©
i
uprava „Slov. narod. Rledaližča"
Ureja dr. Pavel Strmšek v Mariboru.
ZRNJE
Mariborski hulturni vestnih.
5.III.19Z1.
Žalostna pjesanca plemenite Hasanaginice.
Šta se b'jeli u gori zclenoj?
Al’ su sn’jezi, al’ su labudovi? Da su sn’jezi, več hi okopnjeli, labudovi več bi poletjeli.
Nišu sn’jezi, uit’ su labudovi, nego šator age Hasan-age.
On boltije od ljutijeli rana. Oblazi ga mati i sestrica, a ljubovca od stida ne mogla. Kad li mu je ranam’ bolje bilo, on poruča vjernoj ljubi svojoj: „Ne čekaj me u dvoru b’jelomu, ni u dvoru, ni u rodu momu.“ Kad kaduna r’ječi razumjela, još je jadna u loj misli stala, jeka stade konja oko dvora; tad’ pobježe Hasanaginica, da vrat lomi kule niz pendžere; za njom trčedv’jcčeredjevojke: „Vrati nam se, mila majko naša! Nije ovo bako Hasan-aga, več daidža PintoroviČ beže.“
I vrati sc Hasanaginica, ter se vješa brati} oko vrata: „Da moj brate, velike sramote! gdje me šalje od petero djece! „
Beže muči, ne govori ništa, več se maša u džepe svione, i vadi joj knjigu oproščenja, da uzimlje potpimo vjenčanje, da gre s nji me majci u natrage. Kad kaduna knjigu proučila, dva je sina u čelo ljubila, a dv’je cere u rumena lica, a s malahnim u bešici sinkom od’jelit’ se nikako ne mogla več je bratac za ruke uzeo, i jedva je s' sinkom rastavio, ter je meče k sebi na konjiča, s njome ^redc dvoru bijelomu.
U rodu je malo vr’jema stala, malo vr’jeme,ni nedjelju dana, dobra kada i od roda dobra*' dobru kadu prose sa svili slrana, a najviše imoski kadija. Kaduna se bratu svomu moli: „Aj tako te ne želila, braco! Nemoj mene davat’ ni za koga, da no puca jadno srce moje gledajuči sirotice svoje.u Ali beže ne liajaše ništa, več nju daje imoskoin kadiji.
još kaduna bratu se moljaše,	Kad lo čula Hasanaginica,
da njoj piše listak b’jele knjige,	starješini svata govorila:
da je šalje imoskom kadiji:	„Bogom brate, svata starješina!
flDjevojkatel’jepopozdravljaše,	ustavi mi konje uza dvora,
a u knjiži 1’jepo te moljaše:	da darujem sirotice moje.“
Kad pokupiš gospodu svatove,	Ustaviše konje uza dvora,
dug pokrivač nosi na djevojku,	Svoju djecu l’jepo darovala:
kada bude agi mimo dvora,	svakom sinu nože pozlačene,
nek ne vidi sirotioe svoje.u	svakoj čeri Čohu do poljane;
Kad kadiji b jela knjiga dodje,	a malomu u bešici sinku,
gospodu je svate pokupio,	njemu šalje u bošči haljine.
svate kupi, grede po djevojku,	A to gleda junak Hasan aga,
Dobro svati došli do djevojke, pak dozivlje do dva sina svoja: i zdravo se povratili s njome;	nHod’te amO, sirotice moje!
a kad bili agi mimo dvora,	Kad se neče smilovati na vas
dv’jeječcrcespendžeragledahu,	majka vaša srca kamenoga/
a dva sina pred nju izliodjahu,	Kad to čula Hasanaginica,
tere svojoj majci govoralui:	b jelim licem u zemlju ud’rila,
„Svrati nam se.mila majkonaša!	uput se je s dušom rastavila
da mi tebi užinati damo.u	od žalosti gledajuč’ sirote.
Narodna.
