TtSOČ IN EN DELOVNI DAN RIBIŠKE DRUŽENE »DOLOMTTI«
Ribe niso le za v lonec
Ščemeče, kot dolgi beli jcziki lesketajoče se snežne krpe so se stegovale po strmih bregovih in v grapi pod hribom je šumel polok. Glasno žuborenje je tu pa tam prekinjalo pridušeno ropotanje nekakega stroja, in gruča mož v visokih škomjih in s čudnimi palicami v rokah, s je sklenjala nad potokom. Kakopak, možje so ribiči in skrivnostni ropotajoči stroj je preprosti električni agre-gat, $ katerim bodo primamili ribe. In, ko bodo vse te skupaj, v zajetnem sodu seveda in lepo preštete, jih bodo odpeljali v drug večji potok, kjer bo njihov življenjski prostor znantno razširjen, a kjer jih bo poleg obilja hnme kdaj pa kdaj čakala tudi kaka ribičeva past.
»Tale potok lu (Izvirše) nam služi le v gojitvene name-ne«, je povedal vodja skupine ribičev in obenem gospo-dar ribiške družine »Dolomiti«, Stane Tesner. »Vendar pa tu, tako kot v vseh drugih manjših potokih, držimo (vložene) ribe le dve leti, potem pa jih premestimo v večje lovne vode. To je edini način, da se ohranja pravš-nje ravnovesje v vodi. Vsako !eto tako vložimo kar 16.000 komadov zaroda potočne postrvi in okoli 500 komadov zaroda sulca. Sulca gojimo predvsem v Grada-ščici, ki je pravzaprav edina primerna reka za gojitev te
ribe pri nas. Toda ko doseže dolžino od 40 do 50 cm, tudi tega preselimo v večje vode.
Sicer pa velja naša skrb tudi še nekaterim drugim ribam, ki živijo v naših območnih vodah (v Gradaščici in Horjulščici s pritoki), med temi še zlasti lipanu in zlatov-ščici. Meso Iipana je, denimo, povsem enakovredno po-strvjemu...                                                   .
Sicer pa smo, kar zadeva samo organizacijsko plat. skupno s še tremi drugimi ribiškimi družinami, vključeni v conski odbor, ki skrbi za celotnoporečje reke Ljublja-nice. Tako združeni laže skrbimo za moaio razvejani sistem potokov in njihovih manjših pritokov, ki se steka-jo v to reko. Seveda pa je vse to delo zgolj Ijubiteljsko in ga opravljamo le v prostem času. V glavnem naše vrste, naša družina ima denimo 120 članov, sestavljajo umski delavci iz Ljubljane, nekaj članov pa je iz manjših okoli-ških krajev. Tudi financiramo se v glavnem sami in sicer iz članarine. Pri tem pa tisti, ki več delajo, manj plačuje-jo. Zato pa njihovo delo in trud odtehta še tako zaokro-žen znesek. Se zlasti, ker je to delo združeno z ljubeznijo do narave in njenih vrednot. Prav te pa tudi želimo ohraniti«                                BRANKO VRHOVEC