42
S SIMPOZIJEV 2008
Du{an Voglar
PRIMO@ TRUBAR V ENCIKLOPEDIJAH
IN LEKSIKONIH
Enciklopedije in leksikoni so posebna zvrst strokovnih knjig:
osredotočajo se na pregledno urejeno posredovanje informacij in so
po tej strani posebna stvaritev tako imenovane Gutenbergove ga-
laksije.
01
01.01. Prevzemanje že objavljenih enciklopedij in leksikonov na
internet še ni doseglo stopnje, ki bi približno ustrezala potrebam
uporabnikov; razmišljanje o prenosu Enciklopedije Slovenije je še na
stopnji osamljenih tipajočih razmišljanj; pri korpusih posameznih
enciklopedij tudi še ni razvita nadgradnja (nenehno predelovanje in
dodelovanje, dopolnjevanje, ažuriranje), kakršno omogoča spletna
oblika, tiskana pa ne. Kljub naglo naraščajoči vlogi izmenjave infor-
macij prek spletja so zato tiskane enciklopedije in leksikoni še vedno
ugledni in pogosto uporabljani informativni strokovni priročniki ter
pomembno sooblikujejo vednost, izobraženost in nazore širokega
kroga uporabnikov.
01.02. S tega izhodišča se lotevam – za začetek še omejenega –
pregledovanja, ali in kako sta v različnih leksikonih in enciklopedijah
obravnavana osebnost in delovanje Primoža Trubarja. Deloma po-
stavljam v ospredje izhodišče, da je prvi začel uporabljati slovensko
tiskano besedo in tiskano knjigo. Pri tem pa je pomembna ugotovitev,
da je ni uporabljal kot preprosto, nediferencirano nabožno knjigo,
temveč v zelo diferenciranih zvrsteh: kot nosilko izvirnega besedila
ali prevoda ali priredbe, kot učbenik, pesniško zbirko in pesmarico z
43
notami, pridigarski in duhovniški priročnik, razširjevalko verskih,
refleksivnih in leposlovnih besedil, posredovalko teološkega traktata
ali monografije, kodeks upravnih in zakonodajnih predpisov, vero-
izpovedni kanon, zbirko strokovnih podatkov in opisov, koledar,
nosilko informacij, pripovedi in mnenj o polpreteklem in sodobnem
dogajanju, prostor za nagovarjanje, slavljenje, prošnjo, sporočanje,
razpravljanje, zagovor, disput, polemiko in blasfemijo. Pri Trubarju –
oziroma pri Slovencih na začetku Gutenbergove galaksije – so namreč
izoblikovane in največkrat tako ali drugače združene v eni knjižni
enoti že vse te zvrsti evropske novoveške knjižne civilizacije ali t. i.
Gutenbergovega obdobja, torej zvrsti, ki jih v t. i. postgutenber-
govskem obdobju povzemajo različne spletne strani, portali, blogi
ipd.
01.03. Opiram se tudi na dejstvo, da sta sprejem kake osebe v
posamezni leksikon ali enciklopedijo in način njene obravnave dokaj
zanesljiv in zgovoren odsev vrednotenja v bolj ali manj širokem krogu
strokovnjakov. Zato pričakujem, da bodo nanizane najdbe že sproti
in same spregovorile tudi o odnosu časa in prostora do Trubarja.
01.04. Pri tem ne pripisujem prevelike teže posameznim spo-
drsljajem in napakam v podatkih. Čeprav: po svoje pa je vendarle
zanimivo, koliko različic se pojavlja pri navajanju Trubarjevega rojst-
nega datuma – »8. 6. 1508«, »9. 6. 1508«, »9.? 6. 1508«, »junij 1508«
(verjetno prav), »1508« (zares zanesljivo) – ali dneva smrti: »28. 6.
1586« (pravilno) in »29. 6. 1586«. Pogoste so tudi različice pri letnicah
ob posameznih Trubarjevih službah in beneficijih. Menjavajoče se
ali vzporedno ali celo zakasnelo pojavljanje letnic »1550« in »1551«
za izid prvih slovenskih knjig je odsev dogajanja v stroki, ko je za
nekaj časa bila pred drugo svetovno vojno uveljavljena letnica »1551«.
Nekaj dvojnosti je opazne tudi pri navajanju naslovov »Cerkovna
ordninga« in »Slovenska cerkovna ordninga«. Stroka je zaradi tiskarsko-
knjigoveške pomanjkljivosti (knjiga nima običajne naslovnice) pri-
vzela za poimenovanje knjige čelni naslov na 1. strani, tj. »Cerkovna
ordninga« (Weismann, 1973; Rajhman, 1982: 215; Vinkler, 2005: 636–
637). Dvojnost se uveljavlja celo pri pisavi imena: »Primož Trubar« in
»Primus Truber«. Naš letošnji slavljenec je vedno pisal »Truber«, samo
leta 1550 »Trubar«, prav ta izjema pa je nazadnje postala v slovenski
DU[AN VOGLAR
44
S SIMPOZIJEV 2008
stroki dogovorjeni kompromis (Rajhman, 1982: 206). V nemških in
drugih tujih strokovnih delih je pogosto naveden kot »Truber«;
strokovno najbolj utemeljen bi bil v enciklopedijah in leksikonih
zapis z dvojnico, torej »Trubar« in »Truber«; tako je v nekaterih tujih
leksikonih in v našem SBL.
02
Pravzaprav moram svoj pregled začeti s Trubarjem samim in z
enim izmed njegovih del.
02.01. Njegova knjiga Register und summarischer Inhalt aller der
Windischen Bücher, die von Primo Trubero biss auff diß 1561. Jar in Truck
gegeben seind (Tübingen 1561; prepis v: Trubar, 1986: 44–48) je prva
bibliografija slovenskih knjig, ob vsaki bibliografski enoti dodana
vsebinska pojasnila pa jo približujejo leksikonskemu prikazu opusa
kake osebnosti.
02.02. Na Slovenskem se bio-bibliografsko opisovanje izbrane
skupine oseb po načelu, ki je vsaj v zametku leksikonsko, začenja v
vseobsežnem orisu vojvodine Kranjske Die Ehre deß Herzogthums Crain
(1689) polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. V dodatku (Anhang) k
6. knjigi v II. delu (Valvasor, 1689: 343–370) so namreč obravnavani v
ločenih imenskih enotah – te niso urejene po abecedi, temveč po času
delovanja – učeni pisatelji, ki »zoper temo prižigajo luči« (Valvasor,
1689: 343; isti, 1984: 147), med njimi tudi Trubar, Adam Bohorič in
Jurij Dalmatin. V enoti o Trubarju (Valvasor 1689: 345–346; isti, 1984:
147–148) Valvasor čisto na začetku navede, da je bil »bivši kanonik v
Ljubljani« in da »je l. 1531. začel tu v stolnici pridigati Lutrov nauk o
obeh podobah obhajila in zagovarjati ženitev duhovnikov«. Na koncu
enote pa s citatom iz Trubarjevega pisma (Valvasor govori o »zadnjem
pismu« iz 1586; šlo naj bi za »danes izgubljeno« pismo; prim. Rupel,
1952: 68 in 83; Valvasor, 1689, 343; isti, 1984: 326; enak odstavek pa
je v pismu iz 20. 12. 1579, gl. Trubar, 1986: 254 in 258) opozarja na
postaje njegovega delovanja v Kranjski, Trstu in v pregnanstvu na
Nemškem. V srednjem delu besedila Valvasor označi Trubarja za
»učenega moža« in po omembi prevoda evangelijev in nekaj drugih
knjig poudari, da »je torej začel in izumil pisanje kranjščine z latin-
45
skimi črkami in tisk z istimi črkami«; nekoliko pozneje, ob še nekaj
Trubarjevih knjigah, pravi, da jih »je prevel v slovanščino in kranj-
ščino«. Valvasor je vedel, da se ljudski slovanski jezik »uporablja v
mnogih krajih tako na Štajerskem kakor na Koroškem in Kranj-
skem«, kakor je zapisal v enoti o Dalmatinu (Valvasor, 1984: 149). V
enoti o Trubarju Valvasor opozori, da je Trubar omenjen »tudi v
sumarični svetovni zgodovini Hermanna Fabronija Mosemanna«
(prim. Valvasor, 1984: 324), ter prepiše iz nje daljši navedek o Tru-
barjevem sodelovanju v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in
o tamkajšnjih hrvaških tiskih. – Dopolnila k tukajšnjim podatkom o
Trubarju najdemo 7. knjigi v poglavjih 8–14 (Valvasor, 1689: 425–
470), v katerih Valvasor na podlagi arhivskega gradiva piše o poteku
reformacije in protireformacije na Kranjskem in v notranjeavstrijskih
deželah; tu na več mestih – z nekaj popačenimi ali pomešanimi
podatki – veliko govori tudi o Trubarjevem delovanju in pregnanstvu:
o njegovem odmevnem pridiganju, o Textorjevem preganjanju Tru-
barja, o Trubarjevi vrnitvi leta 1561 in o njegovem uspešnem širjenju
luteranstva, o zaslišanju pri škofu Seebachu, o cerkvenem redu in
ustanovitvi stanovske šole, o Trubarjevem dokončnem izgonu iz
Kranjske, o njegovem priporočilu Spindlerja za superintendenta ter
celo o njegovih sinovih Primožu in Felicijanu. Med drugim ponovi in
razširi pripoved o Trubarjevem pridiganju v Ljubljani. Navaja tudi,
da je bilo Trubarju 1531 prepovedano pridigati v stolnici in da je 1532
začel pridigati v meščanski špitalski cerkvi (Valvasor, 1984: 165.)
Morda je Valvasor tako pisal na podlagi arhivskih virov, morda pa je
to pobral iz poznejših (1547) Textorjevih obtožb kanonika Trubarja
in kanonika Pavla Wienerja, da delita obhajilo pod obema podobama
in da se je Wiener poročil (Rupel, 1962: 58). Pripoved je pozneje
podana tudi v Elzejevem sestavku o Trubarju (REPTK, 1885). – Pri
navajanju Trubarjevih knjig je Valvasor očitno imel težave; bile so
prepovedane in uničene in si jih ni mogel ogledati (Bohoričeva
slovnica in Dalmatinova Biblija pa sta mu, kakor kaže, bili dostopni),
zato so podatki opisni in nekoliko približni, saj jih je verjetno zbral iz
Trubarjevih pisem in drugih listin v arhivu deželnih stanov. Navaja 8
bibliografskih enot. Razberemo lahko tele Trubarjeve knjige: Ta celi
Psalter Davidov (1566), Cerkovna ordninga (1564), Hišna postilla D.
DU[AN VOGLAR
46
S SIMPOZIJEV 2008
Martina Lutherja (1595), Articuli oli dejli te prave stare vere kersčanske
(1562) in katekizem (brez letnice); podatek o evangelijih bi se lahko
nanašal na katero od delnih objav Trubarjevega prevajanja Nove zaveze
ali pa na Ta celi Novi testament 1581in 1582. Kljub vsemu je od 26
Trubarjevih knjig omenil večino najpomembnejših, s katerimi je
Trubar zidal »Cerkev Božjo tiga slovenskiga jezika« in s tem tudi
temelje slovenske kulture. Valvasorjevo spoštovanje protestantskega
književnega delovanja je ugotovljivo iz njegovega poudarjanja – nekaj
desetletij po zmagi protireformacije – pomena Dalmatinove Biblije,
ki je ob koncu 17. stoletja omogočala, kakor pravi v enoti o Dal-
matinu, tudi rimskokatoliškim duhovnikom »pravilno po kranjsko
povedati« odlomke iz Svetega pisma ter je bila torej temelj in merilo za
kulturno izražanje v slovenščini.
02.03 V času po Valvasorju bi lahko med približke leksikonski
obravnavi v najširšem pomenu besede prišteli nekaj bio-bibliograf-
skih popisov (Munda, 1989: 40). V dialogiziranem vodniku po Seme-
niški knjižnici Bibliotheca Labacensis publica Janeza Gregorja Dolničarja
(1715, rokopis) Trubar, ki je bil 1596 uvrščen na vatikanski indeks
katoličanom prepovedanih knjig (Grdina, 1999: 378), razumljivo ni
naveden, vendar pa je med književniki omenjen Bohorič (Lukman,
1959: 473).
02.04. V abecedno urejenem pregledu kranjskih književnikov
Bibliotheca carnioliae (1803) Marka Pohlina, ki lahko velja za prvi
slovenski leksikon o piscih in knjigah, je dobil Trubar precej obsežno
geslo. Pohlin se je pri pisanju biografskega dela gesla zelo površno
oprl na Valvasorjev sestavek v dodatku k 6. knjigi Slave (Valvasor,
1689). Navedel je letnico rojstva, nemško ime rojstnega kraja pa
neprepoznavno popačil; omenil je Trubarjevo revščino v času šolanja,
pevsko službo pri Bonomu in kanonikat (»1547«) v Ljubljani. Iz Slave
je prevzel skupino življenjepisnih podatkov iz Trubarjevega pisma in
končal biografijo z dostavkom: »+ l. 1586 v odpadništvu in krivo-
verstvu.« Ni pa povzel nobene besede vsaj o tem, da je Trubar prvi
začel izdajati knjige v slovenščini. V kar dolgem bibliografskem
seznamu z napovedjo »Izdal je:« je navedel 14 enot, ker pa je v njem
pomešal Trubarjeve knjige in hrvaške tiske iz biblijskega zavoda v
Urachu in še dve Dalmatinovi knjigi iz Ljubljane, je neuporaben. Od
47
Trubarjevih knjig je mogoče prepoznati le Ta celi Psalter Davidov
(1566) in Hišno postillo (1595). Njegov sestavek pomeni v primerjavi
z Valvasorjevim – nazadovanje. (Pohlin, 1803: 302–303; isti, 2003:
566–567.)
