n * & M CVETJE z vertov sv. Frančiška. & L XXXI. tečaj. ~ V Gorici, 1911. 8. zvezek. Čisto nenadoma je šlo po svetli preteklega 20. velikega šerpama žalostno naznanilo srnerti našega sv. očeta papeža Pija X. Res je svetega očeta težila visoka starost, ali njegova "eprenehavna krepka delavnost nam ni dala misliti na tako bližnjo smert. »Bodi volja božja« moramo z vmirajočim papežem tudi mi reči in hvaliti Boga, ki je dal svoji Cerkvi tako dobrega poglavarja. Da je bil Pij X. v resnici eden najboljših in najdelavniših Papežev, o tem pač menda ni nikoger mej nami, ki ne bi bil Prepričan. Da je imel v vsakem oziru najboljše namene v korist Cerkve Kristusove in vsega človeškega rodu, tudi to je jasno kaker beli dan. Po svoji razsvitljeni modrosti in svoji bogati skušnji je pa tudi vedel in videl, kaj je Cerkvi, kaj raznim aje udom v današnjih časih potrebno in koristno, in če je bila reč še tako težka videti, to ga ni vstrašilo, da se je ne bi bil lotil. »Vse prenoviti v Kristusu« je bilo njegovo mogočno vo- dilo. In če tudi v kratkem času enajstili let ni bilo mogoče vsega dognati, vender ne more nihče tajiti, da se ne bi bilo mnogo doseglo, mnogemu pa postavila terdna podlaga, ki se bo na nji v prihodnjih časih vzdignita poslopje, ki ga je On imel že v duhu pred očmi. Posameznih njegovih velikih del mi tu ne moremo opisovati; k temu bi bilo treba cele debele knjige. Spomnimo naj le na neketere posebne reči, ki se tičejo nas, otrok sv. očeta Frančiška, in smo o vsaki ob svojem času že natančniše govorili v zadnjih tečajih »Cvetja«. Tako je apostoljsko pismo Pija X. o sedemstoletnici 1. reda; glej »Cvetje« 27. tečaj 1. in 2. zv. Dalje slovesna avdijencija treh družin 1. reda 10. novembra 1910; glej »Cvetje« 28. tečaj 1. zv. O novih važnih spremembah v frančiškanskem redu primeri »Cvetje« 29. tečaj, str. 52 in dalje. Jako važno je potem pismo sv..očeta Pija X. o tretjem redu v »Cvetju« 29. tečaj, 11. zv. Pa tudi 2. reda sv. Frančiška (klarisinj) očetovska skerb dobroserčnega papeža ni pozabila; glej »Cvetje« 30. tečaj 2. zv. Mi otroci sv. Frančiška smo torej še prav posebno hvaležnost dolžni velikemu, dobremu papežu Piju X. — Kako naj mu jo izkažemo? Da molimo zanj? To smo sicer res dolžni, - ali ni treba misliti, da On potrebuje naših molitev, veliko bolj in prav gotovo potrebujemo mi njegovih. Ce prav molimo, pa seveda imajo tudi naše molitve svojo vrednost pred Bogom in morejo ž njegovimi združene milost in pomoč božjo priklicati na nas in na vse, ki so je potrebni. Molimo torej ž njim, pred vsem, da nam da Bog hitro in odločno zmago v sedanji naši pravični vojski in potem stanoviten mir, mir in ljubezen ne le mej posameznimi, tudi mej narodi in deržavami, deržavami in Cerkvijo Kristusovo, ki ima združiti človeštva v eno družino otrok božjih. Zaupno občevanje z Bogom. P. A. M. XXXII. POGLAVJE. Nadaljevanje. Kaj je storiti, ako keteri svetnik v svojih spisih svetuje, da nastopimo pot strahu, po keteri je sam hodil in ki se mu zdi najgotoviša? Mi hodimo pot potu ljubezni in zaupnega občevanja z Bogom, ako smo spoznali, da nam to koristi. Vzrok zakaj tako govorim je ta, ker je treba neketera mesta sv. pisma in knjig svetnikov prav razlagati, da se bodo vjemala z drugimi mesti sv. pisma in načeli nravstvenosti. Videli smo že večkrat, da so mnogi svetniki zaupno občevanje z Bogom zelo priporočali. Ali je pa ta zaupnost za vsacega primerna? Gotovo ne. Tudi je nismo vsem svetovali. Mi smo besede svetnikov Previdno razložili in sklepali, da tisti niso za zaupno občevanje z Bogom pripravni, keteri imajo na vesti še težke grehe, keteri svojih grešnih nagnenj ne zatir;yo, se na svoje moči zanašajo in v ponižnosti prav nič ne napredujejo. Neketeri svetniki priporočajo strah in spokornost in1 zdi se, da jim ni všeč veselje božje ljubezni. Tot ne smemo kar tako terditi, ker bi sicer morali nespametno terditi, da eden svetnikov eno duhovno vajo zameta, mej tem ko jo mnogi drugi hvalijo. Reči pa tudi smemo s Frančiškom Mediera, da svetniki in cerkveni učeniki niso vedno enako o tem predmetu Pisali. Naše zveličanje nam stavijo pred o|či zdaj kot nekaj silno težkega, zdaj kot nekaj prav lahkega. Seveda se ozirajo