292
Politični pregled
Evropske spletke
Po sporazumih v Rimu in Londonu se je angleško-francosko-italijanska zveza manifestirala na konferenci v Stresi in v njenem znamenju se je na aprilskem zasedanju sveta Zveze narodov sprejela resolucija, ki obsoja Nemčijo, ker je z ustanovitvijo redne vojske enostransko prelomila določbe ver-sajske mirovne pogodbe. Toda že takrat je bilo videti, da pri Stresi ne bo ostalo, kajti poudarjena je bila želja po pogajanjih in sporazumu z Nemčijo. Jitii glede na dogodke, ki so sledili, danes lahko rečemo, da se je s Streiso končalo eno razdobje letošnjega evropskega političnega snovanja in začelo drugo, ki ju pa obe označuje vztrajno stremljenje, da se evropske države pod vodstvom štirih velikih sil tesno povežejo med seboj za boj proti skupnemu sovražniku na vzhodu Evrope in za porazdelitev velikanskih zemeljskih predelov izven Evrope med evropske velike sile. Vendar je razvrstitev v skupno bojno črto težka in do danes se še ni posrečila. Evropske velike države se znova prerivajo med seboj in sklepajo nove načrte in dogovore.
Potem ko je Nemčija vse prve mesece letošnjega leta nadaljevala z oboroževanjem in ustanavljala redno vojsko, hkrati pa odklanjala vse sporazume, da je bilo vsemu svetu očitno njeno pripravljanje za vojno, se je pokazala potreba, da se poudari miroljubnost Nemčije in njena pripravljenost, pomagati pri ustvarjanju evropskega miru. Tako je vodja nemške države 21. maja sklical nemški državni zbor, da mu o priliki ustanovitve nemške vojske poroča — pa bolj zaradi tujega sveta kakor njega samega — o smernicah nemške politike. Hitlerjev govor je bil prepoln gesel o miru in složnem mednarodnem sodelovanju, toda bolj prepričevalni so bili tisti odstavki, ki so jasno razodeli prave zavojevalne namene Nemčije. V začetku svojega govora je Hitler označil težki gospodarski položaj, ki mu vidi vzrok v štiriletni veliki vojni in versajskem miru, ki je zavrl razmah Nemčije, tako da ima nemška država danes preveč ljudi, ki ne more nikamor z njimi, poleg tega pa ji manjka hranil in surovin in mednarodnih tržišč, ker so ji po vojni vzeli obsežne dežele in kolonije. Na te ugotovitve je navezal Hitler svoj zunanjepolitični program: od Francoske nima Nemčija nobenih terito-rijalnih zahtev in zato želi z njo prijateljskega razmerja; Angleški priznava prvenstvo na morju in zahteva zase le 35% njene pomorske moči, na kontinentu pa pravico, da sama skrbi za svojo varnost, zato ne bo odstopila od svojega sklepa z dne 16. marca, glede Avstrije odklanja pogodbo o nevme-šavanju, dokler se mednarodno ne opredeli pojem nevmešavanja, kajti na-rodnosocialistični prevrat v Avstriji se vendar ne bi mogel šteti za nemško vmešavanje; v nobenem primeru pa ni Nemčija voljna skleniti kakršenkoli dogovor z Litvo in s Sovjetsko zvezo.
