SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
RAZPRAVE
Boris Paternu. Avantgardizein v navzkrižju struktur.........241
Martina Orožen, Oblike z deležnikom na njt in s se v tekstih 18. (in 19.)
stoletja.........................273
Darko Dolinar, Thomas Mann in slovenska javnost.........293
OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO
Franc Jakopin, V. V. Martynov, Slavjanskaja i indoevropejskaja akko-
modacija........................517
Boris Paternu, Nova razprava o Goetheju pri Slovencih........323
Vatroslav Kalenič, Primerjalna slovnica slovanskih jezikov Stjepana Ivšiča 327
Helga Glušič, Lino Legiša, V ekspresionizem in novi realizem.....330
Janez Rotar, Dimitrije Vučenov, O srpskim realistima i njihovim pret-
hodnicima........................531
Oton Berkopec, Ivan Cankar v čeških prevodih in v luči češke publicistike
do konca leta 1918....................340
Jože Rajhman, Admontska »Biblia saerac.............351
CONTENTS
ARTICLES
Boris Paternu, Avantgardistu in contradiction with structures.....241
Martina Orožen, The forms in participle in n/t + auxiliary and the forms
with se in the texts of 18th (and 19th) century..........273
Darko Dolinar, Thomas Mann and the Slovenes...........293
REVIEWS — NOTES — REPORTS - MATERIAL
Franc Jakopin, V. V. Martynov, Slavjanskaja i indoevropejskaja akko-
modacija (Slavonic and Indoeuropean Accomodation).......317
Boris Paternu. New study concerning Goethe with the Slovenes .... 323 Vatroslao Kalenič, Comparative grammar of Slavonic languages by Stje-
pan lvšič........................327
llelga Glušič, Lino Legiša, V ekspresionizem in novi realizem (Into expressionism and new realism)..................330
Jane/. Rotar, Dimitrije Vučenov, O srpskim realistima i njihovim prethod-
liicima (About the Serbian Realists and their forrunners).....334
Oton Berkopec, Ivan Cankar in Czech translations and in the presentation
of the Czech periodical press 1914—1918............340
Jože Rajhman, "Biblia sueru" from Admont............351
UrednUki odbor: France Bcrnik, Vutroslav Kalenič, Boris l'alcrnu (glavni urednik zu literarne vede), Fran Petri, Dušun Pirjcvcc, Jakob Riglcr, Jože Toporišič (glavni urednik zu jezikoslovje) Odgovorni urednik: Jože Toporišič
Naročila sprejemu in časopis га/pošilja : Založba Obzorja, 62 001) MuriboV, Partizanska Zu založbo Jože KoSur
Natisnila: Tiskarna Ljudske pruviee v Ljubljani
»
Editorial Hoard: France Bernik, Vutrosluv Kalenič, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jukob Bigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics)
Editor: Jože Toporišič
Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62 000 Maribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by: Tiskarna Ljudske pruviee, Ljubljunu
UDK 82.08 Boris Paternu
Filozofska fakulteta, Ljubljana
AYANTGARDIZEM Y NAVZKRIŽJU STRUKTUR
Študija raziskuje sodobno slovensko avantgardno književnost in v njej odkriva hkratno delovanje dveh nasprotnih oblikovalnih načel. Z ene strani se uveljavlja horizontalno strukturiranje, ki v vseh miselnih in izraznih plasteh literarnega dela ukinja hierarhične sisteme. Z druge strani pa v ta proces, ki književnost spreminja v nevtralni verizem ali nevtralno igro, nenehoina posegajo postopki, ki v vseh plasteh ustvarjajo hierarhično urejene protistruk-ture. Ta interakcija, ki ustvarja svojevrstne hibridne tvorbe avantgardizma, je prikazana ob zborniku Katalog 2 (1970).
In the contemporary Slovene avantgardist literature there exist two opposed principles of creation. On the one hand we have the horizontal structuring which on all levels of thought and expression of a literary work negates hierarchic systems. On the other side, this process — which is turning literature into a neutral verism or neutral play — is constantly affected by procedures which on all levels create hierarchically built anti-structures. This interaction which creates peculiar hybrid creations of the avantgardisin is outlined on the example of the review Katalog 2 (1970).
Težko bi našli publikacijo, v kateri bi se pojavi sodobnega slovenskega avantgardizma pokazali v 'tako strnjeni in izraziti podobi, koit se je to zgodilo v zborniku Katalog 2, ki je izšel sredi leta 1970.1 Nekatera znamenja kažejo, da gre za dokončno samopotrdiitev smeri, ki se je na Slovenskem opazneje pojavila nekako sredi šestdesetih let in ima za sabo že vrsto osebnih iin skupinskih nastopov. Od prvih sta med majpomemb-nejšimli izid Šalamunove pesniške zbirke Poker leta 1966 in izid Šeligove proze Triptih Agate Schmarzkobler lela 1968.2 Med vidnejše skupinske nastope pa sodijo: javni predlog tez in program za ustanovitev revije Katalog leta 1967;3 vrsta pesniških publikacij in nastopov tako imenovanih OHO-skupine in 441-skupine ; izid prvega Kataloga pod streho
1 Katalog 2. uredili Rudi Šeligo, Iztok Geister, Tomaž lirejc, Tomaž Šalamun, Rastko Močnik, zbirka Znamenja 11—12, ureja Dušan Pirjeoec, založba Obzorja, Maribor 1969 (natisnjeno junija 1970).
'' Tomaž Šalamun, Poker. Samozaložba. Ljubljana 1966. Rudi Šeligo. Triptih Agate Schmarzkobler, zbirka Znamenja 5, ureja Dušan Pirjeoec, založba Obzorja, Marilnir 1968 (natisnjeno decembra 1968).
:l Teze o »Katalogu«, reoiji za literaturo in umetnost, Naši razgledi 18. nov. 1967, str. 6%.
16 Slavistična revija
revije Problemi leta 1968;4 in nazadnje izid Kataloga 2, ki pomeni doslej najbolj samostojen iin celovit skupinski nastop nove smeri. Nekoliko drugačna pota uveljavljanja si je v istem času izbirala avantgardna slovenska dramatika. To pa ni v zvezi samo z njenimi drugačnimi uveljavitvenimi pogoji in najbrž tudi ne samo z opazno generacijsko razdaljo, ki v glavnem obstaja med novodobnimi pisci te in drugih zvrsti. Vse kaže, da je naša dramatika s svojim notranjim ustrojem močneje pripeta na določene idejne probleme in konflikte, kot sta pripeti lirika in proza, in da ji ta njena lastnost ne dopušča naglega prehoda ali razpustitve v svobodo nevezanosti. Tako najbrž nii samo naključje, da Katalog 2 nima prispevkov s tega področja, temveč je omejen na pesništvo im pripovedništvo, ki se jima nato pridružijo prispevki (notranje še manj vezanega) likovnega avantgardizma in njegovih javnih nastopov, vse od beograjskega ВI TE F v letu 1968 do likovnih razstav pesnika Tomaža Šalamuna v Kranju leta 1969.
Toda tudi brez primerov iz dramatike so lastnosti proze in poezije, ki ju prinaša Katalog 2, toliko dozorele, razvidne in simptomatične, da omogočajo že Tazmeroma zanesljivo ugotavljanje nekaterih temeljnih znamenj novodobne slovenske književnosti.
V jedro problema nas postavi že uvodna Šeligov а proza Odgovori in baterije.5 Ustroj te proze je nenavadno izrazit, tako da so njena globlja motivacijska gibala razmeroma preverljiva v vseh plasteh dela, od zgodbe iin ideje do stavčnega ustroja in slovarja l>esed.
Šeligova zgodba niti ni zgodba v tradicionalnem pomenu besede. Saj nima zaporedja vzročno povezanih dogodkov, ki bi si sledili od nekega jasno postavljenega začetka v vse bolj zapleteno sredino in se naposled iztekli v pregleden ter bolj ali manj zaključen konec. Pred nami je predvsem podroben zunanji opis neke mlade natakarske uslužbenke pri njenem čisto vsakdanjem delu, ko s svojima rokama, krpo in hojo postori vrsto opravil okoli mizic, stolov in senčnikov nekega mestnega gostinskega lokala. V zaporedju njenih gilx>v,' kretenj in storitev, ki jih pisatelj popisuje zelo pazljivo, na prvi pogled ni nikakršnega opaznega reda. ni nobenega pravega začetka, sredine ali konca. Dekle najprej »z obema rokama naglo zgane po ploskvi mizice«, nakar sledi še množica podobnih opravil, dokler na koncu ne »sežejo >njene roke tja gor po držaju« velikega senčnika »ose do visokega jeklenega
' Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo, št. 67—68, julij-avgust 1968, ureja uredn. odbor Iztok Geister, Niko Grafenauer... itd., izdaja CKZMS in UOZŠJ v Ljubljani.
5 Rudi Šeligo. Odgovori in baterije. Katalog 2. str. 6—13.
peresa in malo zarjavelega zabiča«, cla spuste napeto platno. Vrstni red njenih opravil hi bil lahko, tako se vsaj zdi, obrnjen ludi v nasprotno smer, od spenjanja senčnika do početja rok na mizici, brez bistvenih posledic za povednost gradiva. To pa poni eni, da pred seboj nimamo več zgodbe, ki bi imela jasno razviden, hierarhično urejen ustroj delov, temveč le tok dogajanja brez opazneje zaznamovanih vzponov in zarez, brez nadrejenih in podrejenih leg. Če bi o klasični zgodbi lahko rekli, da je strukturi rana vertikalno, bi o tej mogli reči. da je strukturirana horizontalno, v svojo vodoravno neskončnost. Ta neskončnost je omejena samo s tehniko prostora in časa, pa z ničimer drugim. In res Šeligova zgodba na prvi pogled ni kaj drugega kot časovno in prostorsko zamejen, kratko odmerjen izsek iz vsakdanjega dopoldanskega urnika nekega gostinskega dekleta. Imamo vtis, da se ne bi zgodilo prav nič novega in bistvenega, tudi če 'hi avtor razširil ta pripovedni izsek, porasla bi samo količinska gmota stvari An opravil, časa in prostora.
Če je vse to res, potem je v Šeligovi prozi na delu neka precej daljnosežna strukturalna lastnost, ki ne more zadevati samo zgodbe in njene ureditve, pokazati se mora tudi še kje drugje in z drugimi znaki.
Njeno naslednje najbolj zaznavno področje se nam razkrije v jeziku pripovedi. Posebnost Šeligovega pripovednega prikazovanja dekletovih opravil je, da ni členjeno. Členjeno ni niti v poglavja niti v odstavke, in kar je najbolj opazno, niiti v stavke. Vse je en sam stavek (dolg sedem strani) in tudi ob svojem nehanju se ne končuje s piko, konča se brez kakršnegakoli ločila sploh. Ta dolgi stavek je sicer navznoter nenehoma členjen v mnoge samostojne stavke ali v odvisnike različnih vrst in leg, ki so ločeni tudi z vejicami, vendar taka členitev ni nikjer ostreje zarezana s pravo stavčno pavzo, zaznamovano s piko. Tako se celotna gmota stavkov v resnici ne premakne iz svoje enotne osi in lege, ostaja v glavnem premočrtna, potekajoča po eni sami neskončni ravnini sporočanja, ki jo seka spet samo tehnika nujne prostorske in časovne omejitve. Tudi Šeligova pripoved sc razkrije kot struktura, ki je kljub vsem notranjim izraznim trepetom v bistvu vodoravna: brez vidnejših pomenskih vzponov in padcev, brez izrazito zaznamovanih glavnih in stranskih con, brez odločnejših zarez v gmoti gradiva, brez prestave v enakomerni hitrosti sporočanja. Skratka, to je pripoved, ki izključuje klasično hierarhijo členjenja iin tako rekoč splošči vse jezikovne vertikale v horizontalo enega samega, brezbrežnega stavka.