Ova je pesma prvi put naštampana 1774. godine u Puto-vanju Fortisovom po Dalmaciji, i to s prevodom italijanskim; iz ovoga prevodapreveo ju je Goethe 1789.godine na nemački jezik: tako je ona prva naša narodna pesma, koja se pojavila u učenoj Evropi.	Vuk.
//. Drusovti:
Postanek in razvoj oratorija.
Opera je umotvor, ki je nastal na podlagi zveze dramatsko lirične pesnitve z glasbo. K tej se pridruži še dekoracija, mimika, ples i. dr. Glede zunanje glasbene oblike je deljena opera v solo: speve, dvospeve, recitative, zbore, medigre i. dr. Opera v tej obliki se imenuje velika opera.
Komična opera je pa zveza šaloigre oz.komedije z glasbo. Nje oblika je slična kakor pri veliki operi. Oratorij ima v glasbenem oziru obliko velike opere; odpade pa dejanje. Ker je besedilo vzeto večinoma iz sv. pisma, oziroma je religijozne vsebine, se proizvajajo ti umetniški umotvori predvsem v koncertnih d oranah ali pa v cerkvah.
Predhodniki oratorija so bile nabožne igre v srednjem veku, koje je uprizarjala cerkev osobito v velikonočnem tednu. Ko s o se te predstave polagoma izpridile, da jih je cerkev morala prepovedati, so nekateri samostani kot nadomestilo u peljali v svojih molitvenih dvoranah (oratorijih) v postnem času slične prireditve. Imenovali so jih oratorije. V Rimu se je istodobno, koje dosegla cerkvena glasba svoj razvojni višek (v 2. polovici 16. sto-
letja), položil temelj umetnostni obliki oratorija. Razvoj se je vršil vzporedno z razvojem opere in operni skladatelji so pisali večinoma tudi oratorije. Medtem, ko je bilo v operi težišče glasbenega elementa v solo-spevih (arijah) ter se je zbor čedalje bolj zanemarjal, stopal je ta v oratoriju v ospredje. Prvotna zveza s cerkveno liturgijo je izginjala in zraven biblijskih tvarin se je uporabljala tudi mitološka in zgodovinska snov. Nastal je oratorij posvetne vsebine. Višek razvoja je dosegel oratorij na Angleškem (v 18. stoletju). Oblika, ki je nastala in se razvijala v Italiji, je imela v sebi konečno tudi vse slabe strani propadajoče italijanske opere. Na novo podlago se je postavil G. F. H and el, rodom Nemec. Njegovi oratoriji so svežega, dramatskega duha, učinkujejo vsled velikanskih pevskih zborov in mnogoštevilnega orkestra, ter so dali povod nastanku večjih pevskih zborov (predvsem mešanih) ter raznim javnim glasbenim prireditvam. Handel je uporabljal mesto doslej edinoveljavnega italijanskega jezika v svojih oratorijih angleški jezik. Skoraj istodobno je uveljavljal Gluck enake reformne ideje v svojih operah. Oblika oratorija pa se bistveno do danes ni več spremenila.
Razvoj instrumentalne glasbe. — Klasiki.