Razumljivo je,  da je Angleška  ugodno  sprejela  govor  vodje nemške države, ker je videla v njem poudarjeno ost, ki jo tudi sama ostri vsa leta
po vojni — proti Sovjetski Zvezi. Poleg tega ji Nemčija prepušča odločilno* vodstvo v pomorski oborožitvi, Angleška pa je zadovoljna s tem, da se na kontinentu razvije sila, ki bo kos Francoski in ki tej onemogoči premoč v Evropi. Letalsko vojno moč Nemčije, ki bi utegnila ogrožati Angleško, pa je treba uporabiti tako, da ne bo nevarna britanskemu otočju. To naj se določi v letalskem nenapadalnem paktu, čigar osnutek se je sklenil že na februarski angleško-franeoski konferenci v Londonu in o katerem se vršijo zdaj živa pogajanja med Angleško in Nemčijo. V kratkem se bodo začela angleško-nemška pomorska pogajanja. Možnost pogajanj in sporazuma z Nemčijo sta spoznali tudi Francoska in Italija. Saj bi Francoska neizmerno rajši imela sklenjeno pogodbo z Nemčjo kakor pa s Sovjetsko Zvezo in pomeni sklenitev francosko-sovjetskega pakta v bistvu le pritisk na Nemčijo, naj nekoliko popusti in si omogoči sporazum z drugimi velikimi silami. Hitler pa je tudi laskal Francoski prav z namenom, da jo odvrne od Sovjetske Zveze. Italija je z; zadoščenjem ugotovila, da Hitler ni govoril o priključitvi Avstrije, in je v tem videla možnost, da se glede Avstrije pogovori naravnost z Nemčijo, kar bi pomenilo neprimerno večje poroštvo za varstvo njenih severnih meja kakor le dogovori z drugimi državami. Vse kaže, da bo do italijansko-nem-škega sporazuma kmalu prišlo. Avstrija sama je bila tudi zadovoljna s Hitlerjevim govorom, ker je poudaril, da se Nemčija noče vmešavati v avstrijske zadeve, in avstrijski kancelar je celo soglašal s Hitlerjem, da je treba opredeliti pojem nevmešavanja. Na drugi strani pa je Nemčija sama po Hitlerjevem govoru pokazala živo delavnost: vladam v Londonu, Rimu in Berlinu je poslala razne predloge o vprašanjih, ki so na dnevnem redu, poleg tega je začela z gospodarskim prodiranjem v jugovzhodno Evropo s tem, da je sklenila trgovinsko pogodbo z Romunijo, ki ji utegne slediti tudi politična preusmeritev romunske politike, in da je ponudila Bolgariji denarno pomoč za zgraditev železnic.
Hitlerjev govor, ki je imel odkrito ost na vzhod proti Litvi in Sovjetski Zvezi, je povzročil zbliževanje velikih evropskih držav. Ob tej priliki se je spet pokazal pravi obraz njihove politike, ki se ne bo nič izpremenil, četudi bo morda prišlo do novih nesporazumov. Do teh utegne priti, brž ko se sporazumeta Angleška in Nemčija. Pri tem bi bila nekoliko odrinjena Francoska, ki ji je Angleška vsa povojna leta ovirala neomejen razmah na evropskem kontinentu prav s tem, da je na tihem podpirala oboroževalno politiko Nemčije. Zdaj bo Angleška podpirala Nemčijo tudi v tem, da bo le-ta skušala razbiti francoski zvezni sistem. To bo' trajalo vse dotlej, dokler se ne bo Nemčija Angleški spet zazdela nevarna. Taka je pač politika kapitalističnega sveta.
To se je v žarki luči pokazalo glede Abesinije. Sredi sporazumevanja in zbliževanja med evropskim silami, ko se je zdelo, da je prišel trenutek za vlado štirih, se je pojavilo novo nesoglasje, to pot med Angleško in Italijo zaradi abesinskega vprašanja. Ta konflikt je tem vidnejši, ker sta veljali Angleška in Italija že od konca prejšnjega stoletja prav do letos za tesni zaveznici. Še na konferenci v Stresi se je posebej poudarilo anigleško-italijansko zavezništvo. Kaj je torej bilo osnova temu zavezništvu in zakaj je prišlo do preloma?