Ukinjanje hierarhičnega ustroja pripovedi se pokaže še v neki njeni lastnosti. In sicer v ukinjanju avtorjeve vsevednosti, ki je v klasični prozi tako suvereno obvladovala vse stvari, dogodke i.n osebe, obvlado-
vala celo bralca samega. Pisatelj zdaj preneha biti bog svojega lastnega kozmosa. Sam več ne ve vsega o stvareh, dogodkih in osebah, ki jih postavlja pred bralca, postaja negotov, dopušča več resnic .in dvomi o svoji vednosti. Zato njegovi stavki niso več samo ugotavljajoči in trdiilni, temveč tudi dopustni, pogojni, dvomeči in nevedni. Šeligo jih pogostoma uvaja s prislovi ali glagoli domnevanja in ugibanja: mogoče, nemara, lahko da, se zdi, ni uide t i jasno itd. Ali pa jih uvaja s členom približnega oz. primerjajočega označevanja: kot da. To pomeni, da pisatelj izgublja nekdanjo privzdignjeno in vse vidno, od zgornjo ali vertikalno perspektivo, njegov pripovedni položaj oziroma opazovalna točka se spušča med stvari, dogodke in osebe same, posega v gmoto življenjskega gradiva, se »plošča v čisto horizontalno, zemeljsko, približno vednost o ljudeh in stvareh. To usodno spremembo pripovednega položaja lahko preverjamo še ob nekaterih drugih znakih, na primer ob pisateljevem ravnanju s prostorom in časom. Kakor hitro njegovo opazovanje in pripovedovanje zdrsne z vsevidnega razgledišča in se spusti v neposredno bliixino stvari in ljudi, ko se tako rekoč prilepi ob življenjsko gradivo, je neizogibno, da tudi prikazovanje prostora in časa izgubi perspektivno razdaljo iin kompozicijo, to se pravi hierarhično urejenost med »tu« in »tam«, med »zdaj« in »nekoč«, med »blizu« iin »daleč«. Z neodmak-njenega razgledišča je možno predvsem samo »tu« in »zdaj« in »blizu«. V besedilu najdemo na primer tale popis prostora:
kot da je vodoraven ml od leve proti desni na tem malem prostoru, ki je celo malo privzdignjen, in jili je 15.86'/o do skrajno desne, ko prostora že niti več ni
Možen je samo realno prisoten prostor iin realno prisoten čas. pa še to predvsem v tehniki izsekov.' In tako v Šcligovi poeziji tudi je. Prostor in čas dogajanja sta brez kompozicije, ki bi bila urejena v sklenjeno pripovedno perspektivo. Sta docela »fizična« pojava, ki se jima pripoved podreja. To uikiniiev perspektivne razdalje lahko preverjamo ob dejstvu, da bi se količina dogajanja, ki jo vsebuje pripoved, 'lahko resnično zgodila v približno istem času, kot ga porabi avtorjeva pripoved ali mi z branjem pripovedi. Tudi prostor dogajanja je en sani in telesno
0 Tudi v tisti moderni prozi, kjer deluje sistem svobodnega spominskega ali psihološkega asociiranja, ki poljubno gospodari s prostorom in časom (n.pr. Bloom ali Mölly v Joyceooem Uliksu), gre v resnici vedno za popolno pose-danjenje vsakega drugega časa in zu popolno približanje vsakega drugega prostora. Vendar teh mehanizmov psihološke dinamike, ki pomenijo neke vrste agonijo vsevednega pripovednega položaja, bolj točno, pomenijo ukinjanje hierarhične perspektive ob še vedno prisotnem ali celo močneje vznemirjenem |h)seganju v več prostorov in časov, v obravnavani Seligovi prozi ni več.
obvladljiv, se pravi, da bi ga v resničnosti lahko vidno in slušno zaznali v približno enakem času. enakem zornem kotu i.n v enaki meri kot v pripovedi. Skratka, med realnim časom in prostorom ter med pisateljevim izmišljenim, literarnim časom in prostorom ni bistvene razlike ali razdalje. Obe kategoriji se bližata, pokrivata, sploščaita v eno samo. kar pomeni, da obstajata brez vmesne perspektivne razdalje, brez hierarhične predelave.
In če je vse to o Šeligo vi zgodbi An o njegovem načinu pripovedi res, mora isti strukturalni zakon obvladovati ituidi še druge plasti dela. Na primer označevanje oseb, stvari in položajev.
Že prvi pogled v tako imenovano morfologijo označevanja razkrije posebnost, da se Šeligo izogiba antropomorfiziranja, torej imenovanja in prikazovanja reči ali pojavov skozi psihološko optiko, ki smo je tako vajeni iz klasične proze.7 I o najprej ugotovimo pri opisovanju glavne in edine osebe. Še.ligovo označevanje je izrazito zunanje, kot bi gibe, kretnje in početja njegove osebe spremljala leča filmske kamere, ki zelo od blizu lovi zunanje izseke, ne pa oko razmišljajočega ali čutečega pisatelja, ki bi hotel prikazovati človekovo notranjost.8 Poleg tega p ri svojem označevanju najčešče uporablja take besede An njihove zveze, ki so čim dlje zunaj psihološke ali subjektivne izraznosti: nenehoma označuje z besedami, ki sodijo v eiksaktno in objektivist,ično območje fiziologije, fizike, matematike, geometrije, tehnike, potrošniškega blago-znanstva in drugih slovarjev sodobne civilizacije. Y tako. poudarjeno zunanje, brezosebno in do kraja veristično označevanje z besedami, zajetimi z »interdisciplinarnega« področja fiziologije in geometrije, nas uvede že začetek pripovedi:
Najprej in daleč naprej ima dve roki. ki ji rasteta navzven, a sta povešeni, tako da je telo celo malo sklonjeno k njima, ali kot da roki rasteta od tam, kamor sta sklonjeni in v nekaterih trenutkih celo upeijeni, v telo, ki je
7	Izraz uporabljam tu po t.i. morfološki šoli« (G. Müller, II. Oppel), ki je svoje raziskave literarnih del opravljala ob analizi pisateljevega izbiranja in izpuščanja snovi, le da pojem uporabljam v nekoliko širšem pomenu, zato ker ga prenašam tudi na druga področja literarnega oblikovanja, tn na primer na sistem označevanja.
8	Že morfološka šola je bila pozorna do tistega, kar je pisatelj opuščal. Še bolj izostreno je ta problem označila strukturalna dialektika. j. M. Lotman je zapisal celo naslednjo misel: Odstopanje od prikazovanja ene strani predmeta ni manj bistveno kot prikazovanje drugih (strani predmeta)«. {Lekcii po strukture, poetike. Brown University Reprint V, Providence, Rhode Island 1968, str. 21).
nagnjeno, kot da ju njuna rast veže vase in naprej, rasteta, frizura pa je v filmu, tako sklenjena, čeprav je tudi sklonjena in je navzdol, da ne gre nikamor, in tam spodaj, kamor rasteta roki od zunaj v telo, se to telo med ramenoma v dihanju premetava ven in noter in širi tudi dolge mišice pod pazduhama, da se obloga tafta širi in iskri v soncu
Celo opis obraza in oči, nekoč glavnih nosilcev duševne oznake in prevodnikov duhovne vsebine prikazanih oseb, je tokrat poudarjeno n«psihološki in neglobinski, spremenjen po večini v podrobno, necelovito in razčlenjeno navajanje samih fizioloških znakov:
ostaja ravna črta pristriženih las na čelu, ki grejo kostanjevo iz temena lobanje v neizbrazdano in nepopisano čelo, pri miru in nepoškodovano malo nazobčana, kot da je kakšen glavnik ali mala žaga brez loka in ročaja, oči pa zmeraj malo zaostajajo za smerjo opletanja obraza, kot da niso tako nagle, kot da se malo lepijo na mize vse naokrog, ki silijo vanje, tako da z vsako strani pridejo najprej razgaljene beločnice kot belo modi i ponjavici, zenici s sivo zeleno piko v svojem žrelu pa se potem, kasneje in potem za-režeta vanju in skoraj nič ne poteče, ko ostaneta spet sami in so beločnice že na drugi strani, ostaneta sami z vekama in kožicami, ki so zrasle v ostre kotičke, kot da dostikrat ležeta lici gor pod čelo. ker grejo usta spodaj narazen, in se potem oči in vse okoli njih ravna v sploščeno črto, znotraj katere se potem zrkli kopljeta v mokroti isker
Oči sploh nimajo svoje barve, temveč imajo barvo, ki jo določajo stvari, predmeti in pojavi okoli njih. Zato so to sivo zelene oči, ki imajo o sebi špricanje zelenih valoo Save in lesk, kii jim ga daje gladina zelene mizice pod njimi. Oči tudi niso samostojen organ dojemanja, delujejo tako, kot da se malo lepijo na mize vse naokrog, ki silijo vanje. Y skladu z nepsihološko ali celo pTotipsiihološko usmerjenostjo te proze so tudi nadaljnja razmerja, ki obstajajo v morfološkem ustroju označevanja. Ni naključje, da Šeligo začenja s popisovanjem rok, telesa in mnogih podrobnih zunanjih lastnosti vse do prstov in členkov na rokah, da pa šele za to množico kot po naključju nametanih in ločenih telesnih znakov omenja oči, obraz in naposled čisto mimogrede tudi imé glavne »junakinje«: Milena. Tradicionalni red uvajanja, predstavljanja in označevanja glavne osebe je s tem temeljito razdrt, celo preobmjen: bolj ali manj slučajni telesni znaki so na prvem mestu, obraz in osebno ime pa prihaja na vrsto šele nekje daleč za njimi, se nato "spet izgublja, dokler naposled ne potone za opravili telesnih gibov, ob katerih se pripoved izteče v svoj nedokončani konec.
