53
Slovenija oživljena.
Zložil Janez Bile. *)
Vodnik,
Coiz, Linhart.
I. Nastop.
Soba v Coizovem gradu; Coiz na okno pogleda ter govori:
Coiz. K zapadu solnee se pomika, Zlati Snežnikom našim glave. Planine čeda že zapušča, Škrjanec večerno pesem poje Iskaje v rosni travi gnjezda. Naložen voz domu se maje, Za njim pa stopa koseov truma. Večer je že — in še s planine Prijatlov ni.   Mudita dolgo Po strmih gorah in pečinah Se vrla sina domovine. Podoben čbeli je moj Vodnik, Podoben mravlji je moj Linhart: Vročine, mraza ne poznata, Se truda, pota ne bojita. Da le nasitita si želje
Duha, ki učenosti išče. Rastline vse, ki rastejo Po naših hribih in dolinah, In kamnja vse so jima znane. Ljubezen, ki ti v srcu klije Do miljene dežele kranjske, Do ljubljenih slovenskih bratov, Na vrhe vabi te ,,Vršaca", Da ogleduješ zemljo drago, Krasote duša se napaja. Tam pevska Vila te navdaja, Ti v roke gosli bo podala, "Na njih bo strune ti ubrala, Da peval boš domovja rane, Slavil prelepe kranjske kraje, Budil sinove boŠ zaspane, Oznanoval jim dobe slaje.
Se usede.    Ko zagleda  Linharta in Vodnika,   jima hiti  naproti
II Nastop.
Coiz. O dobro došla Vodnik,  Linhart! Ze dolgo tukaj vaji čakam, V skrbeh sem bil, da vaj' nesreča Na gorah strmih je zadela. Pa zdaj pozabim vse, ko zopet Prijatla vidim v svojem gradu.
Vodnik. Kako povrnem, skrb, ljubezen, Kako poplačam Vam dobrote, Ki mi skazujete jih vedno ?
Coiz. Le majhne so in te mi vrneš, Če vedno kot doslej mi zvesto
*) Dramatična  scena  v  slav. „besediu 2. sveč. Vodniku na čast napravljena v Ljubljani.
Prij ateistvo ohraniš v srcu. Vi Vodnik pravi sin ste Krajne, Ki gorko svojo mater ljubi; In Tone Linhart enih misli Je, kakor vi, ker vaju veže Ljubezen do dežele kranjske.   — Jez pa dolžan sem tej deželi Vse, torej kar ukazujem sinu, Naj bo tud' materi podano. Kaj ste prinesli Linhart s hribov ?
L i n h a r t. Marsiktero s čela kapljo znoja Obrisala sva dans na gorah. Pa trud obilo je poplačan, Ker zlo, gospod, bom obogatil, Bogato zbirko našo. (Kamnje po mizi razloži; Coiz ga
ogleduje.)                Menda
Se tacih kamnov vendar nima.
Coiz. O hvala!  Lepa hvala! Bistri Kristal je to;  to amonita So koščiki; to je navadni Apnenik beli; to karniol je; To pa ahat, to apatita Je mali košček.   Okamnjeno Kje ribo ste dobili čudno?
Vodnik. Kamnito glejte kost živali, Ki pred potopom je živela, Pa bolj ko kamnje, bolj ko ruda, Nabrana po planinah strmih Blago me veseli sobrano Med ljubim narodom slovenskim. O mili narod, kaj zakladov Med sini tvojimi je skritih, Ki čakajo,  da roka pridna Jih reši, ter na dan pripelje. Zapisal sem. besed in rekov Veliko po vaseli boVmgskiV. Koristile mi bodo skoraj.
Linhart. Po hišah hodil je in prašal, Kak mnogovrstno imenuje Orodje kmet, kak ti ali uni Se roži po domače pravi. Iskal je skrbno pesem starih, Ki dedov naših vrle dela Nam oznanujejo. Nabiral Povesti stare je, ki vero In šege kažejo očakov. Se smejale so stare žene, Ko jih pazljivo je poslušal Gospod, Častitljivi duhovnik.
Coiz. Vi Vodnik mož ste,  ki ga treba Je v zdanjih časih domovini. Vi zvezda ste, Id dobo lepšo Deželi kranjski oznanuje. Deželo to nihče ne ceni, Ki zibel vaših je očakov. Vaš jezik nihče ne spoštuje, In ptujc učiti se ga noče — Rojaki vaši, vaši bratje Al cenijo ta dragi biser, Ki jim ga Stvarnik je  podelil? O Bog! kam rod je ta zabredel, Sramujejo jezika svoj'ga Se Kranjci in teptajo z nogo, Kar vsim najdražje biti mora. Kar mati Kranjcom je pustila, Zavrgli so in le po ptujem Stegujejo roke! Al slovstvo Slovensko se razvija, raste? — Ko vsim narodom že cvetlice V najlepšem cvetu so, je njiva Slovenska mila neorana, Je neorana, ne obsjana; Le trnje raste in koprive Po travnikih nam zelenijo. Jih solnee svitlo ne obseva: Megle zakrivajo ga temne. Le ene rožee ni na vrtu, Da bi srce razveselvala.