V	prvi dobi večglasnosti je služila instrumentalna glasba kot nekaka podpora vokalni glasbi. Šele sčasoma se je oddaljevala ter nastopala lastno pot razvoja. Nastal je poseben instrumentalni slog, ki je bil početkoina še močno podoben pevskemu. Polagoma se je tonski obseg širil in razvijale so se posebne oblike skladb. Močno je uplival na ta razvoj ples; nastale so kratke plesne skladbice različnega značaja, ki so se združevale v skupine, brez notranjih stikov. Imenovale so se suite (15.—17. stoletja). Bile so predvsem idealizirane plesne oblike in ne plesne skladbe v današnjem pomenu. Iz suite se je razvila sonata. Precej razvita instrumentalna glasba je bila v -tej dobi na Angleškem. V Italiji so bile priljubljene skladbe za orgle, osobito kontrapunktiške smeri (fuge); našle so svojo izpopolnitev in svoj višek razvoja v Nemčiji. J. S. Bach je nedosežen mojster 'tli oblik (18. stoletja). Tekom 17. in 18. stoletja se je razvila in izpopolnjevala oblika sonate. Ista obsega več (navadno 3 — 4) stavkov, ki so medsebojno v organski ^vezi. Orkestralna skladba v obliki sonate se imenuje s inf oni ja. Oblika sonate je tudi Podlaga komorno glasbenim skladbam (trio, kvartet, kvintet i. dr. Višek razvoja je dosegla ta oblika pri dunajskih klasikih: J-Haydn, W. Mozart in L. v. Beethoven. (Konec 18. in za-tetek 10. stoletja). Njih predniki in spopolnjevatelji izraževalnih sredstev pa so bili že omenjeni Bach, Mandel in Gluck.
Vzporedno s kompozicijskimi oblikami se je razvijal orkester. Ob času postanka opere je štel le nekaj vijolin, raznih °hlik, klavieembalo (prednik našega klavirja), kitare, par flav, *r°bil in bobnov. Koncem 18. stoletja (torej približno 200 let
pozneje je bil orkester na lok že popolen (1. in 2. vijolina, vijola, čelo, bas), pihala so bila zastopana po flavtah, klarinetih in fagotih, trobila pa po trobentah in rogih. Ako omenimo, da je že Beethovenov orkester izdatno večji in da se nahajajo v modernem orkestru celi zbori poedinih instrumentalnih vrst (t. j. orkestra na lok, lesenih pihal, trobil in bobnil, h katerim se še pridružijo • harfe, orgle i. dr.) in da zahteva tak orkester 80— 100 izvajajočih godbenikov, potem si lahko predstavimo razvojno pot človeškega glasbenega pojmovanja od početka umetne večglasnosti pa do danes t. j. približno v dobi tisoč let. Dosedanja razprava je pokazala, da je umetniško delovanje na glasbenem polju, katero je prevzela Italija od Nizozemske, v 18. stoletju začela nadaljevati Nemčija, deloma tudi Francija. Ako hočemo orisati z značilnimi potezami delovanje posameznih teh narodov, moramo ugotoviti, da so bili Nizozemci reprezentantje oblike, Italijani melodije, Francozi ritma, Nemci pa harmonije. Vsak narod je razvijal umetnost v označeni sitferi in nastala je tekom stoletij današnja Ogromna stavba, kot produkt celokupnega glasbeno-kulturnega delovanja zapadnoevropske človeške družbe.
Reforma opere.
Uzroki propadanja italijanske opere (v 18. stoletju) so nam že znani. Muzikalni element je dramatični del potisnil docela v, ozadje. Oluck je še-le dokazal s svojimi skladbami, da zamoreta biti oba činitelja tudi enakopravna in da ni treba zapostavljati glasbenega dela, četudi’se odmeri besedilu in dejanju mesto, ki jima je prisoditi že po bistvenosti dramatske pesnitve. Glasba ima torej predvsem nalogo, da označuje osebe in da poda k izvršeni risbi nekak oživljajoč kolorit. Z uvedbo dekla m ato rič-nega muzikalnega sloga in dramatskega tecitativa je Gluck nekako nadaljeval vže započeto reformno delovanje Benečana Monteverdija. Tudi ta je stremil za vzorom, da bi opera ne bila samo nekako marijonetuo gledišče z lepo pevajočimi in opremljenimi figurami, temveč nekaka slika iz istinilega življenja. Gluckove arije so dale pevcu še zmiraj dosti prilike, razvijati svojo glasovno spretnost, akoravno je bila v njih že opažati v veliki meri dramatična resničnost. Zbori so prišli spet do veljave in istotako je orkester dosegel izdatno spopolnitev. Mnogo povoda k na-pominanim preosnovam so dali tudi Hiindlovi oratoriji.