02.05. Počasen razvoj leksikonistike na Slovenskem je bil nepo-
sredna posledica nasploh počasnega razvoja znanstvenega obravna-
vanja slovenstva. V prvi polovici 19. stoletja so nastajali šele prvi
vpogledi v zgodovino slovenskega slovstva (J. Trdina), deloma po-
vezani z obravnavo knjižnega jezika (V. Vodnik, J. Kopitar, F. S.
Metelko); Kopitar je v uvodu k svoji slovnici (1808) navedel biblio-
grafske podatke o dostopnih Trubarjevih knjigah, J. N. Primic pa
je svojemu učbeniku dodal nemško napisani življenjepis Trubarja
(Primic 1814, 142–145). V vednost o začetkih slovenskega slovstva so
marsikaj prispevali tuji preučevalci (C. F. Schnurrer, J. Dobrovský).
Jožef Kalasanc Erberg je v svojih zapiskih Versuch eines Entwurfes zu
einer Literar-Geschichte für Crain (1825, rokopis; objava v: Uršič 1975:
17–194) obravnaval tudi slovenske protestantske književnike, zlasti
Trubarja; navajal je izčrpne bibliografske podatke na podlagi ohra-
njenih izvodov knjig (Uršič, 1975: 10–13; na omembe v Erbergovem
rokopisu opozarja osebno kazalo, 251.) V nemščini napisani bio-
grafsko-bibliografski pregled M. Čopa (1831, za načrtovano knjigo J.
Šafárika/Šafaříka), ki je visoko povzdignil Trubarja, je ostal v roko-
pisu in bil objavljen šele 1864. (Dolinar, 1992: 208–209.)
03
V drugi polovici 19. stoletja so v Slovenski matici po češkem zgledu
– in celo z besedama, prevzetima iz češčine – snovali (1867–71)
leksikonski Naučni slovnik oziroma Mali naučni slovnik, vendar ga niso
mogli uresničiti (Munda, 1989, 40). Vzrok za opustitev prizadevanj
za slovenski leksikon in s tem za izoblikovanje informacijskega
priročnika je bil še zmeraj enak: predvsem prešibka razvitost zgodo-
vinskih in sploh domoznanskih ved. Kratki pregledi slovstva so se
pojavljali v dodatkih k slovnicam (A. Janežič) in berilom, izjemoma
samostojno (I. Macun, J. Kleinmayr); deloma so jih nadomeščali nizi
biografskih esejev (F. Levec) in podobno. (Dolinar, n. m.) O Trubarju
DU[AN VOGLAR
48
S SIMPOZIJEV 2008
in njegovem delovanju pa sta obširno pisala v nemščini L. T. Elze
(1863) in A. Dimitz (1875). Ob 300. obletnici Trubarjeve smrti je v
Ljubljanskem zvonu v nadaljevanjih izhajala razprava o začetkih sloven-
skega slovstva (Fekonja, 1886).
03.01 Bolj načrtno je zasnoval svoj niz biografsko-bibliografskih
sestavkov o velikih možeh slovenskega slovstva Josip Marn v svojem
periodičnem Jezičniku (priloga glasilu Učiteljski tovariš) v svežnju Knjiga
Slovenska v dobah XVI. in XVII. veka (1883). Publikacija je blizu bio-
grafskemu leksikonu, vendar ostaja na meji med zgodovinopisnim
pregledom literature in leksikonskim priročnikom. V predgovoru se
Marn sklicuje na misel A. M. Slomška (1862), da so Trubar in drugi
iz tistega časa »našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od
prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obernil
po neskončno modri svoji previdnosti« (Marn, 1883: 1). V sestavku o
Trubarju dokaj natančno navede temeljne biografske podatke o
šolanju in duhovniškem delovanju ter doda v nemščini citat iz Tru-
barjevega pisma (iz Valvasorja, gl. odstavek 02.02). Nato navede 18
Trubarjevih knjig z letnicami; pri večini knjig natančno navaja tudi
Trubarjeve dolge podnaslove in razlage vsebine na naslovnicah, pri
nekaterih pa tudi citate iz predgovorov, na primer o načinu pisanja
slovenščine v knjigah, skupaj z nagovorom »Lubi Slovenci«, in o
različnosti slovenskega jezika v različnih deželah (evangelij 1555). V
zadnji tretjini sestavka podaja z odlomki iz Trubarjevih del (prevod
evangelija, božična pesem, molitev) zglede Trubarjevega jezika in
sloga. (Marn, 1883: 2–4.)
03.02. Prave leksikonske in enciklopedijske informacije o Trubarju
so Slovenci – in zainteresirani drugojezični posamezniki – našli do
prve svetovne vojne le v nemščini in češčini. Za obravnavanje Trubarja
v nemških leksikonih in enciklopedijah je s svojim raziskovanjem
slovenskega protestantizma 16. stoletja in s svojim objavljanjem v
drugi polovici 19. stoletja veliko storil nemški znanstvenik Ludwig
Theodor Elze, pastor (1852–65) obnovljene evangeličanske občine v
Ljubljani. V obsežni specialni strokovni enciklopediji Real-Enzyklo-
pädie für protestantische Theologie und Kirche (18661, 18852) je zato lahko
v 16. zvezku 2. izdaje izšel njegov zelo dolg in izčrpen sestavek Truber,
Primus, in reformacija v Kranjski (REPTK 1885: 56–64; samo o Trubarju
49
ok. 15 000 znakov). Pri pisanju za enciklopedijo se je Elze oprl
predvsem na svojo knjigo o superintendentih v Ljubljani (Elze, 1863),
pa tudi na Valvasorjevo opisovanje reformacije in protireformacije v
Kranjski (gl. spredaj). Geslo o Trubarju se začne s kratkim orisom
razmer v prvi polovici 16. stoletja in Trubarjevih prvih pridigarskih
nastopov (tj. v Loki pri Radečah in v Laškem); tu govori o verski
nevednosti ljudstva, nravstveni propadlosti duhovništva, izpraznjenih
čaščenjskih formah in praznoverju ter o zbiranju kroga evangeli-
čansko usmerjenih mož ob Matiji Klombnerju (1527), potem pa
poudari, da je Trubar začel 1530 pridigati »proti zlorabam v katoliški
Cerkvi, zlasti proti učinkom domnevnih videnj nekaterih tamkajšnjih
razvpitih žensk, in z jasnimi dokazi iz Svetega pisma in po napotkih
krščanskega katekizma usmerjati ljudstvo k pravi pokori in spo-
znanju edinega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Nato navede Elze iz-
hodiščne življenjepisne podatke o šolanju in vplivu Petra Bonoma:
»V odličnem in avstrijskemu humanističnemu krogu pripadajočem
tržaškem škofu Petru Bonomu je našel mladi, ne neizobraženi mož
dobrohotnega zaščitnika in dobrotnika […].« Glede delovanja v
Ljubljani v 30. letih (do 1540; Elze navaja kot začetek nedokazano
letnico 1531) omenja Trubarjeve pridige v stolnici, njegovega lute-
ransko usmerjenega somišljenika kanonika Pavla Wienerja in Trubar-
jevo zavzemanje »zoper neporočenost duhovnikov in podeljevanje
Gospodove večerje v eni podobi, pa tudi za opravičenje samo z vero«.
Dveh na to navezanih Elzejevih podatkov za ta čas (škofova prepoved
Trubarju, da bi take nazore pridigal v stolnici; zato Trubarjevo
pridiganje v mestni špitalski cerkvi sv. Elizabete, kjer se mu 1536 pri
pridiganju evangelija pridruži Wiener) novejši raziskovalci ne pre-
vzemajo, a se tudi ne opredeljujejo do njiju (prim. Rajhman, 1982:
206–207; Grdina, 1999, 373). O taki škofovi prepovedi in Trubarjevem
pridiganju v špitalski cerkvi na dveh mestih piše Valvasor (gl. spredaj,
02.02). Za drugo Trubarjevo bivanje in pridiganje v Trstu (1540–42)
Elze domneva čas po letu 1547, o njegovem drugem ljubljanskem
obdobju pa točno navaja, da je bil 1542 imenovan za kanonika v
Ljubljani in da ga je leta 1544 škof (tj. Textor) potrdil skupaj z
Wienerjem za pridigarja v stolnici v nemščini in slovenščini. Po po-
jasnilih, da je zaradi Textorjevega preganjanja 1548 pobegnil na
DU[AN VOGLAR
50
S SIMPOZIJEV 2008
Nemško in dobil z njegovim priporočilom še isto leto mesto pridi-
garja v Rothenburgu nad Taubero, si tu osnoval družino in se začel
ukvarjati »tudi s tem, da bi svojim rojakom, ki jim ni več mogel pri-
digati, omogočil dostop do evangelija v njihovem slovenskem, dotlej
nikoli zapisanem jeziku,« Elze poudari, da »se mu je to posrečilo« in
sta 1550 izšli »prvi knjigi v tem jeziku: 1) Catechismus, 2) Abece-
darium in mali katekizem, obe natisnjeni v Tübingenu z nemškimi
črkami«. Nato omenja službovanje v Kemptenu, sodelovanje s Petrom
Pavlom Vergerijem ml. in izid treh Trubarjevih knjig 1555 (evangelij
po Mateju, abecedarij, katekizem). Sledi precej popoln seznam Tru-
barjevih knjig od leta 1557 do posmrtno izdane Hišne postille, skupaj
25 enot. Elze dokaj obširno opiše Trubarjevo zvezo s Stipanom
Konzulom, delovanje v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in
prevajanje nekaterih Trubarjevih knjig v hrvaščino, potem pa nada-
ljuje z natančnim in zanesljivim opisom vrha Trubarjevega duhov-
niškega delovanja, to je delovanja 1561–65 v Kranjski na položaju
deželnega pridigarja in superintendenta. Pri tem opozarja na zaplete
pred natisom Cerkovne ordninge (1564) in po njem, na utrjevanje
evangeličanske verske občine in ustanovitev »evangeličanske deželne
gimnazije« (1563), pa tudi na to, da je Trubar ob izgonu »zapustil
svojo zbirko knjig svoji domovini, s čimer je ustanovil prvo javno
knjižnico (z izposojo knjig na podlagi pisnega potrdila itn.) v Kranj-
ski«. Geslu dodaja seznam strokovne literature o Trubarju, v katerega
je uvrstil svoja dela in dela drugih (J. Andreae, J. V. Valvasor, B.
Raupach, C. F. Schnurrer, J. Dobrovský, J. Kopitar, H. C. W. Sillem, P.
Radics, P. J. Šafárik, A. Dimitz, J. Kostrenčić). S tem sestavkom je Elze
omogočil širšemu krogu nemško beročih evropskih strokovnjakov
in drugih zainteresiranih temeljit vpogled v Trubarjevo delovanje in
njegov pomen.
03.03. Toda v takrat bolj znanem, 60 zvezkov obsegajočem delu
Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (1855–91) Constanta
von Wurzbacha, na primer, Trubarja ni. Urednik bi se leta 1883, ko
sta prišla na vrsto 47. zvezek in z njim priložnost za Trubarja, lahko
tako pri presojanju o uvrstitvi kot pri pisanju sestavka oprl na knjigo
Theodorja Elzeja o superintendentih v Kranjski (Elze, 1863), ki je
izšla na Dunaju, in zgodovino Kranjske A. Dimitza. In ne nazadnje:
51
spregledani (?) Trubar je bil pomembna in vplivna osebnost v dobr-
šnem delu Notranje Avstrije in ne le v eni izmed habsburških dednih
dežel. Za primerjavo z odnosom do Trubarja: Francetu Prešernu je v
Wurzbachovem leksikonu posvečeno zelo obsežno geslo; tudi Janezu
Trdini je namenil geslo, čeprav je ta sestavek v 47. zvezku skrajno
pomanjkljiv; v njem pisec sam priznava, da je o Trdini zelo slabo
poučen. (Wurzbach, 1883.)
