837 TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart Cyprian Kamil Nonvid Prevedel in spremne besede napisal Tone Pretnar Umetniško delo sopotnika velikih poljskih romantikov 19. stoletja, Cy-priana Kamila Nonvida (1821—1833), je raznoliko: slikarsko, gledališko in književno. Čeprav je doživljalo sprotno avtorjevo avtorefleksijo tako v avtotematskih pesniških delih kot v kritiki in esejistiki, ni bilo za njegovega življenja opaženo in sprejeto, kol bi zaslužilo. Pravilno so ga ovrednotili šele modernisti Mlade Poljske (Wiktor Gomulicki in Zenon Przesmycki-Mi- riam itd). Blizu jim je bilo zaradi slogovnega razpona (od klasicizma do napovedi modernizma), posebno pa še zaradi specifične diskurzivnosti večine pesniških besedil, ki zadeva tako zgodovinske in narodnostne kol nazorske in filozofske probleme 19. stoletja. V nji vidi lanski nobelovec za književnost, Czeslaw Milosz, nepesniškost in svojevrstni lehitizem, katerega poglavitno znamenje — lokalno svetožalje — je vidno predvsem v prevodih Nonvidove poezije, najbolj v angleških. Zdi pa se, da Nonvidovo pesništvo združuje navidezno nepomirljivi, ampak hkrati dopolnjujoči se miselni prvini: poljsko pesniško tradicijo (ki jo dopolnjuje zgodovinska in družbena refleksija) in nove evropske pesniške smeri (ki se združujejo s filozofskimi in nazorskimi pogledi v poljski tradiciji vzgojenega in na svet odzivnega zapoznelega romantika). Navedeni prvini in njune spremne vrednosti v Nonvidovem pesništvu niso vedno v ravnotežju: zdaj prevladuje polemika, ki jo spremlja ironija, zdaj osebni pesniški in umetniški program, ki ga reflektira izročilo in temelji na avtorjevih nazorskih in filozofskih spoznanjih in prelomih, zdaj lirika, katere subjekt niha med izpovedjo in programom. Iste značilnosti so vpisane tudi v njegovo esejistično in kritično delo, npr. v predavanja o Slowackem. 838 Tone Pretnar Težko bi bilo pričakovati, da bo skromen izbor štirinajstih pesemskih besedil težil k odkrivanju in odkritju vseh, včasih prav nasprotujočih si vzgibov in rezultatov triinštiridesetletnega pesniškega ustvarjanja (prvo pesem je objavil Nonvid leta 1840, zadnja je nastala tik pred smrtjo), želi pa predstaviti — in tu je treba upoštevati dvoje: prevajalčevo jezikovno in oblikovno zmogljivost ter kronološko zaporedje besedil — slogovni in zvrstni razpon Nonvidove poezije, bolj natančno: tistega dela njegove poezije, ki je najbolj oseben in najbolj univerzalen hkrati, z drugimi besedami; tisti del, ki ga ne bremeni diskurz, ki temelji na specifični poljski zgodovinski in miselni problematiki, ki bi bila za slovenskega bralca brez podrobnejših zunajpesniških komentarjev skoraj nečitljiva. SAMOTA Tišina. Pajek kdaj pa kdaj zaziblje mreže ali vzdrhti pod oknom v vetru trepetlika; kako sladko sanjari duša, polno diha, ker govor in smehljaj mi misli tu ne veže. Kot sužnju, ki se znebil je okov teže, z življenja pogorišča iskra zasvetlika, tako mi prostemu nadlog in spletk in krika čar molka dragega občutka, um obseže. Saj če v besed kolesju nas srce ne druži, če raznorodne misli skupaj naj živijo, če duši druga duša nič več ni zadosti, potem zaman je nektar nam Zemljanom služil in smeh, beseda, pesem se brez smisla zdijo; jaz pa živim, uživam v svoji misli prosti. MOJA Zlo iz vsakega kota POPEVKA kot nit črna se mota pred menoj, za menoj in pri meni. Iz diha vsakega veje, z mojim smehom se smeje, v solzah vre in v molitvi vzneseni. Ne pretrgam, preklete, čeprav zmotne, a svete, a morda je pretrgati nočem, saj povsodi, povsodi, kamor grem, z menoj blodi: Cyuprian Kamil Norvvid liste knjige, ki berem jo, loči, v šopek cvetja se vkrade in v korak čez livade z menoj spe skoz predivo jeseni, trga prejo razvneta, jo na novo prepleta, da so speti, kot prej, spet vsi členi. Le otročji ne bodi, sam ji konec prisodi in si z lovorom glavo okiti. Venčam glavo si, pijem, za menoj neusmiljen krohot: »Blazen in nor mora biti!« Na srce v hipu tistem dlan obupno pritisnem, a moči v celi roki mi zmanjka. Oni v smehu pijanem, jaz brez roke ostanem, dlan mi črna je odrezala zanka. Zlo iz vsakega kota kot nit črna se mota: pred menoj, za menoj in pri meni. Iz diha vsakega veje, z mojim smehom se smeje, v solzah vre in v molitvi vzneseni. Le otročji ne bodi, sam ji konec prisodi, zlatostruna, ne hodi proč, lutnja, hočem strun najti pravih, v njih srce se ozdravi, zaigram--------------- ----------------v srcu hujša še slutnja. 