In pesnika noben ga lira Triglava vrhov ne prepeva, Savice vira ne pozdravlja,                •
Vodnik, Linhart! Al še dalje Bi križem mi roke držali?
Vodnik. Častil sem vedno Vas možaka, Al zdaj, ko te besede slišim Iz vaših ust, Vas občudujem. Naj rudečica, sini Slave, Oblije lice vam, ker ptujec Deželo vašo bolj spoštuje Kot vi; jo ljubi, jo ljubiti UČi in ukazuje.
Coiz.                Vodnik!
Dolžnost je naŠa to-
Vodnik. Previdnost Božja naložila Mi skrb za dušni blagor Kranj cov, Da vodim jih, da pot jim kažem Tje v večno, pravo domovino. Na srcu mojem pa je vedno Mem večne, sreča časa bratov. Da se omika rod slovenski, Da v bukvah najde hrane dušne j Da med omikane narode Stopiti sme, sem želel vedno. Dežela tužna, kje možak je, Ki dal ti bo dobrotno roko, Pamagal ti, te s praha vzdignil? Ta misel mi je up kalila.
Linhart. Ta mož je najden že.  Pokazal Je sam srce, ki le domovju bije: Ta mož je Coiz.
Coiz.
Sloven'c po rodu Scer nisem; al serce slovensko "Mi 'v persih \nje. \fc<\no VpiVAm
Bogati jezik, v kterem Dante, Petrarka , Taso je prepeval, In domovino krasno milo , V kteri zmerom solnee sije Na travnike zelene vedno , Kjer oljka se z limono druži, Objema trta pomorančo. Debelo krasno vedno ljubim, Ki sedež je očetov svetih, In zibel slavna mož preslavnih. Pa Bog mi dal domovje drugo, Ki ravno tak'   ga  čislam in spoštujem : Deželica je to slovenska. Slovenske matere sinova! Vzemita v družbo me za brata, Da z združeno močjo začnemo Buditi domovino drago.
Vodnik. Kak bi Vam željo to odrekla , Ki srce jo je razodelo, Za blagor domovine vneto! Z veseljem vzameva Vas v družbo; Sej vi ste mož, po kterem davno Srce je moje hrepenelo. Da Vas objamem dovolite, Da Vas prijatela pozdravim.
(Ga objame.)
Linhart. shaja zora lepših Časov. Coiz. Veselja dan je dans napočil.
Linhart. Srce veselja se radujc
Vodnik. Bog blagoslovi zvezo našo!
Coiz. Obema Stvarnik je podelil Modrosti dar in učenosti. Darvala Vam je Vila liro Moj Valentin; obilo meni Gospod podal je premoženja: Z veseljem vse, karkolj imamo, Domovju v prid v korist podamo!
54
Vodnik. Da! To storiti smo pripravni. In trdno upam, da narastla Skor družba naša bo. V deželi Mož nekaj je, ki še gojijo Ljubezni do domovja iskro. Sej Kumerdej je domorodec, Kopitar sin Slovenje zvesti, In Juri Japel tud z veseljem Pridružil družbi se bo naši. Sej vsaka stvar, v začetku mala, Velika s časom le priraste: Le seme družba bo zasjala In seme bo pognalo klase.
Linhart. Slovenskemu podlaga slovstvu Bo delo naše. Na podlagi Naj zidajo otroci, vnuki Poslopje krasno, hišo Slave. Slovanski bratje sramovali Ne bodo se — Slovencov bratov.
Vodnik. Stopimo v njih castito kolo: Sprejeli bojo nas veselo, Nam bratovsko podali roke, In svoje brate nas spoznali, Slovanske matere otroke.
Coiz. Besede naše so resnica; Al preden ločimo se bratje,
Se enkrat zvezo potrdimo; Ki nas je tu za vek sklenila. Častili  so Slovani vedno Drevo košato lipo. Naši Očetje lipe so sadili, Kjer Božje hiše so gradili: Podoba naj bo lipa družbi. Ko ona trdno bomo stali, Do zdiha zadnjega sinovi Slovenje najzvestejiši bomo! Z besedo, z djanjem jo gojiti, In jezik  z vseh moči čistiti, Množiti slovstvo, skrb bo naša.
Vodnik. Prote nevihte lipi stari, Pa lipa krepka se ne gane. Nad nami naj vijo viharji, Nevihte jeza naj razsaja, Vetrov se divjih ne bojimo, Ko stara lipa mi stojimo. (Si podajo desnice.) Vsi trije. Ko stara lipa mi stojimo Vetrov se divjih ne bojimo.
Coiz. Dokler Triglav kipi v višine, Bobni po Krajni bistra Sava, Dokler nam zelene doline:
v
Živi naj naša mati „Slava!u