ol*S pavšalirana.
Uredništvo   in   upravni...
Ptuju, Slovenski trg 3 (v start.,
rotovžu), pritličje, levo.
Rokopisi se ne vrnejo.
Politično gospodarski tednik.
Nemška propaganda za naša mesta.
Kdo izmed nas, ki se zanimamo za javno življenje, ne pozna zloglasne Siidmarke ? Z vsemi močmi je delala pred vojno, da bi po-tujcila naš narod in pripomogla nemškemu mostu do Adrije. Podpirala je nemčurske trgovce, obrtnike, učitelje, kupovala našo zemljo za nemške naseljence, izkratka : porabila je vsako priliko, da podpre nemštvo v naših krajih in zatre slovenstvo. Dober ji je bil vsak pripomoček, dober ali slab.
Po vojni so morali Siidmarkine podružnice v naši Sloveniji prenehati. Izginili so iz gostilen izzivajoči stidmarkini nabiralniki, izginile izzivajoče siidmarkine vžigalice, izginilo je tudi mnogo njenih pristašev ter šlo med svoje pristne brate v Avstrijo. A vsi njeni prijatelji niso hoteli zapustiti naših lepih krajev, dobro vedoč, da bi se jim med lastnimi bratci ne godilo tako kakor med nami. To potrjujejo tudi izginoli tovariši. Dasi žive med svojimi bratci in bi vsakdo mislil, da so zadovoljni in srečni, da so se mogli rešiti nas, zaničevanih Slovencev, vendar ni tako. Ne morejo pozabiti polnih loncev pri nas, radi bi še nas gospodovali. Zato zahtevajo, naj bi se priključilajnaša mesta njihovi avstrijski, oz. nemški republiki. To zahtevo utemeljujo s tem, da živi po prevratu mnogo Nemcev med nami. Te in pa razne renegate je treba rešiti slovenske nevarnosti, kar se zgodi najlaže s priklopitvijo. Ako pride radi nekaj tisoče v Nemcev toliko sto tisočev Slovencev v nemško nevarnost, to ne žali nemške poštenosti in pravičnosti. Slovenec bodi nemški suženj in se daj brez upiranja raznaroditi!
Pred kratkim je izdala Siidmarka droben listič v propagandne svrhe. Na prvi strnnije mala slika iz Ptuja, stolp mestne cerkve s Sadnikovo hišo v ospredju. Na drugi strani pa roti nekdanji profesor ptujske gimnazije nemške bratce, naj ne pozabijo Ptuja. Omenja, da je bil Ptuj od karolinških časov nemško mesto. „Razcvit mesta od 1. 1890 je bilo delo nemške sile. Slovenski kmet okraja, — pogosto poslovenjen Nemec — je zrl z zaupanjem v nemškega meščana in uradnika in si želi danes nazaj njihove uravnajoee, pravične roke. Kmet sam hoče ljudskega glasovanja in po njem k Štajerski."
Resnica je, da so zgodaj prišli naši kraji pod oblast proti vzhodu prodirajočemu fran-kovstvu in nemštvu. Da obdrže naše kraje, naseljene s Slovenci, v svoji nemški oblasti, so zatirali Franki in Nemci našo velmože in pošiljali nemške grofe in naseljence med nas. Ti so ga tiščali k tlom in branili do najnovejšega časa, da bi se bil duševno in gmotno razvijal. Koder so bili Slovenci manj gosto naseljeni, se je Nemcem posrečilo, da so jih potujeili. Koder pa so bili Slovenci v večini, so ohranili svojo narodnost. S tem pa je tudi dokazano, da ti kraji kljub nemškim oblastnikom nisi bilo nemški. Saj menda Nemci tudi ne bodo trdili, da bi bila nemška Vshodna Afrika, ktero so pred svetovno vojsko zaseli s svojimi vojaki, uradniki in obrtniki.
