831 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-76-051(737.647.4=163.6)"18" 929Gross A. Prejeto: 27. 5. 2020 Bogdan Kolar prof. dr. v. p., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Poljanska cesta 4, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bogdan.kolar@guest.arnes.si Tržičan Anton Gross: benediktinski menih v Ameriki IZVLEČEK Po zgledu in v več primerih na osebno spodbudo misijonarja Friderika Ireneja Barage je v drugi polovici 19. stoletja v Združene države Amerike odšla skupina slovenskih bogoslovcev in duhovnikov, ki so nato službovali kot misijonarji ali duhovniki v slovenskih skupnostih. Nekateri so se vključili v tamkajšnje benediktinske meniške skupnosti in nato delovali med indijanskimi plemeni. Med njimi je bil Tržičan Anton Gross, ki je po več letih delo­ vanja na Slovenskem odšel v Ameriko in tam postal benediktinec, misijonar in prior benediktinske opatije St. John‘s, Collegeville v Minnesoti. V zgodovino se je zapisal kot »pionir Minnesote«. KLJUČNE BESEDE benediktinci, St. John‘s Abbey, Anton (Severin) Gross (1829–1893), Združene države Amerike, indijanski misijoni ABSTRACT TRŽIČ NATIVE ANTON GROSS: A BENEDICTINE MONK IN AMERICA Following the example and in some cases on the personal incentive of the missionary Frederick I. Baraga a group of Slovenian seminarians and priests left for the United States of America in the second half of the 19th century. They were working afterwards as missionaries or as pastors in the Slovenian communities. Some of them joined the Benedictine communities and became missionaries among the Indian tribes. Among these was Anton Gross, coming from Tržič, who after many years of pastoral activity in Slovenia decided to go to the States where he became a Bene­ dictine monk, a missionary and prior of the Benedictine Abbey St. John‘s, Collegeville, Minnesota. Fr. Severin Gross is known as a ‚pioneer of Minnesota‘. KEY WORDS Benedictine Monks, St. John‘s Abbey, Anton (Severin) Gross (1829–1893), United States of America, Indian Missions 832 2020BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 Čeprav v osrednjem slovenskem prostoru v 19. stoletju ni bilo nobene benediktinske meniške na- selbine, je vendarle mogoče najti določeno število Slovencev, ki so se odločili za vstop v to skupnost v nemškem delu monarhije (na primer St. Paul im Lavanthal (Št. Pavel v Labotski dolini), Krems, Göttweig, St. Lambert …) ali v Združenih državah Amerike. Benediktinci so bili znani zaradi svojih mi- sijonskih postaj med indijanskimi plemeni in hitro rastočih izobraževalnih ustanov. Oboje je bilo dobro izhodišče za slovenske duhovniške kandidate, ki so želeli delovati kot misijonarji. Nekateri med njimi, ki so sicer prvotno želeli delati po zgledu misijon- skega škofa Friderika Ireneja Barage (1797–1868) kot indijanski misijonarji, so se namreč odločili za vstop v meniške vrste in za delo v ustanovah, ki so jih vodili benediktinci. Med menihi so sprva prevlado- vali Nemci, ki so se iz matičnega okolja izselili zaradi nasprotovanja redovom v Nemčiji in onemogočanja delovanja. Že od druge polovice 19. stoletja so se jim pridruževali pripadniki drugih narodnosti, med njimi skupina Slovencev, ki je izvirala z Gorenjske. Znanje nemškega jezika je slovenskim kandidatom poenostavilo sprejemanje odločitve za vstop v tam- kajšnje opatije. Iz obrtniške družine Anton Gross je izšel iz obrtniške družine v trgu Tržič; hišna številka je bila 22, po domače pa se je re- klo »pri Blejčku« (per Blejzhku). Kasneje je bila hiša del Ljubeljske ceste št. 14.1 Njegov oče Jurij (umrl je 17. junija 1859) je bil čevljar, mati Terezija se je pi- sala Dev in je skrbela za gospodinjstvo (umrla je 23. marca 1842). Anton se je rodil 13. januarja 1829 kot tretji od devetih otrok. Dve starejši sestri sta umr- li pred njegovim rojstvom, kasneje so v otroški dobi umrli še trije mlajši bratje; preživeli so samo mlajša sestra Rozalija (roj. 3. septembra 1830) in dva brata. Kljub očetovi zaposlitvi je družina živela v skromnih razmerah, vendar se je zelo zavzela, da je vsem trem sinovom omogočila šolanje, čeprav je bilo po zamisli staršev prvotno načrtovano, da bi se oprijeli očetove- ga dela. Pri tem odločanju za nadaljnje izobraževa- nje jim je bil v pomoč domači duhovnik Janez Fink.2 Oče se je moral tudi zadolžiti, da je zbral sredstva za šolanje svojih otrok. Dolgove je bilo treba odplačeva- ti še po očetovi smrti leta 1859, pri čemer je velik del bremena prevzel najstarejši sin Anton. Pet let mlajši brat Peter (roj. 17. februarja 1834) je postal učitelj. Na učiteljski poklic se je pripravljal v Vipavi (matura 1858). Kot učitelj je deloval v Trno- vem pri Ilirski Bistrici (do 1859), Šturijah (do 1861), 1 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 58–59. 2 NŠAL, ŽA Tržič, matične knjige, R 1821–1843. Več podat- kov o družini, življenjskih razmerah in možnostih izobraže- vanja je zbral Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 52. Hinjah (do 1865), Bohinjski Beli (do 1867), Št. Vidu pri Brdu (do 1872), Predosljah in Gorjah (do 1874). Od tam je odšel v Zagorje ob Savi, kjer je župniko- val njegov brat Jakob, in bil imenovan za nadučitelja (šolskega upravitelja). V tej vlogi se je zelo zavzel za gradnjo novega šolskega poslopja. Leta 1900 se je upokojil kot nadučitelj v Zagorju ob Savi in tam tudi umrl 18. februarja 1913. Ves čas delovanja v Zagorju je bil organist v župnijski cerkvi in priznan vrtnar. Njegov sin Karel (1880–1956) je bil duhovnik ljub- ljanske škofije in dolga leta ekonom v škofijskem semenišču.3 Družina Gross si je v Zagorju postavila drugi dom, kjer so se zbirali ob pomembnih družin- skih dogodkih. Peter Gross se je v slovensko kultur- no zgodovino zapisal kot šolnik, mladinski pisatelj in orglavec. V mladosti je pesnikoval, nekaj njegovih pesnitev je bilo objavljenih v šolskih učbenikih. Za mladino je poleg pesmi pisal še črtice in povesti. Naj- več je objavljal v reviji Vrtec. Leta 1861 je v zbirki 3 Letopis Cerkve, str. 352, 448. Peter Gross, nadučitelj v Zagorju (Kragl, Zgodovinski drobci, str. 352). 