področjaVzgojna 40 Vzgoja, junij 2017, letnik XIX/2, številka 74 Na sliki Portret očeta je Marij Pregelj upodobil velikega pisatelja Ivana Preglja. Umetnik je očeta pogosto upodabljal, ker mu je bil uslužno pri roki, a se je zavedal tudi njegove pisateljske veličine, na kar navzven kaže že očetova postavitev pred vrsto knjig. Sam način, kako so knjige na sliki predstavljene, pa z značilno razčlenitvijo motiva na jasno omejene barvne segmente zgovorno ponazarja likovna iskanja v ustvarjalno prelomnem času, ko je podoba nastala. Življenjska zavezanost knjigi Marij Pregelj: Portret očeta, 1953 Slika je namreč, tako kot še nekatere iz tega časa, izrazito znamenje približevanja abstrahiranju v slovenskem slikarstvu, ko se je to pričelo oddaljevati od nekdanjega barvnega realizma. Umetnik je motivne obrise na podobi poenostavil, plastično tridimenzionalnost preusmeril v ploskov- nost, posamične ploskve pa 'mozaično' osamosvojil v geometrizirane fasete, za kar so se mu že sami po sebi izkazali naj- primernejši enakomerno nanizani knjižni hrbti. Táko geometriziranje je zaradi ogla- tosti oblik koga spomnilo na kubizem, vendar umetnik ni preverjal kubističnih prijemov, ampak mu je šlo prej za vzpo- stavljanje shematske mreže, ki barvno osamosvojene in svetlobno prežarjene motivne sestavine odtrga od predmetno- sti in tako pomeni izhodiščno stopnjo za abstraktno slikarstvo. Sorodne linijske mreže je v svoji prehodni dobi pregrinjal prek realnih obrisov na sočasnih slikah zlasti slikar Stane Kregar, ki se je kot izra- zit lirik ustvarjalno razživel v t. i. abstrak- tnih pokrajinah, sicer pa se je taka kon- cepcija prilegala tudi njegovemu snovanju vitrajev. Umetnost Marija Preglja pa se ni iztekla v abstrakcijo, saj je osredotočena na človeka, ki ga je slikar pričel preobliko- vati vse bolj intenzivno in samovoljno, da bi dramatično izpostavil predvsem njego- vo notranjo krčevitost; zato je ostal v jedru figuralik, tudi ko je barvne gmote zgostil v že docela shematizirane, a z notranjo napetostjo ter barvno intenziteto nasičene oblike. Táko usmerjenost k izraznosti v še zelo bla- gi obliki, temeljno navezani na portretno prepoznavnost, nakazuje že očetova posta- va, ki v ospredju podobe odločno dominira. Na sliki je jasno poudarjena duhovna nav- zočnost umetnikove osebnosti, tako z ži- vahno zvedavim pogledom skozi očala kot s celotno očetovo pojavo, drobno in žilavo, ki v osnovi še ni oblikovno deformirana, a ji je umetnik znal nadeti pridih monumental- nosti s sámo držo in moža poudariti z obla- čilom, ki je videti kot mogočen plašč; sicer pa se sedemdesetletni oče oprijema popo- tne palice, s katero je hodil po gorenjskem hribovju, ko je snoval svoja pisateljska dela. Zato na kakšni drugi tovrstni sliki podobno sedi, s prav tako neizogibno palico, tudi s klobukom na glavi in z za trakom zataknje- no cvetlico, ki jo je utrgal na kakšnem od pohodov v naravo, na katerih ga je večkrat spremljal sin Marij. Tudi Marij Pregelj je bil enako luciden in živahen kot oče in mu je bil v marsičem Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve (2011) predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Je izredni član SAZU, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, predsednik Slovenske matice in častni občan Novega mesta. soroden tudi kot umetnik. Tako kot Ivan Pregelj je ustvarjalno prodiral v globine človeškega duha in bil vse življenje neraz- družno povezan ne le s čopičem, marveč tudi s knjigo. Kot jabolko, ki ne pade daleč od drevesa, je postal njegov pravi duhovni dedič in živo utelešenje tudi konfliktnih lastnosti, ki morda izvirajo še iz pisatelje- ve trdožive navezanosti na tolminsko iz- ročilo in jih je že Tine Debeljak označil s pojmom pregeljanstvo. Tudi Marij Pregelj je bil, tako kot oče, z branjem dobesedno obseden in je rad celo slikal ob odprtih knjigah s slikami, iz katerih je črpal likov- ne zamisli. Knjigam pa je bila zavezana celotna pisateljeva družina, saj so vsi v njej nenehno brali, celo med kosilom, zato ni nenavadno, da je Marij Pregelj postal tudi izvrsten knjižni ilustrator. O pregljevski strasti do knjige v knjigi Moj oče slikovito poroča slikarjeva sestra Ba- zilija Pregelj. Med popisovanjem odnosa med očetom in sinom pripoveduje, kako