Dokazano je, da so vsako mestno prebi-
valstvo poživlja z doseljenci od drugod. Tudi Ptuj je poln takih doseljencev, nemških in slovenskih. Mod nemškimi doseljenci starejše dobe, ki so prišli do večjega ugleda v Ptuju, so Steudte, Blanke, Schwab, Fiirst, Oster-berger, Vogl, Hutter, Fiirthner. Dokazuje li pa to, da je bil Ptuj v svojem bistvu po narodnosti nemški ? Saj so se v istem številu naseljevali v Ptuju tudi domačini slovenskega pokolenja. Zloglasni Ornig je doma iz slovenskega Hrastovca; oče Matzuna je paspl v svoji mladosti krave po še vedno slovenski Rogoznici v slovenskem jeziku; Sadniki so doma iz Št. Pavla v Savinjski dolini, kjer so njihovi sorodniki še sedaj trdni Slovenci; Slawitschi so se rodili kot slovenski Slaviči pri Ljutomeru, odkoder je prišel tudi Persil; velenemca Spruschine oče je bil {moravski Čeh, ki se do svoje smrti ni naučil nemščine, nego jo strašansko lomil, mati njegova pa je pristna slovenska Haložanka ; tudi plemenitega Fichtenaua kri se ni pretakala kod po tevtoburških lesovih, saj bi ts»m menda že znali toliko nemški, da se imenujejo slovenski Jakw&ki po jelki, j.ar je nemški Tanne, Fichte pa je po naše smreka; ker pred sto leti kranjski Jelovški tega niso znali, dokazuje le, da so bili Slovenci, ki so le za silo lomili nemščino ; starejši Kolenci so po savinjskih hribrih niže Celja lomili svoja kolena,' koder imajo še polno sorodnikov. Takih primerov je vse polno.
V starejši dobi narodnostno vprašanje ni bilo na površju. Začslo se je s širšo narodno probujo pod Jožefom drugim, se razmahnilo po francoski revoluciji, po revoluciji 1. 1848. „Nemški" Ptuj je v šestdesetih, sedemdesetih letih z veseljem ne samo poslušal, nego sam popeval slovenske pesmi, se javno udeleževal slovenskih prireditev. Starejši Ptujčani se še z veseljem spominjajo tistih časov. Mržnja in gonja proti Slovencem se je začela v osemdesetih letih in stop-jevala bolj in bolj, dokler ni dosegla vrhunca v začetku svetovne vojne, ko so pod zaščito pristnih renegatov in krvnikov kakor Ornig, Slawitsch s pomočjo zbesnelih priga-njačev kakor Spruschina zvezali nedolžno žrtev slovenskega duhovnika ter uklenjenega gnali z Brega skoz mesto do postaje med kričanjem, psovanjem, bitjem in kamenjanjem naščuvane ptujske množice. In sedaj pride človeče, ki si upa trditi, da si želi naše ljudstvo nazaj za red skrbečo nemško roko!
In pa nemških uradnikov! Ali morda Ornigovega zeta Watzulika, češkega rene-gata, ki je obsodil Slovenca, ker je razžalil ptujsko nemčurstvo s tem, da je rabil njihovo glasilo Štajerca na prostoru, kamor tudi cesar peš gre ? To je bil višek pravičnosti, ktere niti najvišje sodišče ni moglo potrditi! Nazaj naj si želi ljudstvo nemških uradnikov, ki sami niso ljudstva razumeli, ljudstvo pa njih ne, in ki so javno zaničevali Slovence !
Višek nesramnosti pa je trditev, da si naše ljudstvo želi glasovanja za nemško Štajersko. Naše ljudstvo pač želi zopet razmer, kakršne so bile pred vojsko. A teh urejenih predvojnih razmer more pripraviti najmanj — nemška Avstrija.   Poglejmo le, kake raz-
mere so v njej ! Stokrat hujše nego pri nas. Naj Siidmarkovci gledajo, da urede razmere najprej v svoji državi!
Hujskači so, sovražniki naše ujedinjene kraljevine, ki bi iz osebne mržnje radi razbili našo državo, da bi sami mogli izrabljati svobodno kakor nekdaj v svoj prid naše ljudstvo. Za te hujskače pa bi bilo najboljše, da jih pošljemo tja, kjer so že njihovi bratci, črez mejo v blaženo Avstrijo. Nam bo s tem ustreženo, ker bomo, rešeni hujska-čev in pijavk, mirno in zadovoljno živeli, njim bi pa tudi moralo biti prav, da pridejo iz naših „neurejenih" razmer v svoje „ure-jene."