na osebe, keterim to pravijo in okoliščine, v keterih tako govore. Bravec si mora tedaj sam ta mesta prav razložiti in ne obdolžiti jih precej zmote in nestanovitnosti. Ne smemo se torej dati begati in motiti na potu duhovnega življenja, ako vidimo, da je eden svetnik hodil po tej, drugi Po drugi poti. Mi ne smemo biti, kaker otroci, da bi se dali bajati od vsacega vetra uka. Vsaketeri naj se da voditi milo sti božji in ne begati se z izreki sv. pisma ali svetnikov. Spomni naj se Siraha, ki pravi: »Ni vse za vse« in besed božjega Zveličarja: »V hiši mojega očeta je mnogo prebivališč« in naj hodi po svojem potu naprej ne oziraje se na druge. Tako so delali svetniki. Mi tudi lahko tako storimo, da le ne zametamo načina*življenja in službe božje drugih, ki se ne vjemajo z nami; zakaj po raznih potih se pride k Bogu, je rekel pobožni Ka-siian.Takoi vodilo je dal božji Zveličar tudi svoji ljubljeni nevesti Sv- Jedruti. Ko je ta opazila, da ena sosestra pristopa k mizi h°žji bolj se strahom, kot z veseljem in ljubeznijo, je ona, to njeno obnašanje grajala. Božji ženin pa ji je rekel: »Hči moja,. ti ne pomisliš, da je treba meni skazovati ravno toliko spoštovanja kot priserčne ljubezni. Ker pa človeška slabost ne more obojega storiti naj se vsaketeri, kot ud istega telesa, potrudi, da bo drugi nadomestil, kar sam storiti ne more. Zarad tega naj se veseli tisti, ki je napolnjen z večo ljubeznijo, ako kedo drugi nadomesti pomanjkanje njegovega spoštovanja, in naj mu želi tolažbe serčne ljubezni.« Kroiia dvanajst zvezd. Pobožnost dvanajst sobot ali nedelj na čast brez madeža spočeti Devici Mariji. P. A. F. OSMA ZVEZDA. Marijina požertvovalnost. Noben človek ni toliko Bogu žertvoval kaker brezmadežna devica Marija; njeno celo življenje v templju, v Nazaretu, v Betlehemu, v Egiptu, v Jeruzalemu je bilo žertva. Naredila je bila obljubo vednega devištva, ali da je voljo božjo izpolnila, se je zaročila se svetim Jožefom. Keder je privolila postati Mati Božja, je privolila tudi v smert svojega edinega Sinu Jezusa. Podala se je na dolgo in težavno pot k svoji teti Elizabeti, da bi ji stregla. Iz pokorščine do cesarjeve zapovedi je šla se svetim Jožefom v Betlehem. Judovsko postavo je izpolnila, keder je štirideseti dan po svojem porodu nesla Jezusa v tempelj, tam ga darovala in sebe očistila. Vedela je, da bo njen Sin. nedolžno Jagnje, na križu vinar jen in nebeškemu Očetu darovan v naše odrešenje. Leliko si misliš, da je imela Marija pred očmi vse terpljenje in strašno smert Jezusovo, kederkoli ga je pogledala. Ta spomin je delal žalost in terplje nje v njenem sercu, ali vse to je Bogu darovala in rada terpela, da bo le Jezus odrešil človeški rod. Koliko je terpela. "ko je stala poleg križa, in ko je imela v svojem naročju mertvega Jezusa! Marijino življenje je bilo polno križev in nadlog, ali vse je poterpežljivo prenašala zaradi našega odrešenja. Maris-keteri vgodnosti se je odpovedala, da je bližnjemu pomagala. Velikodušno se je premagovala, da je spolnjevala božje zapo- vedi in izverševala svoje stanovske dolžnosti. Zaradi Boga se odpovedati veselju, tudi nedolžnemu, velikodušno sprejemati križe iz rok božjih, stanovitno se premagovati v rečeh, ki vabijo ali vlečejo v greh, to je žertva in tisti, ki tako dela ima duha požertvovavnosti. Zgled. Lep zgled požertvovavnosti nam dajejo tudi očak Abraham, sveti Pavelj apostelj, sveti Frančišek Serafinski in mej drugimi tudi blaženi Rajmund Lulj, marternik tretjega reda sv. Frančiška. Bil je sin plemenitili in bogatih starišev. Na kralje-vsem dvoru je živel že ko deček; tu se je navadil ničemerno živeti in ničemeren dvorjan je ostal vse do tridesetega leta svoje starosti. Nekega dne pa sliši glas s križal, ki ga vabi, da naj hodi za Kristusom. Pet dni je omahoval, bi li poslušal glas ali ne; velikodušno se potem odloči zapustiti veselo življenje na dvoru in hoditi se svojim križem za Kristusom. Eno polovico svojega premoženja je dal svojim otrokom, z drugo polovico ie pa pomagal vbozim in zidal frančiškanom samostane, da bi v njih vzgoijevali redovnike za afrikanske misijonarje. Zato je Dopotoval v Pariz, Rim, Avinjon in v druga velika mesta; za ta misijon je nagovarjal verne in miloščinjo pobiral. Štirikrat se je prepeljal v Afriko, kjer se je učeno razgovarjal z moha-medanci; mnogo jih je pridobil za sveto vero. 79 let star je če -tertič šel v Afriko. V mestu Budžiji je na tergu zgovorno in učeno govoril z mohamedansko duhovščino o resnicah naše svete vere. Serditi mohamedanci so ga zato kamnjali in na pol Diertvega sta dva dženovska tergovca prenesla na svojo ladjo. Na nji je vtnerl pred otokom Maljorko. Tudi tebe vabi Kristus: »Hodi za menoj!