833 2020 BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 Slovenske večernice izšla njegova povest Jošt. Štiri leta zatem je v Mohorjevem koledarju izšla njegova pesni- tev Križ sredi gozda.4 V stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš je objavil več besedil s pedagoško vsebino.5 Devet let mlajši Jakob (roj. 23. julija 1838) je po- stal duhovnik ljubljanske škofije in je umrl 2. maja 1902 kot župnik v Zagorju ob Savi.6 Duhovniško posvečenje je prejel 1. avgusta 1863 v Ljubljani. Ka- planoval je v Črnomlju in bil hkrati šolski vodja (do 1866), pri Sv. Lovrencu (danes Šentlovrencu) ob Te- menici (do 1868), v Sv. Križu (danes Gabrovki) pri Litiji (do 1871) in Idriji (do 1873). Oktobra 1873 je bil umeščen za župnika v Zagorju ob Savi, kjer se je takoj zavzel za zaključek gradnje nove župnijske cerk- ve sv. Petra in Pavla ter za njeno opremo (oltarji, po- slikanje cerkve, križev pot, kor, orgle, zvonovi, stolp- na ura). Glavni oltar in cerkev je 25. oktobra 1874 posvetil ljubljanski škof Jernej Vidmar (1802–1883). Nakup opreme in veliko gradbenih del je bilo oprav- ljenih še v naslednjih letih, med drugim župnišče in njegova okolica. Grossova osebna ustanova je bila večna luč v župnijski cerkvi (dar 2000 kron). Leta 1895 je poskrbel za postavitev Katoliškega doma, v katerem so možnost delovanja dobile cerkvene orga- nizacije in združenja. Bil je podpornik orglarske šole v Ljubljani. Župniku Grossu je bil stalni pokoj odo- bren januarja 1902.7 V Zagorju, kjer je »pastiroval s krepko gorenjsko gorjačo« in je zaradi svojega trdega značaja večkrat prišel v napetosti z ljudmi, kakor je zapisal F. Pokorn, se je zaključila njegova življenjska pot.8 Poleg Zagorja je soupravljal še župnijo Sveta Planina, kjer se je izkazal kot dober gospodar in je bil med pobudniki ustanovitve planinskega doma. Anton Gross je v Tržiču pridobil osnovnošolsko izobrazbo; tu je delovala trivialka. Skromno znanje nemškega jezika je močno oviralo njegovo obiskova- nje normalke v Ljubljani, vendar mu je uspelo. Leta 1841 se je v Ljubljani vpisal v gimnazijo, naslednje leto pa je izgubil mater, kar ga je zelo potrlo in mu pustilo posledice; zaradi težav je moral ponavljati drugi gimnazijski razred. Leta 1848, ko je končal šesti gimnazijski razred (retoriko), je moral za krajši čas v vojsko, jeseni istega leta pa se je lahko vpisal v prvi licejski razred (logiko). Ker je leta 1849 zbolel za pljučnico, je bil oproščen nadaljnje vojaške službe, posledice bolezni pa so mu ostale. Zaključne izpite na liceju je opravil leta 1850.9 Istega leta se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani, kjer je bil gojenec škofijskega duhovskega semenišča (1850–54) in po tretjem let- 4 Šlebinger, »Gross, Peter«, geslo v SBL (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi217368/); Pirnat, Pripravniški te- čaj v Idriji, str. 160. 5 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 351–352. 6 Letopis Cerkve, str. 336, 413. 7 Ljubljanski škofijski list, 1902, št. 2, str. 32. 8 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 334; Slovenec, 2. 5. 1902, št. 100, str. 2; NŠAL 572, zapiski F. Pokorna za župnijo Sv. Križ – Gabrovka in Zagorje ob Savi. 9 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 53. niku 31. julija 1853 prejel duhovniško posvečenje; podelil mu ga je ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1782–1859). Vsaj dva dogodka sta že v njegovih semeniških letih pritegnila pozornost in v določeni meri zazna- movala njegovo prihodnost, eden na začetku, drugi na koncu teološkega izobraževanja. Od konca avgu- sta do konca oktobra 1850 je slovenske dežele obi- skoval dr. Ignacij Knoblehar (1819–1858), ki je kot apostolski provikar v Kartumu iskal nove sodelavce in sredstva. Ves čas je stanoval v ljubljanskem seme- nišču in tu pustil velik del predmetov, ki jih je prine- sel iz misijona. Na Slovenskem je vladalo zelo veliko zanimanje za njegovo delo, saj se je pogosto oglašal s svojimi poročili, ki jih je objavljala Zgodnja danica, širila pa so se tudi v prepisih. O njem je takrat pisal ves slovenski tisk. Obiskal je številne kraje, v začetku septembra tudi Tržič, ter s svojimi nastopi in vide- zom povsod pritegoval veliko pozornosti. Pridobil si je več sodelavcev, duhovnikov in laikov, ki so skupaj z njim odšli v Afriko. Tako ali drugače se je bogoslovec Anton Gross srečal s Knobleharjem in se podrobno seznanil z misijonskimi razmerami v Afriki. Zgodnja danica je 24. oktobra 1850 objavila Knobleharjevo Slovo per mojim drugim odhodu iz Krajnskiga.10 Za- plotnik je zapisal: »Tudi Gross je želel iti z njim, a 10 Zgodnja danica 3, 24. 10. 1850, št. 43, str. 183–184. Jakob Gross, župnik v Zagorju (župnišče v Zagorju). 834 2020BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 ga je misel na svojce zadržala; preveč se je bil namreč oče zadolžil, brata in sestra pa so bili še premladi, da bi jih kar tako zapustil brez nadaljnje pomoči; zato je ostal v Ljubljani.«11 Isti razlogi so bili odločilni, da tri leta kasneje, ko je na začetku leta 1854 Kranjsko in semenišče v Ljubljani obiskal ameriški misijonar Fri- derik I. Baraga, ni odšel z njim. Tudi Baraga je iskal nove sodelavce, zato je o tem govoril v svojih nasto- pih, med drugim je povabil bogoslovce.12 Takrat je Gross sicer že bil duhovnik, vendar je še vedno čutil dolžnost do domačih, zlasti šolajočih se bratov. Odločitev za Ameriko V študijskem letu 1853/54 je bil Gross semeni- ški duhovnik v Ljubljani in študijski vodja 22 mlaj- 11 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 53. Tu je sicer kot čas srečanja z Ignacijem Knobleharjem predstavljen januar 1851, vendar je Knoblehar 22. oktobra 1850 po dveh mesecih zapustil slovenske dežele in odšel na Dunaj ( Jaklič, Ignacij Knoblehar, str. 130–140). 