. Nad vse značilno je tudi razmerje med predmeti in človekom v tej prozi. Y viidno ospredje se pomika množica vsakdanjih predmetov in stvari s svojo skrajno otipljivo, natančno in podrobno obstojnostjo, tako
da človek sani začne izginjati v njej. Ze prvo dekletovo delovno početje je nekaj, kar se pogreza in rtone v obdajajočo jo predmetnost:
nanagloma pomežikne z obema vekama in vse mišice nad ličnicama zaplešejo in potem z obema rokama naglo zgane po ploskvi mizice, ki dobi svetle zelene črte, iki se v svetlih snopih, med katerimi je podlaga, pravokotno križajo, med naglimi prsti, ki imajo členke in naglost, pa je krpa, ki je poklicna, ki ima belo platneno podlago in zelene in rdeče črtice v snopih, ki se pravokotno križajo in padajo ene čez druge, ki so piav tako ravne
Gre za podoben pojav, kakršnega je Lucien Goldmann ob »novem romanu« N. Sarrauitove in A. Robbe-Gnilleta imenoval »bolj ali manj radikalno izginjanje človeškega lika« iz novodobne romaneskne strukture, kar pa je v zvezi »s prav toliko radikalno krepitvijo samostojnosti predmetov« v svetu novega romana. Po romanu junaka in nato romanu razkroja osebnosti naj bi bil roman reifikacije oziroma osamosvojene predmetnosti tretja zgodovinsko tipološka struktura evropskega romana. Še bolj izraziiito kot v obravnavani prozi je bilo Šeligovo popredmetenje v Triptihu A date Schmarzknhler. od koder bo uvodni opis ključka številka 2S, ki odpira predal pisarniške mize, ostal lahko naravnost šolski primer »reifici ranega« ali »reističnega« sloga.8a
In nazadnje je tu še neki pojav, ki nam razkriva podobno resnico. Tudi kadar pisatelj pri označevanju izstopa iz svojega neposrednega imenovanja lastnosti ali položajev osebe, se pravi, ko se oddalji od objektivnega sporočanja skozi navadni en »semantični besedni sistem in se odloča za dvosernantično oziroma primerjalno ali metaforično označevanje, kjer bi bilo lahko mnogo več prostora za psihološko okspre-siivnost, tega ne izkoristi, temveč ostaja daleč zunaj besednega počlo-
Triptih Agate Sclimarzkobler se začenja takole:
Ključek s površno vtisnjeno šteDilko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči tako kot skoraj sleherno jutro. Brada zadene ob nekaj trdega, neizglajenega, in to jo potem zgrabi, da ga je še nazaj zavrteti težko. Ključek je votel in zelo površno ponikljan, na robovih držaja že prihaja na dan rumena barva kovine, ki je pod zelo tanko površino. Roka, ki seže v izdolbino pod predalom, poprime, prsti se v členkih upognejo in napnejo, potem popustijo, vrnejo se gor k desni roki in zdaj obe porineta ključek zelo globoko v ključavnico, ga notri najprej malo zrahljata, kot da iščeta za brado najbolj ugodno lego, potem pa odločno zasučeta v desno, in ključavnica skoči. Mogoče je slišati prožni kovinski zvok vzmeti. 7л prvi pri nas znani načelni ugovor zoper antropocentrično načelo v književnosti in hkrati zagovor osamosvajanja predmetnosti v njej je treba šteti sestavek Narava, humanizem, tragedija, katerega avtor je Alain Robbe-Grillet in ki je izšel v slovenskem prevodu v Problemih št. 53, maja 1967, str. 689—702.
večevanja in poosebljanja. Njegove primere ali prispodobe kažejo celo v nasprotno, neantropološko smer, v smer primerjave človeškega sveta z živalskim iin še češče s predmetnim ali tehniškim svetom kot zadnjo, odločilno stopnjo oznake. Nekaj primerov:
preščipnjen pas. kot da je kakšna žuželka; sapnik utripa kot modra žival; uhelj s svojo školjko; kapljice malih živcev; črta pristriženih las na čelu... malo nazobčana, kot da je kakšen glavnik ali mala žaga brez loka in ročaja; beločnice kot belo modri ponjavici; koraki z glasom visoke pete; mora motati svoja čutila v vse smeri zračnega prostora; oči. kot da se malo lepijo na mize; sestavljene oči; valovi zrenja; zrenji delata predor razredčenega zraka; (ona), kot da je stehtana; (ona) kot kakšen velik procent, itd.
Podobno kot ustroj zgodl>e iin naciin pripovedi nam torej tudi morfologija Šeliigovega označevanja kaže. kako se v tej prozi vertikalna struktura spreminja v horizontalno.^Glede tega nam morfologija označevanja pove celo nekaj več in določneje kot zgodba in način pripovedi. Pove nam. da v tej prozi prihaja do zelo bistvenih sprememb v razmerju človek : stvari. Zamajalo se je staro klasično razmerje med nadrejenim človekom in podrejeno stvarjo, pomembnost enega in drugega se začenja mešati in izravnavati, zanesljiva hierarhija med njima se seseda. In tu se začenja razkrivati miselno in filozofsko zaledje nove proze, zaledje, katerega .najbolj vidna lastnost je relativ izacija ali celo ukinjanje antropocentričnega pogleda na življenje, s tem pa tudi humanistične hierarhije pojavov. Razdiranje te hierarhije pa pomeni odpravljanje še cole vrste drugih hierarhij ali vertikalnih struktur v leposlovnem delu. Skratka, zel i se, kot da prihaja do skrajnega obračanja ali dokončnega zanikanja tiste norme, ki jo je ob začetkih slovenske umetne proze leta 1858 postavil knit.ik Fran Levstik, izhajajoč iz klasične literarne estetike: »... vsakemu umetniku je človek prva reč, vse drugo ima le toliko veljave, kolikor je dobi po njem.i' Od tod. iz tega žarišča so izhajale tudi vse druge glavne Levstikove literarno estetske (norme, urejene strogo hierarhično vse tja do piramidnsto zgrajene zgodlx\ pri kateri naj bi pisatelj zelo pazil, kako jo >zaplete in /.opet razdrâsat.
In vendar opisani zakon, ki tako bistveno določa in posega v vse plasti Šeligove proze, ni njen edini oblikovalec, njen edini notranji »generator«. Če bi bil in če bi zavladal do kraja neomejeno, bi leposlovno delo moralo razpasti v docela brezsrediščni in brezvrednostni sistem, kar bi navsezadnje privedlo tudi do razpustitve slehernega sistema sploh in do poljubnega kopičenja leposlovnih znakov, kjer bi vladala
» Popotovanje iz Litije do Čateža, Levstikovo /Л) IV, 1958, str. 28.
le še naključje In igra. Ko Šeligovo prozo preberemo do kraja, pa vendarle vemo, da do takega sitanja ni prišlo, in čutimo, da se za veri-stičnim izrezom iz dekletovega nepomembnega delavnika skriva še nekaj pomembnejšega, trajnejšega in globljega. Toda. če je to res dm ne samo naš domislek ali dodatek, morajo poleg znakov omenjenega zakona, ki posega v celoto, obstajati tudi še otipljivi znaki nekega nasprotnega zakona, tistega, ki etru k tu rira v vertikalno smer.
Za prvi in najbolj viden tak znak lalvko štejemo neko posebno povedno plast, ki čisto po svoje spremlja doslej obravnavano dekletovo »zgodbo«: gre za vrsto anketnih vprašanj, ki v obliki ločenih in z velikimi črkami natisnjenih stavkov (npr.: KOLIKO SI STARA...? ali: KAJ TI POMENI DELO? ali: KAJ TI POMENI LJUBEZEN? itd.) od
časa do časa in vse do konca ostro prekinjajo prikazovanje dekletovih opravil. Vprašanja so razporejena po številkah in povprašujejo po temeljnih podatkih: po dekletovi starosti in izobrazbi, po njenem odnosu do dela in vzgoje, po izostankih od dela, po tem. kaj ji pomeni ljubezen, kje vidi cilj in smisel življenja, česa se najbolj boji in za kaj bi bila najprej pripravljena umreti. Mreža oštevilčenih anketnih vprašanj je na prvi pogled neliterarna lepljenka, položena na literarno pripoved, torej eden izmed postopkov znane igre, ki izpodnaša resno v neresno, vzvišeno v vsakdanje. Vendar nas taka razlaga tu ne more zadovoljiti. Mreža vprašanj je namreč taka, da močno presega običajno tehniko, smer in globino anketiranja. Šeligova anketa ima strogo kompozicijo, začenja se z vprašanji formalne narave, a nato vrta vse globlje v intimni svet izpraševanke. dokler se ne prebije do vprašanj o smislu življenja in smrti. Vprašanja so nanizana v strogo piramido vrednot, so .strmo hiierarhizirana v en sani vrli, katerega konica je smrt. In ker stoji zadnje vprašanje čisto na koncu besedila, se poslednja beseda te proze glasi: UMRETI. Tehnicizcm in verizem običajnega anketiranja pa je naposled prebit in odprt v mrakotne nadponiene tudi z ncnaključno okoliščino, da je vprašanj, postavljenih dekletu, natanko trinajst.
Vse to pomeni, da je ob dekletovo skrajno vsakdanje življenje, katerega nepomemben izsek popisuje »zgodba« naključnih opravil, postavljena lestvica vprašanj o temeljnih in ne samo vsakdanjih zadevah njenega življenja, vprašanj o poglavitnih rečeh človekovega bivanja sploh. Gledano še z druge strani: ob vodoravno razliti zgodbi nenadoma strmi vprašaji; ob stavku, ki teče brez prediha in pike v ravno neskončnost, kratki, natančno usmerjeni in jasno zamejeni stavki: ob neosebnem, popredinetenem in zunanjem označevanju ostri obrati navznoter, v jedro dekletove notranje usode; ob strogi vizualizaciji sveta nagli prestopi
л' prav tako strogo refleksijo o svetu. Na kratko, ob izraziti horizontalni strukturi se pojavlja in jo križa izrazito vertikalna struktura, ob razlitem brezvrednostnem toku reči nenadoma tok, ki se ustavlja in je naravnan v stopnjevan, koničast red.
Če je to res, potem mora slediti vprašanje: kakšno je nadaljnje razmerje mod tema nasprotnima strukturalnima zakonoma, ki se nam razkrivata iz Šeliigove proze? Bolj natančno: ali je zakon humanistične vortikalnosti prisoten samo v anketni nalepki vprašanj in nikjer drugje, kar bi pomenilo, da je celota te proze mehanično razrezana na dva čisto ločena svetova, ali so stvari urejene kako drugače? Kdaj bi bila sploh možna popolna ločenost? Gotovo bi imela pogoje za obstoj predvsem ob dveh pripovednikovih držah: če bi svet glodal skozi optiko docela nevezane in čiste igre, ki zmore postavljati v soseščino popolnoma brez-zvezna nasprotja; ali pa, če bi svet glodal skozi optiko strogega moralizma, ki zmore nasprotja do kraja ločiti zato, ker jih lahko loči v čiiste ideje in čisto empirijo. Da svet igre ni Šeligov svet, smo ugotavljali že prej. ob njegovi docela neignivi, v bistvu zelo resni montaži anketne mreže na zgodbo. Da pa ni moralist, vsaj moralist naivne vršite ne, kaže cela vrsta stvari, od njegove nenavadno daljnosežne zmožnosti in posluha za nevtralni verizem pa do okoliščine, da si je za svoj humanistična memento, ki je razpet čez nehumanistično zgodbo neke natakarice, izbral vprašalno, torej v formalnem pogledu odprto obliko sporočila. Potemtakem je v njegovi obravnavni sveta treba predpostavljati neko tretjo držo, ki ni niti nevezana igra niti zavezani moralizem. Predvideti je treba možnost odprte interakcije mod različnimi, tudi oddaljenimi legami njegovega mišljenja, v našem primeru interakcije med »anketnim«: in »fabulativnim« delom pričujoče proze. Tako se naše razmišljanje naposled zoži v eno samo glavno vprašanje: ali v »fabulativ-nem« predelu Šeligove proze — torej v tistem delu. ki je sicer v vseh svojih plasteh pokazal jasne znake tako imenovanega dehierarhiziira-jočega strukturalnega zakona — obstajajo tudi znaki nasprotnega, hier-arhizirajočega zakona, ki so docela razvidni in vodilni v »anketnem« delu iste proze, ali teh znakov ni?
Pazljivo pregledovanje nam pokaže, da na vse ravni »fabulativne« pripovedi, pa naj bo na prvi pogled še tako brezosebna, poprcdmotena in zgolj tehnično vizualna, prodirajo sunki drugega strukturalnega vzvoda, tako da v resnici prihaja do ostrih interakcij obeh globinskih zakonov te proze.