Med tem ko se britanski imperij razteza v velikanskih razdaljah pokrajine od pokrajine preko vseh kontinentov, da vzdržujejo zvezo med njimi le pomorska potai v senci dobro utrjenih mest in prehodov ter ladij, tvorita francoska in italijanska kolonijalna posest lepo zaokroženost s svojima državama, ki ju obe loči od njunih kolonij  isto Sredozemsko morje. Skozi to morje
293
pa drži tudi angleška cesta na vzhod. Francoska in Italija tekmujeta za premoč nad Sredozemskim morjem in ta tekma je v prid Angleški, ki jo še pospešuje s tem, da podpira Italijo v boju proti naraščajoči moči ^Francoske, enako kakor podpira na kontinentu Nemčijo. Angleško-italijansko zavezništvo je nastalo že ob koncu prejšnjega stoletja ob bregovih Rdečega morja, na mejah Abesinije, kjer je z Angleško uspešno tekmovala Francoska. Takrat je Italija s podporo Angleške dobila v Abesiniji prva ozemlja. V začetku našega stoletja pa se je pojavil v Abesiniji nov tekmec — združeni Nemčija in Avstro - Ogrska. Takrat so dotlej nasprotujoče si države, na eni strani Angleška in Italija, na drugi strani Francoska, sklenile sporazum (leta 1906.) o izkoriščanju Abesinije, da bi onemogočile Nemčiji in Avstriji prodiranje v to deželo. Ta sporazum je imel svojo življenjsko upravičenost tako dolgo, dokler sta živeli velika in močna Nemčija in Avstrija. Po porazu Nemčije in po razpadu Avstrije je oživelo v Abesiniji staro nasprotje, prav tako kakor v Evropi. Abesinija se je po vojni naslonila na Francosko, ki je to zadnjo afriško samostojno državo privedla leta 1923. v Zvezo narodov ob najhujšem nasprotovanju Angleške in Italije. Ti dve sta leta 1925. sklenili pogodbo o prijateljskem sodelovanju v Abesiniji, nad katero prepušča Angleška izključni vpliv Italiji, ker je le-to hotela odvrniti od vzhodnih obal Sredozemskega morja in Arabije. Pridržala si je le izključno pravico do visokega Nila in jezera Tana.
Ko je nastala v Evropi nemška nevarnost, sta Francoska in Italija opustili za čas svoje spore v Sredozemskem morju in v Afriki ter se sporazumeli za ceno nekaterih ozemelj, ki jih je Francoska odstopila Italiji. S temi pa se je rodilo povsem novo razmerje sil: Francoska in Italija proti Angleški. Angleška se je začutila ogroženo v Sredozemskem in Rdečem morju, kjer je bila v premoči prav zaradi fancosko-italijanskih nasprotij. Zato je razumljivo, da je Angleška s precejšnjo odločnostjo nastopila proti italijanskemu zavo-jevanju, seveda zelo previdno, ker vendar ni hotela, da bi Italija postala njena nasprotnica. Zanimivo je, da si Francoska ni prizadevala odvrniti Italije od vojnih priprav v Abesiniji, nasprotno, v krogih francoskega zunanjega ministrstva so celo naglašali pravico Italije, da se okoristi v Abesiniji. Sicer se je na majskem zasedanju sveta Zveze narodov dosegel po posredovanju Angleške sporazum med Italijo in Abesinijo, da bo medsebojne obmejne spore razčistilo posebno italijansko-abesinsko razsodišče, toda če presodimo razvoj abesinskega vprašanja in razvoj držav, ki so v Abesiniji prizadete, zlasti Italije, od preteklega stoletja sem, smemo z gotovostjo reči, da do sporazuma med Italijo in Abesinijo ne bo prišlo, ker Italija hoče vojno. To, da je do jeseni odvrnjena nevarnost spopada, ni toliko zasluga angleškega posredovanja kakor najbrž želja Italije, da se ta čas še bolj zavaruje v Evropi — zato razgovori z Nemčijo, in se še bolj pripravi v Abesiniji.