12 Jaklič in Šolar, Friderik Baraga, str. 113–115. šim študentom. Med njimi je bil Andrej Andolšek, poznejši ameriški misijonar.13 Takoj zatem je začel prevzemati različne službe na ozemlju ljubljanske škofije. Bil je kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko (1854–55), Gorjah nad Bledom (1855–59) in Šmart- nem pri Kranju (1859–67). Tu se je srečal z dijakom Francem Ločnikarjem,14 sposobnim, a siromašnim kmečkim sinom, ki mu je domači župnik Karel Leben pomagal, da je lahko obiskoval gimnazijo v Kranju. Po Lebnovi smrti 17. aprila 1863 sta skrb za Ločni- karjevo vzdrževanje prevzela oba šmartinska kaplana 13 Andrej Andolšek (1827–1882) je v Ameriko odšel leta 1860 in se pridružil škofu Baragi. Najprej je deloval v Baragovi škofiji, nato v Kaliforniji, na koncu pa se je vrnil v državo Michigan (Lesar, »Andolšek, Andrej«, geslo v SBL (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi129062/)) 14 Franc (p. Bernard) Ločnikar (1848–1894) je postal menih septembra 1868, duhovniško posvečenje je prejel štiri leta kasneje v St. Paulu, Minnesota. Doktorat teologije je dosegel leta 1879. Ker je želel delati med Indijanci, je bil poslan v opatijo St. John‘s, kjer je postal organizator šolstva za Indi- jance ter učitelj teoloških predmetov za samostanske kandi- date. Prim. Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 569–571. Nagrobnika bratov Petra in Jakoba Grossa v Zagorju (foto: Bogdan Kolar). 835 2020 BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 Martin Tomc in Anton Gross, posebej Gross mu je izkazoval naklonjeno podporo.15 Z njuno pomočjo je Ločnikar šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je bil go- jenec Alojzijevišča, leta 1868 pa je odšel v Ameriko (z njim sta šla še njegova mati in brat Jakob), vstopil v benediktinski red in dobil ime Bernard. Kasneje je postal prior (1877) in nato (1890) opat meniške skupnosti St. John‘s, Collegeville, Minnesota.16 Za- dnje Grossovo kaplansko mesto je bilo na Vrhniki (1867–68), kjer je opravil izpite za župnika in si s tem odprl možnost za sodelovanje pri župnijskem konkurzu. Župnikoval je v Javorju nad Škofjo Loko (1869–70). Ker je bil zelo krhkega zdravja, mu je delo v hribovski župniji povzročalo veliko težav. To je uvi- del tudi škof Vidmar (škof od 1860 do 1875), ki ga je že po letu dni poklical v Ljubljano ter mu zaupal službo podvodje in ekonoma škofijskega semenišča. Službo je opravljal dobra štiri leta. Prevzemal je tudi druge naloge v ljubljanski škofiji, predvsem kot po- močnik v raznih župnijah in sodelavec pri obredih v 15 Catalogus cleri Dioecesis Labacensis pro 1863, str. 24. 16 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 54. ljubljanski stolnici. Leta 1870 se je uveljavil kot stolni postni pridigar. V tem času pa je v Grossu ponovno oživela ide- ja, da bi odšel v Združene države ter nadaljeval delo med Indijanci, ki so ga opravljali slovenski misijo- narji, do svoje smrti 19. januarja 1868 tudi škof Fri- derik I. Baraga, za njim pa Franc Pirc (1785–1880) in drugi. Prav po zaslugi škofa Barage in njegovih sodelavcev je bil slovenski prostor dobro informiran o razmerah v ameriški katoliški skupnosti in o veli- kem razmahu misijonskih aktivnosti med različnimi indijanskimi plemeni. Osrednji cerkveni tednik ljub- ljanske škofije Zgodnja danica je imel stalne rubrike, v katerih so se oglašali tako misijonarji kot njihovi podporniki na Slovenskem. Pisma misijonarjev so se širila tudi v obliki prepisov. Dodatno navdušenje so spodbudili posamezni misijonarji, ki so prihajali na obisk domov ter zbirali sredstva in prostovoljce. Pomembna spodbuda Grossu je bil stik z Ločnikar- jem. Ta mu je sicer že prej zaupal, da se odpravlja v Ameriko, kamor je že poleti 1867 odšel njegov bra- tranec Andrej Schiffrer (1843–1929), doma iz Bitenj v šmartinski župniji. Schiffrer je postal benediktinec Osnutek dovoljenja škofa Vidmarja, povezanega z Grossovo prošnjo, da bi lahko odšel v Ameriko (NŠAL 4, fasc. 120, Duhovniško semenišče, 1783–1886, f. 31/87 – 31/97). 836 2020BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 v St. Vincent Abbey, Latrobe, in v ta meniški red pri- tegnil več rojakov.17 V letih 1871–72 se je menih p. Bernard Ločnikar pogosto oglašal v Zgodnji danici in predstavljal življenje v opatiji sv. Janeza. Dopisi so dali Grossu novega zagona za vztrajanje pri odloči- tvi, da gre v Ameriko in postane misijonar, hkrati je odkril način, kako bi to najlažje storil.18 Po izročilu, ki ga je ohranilo več avtorjev, škof Vidmar ni bil naklonjen Grossovemu odhodu v Ameriko.19 Gross je napisal več prošenj za odpust iz škofije, prvo že leta 1871, a mu škof ni želel ugoditi. Zato je ubral drugačno pot. Povezal se je s svojim nekdanjim učencem p. Bernardom Ločnikarjem, ki je pridobil predstojnika samostana p. Ruperta Sei- denbuscha (1830–1895), da je Grossa povabil, naj se pridruži njegovi meniški skupnosti. Z njegovo pod- poro je bil sprejet med člane ameriške benediktinske skupnosti. Da postane menih in je s tem inkardiniran v red benediktincev, je bil zadosti prepričljiv razlog za škofa Vidmarja. Zato mu je dal odpustnico iz ljub- ljanske škofije. Anton Gross je odšel na pot v začetku februar- ja 1874. Potoval je skupaj z misijonarjem Ignacijem Tomazinom (1843–1916), Ljubljančanom, ki velja za enega od misijonskih pionirjev severne in srednje Minnesote.20 Tomazin je odšel za indijanskega misi- jonarja maja 1864, potem ko se je v Ljubljani srečal z misijonarjem Francem Pircem in se ob njem navdušil za misijonsko delo med Indijanci. Po duhovniškem posvečenju 5. novembra 1865 v St. Paulu je bil Pirčev pomočnik v Crow Wingu, nato pa je postopoma pre- vzel skrb za njegove misijone v porečju reke Mississip- pi. Dolga leta je bil župnik in dekan v Belle Riverju in od tam oskrboval slovensko naselbino sv. Štefana, Brockway. Kasneje je postal voditelj slovenske skup- nosti sv. Antona v Kraintownu, Minnesota.21 Imel je več služb na ravni škofije St. Cloud, Minnesota.22 To- mazin je na Slovensko pospremil misijonarja Franca Pirca, ki zaradi bolezni in onemoglosti ni mogel več delovati v misijonih; v Ljubljano sta prispela v za- četku oktobra 1873. Ob vrnitvi v Ameriko je Ignacij Tomazin vzel s seboj Antona Grossa. Kot je poročala 17 Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 594. P. Vincencij Schiffrer je bil misijonar na različnih postajah in učitelj na samostanski visoki šoli. Deloval je tudi v več slovenskih skupnostih. 