V morfologiji snovi kljub izraziti pisateljevi usmerjenosti navzven, v množico stvari ,in predmetov, ki človeku jemljejo središčni položaj
in ga požirajo vase, ni mogoče prezreti avtorjevega postopka, ki deluje v nasprotno smer. Šeligovo oko se namreč nikoli za dalj časa ne odmakne od glavne osebe, le da jo najčešče ne gleda in ne popisuje kot celoto, temveč v njenih posameznih fizioloških izsekih in ločenih gibih, povezanih s predmeti in stvarmi okoli njih. Od časa do časa oznake celo z razi to prestopajo meje fiziološkega verizma in dobe globlje notranje razsežnosti. Začnejo nam razkrivati psihološko zaledje prikazane osebe in tudi pisatelja samega. Po razmeroma dolgem in podrobnem popisovanju dekletove zunanjosti naletimo na primer na tole mesto:
(njene oči) lahko vidijo najmanjši list na nasproti stoječi palmici in lahko vidijo na zid prislonjen bicikel in mogoče vse, kar Milena, Milena, Milena ni mogla nikoli videti, ker ni bila od tu, ker ni bila iz teh krajev in je imela klobuček in oči v daljne daljave, podane tja daleč in razprte ustne, da so bili zobje mokri od solz in postrani nagnjena glava
Tu se nam razkrijeta dekletovo iujstvo in tesnoba sredi njenega novega sveta, razkrivata se nam njena žalost, odsotnost in obrnjenost v daljne daljave. Avtor je očitno izstopil iz veristično nevtralnega in zunanjega označevanja in posegel po psiholoških oznakah. Njegov izstop iz brezosebne opisnosti je tudi trikratna zaporedna navedba, že kar klicanje njenega imena, ko ga je zapisal prvič, drugič, tretjič iin obenem zadnjikrat. Nazadnje tudi izbira imena, kakršno je, utegne imeti globlji pomen. To prvo opaznejše mesto psihološkega in hkrati liirskega označevanje dekleta ter njene usode pa se stika in seka, najbrž ne po naključju, s prvim pomembnejšim anketnim vprašanjem: KAJ TT POMENI DELO? Prišlo je torej do prve izrazitejše interakcije obeh temeljnih gibal te Šeligove proze.
Izstopov ali premikov iz konkretnega verističnega označevanja je nato še cela vrsta. Začenjajo se ponavadi tako, da avtor prestopi od razčlenjenih fizioloških opisov v celovitejše oznake telesa in predvsem njegove drže. Na primer: telo je malo sklonjeno; telo, ki je nagnjeno; predno vse to... ne zdrsne navzdol; dokler se ose to skoraj sunkovito ne predrugači. Iz takih, v povzemajočo celovitost naravnanih opisov je nato samo še korak do pomenske poglobitve zunanjih drž telesa, se pravd do oznake dekletovega duševnega in duhovnega stanja. Na primer: in je vse skupaj samo majhen, moker vzdih; je ose zlito v jasnost ali začudenje.
Vse to pa pomeni, da Šeligovo označevanje kljub prevladujočemu verizmu ni samo enorazsežno ali zaprto, ni vedno ujeto v eksaktno enoumnost, ni vselej popolno pokrivanje besednega znaika in pomena.
Odprta je tudi možnost za nadpomene ali dodatne pomene, možnost semantičnega gibanja besednega znaka od konkretnega v nadkonkretni pomen, od predmeta v simbol.
Pojav lahko nazorno razberemo ob drugem najvidnejšem mestu interakcije med »anketno« in »fabulativno« plastjo te proze, ob mestu, ki ga uvaja vprašanje: KAJ TI POMENI LJUBEZEN? Sledi besedilo, ki popisuje Milenin odnos do okrasnega drevesca, drobne palme, stoječe nekje na gostinski ploščadi:
če bi tudi roka šla tja k rjavemu nitastemu deblu, če bi se vsa izpela v dlan in dlan potem v prste, nagnjene nazaj v prostor hrbta dlani, in bi počasi prihajala, da bi rumen obroček v zapestju počasi drsel v lakt, kjer se potem vse ustavi, in bi prsti nemara malo tudi drhteli, da bi dosegli, in bi se mogoče celo bali, da bojo res dosegli, vendar ne, ker se mora zdaj domala zelo ozirati in metati svoja čutila v vse smeri zračnega prostora, ker z nekega kraja prihaja ropot, noge stola ali mizice drdrajo po tleh, pa ni videti jasno niti smeri didranja, ki je zamolklo in ostro hkrati
Besedilo nenadoma preide v ireal.no. čisto pogojno bt-obliko, tako da je izpad iz stvarnega označevanja tokrat popoln. Poleg tega opis gibanja dekletovih prstov ponelutje biti fiziološki, postaja skrajno pazljiv in tenkočuten, dokler v njene prste ne položi drhtenja, ki ima že pomen upanja in strahu, dveh temeljnih notranjih stanj dekletove usode. Sledi motnja: zamolkel in oster ropot, ki prihaja iz neznane smeri in od neznanega povzročitelja. Tega zamolklega ropota in nejasnega drdranja, ki traja nato še zelo dolgo, vse dokler se na dekletovih rokah ne pojavijo potne srage, kljub nekaterim konkretnim znakom (saj avtor mimogrede navrže domnevo, da bi utegnil bili avtobus, ki vozi s prvo) ne moremo dojemati več zgolj konkretno. Ze zaradi irealne in simbolne naravnanosti predhodnega besedila o ljubezni smo odprti v svet nadpoinenov, ki začenjajo obdajati stvari, predmete in glasove ter izpodnašati njihovo eksaktno obstojnost. Tako začnemo v ropotu čutiti svet zamolklega nasilja in grobosti, ob katerega so ali bojo udarila dekletova boječa ljubezenska pričakovanja. I o smer pomenske simbolizacije odpira tudi anketno vprašanje, ki ее kot oster kontra-punkt zareže v besedilo takoj po prizoru ljubezenskega hrepenenja, prihaja na dan hkrati s prvim opisom grozljivega ropota in se glasii:
KAKŠNO JE TVOJE STALIŠČE IX) SPOLNIH ODNOSOV? Prizori
tesnobe trajajo nato še naprej, vse do dekletove prave telesne vznemirjenosti. utrujenosti in nazadnje nemočnega ždenja na stolu. Končajo pa se spet s psihološko oznako:
koš telesa se skloni naprej in je podprt z lehtmi v predpasnik in naročje, ves obraz, ki se niti malo ne smehlja, pa je kot kakšna dekliška poteza, ki gre navzdol in ne počez
Sledi še nov, odločilni anketni smernik, ki kaže k nadaljnjemu nad-pomenu: CESA TE JE NAJBOLJ STRAH, ČESA SE NAJBOLJ BOJIŠ?
Eksaktnoist in neeksaktnost Šeligovega sloga lahko preverjamo tudi ob njegovih barvah. Njegovo barvno označevanje predmetov*, stvari in delov telesa je v splošnem natančno, veristično in zato pisano. Vendar nain pazljivejše opazovanje pove. da ni vedno nevtralno. Л opisovanju dekleta se nenavadno pogosto srečujeta bela in črna barva. Res sta to njeni vsakdanji poklicni barvi (obleka iz črnega tafta. črni čevlji iz nougat boksa, bel predpasnik, bel ovratnik, bela pentlja, bela kronica v glavi, bela krpa v rokah), vendar njuno pogostno ponavljanje na izpostavljenih mestih in celo v istem stavku (osa črna in bela in črno bela) pomeni nenaključno stilizacijo. ki prestopa opis stvari in sporoča nadpomen. obdajajoč nosilko teh barv. Uvodnemu anketnemu vprašanju KOLIKO SI STARA sledi tale oznaka:
spodaj od preščipnjenega pasu. kot da je kakšna žuželka, naprej pa je tako veliko belega, da kar preplavlja črni taft obleke, in to belo je razločen bel predpasnik, ki je dopoldanski in je od poklica, da potem širi poleg barve, ki je je sam blesk beline, tudi to svežo perilno aromo in aromo poklica
Če ob ta, že kar abstraktni blesk beline — ki se od časa do časa razpne še na druge in nove prostore označevanja (izpod orne obleke se zalesketajo pod pazduhe bele; na obrazu se zalesketajo kapljice živcev) — postavimo nekatere določnejše oznake dekleta, na primer tisto, da ima neizbrazdano in nepopisano čelo, postane simbolna vsebina belo-črnega označevanja in stiliziranja dokaj jasna. Prevesti bi jo bilo mogoče v črno usodo nekega belega, svetlega in čistega bitja. Avtorjevo barvno označevanje mestoma celo prebija zadnje venistične zveze s predmet-nostjo in se osamosvoji v nevezano barvno ekspresijo. Na primer:
zlate prsi pa polzijo v svoji svili sem in tja pod črnim taftoin
Dokaz ekspresivne stopnjevanosti in močnega odstopa od brezosebne opisnoisti je poleg barvne siilizaoije tokrat tudi zvočno stiliziranje, saj stavek prehaja že v verzni ritem: —— — — ^ —w —^
w — w — v — vj. Subjektivizacijo označevanja, obrnjeno v podobno smer, lahko razberemo tudi iz pogostnega uporabljanja deminutivov, ki velikokrat stoje prav v bližini barvne stilizacije. Tako ima Milena na sebi : črno oblekco; belo bel ovratniček; belo princeskino kronico na gla-
ni; rumen obroček o zapestju; teman napet pašček; beločnice kot belo modri ponjavici, itd.
Zagoni z ravnine nevtralnega označevanja k osebnim poudarkom so opazni tudi v pogostnem uporabljanju intenzivnih prislovov in pri-slovnih zvez, kot so: celô, zelo, sploh ne, sploh nič, samo malo. znenada, naglo, nanagloma, sunkovito, divje, blazno itd. Tu in tam zasledimo ob njih celo drznejšo metaforo ali primero: ko se včasih tudi malo skloni, vrisne lok njenega telesa ob blazno aluminijastem robu mizice; dokler se znenada vsa črna in bela in črno bela ne pokaže pokonci kol kakšno naglo steblo. Stopnjevani prislovni, barvni in metaforični izraznosti se tudi iu nenadoma pridruži ritmična zaznamovanost besedila.
Morfologija označevanja je torej tisto območje Šeligove proze, v katero so, kot vse kaže, postopki vertikalnega oziroma hierarhičnega struktuiriranja prodrli najbolj izrazito. Drugod so znatno manj opazni, a vendar prisotni.
Pripoved o dekletovih opravilih in položajih res ni epsko razčlenjena in teče v enem samem, nepretrganem, vodoravno razprostrtem stavku. Toda hkrati je res, da stroga kompozicija anketnih vprašanj, ki so kot trak nalepljena čez vso to gmoto sporočanja, zareže vanjo tloris členov oziroma pripovednih enot. Anketna mreža, vržena od zunaj navznoter, zariše na ozadje brezoblične pripovedi geografijo pomenov in njihovih stopenj. Podobno se dogaja z razgledno točko pisateljeve vednosti, ki se je v fabu lati vnem delu. kot smo videli, spustila strmo navzdol na ras -nino reči in dogajanja samega. V anketni coni je razgled išče spet privzdignjeno in vsevidno. čeprav vsevidno ne več v trdilni. temveč v bolj relativni, vprašalmii obliki. Od tod pošilja avtor svojo humanistično misel, ki ima drastične predznake polemike ali izziva, v vse predele dogajanja. Iz »zgodbe« same, ki naj bi bila nevtralno stvarna, pa ji od časa do časa prihaja naproti avtorjevo pritajeno čustvo do dekletove usode. Cas in prostor »zgodlic« sta res skoraj naključpn izrez iz dekletovega dopoldanskega urnika, izrez brez perspektivne razdalje. Vendar je hkrati res. da te stroge empirične meje od časa do časa razbija pisateljeva siilizttcija in simbol,izacija pri označevanju stvari, dogodkov in glavne osebe. Dekletove lastnost,i in položaji, kot so označeni, presegajo konkretnost in rastejo v usodo. Torej prestopajo ozek časovni okvir nekega dopoldanskega urnika in segajo daleč čez skromen prostorski okvir nekega gostinskega prostora. Zajemajo ali zaznamujejo celo vrsto bistvenih postaj človekovega življenja, vse od mladostnega pričakovanja do prve življenjske tesnobe, nemočne slutnje zla in daljne napovedi konca. Šeligov prostor iu čas kljub vsej empirični teži nista
vedno zamejena v enorazsežno vizualno semant,iko. temveč sta — kot njegove besede nadpomenu — odprta še nekemu širšemu času in globljemu prostoru. S tem pa postajata dostopna pisateljevemu osebnemu komponiranju. njegovi notranji perspektivi gledanja in mišljenja.