Trenutno italijansko-angleško nasprotje pa se bo dotlej že poravnalo. O tem smo lahko prepričani, kajti nobena evropska država ne bo hotela tvegati spopada z drugo. Saj hočejo vse štiri države vendar isto — porazdelitev oblasti v Evropi tako, da ne bo nobena v premoči nad drugo, temveč da bodo enotne zaradi drugih smotrov, ki jih imajo pred seboj. Alfred Fabre-Luce je že pred nekaj meseci zapisal: „Naša naloga je v vsakem primeru, da vodimo razgovor v miru in si vzamemo potrebni čas, da se mirno igramo vsi z vsemi, da vselej pustimo odprto možnost zbližanja z Nemčijo in da napravimo iz potrebe po> ruski zvezi element odločilnega pritiska, ki bo privedel
294
Nemčijo v mednarodni sistem. V vsakem trenutku in celo potem, ko je sklenjen, mora vzhodni pakt po možnosti biti nedotaknjen v splošnem sistemu, v katerem bo izgubil svojo ost. To je sredstvo, da varujemo z njim stik z britanskim mnenjem. Zato je to najboljši način, ohraniti mir in pripravljati vojno" — proti Sovjetski Zvezi seveda. To je načelo, ki vodi v bistvu vse velike sile, ki se pač dobro zavedajo, da Sovjetska Zveza ne bo napadalka. Ideja intervencijske vojne še živi in se z vsemi sredstvi nanovo poživlja in pospešuje. Zunanjepolitični dogodki zadnjih mesecev in zlasti zadnjih tednov v svoji osnovi in bistvu glasno pričajo o tem.                      Albert   Kos.
Polemika
Puhel izvinek. — članek .Kakršna preja, tako bo platno', ki ga je prinesla zadnja številka .Sodobnosti' sem zaključil s stavkom: „Vse vendarle še ni naprodaj!" Revija ,Misel in delo' na ves moj članek ne ve odgovoriti drugega in nič tehtnejšega, kot da na drugi strani platnic 9. štev. natisne sledeče besede: „ ,Vse vendarle še ni naprodaj!' Tako se glasi zaključni stavek uvodnika „izpod peresa ga." S. Lebna, odgovornega urednika, v »Sodobnosti" III./5. 1935, str. 202; na zadnji strani platnic te neodvisne slovenske revije pa čitamo oglas: ,,Za škole i zvanja prvorazredni risači papiri.. ."
Izvinek, gospodje, je puhel in. .. besede rajši ne zapišem. Mar vam je res šele treba razlagati, kaj se pravi, biti naprodaj?' Tvrdka Piatnik je upravi Sodobnosti poslala denar in ploskanico za oglas. In kaj jie neodvisna slovenska revija Sodobnost dala tvrdki Piatnik za ta denar? Zadnjo stran platnic. Mar se je zaradi oglasa, ki ga je plačala tvrdka, v čemersibodi le za senčico spremenila smer revije? Kaj so za ta denar ljudje okoli Sodobnosti prodali svoje prepričanje, svoj nazor, svojo> vero, svojo pošteno misel? Kje je v Sodobnosti en sam stavek, ki bi uvajal tako kupčijo? In to, le to, se pravi biti naprodaj, če za denar, za službo, ali pa iz strahu, da ne bi izgubil, kar imaš, zatajiš svojo pravo misel, tilnik ukloniš, greš in storiš, kar ni po tvojem prepričanju in vesti.
Popolnoma drugače pa se glasi pesem o terorju, ki je z njim orala dr. Kramerjeva politična skupina, ko je neomajno vladarila po Sloveniji. Ljudi, ki so po svojem najglobljem prepričanju imeli politično delovanje te skupine za pogubno slovenstvu, je ta skupina metala iz služb, predevala v pokoj, jih brez utemeljitve prestavljala, če niso marali ukloniti tilnika in delati proti svojemu prepričanju. Stori, kakor ti velevam, ali pa boš ob službo! Taka je bila alternativa, pred katero je dr. Kramerjeva skupina postavila prenekaterega slovenskega intelektualca, da o drugih stanovih niti ne govorim. Ali je taka alternativa prisilna kupčija ali ni?
Uredniki revije ,Misel in Delo', dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, dr. Stanislav Š. Lapajne in dr. Alojz Zalokar so bili in nemara so še pripadniki dr. Kramerjeve politične skupine. Ti uredniki so javni delavci. A kdaj so protestirali piroti omenjenim terorističnim metodam? Kaj so storili, da bi se ne izvrševale? Če so bili proti terorju, zakaj niso tega nikoli povedali, marveč, molčali kot grob? In ljudje, ki so javni delavci, pa so molčali na teror lastne politične skupine in ga morebiti celo odobravali, imajo še pogum, izdajati revijo in nanjo zapisati ,kulturna in socialna revija'. Res lepa kultura, prekrasna socialnost!                                                                          S.   Leben
295