18 Zgodnja danica 25, 1872, str. 6–7, 14–15, 117–118, 125–127, 171–172, 178–179, »Iz Amerike«. 19 Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 560; Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 55. 20 Zgodnja danica 27, 13. 2. 1874, št. 7, str. 54, »Slovo!«. Ker se ni mogel osebno posloviti od vseh, je to 9. februarja storil s pismom, ki ga je objavila Zgodnja danica. 21 Skupnost slovenskih izseljencev pri Sv. Antonu v Kraintow- nu je bila oddaljena od Brockwaya približno 20 milj. Sestav- ljali so jo predvsem farmarji in trgovci. Cerkveno-upravno je prvotno sodila pod župnijo sv. Štefana (Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 499; Friš, Ameriški Slovenci, str. 86–87). 22 Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 598–590; Smolik, »Toma- zin, Ignacij«, geslo v SBL (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi703926/). Zgodnja danica, sta s seboj vzela različne prispevke, ki jih je uredništvo zbralo za misijonarje Ignacija Mra- ka, Janeza Čebulja in Jožefa Buha, kar je bilo zbra- nega za misijonarja Pirca, pa so izročili Tomazinu, ki je veljal za Pirčevega naslednika.23 Z ladjo sta 23. februarja 1874 odpotovala iz pristanišča Le Havre in po 13 dneh pristala v New Yorku. Pot je bila precej razburkana zaradi močnega viharja, ki je polomil dele ladje. »Že smo mislili, da bo barko razbilo, take teže vode so buškale na njo. Enega barkinih častnikov so komaj oteli, da ga ni voda raz barko odnesla, kakor se je to zgodilo na drugi barki, ‚Pensilvaniji‘, kjer je val odnesel kapitana, dva častnika in dva mornarja. Kapitan naš je rekel, da se že 28 let po morji vozi, pa še ni tako hudega viharja prestal, kakoršen je bil ta. /…/ Po 13dnevni vožnji na morji smo vsi, kar nas je bilo na barki (blizo 150), na ss. Cirila in Metoda dan zdravi in veseli v novem Jorku stopili na suho in Boga za rešenje iz nevarnosti zahvalili. – Tu smo se nekoliko odpočili in ogledovali mesto, ktero je gro- zno veliko,« je zapisal v svojem poročilu.24 Vključitev v benediktinsko skupnost Po prihodu v Ameriko se je Gross za nekaj dni ustavil v New Yorku, kjer je bil gost nemških re- demptoristov, že 11. marca pa se je odpeljal v Pitts- burgh ter od tam v opatijo St. Vincent, Latrobe, kjer je bil skupni noviciat za obe benediktinski opatiji.25 Kot duhovniku so mu v skladu s pravili reda omogo- čili hitrejšo vključitev v skupnost. Že 20. marca 1874, to je le nekaj dni po prihodu v samostan, je prejel meniško obleko in s tem začel leto intenzivnega se- znanjanja z ustanovo (noviciat). Takrat je tudi dobil ime Severin, po svetniku, ki je veljal za posebnega zavetnika avstrijskih dežel in prvega znanega asketa na ozemlju rimske province Noricum.26 Benediktin- ski samostan St. Vincent so ustanovili nemški bene- diktinci, ki so pod vodstvom p. Bonifacija Wimmerja (1809–1887) leta 1846 prišli z Bavarske in ustanovili prvi benediktinski samostan na ameriških tleh. Od- prli so šolo za svoje kandidate, ki je obsegala gimna- zijo in bogoslovje. Leta 1855 je St. Vincent postal opatija, p. Bonifacij Wimmer pa njen prvi opat. Na prošnjo misijonarja Franca Pirca so leta 1856 prvi 23 Zgodnja danica 27, 13. 2. 1874, št. 7, str. 56, »Iz Ljubljane«. 24 Zgodnja danica 27, 17. 4. 1874, št. 16, str. 126, »Zagorje ob Savi«. 25 Natančen popis poti in nezgod na morju opisuje v pismu bra- tu Jakobu, ki je bil župnik v Zagorju. Brat je poskrbel, da je bil popis objavljen v Zgodnji danici 27, 17. 4. 1874, št. 16, str. 125–126, »Zagorje ob Savi«. Novice o odhajanju na pot so na str. 40, 48, 54, 56. 26 Severin Noriški (rojen ok. 410 v Rimu, umrl okoli leta 480) je kot voditelj skupine asketov nazadnje deloval v rimskem me- stu Faviana ob Donavi in bil organizator cerkvenega življenja v času preseljevanja germanskih ljudstev (Leto svetnikov, I. zv., Celje: Mohorjeva družba, 2000, str. 144–148; Evgipij, Življe­ nje svetega Severina. Uvod, prevod in komentar napisal mag. Rajko Bratož. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1982). 837 2020 BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 menihi odšli kot misijonarji v Minnesoto, hitro po- večali število članov in po desetih letih dobili lastno opatijo St. Louis on the Lake (pozneje se je preime- novala v St. John‘s) v Collegevillu, Minnesota. Prvi opat je postal p. Rupert Seidenbusch, svoje kandidate pa so v noviciat še naprej pošiljali v matično opatijo St. Vincent. V obeh krajih so bili med prvimi menihi pripadniki slovenske narodnosti.27 V času noviciata je opat Wimmer Grossa občasno pošiljal v nemško cerkev Device Marije v Allegheny, da je opravljal duhovniško delo in spoznaval življenje nemških pri- seljencev. Ker pa je bil Gross sprejet kot kandidat opatije St. John‘s, je naslednje leto, 21. marca 1875, napravil prve redovne obljube v tem samostanu in s tem postal član te meniške skupnosti.28 Z novimi poklici in možnostmi delovanja je opatija St. John‘s postala ena osrednjih meniških ustanov tako imeno- vane »montecassinske kongregacije« benediktinskih opatij na ameriških tleh. Hkrati z uvajanjem v meniško življenje se je se- znanil z dejavnostmi, ki jih je po svojih članih oprav- ljala opatija sv. Janeza. Uveden je bil v misijonsko delo med nemškimi priseljenci ter pridobil prve in- formacije o oblikah duhovniških nalog med Indijan- ci, čeprav med njimi ni nikoli deloval. Za tovrstno delo je bil že prestar. Kot ugotavlja Zaplotnik, se ni naučil indijanskih jezikov in tudi ni bil usposobljen, da bi pripravil slovnico za Indijance.29 Takoj po za- obljubah je začel prevzemati naloge v župnijskem 27 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 57. 