« Toda ako hočeš hoditi za Kristusom, moraš vzeti svoj križ in ga nositi vsak dan in sicer poterpežljivo, naj se ti tudi težak zdi in pot ternje-Va* Če hočeš v nebesa priti, je treba, da se odrečeš eni in druži zabavi in veselju, da se ogiblješ vsega, kar te more v greh Napeljati. Ne daj se premagati zložnosti in vgoidnosti; ako se ti zdi dolgo terpljenje, dolga vojska zoper sktišnjave, ne obupaj. V takem dušnem stanu premišljuj opominjevanje našega sv. °veta Frančiška:'»Kratko je (posvetno) veselje, večna pa ka- zen; majhino je terpljenje (na svetu), neskončna pa slava (v nebesih). Molitev. O brezmadežna devica Marija, ti si se iz ljubezni do Boga in nas grešnikov svetnemu veselju in zložnosti odpovedala,, križe in težave si mirno prenašala in svojega Sinu Jezusa: darovala nebeškemu Očetu, da nas je reši! večnega pogubljenja, izprosi mi milost, da bom tudi jaz rad sprejemal križe iz rok božjih, jih poterpežljivo prenašal ter se velikodušno odpovedat vsem rečem, ki bi me mogle zapeljati v greh. Amen. Sv. Eljzear in bi. Deljfina. (Dalje.) VIIF. Deljfina — učiteljica in čudodelnica. Zadnja leta svojega življenje je Deljfina prebivala v ap-tovskem mestu. Njeno stanovanje, edna izba, se je deržalo frančiškanskega samostana zunaj obzidja poleg mostu, postavljenega čez Kulon, in kapele, kjer je počivalo telo njenega pokojnega soproga. Vedno hrepeneča po ostrem življenju in da bi se ugnila obi-skovavcem, ki jih je njena čednost vodila k nji, pa se je preselila v kabrijersko graščino in si tam izbrala izbo, da bi ondi ne le samotna, ampak popolnoma zaperta prebivala. Ta celica je stala tik kapele in je imela okno tako obernjeno, da se je moglo v svetišče videti. Hrano je dobivala od zvunaj skozi neko drugo okence. Vender bolehnost jo je prisilila, da je to življenje na povelje svojih duhovnih vodnikov opustila ter se preselila zopet v aptovskoi mesto, v verstnikov tem večo korist. V teku let si je namreč Deljfina, že od narave duhovita in bistroumna, pridobila z branjem in premišljevanjem v rečeh, ki se tičejo pobožnega življenja, visoko znanje. Verhu tega je njeno prizadevanje Bog še z nadnaravnim razsvetljenjem podpiral, kar vse ni skrito ostalo. In zato so jo obiskovali mnogi, ali, da bi se podučili pri nji in spodbudili, ali, da bi našli pri nji-tolažbo v svojih stiskah. In ker ji je bilo od zgoraj dano pozna- nje sere in je brala tudi skrite misli ljudi, so rodile njene besede čudovite sadove. Kanonik Andrej Dliran (Durand), ki je večkrat sprejel službo vodnika v njeno skromno stanovanje, ki pa je bilo od množice ljudstva bolj oblegano, kaker ketera koli palača, je mogel poterditi, da je zadela Deljfina vselej pravo serčno rano in s toliko jasnostjo, kaker bi jo imela pred očmi. Ko so neke ženske, obiskavši jo, le njene svete poslušale, jih je Andrej vprašal, zakaj ji niso svojih težav razodele. »Ni bilo treba,« je odvernila edna, »ker mi je gospa že sama razgnala vso žalost, kaker ke bi jo ji bila razodela.« Marija, soproga Giraljda Simijanskega (de Simiane) je bila tolikanj vdana ničemernosti, da je stala večkrat zjutraj po tri l're pred ogledalom. Pri,obisku ji Deljfina govori o lepoti duše: »Podoba božja je ona,« je rekla, »se vso skerbjo si prizadevajmo to lepoto ohraniti iti zato se izogibljimo vsake neredne skerbi za telo, ker te bi blesek nevmerjoče duše omračile.