Moj voz
II. 2.   Prripipec.
(Konee.)
, o, kako je bilo pa odsihdob s pipcem ?
Izvrstno!
Ali ste vže kdaj streljali z bezgovo puško? Ha, ha. nekateri je še nikoli videli niste!   I,  no, ee je še niste hneli v rokah,  saj  vam jaz lahko dopovem. kakšna je in kako  se nareja.   Mlado bezgovo palico sem odrezal v grmovji (pa se s tem ne hvalim, zakaj bezeg je pač prekoristna rastlina, da bi jo tako kvaril), potem pa tako dolg košček, kakor je recimo od vašega cela do brade, s pipeem lepo obelil.   A da ne zamolčini glavne  stvari:   nobene grče ne sme biti na tera delu!  Nato sem ta konček prebezgal,  to je,  s kakim klinčkom spravil stržen iz srede,  naredil še drug dovolj  močen cvek, ki se je prilegal luknji in ga na debelejšem konci tako zarezal,  da ga ni bilo raoči poriniti skozi in skozi — pa je bila puška popolnorna izdelana.   Kar  dva  papirnata  zamaška sem  zatlačil na obeh koncih vanjo, naslonil jo na prsi in cvek porinil,  pa je odletel zamašek na nasprotnem korici prav pod strop in še mnogo dljo, da sem ga komaj poiskal — stisnjeni zrak v puški ga je namreč pognal s tako silo. Iu kako je poeilo? Saj veste, da ni bilo brez nič, 5e me je oče poslal iz sobe na vrt, eeš, da ga ne oglušim ali celo obstrelim. Pa je res daleč nesla ta puška! Kadar se mi je posebno posrečilo, pritrkljal se mi je izstreljeni zamašek s strehe pod noge. To so bile vesele urice, to! Nekoč bi rae bila pa puška kmalu pripravila v nesrečo.   Kakor lni je bilo ukazano, streljal sera pred hišo na vrtu. Moj brat Tomaž je pa gledal prav tačas z materinega naroeja skozi okno.   Pa sem pomeril proti njemu, ustrelil in —
.—»*<  45  >¦-•—-
cenk!  komaj da nisem razdrobil šipe.   Dobro,  da sem bil dosti daleč iu uisem prestrelil okna. Presneto, kdo bi bil potem zacelil okno? Jaz vže ne!
— DgvoIj si se vže nastreljal, le brž v sobo! — poklieal me je iz vrta oče, katerega sem se tako prestrasil s svojim nesrečnim strelom, da se je zbodel v prst.
Kaj sera hotel? Pod pazduho sem stisnil puško in šel počasi v hišo, a ni-kakor tako ponosno, kakor bi se spodobilo vojaku s puško. Kaj pomaga puška, če pa ni poguma? Potem sem moral očetu šivanke vdevati, ali povem vam, misli so mi bile pa še vedno pri puški.
Zvečera — peko smo imeli tisti dan — pa sam nisem vedel, kam bi skril puško. Zakaj vse se mi je tako dozdevalo, da je je oče vže do grla sit iu da bi jo morda še v pec vrgel, če bi jo pustil jaz na kakem oeitnem kraji. Pa sem bil zvit in pretkan, kadar mi je šlo za kako ljubo mi stvar: prav na skrivneiu sem vtaknil po večerji puško za pee in šel brez skrbi leč, češ, tam je ne najde nihče.
Posrečilo se mi je, nihče mije ni vzel. Toda: človek obvaea, Bog pa obrne, prevroče je bilo za pečjo, ker je prejšnji dan gorela gromada v nji. Moja puška se je preveč posušila in — počila, pa ne tako kakor takrat, kadar sem jo jaz izprožil, ampak preklala se je — tako je počila. Kar za nobeno rabo ni bila več, ker ni držala zraka —¦ ej, škoda!
Pa saj sera imel še pipec, bezeg je tudi še rastel, kmalu sem imel novo puško, in še boljša je bila od prve. Samo to vam moram povedati, da sem jo delal od jutra do poludne — i, puška se ne naredi, kakor bi k višku pogledal.
Verujte mi, pipec je zrairaj dober, Bog, da ga kdo ima! Jej, jej, to so pele vzpomladi piščalke po naši vasi! Tisto je bila sicer vže stara praviea Brinar-jevega Matevža, da se je prvi ponašal s piščalko, ki je piskala na obeh koneih na jeduem debelo, na drugern tanjše — a Matevž je delal vrbove piščalke vže dvajset let! Kar nas je bilo manjših piskačev, kajpada nismo delali takih, toda zato smo jih imeli po več. Po štiri hkrati sem si zaniašil v usta, in vsaka je imela drugaeen glas — kaj si mislite, pa vse narejene z mojim pipcem! E, ne zna vsak majiti vrbovih šibic, ne, pa tudi vsak pipec ni za to, da bi ž njim na-redil tak pilek, ki daje pravi glas! A moj je bil kakor nalašč ustvarjen za piščalke.