28 Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 560; Domoljub 6, 21. 12. 1893, št. 24, str. 293, »Prijor P. Severin Gross O.S.B.«. 29 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 58. delu, predvsem po župnijah okraja Stearns. Aprila 1875 ga je opat Seidenbusch imenoval za oskrbnika slovenskega misijona sv. Štefana v Brockwayu. Do tedaj je slovensko skupnost oskrboval misijonar Jo- žef Buh in tudi zgradil cerkev. Iz krstnih in mrliških knjig je razvidno, da je p. Severin kraj obiskoval do konca junija 1876. V tem času je za cerkev oskrbel nov oltar, ki je služil več desetletij. Ker pa je bil kraj premajhen, mu je opat župnijsko mesto dodelil v kraju St. Joseph, Minnesota. V kraju, kjer je župni- jo ustanovil misijonar Franc Pirc, so bili priseljenci različnih evropskih narodov, ki so se naseljevali na hitro rastočem industrijskem področju. V župniji je bila skupnost benediktinskih sester, ki je vodila šolo. P. Severinu je bilo v veliko pomoč znanje nemškega jezika. Poleg skrbi za osrednjo cerkveno skupnost ob cerkvi sv. Jožefa je občasno obiskoval še bližnje kraje, ki niso imeli lastnega duhovnika.30 Pri skrbi za slo- vensko skupnost so mu sledili drugi menihi iz iste opatije, na primer p. Vincencij Schiffrer in p. Ciril Zupan, kasneje pa še misijonar Ignacij Tomazin, ki je imel stalno mesto v kraju Belle River. P. Severin je bil župnik pri Sv. Jožefu do začetka oktobra 1876, ko je bil imenovan za voditelja nemške župnije Marijinega Brezmadežnega spočetja v kraju St. Cloud; v dvanajstih letih je opravil številna dela, ki so se zapisala v zgodovino župnije. Za cerkev je pri- skrbel zvonova in na zvonik postavil veliko uro, ki mu jo je izdelal mojster v Tržiču; bila je edina stolpna ura v mestu. Tudi to župnijo je ustanovil misijonar Franc 30 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 58; Coleman in La- Bud, Masinaigans, str. 167. Opatija St. John‘s na začetku 20. stoletja (SJAA, zbirka fotografij). 838 2020BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 Pirc.31 Ker je bil februarja 1875 severni del Minneso- te razglašen za samostojni apostolski vikariat (in se je ločil od škofije St. Paul), je mesto St. Cloud postalo njegov sedež. Za prvega vikarja je bil imenovan opat Rupert Seidenbusch in bil 30. maja 1875 posvečen za škofa (vikariat je vodil v letih 1875–1888). Te slo- vesnosti v St. Cloudu se je udeležil tudi p. Severin. Dotedanje pastoralne izkušnje in dobro sodelovanje z opatom Seidenbuschom je bilo odločilno, da je p. Severina Grossa imenoval za škofijskega svetovalca (to službo je ohranil do konca življenja) in za svo- jega generalnega vikarja (službo je opravljal v letih 1882–1888). V času, ko je bil škof dvakrat v Evropi, je bil več mesecev upravitelj vikariata.32 Ker je bila župnijska cerkev (takrat edina v kraju) razglašena za stolnico, je bil Gross imenovan za stolnega župnika. V času delovanja v St. Cloudu je p. Severin Gross leta 1878 obhajal 25-letnico duhovništva. Osrednja slovesnost je bila pripravljena konec julija, poleg škofa Ruperta Seidenbuscha se je dogodka udeležila vrsta menihov iz opatije St. John‘s skupaj z opatom Alexiusom Edelbrockom (1843–1908). Slavnostni govornik je bil p. Bernard Ločnikar, »rojak gospoda jubilanta«. O praznovanju je daljše poročilo objavil časopis Nordstern, ki je izhajal v St. Cloudu, po njem je poročilo povzela ljubljanska Zgodnja danica.33 14. septembra 1879 sta se škof Seidenbusch in p. Se- verin udeležila obreda posvetitve in umestitve škofa Janeza Vertina (1844–1899) v Marquettu, Michi- gan.34 Maja 1885 so slovesno praznovali 30-letnico za- četkov organiziranega cerkvenega življenja v okrožju Stearns, 50-letnico prihoda misijonarja Franca Pirca v Združene države in 100-letnico njegovega rojstva. Stolni župnik p. Severin je pripravil vrsto slovesnosti, na katerih je bilo navzočih več slovenskih misijonar- jev, osrednji govornik je bil Jožef Buh, takrat župnik v kraju Perham. Kot je bila ob takšnih priložnostih navada, so pripravili različne družabne prireditve in dohodek namenili za nakup orgel v stolnici. Istega leta je mesto St. Cloud dobilo tudi prvo bolnišnico sv. Benedikta (otvoritev je bila februarja 1886). Za nje- no ustanovitev se je zelo zavzel p. Severin, ki je videl veliko potrebo po organiziranju zdravstvene oskrbe v hitro rastočem mestu. Vodenje bolnišnice je bilo za- upano sestram benediktinkam, ki so v tem delu Min- nesote pred tem delovale na izobraževalnem podro- čju. Pod Grossovim vodstvom je katoliška skupnost v St. Cloudu dobila novo in večje pokopališče.35 31 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 60. 32 Zylla, Diocese of St. Cloud, str. 542. 33 Zgodnja danica 31, 13. 9. 1878, št. 37, str. 292, »Iz Amerike. Petindvajsetletnica P. Severina Gros-a«. 34 Janez Vertin, doma iz vasi Dobliče pri Črnomlju, je bil drugi Baragov naslednik v vodstvu škofije Marquette. Izkazal se je kot odličen organizator (Cerar, »Vertin, Janez«, geslo v SBL (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi777157/)). 35 Zaplotnik, Very Rev. Severin Gross, str. 61. Da bi župnija v polni meri služila vsem potrebam skupnosti, se je Gross že od začetka njenega vodenja zavzemal za ustanovitev župnijske šole. Po več letih prizadevanj mu je to končno uspelo. V ta namen je leta 1887 zgradil novo šolsko poslopje in za učiteljice pridobil sestre benediktinke, ki so v kraju delovale že pred tem, a so otroke poučevale v samostanskih prostorih. Šolski prostori so nudili možnost pouče- vanja 180 otrok, ko se je njihovo število povečalo, pa so morali graditi dodatne prostore. Da bi se lahko izobraževali tudi otroci iz revnejših družin, je Gross ustanovil šolsko društvo, ki je načrtno zbiralo sred- stva za vzdrževanje šole in oskrbo otrok.36 V tem času je opatija St. John‘s poleg misijonske- ga delovanja med priseljenci in Indijanci v ameriški prostor vstopila z novo obliko delovanja – leta 1883 je bila ustanovljena