S svojimi reformatoričnimi idejami pa je imel Gluck v Nemčiji malo sreče; pregloboko je bila tam ukoreniniena napolitanska' opera. Boljše so bile v tem oziru razmere na Francoskem, kajti tukaj se je v narodni operi že vedno naglašala dramatična isti-nitost, kar je tudi povzročilo vedne boje z ondotno italijansko opero. Nastalo je veliko tekmovanje med pristaši novilj reformnih idej ter pristaši italijanske struje. Konečno so zmagali prvi. Počasi si je pridobila Gluckova opera tudi tal po drugod, osobito v Nemčiji. Italijanska opera je že v bistvu ohranila svoj tradicijo-
nalni značaj, vendar so se skladatelji že začeli približevati novim idejam. Reformirana italijanska opera je dosegla nekak razvojni višek z Verdijem (v drugi polovici 19. stoletja).
Tudi Francoska opera se je razvijala pod uplivom Oluckovih idej. Med najbolj uspešne operne skladatelje se prištevajo C h e r u -bini, Meyerbeer, Gounod in Bizet. S Cherubinijevimi operami je bila zmaga nad italijansko opero dovršena.
V	19. stoletju se je razvila iz francoske in nemške komične opere oper6ta. Pospeševale so razvoj te oblike tudi razne priljubljene spevoigre. Kot ustvaritelj operete se imenuje J. Offenbach. Višek razvoja pa je doživela opereta na Dunaju. (Suppč, Millčcker, J. StrauB). Sedaj pa je jela dunajska opereta že propadati.
00006 An tun /vanovic-Mecger:
Milan Ogrizovič.
(Prigodoni ovogodišnje reprize „Hasanaginice“.)
Milan Ogrizovič je mariborskoj publici vrlo dobro poznat po svojoj „Hasanaginici“, koja je tako ušla u volju, da je prošle sezone davana deset puta. Taj topli prejem i ponukao je upravu „Slovenskog narodnog gledališča11 da ovu krasnu dramu i ove sezone iznese na pozornicu i da ju stalno održi na repertoaru.
No kako su život i rad ovogplodnog dramskoga pjesnika slo-veuskoj publici malo poznati, donosimo danas kratku biografiju pjesnika „Masanaginiceu, prema podacima u „Objavljenju“, (Zagreb 1917.)
Milan sc je Ogrizovič rodio u Senju ll.Tebruara 1877. Otac mu je bio seljački sin, a mati uskočka mornarska kči. Svršio je filozofski fakultet na zagrebačkome sveučilištu. Od god. 1900. je profesor u Zagrebu, a 1904. je promoviran na čast doktora filozofije. Suradjivao je u »Matici Hrvatskoj“ i „Društvu hrvatskih književnika14 kao odbornik. Poznat je kritičar i kazališni-recenzent Pod pseudonimom „Vanjau. 1910. je godine več lektor hrvatskog jezika na „kr. hrvatskoni zemaljskom kazalištu“, a obavljao je i dramaturške poslove. Uredjivao je ,,Hrvatsku pozornicuw, pisao kazališne predobjave i referate, prevodio i priredjivao kazališne komade za scenu, držao i pisao konference, proslove, nekrologe, svečane spomen-članke. Osim toga radio je beletristično i na-u^no i inače kulturno u najraznoličnijim pravcima i strukama. No kako je oduvijek osječao velike simpatije za kazalište, polazio je u aprilu 1914. dramaturški tečaj u Jeni.