« ki tako genijivo ji je Deljfina govorila, da je gizdava gospa pustila nespametno ničemernost. Številna so spreobernjenja te verste. Zlasti očividno pa je kilo to pri mladi Hugini Diipvi (Dupuy). To dekle je bilo preveč ponosno na svoje res krasne lase; bili bi beržčas še njena Poguba. Pa ko je bila sč svojo materjo pri grofici, je govorila ta 0 laseh ko zanjkah, ki satan ž njimi lovi in tudi vjame prešerna dekleta. Vspeh teh besed je bil, da je dekle berž zatem poiskalo sestro Alazacijo, da ji odreže nevarno lepotijo. Storila je ‘Udi obljubo vboštva in devištva in spremljala grofico pri pobijanju miloščine po ulicah mesta. Vpliv Del jf in in se je rastezal tudi na samostane, kjer je več mlačnih duš spodbodla h gorečnosti. Tak je bil vspeh njenega Prijateljskega občevanja z redovnicami sv. Križa in opatije sv. Katarine. Kratko, Apta se je po nji boljšala. In Bog je poverhu podelil naši grofici nadnaravno razsvitljenje Slede skrivnosti sv. vere. Pater Mayronis s pridevkom »raz-svitljeni učenik«, pater Mihaelis Nimski (Nimes), in drugi so Se čudili, ko so slišali, kako je o najtežjih vprašanjih govorila zanesljivostjo cerkvenih očetov. Pozneje, ko je šlo za po-^vetničenje Eljzearjevo, je sam papež Klemen VI. imel priliko prepričati se o njenem visokem znanju. Rekel je v polnem zboru (konsistoriju), da ni slišal bogoslovca, ki bi govoril s toliko Iehkoto in gotovostjo: Dar čudežev je Deljfinin ugled še povečal. Ko je šlo za njeno poblaženje, je pater Rejbaljd (Reybald) pričal, da sta pater Mayronis in pater Pastor, poznejši kardinal, pravila sledeče. Neka ženska, Tibalda po imenu, je terpela že šest let za očesno boleznijo. Obišče Deljfino ter jo prosi pomoči. Ona ji odverne: »Jaz vam pomagati, žal, ne morem; vender Bog, vas blagoslovi.« Grofica napravi pri tem znamenje križa. Tibaldi je pa berž zginila očesna bolezen. Neka deklica iz dinjske (Digne) škofije- je imela lice zek> razjedeno od raka. Mati jo pripelje v Kabrijere, kjer je tedaj grofica prebivala. Posli je niso hoteli pustiti pred gospo, ker so vedeli, da si nalaga ostra pokorila po ozdravljenju zavoljo zahvale, ki jo ozdravljeni nji skazujejo. Cez tri dni je mati izprosila vsaj vodo, v keteri si je grofica roke vrnila. S to vodo si je poitem hčerka vrnila lice, in ozdravljena je bila. Čudovito vodo je preskerbela redovnica Alazacija v pričujočnosti Katarine Diipvi (Dupuy), ki je pričala, da je videla ozdravljeno dekle. Viljem Sabranski, po polu brat Eljzearjev, je pričal od svoje strani, da je v družbi gospoda Aguljtovskega (d'Agoult) srečal mater in ozdravljeno hčer, ko ste se vračali iz Kabrijer. Pa Deljfina se ni prevzela. Neko nedeljo je videl kanonik Diiran ob dohodu k frančiškanskemu samostanu več slepih, hromih, božjastnih in drugih nadložnih, ki so ga prosili naj jim preskerbi dostop k sveti grofici. Ta pa je žalostna vzdihnila: »Jaz nesrečna stvar. Ljudje se zatekajo k meni kaker k svetnici, mejtem, ko sem morebiti na potu v večno pogubljenje, ako se me Bog ne vsmili. Imenujejo me svetnico, in jaz sem le naj-veča grešnica.« Kako se je mogla Deljfina imeti za veliko grešnico? Sv. Frančišek naj nas mesto nje o tem uči. On je rekel namreč na podobno vprašanje svojemu spremljevavcu: »Prepričan sem, ke bi tiste milosti, kaker jaz, prejel največi grešnik, bi si jih bolje v prid obernil in bil bolj hvaležen. Nasprotno, dobro vem, da bi jaz padel v največe grehe, ke bi Bog le za hip odtegnil od mene svojo milost.« Take misli rodi ponižnost v velikih dušah. Samostan sv. Klare v Ribnici. VIII. Samostan sv. Klare v Ribnici v 15. stoletju pod opatiško palico treh princesinj. Opatinja Ingeborg. Četerta opatica ribniškega samostana je postala princesi-nja Ingeborg, hči Henrika III. Meklenburškega in njegove soproge Ingeborg, hčere danskega kralja. Rojena 1368 je bila v starosti štirih let izročena samostafiu. Leta 1395 izvoljena za opatinjo je opravljala svojo službo jakioi dobro. Dasiravno ie vladala le K) let, se označuje njena vlada ver.der ko plodovita. V Rimu je prosila, da bi imele redovnice njenega samostana na zadnjo uro popolnoma odpustek, kar ji je papež Bonifacij IX. dovolil.