samostanska visoka šola, ki je v kratkem času postala St. John‘s University College- ville, Minnesota, in pod tem imenom je poznana še danes. Na tem mestu velja ovreči trditev, ki se je do- slej pogosto pojavljala v zapisih o p. Severinu Grossu, namreč da je dosegel doktorat teoloških ved. Po pre- gledu dokumentov in samostanskega arhiva opatije St. John‘s J. L. Zaplotnik za takšno trditev ni našel nobenih dokazov.37 P. Severin je delo nadaljeval kot župnik nem- ške skupnosti v New Munichu, kjer je ostal dve leti (1888–90). Župnija je štela okoli 140 družin, župnij- sko šolo, ki so jo vodile redovnice iz reda sv. Bene- dikta, pa je obiskovalo 80 otrok. Gross je za cerkev oskrbel nov krstni kamen in dva zvonova.38 Na vseh krajih je moral oskrbovati več misijonskih postaj, kjer so bile skupine Indijancev, vendar so z njimi dela- li drugi člani samostanske skupnosti. V tem času je večkrat obiskal slovenske skupnosti, predvsem obeh sosednjih slovenskih župnij: sv. Štefana v Brockwayu in sv. Antona v Kraintownu, ter skupnosti v Towerju. Septembra 1890 pa je prevzel novo nalogo v meniški skupnosti. Čeprav pri svojem delu pozornosti ni posvečal Indijancem, se je zanje zanimal in pomagal pasto- ralnim delavcem, ki so bili iz njegove opatije poslani v indijanske rezervate. Med največje dogodke vsa- ke indijanske skupnosti je sodila gradnja cerkvene- ga poslopja, ki je bilo načrtovano tako, da je dobilo osrednje mesto in je že od daleč kazalo na krščansko prisotnost med plemenom. Takoj ko je bilo mogoče, so ob cerkvi postavili prostor za duhovnika, ki se je tam naselil ali prihajal občasno, šolo in stanovanja za redovnice, ki so prevzele skrb zanjo. Junija 1882 so postavili cerkev, šolo in poslopje za bivanje sester v indijanski naselbini Buffalo River. Kot se je spodobi- 36 Prav tam, str. 62. 37 Prav tam, str. 58; Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 561; Mulaček, »Gros, Severin«, geslo v SBL (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi217112/). 38 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 334; Zaplotnik, Very Rev. Seve- rin Gross, str. 62–63. 839 2020 BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 lo za to priložnost in da bi obeležili zgodovinski dan za Indijance ter za opatijo, se je zbrala večja skupina menihov in nekaj duhovnikov, ki so bili povezani s krajem. Opata p. Alexiusa Edelbrocka je spremljal p. Severin Gross.39 Obisk na Slovenskem leta 1886 Da bi si okrepil zdravje in si nekoliko odpočil, se je p. Severin Gross odločil za obisk domačih krajev in družine. Iz Združenih držav je odpotoval v začet- ku julija 1886 in se na Slovenskem zadržal tri tedne. V slovenskih časopisnih poročilih je bil predstav- ljen kot generalni vikar in »slavnoznani misijonar v Ameriki«.40 V času obiska se je največ zadrževal v Zagorju, kjer je bil njegov brat Jakob župnik, brat Peter pa nadučitelj. Osrednja slovesnost, o kateri je poročal tudi Slovenec, je bila v nedeljo, 25. julija, ko so slavili župnikov godovni praznik in v cerkev po- stavili novo prižnico. Večji poudarek slovesnosti je dal ljubljanski stolni kanonik dr. Leonard Klofutar (1819–1901), tudi Tržičan, ki je bil učitelj bibličnih ved obeh Grossov, ko sta bila študenta teologije v ljubljanskem škofijskem semenišču.41 Ob obeh bra- 39 McDonald, With Burning Lamps, str. 239. 40 Slovenec, 21. 7. 1886, št. 163, str. 3, »P. Severin Gros«. 41 Slovenec, 27. 7. 1886, št. 168, str. 3, »Iz Zagorja«. Tržičan dr. Leonard Klofutar je bil učitelj bibličnih ved v ljubljanskem semenišču postal leta 1849. To službo je opravljal do leta tih Petru in Jakobu je v Zagorju nastal drugi dom družine Gross. Postavili so si hišo v bližini šole in tu imeli svoj kraj zbiranja. Sem se je preselil njihov štu- dijski mecen, nogavičar Franc Šarabon iz Tržiča, in tu umrl.42 Iz Zagorja je p. Severin obiskoval različne kraje, kjer so bili njegovi sorodniki in sošolci iz ljub- ljanskega semenišča. Obiskal je tudi starše in druge sorodnike slovenskih benediktincev v Ameriki.43 Iz Slovenije je odpotoval v Rim in se od tam vrnil v Ameriko. To je bil njegov prvi in edini obisk v stari domovini. Po vrnitvi je še več pozornosti namenjal slovenskim priseljencem na področju Iron Rangea, v krajih Tower, Vermillion, Messaba in drugod. Prior v St. John’s Abbey V vodenju apostolskega vikariata severne Minne- sote in delovanju tamkajšnjih cerkvenih ustanov je leta 1889 prišlo do več sprememb. Tega leta je nam- reč prenehal obstajati vikariat in je bila ustanovljena nova škofija s sedežem v St. Cloudu. Novi škof dr. Otto Zardetti (1847–1902) je p. Severina imenoval za svojega svetovalca. Decembra 1889 pa je odstopil tudi opat Edelbrock v opatiji St. John‘s. Menihi so 1888, ko je bil imenovan za ljubljanskega stolnega prošta (Lesar, »Klofutar, Leonard«, geslo v SBL (https://www.slo- venska-biografija.si/oseba/sbi276811/)). 42 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 19. 43 Zgodnja danica 40, 14. 1. 1887, št. 2, str. 11, »Iz Amerike«. Nekdanja Grossova hiša v Tržiču (foto: Miha Šimac). 840 2020BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 za njegovega naslednika maja 1890 izvolili doteda- njega priorja p. Bernarda Ločnikarja. Za slovensko meniško skupnost, ob Ločnikarju in Grossu so bili v samostanu še štirje Slovenci, je bil to razlog za veliko zadovoljstvo. Novi opat je želel ob sebi imeti zveste in zavzete sodelavce. Zato ni bilo za nikogar presene- čenje, da se je odločil za priorja, to je svojega name- stnika, postaviti p. Severina Grossa. Septembra 1890 je bil s podporo velike večine članov opatije sprejet v to službo, ki jo je opravljal do avgusta 1893, ko je zaradi bolezni moral odstopiti. Zaplotnik je o tem obdobju Grossovega življenja zapisal: »Kakor prej vse službe, tako je tudi službo priorja opravljal z največjo vestnostjo in zvestobo. Zjutraj prvi na nogah, zvečer skoro zadnji k pokoju in vedno delaven, je skušal duha sv. Benedikta buditi med svojimi sobrati s svojim zgle­ dom, poukom in opominom in zlasti še s svojo molitvijo. Pri tem pa je še našel čas, da je opravljal bližnjo malo župnijo Collegeville, in sicer na prav zgleden način.