In naposled tudi »zgodba« sama kljub vsej svoji vodoravnosti in nezaznamovanosti položajev ni brez avtorjevih posegov z nasprotne, drugače oblikujoče smeri. Tak poseg je gotovo treba iskati ob najbolj izpostavljenem mestu »zgodile«, se pravi v njenem koncu, in če ga ni tu, ga ne bo nikjer. Na koncu najdemo zelo podroben in pazljiv popis, kako dekletove roke spno senčnik. Besedilo se glasi:
roke pa so samo naprej in celo rameni se pomakneta za njima in potem mogoče še bolj napeto in zbrano, ko sta se obe odsekani konici čevljev iz naugat boksa in z zlato zaponko ob strani narta skoraj zaleteli v okrogli cementni podstavek v dveh plasteh, iz katerega gre okrogla kovinska cev, v katero je zasajen lesen držaj, in visoke pete niso dovolj, ker mora vsa teža na uklenjene prste, da se telo lahko povzpne navzgor, ker grejo iztegnjene ioke in preti na koncu kot tetiva navzgor in se trgajo iz konice stopal in čevljev navzgor in so prsti na koncu zgoraj mehki in loveči, kot da so iz sestre reaninmtorke, spodaj pa se črna blesteča masa trdno razpotegne in skoraj zamaje malo sem in tja ol> držaju, da bela pentlja v križu trepeta in se zadaj na stegnili nad polnimi strašnimi jamicami v zakolenju mora odkrivati že ojačeni konec ovalnega odreza neuničljivih nogavic z lastovko, ko morajo roke še bolj visoko tja gor po držaju vse do visokega jeklenega peresa in malo zarjavelega zatiča v držaju, da potem napetost platna z rdečimi in zelenimi progami popusti, ko zatič poči, in se spusti dol ob držaju, ker veter šumi
Na prvi pogled bi bil to lahko popis čisto vsakdanjega, naključnega in docela nepomembnega početja. Seveda, če ne bi bilo naše branje že od poprejšnjega besedila notranje vznemirjeno in pripravljeno poganjati domišljijo k pomenom, ki utegnejo biti zadaj. Vendar bi vse to ostalo le pri njegovih slutnjah, če ne bi bilo čisto na kraju navednega popisa, ki se konča in odtrga kar sredi pripovednega toka brez pike, še poslednjega anketnega posega s 13. vprašanjem: ZA KATERO OD STVARI, KI JIH BOM NAVEDEL, BI BILA NAJPREJ PRIPRAVLJENA UMRETI? Vprašanje je na zadnji iin skrajni meji preverjanja dekletovega življenjskega smisla, namreč preverjanja s smrtjo. Od tod ni več mogoče naprej, tu se vse ankete končajo. Beseda UMRETI je zadnja beseda pričujoče proze in bolj popolnega zaključka ne bi mogla napraviti nobena druga beseda človeškega slovarja. Ostrina te »anketne« zamejitve pa se v resnici prenese iin zareže tudi v nedokončani tok »zgodbe« in zapre njeno sintaktično neskončnost. In še nekaj več:
naključnemu poku drobnega mehanizma pod dekletovimi rokami in spuščanju platna z rdečimi in zelenimi progami pomaga podeliti dodatni, globlji, simbolni pomen. Pomen konca nečesa rdečega in zelenega, barv, ki ju bralec lahko izpolni s koncem česarkoli človeško mladega, upajočega in dragocenega. S tem dobi doslej nevtralno početje Mileninih rok na senčniku močneje izpostavljeno fabulativno lego. dobi funkcijo konca. In če se od 'tega opažanja povrnemo še enkrat k začetku besedila, k prvemu stavku (Naprej in daleč naprej ima doe roki, ki ji rasteta navzven, v zunanjost, а sta povešeni), lahko ugotovimo, da je fabulativna lega tudi tu zaznamovana s prvimi gibi in smerjo rok. torej zaznamovana ■s funkcijo začetka. Vmes je zgodba nemira, pričakovanja, tesnobe in strahu teh rok in prstov, postavljena v fabulativno sredino in z vrhom v grozečem ropotu. Skratka, če pripoved opazujemo na ravni simbolnih pomenov, se nam odkrijejo tudi obrisi njene stopnjevane, do neke mere celo klasično zgrajene zgodbe.
£__Izid pričujoče raziskave bi bila torej ugotovitev, da je Šeligova nova proza primer nenavadno izrazitega sovpadanja dveh v osnovi različnih, celo nasprotnih načinov strukturiranja: horizontalnega in vertikalnega, nehierarhičnega in hierarhičnega. Ta dvojnost zajema vse plasti dela. od slovarja do ustroja zgodbe, vendar tako, da je v zelo vidnem ospredju delovanje prvega zakona. Zato sta predmetni verizem in razpadanje nekdanjega humanističnega roda stvari najbolj vidni lastnosti, ki tej prozi dajeta na Slovenskem znamenje novosti. Izza vsega tega pa so prisotni, čeprav navzven manj vidno, postopki strogega hierarhiziranja pojavov v človeško osrcdinjenost, in to prav tako v vseh plasteh dela. Med obema stnikturirajočima vzvodoma je izredno napeta interakcija, ki ni ubrana v skladno dopolnjevanje, temveč v tvorno izničevanjc skrajnih leg na obeh straneh. Tako razmerje se nam razkrije že v samem naslovu proze, ki je poudarjeno antipozicijski: Odgovori in baterije.
^Sovpadanje struktur pa pri Šeligu ni novo. Na njem je zgrajena že proza Triptih Agate Schrvurzkobler (19(>8). Ta zgodba o enodnevnem življenju sodobne mlade uradnice prav tako združuje neprizadeto zunanjo opisnost, ki gre do skrajno podrobnega evidentiranja, s tenkim notranjim čutom za nečloveško trpljenje Agate ob njenem srečanju s surovo ljubeznijo. Do zadnje mere stopnjevani verizem se tudi tu povezuje s simbolizmom, ki izpod naša eksaktnost besed in predmetom, barvani, položajem in dogodkom odpira nova ter globlja pomenska polja. Medsebojno delovanje obeh generativnih gibal je celo mnogo bolj zlito, notranje usklajeno in mogočno. V novi prozi je namreč prišlo do nekih opaznih premikov v razmerju med oliema gibalnima silama. Hierarhi-
zirajoči tok si je zdaj poiskal prostor očitnega osamosvajanja, neke vrste itezni prosior, ki ga predstavlja trak anketnih vprašanj nad zgodbo Milene, ki je samo nova Agata z agatastim telesom in njeno dušo vred. Čeprav je tu treba dodati, da nekaj takega traku z neposredno mislijo obstaja tudi pri prejšnji zgodbi: to je naslovno ime dela in glavne osebe - Agata Schvvarzkobler. To ime je že ideja. Ime junakinje iz natanko pol stoletja starejše Tavčarjeve Visoške kronike, njen značaj in usoda, v kateri je najbolj znan poskus surove inkvizicijske sodbe nad nežnim dekletcem, že ob naslovu Šeligove iproze sproži bralčevo misel v smer, v katero nas nato res popelje Šeligova mračna zgodba moderne Agate in njenega martirija. Oddaljevanje in osamosvajanje obeh vzvodov oblikovanja pa je v novi prozi mnogo bolj daljnosežno, saj si tezna vprašanja poiščejo že kar samostojno plast in obliko. Ali to pomeni premiki od veristične v novo idejno prozo ali napoveduje kakšne druge spremembe v razmerju globinskih sil, lahko danes seveda samo ugibamo. Zato se kaže za zdaj ustaviti pri tistem, kar je razvidno že danes: da v njegovi prozi obstajata in zelo izrazito delujeta obe opisani globinski gibali. To pa pomeni, da se je Šeligo vključil v novodobni tok evropske proze — in sicer v tisti tok, ki se je od antropocentrizma najbolj odločno obrnil v svet popredmetenja in vizualnega verizma -— na svoj način. Vanj se je vključil tako, da je novost sprejel v reducirani obliki, lx)lj točno, sprejel jo je tako, da jo je notranje dopolnil z anti-pozicijo. Tako sta v njegovi prozi v resnici prisotna avantgardizem in tradicija hkrati. Njuno razmerje je živa in napeta interakcija, odprta v olx' strani. Prav zato obstajajo v besedilu mnoga »multivalentna« (Wellek) mesta, ki jili bralec lahko pomensko aktivira v eno ali drugo smer, v smer vizualnega verizma ali duhovnega simbolizma, la notranja odprtost k pomenski raznovrstnosti in hkrati globlji vsebinski količini, ki je zadaj, zagotavlja pričujoči prozi literarno vrednost.
Naslednje pripovedno delo Kataloga 2 je Ruplova Past za združene narode.10 Tudi v tej prozi, čeprav obravnava čisto drugo tematiko, drugo miselno področje in drugače kot Šeligo, je razbrati neko značilno in že na daleč opazno lastnost: hotenje po ukinitvi vrednostne vertikale v prikazovanju življenja. V zvezi s tem je cela vrsta postopkov, ki odpravljajo hierarhično struktur,iranje. Najbrž ni naključje, da se Ruplovo besedilo konča s posebno omembo početja, ki ga nekoliko manj opazno že skozi vso zgodbo opravlja (pisatelj Marko, namreč, da o vsem, kar se
10 Dimitrij Rupel, Pant za združene narode, Katalog 2, str. 14—30.
17 - Slavistična revija
pred njegovimi očmi dogaja, piše dnevnik, ki je brez čustev... la sklepni komentar je tak, da meče nazaj čez celotno prozo, ki srno jo prebrali, misel o notranji neprizadetosti zapisovalca, pisatelja, ki je bil. je ,in hoče ostati samo evidentist, katalogizator stvari, kakršne so, pa nič več.
