bolj živo nego tiste ure, ko sva s Setinom ^orala" po velikem rjavo - crnem zemljevidu Avstro - Ogrske monarhije. Jaz sem bil velik paglavec, Šetina pa velik mojster. Čast mu, prav zares! Poznal me je tako dobro, kakor malokdo v življenju. Za tistih »petindvajset", ki mi jih je pošteno naštel in koje mi je potemdomamoj pokojniočekosemse mupritožil,^naložildobreobresti" semizvedel kup imen,kisemjihdan kasnejeprav tako gladko izgovoril in poznal, kakor Krštino, Loko, Skadnje, Konjski breg, Majer in druga nepozabna imena črnomaljske okolice, ki me veže nanjo stoinsto nebeškolepih spominov! Takrat nisem mogel razumeti, zakaj je moj oče pri vsakem zamahu z brezovko tako prepricevalno dejal: »Prav je! Še premalo !" Jaz sem pač Jfilozof iral: Kaj me briga Sedmograška — Črnomaljca?" Po skoro dvajsetih letih pa sem moral uvideti, da je bila moja filozofija napačna in da sta imela Šetina in moj oče zares Bprav" ! Ali sta imela slutnjo, da bom po teh krajib, ki sem si jih z brezovko tako dobro zaporanil, da so se mi mnogokrat še celo sanjala vsa ta imena — nekoč iskal svoj regiment? Tako krepko še nikdar ni lomastila brezovka po meni, ko takrat, to vem! Domislil sem se zdaj, ko se je po tolikih letih brezova teorija premenila v živo prakso, Šetine in očeta v slehernem teh krajev. Zares s hvaležnostjo sem se domislil obeh iti z globokim spoštovanjem. Vsaj na razglednicah bi jima bil rad sporočil, da sta imela Mprav". Žal — v Vojni vasi počivata oba v hladni zemlji, oba moja dobrotnika — blag jima spomiu! Vozil sem se zdaj ob Szamosu, Korosu in Marosu. Lepe vode so to, lepi, plodni kraji ob njih bregovih. Ob Marosu n. pr. sem se vozil ves dan, prav do njegovega izvira pri skromni postajici, ki se tudi zove zato Marosfo (izvirek Marosa). Planinski svet z ozadjem skalnatih, zasneženih grebenov gorovja Gyergyo in Csik me je zelo spominjel na Gorenjsko, zlasti na Kamniške planine. — Moj Bog, kako dolgo jih že nisem videl! — Kolozsvar (Klausenburg). Tu sem se moral najprej javiti. Za regiment ni znal nihče, kje da je? Podaljšali so mi samo dopust za nadaljno romanje, ki sera ga mogel nadaljevati šele prih. dan. Imel sem zato dovolj časa, da sem si ogledal mesto, ki je dokaj čedno in živahno. Pogrešal sem le cestne železnice. Zelo mi je ugalal impozantni spomenik kralja Matije z glavno, starodavno cerkvijo v ozadju in s prostornim trgom v ospredju. Pil sem izborno pivo in poslušal veselo cigansko kapelo v hotelu New York. Drugo jutro sem se odpeljal v Nagy Szeben (Hermannstadt.) Tu so mi povedali, da se bom moral še dolgo voziti, preden pridem na cilj! Seveda jim tega nisem zameril, zlasti, ker so mi dali dovolj casa, da sem mogel obiskati važnejše kotičke v mestu. Nagy Szeben mi mnogo bolj ugaja nego Kolozsvar. Je bolj razprostrt in mnogo živahnejši. Čul sem na ulici in v lokalih skoro izključno le nemško govorico. Piva in kruha tu kolikor kdo hoče. Obiskal sem opereto ,,UrschuIaa v mestnem gledišču, ki pa je bila pod vsako kritiko! Gledišče pa nabito polno! Ljudje so hvalili na vse pretege. — V hotelu pri nRimskem cesarju" sem nad vse udobno ložiral. — Ves božji dan sem se vozil potem s silno počasnim vlakom ob vznožju Transilvanskih Alp preko Alute. Srečal sem spotoma mnogo vojnih opustošenj, zlasti mostov, Diven je bil razgled na Fogaraške gore: Roten-Turm Pass, Negoi. Zvečer sem se pricijazil v Brasso (Kronstadt), ki ima divno lego v vznožju strmih gor. Prav romantično čepi na visoki skali razgledni stolp, ki že od daleč pozdravlja tujca. Ljubko mestece kaže še mnogo grobih pokoncanj iz časa rumunske invazije. Drugo jutro sera se odpeljal po romantični soteski na strašno razdejani Predeal in potem po dolini Prahove daleč v sovražni svet. . . Sedmograško je^ostalo za mano. Lepe spomine 8em odnesel b sabo Še gori na Predealu sem se domislil očeta in Šetine. Imela sta ^prav" ! —