------    147    ------
Vžigalni klinčki francoske republike.
V nekem francoskem ministerstvu so bili pošli vži-galni klinčki in naznanilo se je oskrbniku. Kdo bi mislil da v Franciji, kjer država sama izdeluje vžigalne klinčke' ž njimi tudi sama zalaga svoje urade. Temu pa ni tako! Država kot trošilka neče ničesa vedeti o državi izdelo-valki. Treba je posredovalca. Poklicali so trgovca, kateri je po pogodbi zavezan državo preskrbovati s stavbenim materijalom. Naročili so mu, da hitro preskrbi 200 škat-ljic švedskih užigalnih klinčkov po 40 centimov. Trgovec se je čudil, zakaj njega kličejo, ko vendar država sama klinčke izdeluje. Gospodje so mu pojasnili, da se morajo držati pravilnika. Nič ni niti pomagalo, da je trgovec opomnil, da pravilnik še izvira izza časa, ko država še ni klinčkov izdelovala. Ko je preskrbel blago, so zahtevali po pogodbi od njega 25 o/0 rabata, da bi torej dobil namesto 480 le 360 frankov. Tudi ni pomagalo, da se je skliceval, da njemu država tudi rabata ne da. Pogodba se mora držati. Udal se je, bode že drugej pridobil, kar tukaj zgubi. Kmalu ga pokličejo v ministerstvo in mu povedo, da blaga ne prevzemo, ker jih je osle-paril. Odprli so 12 škatljic in v nobeni ni bilo predpisano število klinčkov. To mu je že bilo preveč. Rekel je, če je tukaj goljufija, je goljuf država, ki ne deva toliko klinčkov v škatljice, kot je predpisano. Gospodje so pa le trdili, da jih to nič ne briga. On je prevzel zalaganje in mora preskrbeti pošteno blago. Podjetnik se je pritožil pri višjem uradniku in ministru. Vse ni nič pomagalo. Šel je sedaj v finančno ministerstvo in ondu napravil velik hrup in škandal. Naposled je dosegel, da se je država trošilka pobotala z državo izdelovalko. Vsi so se zgovorili, da bodo molčali. Uradniška tajnost pa tudi v Franciji ni tako stroga, da bi se take stvari ne izvedele. Stvar je prišla v časopise, in izvedel jo je svet in čudil se modrosti francoskih birokratov.