V pričujoči prozi lahko odkrijemo vrsto pojavov, ki kažejo, kako avtor iz svoje optike odstranjuje perspektivo vrednostnega razporejanja stvari. Uvodni prizor, v katerem prikazuje zbiranje družbe k poslovilni večerji pred odhodom strokovnjaka za izume, docenta Vasja Božiča in njegove delegacije pred Združene narode, je naravnost nabit z drobil j ari j ami, ki jih Rupel beleži brez izbire in središča. To, da se mladi slovenski znanstvenik odpravlja v svet in pred človeštvo z nekimi domnevno velikimi idejami, sporoča v isti sapi. na enak način in na isti pripovedni ravni kot to. da si neka Manja iz te pisane družbe slači nerc pred zrcalom, da sta se neka Darja in Boris vrnila iz Kranjske gore, da si neka Pika dve minuti odvija predolgi črni šal, da neko Patricijo rahlo zbadajo. ker je v službi, pri železnici, da neki Ivan išče stranišče in tako naprej. č'ez več strani teče spet en sam stavek, členjen v docela enake sintaktične enote, v katerih se grmadi j o sporočila, ki postavljajo odločilno in neznatno, pomembno in ničevo na čisto isto ravnino, pod luč enake pazljivosti in v tok enake gostobesedno»!!. Postopki zavestne vrednostne nevtralizaeiije so še bolj izzivalni, ko prikazuje družbo pri večerji, l ik ob visokoleteče misli in znanstvene formule, ki jili o bodočem svetu in človeštvu predava družbi zagnani docent Vasja. postavlja matematične formule spolnih iger. ki jih pod naleti svoje pornografske domišljije riše na ovojnico SZDL lahko živec Bobo. Kasneje, ko se delegatska druščina prestavi na ameriško celino, je njena podoba sestavljena iz še bolj razdrobljenih, razsutih, docela neosredinjenih, ploskovito navzkrižnih drobcev tamkajšnjega življenja in sveta:
Glasba, ki odmeva kot v tunelu. Tanka, resasta glasba, zlitje jazza in simfonije, oddaljeno usodno zavijanje, razsežen prostor, razsvetljen od stoječe luči, pogled na trikotne nebotičnike, prazna nedeljska cesta, iskanje naslova v blodnjaku, vožnja s taksijem, slovo od bolničarke, ki izgine v sobi. ki je ni mogoče zakleniti, bolničarka, ki je pobruhala taksi, robec, ki je ostal pod sedežem, naoljen z njenimi izmečki, velike prsi, ki so mu slonele v dlaneh med vožnjo, teža, ki jo še čuti, party, ki jo je prezgodaj zapustil, veleposlanik, ki je rekel, da ga pozna, tajnika, ki sta beležila vtise, dnevnik, ki se je znašel med darili, pogovor, ki nanese na Odiseja, na njegovo nenehno vrženost v položaje, vonj dišečih rož, izginitev skoz zadnji vhod, obljuba o razgaljenju velikih prsi. pijani sprehod skoz vrtove, bleščeči parkirani avtomobili kot science-fiction, spomenik neznani revoluciji, jahač z
okamenelo pestjo, široka cesta li kolodvoru, vonj po predmestnem kinematografu, park, grad. straža, ki jč kikiriki lešnike, vse nastlano z olupki, glasba, docentovo govorjenje o napredku, jaguar E pripelje kot ogromna šunka z jajci, nato vožnja z vlakom, prazne ploščadi, ki švigajo mimo kot vesoljske postaje, vstop na področje univerze. Rockefeller, ki pride nasmejan in samostojen, zapuščanje taksijev, težki kovčki, ki vsebujejo knjige o možnih poteh za človeštvo ... itd.
Tudi tu se kot v neskončno ravnino kotale podobno narejeni, celo simetrično enaki stavki, ki so brez močnejših zagonov navzgor ali navzdol. Vendar to ni več naturalistični verizem. zbran in ujet v en sam strogo omejen izsek prostora in časa kot pri Šeligu, temveč nadrealistični verizem, ki se ravna po sunkih svobodnega asociiranja ali po avtomatizmu spominjanja, pri čemer s prostorom in časom ravna docela svobodno. Oba verizma pa imata vendarle neko bistveno skupno lastnost: da sta sploščena ob danost, da ostajata brez perspektivne razdalje do gmote stvari zunanjega ali duševnega sveta, da sta brez odmaknjenega urejevalnega razgledišča.
Toda Ruplova proza se ne ukvarja samo s prikazovanjem ljudi in prostora, stvari in predmetov. Ukvarja se iudi s svetom človeških idej, •in sicer takih, ki žele svet spreminjati. Docent Vasja Božič, glavna oseba njegove proze, posveča svoje znanstveno delo, s katerim želi nastopiti pred Združenimi narodi, viziji neke popolne družbe, družbe blaginje, ki obeta človeka osvoboditi vseli naporov in muk. Na poti k tej funkcionalno do kraja dognani družbi, k svetovni civilizaciji, ki naj bi bila elektronsko brezhibna, pa mu je na poti nekaj ovir. Glavni sta dve: iluzija o narodu, ki jo je po njegovem treba odstraniti in podrediti napredku človeštva sploh, in pa humanizem, ki je nekaj termit-skega na organizmu nove, znanstveno urejene družbe sveta. S to miselnostjo se mladi in uspešni slovenski znanstvenik odpravlja v hišo Združenih narodov, kjer so postavili na dnevni red problem .svobode posameznega naroda, bolj točno, vprašanje, kako odstraniti ta problem v korist občega napredku. Drugi glavni junak zgodbe, ki potuje z docentovo delegacijo na novo celino, je Nande, utrujeni revolucionar, zgodovinar, umetnik in človek, ki počasi blazni zaradi neuspehov o življenju. Nande je neuspešen preostanek revolucije, ki je opuščena v neki sobi v gradu P od o in... ki je opuščena nekje na Pokljuki... ki se je končala na University of Essex. Njegov delež na ameriških tleh je ta. da sedi v avli hotela NATIONS, bere zgodovino neke dežele in se do onemoglosti napije. Kasneje ga najdemo med novolevičarskimii humanisti, na poti v novo gverilo. na cesti večne revolucije.
Rupel torej izpostavi dve dovolj znani ideologiji našega današnjega sveta: na eni strani miselnost znanstvenega funkcionalizma, na drugi strani miselnost permanentne revolucije. Zastopnikoma obeli dodaja ustrezno spremljavo: na eno stran potrošniško uspešnost in uživaštvo, na drugo neuspehe, zaplete in muke, ki jih terja življenje, naravnano po normah humanizma.
Nastane vprašanje, ali je ob tako določnem prikazu današnjih ideologij (s protinarodno vred) avtor sam lahko osial v položaju nevtralnega kalalogiziranja, pri pisanju, ki bi bilo docela brez čustev.
To si je brez dvoma prizadeval. Znamenje tega prizadevanja je, da do obeli miselnih strani poskuša zavzeti podobno stališče, in sicer za-nikujoče. Veličastno poslanstvo pozabitelja lastnega naroda Vasje Božiča naravna tako, da se tam na novi Celini izpolni v nekakšnem zelo ne veličastnem jecljanju pred tujimi denarnimi mogotci, končuje pa v zelo zasebni bližini neke gvinejske delegatke. V podobne dogodivščine tone tudi njegovo spremstvo. Nandeta pa življenjski zapleti naposled tudi pripeljejo do tega, da se skaže kot slepec in reva, bedak in obupno tele. In vendar Ruplov odnos do obeh strani ni in ne zmore biti čisto enak. Morfologija snovi in označevanja kaže mnogo močnejše zanikanje in razvrednotenje po slovensko a meri kani z i ranega Vasjevega sveta z vso njegovo ničevo okolico vred. Pri opisovanju slovenskega misijonarja klbernetike, ki se odpravlja v Ameriko reševat blaginjo sveta, in navajanju njegovih idej je označevanje daleč od nevtralnih leg, vedno znova se stopnjuje v smer karikaturne, satirične ali groteskne stilizaeijc. Tako ima mladi učenjak v načrtu celo osvobajanje človeka od vseh njegovih osnovnih naravnih funkcij, od prehranjevanja do spolnosti. On sam in njegova družba pase hkrati izdatno predajata prav užitkom te vrste. Mestoma se stilizacija preveša celo v grozljive oznake. Že navedeni ka-časti popis koščkov in drobcev iz velemestnega življenja se konča takole:
i
Rockefeller, ki nastopa kot na modni reviji, dviga roke kot igralec, ki izpoveduje glavno misel. Angela zavija oči, pohiti s prsti proti očesu, kot bi si ga hotela iztakniti, nato ji padejo v dlani kontaktne leče kot dva sramotna izrastka, ki sta zrasla ponoči in ju je treba neusmiljeno odstraniti z zdravega tkiva, oči se pocedijo, nenadoma dobijo drugačno obliko, kot.dve kačji glavi, ki oveneta v ubijalčevi roki.
Ta sklep vrže tudi nazaj, na ves dolgi stavek, sestavljen sicer iz množice nevtralnih pripovednih leg, strm pogled in strmo sodbo, ki se povzpne v metaforično ekspresijo. Njegovo označevanje negativi! et novo-levičarskega humanizma nikjer ne doseže tako močno stiliziranih leg.
Od nevtralnih ali celo rahlo pritrdilnih položajev seže kvečjemu do ironije ali pa do čisto razumarskega zanikanja stvari, češ revolucija je v resnici samo pripravna beseda za izražanje preostajajoče energije ... Toda naj bo mera opredeljevanja do ene ali druge strani taka ali nekoliko drugačna, dejstvo je, da gre za pripovedne položaje, ki so daleč zunaj nevtralnosti in zunaj brezvrednostnega evidentiranja sveta. Naposled nam to potrjuje tudi njegova obravnava osebe, ki s svojim skrajno natančnim in brezčustvenim zapisovanjem spremlja celotno dogajanje. Kot bi bil pisatelj Marko po eni strani lahko avtorjev drugi jaz, tako po drugi strani pada pod zorni kot avtorjeve satire. P rot.i koncu zgodbe piše Marko že 506. poglavje svojega dnevnika, postaja smešen in se pomika v območje karikaturne stilizacije. S tem pa je Rupel zavzel negativno stališče tudi do tretje vidnejše ideologije našega sveta, do trpnega pristajanja na danost. Vendar je značilno, da je ta miselnost od vseh treh najmanj zaznamovana.
In tu se odpre še zadnje vprašanje: če Rupel vse tri ideologije — aktivni funkcionalizem, permanentno revolucijo in trpno sprejemanje danosti — osmeši in razvrednoti, hkrati pa jih postavlja v ostro interakcijo, lahko iz tega nastane samo nekaj, čemur pravimo igra. Toda, ali je to v resnici igra, čista igra? Mislim, da avtor kljub nekaterim postopkom dehierarhiizirajoče in nevtralne igre tega položaja ni dosegel. To kaže že zelo različen obseg prostora in pozornosti, ki ga daje vsaki izmed naštetih treh miselnosti. Še bolj pa je to razvidno iz stopnje satirične temperature in v zvezi z njo stilizacije, ki je vsakokrat drugačna.
To pa pripelje do ugotovitve, da tudi v tej prozi obstaja dvojnost horizontalnega in vertikalnega strukturiranja. V tok sodobne proze, tiste, ki se najodločneje odvrača od ideološkega ali metafizičnega prikazovanja sveta in se odloča za čisto nasprotno stališče, za optiko igre. se Rupel vključuje na svoj način. Njegova igra je le napol igra. v njej obstaja tudi idejni, polemični ali celo ideološki generator. Zato to ni svobodna igra, temveč vezana igra, satirično polemična igra., igra namena. Vendar je razmerje globinskih gibal manj dosledno, manj prosojno iin bolj motno kot pri Šeligu. Zato so v besedilu tudi talko imenovana »slepa« mosta, ki jih ni mogoče funkcionalizirati v nobeno smer in ki bi utegnila biti osamljena, nezadostna znamenja nikamor vezane literarne igre.
Sledi krajša proza Marka Soabica, ki ni naslovljena, a nam navedbe natančnih datumov, ki se kot napisi pojavljajo na robu besedila, povedo.
da gre za dnevniške zapise.11 Ti datumi so tudi edini podatki, ki so v besedilu zanesljivi in pomensko nedvoumni. Drugo je po večini splet napol artikuliranih stavkov ali nearidkidiranih sporočil, ki mestoma celo zapuščajo besedne oblike in se preselijo v glasovne, številčne ali likovne šifre. Pred nami je proza, ki s tehniko dadaističnega in fan tili zm a in nadrealističnega asociiranja omogoča vsakršno razumevanje in neskončno razlag, hkrati pa jih vse po vrsti razveljavlja. Avtor sam že na začetku zavzame položaj popolne zlitosti s tvari.no svojih notranjih asociacij in stališče popolne nevednosti ter neref 1 ektiranosti. Njegova prva ugotovitev se glasi:
Zelo smotrno in umno, ko pišem na časovno oznamovan papir. Kajti danes, prav zdajle ne bi vedel, kje sploh da sem. (In nekoliko naprej:) Ne morem presojati: sem odgovoren, za kar naredim, ali nisem.