Prve je pjesme pjevao i objavio več kao gimnazijalac. Kao ”lozof pisao je manje crtice i kazališne kritike. 1899. napisao je Pod Ibsenovim utjecajem svoj dramatskog prvijenca u 3 čina
„Dah“. U to vrijeme izdaje sa Z. pl. Vukeličem kujiževnu satiru »Trgovinu idejau i poslije „Novu trgovinu ideja11 gosp. Čičikova. 1903.	1906. napisao je postepeno »Proljetno jutro11, rokoko šalu;
»Ljetno podne“; »Jesenje veče“, romantičku aktovku i »Zimšku noč“. Sve ove četiri aktovke prikazane su kao tetralogija pod jednitn imenom „Godina ljubavi“.
1905. sa Marijom Kumičič dramatizovao je roman »Kraljiču Lepu“ pod imenom »Propast kraljeva hrvatske krvi“. Iste godine složio je prigodnicu »Slava njima!11 1906. izlazi na pozornicu njegov psihologijski dramolet »Sujet“, i drama u 4. čina »Pro-kletstvo11 (napisao sa Andrijom Milčinovičem). 1909. ispjevana je »Hasanaginica11, drama u 3. čina, koja je doživjela 3 izdanja, a prevedena je na češki i njemački jezik i nagradjena Demetrovom nagradom za god. 1909. — Iste godine prikazana je njegova božična priča »Zlatokosi kraljevič11 po Andersenovi! motivu.
1910. uprizorena je prigodnica „24. studenoga 1860-, koja je poslije izišla u posebnoj knjiži pod naslovom »Van s tudjin-cima“. 1911. napisao je (sa Z. pl. Vukeličem) komediju u 4. čina »Hrvati na Karpatima ili gospodjica od telefona14 i dramu u 3 čina »Banovič Strahinja11. 1913. prikazan je »Car Dukljanin“, drama u 4 čina, a napisao ja po načrtu Silvija Kranjčeviča dramu ' »Za drugoga*1, koju je cenzura zabranila. 1917. dozorilo je i „0bjavljenje“, snovidjenje u 3 slika. Za vrijeme rata v svršio je dramatizaciju Mažuraničevoga epa »Smrt Smail-age Cengijiča", koja je prošle godine prvi puta prikazana u Mrvatskom Narodnom Kazalištti u Zagrebu, a koja se ove godine nalazi i na našem repertoaru, pa se za nju več i čine velike priprave.
Sada je svršio Milan Ogrizovič još jednu znameniti! dramu iz hrvatske prošlosti, koja če biti doskora u Zagrebu inscenirana.
O kritiki.
Bolj kot kdaj poprej igra v današnjih časih kritika po časopisju važno vlogo za veljavnost v literaturi. Proti prejšnjemu sedaj postoterjeni in potisočerjeni pomen časopisja je sicer v stanu za trenotek ustvariti umetno slavo ali pa povzročiti krivično odklonitev. Toda doslej se še ni posrečilo in se še tudi v bližnji bodočnosti ne bo, še tako uplivnejnu in duhovitemu kritiku uničiti pomembno knjigo ali pa kako brezpomembno postaviti za dalje časa v ospredje. Bolestno samopoveličevanje nekaterih kritikov v najnovejši dobi ne spremeni ničesar na tem, da ni bilo v celih tisočletjih velike literature ne pisane ne tiskane kritike. Vzlic časopisnim kritikam je tudi danes kakor vselej merodajna edino umetniška vrednost.
Ako naj ločimo dobre in slabe kritike, je to — neglede na znanje in razumevanje, kar naj bi bilo pač samoposebi umevno mogoče samo na dva načina. Kritik piše ali o stvari ali o osebi, namreč o lastni osebi. In ker mnogo kritikov ne želi či-tatelja toliko opozoriti na umetniško in znanstveno vrednost ka-
,
kega dela, kakor pa pokazati, koliko pomembnejše je njegovo osebno mnenje, ali koliko globlje je njegovo znanje, zato je kritika v največ slučajih tako brezplodna. Raditega postane tudi tako često osebna, da, naravnost sovražna, v popolnem nasprotju s francosko kritiko, ki tudi pri popolnem odklanjanju kake knjige ali umetnine oh rani uprav družabno dostojnost.
