Vir: Svinčnik Oni dan se je učitelj Jaka zopet vscdel, obliznil svinčnik ter brskajoč po mapi dolgov zapisoval na pa^ir posamezne številke. Strmel je v vrsto obunnih štcvilk in sc jezil nad časi, ko si ne more kupiti ene obleke, ne da bi si nakopal novih obrokov. Oh, ti obroki! Eden tam, drugi sem in tako naprej, potem pa strašijo okoli tcbc in odpirajo svoja žrela kakor sestradani volkovi, da te je strah. Kako grenijo človeku dolgovi življenje!? Kdaj jih bo konec? Kupuje si najpotrebnejše in najskromnejše, a vendar se potaplja v njih. Deveta skupina je družba siromašnih ... Zaprl je mapo in prečrtal s svinčnikom številke. Ko bi vsaj napredoval. Da, da! Na napredovanje je učitelj Jaka že pozabil in nc spominja se več, kdaj je vložii prošnjo za višjo skupino. Da, daleč jc že! Jaka ima ncsrečo in kadar drugi režejo hlebec kruha, on ne dobi niti drobtinicc ... Oh, ko bi le napredoval, kako bi sc v teh časih razlika poznala. Hitro je vzel svinčnik in pisal, kakor bi imel že v žepu denar ... Poplačal bi počasi to, dokupil bi to in to in še to najpotrebnejše, da bi se kdo ne spodtaknil ob njegov »luksu.s«. Taka malenkostna razlika, tako velikc spremcmbe v skromnem Jakovem življenju in vendar mogoče, radi enega svinčnika nemogoče. Potegnil je s svinčnikom preko svojih sanj in žalostno vzdihnil. Sicer pa šc lahko izračuna, kdaj bo prišel v najvišjo skupino, v tisto, od katere ga odneso pod črno zeml.jo. To mu je pa težko, ker je svet skočil iz tečajev in tcče vse življenje po negotovi poti • • • Jaka je poiskal razpredelnice in različne stare ročne kataloge, računal in sc potil, da že dolgo ne tako, tudi svinčnik je parkrat ogrizel. V dcveti skupini je največ učiteljcv, on je nekje v srcdini in žc deset lct preseda v njej. Preden se bodo tovariši pred njim pomaknili naprej in njemu napravili prostor, bo trajalo šc desct let. Čudno je to, da sc moramo tovariši umikati drug drugemu, kakor da smo si na poti. Tako se bodo vsi pred njim pomikali iz ;kupine v skupino do petc, kar bo trajalo . . . 101 jc žc v osmi, še deset za drugo polovico in tako naprej logično po dvajset let v vsaki skupini... črta ... kaj? Sedem let je čakal na službo, deset let je že v deveti, star je sedaj 35 let, še deset let v deveti, po dvajset pa v osmi, sedmi in šesti... torej je to skupaj 105 let in šele tedaj bo prišel v peto. O ne, toliko pa Jaka ne bo živel in ne mara živeti. . . prekrižal je s svinčnikom te strašne številke, prekrižal, kakor so ga drugi že večkrat prekrižali na kaki pomembni listini... in vrgel svinčnik jezno proč. Kaj, ko bi prodal samega sebe! Zazeblo ga je do kosti in niti oči si ni Jaka upal odpreti, da ga ne bi bilo samega sebe sram. Satan ga je pa skušal dalje in mu porinil svinčnik v roke govoreč, če se danes proda, dobi jutri plačilo . .. Kaj so ideali v trpljenju, kaj borba za nje v uboštvu ... Človck živi samo enkrat in še takrat naj se drži svojega prepričanja kakor školjka skale, čeprav mu z druge strani ponujajo skoro polne pesti bleščečih in vabljivih cekinov . . . O, kako je neumen človek . . . Prodaj se, prodaj se, je šepetal satan. Jaka je odskočil, da bi se ubranil šepctanju; vrag pa je pisal in kako hitro jc računal brez razpredelnic. Prehitro bi prišel v peto skupino, ne bilo bi mu treba čakati 100 letnc starosti, koliko denarja več ... v deveti deželi bi živel. Povrhu bi imel še vcdno prednost pred drugimi. ki so ncznačajni, da vztrajajo v svoji trmi. Vse to bi dobil Jaka, vse, samo sebe mora prodati, prodati svojo osebno čast. Jaka je vzbuljil oči kakor blaznež, k» išče samcga scbc in zavpil tako strašno. da se je prestrašil lastnega glasu. Potegnil je takc srdito po računih, da se mu jc zlomil svinčnik. ga vrgel na tla in pohodil, da se je razdvojil, sebe pa udaril po glavi. Ne, ne! Jaka ostane Jaka in čcprav do svojc smrti v dcvcti skupini...