Sediij vam pa zastavim kar sredi pripovedovanja kratko zastavico:
„ Šilo bodilo Po hosti hodilo, Ni pilo ne jelo, Pa vender živelo."
Veste, kaj je to? No, kar recite nkostanjeva ježica," pa ste prav odgovorili. Hm, hm. v kostanjevi ježici so po navadi trije kostanji, a kostanj vam ugaja, kaj ?
Ej, ineni je tudi, da nikoli tega, s pipcem sem ga pa Iupil. Na vseh svet-nikov dan so ga pri nas vsako leto skuhali ali pa kupili, ne vem, zakaj, toda tako se je godilo in hvala Bogu, da je bilo tako. Sv. Miklavž ga je tudi vselej kaj nasul v nastavljeno skledo, kaj bi bil jaz siromak poeel, da nisera imel svojega pipca? Nož bi si bil tnoral izprositi na posodo, a take dni ga je vsak rabil sam, in naj bi ga bil tudi dobil, kak kostanjček bi bilo treba vender dati posojevalcu — tako pa ui bilo aobene sitnosti.   Pri peči na gorkem sem sedel in lupil sladki
—•¦<  46  >**—¦
kostaiij, oče pa je kadil tudi le-tam pipo: ne vem, kdo izmej naju je bil zado-vuljnejši. Jaz bi vže ne bil menjal z nikomer. Pač mi je bila všeč očetova pipa, iz katere so se vzdigovali tisti lepi raodri dimnati kolobarčki, ali kostanj nalupljen z lastnira pipcem in naložen v kope vrh kapice moje — to, to!
Pa še pri drugih stvareh rai je storil moj pipec marsikako uslugo. Kadar so pri nas jablane dobro obrodile, jedli smo večkrat jabolčni močnik.
— Ivan, ti najbolj utegneš, — velela mi je kak dan niati, •— pripravi se in natrebi jabolk za močnik. —¦ Prav rad sem ubogal. saj sem vedel, da jih smem jesti, kolikor se mi jih poljubi. Pa sera res začetkoma nesel vee koščkov v usta, kakor jih pa zmetal v skledo. Pozneje seveda mi je bilo bolj sklede skrb, ker se je vže mudilo. Glej, glej, nekateri bi radi dejali, da sem se jabolk vže preobjedel — i, no recite, kar hocete, jaz samo to povdavjam, da sem proti koncu malo-kateri krheljeek ugriznil.
Oj, kaj bi vam še lahko povedal o svojem prvem pipci, da ga nisem izgubil in sieer sedaj drugi pot —¦ za vedno.   Kar sam sebi uisem prav verojel, ko mi •           je niahala vrvica od hlačnega robu brez pipca.   Čisto nič nisem vedel,  kje bi se
mi bil odtrgal. Ni ga bilo, pa ga ni bilo nikjer — nikoli več ga nisem videl, jej, pa tako dobra roba! Tega se pač še sporainjam, da sem dan poprej, predno sem ga pogrešil, Lskal lešnikov po senožetih in se prerival skozi gosto grmovje. Menira, da se ne motim, če sodim, da je obležal pod kako lesko. Pa ni čuda, če ga ni mogla obdržati ne posebno močna vrvica,   saj mi je grmovje  strgalo tudi srajco               ,
in telovnik, da sem bil tak, kakor bi se bil z vetrom tepel! In kakor se nisera doraislil, kje je dobil srajčni rokav posamezne rane, tako mi je bilo tudi neznano, kje naj išč-em pipea.
Jojmiue, neznausko neroduo semije zdelo, ko uisem imel več pipea. To bi bil rad prerezal, ono odrezal —- toda s čim? Resnieuo je: kar je t-lovek vže kdaj irnel, to desetkrat težje pogreša, kakor ono, kar si saino želi. a še ni bilo njegovo.
A sediij moje pripovedovaDJe o prvem pipci?
,,'L'a pesen je pveč, Ne znamo je več; če hoč'mo zapeti, Mor'ino drugo začeti."
Ni drugače, o drugih pipeih bi mi bilo treba pisati, zakaj prvi je samo še na vozi mojib spominov, toda tega ne storirn, ker o njili ne vem Bog znaj kaj posebnega.
Za prvim pipcem sera izgubil še marsikateri drugi, a brez pipca še danes nisem. Toda le-ta se nikakor ne more kosati s teboj, nepozabni mi prvi. Kako si bil ti oster, ej. to je bilo jeklo, da se pravi, a ta — uo, sreča, da ue režem drugega z njim kakor papir. Pa ta uepridiprav me je stal eelo štivi krajcarjc, da-si se je včasih dobil za tri novčiče najboljši pipec! Nobene tvojih izvrstnih lastnostij nima, vender ga imam, ker me vedno spominja tebe prvega pipca — spremljevalca mojih zlatih dnij. — Kaj bi še, časi niso več taki, kakeršni so bili, pipei pa tudi ne! Oe me kdaj razg.idi, pa si kupim nožiček, ki bode vreden pol naroeja pipcev, Ie zapomnite si, pol naročja pipeev!                              Kajtimar