03.04. Še bolj kot specialna protestantska Real-Encyklopädie
(REPTK, 1885; gl. zgoraj) je bil v širšem krogu – in predvsem tudi
med rimokatoličani – odmeven in uporabljan splošni nemški biograf-
ski leksikon Allgemeine Deutsche Biographie; Elze je prispeval obsežno
geslo o Trubarju (ok. 10 300 znakov) tudi za 38. zvezek tega leksikona
(ADB, 1894: 669–674). Primerjava z geslom v REPTK (gl. odstavek
03.02) pokaže tele glavne značilnosti: sestavek je zasnovan drugače;
del stavkov je enakih, del pa je napisanih na novo; opuščen je biblio-
grafski seznam Trubarjevih del. Na začetku gesla je podana uvodna
oznaka: »Reformator v Kranjski, utemeljitelj slovenskega knjižnega
jezika in književnosti.« Začetek Trubarjevega delovanja je pojasnjen s
širšim okvirom: »V Kranjski pa se je že nekaj let med izobraženci
meščanskega stanu in duhovščine, zlasti stolnične duhovščine v
Ljubljani, širilo k reformaciji nagibajoče se razpoloženje, in tako je
prišlo do tega, da je T. sloves njegovih pridig pripeljal v Ljubljano in
da je tu, okrepljen v svoji usmeritvi, nadaljeval pridiganje v enakem
smislu v stolnici (1531).« V zvezi z umikom Trubarja iz Ljubljane leta
1540 Elze navaja, da so se meščani leta 1541 pritožili zaradi ukinitve
slovenskih pridig v stolnici. Med vzroki za Textorjevo preganjanje
1547 Elze navaja, da sta Trubar in Wiener skrivaj delila Gospodovo
večerjo pod obema podobama in da se je Wiener še enkrat poročil.
Po Elzejevih podatkih so deželni stanovi po Trubarjevem umiku leta
1547 zaman prosili za dovoljenje, da se vrne. Po poudarku, da je
Trubar napisal in dal natisniti prvi slovenski knjigi, je vse njegovo
naslednje književno delovanje prikazano tako rekoč le z naštetjem
zvrsti, z naslovom pa je omenjena samo še Luthrova Hišna postila. Zato
je pri tem sestavku še bolj kot pri devet let starejšem geslu opazno, da
Elze v njem kljub obsežnosti ni posvetil dovolj pozornosti vsebinskim
pojasnilom o Trubarjevih knjigah in tudi ni opozoril na njegove
DU[AN VOGLAR
52
S SIMPOZIJEV 2008
teološke spise. Trubarjevo delovanje v Ljubljani v letih 1561–65 med
drugim opisuje s poročilom, da je takoj začel pridigati v nemščini in
slovenščini, in dodaja: »Takoj se je lotil ustanavljanja evangeličanskih
občin v deželi in njihovega urejanja v evangeličansko deželno Cerkev;
iz ’reformatorja’ je postal ’instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil kot
’pastor’ (nadpastir, superintendent, škof).«
03.05. Tudi v takrat priljubljenem in obsežnem – »družinskem«
ali »prestižnem«, kakor bi rekli današnji založniki – priročniku
Brockhaus’ Konversations-Lexikon najdemo geslo o Trubarju, na primer
v 14. izdaji v 15. zvezku. Strnjeno napisan sestavek navaja Trubarjev
beg 1548, vrnitev v Ljubljano 1561 in izgon 1565 ter prevode kate-
kizma, veroizpovednih besedil, Nove zaveze, psalterja in Luthrove
Hišne postille (brez letnic); ne omenja bivanja v Trstu. Njegovo delo-
vanje označi z jedrnatima stavkoma: »Za življenjsko nalogo si je zadal
širjenje Luthrove reformacije med Slovenci. Hkrati je bil utemeljitelj
slovenskega knjižnega jezika in literature.« (Brockhaus, 1898.)
03.06. Nasprotno pa sočasni 16. zvezek velikega in prav tako
cenjenega, kar konkurenčnega priročnika Meyers Konversations-Lexikon
gesla o Trubarju nima (Meyers, 1897).
03.07. V okviru kulturnih in političnih vezi med Slovenci in Čehi
ob koncu 19. in začetku 20. stoletja je pomemben sestavek o Trubarju
v obsežnem češkem leksikonu Ottův slovník naučný (28 zvezkov, 1888–
1909). Zaradi posebne uredniške zasnove leksikona Trubar v njem
nima samostojnega gesla, temveč v 25. zvezku kazalko na geslo
Jihoslované (Jugoslovani, pisec Hrvat Gjuro Šurmin), v tem pa je Tru-
barju odmerjen primerno obsežen razdelek. V prikazu podatkov o
življenju, preganjanosti in duhovniškem delovanju je nekaj pomanj-
kljivosti (pomen Bonoma ni omenjen) in napak, njegov knjižni opus
pa je dobro predstavljen. Navedeno je, da je 1550 »spisal prvi slov.
knjigi, po katerih je potrebo občutil že doma,« in da je izdajanje knjig
nadaljeval 1555, tokrat v latinici; omenjeni so prevodi Nove zaveze
1555–77. V drugem delu sestavka je o Trubarju povedano: »Trubar je
izdal cerkveni red, psalter, nove katekizme, duhovne pesmi, vso Novo
zavezo 1582, prvi slovenski koledar (1582). Sploh je Slovencem pri-
skrbel vse knjige za protestantsko vero, od katerih je dvajseta, Luth-
rova postila, izšla l. 1595.« Na koncu je dodano kritično mnenje o
53
Trubarjevem jeziku (zaradi germanizmov). V besedilu pred raz-
delkom o Trubarju sta omenjeni podpora in pomoč deželnih stanov
Kranjske, Koroške in Štajerske, vojvode Krištofa, kralja Maksimili-
jana, P. P. Vergerija ml. in Ivana Ungnada slovenskemu protestan-
tizmu in njegovi književnosti. Zapisana je tudi ocena: »Tako bogate
književnosti kot Čehi v tej dobi Slovenci seveda niso dosegli, njihova
literatura je služila verskim smotrom.« (OSN, 1898: 404–405.)
04
Po prvi svetovni vojni je med slovenskimi kulturnimi in znan-
stvenimi delavci vzniknila zamisel, da bi začeli sestavljati in izdajati
slovensko narodno enciklopedijo, vendar so jo snovalci zaradi po-
manjkanja sodelavcev kmalu omejili na Slovenski biografski leksikon
(Munda, 1989, 40); ta je začel izhajati 1925, Trubar pa je prišel na
vrsto 1982. V desetletjih pred drugo svetovno vojno sta na Sloven-
skem spregovorila o Trubarju le dva leksikonsko obarvana drobca
izpod peresa slovenskega strokovnjaka.
04.01. Janko Šlebinger je v svoj Album slovenskih književnikov (1928)
uvrstil tudi Trubarja. Album je v prvem delu objavil portrete knji-
ževnikov, v drugem pa zelo kratka pojasnila o književnikih. O Tru-
barju je Šlebinger napisal: »Trubar Primož, r. na Raščici pod Tur-
jakom, u. 18. 6. 1586 kot pastor v Derendingenu na Nemškem. Z
abecednikom in katekizmom je okoli 1550 položil temelj slovenski
književnosti, poslovenil je novi testament, psalme, Lutrovo postilo,
priredil več izdaj cerkvene pesmarice. (Elze: Trubers Briefe; Kidrič
RDHV I, 179).« Omejil se je torej na Trubarjevo knjižno delo. (Šlebin-
ger, 1928: 1, XXVI.)
04.02. Joža Glonar pa je v svoj Poučni slovar zapisal – v skladu z
zasnovo priročnika – lapidaren in nespodbitno temeljni stavek:
»Trubar Primož (1508, Raščica – 1586, Derendingen), protestantski
pastor, početnik slovenske književnosti.« (Glonar, 1933.)
04.03. Slovensko literaturo in druga področja je obravnavala
Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka (1925–29) urednika
Stanoja Stanojevića, beograjskega zgodovinarja. Geslo o Primožu
Trubarju je razmeroma obsežno (ok. 5000 znakov); napisal ga je
DU[AN VOGLAR
54
S SIMPOZIJEV 2008
hrvaški literarni zgodovinar Franjo Bučar. V opisu Trubarjevega
delovanja je kar nekaj pomanjkljivosti, napak in zmed; preprečilo bi
jih lahko upoštevanje Kidričevih del. Vendar pa je Bučar primerno
široko nanizal Trubarjev književni opus in ob sklepu poudaril, da je
Trubar »oče slovenske književnosti« in da je dal svojemu ljudstvu
»jezik, šolske in verske knjige, pesmi v ljudskem jeziku, uredil slo-
vensko šolo in cerkev« (Stanojević, 1929: 907–908). Nenavadno,
morda pa značilno je, da gesla ni napisal ljubljanski univerzitetni
profesor France Kidrič, ki je dotlej že objavil tri nove temeljne raziska-
ve o Trubarju.
04.04. Vendar pa se je neki Slovenec že pred drugo svetovno vojno
uveljavil kot (podpisani) pisec enciklopedijskih sestavkov o slovenski
književnosti in tudi o Trubarju. To je bil Andrej Budal, profesor na
Tehniškem inštitutu v Vidmu (Udine). Italijanska splošna, ne le
nacionalna enciklopedija znanosti, književnosti in umetnosti Enciclo-
pedia Italiana di scienze, lettere ed arti (36 zvezkov) je objavila njegovo
presenetljivo obsežno geslo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Kot
izhodiščne biografske podatke Budal navaja, da je študiral na Reki, v
Salzburgu in na Dunaju in da ga je »posvetil za duhovnika v Trstu
škof Bonomo, prijatelj luteranov«, o delovanju pa pravi: »Imel je
razgibano življenje kot preganjani protestantski pridigar, kot pisatelj
in prevajalec in kot organizator in superintendent slovenske pote-
stantske cerkve. Glavni središči njegove dejavnosti sta bila Ljubljana
in Urach, kjer je pomagal Ungnadu ustanoviti tiskarno za slovanske
knjige. V svojih delih je ljudski jezik povzdignil v knjižni jezik.«
Zavajajoče trdi, da je objavil samo »petnajsterico slovenskih knjig in
delc« (verjetno je odštel zaradi sorodnih naslovov navidezne po-
natise); omenja, da je »pobudil trideset slovenskih del drugih pro-
testantov«. Pregled Trubarjevih del začne s knjigama Catechismus in
Abecedarium s prvo izdajo (»1551«) v gotici in »drugo izdajo 1555 v
latinskem črkopisu«, nadaljuje pa s prevodi Nove zaveze (»od 1557 do
1577«, »nova izdaja 1582«), kompilacijami več katekizmov, izdajo
»Artikulov (1562) nove vere«, »Cerkovno ordningo (cerkveni red, 1566)«,
Davidovim psalterjem, »izvirnimi in prevedenimi svetimi pesmimi«
ter končuje s podatkom, da »je poskrbel za prevod Luthrove postile«.
V sklepnem stavku pa poudari: »Prek Dalmatinove Biblije (1584), ki
55
temelji na Trubarjevih prevodih in so jo uporabljali poznejši pre-
vajalci, tudi katoliški, je Trubarjev jezik še danes del slovenskega
duhovnega bogastva.« Kot vir za vpogled v Trubarjeva besedila navaja
Ruplov izbor Slovenski protestantski pisci, kot literaturo pa Ivana Gra-
fenauerja, Franja Bučarja (Stanojevič, 1929) in Ruplov uvod v izbor
besedil. (Italiana, 1937: 421.)
04.05. Naslednji slovenski leksikonski pisec je bil Josip Turk,
profesor na ljubljanski Teološki fakulteti. Napisal je geslo o Trubarju
za obsežni specializirani teološki in cerkveni Lexikon für Theologie und
Kirche (1938). Njegov sestavek v 10. zvezku je zelo dober, s stvarnimi
podatki (kraji, letnice, službe) opremljen in na najnovejše raziskave
(F. Kidrič) oprt strnjen pregled Trubarjevega šolanja – tudi »pri
humanistu škofu Petru Bonomu« – in službovanja; v oklepaju ob
službi superintendenta 1561–65 bi lahko namesto nejasnega in zava-
jajočega pojasnila »trikrat navzoč v deželi« bilo zapisano na primer
»organiziral Cerkev in šolo«. Našteje začetne vplive na Trubarjeve
religiozne nazore: »1524/25 Parafraze Erazma Rotterdamskega, od
1532 Bullingerjevi in Pelikanovi komentarji, od 1540/42 Kalvinova
Institutio«. Nadaljnji teološki razvoj pokaže s podatkoma, da je kot
begunec na Nemškem »želel na svoje rojake pisno vplivati v lute-
ranskem smislu« in da knjiga Articuli iz 1562 združuje »augsburško,
württemberško in saško veroizpoved«. Pri knjigah navede, da je
Trubarjev katekizem (zapiše letnico 1551) »prva v slov. jeziku natis-
njena knjiga« in da je »od 1555 objavljal v slov. prevodu dele Nove
zaveze, 1582 celo Novo zavezo v 2 delih«. V naštevanju drugih knjig
se osredotoči na najpomembnejše: poleg Articulov »1564 cerkveni red,
1566 psalter« in Luthrova Hišna postilla (po tem merilu pa bi lahko
omenil še pesmarice in abecednik). Geslo žal ne omenja Trubarjeve
vloge v biblijskem zavodu v Urachu. V izboru literature o Trubarju so
govor Andreaeja, Elzejeva objava Trubarjevih pisem, Trubarjev zbor-
nik 1908, dve Kidričevi razpravi. (LThK 1938: 310–311.) Turkov
sestavek je po 60 letih deloma prevzela Deutsche biographische Enzy-
klopedie (DBE, 1999: 99–100; gl. spodaj).
04.06. V času med vojnama je bil Slovencem na voljo nov češki
splošni leksikon z naslovom Masarykův slovník naučný (7 zvezkov).