*) Tiste dni je bil mir na suhem in na morju. Tergovina je na bregovih Vsbodnega morja po sloveči »hanzi« mogočno cveia; tudi občevanje se Skandinavijo je bilo živahno. Ko posebna Prijateljica in dobrotnica ribniškega samostana v tistem času se omenja danska kraljica Margareta, ki je 25. listopada 1406 samostanu darovala 300 tamkajšnjih mark srebra, kar bi bilo ; Po našem sedanjem denarju okoli 9600 kron. Margareta je bila jako duhovita gospa, vsestransko' nadarjena in resnično pobožna. To jo je naganjalo k občevanju z Bogu posvečenimi devicami in raznim delam miloserčnosti. j t.nako ji je bilo pri sercu, da bi se dobro godilo Cerkvi, kaker da bi vspevalo njeno trojno seversko kraljestvo'. Živahno je °bčevala z opatinjo Ingeborgo in njenimi redovnicami v Ribnici, kaker z duhovnimi hčerami sv. Bernarda v samostanu sv. Križa v Raztoku. Po pravici smemo misliti, da je bila ona zavetnica ali vsaj pospeševavka posebnega prijateljstva, ki je bilo tedaj in še dolgo potem mej tema dvema samostanoma. Leta 1408 je prišla v Ribnico kuga, černa smert. Mnogo meščanov je pokosila in tudi samostanu ni prizanesla. Prince-sfaja Ingeborg je vmerla 28. kimavca, 8 dni prej je bila že izdihnila njena namestnica Konstatacija, hči vojvoda Meklen-fa>rg-Stargardskega in njegove soproge, hčere grofa Adoljfa frfajštajnskega, torej netica ali nečaka opatinje Beatrice. Tudi *) Dan današnji ima to pravico ves red. ona je bila že ko triletno dete Bogu darovana v Klaninem samostanu v Ribnici ter je živela tam bogaboječe noter do svoje zgodnje smerti. Vmerla je v svojem 35. letu potem ko je deset let službo vikarinje pridno opravljala. Zraven teh dveh je pobrala kuga še 13 ribniških nun, več ko peti del samostanske družine. Na dan po sv. Mihaelu, 30. kimavca, so si izvolile redovnice novo opatinjo. To je bila mati Cecilija Malin1, ki je vladala samostan do leta 1424. Tudi ona je vmerla mlada, potem ko se je malo prej svoji časti odpovedala ter princesinjo Hedvigo priporočila za svojo naslednico. Opatinja Hedviga. Hedviga, šesta v versti opat in j ribniških, je bila hči vojvoda Janeza iz mlajšega kolena Meklenburg-Stargardskega in njegove soproge Katarine Poljske. Ta kneginja je pripeljala leta 1396 na sv. Katarine dan, 25. listopada, svojo pred šest leti rojeno hčerko v samostan. Njen svak Rudoljf, škof zverinski, brat vojvoda Janeza, je prišel ž njo, da bi sam slovesno vpeljal malo princesinjo. V sedmem letu svojega življenja je potem deklica 2. malega serpana na god Marijinega obiskovanja prejela obleko serafinskih otrok iz rok zverinjskega pomožnega škofa Henrika, toirej ko je še živela blažena opatinja Beatrica, ki je imela to veliko veselje, da je videla, kako so njene netice in pranetice okoli nje rastle v redu, da kaker ona Gospodu dopadljivo daritev prineso. Princesinja Hedviga je bila leta 1424. 19. velikega seipana v pričujočnosti provincijala p. Friderika Matarina izvoljena za opatinjo. Bila je prav serčno pobožna duša, ki se je posebno odlikovala po daru molitve; pa to je ni zaderževalo, da ne bi bila prav tako pridno in spretno skerbela za vladloi svojega samostana. Tako je leta 1442 sklenila z mestom pogodbo, ki je samostanu stare pravice poterdila in nekatere o pašnikih razširila. Še neki poseben dogodek iz časa te opatinje moramo o-meniti, veliki požar, ki je vpepelil ribniško mesto v torek po beli nedelji, 25. malega travna od 6. do 9. ure zjutraj. Po nepazljivosti nekega peka se je razširil iz njegove peči ogenj, ki je vničil celo mesto, ena sama hiša v mestu je ostala nepo- škodovana in samostan. Močno je terpela tudi župna cerkev; zvonovi so se ji raztopili, eden je pa padel iz zvonika s tako močjo, da se je zaril v zemljo. Najhujše je bilo, ker se je čez sto ljudi zadušilo v dimu, zlasti mnogo otrok in ženskih. Le 40 sežganih merličev se je moglo najti, da so jih pokopali. Ko je mesto gorelo, so bile redovnice sč 'svojo opatinjo zbrane v koru v silnem strahu in bridkosti zavoljo grozovitega ognja. S kakimi serčnimi vzdihi 'so Boga prosile pomoči, to si je leliko misliti. In Bog je vslišal prošnje svojih nevest ter jih varoval, da ne le same niso škode terpele, temveč da so mogle tudi drugim nesrečo lajšati. Ribničani so pripovedovali Pozneje, da je sama sv. Klara varovala svoj samostan. Mej požarom so jo neki videli v zraku nad samostanskim poslopjem, kako je se svojim plaščem odganjala plamen od samostanske strehe. V stari kroniki pa se bere celo, da je ob tistem času neki mašnik v Rimu hudiča izganjal iz obsedenega in pri tisti Priložnosti je hudi duh povedal, da je na nekem svojem popotovanju zažgal mestece mej Raztokom in Štraljzundom in da je ostala brez škode ena hiša »hiša dobrih deklet«, od nje je neka deklica sč svojim plaščem odgnala ogenj. Samostan jakoi slovi zavoljo pobožnosti svojih redovnic in zato so molili mnogi na,-rodi, da bi bil ohranjen; zato je sv. Klara varovala samostan o Požaru. Tako kronika. Princesinja Hedviga je nato še mnogo let vodila svoj sa-niostan ter se vadljala v blesku čednosti se svojimi prednjica-Pri. V staro® ti 77 let pa se je odpovedala opatinjstvu in 3 leta Potem 1. 