Sledi množica pripovednih kretenj, ki jim ne kaže iskati razvidnega pomena in smisla, ker prav to nočejo biti.
In vendar je ob teh kretnjah še nekaj, kar avtorjevo početje meče iz pričujoče igre. So namreč mesta, ki dovolj opazno odpirajo globljo, lahko bi rekli celo družbeno podlago dogajanja, in sicer vrsto mračno zaznamovanih političnih okvar, poljasnih grozot časa in bolestnih prividov nove krvave suibverzije. Čeprav te sestavine niso dorečene ali pomensko zaokrožene iin so v besedilo položene kot eksplozivni vložki, ki jih lahko bralec aktivira po svoje, predstavljajo neu.tajljiv del vsebine. Vsebine, ki je naravnana aktualistično, polemično in napadalno. Skratka, če to prozo postavimo ob prejšnji dve, vidimo naslednje: znaki igre, ki ni odgovorna niti zgodbi niti ideji in tokrat celo pomenu iin besedi več ne, so se močno pomnožili: toda zanimivo je, da so se hkrati s tem okrepili tudi nasprotni znaki polemične popadljivosti in napadalne révolté. Ne glede na problem, koliko uspešna ali neuspešna oziroma funkcionalno čista ali motna je zveza med obema poloma v Sva-bicevd prozi, ostaja dejstvo, da tudi v njej deluje dvojno strukturiranje. Zato je ta proza z ene strani eksperimentalna igra, z druge pa protest.
Pesniški del Kataloga 2 uvajajo besedila Tomaža Šalamuna. Na čelu stoji pesem, ki mora slovenskega bralca šokirati že s svojim naslovom Zakaj sem fašist.1* Sledi vrsta jasnih in glasnih izjav, ki so v skladu s tem naslovom in ki pomenijo, če jih jemljemo dobesedno, doslej najbolj izzivalno Ideološko in politično provokaoijo v povojni slovenski knji-
11 Marko Soabic, Katalog 2, str. 31—36.
IS Tomaž Šalamun, Zakaj sem fašist, Katalog 2, str. 37—38.
ževnosti, pomenijo očitno miselno diverzijo ne le zoper obstoječi samoupravni družbeni red. temveč tudi zoper temeljne norme humanizma in demokracije sploh. Tak je vtis ob prvem stiku s pesmijo in njeno najbolj zunanjo, deklarativno plastjo. In vendar je v besedilu še nekaj drugega, kar navaja k previdnejšemu branju in sklepanju. Sem spada najprej avtorjevo nenavadno glasno soglašanje s fašizmom, še več, nenavadno poudarjeno soglašanje in notranje poenačevanje z najbolj krutimi in ubijalskimi nagoni fašizma. Gre za razkazovanje, ki mu, kakršno je. preprosto ni verjeti. Pa ne samo zato, ker že nekoliko poznamo dosedanji miselni svet pesnika zbirk Poker (1966) in Namen pelerine (1968), temveč predvsem zato. ker je njegovo soglašanje z ubi-jalstvom preveč očitno, da bi ga lahko jemali kot samo, premočrtno in čisto misel. Kot v sistemu ironičnega označevanja skrajna trditev nosi s seboj svoje notranje pomensko nasprotje, tako smo tudi v tem primeru pred toliko skrajno in toliko napeto trditvijo, v našem okolju celo absurdno trditvijo, da je v njej treba iskati dodatne pomene oziroma funkcije, če nočemo biti žrtev naivnega branja. Branja, ki bi tako pesem po vsej logiki in pravici moralo predati policijski in ne literarni preiskavi.
Do prve razlage, ki se nam ponuja pri iskanju prikritega pomena i n namena pesnikovih skrajnih izjav, nam kažejo pot nekatere okoliščine našega prostora in časa. Ne da bi se tu spuščali v podrobno raziskavo in natančnejše označevanje stvari, lahko rečemo, da gre za olxlobje, ki Šalamuna in del njegove generacije določa z dvema bistvenima lastnostma. To je obdobje, ki se je po eni strani že močno odmaknilo od nekdanjega ideološkega skrbništva nad literaturo in od administrativnih poseganj vanjo, ki so trajala tja do srede šestdesetih let. Po drugi strani pa je Šalamunov rod tisti, ki je še doživljal te posege in kljub daljnosežni samoupravni liberalizacdjii kulture še ni osvobojen travmatične teže svoje mladostne polpreteklosti. Iz takega položaja se Šalamunova pesem dâ brati kot eksperimentalni izziv, kot poskus preverjanja politične oblasti oziroma mere njene strpnosti. Strpnosti, ki je še razmeroma mlada, a kot se je tokrat izkazalo, že precej utrjenih živcev. Ce so razmerja v resnici taka. potem fašizem Šalamunove pesmi ni zaresen fašizem, temveč fašizem kot izzivalna igra in nič več. Zdi se, da je marsikdo zadevo tako tudi razumel, saj pesem ni sprožila pričakovane afere, bila je v resnici sprejeta kot igra. Nihče več ni hotel biti žrtev naivnega branja, tudi .tisti ne. ki jo je bral docela naivno.
In vendar v tej igri ni izčrpana vsa vsebina pesmi. Vsebuje tudi določeno opredelitev do življenjskih vrednot, celo misel o vrednem in
nevrednem človekovem obnašanju sredi življenja. Na eno stran postavlja človeka, ki se zadovoljuje s povprečno socialno mimikrijo, otopeva v družbeni prilagojenosti in se debeli pod varno streho dogovorne demokratičnosti. Na drugo stran pa postavlja človeka prvinske volje, prvimske moči in prvinske svobode, človeka, ki prebija mero konfekcijske usode. Če hi Šalamun to isito misel povedal v normalnem jeziku svojega okolja, se pravi v prilagojenem jeziku razumne in popravljalne kritike nekaterih izpraznjenih navad samoupravljanja, bi bila zadeva normalna, na vse strani sprejemljiva, skoraj neopazna. Toda (izbral si je drugačen način. Ni se ustavil na točki, ki bi pomenila razumno izmerjeno kritično razdaljo do neke problematične pozicije človeka v samoupravni demokraciji, temveč si je izbral popolno antipozicijo. S prestopom v skrajno protipozicijo je svojo kritiko radikaliziral do zadnje možne meje. prignal jo je v katastrofalno razsežnost. Pri tem početju med drugim deluje gotovo tudi postopek računa, reklame in igre, ki ve, da so šokantne pozicije bolj vidne in bolj slišne od normalnih ali klasično sredinskih leg, ne glede na namen, kii je zadaj.
Toda Šalamunova izjemna p rot i pozicij a, ki je izbrana tudi zato, da močneje razvrednoti naše povprečne pozicije, ima v sebi nekaj, kar ni samo račun, metoda in igra. Tudii volja do izvirne moči in izvirne lepote svobodnega subjekta, kar sodi v sestav ene izmed rastočih ideologij današnjega slovenskega sveta, se v Šalamunovi radikalizaciji položajev razkrije zgolj kot nasilje in ubijanje. Ravno popolna, na prvi pogled čisto brezrazdaljna Identifikacija z zločinstvom človekove brezmejne volje do moči, omogoča notranji pomenski obrat od formalne trditve k vsebinskemu zanikanju. Vzpostavi torej možnost notranje razstrelitve. razdejanja in razvrednotenja tudi protipozicije sanic.
Vse to pa pokaže, da znotraj Šalanumovega sistema računa in igre. ki je igra z družbo, z bralcem in literarnimi sredstvi, vendar obstaja razmeroma preverljivo vrednotenje oziroma razvrednotenje dveh aktualnih ideologij: konforninegu demokratizma (socialne mimikrije) in nilii-lizma, odprtega brezmejni osebni volji do moči.
Naslednja kratka pesem Vse. kar delam prikazuje človeka, ki je v vseh položajih postavljen pred zrcalno podobo samega sebe. tako da so vsa njegova početja vedno samo svoj lastni odsev in odmev.13 Vse te položaje človekove egocentrične blokiranosti avtor spet pripoveduje v prvi osebi in se z njimi poenači brez sleherne notranje razdalje. Prav s tem postopkom pa jih napravi do kraja razvidne in problematične.
15 Tomu/. Šalamun, Vse kur delam, Katalog 2, str. 40.
Postopek formalne identifikacije in nasprotnih pomenskih učinkov je do skrajnosti razvit v pesmi Draga Mile.1* Tu Šalamun veristično posnema pismo dalmatinskega zdomca ženi v domovino. V pismu ji sporoča svoj položaj v nemškem industrijskem in civilizacijskem okolju, svojo grožnjo nad njeno morebitno nezvestobo in nazadnje skrb za otroka, kozo in domači red. Pismo je pisano v dialektu in žargonu, ki je še docela neurbaniziran in nebonitoniziran, poln pristnih kletvic in prvinske izrazne skatologije. Skratka, Šalamun s svojo besedo in peresom izstopi iz sveta literarne kulture, ji pokaže hrbet in se preseli pod kožo juž-njaškega sezonskega zdomca in v svet njegove neotesane, surove, čisto proti poetične besede. Če pojav gledamo z ravni gojene pesniške kulture, njenih utrjenih navad in predpisov o dostojnem in lepem, doživimo to pesem kot norčevanje, izziv in igro na račun literarnega lx>niona. Igra je tokrat zaznamovana tudi s formalne strani. Na koncu se namreč kot pisec pisma in pošiljatelj pozdravov predstavi s svojim polnim imenom Tomaž Šalamun sam, kar pomeni razkritje igre in konec potegavščine.
Vendar so v besedilu pisma tudi mesta, ki jih ni mogoče docela pokriti z opisanim sistemom igre. To so mesta, kjer je zapisana zdom-čeva muka sredi siehniziranega sveta, zatem muka njegove nenehne skrbi in strahu, naposled pa pristne, surove ljubezni do vsega, kar je ostalo doma. Avtorjevo igrivo poenačevanje s prlniitivizmom začenja na teh mestih dobivati pomenska dopolnila in se obračati v zavest socialnega neugodja, če že ne protesta. Tako se naposled izkaže, da pesem ni samo lahkotna igra s tradicionalno spodobnostjo in posvečenostjo slovenske poezijo, temveč tudi izstop iz te igre v območje polemičnega opozorila. Opozorila o problematičnem neskladju med lepo književnostjo in nelepo socialno resničnostjo. Ta misel pa spet ni in noče biti izrečena iz normalne, splošno sprejemljive in neopazne lege, ki jo jo izčrpala že tradicionalna socialna poezija, temveč iz radikalne proti-pozicije: izpod primitivne, jezno, surove in marsikomu smešno kvautaške besede zdomskega južnjaka. Ko bere pesem, je bralec izpostavljen dvojnim sunkom: zabavni literarni igri in socialni polemiki. Vendar pred naimi ni klasično dorečeno in zaključeno besedilo, temveč odprto besedilo. ki ga mora dopolnjevati bralec sani. Zato je od njega odvisno, kateri od obeh motivacijskih gibal daje v svojem doživetju več prostora.1'
14	Tomav. Salumun, Dragu Mile. Katalog 2, str. 42.
15	Poskus v literarnozgodovinskem seminarju dne 6. 3. 1971 je opozoril na odmeve v obe smeri.
Sledi še cikel štirih Šalamunovi h pesmi pod naslovom Glave.16 1 u je sistem igre znatno bolj osamosvojen kot v prejšnjih pesmih in zato tudi občutno bolj odprt v svobodo nevezanih in pogostoma celo nedoločljivih pomenov. Vendar se med semantično svobodnimi enotami od časa do časa pojavljajo satirični naboji, ki merijo v najrazličnejše smeri, najbolj določno pa v možgane bralca samega. Sem je naravnana že prva pesem, ki nam predstavi svojevrstno vajo ali igro človeških glav z zeljnatimi glavami, pr-i čemer pride do kar precejšnje enakovrednosti:
Treba je iti na njivo, kjer raste zelje, ki je enakomerno zasajeno. Ljudje naj se razdelijo na dve skupini. Prva skupina naj se vleže na trebuh ob vsako drugo zeljnato glavo in naj jo poje, ne da bi si pri tem pomagala z rokami ali da bi vstala. Ko to opravi naj gre domov. Druga skupina naj se zakoplje do vratu točno na mestih, kjer se vidijo korenine, tako da se vidi zelje, glava, zelje, glava, če se pa pogleda v diagonali pa samo zelje.