Geslo v 7. zvezku je seveda zelo kratko (v prevodu razvezujem ured-
DU[AN VOGLAR
56
S SIMPOZIJEV 2008
niške okrajšave): »Trubar Primož (Primus Truber), (1508–1586),
slovenski verski reformator na Kranjskem in pisatelj. Kot kanonik v
Ljubljani je bil 1547 zaradi protestantske agitacije izgnan in se je
zatekel na Nemško, kjer je dal slovensko natisniti biblijske in druge
verske spise; tako je uvedel slovenski knjižni jezik. 1561 se je vrnil v
Ljubljano in ustanovil tam protestantsko versko občino, 1565 bil
znova pregnan in postal 1567 župnik v Derendingenu.« Piscu se je
kar posrečilo, da je na omejeni prostor zbral bistvene podatke; moral
pa bi pripisati letnico začetka slovenskega knjižnega jezika in name-
sto »protestantsko občino« bi lahko zapisal »protestantsko Cerkev«.
(Masarýk, 1933: 370.)
05
Po drugi svetovni vojni je v slovenščini izšlo kar nekaj bolj ali manj
obsežnih splošnih leksikonov in enciklopedij; nastali so s prevajanjem
ali prirejanjem tujih priročnikov in z dodajanjem t. i. slovenskega
deleža. Zaradi vnaprej omejenega obsega je pri tako nastalih leksi-
konskih oz. enciklopedijskih geslih o Trubarju opazno krčenje in
izločanje možnih informacij, ki pa ni zmeraj posrečeno in bi lahko
bilo tudi ob spoštovanju prostorskega okvira drugačno. Na primer:
neuporabna nedoločna navedba »več let« vsebuje prav toliko tiskar-
skih znakov kot jasni podatek »1561–65«.
05.01. Za Leksikon Cankarjeve založbe (v enem zvezku, predelan po
leksikonu Volksbrockhaus in temeljito dopolnjen) je značilno, da je od
leta 1973 doživel več izdaj in dodelav, nazadnje kot Leksikon Sova. V 3.
izdaji (1994) so po uvodni oznaki »začetnik sl. književnosti« v pre-
gledu Trubarjevega delovanja (z nekaterimi letnicami) navedeni vsi
nemški kraji, od slovenskih pa, čudno, le Ljubljana; bivanje pri
Bonomu v Trstu ni omenjeno, je pa povedano: »Sprva pod vplivom
švic. reformatorjev, nato luteranec.« Pri navajanju izbranih knjig z
letnicami je nesorazmeren del prostora odmerjen katekizmom, od
svetopisemskih prevodov (s pripisano pomembno letnico »od 1555«)
je navedena le izdaja vse Nove zaveze z letnico »1582«, omenjene so
pesmi, pomen Cerkovne ordninge (navedena kot Slovenska cerkovna
ordninga) pa je dobro poudarjen z oznako »zamisel organizacije sl.
57
cerkve in šolstva«. Geslo je opremljeno s portretom. (Sova, 1994:
1103.)
05.02. V novem (2006) besedilu gesla o Trubarju za novo izdajo
leksikona Cankarjeve založbe pa je po dobri uvodni oznaki »preva-
jalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar« njegovo delovanje opredeljeno
le precej splošno in brez letnic; omenjen je Trst, ne pa Bonomo. Izbor
knjig in pojasnil ob njih je podoben kot v izdaji iz leta 1994. Portreta
ni. (Sova, 2006: 1144.) Začetni del gesla je skoraj enak kot v Slovenskem
velikem leksikonu, stavka v sklepnem delu pa sta dobesedno enaka
(SVL 2005: 687; prim. spodaj).
05.03. Geslo o Trubarju v Mali splošni enciklopediji 1–3 (po Mali
enciklopediji beograjske založbe Prosveta) vsebuje uvodno oznako
»začetnik slovenskega knjižnega jezika, prvi slovenski pisatelj«; nje-
govo delovanje opisuje od leta 1561 zelo natančno, dotedanji čas pa
pomanjkljivo (med drugim ne omenja njegovega pridiganja v Ljub-
ljani). Navaja vse pomembne knjige, vendar brez letnic; zaradi manj-
kajoče vejice je pojasnilo »poročilo o svojih izišlih knjigah«, ki spada
k Registru, zavajajoče pripojeno k Artikulom. Zaradi tiskovne napake
je pojasnilo o črkopisu, ki ga je Trubar »priredil«, nepopolno. Opis
Trubarjevega jezika je v primerjavi s podobnimi gesli nenavadno
kritičen: »V knjižni jezik je uvedel svoj raščičanski govor in pogovorni
jezik takratne Ljubljane. Na čistost jezika ni pazil, uporabljal je tujke,
napačno koval nove besede, uporabljal je preveč nemško skladnjo in
skoraj dosledno pisal spolnik.« Sklepna oznaka postavlja v ospredje
njegovo versko dejavnost: »Trubarjevo delo je vseskozi versko refor-
matorsko in prosvetiteljsko. Zraslo je iz ljubezni do domovine in bilo
glasnik demokratičnih idej v okviru verske reformacije.« Sestavek je
opremljen s portretno grafiko. Geslu sta, presenetljivo, dodani pod-
gesli Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu in Trubarjev dom v
Derendingenu. (MSE, 1976: 559.)
05.04. Geslo o Trubarju v 8. zvezku Velikega splošnega leksikona
(1997–1998, podlaga je Knaurr Universallexikon) je primerno obsežna
in dobra, skoraj zgledna strnjena predstavitev moža, ki je po uvodni
oznaki »začetnik sl. knjiž., pisec prve sl. knjige in prevajalec Svetega
pisma«. Pri smiselno izbranih knjigah so večinoma dodane letnice,
nerutinska pojasnila ob knjigah zadevajo bistvo, npr. »v idejnem
DU[AN VOGLAR
58
S SIMPOZIJEV 2008
temelju sl. Cerkve Artikuli ali deli prave stare vere (62) je v augsburško
veroizpoved vključil prvine württemberške in saške« in »v Cerkovni
ordningi (64) določil položaj sl. protest. Cerkve v družbi«. Opazno
veliko pozornosti je z natančnimi trditvami posvečene Trubarjevemu
jeziku in slogu: »Slog je renesančno retoričen, z zapletenimi stavčnimi
periodami in krasilno-pojasnjevalnimi sinonimi; živahno bojevit in
ironičen je v pridigah in polemikah, duhovit v pismih in predgovorih
– začetku sl. eseja in lit. opisa.« Dodani sta dve domiselno izbrani
ilustraciji. Med morebitne zboljšave gesla bi – ob črtanju manj po-
membnih podrobnosti – sodilo: omemba Bonomovega idejnega
vpliva na Trubarja; opozorilo na postopno prehajanje v protestan-
tizem že pred letom 1547; navedba prevoda Ta evangeli svetiga Matevža
z letnico 1555 kot absolutnim začetkom prevajanja Svetega pisma v
slovenščino; oris delovanja v Ljubljani v letih 1561–65 (v geslu ta leta
sploh niso omenjena, stavek po omembi Cerkovne ordninge); opustitev
nepotrebnega in nedoslednega spreminjanja naslovov v sodobno
standardno sloveščino. (VSL, 1998: 4479, 4480.)
06
Samosvoja skupina so prevzeta in izvirna leksikonska dela za
mladino. Zanja so poleg majhnega obsega predvsem značilne dru-
gačna ureditev in zgradba, drugačna težnja k zanimivosti ter pred-
vsem drugačna zasnova in raven pisanja. Namenjena so namreč
podajanju prvih informacij na osnovni izobraževalni stopnji. Med
prevzetimi – te prevladujejo – jih je le malo dopolnjenih s kakimi
dodatki o slovenstvu.
06.01. V 130 strani obsegajoči Moji prvi enciklopediji je, na primer,
dodan razdelek Slovenija in Slovenci z 31 kratkimi gesli iz geografije,
zgodovine, etnologije in kulture. Med njimi je geslo Slovenska knjiga:
»Prvi slovenski knjigi sta izšli 1550, takrat je Trubar izdal Abecednik
in Katekizem. Trubar je izdal veliko knjig. Najpomembnejša knjiga
tistega časa je prevod Biblije 1584, pripravil ga je Dalmatin. Te knjige
so bile temelj za razvoj enotnega slovenskega knjižnega jezika in
slovenske književnosti.« (Moja prva, 1987: 121.)
06.02. Več prostora za teme, kakršna je Trubar, je seveda v samo-
59
stojno sestavljenih leksikonskih delih za mlade. V literarnem biograf-
skem leksikončku Znani obrazi v majhnem formatu in za mlade bralce
je Berta Golob nanizala gesla o izbranih slovenskih in (ločeno) tujih
pisateljih. V sestavku o Trubarju najprej poudari misel: »Če se Trubar
ne bi bil odločil Slovencem napisati prve knjige, bi bila naša kulturna
in družbenopolitična zgodovina popolnoma drugačna. V krog naro-
dov, ki se izražajo v svojem jeziku, bi bili stopili še pozneje, to pa bi
imelo hude posledice.« Nato navede nekaj temeljnih biografskih
podatkov (brez letnic) in na koncu opozori na biografski roman Mimi
Malenšek Plamenica ter na knjigo Jožeta Javorška o Trubarju v zbirki
Znameniti Slovenci. (Golob, 1960.)
06.03. Mladi vedež, na primer, pa vsebuje tako geslo o Trubarju:
»Trubar Primož je napisal Slovencem leta 1550 prvo slovensko knjigo.
Z drugimi protestanti se je Trubar uprl papeževi cerkvi in prvi dal
Slovencem v njihovem jeziku tiskane knjige. Ni bilo lahko pisati v
jeziku, v katerem dotlej ni nihče pisal. Njegova zasluga je, da smo
Slovenci tedaj dobili svoj črkopis, knjižni jezik in slovensko tiskano
knjigo. Rodil se je 1508 na Raščici pod Turjakom, umrl pa 1586 kot
izgnanec v Derendingenu na Nemškem.« (Mladi vedež, 1961.)
07
Sčasoma so na Slovenskem začela nastajati, deloma po tujih
zgledih, tudi zahtevnejša izvirna splošna ali nacionalna leksikonska
dela. Pri tistih, ki obdelujejo (tudi) književnost in kulturo, njihovi
sestavljalci in pisci seveda niso zaobšli Trubarja.
07.01. Za priročni in zato najširši, zlasti dijaški, študentski in
učiteljski oz. profesorski rabi namenjeni področni leksikon Slovenska
književnost (1982) v zbirki Leksikoni Cankarjeve založbe, se pravi v zbirki
t. i. Sovic, je geslo o Trubarju napisal Jože Rajhman. Geslo je med
najobsežnejšimi v tem leksikonu. Vzporedno z biografskimi podatki
pisec niza podatke in strnjene oznake o knjigah; z njimi podaja
bistvene značilnosti Trubarjevega delovanja, vendar pa so pri Cerkovni
ordningi (»morda najtehtnejše delo«) njegova pojasnila deloma pre-
široka in deloma preskopa; tudi o pomenu zbirk pesmi ne piše. V
sklepnem ovrednotenju poudari: »T. je začetnik sl. književnosti, s
DU[AN VOGLAR
60
S SIMPOZIJEV 2008
svojimi deli je utemeljil sl. protest. misel in pokazal, da je sl. narod
sposoben živeti v družbi kult. evr. narodov. Z njim je reformacija
dobila narodnostne oblikovalne prvine, njen pomen v zgod. sl. naroda
pa je neprecenljiv.« O slogu pisanja v slovenščini in nemščini meni:
»Njegov slog krepak, nazoren, včasih šegav in retoričen; zlasti razvi-
den je v predgovorih in pismih, ponekod se povzpne do žive pripovedi;
te odlomke lahko štejemo za zač. sl. esejistike in lit. opisa.« Geslu
dodaja izbor Trubarjevih bibliografskih enot. (SK, 1982: 368–369.)
07.02. V 2. izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), tokrat v
zbirki Sopotnik, je v celoti objavljen Rajhmanov sestavek iz 1. izdaje; z
napačnim popravkom tiskarske napake v 1. izdaji pa je nastala ob
uraškem zavodu napačna trditev »T. ni ravnatelj« (namesto »T. nj.
[njegov] ravnatelj«). Novost je izbor literature o Trubarju. (SK 1996:
481–482.)
07.03. V priročniku z udarnim naslovom Veliki svetovni biografski
leksikon in podnaslovom Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo Igorja
Antiča je Trubar na začetku gesla označen kot »protest. reformator
in pisec«, v osrednjem delu pa tudi kot »utemeljitelj sl. knjiž. jezika,
prvi sl. pisatelj, pomemben prevajalec in ustanovitelj sl. protest.
Cerkve«; navedeno je še, da se je ukvarjal »tudi z organizacijo šolstva«
in da je »v Nemčiji pomagal pri pisanju in tiskanju hrv. knjig«. Pravkar
citirana informacija o hrvaških knjigah ne zadene resnice (v geslu je
pred tem pravilno navedeno, da je bil »vodja biblijskega zavoda« v
Urachu), nedomišljeno pa je sporočilo stavka: »V skladu s protest.
stališčem o razumljivosti Sv. pisma kot gl. teol. vira za vsakega vernika
je izdal prve knjige v sl. jeziku (…).« Prvi del gesla podrobno navaja
kraje Trubarjevega šolanja in delovanja (z večinoma točnimi letni-
cami, z nekaj napačnimi navedbami službenih položajev), manjka pa
podatek o izgonu 1565. Na koncu gesla je navedenih 10 Trubarjevih
knjig z letnicami; v tem izboru ni nobene pesmarice, katero od knjig
pa bi lahko spodrinil Ta evangeli svetiga Matevža (1555), ker pomeni
začetek prevajanja Biblije v slovenščino. (Antič, 2002: 1112–1113.)