1470 je vmerla blažene smerti. Opatinja Elizabeta. Elizabeta, hči vojvoda meklenburškega Henrika IV. in njegove soproge Doroteje Brandenburške, je bila rojena 1. 1449. Oče jo je berž ob rojstvu posvetil Bogu in sv. Klari. Triletno Sc jo stariši izročili samostanu v Ribnici, kjer je do petega leta v svetni obleki živela mej redovnicami. 15. kimavca 1454 jo je škof zverinjski Nikolaj Bodeker, v pričo svojega namestnika avguštinskega patra Henrika, opatov doiberanskega in dargun-skega in frančiškanskega kustosa ljubeškega, preoblekel v redovno oblačilo serafinsko. Tudi stariši dekletca, nje bratje in mnogi sorodniki sto bili pri tej slovesnosti. Leta 1461 v velikonočni pondeljek 6. april ja je Elizabeta v roke opatinje Hedvige položila svoje redovne obljube in 16. rožnika 1464 je bila imenovana za pevkinjo. Ko redovnica se je Elizabeta posebno vadila v ponižnosti. Dasiravno so imele sestre laiike dolžnost spalnico in druge prostore samostana pometati in pomivati, ter sploh za snago v hiši skerbeti, se jim je vender tudi ona rada pridružila. Pa ni ji bilo dano dolgo tako preprosto in brez skerbi živeti. Ko sta leta 1467 na osmino Marijinega rojstva doktorja bogoslovja provincijalj saške provincije in kustos ljubeški prišla v Ribnico, se je princesinja Hedviga odpovedala svoji opatinjski službi in časti, ker ji starost in bolezen ni dala dopolnjevati njenih dolžnosti, in berž drugi dan se je imela voliti nova opatinja. To je bilo na praznik ran sv. serafinskega očeta Frančiška 17. kimavca 1467. Izvoljena je bila Elizabeta, dasi je štela še le IS let. Se solzami v očeh je sprejela težko breme. Ni dvojbe pač, da je bila izvoljena tako zgodaj vsled svojega plemenitega rodu, in na ljubo njenemu očetu in materi. In res sta bila tega vesela. Za njen god, 19. listopada, sta prišla oba, ob enem z njenim bratom vojvodom Baljtazarjem, v Ribnico, zahvalila sta se sestram za njih volitev in gostila sta nje in brate frančiškane skozi tri dni, da so se vsi skupaj veselili. Ali dasiravno je bila Elizabeta sama na sebi dobra in tudi svojemu stanu primerno učena, manjkalo ji je skušnje in previdnosti. Lotila se je zidati novci spalnico, kar je poglavitni del samostana, kjer ima biti toliko posameznih prostorov ali celic, za koliker redovnikov ali redovnic je samostan namenjen. Ribniški samostan je bil tedaj že okoli poldrugo sto let star, leliko torej, da je bilo poprav, prezidave ali povečanja treba. Ali Elizabeta ni dobro prevdarila, koliko samostan premore in koliko ne; prišla je tcirej v velike stiske in morali so drugi seči vmes, da se je samostan rešil. Da poplača dolge, je morala Elizabeta zastavljati posestva samostana; s tem je prišla v nasprotje se svojimi podložnimi redovnicami, kaker tudi s frančiškani, ki so imeli duhovno oskerbovanje pri njih; celo njena telesna brata, vojvoda Magen in Baljtasar, sta ji bila nasprotna. Aii dolgovi, ti so bili le ena stran bremena, ki je tlačilo opatinjo Elizabeto. Temu unanjemu križu se je pridružil še terji notranji križ. To so bile zmešnjave v katoliški cerkvi, posvetni duh. ki je silil tudi v samostane, prepiri, ki so motili in tergali duhovno življenje, zahteve po prenovljenju, poboljšanju, cepljenje in ločitve tudi v redu sv. Frančiška. Troti koncu 15. stoletja se je tudi v saški okrajini začelo s prenavljanjem, zlasti so se vpeljali tako imenovani observanti. Manjši bratje v Ribnici niso bili za to, pa so jih nadomestili pač z drugimi. Klari-sinje, kaker je videti, niso bile edine, zlasti se je vpiraia opa-t i rij a Elizabeta. Večina pa je bila menda za ostrejše deržanje in ie Elizabeti odpovedala pokorščino. V nedeljo presv. Trojice