sta se v svojem duhu vsega dotikala, »do- tikala pa tudi drug drugega, spoštljivo, ljubeče«, kar najlepše izpričujejo prav šte- vilni Pregljevi portreti očeta. V Pregljevi popotni palici vidi »slast prehojene poti« ter se spominja, kako se je oče »čudil in čudil, ko je Marij razlagal, da je s slikami drugače kot s povestmi, da jih ne smemo gledati literarno, da ne smemo iskati v njih zgodb in povesti«, ker da »tega slikarji že davno več ne izpovedujejo«. Sinovemu delu pa se je oče po njenih besedah bližal »vedno z vsem spoštovanjem in z nežno obzirnostjo«. »Tudi tedaj, ko je zagledal sebe spremenjenega in razdeljenega na nešteto 'barvastih polenčkov', kot smo v družini krstili Marijevo novo slikarsko smer.« A ne glede na slikarjevo opozarjanje, da se vsebina razkriva skozi likovnost, in ne gle- de na generacijsko razliko z očetom, ki je sina usmerila k modernejšim vzornikom Tako kot Ivan Pregelj je ustvarjalno prodiral v globine človeškega duha in bil vse življenje nerazdružno povezan ne le s čopičem, marveč tudi s knjigo. področjaVzgojna Vzgoja, junij 2017, letnik XIX/2, številka 74 41 (med njimi Beckmannu, Mooru in Picas- su), je bil tudi Marij Pregelj, podobno kot besedni umetniki, ki jih je občudoval, v svojih likovnih prizadevanjih usmerjen predvsem v človeško notranjost, v drama- tične vzgibe v človeku in človeštvu, prav podobno kot njegov pisateljski oče; zato je bil tudi on, ne glede na oblikovni izvor likovnih prijemov, v duhovni osnovi eks- presionist. Bolj kot vse drugo so ga vznemirjala te- meljna vprašanja človeške eksistence. Še bolj kot samota človeškega posameznika, ki se je pri njegovem eminentnem sodob- niku Gabrijelu Stupici najraje zgoščala v izrazne »eksistencialne« avtoportrete, ga je obsedala usoda človeštva, kot jo je ugledal v amfiteatrski areni tragičnih in heroičnih ter ritualno pojmovanih zgodo- vinskih dogajanj, posebno nenehnih bitk, prenavljajočih se od prazgodovine in anti- ke do druge svetovne vojne, zato so njego- ve podobe ob vsej oblikovni modernosti tudi davninsko arhetipske. Vsaj pridih takega arhetipsko-mitičnega dojemanja je Marij Pregelj skušal vtisni- ti tudi v portret očeta kot pronicljivega ustvarjalnega posameznika, saj je pisatelj na sliki s svojimi naočniki in palico videti kot modro strmeč vsevidni starec, ki mu dajejo še poseben kulturni pečat tudi pi- sana »polena«, v katera je sin razsekal nje- gove »bukve«, kot je Ivan Pregelj imenoval knjige. Nad njim pa arhitektonsko premi- šljeno kompozicijo uravnoteža na steni obešena podoba mitične ribe faronike, nekakšnega polčloveka in polribe. Besede iz starodavne ljudske pesmi o ribi faroniki, ohranjene predvsem na potre- snem Tolminskem, so osrednji refren v Pregljevem najpomembnejšem ekspre- sionističnem romanu Plebanus Joannes. Z njimi v apokaliptično nemirnem času ljudje svet nosečo ribo rotijo, naj ne za- mahne z repom in se ne zvrne, ampak naj človeštvu prizanese vsaj zaradi nedol- žnih otročičev in porodnih žena. Enako apokaliptično občuteno je tudi človeško dogajanje na Pregljevih poznejših epsko dramatičnih monumentalnih slikah, na katerih so nenehno navzoči groza, boj in smrt, zato do ribe faronike ni mogel biti brezbrižen niti sam slikar. Oba z očetom sta imela odprta um in srce ne le za skrivnosti v lastnih dušah, marveč za celotno človeško tragedijo, razpeto med upanjem in strahom, oče pa še predvsem za neizprosen dialog z Bolj kot vse drugo so ga vznemirjala temeljna vprašanja človeške eksistence. Bolj kot samota človeškega posameznika ga je obsedala usoda človeštva, kot jo je ugledal v amfiteatrski areni tragičnih in heroičnih ter ritualno pojmovanih zgodovinskih dogajanj. Bogom, in oba je odreševalo zaupanje v umetnost. Ivan Pregelj je v starostnih letih zara- di posledic prestane kapi vse bolj živel le še na sinovih umetniških slikah in v spominskem duhovnem svetu, potr- pežljiv kot Job, kot ga je dojemal Marij Pregelj. Sinovo delo pa se je stopnjevalo do izraznega vrhunca v slikarjevem pred- smrtnem stanju, med krčevitim spopa- danjem z usodno boleznijo, preden je 53-letni umetnik natanko pred petdese- timi leti umrl. A v prepričljivem izraža- nju človeškega nemira in trpljenja ostaja ustvarjalno zmagovit, enako kot njegov trdo preizkušani ustvarjalni oče.