07.04. Geslo o Trubarju v tridelnem splošnem Slovenskem velikem
leksikonu (2003–2005) po obsegu nikakor ne izstopa. Po oznaki v
zaglavju – »Slov. prevajalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar.« – in
podrobni navedbi krajev šolanja je delovanje orisano, najbrž zaradi
61
uredniškega omejevanja prostora, zelo strnjeno, skopo in brez letnic:
»služboval na Slov. in Nem., saj ga oblast zaradi širjenja naukov M.
Lutra preganjala. Več let bil superintendent v Lj.; v Urachu s pomočjo
H. Ungnada ust. biblijski zavod, v katerem tiskali mnogo slov. in hrv.
knjig.« Med nizanjem izbora knjig je razmeroma precej pojasnil o
pesmih; na informacijo o prevodu Luthrove prepesnitve 1. psalma je
navezan stavek: »Tudi predgovori h knjigam pisani pogosto ostro.«
Sledi sklepna oznaka v dveh stavkih: »Za jezikovno osnovo si izbral
osrednji slov. govor z dol. in gor. primesmi. Slov. lit. zgodovina šteje
T. za začetnika slov. književnosti in utemeljitelja slov. jezika.« V
sestavku bi – ob drugačni odmeri in izrabi prostora – lahko bilo
omenjenih vsaj še nekaj nujnih podatkov: Bonomov vpliv, Trubarjev
odnos do humanizma in sočasnih teologij, letnica začetka izhajanja
prevodov Nove zaveze, njegovo teološko delo Tiga Noviga testamenta
ena dolga predguvor, njegovo upoštevanje vseh Slovencev ne glede na
deželne meje. Res pa je, da nekaj dodatnih podatkov vsebujejo še
samostojna gesla Abecednik (z nepotrebnim dodatkom o S. Krelju),
Artikuli (brez letnice izida), Cerkovna ordninga (brez letnice izida) in
Katekizem, na katere opozarjajo vodilke. (SVL, 2005: 687.)
07.05. S posebnega strokovnega stališča obravnava Trubarja Leksi-
kon cerkvenih glasbenikov (2005) dr. Eda Škulja. V njem ima Trubar
oznako »urednik«; mišljeno je namreč urejanje (ne pa vsaj delno
avtorstvo) pesmaric. V preglednem orisu Trubarjeve duhovniške poti
v prvem delu gesla Škulj ugotavlja, da je bila odvisna od strpnosti ali
nestrpnosti vsakokratnega ljubljanskega škofa do protestantskega
reformacijskega gibanja. O njegovem glasbenem znanju, ki je v drugih
priročnikih komajda omenjeno, nato navaja: »Trubar je že v Salz-
burgu dobil nekaj glasbenega znanja, saj je sodeloval pri cerkvenem
zboru kot diskantist. Leta 1524 je kot deški pevec sodeloval pri zboru
tržaške stolnice. Glasbeno izobrazbo je moral zlasti teoretično utrditi,
ko je pozimi 1527 pred vpisom na dunajsko univerzo obiskoval
kvadrivij, ki je vključeval tudi glasbo. Iz tega sledi, da je kot klerik
obvladal enoglasno koralno in večglasno figuralno petje, hkrati pa je
bil doma v glasbeni teoriji.« V tretjem delu gesla obravnava vseh 8
protestantskih tiskov s pesmimi, od katerih so štiri prave pesmarice,
in prikaže, da je Trubar sestavil 6 takih tiskov, med njimi dve pravi
DU[AN VOGLAR
62
S SIMPOZIJEV 2008
pesmarici. Za podrobnejši vpogled v glasbene značilnosti teh tiskov
opozori na koncu na svojo knjigo o protestantskih napevih. (Škulj,
2005: 368–369.)
07.06. Knjige, kakršna je Album slovenskih književnikov, lahko v
novejšem času prištevamo med leksikone le s precejšnjim širjenjem
pomena besede leksikon, saj gre za dodatni učni priročnik, kar kaže
že razporeditev osebnosti po času delovanja in ne po abecedi. Ne glede
na to pa kaže reči, da je v njem Trubar učinkovito predstavljen z
osnovnim besedilom, izjavami piscev v 20. stoletju in dokumen-
tarnim gradivom; vzdrži primerjavo z doslej obravnavanimi leksi-
konskimi gesli. (Album, 2006: 8–9.)
08
Zaradi visoke strokovne kakovosti, obsega in izčrpnosti zahtevajo
posebno pozornost gesla o Trubarju v Slovenskem biografskem leksikonu
(1925–2000) in dveh povojnih velikih izvirnih enciklopedijah, v
Enciklopediji Jugoslavije 1–8 (1955–71) in Enciklopediji Slovenije 1–16
(1987–2002). Ti znanstveno zasnovani korpusi so namreč v primerjavi
z drugimi priročniki, ki pa so pogosto bolj »pri roki«, osrednji
slovenski referenčni viri enciklopedističnih informacij in torej iz tega
zornega kota odločilni za vednost in nazore o Trubarju.
08.01. Gesla o Slovencih in Sloveniji v Enciklopediji Jugoslavije so
nastajala ob enakopravnem sodelovanju slovenskih strokovnjakov v
uredniških odborih ter so plod njihovega raziskovanja in pisanja. Zelo
obsežni (ok. 12 500 znakov, poldruga tiskana stran) in sistematično
urejeni članek o Trubarju v 8. knjigi (1971) je napisal dr. Jože Koruza.
V prvi tretjini članka Koruza podrobno in pregledno prikazuje
Trubarjevo življenjsko pot in glavne točke v njegovem delovanju, nato
pa temeljiteje osvetli posamezne značilnosti njegovih prizadevanj in
del, predvsem Trubarjevo postopno prehajanje k protestantski vero-
izpovedi, njegovo privzemanje različnih vplivov ter nazorov evropskih
mislecev in teologov, neprivrženost ozki dogmatičnosti, skrb za
duhovno izobraževanje ljudstva, prizadevanje za širjenje veščine
branja, sestavljanje katekizmov, pesnjenje cerkvenih pesmi in urejanje
pesmaric, prevajanje Nove zaveze in starozaveznega psalterja, preva-
63
janje in prirejanje postil, pisanje teoloških besedil, oblikovanje vero-
izpovednih izhodišč slovenske protestantske Cerkve, pomen Cerkovne
ordninge (navedena kot »Slovenska cerkovna ordninga«) in skrb za
tiskanje verskih knjig v glagolici in cirilici. V sklepnem delu članka
poudarja, da je Trubar pomemben »predvsem kot pisec prvih knjig v
slovenščini, kot utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in sploh
slovenske knjižne kulturne tradicije«, da je bilo njegovo književniško
delovanje »reformnoverskega, religioznovzgojnega in prosvetnega
značaja«, a da se je izkazal tudi kot »nadarjen oblikovalec pisane
besede«, začetnik slovenskega umetnega pesništva in pisec nastavkov
pripovedništva. Posebej poudarja Trubarjevo zahtevo po osnovnem
izobraževanju dečkov in deklic tudi iz najnižje družbene plasti ter
zasluge za stanovsko šolo in študij kranjskih mladeničev na univerzi
v Tübingenu. V tako obsežno besedilo bi Koruza zlahka dodal, na
primer, opozorilo na Trubarjevo uvedbo humanistične pisave oz.
latinice, znameniti nagovor »vsem Slovencom« ali »Lubi Slovenci«
kot poimenovanje narodnostne pripadnosti ter željo, da bi njegove
knjige razumeli na širšem narodnostnem ozemlju in ne le v deželi
Kranjski. V razdelku za literaturo Koruza navaja pogrebni govor
Jakoba Andreaeja ter dela Elzeja, Kidriča in Rupla. Geslo je oprem-
ljeno s portretno grafiko. (EJ, 1971: 380–381.)
08.02. Članek o Trubarju v 13. zvezku (1982) Slovenskega biograf-
skega leksikona je veliko obsežnejši (ok. 113 000 znakov ali 3,8 avtorske
pole, v knjigi 38 stolpcev) od gesel v jugoslovanski in slovenski
enciklopediji. V prvih 10 stolpcih njegov pisec Jože Rajhman natanč-
no oriše Trubarjevo izobraževanje in nato delovanje; sproti kritično
pretresa dotlej objavljene podatke in jasno opiše tudi zapleteno
obdobje 1561–62. V nadaljnjih 16 stolpcih podrobno razgrne Trubar-
jevo književno delo. Za vsako oštevilčeno knjižno enoto (skupaj 26
enot) navede vse bibliografske podatke ter prikaže njeno vsebino,
okoliščine njenega nastajanja, vire zanjo in njen pomen; pojasni tudi
rabo naslova Cerkovna ordninga. V zadnjem delu gesla Rajhman govori
o Trubarjevem verskem in kulturnem programu, med drugim o
njegovem sprejemanju vplivov humanizma, zahtevah za šolanje mla-
dine vseh stanov, uveljavljanju slovenskih cerkvenih pesmi, značilno-
stih teologije, odnosu do stanja v družbeni ureditvi, oblikovanju
DU[AN VOGLAR
64
S SIMPOZIJEV 2008
slovenskega knjižnega jezika in teološkega izrazja. Po Rajhmanovih
poudarkih je Trubar s svojim opusom »uvrstil slov. narod med
evropske«, »odkril sposobnost sloven., da se izrazi tudi v pisani
besedi,« zgradil temelje za rast slovenstva ter »ustvaril zanj značilno
slov. pot v protestantizem in v tem pokazal svojo genialnost; izrazila
se je v sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«; njegovo
»delo je edinstveno v slov. kulturni in polit. zgodovini«. Na koncu
članka našteva Rajhman v poltretjem stolpcu izbor strokovnih spisov
o Trubarju in v enem stolpcu sočasne in poznejše upodobitve Tru-
barja. (SBL, 1982: 206–225.)
08.03. Ob SBL moramo upoštevati tudi obsežno geslo (ok. 10 300
znakov) o Trubarju v 16. snopiču Primorskega slovenskega biografskega
leksikona (1990); napisal ga je Martin Jevnikar. V uvodu je napovedal,
da se bo omejil le na Trubarjevo delovanje na Primorskem, vendar je,
opirajoč se predvsem na Ruplovo monografijo in Rajhmanov članek
v SBL, napisal celovito in strokovno trdno predstavitev Trubarja,
seveda s poudarkom na njegovih primorskih obdobjih (3 bivanja
v Trstu pri škofu Bonomu, štirinajstdnevno pridiganje na Gori-
škem 1563). Dodal je tudi izbor iz literature o Trubarju. (PSBL, 1990:
72–74.)
08.04. Geslo o Trubarju (ok. 34 500 znakov, 20 ilustracij, 6,5
knjižnih strani) v 13. knjigi Enciklopedije Slovenije sodi med najobsež-
nejša biografska gesla te enciklopedije; napisal ga je Igor Grdina. Na
podlagi svojih novih vrednotenj dotedanjih dognanj in ocen suvereno
umešča Trubarja v širši prostorski, časovni in idejni okvir. Sledi
metodi hkratnega celovitega opisovanja posameznih faz (življenje,
dejavnost, objavljene knjige) po časovnem zaporedju. Vanj vpleta
konkretne podatke o Trubarjevih stikih z evropskimi humanističnimi
in reformacijskimi gibanji, o njegovem opiranju na posamezne refor-
macijske teologe, o vpletenosti v utrjevanje določene smeri evangeli-
čanstva, o hkratni samosvojosti njegove teologije, o navezavah na
prepletanje evropskih političnih silnic in o vlogi pri izdelavi pro-
testantskih knjig v glagolici in cirilici za balkanske dežele. Grdina
opozarja na Trubarjevo ponosno zavedanje, da se slovenščina pred
njim ni pisala v knjigah, in o njegovem knjižnem jeziku med drugim
navaja: »T., ki ni poznal v srednjem veku sporadično nastalih roko-
65
pisov v svoji materinščini, je na podlagi temeljitega poznavanja
stanovsko (kultivirana slov. na Bonomovem škofovskem dvoru, pre-
prost kmeki govor v rojstni vasi in drugod na podeželju, mestni v
Trstu in Ljubljani) in pokrajinsko (kot pridigar se je mudil na slov.