leta 1493 je p. Ludovik Segenski, provincijalj saške okrajine v Fričujočnosti Elizabetinih bratov vojvod Magna in Baljtazarja, Ijubeškega kustosa Hermana Hagenskega in zverinjskega dekana Janeza Timskega v samostan sv. Klare v Ribnici vpeljal tako imenovano reforme observantov. Opatinja Elizabeta je morala odstopiti. Nadomestili so jo z vikarinjo in ko je ta čez tri leta vmerla, ii je sledila zopet vikarinja. Da Elizabeta s rem ni bila zadovoljna, je lehko umeti, vender se je vdala v poter-pežljivosti. Poostrila se je posebno obljuba sv. vboštva; sestra so se morale odpovedati vsem osebnim dohodkom, ki so se imeli obračati na dalje edino za skupne samostanske potrebe. 5 tem se je pridobilo toliko, da se je nekoliko dolga berž moglo Foravnati. Kar ga je še ostalo, se je poravnalo iz darila, ki ga je ko doto sebo debila princesinja Doroteja. Princesinjo Dorotejo, svojo nečakinjo, je bila že Elizabeta, ko je bila opatinja, sprejpla v red. In doživela je še to veselje, da jo je čez sedem let videla ko svojo naslednico. Elizabeta je živela potem še do leta 1506, 1. kimavca tega leta je po daljšem Rrpljenju mirno v Gospodu zaspala. Ni ji bilo prizaneseno s terdimi notranjimi boji, pa njen dobri angelj ji je stal na strani v težkih urah njenega terpljenja. Podvergla se je in nosila pogumno do zadnjega zdihljaja zastavo, ki je bila nanjo prisegla. Sv. Arih na Pohorju. Legenda. Ob cesti, ki gre iz Slovenske Bistrice severno v Pohorje, v začetku te ceste, prav tako daleč od zadnjih mestnih hiš, ka-ker od pervih pogonskih, je stala pred dvesto petdeset leti neka pekarija. Pek je bil bogat mož, ali skop, hudoben in tako malo priljubljen, da so ga sploh le divjega Arih a*) imenovali. Niti žena niti otroci niso mogli prestati pri njem; on pa je bil še vesel, da se jih je znebil; živeli sio- drugod.Qerdo je ravnal tudi s hlapci, tako, da je bil večkrat na tem, da bo moral opustiti svoje delo. Tridesetletna vojska se je tedaj prav na zlo obernila. Zraven so še Turki pretili štajerski meji. Dežela je morala žertvo-vati vse, da se je obvarovala neljubih gostov. Blagostanje je ginilo, živila so se podražila in lakota je jela gledati skozi ma-risiketero vderto oko. To je bil za oderuštvo vgoden čas. In te prilike, seveda, divji Arih ni smel zanemariti. Slab kruh je prodajal za drag denar in si polnil skrinje z beliči. Naposled je prenehal se svojo obertjo in živel od nakopičenih novcev. Tedaj necega večera poterka nekedo na njegova vrata. Arih pogleda godernjaje skozi okno in vidi sestradano, bolj merliču ko živemu človeku podobno žensko, z detetom na rokah. »Kaj hočeš?«, se zadere nad vzdihujočo. »Košček, ah, le košček kruha,« stoče ženska, do smerti vtrujena. »Dobri ljudje v mestu, ki pa sami pomanjkanje terpe, so mi pokazali, naj se obernem do vas.« — »Cel, cel kolač ti ga dam,« renči divji Arih. In s hudomušnim nasmehom gre v vežo, kjer je ležal okrogel kamen. 'lega vzame in poda skozi okno sestradani materi: »Na, da bo mir.« / Ženska, ki je imela na jeziku najlepšo zahvalo ter hotela izreči blagoslov, je britko vžaljena izrekla hudo voščilo: »Naj se tudi tebi v kamen spremeni kruh, ko ga boš najbolj potreben!« Terdoserčnež se je muzal nad nečloveškim svojim dejanjem: »Ta mi ne bo več nadležna« si je mislil. Pa vedno huji so prihajali časi. Kmetje nevoljni nad velikimi davki, ki so jih tirjali v tridesetletni vojski sebični grušča- Arih je to kar Henrik, primeri franc. Henri, izgov. blizu ko Arij. ki, so se vzdignili, v divjem hrupu. Kedor je imel kaj zgubiti, ie gledal, da zavaruje svoje blago. Zlasti se je bilo bati skopuhom in oderuhom. Tako je tudi Arih iz svoje hiše pri Bistrici bežal v samotno kočo>, visoko gori na Pohorju, češ, tam bo na varnem pred grabežljivimi rokami. Tam v oddaljeni samoti bo Pieskerbljen sč živili, v miru prebival, naj spodaj razsaja vstaja, lakota in kuga, kaker hoče. Ali roka Gospodova ga je dosegla tudi tam v samotnem Sozdu. Huda zima je prišla za nesrečnim poletjem. Polovico decembra je padal neprenehoma sneg. V ravnini ni bilo videti nobene ceste več, iz bele gladine so molele na pol zametene hiše, kaker grobni kamni na pokopališču. Na Pohorju je po nekod ležalo več metrov