« Šlo je za manjšo skupnost vernikov, okoli 50 dru- žin, ki se je začela oblikovati v kraju, kjer je osrednje mesto imela opatija s samostansko cerkvijo. Majh- na skupina katoličanov se je na začetku udeleževala obredov v samostanski kapeli, kjer so se k molitvam zbirali menihi in kandidati za samostansko življenje, po letu 1875 pa je s povečevanjem števila naseljencev začela nastajati samostojna cerkvena skupnost, ki je bila sicer še vedno zelo povezana z opatijo.44 Razen nekaj izjem so bili vsi nemškega porekla, v glavnem priseljenci iz Evrope, ki so v tem delu Minnesote našli možnost preživljanja s kmetijstvom. Zato so duhovniki pri bogoslužju, verskem pouku ter ura- dnem poslovanju uporabljali izključno nemški jezik. P. Severin ga je odlično obvladal, imel pa je omejeno znanje angleškega jezika, je zapisano v dokumentih opatije. Imel je zelo lep glas, znan je bil kot dober pevec in prepričljiv pridigar.45 Tako za samostansko skupnost kot za opata p. Bernarda Ločnikarja in priorja p. Severina Grossa je bilo pomembno leto 1891, ko so pripravili vrsto do- godkov ob praznovanju 25-letnice opatije St. John‘s. Takrat je bilo v samostanu 57 duhovnikov, en diakon, en subdiakon, sedem mladih menihov študentov, pet novincev in 34 bratov.46 Usklajevanje njihovega dela je bila priorjeva naloga. Ob tej priložnosti je opat Ločnikar pripravil knjigo, ki je predstavila začetke opatije, ustanavljanje novih župnij in misijonskih postaj na področju, ki ga je pastoralno oskrbovala meniška skupnost, p. Simon Lampe pa je prispeval zgodovino svoje misijonske postaje Red Lake. Kot samostanski prior je p. Severin Gross sep- tembra 1892 sodeloval pri prenosu in pokopu po- smrtnih ostankov misijonarja Lovrenca Lavtižarja 44 Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 561. 45 SJAA, Archives, file: Fr. Severin Gross. 46 Prim. opise dogajanja v Zgodnja danica 44, 1891, str. 303, 311, 343, 386. (1829–1858) v Duluth, Minnesota. Lavtižar je bil sodelavec misijonarja Franca Pirca in je nazadnje oskrboval Indijance ob Red Lake, kjer sta ustanovi- la novo misijonsko postajo. Ko se je Lavtižar v hudi zimi prek jezera vračal z obiska pri bolnih, je opešal in zmrznil. Obetavnega in izjemno sposobnega mi- sijonarja je Pirc 26. decembra 1858 pokopal v Crow Wingu, slovenski misijonarji pa so poskrbeli za pre- nos njegovih posmrtnih ostankov na pokopališče v Duluthu.47 Gross je bil med voditelji bogoslužja v duluthski stolnici in dal svoj prispevek za postavitev Lavtižarjevega nagrobnega spomenika. V zadnjem letu Grossovega delovanja na mestu priorja, to je leta 1893, je bilo v samostanski skupno- sti 67 duhovnikov, 16 mladih menihov študentov in več kot 40 bratov. Z opatom Ločnikarjem je bilo med menihi še sedem Slovencev – šest duhovnikov in en bogoslovec. Istega leta se je opat Ločnikar, ki se je hkrati udeležil srečanja opatov vseh benediktinskih opatij v Rimu maja 1893, odločil za obisk slovenskih dežel in za iskanje novih kandidatov, ki bi bili priprav- ljeni postati člani njegove meniške skupnosti. Ustavil se je na več krajih, tudi v domači župniji Šmartno pri Kranju in v ljubljanskem Alojzijevišču, kjer je bil ne- koč dijak. Kot je v poročilu o obisku zapisal menih p. Ciril Zupan, je imel opat Ločnikar zelo dobro mne- nje o svojih rojakih in je zelo cenil njihovo delo, zato 47 Lukman, »Lavtižar, Lovrenc«, geslo v SBL (https://www.slo- venska-biografija.si/oseba/sbi320231/). P. Severin Gross, menih opatije St. John’s (SJAA, file: Fr. Severin Gross). 841 2020 BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 je poleg menihov nemškega rodu, ki so bili v opatiji v večini, želel imeti še več Slovencev.48 Kot je razvidno iz kasnejših poročil, se je za benediktinsko meniško skupnost na opatovo povabilo odločilo osem dijakov. Po prihodu v Združene države so trije odšli v opatijo St. Vincent, pet pa v St. John‘s Abbey.49 Grossova življenjska pot se je zaključila 3. de- cembra 1893, pogreb je bil tri dni kasneje. P. Simon Lampe, član iste benediktinske skupnosti, je 5. de- cembra 1893 v pismu materi zapisal: »Gotovo se še spominjate preč. gosp. Severina Gros­a, O.S.B., ki so bili v Ljubljani pred 7 leti. Bolehali so že nekaj let in predvčeranjem, to je na 1. adventno nedeljo 3. decembra so mirno v Gospodu zaspali. Bili so izverstni redovnik v vsakem oziru, goreč v duhovnem pastirstvu, ponižen, prijazen z vsakem, zato se ni bilo čuditi, da so jih pred nekaj leti postavili za priorja v našem samostanu. /…/ Ranjki oče Severin so mi tudi večkrat svetovali naj grem med uboge, zapuščene Indijane. Prav hvaležen sem jim za vse nauke, ki so mi jih dajali.«50 O njem je spo- minski članek objavil ljubljanski Domoljub in posebej spomnil, da je bil Gross kot delaven duhovnik cenjen že na Slovenskem in da se je njegova zavzetost še posebej izkazala med rojaki v Združenih državah.51 Pokopan je bil na samostanskem pokopališču opatije St. John‘s, Collegeville, Minnesota, kjer so grobovi več drugih benediktincev slovenske narodnosti, na primer opata p. Bernarda Ločnikarja ter dveh nje- govih nečakov, p. Florijana Ločnikarja in p. Julijana Ločnikarja, p. Jerneja Rajglja, p. Simona Lampeta, p. Romana Homarja in p. Vincenca Schifrerja; grobovi so še ohranjeni. Zaključek Anton (p. Severin) Gross, ki je bil prvih dvajset let duhovnik ljubljanske škofije, je nato deloval v ka- toliški skupnosti v Združenih državah Amerike, in to v času, ko se je izredno hitro povečevalo število priseljencev, tudi katoličanov, ki so narekovali usta- navljanje novih cerkvenih struktur. Ob njegovem prihodu je bilo ozemlje Severne in Južne Dakote ter Minnesote združeno v eno škofijo s sedežem v St. Paulu. Ob njegovi smrti je bilo na istem ozemlju ustanovljenih pet novih škofij. Bil je med voditelji škofije St. Cloud (apostolski vikariat od 1875, škofija od 1889), kjer je kot prvi misijonar po letu 1852 de- loval Franc Pirc. Bil je priča ustanavljanju novih be- nediktinskih meniških skupnosti in širjenju šolstva, ki ga je vodila ta skupnost. Deloval je predvsem v 48 Prim. Zgodnja danica 46, 14. 