Štajerskem, v Trstu, Ljubljani in na Dolenjskem) različnih slov.
govorov […] ustvaril tudi slov. knjižni jezik. Ni mogel kar preprosto
zapisati kakega že obstoječega govora ali narečja, saj bi s tem tvegal
nerazumljivost pri številnih rojakih v drugih pokrajinah in deželah,
njegov namen pa je bil pisati knjige v jeziku, ki bi ga zlahka razumel
vsak Slovenec […]. Trubarjev slog, ki je povsem v skladu z ideali
njegove generacije učenjakov v Svetem rimskem cesarstvu, kaže na
to, da je pri oblikovanju slov. besedil uporabljal popolnoma enaka
načela kot pri oblikovanju nem. (posvetila, pisma) in lat. (pisma). V
ospredju je težnja po razumljivosti […].« Grdina poudarja Trubarjev
nagovor rojakov s sedanjim imenom Slovenci že leta 1550 in njegovo
odločno oblikovanje »Cerkve Božje tiga slovenskiga jezika«. V sklep-
nem delu gesla pa piše o Trubarjevem pomenu: »T. je osrednja oseb-
nost slov. kulturne zgodovine […]. Med slov. protestanti je imel kljub
večinoma neformalni izobrazbi najširše obzorje; med evropskimi
sodobniki je užival velik ugled. […] Njegova dela, ki so nastala iz
religioznih pobud, močno presegajo zgolj verski pomen (razvijanje
teološke in pravne terminologije; nastavki esejistike, pripovedništva,
historiografije v slov.). T. je bil prvi poimensko znani avtor slov. pesmi.
Za njegovo pisanje je značilen retorično učinkovit pripovedni slog, ki
njegovi besedi zagotavlja živost še po več st.« Geslu sta dodana
bibliografija Trubarjevih slovenskih tiskov in strog izbor iz literature
o Trubarju; enoto J. Riglerja je vneslo uredništvo brez vednosti
Grdine. (ES, 1999: 372–378.)
09
Dodajam še nekaj opozoril na povojne neslovenske enciklopedije
in leksikone ter na njihovo upoštevanje Trubarja.
Za začetek:
09.01. Že predvojni šestdelni splošni leksikon Larousse du XXe siècle
ne vsebuje gesla o Trubarju (Larousse, 1933), tudi povojni desetdelni
DU[AN VOGLAR
66
S SIMPOZIJEV 2008
splošni leksikon Grand Larousse encyclopedique Trubarja ni vključil
(Larousse, 1964). Tudi Encyclopaedia Britannica ne vsebuje gesla o
Trubarju; verjetno ga tudi nikjer ne omenja, kajti v indeksu ni nave-
den (Britannica, 1963; Britannica, 1993).
09.02. Presenetljivo je, da gesla o Trubarju v svojem 12. zvezku ne
vsebuje obsežni specializirani Biographisch-Bibliographisches Kirchen-
lexikon (BBK 1999).
09.03. Avstrijski leksikon svetovne književnosti Die Weltliteratur
Trubarju ni namenil samostojnega gesla; omenja ga na začetku gesla
Slowenische Literatur (Slovenska književnost). Navede samo, da so »velike
osebnosti slovenskega protestantskega gibanja« Trubar, Dalmatin,
Krelj in Bohorič »v prizadevanju za uresničitev jezikovnega in kul-
turnega programa protestantizma« ustvarile »od 1550 do 1595 po-
trebam časa ustrezno literaturo v ljudskem jeziku« in da je »Trubar,
glava slovenske reformacije, prevedel Novo zavezo«, k čemur zapiše
prepozno letnico 1582 (Weltliteratur, 1954: 1655).
09.04. Obsežni leksikon osebnosti na nekdanjem in sedanjem
Avstrijskem Österreichisches biographisches Lexikon Trubarja še ni obrav-
naval (ÖBL, 1957–).
Pomembnejši leksikoni in enciklopedije v drugih republikah
Socialistične federativne republike Jugoslavije so Trubarja primerno
upoštevali. Na primer:
09.05. Opća enciklopedija (1982) Jugoslovanskega leksikografskega
zavoda namenja v 8. zvezku Trubarju razmeroma obsežno geslo s
portretom. Letnice o službah sicer niso povsod točne, toda glavne
značilnosti njegovega delovanja so dobro poudarjene, predvsem:
Bonomov vpliv, prvi knjigi 1550, uvedba slovenskega jezika v književ-
nost in izdajanje slovenskih knjig, prevod Nove zaveze (1582), ustvar-
jalec protestantske poezije, vodenje biblijskega zavoda v Urachu,
superintendent v Ljubljani, skrb za šolstvo, Cerkovna ordninga. Sklep-
na oznaka pove: »V verski in družbeni ideologiji se ni strogo ravnal
po luteranstvu, temveč je iskal rešitve, ki bi ustrezale slovenskemu
ljudstvu.« (Opća, 1982: 310.)
09.06. Leksikon jugoslavenske muzike (1984) se v geslu o Trubarju
posveča predvsem njegovemu odnosu do glasbe. Navaja, da je Trubar
»spoznal pomembno vlogo ljudskega petja za širjenje protestantskih
67
idej ter mu posvetil veliko pozornost«, in nato opisuje posamezne
Trubarjeve knjige s pesmimi. Glede napevov, zapisanih z menzuralno
notacijo, meni: »Melodije za svoje pesmi je jemal iz ljudske glasbe in
tujih virov, ni pa izključeno, da je nekatere sam skomponiral.« Pojas-
njuje Trubarjevo prilagajanje besedila privzetemu napevu, navaja, da
je v določilih o bogoslužju v Cerkovni ordningi ohranil poleg sloven-
skega in nemškega petja tudi latinsko, in opiše njegov pomen: »Tru-
barjeva cerkvena pesmarica, v kateri je ohranjen del srednjeveškega
slovenskega cerkvenega repertoarja, je veliko […] prispevala k razvoju
in širjenju slovenske pesmi v 16. st.« (LJM 1984, 476.)
09.07. Mala enciklopedija (3 zvezki) razumljivo vsebuje le kratko
geslo, ki označi Trubarja za »očeta slovenske knjige« in med drugim
pojasni, da je »izdal prvo tiskano knjigo v slovenščini 1551. leta, pisal
večinoma za verske namene, vendar pa je s svojim delom, ob delu
svojih sodelavcev […] zelo veliko storil za slovensko književnost« in
da so »njegove knjige utemeljile knjižni jezik in književnost pri
Slovencih« (Mala, 1986: 636).
Leksikoni in enciklopedije v drugih državah obravnavajo Trubarja
– če ga vključijo – z gesli zelo različnega obsega in različne strokovne
kakovosti. Na primer:
09.08. Bol’šaja sovetskaja enciklopedija (1956) v kratkem geslu naniza
najnujnejše podatke (z dvema pomanjkljivostma): »Začetnik sloven-
ske literature. T., eden izmed pridigarjev protestantizma v Sloveniji,
je izdal v slovenščini ’Abecednik in katekizem’ (1551), prevedel ’Novo
zavezo’ (2 zv., 1557–60), Luthrova dela ’Postila’; napisal vrsto cerkve-
nih pesmi. V začetku 17. st. je bil protestantizem v Sloveniji zatrt in T.
dela sežgana, vendar je njegova dejavnost močno vplivala na nadaljnji
razvoj slovenske nacionalne kulture.« V razdelku za literaturo navede
A. Sokolova in F. Kidriča. (Bol’šaja, 1956.) Manj obsežna Malaja sovet-
skaja enciklopedija (10 zvezkov) pa gesla Trubar nima (Malaja, 1958–60).
09.09. Das Bertelsmann Lexikon (1974) se v skladu s svojo splošno
odločitvijo za kratka gesla omejuje na le nekaj podatkov o delovanju:
»od 1530 začetnik reformacije v Kranjski; zaradi protireformacije
pobegnil v Nem.; njegov prev. NZ (1557–1560) postal temelj slov.
knjižnega jezika.« Letnici ob Novi zavezi nista natančni. (Bertelsmann,
1974: 29.)
DU[AN VOGLAR
68
S SIMPOZIJEV 2008
09.10. Brockhaus Enzyklopädie (1974) vsebuje strnjeno napisano
geslo s sprejemljivim izborom podatkov; pri omembi začetka objav-
ljanja prevodov Nove zaveze moti napačna letnica 1557. Geslo se konča
s poudarkom, da je Trubar utemeljil slovenski knjižni jezik in objavil
v njem prve spise. (Brockhaus, 1974.)
09.11. Meyers Enzyklopädisches Lexikon (1978) v geslu o Trubarju
precej krči podatke; med drugim navaja, da »si je prizadeval za širjenje
reformacije med Slovenci, pobegnil pred protireformacijo in deloval
od 1548 kot pridigar v različnih nem. krajih«, izdal 1550 katekizem,
prevajal Novo zavezo »(od 1557), kot tudi druge cerkv. spise v slo-
venščino«; po sklepni oznaki »velja z Dalmatinom in Bohoričem za
ustvarjalca slov. knjižnega jezika«. Pesmarice, veroizpovedni spisi in
Cerkovna ordninga niso posebej omenjeni. Kot literatura je navedena
Ruplova monografija. (Meyers, 1978.)
09.12. Italijanski splošni leksikon Lessico universale italiano objavlja
zelo strnjeno besedilo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Po rojstnih
podatkih je v njem navedeno, da ga je posvetil tržaški škof Bonomo,
da je postal luteran in »posvetil vse življenje širjenju protestantizma
na slovenskem ozemlju«, da je »prevedel Novo zavezo (1557–1577) in
različna dela, Pesmarico, Katekizem, Abecedarij itn. v luteranskem
duhu«. Za sklep doda: »Njegova dejavnost je temeljnega pomena za
rojstvo slovenskega knjižnega jezika.« Morda je bil prostor nekoliko
nepravično preskopo odmerjen, kajti lahko bi bil omenjen Bonomov
idejni vpliv, Trubarjevo izgnanstvo, delovanje v Ljubljani 1561–65 in
vsaj še Cerkovna ordninga; pri prevodu Nove zaveze bi začetna letnica
morala biti »1555«. (LUI, 1980: 459.)
09.13. Skromnejše je geslo o Trubarju v deset let starejšem leksi-
konu Dizionario enciclopedico italiano; sklepna oznaka je enaka kot v
pravkar prikazanem sestavku. (DEI, 1970: 421.)
09.14. Enodelna poljska Encyklopedia popularna PWN podaja med
množico kratkih gesel tudi enoto o Trubarju s telegrafsko nanizanimi
podatki: »1508–86, slovenski pisatelj; reformacijski delavec; ustvar-
jalec temeljev slovenskega knjižnega jezika; avtor prvih knjig v slo-
venščini; prevajalec Nove zaveze.« (PWN, 1982: 805.) Korekten niz.
09.15. Nemški specializirani leksikon za književnost Kindlers Neues
Literatur Lexikon posveča med literati vsega sveta Primožu Trubarju
69
precej dolgo geslo. Avtorica Hilde Bergner se osredotoča v skladu z
zasnovo leksikona na Trubarjevo osrednjo leposlovno-versko knjigo,
na Ta pervi deil tiga Noviga testamenta (1557). Najprej opiše vsebino
knjige; neutemeljeno pa obide pomembni in obsežni spis Tiga noviga
testamenta ena dolga predguvor. Nato navede podatke o prvem Tru-
barjevem prevodu iz Nove zaveze (1555) in o objavah nadaljnjih delnih
prevodov (do 1577) do natisa celote (Ta celi Novi Testament, 1582). Ob
tem opozori, da je obravnavana knjiga iz 1557 poleg katekizma in
abecednika (iz »1550 ali 1551«) »ena prvih tiskanih knjig v sloven-
ščini«. V skladu z namenom gesla bi lahko bil omenjen tudi prevod
psalmov. Sledijo pojasnila o Trubarjevem delovanju: v Ljubljani je
pridigal pod vplivom Pellikanovih in Bullingerjevih komentarjev
(Bonomo in Erazem Rotterdamski nista omenjena), zaradi prega-
njanja je dolga leta živel na Württemberškem (superintendentska
služba v Ljubljani ni omenjena). Proti koncu gesla avtorica poudari
Trubarjev pomen za Slovence: protestantizem je bil izkoreninjen,
»tako da se je ohranila le zavest o lastnem literarnem izročilu,« ta pa
je v začetku 19. stoletju »znova oživela in se povezala s prebujenim
narodnim občutjem«. Jezik Trubarjevega prevoda (osnova sta »do-
lenjsko narečje in ljubljanski mestni govor«) je po njeni oceni »tako
krepek in prvobiten, da so se nanj oprli vsi poznejši katoliški prevodi
Biblije – kakor tudi na prevod Jurija Dalmatina, Trubarjevega učenca«.
Na koncu gesla sta seznam nekaterih Trubarjevih knjig in izbor
starejše in novejše literature o Trubarju. (Kindler, 1988: 796–797.)
09.16. Enciklopedija štamparstva (1996) Dragutina Furunovića vse-
buje dolgo geslo Trubar, Primož i štamparije u Tübingenu i Urachu s Tru-
barjevim portretom in z deloma čudno oznako Trubarja v zaglavju:
»Začetnik slovenske književnosti in utemeljitelj slovenskega jezika.
Tiskar v Tübingenu.« Ob glavnih biografskih podatkih geslo med
drugim navaja, da sta katekizem in abecednik iz 1550 »prevoda, toda
njuna predgovora sta izvirna« in da si je Trubar v svojem delu »priza-
deval upoštevati dela Bullingerja, Luthra, Melanchthona, Brenza,
Lossija in drugih«. Velik del gesla je posvečen tübingenskima (tudi
Trubarjevima) tiskarskima mojstroma Morhartu in Gruppenbachu.