debelo snega. Od Arihove koče se je videla le še streha; on pa se je zanašal na svojo zalogo, s ke-tfcro bo, kaker je mislil, iehko shajal še dolgo časa. — Ali tudi ta se je kerčila; sneg pa je naletaval še vedno. Veter je tulil, veje mogočnih dreves so škripale in pokale vmes. Kaker pesek se je vsipal sneg na okna, vsako jutro ga je bilo treba odmetavati. Skerbeti je jelo zdaj tudi Ariha, ali bo izhajal se svojo krušno zalogo. Odpre shrambo in glej, lepo število zloženih kolačev! Z radostjo seže po ednem, da bi ga potehtal. Ali kaj je to? Kolač je težak ko pravi kamen. Seže po drugem. Tudi tu •.. Zdaj se mu lasje naježe, merzel pot mu stopi na čelo; zdi Se mu, da vidi vrnirajočo beračico in po ušesih mu zveni njena kletev. Tam zunaj pa mu vihar gode mertvaško pesem, njegova koča mu bo grob, sren na nji njegov grobni kamen. Zdaj se mu zasveti v glavi, nebeški žarek posije v njego-vo černo dušo, misel na vsmiljenje božje. Skesan se verze na t'a in stori obljubo, ako ga Bog obvaruje sinerti za lakoto, da bostavi cerkvico v čast svojemu patronu na najvišjem verhu Bohorja in z dobrimi deli hoče zadostovati za svoje grehe do-kler bo živel. Oblaki so se jeli tergati in bleda mesečina je posvetila skozi ozka okna na tla, kjer je klečal Arih v molitvi. Drugo jutro potegne topel južni veter. V treh dneh se pokažejo pota. Tri dni in tri noči je Arih čakal na rešenje. Potem se napravi na pot in sestradan in truden dospe v mesto. Svojo obljubo pa je zvesto spolnil. prihodnje leto se vzdigne verhu Pohorja, okoli Šest ur z ravnine, nad Svetim Martinom cerkvica, ki gleda daleč dolu v spodno planjavo, daleč v ogersko ravnino. Cerkvica se še zdaj imenuje sv. Arili. In na praznik sv. Henrika počivajo sekire v gozdih in krepki der-varji in drugi prebivavci zelenega Pohorja prihajajo praznično oblečeni gori in molijo tudi za dušo tistega, ki se je tako skesan pokoril za — kameniti kruh. Po »St. Benedikt - Stimmen« XIX. teč. Fr. H. 2. Henrik grof Sambordski, lep zgled gorečega katoliškega kristijana. P. V. K. (Dalje). IV. Pri zadnji večerji, ko je naš Gospod postavil zakrament presvetega Rešnjega Telesa, je najbliže njega sedel njegov ljubljeni učenec nedolžni in čisti mladenič sv. Janez. Tudi mi moremo in moramo Jezusu blizu biti, ako smo čisti in nedolžni. Brez te čednosti pa se mu ne smemo bližati, ne prejemati ga v svetem obhajilu. Cim bolj pa je naša duša čista, čisto naše telo, tem ljubezniviše nas bo naš ženin sprejel. Grof Sambordski nam bodi tudi v tej čednosti v spodbudo! On je res prejemal svojega Boga s čistim sercem ter delal vso čast gerbu burbonskih kraljev, ki ga krasi bela lilija. Njegov učenik, pater Druljet (Druilhetj, mu je ob neki priliki izročil pomenljivo podobo Serca Jezusovega, pod njim šen lilij z napisom: »Serva lilia« — ohrani lilije! »Ali razumete to osmina sv. Frančiška Serafinskega P. O. 12. pondeljek: sv. Serafin, sp. 1. r. kap. P. O. 13. torek: sv. Daniel in drugi, m. 1. r. P. O. 14. sreda: sv. Kalist, p. m. 15. četertek: sv. Terezija, d. 16. petek: sv. Večeslav, češki kralj, m. 17. sobota: sv. Hedviga, vdova. 18. nedelja, 20. po bink., sv. Lu-kež, ev. 19. pondeljek: sv. Peter Aljkantar-ski, sp. 1. r. P. O. 20. torek: sv. Janez Kancij, sp, 21. sreda ; sv. Uršula in druge, d. m. i sv. Hilarijon, opat. 22. četertek: bi. Ladislav Gielnov-ski, sp. 1. r. 23. petek: sv. Janez Kapistranski, sp. 1. r. P. O. 24. sobota : sv. Eduard, kralj. 25. nedelja : 21. po bink., bi. Frančišek Kaljderoljski, sp. 1. r.; sv. Krizant in Darija, m. 26. pondeljek: sv. Lin, papež, m.; 27. torek : sv. Brunon, sp. 28. sreda: sv. Simon in Juda ap. 29. četertek: bi. Pavla Mantuanska d. 2. r. 30. petek: bi. Teofilj, sp. 1. r.; bi. Liberat Laverski, sp. L r. 31. sobota: post, bi. Tomaž Florentinski, sp. 1. r. P. O. Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cerkvah treh redov sv. Frančiška in uršulinskih. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za L, 2. in 3. red in uršulinke. V. O. pomeni vesoljno odvezo s pop. odpustkom za ude 1. 2. in 3. reda in uršulinke. Nihil obstat. P. Constantimis Luser — Nrhil obstat. P. Guido Rant, dr. theol. Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov.