Kronika Prihodnje leto se zbero Pen*klubovci v Rimu, najbrže spet brez nas, potem menda v Berlinu. * Francoski poet in član slovstvenega društva «Cercle litteraire international» Paul Valerv, ki je tako duhovito nagovoril letošnje pen4dubovske zborovalce, se je rodil v Cettei 30. oktobra 1. 1871. Šolal se je ob plodnih literarnih naukih pesnika Mallarmeja in kmalu zaslovel kot najboljši njegov učenec (Album starih stihov, 1890—1900). Svoje drobne, blesteče izcizelirane in globoko miselne verze je priobčeval skraja v bojevitih revijah: La Conque, Centaure, La Syrinx, L' Er? mitage, La Wallonie, La Coupe, La Chimere itd.... Nato se je za skoro dvajset let odrekel publiciranju in se z veliko vnemo in s polnim pridom lotil studij"a matematiških disciplin. Šele leta 1917. se je zopet pojavil s poemo «Mlada Parka», ki opeva boje in razkolja duše «entre ses doutes profonds et riches et la clarte nette de l'intelligence». Po vojni je še obelodanil značilna in na moč osvajajoča dela, ki razodevajo globokega duha in brezhibnega oblikovalca: Mornariško pokopališče (1920), Ode (La Pvthie, Aurore, Palme, 1920), Kača in Charmes ou Poemes (1922. v založbi Nouvelle Revue Francaise). Preteklo leto je izdal duhovite dvogovore Eupalinos ali Arhitekt, letos pa znamenita sodobna razglabljanja: Varietes. Paul Valerv, ki velja za enega prvih sodobnih francoskih poetov, je znatno vplival na svoje sodobnike in ohranil v marsikateri novejši struji baude* laireovsko izklesanost verzov, notranjo ritmično razgibanost in podobarsko in duhovno bogastvo. V tem oziru sta poleg pesmi najbolj delovali njegovi izčrpni knjigi: Introduction a la Methode de Leonard de Vinci in Soiree avec M. Teste. Pavel Karlin. Pierre Louys (1870—1925). Poleg «Qiio vadisa» je početkom našega stoletja na Francoskem doživela največji uspeh Louvsova «Afrodita» (100.000 izvodov), ki je bolj nego Franceova «Thai's» ali Flaubertova «Salammbo» ali «Roman de la Momie» po* spešila preporod zgodovinskega romana. To je zgodba aleksandrijske hotnice Chrvside, ki zahteva od ljubimca kiparja Demetrija tri najdražje stvari rodnega mesta. Umetnik ji pridobi po zločinskih potih te dragulje, da bi se z njimi odičila pred očmi vsega ljudstva, ki pozdravlja v krasni kurtizani učlovečenje Ijubavnc in lepotne božiče Afrodite. Sijajna povest otožnega izida se končuje s slavospevom na uničenje, z nekakšno variacijo svetopisemskega «prah si in v prah se povrncš», samo da ta tema poganu Louysu vzbuja razkošne sanjarije, kjer bi krščan videl povod za mračna razmišljanja. Vrhu tega je Louys od mrtvih obudil fantastični roman s «Prigodbami kralja Pavzola» (1901). Vrli vladar je imel 366 žen — ena za prestopno leto — a beg njegove hčere ga dvigne na potovanje, na katerem ga njegov oproda večkrat imenitno opehari. Osnovna ideja (neomejena oblast ženske in zapreke, ki so jih stoletja nakopičile proti svobodnemu razvoju posameznikove sreče) je ovita s tolikšno dobrodušnostjo in s tako rahlimi smehljaji, da je treba za po* polno doumetje tenkoumne analize. Novi Boccaccio pa je nekoč zablodil v Seviljo ter nam predstavil v opolzli knjigi «La Femme et le Pantin» (Ženska in možicelj) junakinjo Conchito Perezovo. Preračunljiva Španka drži na vrvici moža, ki jo spočetka pretepa, slednjič pa klečeplazi za njo. Poltena tragedija je dostojen podaljšek romanov kot Merimecjeva «Carmen» ali Prevostova «Manon Lescaut». Rezkejšo sliko pohotnosti boš težko kje našel. 574 Kronika Svetovni sloves imajo Louysove «Bilitine pesmi», ta «najpreprostejši in naj« bolj zapleteni, najnežnejši in najbolj žgoči cvetnik naslade, kar jih premore naš jezik», trdi H. Derieux (Mercure de F., 1. VIL 1925). Ta lirični roman je tako uspel posnetek starogrških avtorjev, da se je učen helenist zahvalil piscu za poklonjeni izvod, češ, da je že sam poprej čital nekaj Bilitinih spevov. Njegova ritmična proza je čarobna himna moderne nasladnosti. Vsebuje tri skupine, ki se ujemajo s posameznimi dobami heterinega bitja in žitja. Arheološke remi* niscence se skladno ubirajo z osebnimi najdbami. Knjižica antične ljubezni je posvečena dekletom bodoče družbe. Današnje mladenke jo rade čitajo, ne da bi pospeševale prihod napovedane družbe. Louys namreč ima zadnjih osemnajst stoletij za barbarske, licemerske in grde čase, zato si pobožno želi, da bi se človeštvo vrnilo k prvotni lepoti. Pri tem pa pozablja — pravi omenjeni Derieux — da krščanstvo ni bilo vselej protivno človeškim potrebam. V dobah svoje najjačje živnosti, med vso renesanco in tja do zore 18. veka, je Cerkev kazala široko popustljivost napram zadevam mesenosti. Šele s pojemanjem životne moči se javlja v katoličanstvu volja, da bi se človek omejil zgolj na svoje duhovne sestavine, šele tedaj nastopa stremljenje po jalovem asketizmu, ki po Louvsovem izrazu dobiva svoje geslo iz Ženeve, Calvinovega mesta. — Bolj teoretičen, potakem še bolj ambiciozen je uvod k «Afroditi». Tu n. pr. trdi, da je ljubezen samo toliko vredna, kolikor je zgolj fiziološka. Vendar ako pomislim na Louvsovo življenje, po večini samotarsko in posvečeno umetnosti in vedi, se mi zdi, da bi avtor mogel reči o sebi kakor Otokar Bfezina: Vic nežli v živote jen v mvšlenkach jsem hfešil. Zato se mi vidijo gola ideologija take izjave: «Podoba je, kakor bi veleum narodov nič manj kakor posameznikov tičal v tem, da so počutni in polteni. Vsa mesta, ki so vladala svetu: Babilon, Aleksandrija, Atene, Rim, Benetke, Pariz, so bila po splošnem zakonu toliko bolj razuzdana, kolikor so bila mogočnejša, kakor da bi bila njih razbrzdanost potrebna njih sijaju». Na srečo je v Louvsu snoval velik umetnik, vesten pesnik. Že v ranih letih je zlagal dovršene stihe, zbrane v snopiču «Astarte». Enakovredni so njegovi prevodi iz grščine kakor tudi številne daljše ali krajše novele, n. pr. «škrlatni mož», Povest o grškem soharju Parrhasiju, ki je trpinčil človeka, da bi mu iz* vabil prometejsko rjovenje, «Nova naslada« o ljubki iznajdbi strastnega ka* dilca, «Bibliotcka» in «Oknice» (Persienne), tragični sliki otroka, ki nenadno razodene vso silo, vso bridkost življenja i. dr. » Neocenljivo je Louvsovo «govorjeno» delovanje. Kakor France, Mallarmč, Hcrcdia, Barres, je načitani, globoko izobraženi psiholog izčiščenega okusa vplival s svojimi pomenki na celo vrsto slovstvenikov. Imel je velikansko knjižnico, kjer je delal venomer, kadeč iztočne svaljčice in pijoč domači porto ali igrajoč tu pa tam na harmonij, oziroma klavir. Ako odštejemo mladostno potovanje po Španski, po Afriki, Siriji in šest izletov v Bayreuth radi Wagner* jeve glasbe, je noč in dan tičal med.skladanicami knjig in čital s povečalom. V. Hugoja je znal na pamet, zagotavlja F. Gregh (Figaro, litt. 13. VIL 1925). Živel je dalje nego povprečni človek, kajti od treh noči je prespal samo eno. Višek je dosegel v aprilu 1921, ko je od 24 noči prečul 22! Zadnja leta je poznal eno samo strast: razumevati. Odtod, toliko listanja po knjigah. Odtod toliko še nenatisnjenih študij. Louys je razen tega najbolje proniknil v laži in priznanja 575 Kronika tvorcev poetov. «Njegove poslednje razprave so najbolj vneta analiza tega brez? umnega čudeža, ki se mu pravi umetniški čin. Pri tem svojem drznem po« tapljanju je potegnil na dan nekaj biserov, morda baročnih, a nad vse svetlih in nevenljivih« (J. Cassou, Nouv. Revue Francaise, 1.7.25.). Med zadnjimi deli se odlikuje «Poetika» (1916), mnogo neobjavljenih pesmi in zapiskov ter roman «Psyche». A. D. Giovanni Papini je samouk, Florentinec, ki se je rodil 9. januarja 1881. Iz kratkih dat, ki jih poroča o sebi v antologiji laškega pesništva med leti 1900. in 1920., «Poeti d'oggi», posnemam, da mož veliko piše in izdaja, skoro ga ni količkaj imenitnega svetovnega lista doma in v inostranstvu, da ne bi dopisoval vanj. Ustanovil je in sourejeval celo vrsto izvrstnih italijanskih revij in časnikov, n. pr.: «Leonardo», «Anima» (z voditeljem sedanje opozicije proti Mussoliniju Amendolo), «Voce» in «Lacerba» (s pesnikom Sofficijem). Leta 1907. se je oženil in prebiva ponajveč v dolini zgornje Tibere. Njegova s preveliko produkcijo zvezana površnost je kriva, da ne pomeni toliko, kakor bi lahko. Kajti mož ima drugače mnogo temperamenta, ki ne pozna srednje mere, duhovit in vznosit slog ter preobilico idej, kakor so lastne le velikim duhovom. Njegovo najboljše delo «Storia di Christo» mu je 1. 1922. prineslo celo Noblovo nagrado. Zelo ga kvari tudi pogosto presedlavanje iz tabora v tabor. Pri nas je bil nedavno tega znan kot futurist, menda pa je ni literature in filozofske struje zadnjih dveh desetletij, od Nietzschejeve gor, ki bi ji ne bil pripadal. Sedaj je katolik, pa tiste prav fanatične, strankarske vrste. Sodim to po knjigi «Dizionario delFomo salvatico». Njegova najbolj znana dela so poleg imenovanih — da omenim le nekatera, ki so doživela po tri in več izdaj: «11 crepuscolo dei filor-sofi», «Memorie d'Iddio», «24 cervelli» — iz te knjige je preveden esej o Waltu Whitmanu — «Buffonate», «Stroncature», «L'uomo Carducci«, med ostalimi «Cento pagine di poesia» in «L'esperienza futurista». «Storia di Cristo» se pre* vaja v vse jezike; čul sem, da se pripravlja tudi slovenski prevod. Kocjan. Tiskovna pomota. V 5. štev. je v povesti Suženj demona na str. 309 med prvo in drugo vrsto zgoraj pomotoma izpadel tale odstavek: Ko sem se nekoč v prvih dneh novembra vrnil iz šole, se je gospa s po* menljivim obrazom obrnila name in dela prst na usta. S pogledom je pokazala na obednico in pomežiknila. Obstal sem. Ona je posluhnila; iz obednice so prihajali pretrgani glasovi. Stopila je k meni. Pošepnila mi je: «Moj mož!» Spačila je obraz v tragično masko in s tem podčrtala, kako ji je to dejstvo neljubo. Glosa. (PoVidmarjevi metodi.) Bedak, če hočeš biti pri nas modrijan, brž reci modrecu, da je bedak — in da nam boš vseh kritikov prvak, šušmarja hvali, mojstra klevetaj! Fran Albrecht. 576 Urednikov nimprimatur» dne 25. avgusta 1925.