839 840 V deželo, kjer drobtino kruha vsak bi s spoštovanjem rad pobral z zemlje za dar neba, gospod moj, vleče me. V deželo, kjer krivica je velika in zvesti štorklji gnezdo vsak razdre, če ga zamika, gospod moj, vleče me. V deželo, kjer so jutranji pozdravi prastari kot besede Kristove: ne veke amen, gospod moj, vleče me. A vleče me še k reči zmeraj isti, čeprav sem že pozabil, kje da je, k nedolžni, čisti, gospod moj, vleče me. K nehrepenenju, k nemišljenju, k njim, ki jim da je je zmeraj da, ne-ne, kjer luč brez senc je, gospod moj, vleče me. Od tod, kjer zame se nihče ne meni, in prav je, a drugače zgddi se vsem klicem nemim, gospod moj, vleče me. DAJ MODER Daj moder trak mi. Dam ti ga nazaj, TRAK MI ko zaželiš ... Če traka ne, mi svojo senco daj: — Kaj s senco bi? Gib lahen — že se senca spremeni, laži ni v njej! Od tebe, deklica, nič ne želi moje srce. MOJA POPEVKA 2 Tone Pretnar 841 Cyuprian Kamil Norvvid Poplačal me je bog z rečjo, ki zdi se majhna vsa: na steklu okenskem odpadli list, kaplja dežja. DA Da z dletom mogel bi veliko delo Z DLETOM izsekati iz kamenite gmote, ne da pri tem bi dleto zadrhtelo, a s kladivom po njem bi bil in bil, da bi samo z navdihom harmonije pognal v kolesju pravo os — potem to delo res bilo bi nekaj. DEJSTVA Ko z vonjavami pomlad življenja Pevčev duh napaja kot metulje, mu spoznanje eno dovoljuje: Kakor krogla je okrogla zemlja. Ko pozneje hladen srh zamaje drevje in usuje mlado cvetje, drugo bodi Pevcu razodetje: Malo je sploščena ob tečajih. Skozi tvoj sijaj naj duh zagleda, o poezija živa, večno mila, tvojih potov vzvišena pravila: Reč zrcali prava naj beseda. V VERONI Nad Kapuletov in Montegov domom, umito od dežja, razklano z gromom umirjeno oko sinjine gleda razvaline neprijaznih mest, na trhla vrtna vrata izmed zvezd eno zvezdo spuščajoč v globine. Ciprese govore, da za Juljeto, za Romea ta solza nad planetom pada in skoz groba se pretaka, Tone Pretnar ljudje pa govore, učeno govore, da to le kamni so in ne solze in da na svetu jih nihče ne čaka. USMILJENJE Ko tečejo solze, ti brišejo jih z ruto, ko teče kri, storijo vse, da manj boš čutil, ko pa ti duh izvodeneva pod pritiskom, v pomoč prijazne roke ne poda nihče, dokler da bog zažuga z ognjem, z bliskom, takrat šele ... NEŽNOST Nežnost je kot polni krik vojska, kot šumečega studenca tok. Kot pogrebni jok. Je kot dolga kita plavih las, na kateri vdovci nosijo ure iz srebra. BOGOVI Kot bog je danes pesnik vsak, IN ČLOVEK vsak vzdih se v mojstrovino mu obrača, v krilat polet si vprega plug težak, napor je zanj igrača. Samo zaradi sonca ni obdan gaj s senco, v lahnem vetru res je senčen. Dam slave dvajset let za en sam dan, za en sam dan, ki res bo srečen. In od Vergila v zornem petju gnan še plava duh človeškega mišljenja: dal dela dvajset let je za en dan, za en sam dan stvarjenja. IMPOSSIBILISSSIME Kot konj pri omnibusu, nem in bel, ki se mu griva kodra v mesecu, in misliš, da za vse je otopel, za nič ne mara, in ne ve, čemu; 842 Cyuprlan Kamil Norwid le isker pod kopiti je vesel na zvonkem tlaku, da kar obstoji, tako vaš gost, če kaj ne pride vmes, bo po kosilu kdaj, čez dan, dva, tri, prišel zares. ZENITNO Zenitno navodilo piše pamet zdrava: NAVODILO Naj s pametno glavo se ženi modra glava. Ker pa jih dosti manjka — zgledi so povsodi — v korak naj z modro nogo modra noga hodi. Če kdaj grozi med udi žalostna zmešnjava, glavo nosite noge, nogam vladaj glava. A med ljudmi na svetu je navada taka: za eno glavo dasta glavo dva bedaka. RECEPT Tri slaboumne plemiče na pol prekolji, ZA VARŠAVSKI da šest jih bo, dodaj še ekonoma, Zida ROMAN in vmešaj jih s peresom ah vtepi s kolom, dolij vode in čakaj, da nastane knjiga. Pogrej vse skupaj ah — če bo čas — posoli z devico, ki vseskoz zardeva sramežljiva kot redkev; vsuj potem, da krajša bo intriga, in vmešaj vrečo rabljev. Jedcem bo po volji. RAZGALJENA Ne vidi sonca niti meseca, BALADA ker ni oblečena. No, najbrž spi! — naj vendar zašepeče odkrito služkinja ali, ko vstane, preden se obleče, ji milo, vrč poda. Medtem pred vrati pet šivilj obstane, še več čevljarjev bo, ker nič ne vidijo, zato na pamet ji mero jemljejo. 843 Med tem otroci s torbami čez ramo iz šole že gredo, kmet spravlja plug in v dalj neznano potoki tečejo. Pokrajina je blaga, blag vonj zore in blaga luč neba, a kaj ko ona zreti je ne more, ker ni oblečena. Svet svetuje ji, da naj se obleče, na tele tri načine: v zahodno-vzhodne cunjice kričeče ali pa v molk črnine. A meni tako mnenje prav nič prav ni o nji, razgaljeni: razgaljeni so, pa kako mikavni udi Dianini. Zbledel je Akteon ob gromu, streli, žvižg psov ni več miril, hiperborejski gozdi zadrhteli so kot spodsekani, a ona: brez orožja, sama zase, pogumna, vzvišena kot opomin, da bo na večne čase poguben srd neba. 844 Tone Pretnar