4. 1893, št. 15, str. 118, »Iz Ame- rike«. 49 Prim. Zgodnja danica 47, 30. 11. 1894, št. 48, str. 378, »Iz Amerike«. 50 Zgodnja danica 46, 22. 12. 1893, št. 51, str. 404, »Simon Lam- pe, Iz Amerike«. 51 Domoljub 6, 21. 12. 1893, št. 24, str. 293, »Prijor P. Severin Gross O. S. B.«. skupnostih evropskih priseljencev, ki jih je oskrbova- la opatija sv. Janeza, Collegeville, Minnesota, manj pa med indijanskimi plemeni, kar je bila njegova prvot- na želja pri odločanju za odhod v Združene države. Zadnja leta je bil kot prior tesen sodelavec rojaka p. Bernarda Ločnikarja, opata iste meniške skupnosti. Poleg nemško govorečih je pastoralno oskrboval tudi slovenske skupnosti, ki so se oblikovale v tem delu Minnesote. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 4, Škofijski arhiv Ljubljana 4 NŠAL 572, zapuščina Franc Pokorn ŽA (župnijski arhiv) Tržič, Matične knjige in Statusi animarum SJAA – St. John‘s Abbey, Collegeville Archives, file: Fr. Severin Gross OSB ČASOPISI Ave Maria Koledar, 1939. Catalogus cleri Dioecesis Labacensis, 1863, 1864. Der Nordstern (St. Cloud), 1877–1886. Domoljub, 1893. Ljubljanski škofijski list, 1902. Slovenec, 1886, 1902. Učiteljski tovariš, 1904. Zgodnja danica, 1871–1893. LITERATURA Coleman, Bernard in LaBud, Verona: Masinaigans. The Little Book. A Biography of Monsignor Joseph F. Buh, Slovenian Missionary in America, 1864–1922. Duluth: North Central Publishing Co., 1972. Friš, Darko: Ameriški Slovenci in Katoliška cerkev 1871–1924. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohor- jeva založba, 1995. Jaklič, Franc in Šolar, Jakob: Friderik Baraga. Celje: Mohorjeva družba 1968. Jaklič, Franc: Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci. Buenos Aires: Slovenska misijonska zveza, 1955. Kolar, Bogdan: Izvirne poteze delovanja misijonarja Franca Pirca. Dve domovini 18, 2003, str. 35–52. Kolar, Bogdan: Slovenci v vodstvu cerkvenih skup- nosti Združenih držav Amerike. Slovenski koledar 40, 1993, str. 257–265. Kolar, Bogdan: Slovenian members of religious or- ders in the United States as a link between the Catholic Community in Slovenia and in the Uni- ted States. Studia Historica Slovenica 15, 2015, str. 105–126. 842 2020BOGDAN KOLAR: TRŽIČAN ANTON GROSS: BENEDIKTINSKI MENIH V AMERIKI, 831–842 Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000. Ljubljana: Nad- škofijski ordinariat, 2000. Marković, Irena: Irenej Friderik Baraga – misijonar in škof med Otavci in Očipvejci. Celovec: Mohorjeva družba, 2017. McDonald, Grace: With Lamps Burning. Saint Jo- seph: Saint Benedict‘s Convent, 1957. Pirnat, Makso: Pripravniški tečaj v Idriji. Učiteljski tovariš 44, št. 17, 10. 6. 1904, str. 159–160. Trunk, Jurij M.: Amerika in Amerikanci. Celovec: sa- mozaložba, 1912. Zagorski zvonovi (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Družina, 2005. Zaplotnik, John L.: Very Rev. Severin Gross, O.S.B. Ave Maria Koledar 26, 1939, str. 52–64. Zylla, Paul J.: Diocese of St. Cloud. New Catholic Encyclopedia, 12. Washington: Catholic Universi- ty of America, 2002, str. 542–543. SPLETNE STRANI Cerar, Franc: »Vertin, Janez«, geslo v SBL (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi777157/) Lesar, Josip: »Andolšek, Andrej«, geslo v SBL (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi129062/) Lesar, Josip: »Klofutar, Leonard«, geslo v SBL (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi276811/) Lukman, Franc Ksaver: »Lavtižar, Lovrenc«, geslo v SBL (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi320231/) Mulaček, Ivan: »Gros, Severin«, geslo v SBL (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi217112/) Smolik, Marijan: »Tomazin, Ignacij«, geslo v SBL (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi703926/) Šlebinger, Janko: »Gross, Peter«, geslo v SBL (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi217368/) S U M M A R Y Tržič native Anton Gross: a Benedictine monk in America In the nineteenth century, there was no Bene- dictine monastery in the territory of present-day Slovenia. Those who wanted to join this monastic community could enter one of several abbeys in oth- er Austrian provinces. However, a group of Slovenes joined the Benedictine order in the United States of America, where two abbeys played a central role in the second half of the nineteenth century: St. Vincent in Latrobe, Pennsylvania, and St. John’s in Collegeville, Minnesota. Slovenes became monks in both. Anton Gross (fr. Severin on entering the monas- tery), a native of Tržič, became a priest of the Ljub- ljana Diocese. After having served for twenty years in parishes across the Slovenian territory, he decided to set out for the United States and become a mis- sionary there. His decision was largely influenced by Slovenes who had already worked among the Indi- an tribes (Bishop Frederick Irenaeus Baraga, priests Franc Pirc, Ignacij Tomazin, and others). With the help of his acquaintances who had joined the mo- nastic community of St. Benedict before him, Gross became a member of St. John’s Abbey in Collegeville, Minnesota. Too old to join the group of missionary monks active among the Indians, he devoted much of his time working among the European immigrants to the province of Stearns, Minnesota. For nearly twenty years, he provided pastoral care to German congregations while constantly also showing interest in his fellow Slovenian immigrants. In the Diocese of St. Cloud, Minnesota, he served as a parish priest and bishops’ associate. In the last years of his life, he was the prior of St. John’s Abbey and the clos- est associate of Abbot fr. Bernard Ločnikar, the first Slovene to have carried out the tasks of a monastic superior in the American Catholic community.