Prolog. Zložil in govoril pri altiturijentski veselici slovenskih in hrvatskih učiteljiščnikov dnc 17. malega srpana Zmagoslav Jamšek. Naš dan je tu — — Prišel na lahkih krilih je, ko sen mladostni . . . Sanjali davno že o tebi smo, življenja dan —! Pa sanje bile lepše so7 kot zdi se mi resnica . . . Ta ocean, ta ocean sveta kipi, in žrela — temna, grobna — — grobove zgodnje dušam našim je odprl . . . Koliko, o svet, zadušil že tovarišev si naših, ko moč si iz srca, iz kosti, mesa jim izsesal . . . l)a, kratka bila šola naša je — a nas učili so aposteli, možje, ki videli grobove naše so pred nami — in vidimo je tudi mi! Po dolgih, trudnih letih dela ne bo ovil nam čela venec lavorjev, pač pa nam svet bo dušo otroval s strupeno kupo nehvaležnosti . . . To pravda stara je — in stan je vajen naš te pravde stare - — podplat je koža Čez in Čez postala 0, znana Vam povest je bridka naša, gospoda slavna! Z železno silo nas mori resnica, in upi plapolajo le kot majhne lucke v mladostnoživih naših dušah, ko plapolajo lueke majhne o polnoei v močvirju . . . A, npamo, še npamo! * Na svodu se žari stoletje 2O.; obdano z upi zlatimi . . . ln vstajajo preroki — prerokujejo: to vek je delavcev, to vek je kruha . In naša duša plapola ob njihovili besedah v oči jim gleda, kopmi, gospoda — kopmi . . . V svet kliče nas oblast! G-ospoda slavna, pred vami zbrana tu stoji učiteljev slovanskih četa mlada, ta upa, koprni . . . In Vas, gospoda slavna prosi, da vsaj dela sinovi ga poznali bi — — učitelja-boritelja . . .! Velik mi zgradili smo si žrtvenik, in sadja mladega že zdaj prinesli smo, da ga darujemo . . . Bodočnost naša bodi pa polje bogato, ki vsako leto sad stoter naj obrodi! To hočemo! In v svojem delu vedno zbrani, ostati hočemo ob Vaši strani — Slovani!!