V podgeslu Hrvatska štamparija (tiskara) u Urachu podrobno opisuje in
našteva njene tiske; našteva torej tudi prevode Trubarjevih knjig v
DU[AN VOGLAR
70
S SIMPOZIJEV 2008
Konzulovo in Dalmatovo hrvaščino, čeprav jih posebej ne označi. Ne
prikazuje Trubarjevih nemških posvetil in predgovorov v glagolskih
in cirilskih tiskih. Podrobno piše o delovanju Trubarja, Ungnada in
sodelavcev v Biblijskem zavodu. Navedbe se deloma razhajajo s po-
datki slovenskih raziskovalcev. (Furunović, 1996: 1281–1299.)
09.17. Ugledna Deutsche biographische Enzyklopedie objavlja konec
20. stoletja razmeroma dovolj obsežno, po vsebini pa nezgledno geslo
o Trubarju; geslo je nenavadna kompilacija iz leksikonskega sestavka
Josipa Turka (LThK, 1938; ta vir je naveden na koncu gesla namesto
šifre avtorja) in po posameznih formulacijah sodeč še iz drugih virov
(ADB, 1894; Kindler, 1988). Napačne ali vsaj vprašljive so navedbe: za
čas pred 1547 pretirano ocenjuje, da je Trubar že »povsod pridigal v
duhu reformacije«; ne pojasni Trubarjeve religijske usmeritve in
vplivov nanjo; ukrepanje ljubljanskega škofa 1547 preveč določno
povezuje z zmago katoliške strani v schmalkaldski vojni; Trubarjevo
sodelovanje z Vergerijem napačno postavlja v čas nastajanja prve
slovenske knjige (»1550 je ob podpori Petra Pavla Vergerija sestavil za
izobraževanje svojega ljudstva katekizem v slovenskem jeziku, s tem
takrat prvič zapisanem«). Med drugimi knjigami našteje le Ta pervi
deil tiga Noviga testamenta iz 1557 (»K prvim natisnjenim knjigam v
slovenščini spada tudi […]«) in skupno objavo vseh novozaveznih
prevodov (»1582«). K pomanjkljivostim gesla spada torej tudi: ne
navede začetka objavljanja (1555) prvih prevodov evangelijev v sloven-
ščino, ne omeni vsaj pesmaric, Articulov in Luthrove Hišne postille; ne
omeni Trubarjevega dela v biblijskem zavodu v Urachu. Dobra stran
gesla pa je, da za čas službe superintendenta pojasni: »organiziral je
protestantsko občino in napisal cerkveni red«. (DBE, 1999: 999–100.)
09.18. Novi Lexikon für Theologie und Kirche (prim. 04.05) objavlja o
Trubarju kratek, a pregleden ter na bistvene podatke in poudarke
(H. Bullinger, prvi slovenski knjigi, prevajanje Nove zaveze, delo v
Urachu, superintendent v Ljubljani, Cerkovna ordninga) osredotočen
sestavek Franceta M. Dolinarja. V razdelku z literaturo je zanimivo opo-
zorilo na razpravo A. Bernarda v francoskem glasilu. (LThK, 2001: 274.)
09.19. Obsežni specializirani leksikon Musik in der Geschichte und
Gegenwart vsebuje razmeroma dolgo geslo o Trubarju; napisal ga je
Marijan Smolik. Ob izčrpnih biografskih podatkih, opozorilih na
71
pomen Trubarjevega dela (prevodi Nove zaveze, teološki nazori) in
precej širokem izboru literature je poudarjena predvsem Trubarjeva
skrb za glasbo v cerkvi in šoli. Smolik pojasnjuje podlage in predloge
besedil in napevov v Trubarjevih pesmaricah ter omenja Trubarjevo
svobodno prirejanje; meni, da Trubar sam ni ustvaril nobenega
napeva in tudi ni zapisal nobenega slovenskega ljudskega napeva.
(MGG, 2006: 1085.)
10
V času, ko se bolj ali manj že pomikamo po postgutenbergovski
galaksiji, je za obravnavano temo nujen tudi vpogled v stanje na
medmrežju.
10.01. Tu je pri roki vpogled v Wikipedijo, prosto enciklopedijo. V njej
se je pojavil simpatičen, a mestoma še pomanjkljiv in nedorečen
prispevek o Trubarju (wiki 2008: maj). Za stanje na tem segmentu
medmrežja je očitno značilno, da se slovenski vrhunski znanstveniki
in strokovnjaki ne odločajo za širjenje kakega svojega sestavka o
Trubarju in njegovem pomenu prek postgutenbergovskega medija
tako v slovenščini kot v nekaj tujih jezikih – za kaj takega se ne
odločajo niti v Trubarjevem jubilejnem letu, ki je dobilo tudi pokro-
viteljstvo Unesca.
11
Na začetku sklepnega presojanja vsega gradiva in izrisovanja
splošnih značilnosti se moram ustaviti pri najosnovnejšem vprašanju:
Kako je sploh z uvrščanjem Primoža Trubarja v enciklopedije in
leksikone?
11.01. Pregled je pokazal, da slovenske izdaje enciklopedij in
leksikonov geslo o Trubarju zmeraj vsebujejo, če so izvirna avtorska
dela in zajemajo književnost oziroma tudi književnost; to velja tudi
za področje glasbe. Enaka je ugotovitev pri tistih v slovenščino
prevedenih tujih leksikonih in enciklopedijah, ki so predelani in
avtonomno dopolnjeni s t. i. slovenskim deležem. Seveda pa se
obravnave Trubarja močno razlikujejo; v razlikah med obravnavami
DU[AN VOGLAR
72
S SIMPOZIJEV 2008
v različnih obdobjih odseva predvsem vsakokratno stanje vede o
literaturi, za razlike med obravnavami v istem obdobju pa je krivo
predvsem subjektivno uredniško in/ali avtorsko ravnanje. Kljub
razlikam pa je Primož Trubar nesporna stalnica geselnikov za sloven-
ske izdaje obeh vrst.
11.02. Takšno upoštevanje Trubarja srečamo na Slovenskem že
pri treh najzgodnejših sestavljalcih natisnjenih pregledov vidnih
osebnosti in njihove književniške dejavnosti, pri Janezu Vajkardu
Valvasorju (glej spredaj odstavek 02.02), Marku Pohlinu (02.04) in
Josipu Marnu (03.01). Kljub bolj ali manj jasno izraženemu zave-
danju, da je Trubarjeva duhovna dejavnost s stališča Rimskokatoliške
cerkve nesprejemljiva, so o njegovem knjižnem opusu zbrali in objavili
podatke – Valvasor z velikim občudovanjem, Pohlin s škodljivo
nedoslednostjo in s pripombo o krivoverstvu, Marn pa z natančnostjo
in željo, da bi Trubar veljal za enega od velikih mož slovenstva. Že v
17. stoletju je postalo po Valvasorjevi zaslugi jasno, da vsakršno
obravnavanje slovenske književnosti in slovenskega jezika vključuje
tudi Trubarja. Tako je pozneje ravnal Jožef Kalasanc Erberg (02.05)
in tako so ravnali Jernej Kopitar, Matija Čop in njuni nasledniki.
11.03. Podlaga za takšno stališče do Trubarjevega dela je spo-
znanje, da je Trubar utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in
začetnik slovenske književnosti. To spoznanje je na Slovenskem že
leta 1689 določno in odločno zapisal in natisnil Valvasor. V različnih
oblikah je izraženo tudi v leksikonskih in enciklopedijskih geslih.
Proti koncu 19. stoletja ga je poudaril Ludwig Theodor Elze v svojih
dveh obsežnih sestavkih za nemško protestantsko enciklopedijo in
nemški biografski leksikon (03.02, 03.04); kot temeljna oznaka je
bilo v istem času zapisano v nemškem Brockhausovem konverza-
cijskem leksikonu (03.05) in češkem leksikonu (03.07), v 20. stoletju
pa še v drugih tujejezičnih priročnikih (04.03, 04.05, 04.06), zelo
poudarjeno celo v italijanski enciklopediji (04.04, pisec Andrej Budal)
iz fašističnega časa. Vsebujejo ju seveda tudi izvirni slovenski sestavki
pred drugo svetovno vojno (04.01, 04.02) in po njej (05.01 itn., 06.03,
07.01 itn.).
11.04. Tako označena pomembnost pa sestavljalcev nekaterih
velikih tujih enciklopedij in leksikonov v 19. in 20. stoletju (03.04,
73
03.06, 09.01) ni prepričala, da bi morali vanje uvrstiti tudi Trubarja.
O spornosti takega uredniškega stališča govori tudi nemajhna sku-
pina tujih priročnikov, ki Trubarja obravnavajo.
11.05. Od sestavkov v različnih tujih ter slovenskih izvirnih ali
dopolnjenih leksikonih se po dolžini, strokovnosti in izčrpnosti loči
skupina treh člankov v velikih nacionalnih dosežkih, tj. v Enciklopediji
Jugoslavije (08.01, Jože Koruza), Slovenskem biografskem leksikonu (08.02,
Jože Rajhman) in Enciklopediji Slovenije (08.04, Igor Grdina). Po dolžini
in takratnem pomenu sta z njimi premerljiva omenjena (11.03)
Elzejeva sestavka. Obravnavanje Trubarja v teh besedilih je temeljito;
opozarjanje na različno izčrpnost in pomanjkljivost gesel (gl. nadalj-
nje odstavke) zanje ne velja.
11.06. Nizanje leksikonskih podatkov o krajih in letih Trubarje-
vega delovanja je različno; celo v izvirnih slovenskih sestavkih in celo
v drugi polovici 20. stoletja niha od neuporabne nedoločnosti (07.04)
do zgledne preglednosti in natančnosti (08.03; 04.05, Josip Turk).
11.07. Še več raznovrstnosti je pri izboru za omembo Trubarjevih
knjig in pri navajanju podatkov o njih. Nekaterim piscem in ured-
nikom so se posrečile dobre rešitve (05.04), nekateri izvirni slovenski
sestavki pa niso zadovoljivi (07.03).
11.08. Odnos do Trubarjevega prevajanja svetopisemskih besedil
s pogosto zapletenimi teološkimi, leposlovnimi in slogovnimi prvi-
nami se v krajših sestavkih, v katerih ni prostora za daljše razlage,
kaže že v razvrščanju podatkov. Če so v sestavku navedeni Ta evangeli
svetiga Matevža z letnico 1555 in pojasnilom, da je to začetek sloven-
skega prevajanja Nove zaveze, nato njen prvi del (1557–)1558, zadnji
spis 1577 in natis celote (1581–)1582, je že narejeno skoraj vse. Seveda
pa kaže navesti tudi psalter 1566. Toda take rešitve ne srečamo
pogosto.
11.09. Med tehtanjem, katere knjige kaže navesti, so marsikdaj
neutemeljeno opuščene pesmarice; s tem je zamolčana ta stran
Trubarjevega delovanja. Nekateri sestavki dovolj opozarjajo nanje
(04.04, zlasti 07.04); seveda pa obširno informirajo o glasbi in pesmih
glasbeni leksikoni (07.05, E. Škulj; 09.06; 09.19, M. Smolik).
11.10. Vrh Trubarjevega duhovniškega in reformatorskega delo-
vanja, se pravi, njegovo delovanje v vlogi superintendenta 1561–65, je
DU[AN VOGLAR
74
S SIMPOZIJEV 2008
v številnih sestavkih obravnavano pomanjkljivo ali pa celo zamolčano
(05.04.), čeprav gre za obdobje, ko je Trubar načrtno in z natančno
opredelitvijo teoloških in organizacijskih temeljev (Articuli, Cerkovna
ordninga) poskrbel za protestantsko cerkveno organizacijo (Elze: »iz
’reformatorja’ je postal ’instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil«,
03.04.) in oblikoval »Cerkev slovenskega jezika« (Grdina, 1999: 376).
Nekajkrat je to nakazano le z oznako Articulov ali Cerkovne ordninge
(05.01, 05.04). Še redkeje je omenjena za tisti čas čisto nova skrb za
šolstvo, ki je bilo del Trubarjevega načrta (04.03).
11.11. Trubarjevo bivanje pri tržaškem škofu Petru Bonomu v
nekaterih sestavkih sploh ni omenjeno (05.01); v nekaterih je ome-
njeno, vendar brez namiga ali pojasnila o njegovih spodbudah pri
Trubarjevem miselnem razvoju; v nekaterih pa je zadovoljivo opo-
zorjeno na Bonomov vpliv (05.04); še posebno v Primorskem sloven-
skem biografskem leksikonu (08.03). Preseneča, da sestavek v italijanski
enciklopediji ni temu posvetil več pozornosti (04.04).
11.12. Krajši in srednje dolgi sestavki se že iz praktičnih razlogov
ne spuščajo v širša pojasnjevanja o Trubarjevem idejnem razvoju;
nekateri se tej pomembni sestavini neutemeljeno sploh izognejo.
Zgleden je strnjen Turkov prikaz iz leta 1938 (04.05), ki omenja
humanizem, Erazma Rotterdamskega, Bullingerja, Pelicana, Calvina,
nato luteranstvo in povzemanje iz treh veroizpovedi. Tudi za kratka
gesla je očitno mogoče izoblikovati dobro rešitev (05.01): »Sprva pod
vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Rajhman piše o Tru-
barjevem »sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«, s čimer
je »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem« (08.02). Nasploh
pa je to očitno ena izmed zahtevnejših tem, zato naj se je po mnenju
leksikonistov lotevajo pisci velikih sestavkov (08.01 ipd.). Le malo
pozornosti je posvečene Trubarjevemu teološkemu spisu Tiga Noviga
testamenta ena dolga predguvor in njegovim nazorom o etiki.