Kritik pač prerad pozablja, da dobi opravka samo, ako „kralji zidajo11, ko se čuti enakovrednega natihem celo večvrednega kakor umetnik sam.'Tudi v onih slučajih, ko mora strogo soditi in obsoditi, ne sme pozabiti, da obstoje pisani zakoni dostojnosti, ki je ne sme nihče nekaznovan kršiti in žaliti.
[Po E. Engel-u.]
Druga redno sezona „Slov. narod, gledališča v Mariboru".
Nadaljevanje dosedanjih predstav:
: Maks Halbe: „Mladost“. Ab. A-20.
: F. Herve: „Mam’zelle Nitouche". Izv. ab. (Pop.)
: P. Petrovič: „Mrak“. Ab. 15-18. (Zvečer)
: R. Dobovišek: »Rodoljub iz Amerike". Ab. B-19.
: K. pl. Bakony: »Jesenski manever". Izv. abon.
: P. Petrovič: »Mrak". Izv. abon. (Popoldne.)
: „Pri belem konjičku". Izv. abon. (Zvečer.)
: „Charleyeva teta". Gostovanje v Ptuju.
: R. Dobovišek: »Rodoljub iz Amerike". Ab. C-19. : M. Halbe: »Mladost". Ab. B-20.
: K. pl. Bakony: »Jesenski manever"-. Ab. A-21.
: „Misel“. Desetletnica umet. delov. M. Skrbinška.
: ,,V vodnjaku" in »Lepa dalatea". (Popoldne.)
: »Rodoljub iz Amerike". Izv. abon. (Zvečer.)
: M. Halbe: »Mladost". Gostovanje v Ptuju : I. Cankar: »Hlapci". Gostovanje v Ptuju.
: M. Halbe: »Mladost". Ab. C-20.
: K. pl. Bakony: »Jesenski manever". Ab. B-21.
: Leonid Andrejev: »Misel". Ab. A-22.
: »Otroška tragedija" in »Vsiljenka". Ab. B-22.
: »Pri belem konjičku". Izv. abon. (Popoldne).
: »C.aričine Amaconke". Izv. abon. (Zvečer.)
: »Otroška tragedija" in »Vsiljenka". V Ptuju.
: »Otroška tragedija" in »Vsiljenka11. Ab. A-23.
: K. pl. Bakony: »jesenski manever". Ab. C-21.
: Leonid Andrejev: »Misel1-. Ab. B-28.
: »Ženitev". Gostovanje ruskih igralcev. Izv. abon. : »Otroška tragedija" in »Vsiljenka". Ab. C-22.
: »Sen kresne noči". I>.v. abon. (Popoldne.)
: »Jesenski manever". Izv. abon. (Zvečer.) ............: II. Ibsen: »lleda Gabler". Gostovanje v Ptuju.
131.	Dne	1. februarja 192	
132.	tt	2	tt
133.	ti	2.	tt
131.	it	3. ”	tt
135.	ti	6.	ti
13(1.	n	(i. ,,	tt
137.	tt	c.	tt
138.	tt	7. »	tt
138a	n	8. „	it
131).	M	9. „	tt
140.	ft	10.	tt
141.	M	12.	it
142.	tt	13. „	it
143.	ti	13. »	it
144.	ti	13. „	tt
i4r>.	tt	14. „	tt
140.	n	15. »	tt
147.	n	m. »	tt
148.	tt	17.	tt
149.	tt	19. „	tt
150.	tt	20. „	tt
161.	tt	20. „	tt
162.	tt	21. »	tt
163.	n	22.	ti
154.	a	23. ”,	tt
155.	ti	24.	tt
155a	tt	25. „	tt
15(1.	tt	2G. »	tt
157.	tt	27. „	tt
158.	ti	27. „	tt
169.	n	28.	tt
/ VvVVVV VVvVVV v VV vvw v vv VVV V v v vw v w vw v v v v v v
Železničarsko pevsko društvo „Drava“ priredi v spomin na primorskega skladatelja H. Volariča v soboto, 5. marca 1921 v Ootzovi dvorani Volaričev večer s sledečmi sporedom-
1. a) Slovenski svet, ti si krasan; b)Zvečer; poje moški zbor.