11.13. V kolikor toliko širših obravnavah jezika je v ospredju
vprašanje, kakšno podlago je izbral Trubar za svoj knjižni jezik, zato
pisci navajajo eno ali dve (ali njuno kombinacijo) izmed dosedanjih
teorij ali celo tri (05.04); Grdina na podlagi kritike prejšnjih razloži
svoje stališče (08.04). Nekateri opozarjajo, deloma iz sodobnega
zornega kota, na germanizme in podobne pomanjkljivosti (03.07,
75
05.03). Nekaj piscev se posveča tudi orisu Trubarjevega sloga (07.01,
08.01, 08.02, 08.04, 09.15).
11.14. Le nekajkrat se razmislek o Trubarju dotakne njegovega
pesniškega oblikovanja in pripovednih odlomkov (07.04, 08.01), torej
začetkov slovenskega literarnega ustvarjanja v ožjem pomenu besede.
Tudi Trubarjevo prevajanje svetopisemskih besedil pomeni (pravza-
prav neopaženo) uvajanje literarnega izražanja v slovenščino; s tega
stališča ni nepomembno, da je Ta pervi deil tiga Noviga testamenta
uvrščen v obsežno zbirko obravnav svetovnih književnih del (09.15).
11.15. Večina piscev sestavkov o Trubarju verjetno meni, da pou-
darek tipa »utemeljitelj slov. knjižnega jezika in književnosti« že sam
po sebi pomeni, da je Trubarjevo delo temelj za razvoj slovenstva in
narodne samobitnosti. Vendar so nekatere razprtije (npr. leta 1908,
pa tudi pozneje) pokazale, da to ni samoumevno in splošno sprejeto.
Zato je dragoceno, da je o možu, ki je »uvrstil slov. narod med
evropske« (Rajhman, 08.02) in je »osrednja osebnost slov. kulturne
zgodovine« (Grdina, 08.04), to posebej poudarjeno tudi v leksikonski
in enciklopedijski obravnavi. Zanimivo je, da je to poudarjeno v
slovenskem leksikončku za mladino (06.02), v tujem leksikonu pa je,
na primer, opozorjeno na povzemanje Trubarjevega izročila v sloven-
skem narodnem prerodu na začetku 19. stoletja (09.15).
11.16. Opravljeni pregled obravnav Primoža Trubarja v enciklo-
pedijah in leksikonih in na podlagi tega sestavljeni prikaz njihovih
značilnosti (tu ga objavljam v nekoliko skrajšani obliki; celovita
različica je objavljena v spletni reviji Locutio (http://www.locutio.si))
razkriva tudi izpolnjene/neizpolnjene temeljne izdelovalske zahteve
(»know-how«) glede sestavkov za gutenberške enciklopedije in leksi-
kone. Te zahteve pa ne morejo biti ne predmet ne cilj preseganja Gu-
tenbergove galaksije: veljajo tudi za spletne različice in vzporednice
leksikonov in enciklopedij – kljub njihovi globalnosti in soustvarjalni
odprtosti. Zanesljivost in uporabnost spletnih enciklopedijskih tvorb
lahko temeljita predvsem na odgovornem ravnanju avtorja/sodelavca.
Temeljnih načel strokovnega komuniciranja namreč ne more oma-
lovaževati niti internet niti katerikoli od prihodnjih, dandanašnji še
neznanih postgutenberških medijev.
DU[AN VOGLAR
76
S SIMPOZIJEV 2008
12
V seznamu, ki sledi, so navedeni pregledani viri in literatura. Pri
vsakem viru je na koncu v oklepaju dodana številka odstavka, v
katerem je obravnavan. Te številke so uporabljene tudi v sklepnem
povzetku (zgoraj, poglavje 11); to omogoča hiter vpogled v vsebinski
prikaz vira.
ADB (1894): Allgemeine Deutsche Biographie 39. Leipzig: Verlag von Duncher
u. Humboldt. (03.04)
Album (2006): Album slovenskih književnikov. Ur. Aleksandra Lutar Ivanc.
Ljubljana: Mladinska knjiga. (07.06)
Antič, Igor (2002): Veliki svetovni biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska
knjiga. (07.03)
BBK (1999): Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon 12. Spalten: Verlag
Kirchenlexikon. (09.02)
Berčič, Branko (1968): Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahr-
hunderts. V: Abhandlungen über die Slowenische Reformation. München:
dr. dr. Rudolf Trofenik, 152–268.
Bertelsmann (1974): Das Bertelsmann Lexikon 10. Lexikothek. Gütersloh:
Bertelsmann Lexikon-Verlag. (09.09)
Bol’šaja (1956): Bol’šaja sovetskaja enciklopedija 43. Moskva: Gosudarstvenoe
naučnoe izdatel’stvo Bol’šaja sovetskaja enciklopedija. (09.08)
Britannica (1963): Encyclopaedia Britannica 1–23. Chicago itn. (09.01)
Britannica (1993): Encyclopaedia Britannica 1–29. Auckland itn. (09.01)
Brockhaus (1898): Brockhaus’ Konversations-Lexikon 15. 14. izdaja. Leipzig.
(03.05)
Brockhaus (1974): Brockhaus Enzyklopädie 19. 17. izdaja. Wiesbaden. (09.10)
DBE (1999): Deutsche biographische Enzyklopedie 10. München: K. G. Saur.
(09.17)
DEI (1970): Dizionario enciclopedico italiano 12. Rim: Istituto della Enciclo-
pedia Italiana. (09.13)
Dimitz, Avgust (1875): Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr
1813 II, III. Ljubljana: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
Dolinar, Darko (1992): Literarna zgodovina. V: Enciklopedija Slovenije 6.
Ljubljana: Mladinska knjiga.
77
EJ (1971): Enciklopedija Jugoslavije 8. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski
zavod. (08.01)
Elze, Ludwig Theodor (1863): Die Superintendenten der evangelischen Kirche
in Krain während des sechzehnten Jahrhundert. Dunaj.
Erberg, Jožef Kalasanc: gl. Uršič, Milena (1975).
ES (1999): Enciklopedija Slovenije 13. Ljubljana: Mladinska knjiga. (08.04)
Fekonja, Andrej (1886): O početkih slovenske književnosti. Ljubljanski zvon,
str. 42 sl., 105 sl., 231 sl., 281 sl., 355 sl., 418 sl.
Furunović, Dragutin (1996): Enciklopedija štamparstva 3. Beograd. (09.16)
Glonar, Joža (1933): Poučni slovar 2. Ljubljana: Umetniška propaganda. (04.02)
Golob, Berta (1960): Znani obrazi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (06.02)
Grdina, Igor (1999): Trubar, Primož. V: Enciklopedija Slovenije 13. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Italiana (1937): Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti 34. Rim: Istituto
della Enciclopedia Italiana. (04.04)
Kindler (1988): Kindlers Neues Literatur Lexikon 16. München: Kindler. (09.15)
Larousse (1933): Larousse du XXe sičcle 6. Pariz. (09.01)
Larousse (1964): Grand Larousse encyclopedique 10. Pariz. (09.01)
LJM (1984): Leksikon jugoslavenske muzike 2. Zagreb: Jugoslavenski leksiko-
grafski zavod »Miroslav Krleža«. (09.06)
LThK (1938): Lexikon für Theologie und Kirche 10. Freiburg in Breisgau:
Herder. (04.05)
LThK (2001): Lexikon für Theologie und Kirche 10. Freiburg, Basel, Rom, Wien:
Herder. (09.18)
LUI (1980): Lessico universale italiano 23. Rim: Istituto della Enciclopedia
Italiana. (09.12)
Lukman, Franc Ksaver (1959): Pripombe o Dolničarjevi »Bibliotheca publica
Labacensis«. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 5-6, 1959, 469–476.
Mala (1986): Mala enciklopedija 3. 3. izdaja. Beograd: Prosveta. (09.07)
Malaja (1958–60): Malaja sovetskaja enciklopedija, 3. izdaja. Moskva: Gosu-
darstvenoe naučnoe izdatel’stvo Bol’šaja sovetskaja enciklopedija. (09.08)
Marn, Josip (1883), Jezičnik. 21. leto. Knjiga slovenska v dobah XVI. in XVII.
veka. Priloga k: Učiteljski tovariš, Ljubljana. (03.01)
Masarýk (1933): Masarykův slovník naučný 7. Praga: Československý kompas.
(04.06)
DU[AN VOGLAR
78
S SIMPOZIJEV 2008
Meyers (1887): Meyers Konversations-Lexikon 16. Leipzig in Dunaj: Bibliogra-
phisches Institut. (03.06)
Meyers (1978): Meyers Enziklopädisches Lexikon 23. Mannheim, Wien, Zürich:
Lexikonverlag. (09.11)
MGG (2006): Musik in der Geschichte und Gegenwart 16. München. (09.19)
Mladi vedež (1961): Mladi vedež. Ljubljana: Mladinska knjiga. (06.03)
Moja prva (1987): Moja prva enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga. (06.01)
MSE (1976): Mala splošna enciklopedija 3. Ljubljana: DZS. (05.03)
Munda, Jože (1989), Enciklopedija. V: Enciklopedija Slovenije 3. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
ÖBL (1957–): Österreichisches biographisches Lexikon. Dunaj. (09.04)
Opća (1982): Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda 8.
Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«. (09.05)
OSN (1898): Ottův slovník naučný 13. Praga. (03.07)
Pohlin, Marko (1803): Bibliotheca carnioliae. Dunaj. (02.04)
Pohlin, Marko (2003): Bibliotheca carnioliae. Faksimile in kritični prevod Luka
Vidmarja. Ljubljana: ZRC SAZU. (02.04)
Primic, Janez Nepomuk (1814): Novi Némško-Slovénski bukvar, al A.B.C.
Gradec. (02.05)
PSBL (1990): Primorski slovenski biografski leksikon 16. Gorica: Goriška
Mohorjeva družba. (08.03)
PWN (1982): Encyklopedia popularna PWN. 3. izdaja. Varšava: Państwowe
wydawnictwo naukowe. (09.14)
Rajhman, Jože (1982): Trubar (Truber) Primož. V: Slovenski biografski leksikon
13. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
REPTK (1885): Real-Enzyklopädie für protestantische Theologie und Kirche
16. Leipzig: J. C. Hinrichs’sche Buchhandlung. (03.02)
Rupel, Mirko (1952): Primož Trubar in Formula concordiae. V: Drugi Trubarjev
zbornik. Ljubljana: Slovenska matica.
Rupel, Mirko (1962): Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
SBL (1982): Slovenski biografski leksikon 13. Ljubljana: Slovenska akademija
znanosti in umetnosti. (08.02)
SK (1982): Slovenska književnost. Zbirka Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljub-
ljana: Cankarjeva založba. (07.01)
79
SK (1996): Slovenska književnost. Zbirka Sopotnik. Ljubljana: Cankarjeva
založba. (07.02)
Slomšek, Anton Martin (1862): Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem
našega slovstva. V: Drobtinice za leto 1862, 71–79.
Sova (1994): Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba.
(05.01)
Sova (2006): Leksikon Sova. Ljubljana: Cankarjeva založba. (05.02)
Stanojević, Stanoje (1929): Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka
2. Zagreb: Bibliografski zavod. (04.03)
SVL (2005): Slovenski veliki leksikon 3. Ljubljana: Mladinska knijiga (07.04)
Škulj, Edo (2005): Leksikon cerkvenih glasbenikov. Ljubljana: Družina. (07.05)
Šlebinger, Janko (1928): Album slovenskih književnikov. Ljubljana: Tiskovna
zadruga. (04.01)
Trubar, Primož (1986): Pisma Primoža Trubarja. Ur. Jože Rajhman. Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Uršič, Milena (1975): Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za
literarno zgodovino Kranjske. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in
umetnosti. (02.05)
Valvasor, Janez Vajkard (1689): Die Ehre deß Herzogthums Crain II. Ljubljana.
Cit. po izd. 1877, Novo mesto. (02.02)
Valvasor, Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Izbrana poglavja, izbral
in prevedel Mirko Rupel. Ljubljana: Mladinska knjiga. (02.02)
Vinkler, Jonatan (2005): Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red
za vse dni v letu. V: Zbrana dela Primoža Trubarja 3. Ljubljana, 605–644.
VSL (1998): Veliki splošni leksikon v osmih knjigah 2. Ljubljana: DZS. (05.04)
Weismann, Christoph (1973): Trubers »Cerkovna ordninga«. V: Primož Trubar,
Cerkovna ordninga. Slowenische Kirchenordnung. München: dr. dr. Rudolf
Trofenik, XVII–XXV.
Weltliteratur (1954): Die Weltliteratur. Biographisches, literaturhistorisches
und bibliographisches Lexikon in Übersichten und Schtichwörtern 3.
Dunaj: Verlag Brüder Hollinek. (09.03)
wiki (2008): http://sl.wikipedia.org/wiki/Trubar. (10.01)
Wurzbach, Constant von (1883): Biographisches Lexikon des Kaiserthums
Oesterreich 47. Dunaj. (03.03)
DU[AN VOGLAR