2. a) Gospodov dan; b) Pogovor z domom; c; Slovani na dan; poje mešan zbor. 3. a; Zvonček; b) Ledene roze; c) Pogled v
nedolžno oko; d) Dekliška tožba; samospevi, sopran, poje članica gosp. Slavica Rainer s spremljevanjem orkestra. 4. a) Divja rožica; b) Slovenskim mladenkam;.poje ženski zbor s spremljevanjem orkestra. 5. Domovini; veliki moški zbor z tenor-bariton, samo- in dvospevi ter spremljevanjem orkestra.
HASANAGINICA
Drama v 3 dejanjih.
Spisal Milan Ogrizovič. Poslovenil Anton Funtek. Režiser: Hinko Nučič.
Osebe:	,
Aga Hasanaga...........H. Nučič	Imoški kadi............R. Mikulič
Hasanaginica...........B. Bukšekova	Teta Hata,	.	E. Kraljeva
Šiiltanija, .	V. Podgorska	Teta Aiša,	1	rodbina	1. Jelenceva
Fa,a- ' niii.i Otroci P'Severjeva	Ibrahim,	|	K.dUcv«	J. Košuta
Meho, |	S. Grmekova	Husref,	'	I. Gabrič
Ahmed, '	B. Nučičeva Robinjica Vlahinja . . . I Setinska
Beg Pintorovič, brat Ha-	Latifa, služkinja pri Zarif-
sanaginičin..........C. Velušček	hanumi...............M. Voukova
Zarifhanuma, mati Hasa-	Huseji, stari sluga llasa-
naginičina...........K. Petkova	nagov................Rasberger
Umnihana, muti llasanaiiova nr»*utinovičcv*
Mali „begovič“ v zibelki. Služkinje. — Sluge. Vojniki. Sužnje. — Družice. — Svatje. — I. t. d. — Prvo in tretje dejanje se godi na Hasanagovi kuli, drugi v hiši begovice Zarifhanumc. — Čas: hrvaška narodna pesem.
KNJIŽNIČAR
Veseloigra v 4 dejanjih.
Spisal O. pl. Moser.	Režiser:	Jos	Povhe.
Osebe:
Marslami, graščak  ....................................M.	Šimenc
Edite, njegova hči . . .  .............................M.	Voukova
Marrv Marsland, njegov nečak ........................R. Mikulič
Macdonald....................................J. Povhe
Lothair Macdonald, njegov nečak......................E. Grom
Eva Webater, vrstnica Editina......................... I).	Savinova
Sarah Gildern. guvernanta pri Marslandu..............Š.Dragutinovičeva
Leon Armadale, \	*.......................... I. Oabrič
Patrik Wadiord, / plemenitaS...........................V.	Rožanski
Oibson, krojač.......................................P. Rasberger
Dickson, gazdarica Lothairjeva ........................K.	Petkova
Robert, knjižničar.....................................V.	Janko
John, sluga Marslandov...............................J. Košuta
Tripp, koinisijonar .  ..............................V Kos
^r‘”>	\	..................................... E. Parchomenko
Knoks, i sodn' sl"ga.................................M Kaukler
Postrešček.........................................  .	A.	Jarc
I. dejanje se vrši v Londonu, II., III. in IV. na Marslandovem letovišču.
Vest uredništva : S to številko odlagam uredništvo „Zmjeu ter se zahvaljujem vsem sotrudnikom.	Dr. /’. S.
Tl»k» tluknrno »r. Cirila v Mariboru.