In Šalamun bi ne bil Šalamun, če ne bi pomeril tudi v glavo razlagalca njegove poezije:
Kdor bo bral naslednje sporočilo kot politični traktat, bo ustreljen.
In vendar je res, da Šalamunova poezija — ki «i je ob prvem od ločil-nejšem koraku v javnost nadela igralsko ime Poker in se tudi po drugem knjižnem nastopu odela v embalažo igre »človek ne jezi sec ter se pokrila z naslovom Namen pelerine — ni igra, ki bi bila zelo pogostoma zunaj namena. V Katalogu 2 dobiva celo poudarjene idejne, politične in socialne pomene, dobiva neutajljive polemične vertikale.
Pesniški prispevki, ki slede Šalamunovim, kažejo že znatno bolj očitne premike v območje nehierarhičnega etrukturiranja in s tem v območje bolj ali manj popolne izločenosti iz naše privajene predstave o pesništvu in pesniški besedi.
Na prvem mestu je obsežno besedilo Ranunculus L., Zlatica, ki ga je napisal /. G. PlamenGre za opis enainštiridesetih različnih vrst zlatic
10 Tomaž Šalamun, Glaoe, Katalog 2, str. 44—50.
17 I. G. Plamen, Ranunculus L.. Zlatica. Katalog 2, str. 51—65.
in ta opis je sestavljen podrobno in natančno kot po botaničnem ključu za določanje cvetnic in praprotnic. V sredini tega botaničnega traku, ki teče pred našimi očmi kot grafično natančen prepis iz leksikona, pa je vstavljen še drug trak, ki pri vsaki zlatici posebej prikaže njeno srečanje s čisto naključnimi in nepredvidljivimi predmeti ali bitji sveta, l aka nadrealna in nadleksikonska srečanja se glase na primer takole:
enkrat se ji približa ploščati kačji pastir drugič
stisnjena tuba od Kalodonta
enkrat se ji približa čopasta caplja drugič
nalivno pero
enkrat se ji približa alpski močerad drugič
kvadratasta vaza
enkrat se ji približa kraška kuščariea drugič pikov fant
Pred nami je pripovedna montaža dveh ravnin dogajanja, ki sta na prvi pogled popolnoma različni. Na eni ravnini poteka znanstveno eksakten ali vsaj docela tako prirejen popis 41 različnih zlatic, označenih ne le s slovenskimi, temveč tudi z latinskimi imeni, tako da je identiteta sleherne med njimi do kraja jasno ločena od vseh drugih. Im vendar, ko beremo podrobne oznake cvetov, čaš, listov, pecljev, plodov, prašnikov, pestičev, stebel, vencev, zemljepisnih nahajališč in še vsega drugega pri vsaki zlatici posebej, se njihovi razločki začno spajati v nepregledno gmoto oznak, ki si postajajo vse bolj in bolj podobne. neločljive, potekajoče v eno samo neskončno vodoravno enakost, ki bi se lahko širila tudi še naprej čez 41 postaj. Tako se nam verističen iin eksakten svet stvari naposled razkrije kot docela nevtralna, sešte-vnlno zravnana napoved na in prazna danost. Ob njo je nato prislonjen tok dogajanja, ki naj bi bil vsemu temu znanstvenemu verizmu pravo nasprotje. To je svet samih nepredvidljivih naključij, pravzaprav svet čiste fantastike, ki ni urejen po ničemer niti omejen z nobeno realno da.ncstijo. Sreča va n je realitet je neskončno daleč od leksiikonske določe-
nosti. Pero piše po nareku predlogičnih avtomatizmov, za katerimi deluje nadrealistična poetika. Poetika, ki je iiz metafore odstranila sistem analogije, s 'tem pa tudi tertium comp a rationis, in učinkovitost izražanja začela meriti po antianalogiji, se pravi po notranji oddaljenosti in odtujenosti dveh besed ali realitet, ki se nenadoma srečata. Bretonovo načelo. da je podoba toliko močnejša, »kolikor lx>lj oddaljeni sta približani realiteti«, je v pričujočem besedilu uresničeno ne glede na to, a.li ima Iztok Geister Plamen kakršnokoli zgledoval no zvezo z evropskim nadrealizmom ali ne. Toda tudi na traku avtorjeve subjektivne svobode, ki je prilepljen čez trak njegove vezanosti v danost, se svet neskončnih možnosti vrti v gmoto vse bolj enoosne in enoobrazne igre, ki v resnici postaja enako nevtralna, vodoravna in prazna kot njeno nasprotje. Skratka, skrajni verizem in skrajna fantazijska igra sta montirana v dvojno evidenco niča. Razvidne vrednostne navpičnice ni več. Tudi kompozicija kljub vsej simetrični mehaniki členov izgine. Tu nima začetek nobenega samostojnega kompozicijskega znaka več in isto velja za sredino in konec. Vseh 41 pripovednih členov te najbolj radikalne slovenske antiросте bi lahko brez kakršnihkoli vsebinskih posledic poljubno zamenjavali ali premontirali. Ukinjanje hierarhičnega struktu-riranja je celo daljnosežnejše, kot je bilo v avtorjevi zbirki Žalostna Maj na (1969).
In vendar pri tej botanični lepljenki še ni mogoče govoriti o literarni praznini. Besedilo se še vedno da z razmeroma trdnimi oporišči aktivirati v neko napol igrivo filozofsko razmerje do sveta. To pa kaže. da smo še vedno pred besedilom z večvalentno vsebino.
Korak naprej v smer vsebinskega izpraznjevanja besedila je napravil Matjaž Hanžek s svojimi nenaslovljeniini besedili.18 Njegovo pisanje temelji na igrii s posameznimi členi stavka. Bistveno pri tem je, da je igra mehanično enostavna, docela enoumna in zato brez dodatnega pomenskega prostora, kjer bi se njegova sporočila dala aktivirati iz pragmatičnega v literarni jezik. Kolikor pa tega nadpomenskega prostora je, ga besedilom lahko daje samo obstoj tradicionalne literature, ki omogoča, da ta besedila beremo kot parodijo. Na primer parodijo zoper romantični kult pesniškega ustvarjanja:
pesem lepo pesnik piše lepo pesnik piše pesem pesnik piše pesem lepo piše pesem lepo pesnik
18 Matjaž Hanžek, Katalog 2, str. 66—75.
Prispevki naslednjih dveh avtorjev Marka Pogačnika in Francija Zagoričnika so uvrščeni v Razdelek II, kar že na zunaj kaže neko nadaljnjo stopnjo v deliterarizaoiji literature.13
Pogačnikova Breskev, najdaljše besedilo zbornika, je zbirka abstraktnih afonizmov, ki tečejo čez 26 strani in se začenjajo takole:
Čudo zbiia odnos. Prostor množi odnos. Čudo nosi osnovo. Osnova liči vsebino. Enota zbira del. Zor vidi vsebino. Odnos šili interes. Podoba zre zor. Vsebina druži svet. Vizija ve podobo. Vizija loci zor. Osnova liči smisel. Interes druži smisel. Del ljubi svet. Čudo nosi del. Vsebina ve svet. Osnova zre svet. Odnos druži vsebino. Del zre odnos.
Vsi ti izreki, biti jih mora okoli 3000, so vsebinsko različni, notranje nejasno povezani ali nepovezani, brez razvidnih miselnih središč in obodov, množica členov brez zgradbe. Hkrati pa so v formalnem, se pravi gramatičnem pogledu vsi docela enaki, sestavljeni skrajno enostavno iz treh temeljnih stavčnih členov, osebka, povedka in predmeta. Zavestna oblikovna enoličnost in vsebinska brezsmernost povzročata, da besedila pravzaprav sploh ni (fizično) mogoče brati do konca. Torej je bralec postavljen pred njuno odločitev, da iz vrtoglavo nepregledne izložbe tričlenskih stavkov nekaj izloči in izbere; izbere, kar hoče in kar potrebuje, to použije ali pa tudi odvrže. Pogačnikovo lx\se-diilo ni zapustilo samo kompozicije, temveč tudi že vsebinsko zavezanost. Ostaja le še zveza besed, ki pa uporablja že eno samo in najenostavnejšo stavčno zgradbo.
Zadošča korak in za stavkom je na vrsti ukinitev besede. To se tudi zgodi. Namesto besed so pred nami likovni znaki. Toda tokrat ne več črke kot pred leti v tipografskem pesništvu, temveč strojni vzorci, ki nimajo nobene zveze več z gutenbergovsko kulturo. Take so Zagorič-nikove Tapete in tak je Pogačnikov Programiran tekst:20 To seveda ni več tekst, ker v njem ni besed, iin kjer ni besede, ni literature. Literatura so ta znamenja lahko samo tedaj, če obnje stopi tradicionalna literatura in jih pusti zaživeti kot njen opozicijski odmev. Sicer se pa tu književnost konča. Naslednja dva razdelka (III. in IV.) Kataloga 2 res pripadata že likovnim prispevkom. Ti v mnogočem pojasnjujejo in dopolnjujejo literarni del, vendar ju enačiti ne moremo. Posebno še na tistem problemskem območju, ki nas je tu predvsem zanimalo.
1,1 Marko Pogačnik, Breskev, Katalog 2, str. 77—102; Franci Zagoričnik, Tapete, Katalog 2, str. 103—106.
20 Murko Pogačnik, Programiran tekst, Katalog 2, str. 107—109.
Naš pregled sodobne slovenske avantgardne književnosti, kakršna se je predstavila ob svojem doslej najbolj samostojnem in najbolj vidnem skupinskem nastopu s Katalogom 2 lota 1970. nas torej privede do naslednjih ugotovitev.
V večjem delu te književnosti delujeta hkrati in drug ob drugem dva v bistvu nasprotna oblikovalna postopka. Z ene strani se uveljavlja tako imenovano horizontalno strukturiranje, ki v vseh plasteh knjižnega dela. od zgodbe do stavčne skladnje in slovarja, postopoma ukinja hierarhično urejene sisteme. Ukinja jih zato. ker svet človeka in stvari ni več opazovan skozi antropocentrično — idejno optiko, temveč skozi novo optiko verizma ali igre, ki vsak po svoje želita zavzeti stališče bolj ali manj nevtralnega opazovanja in evidentiranja sveta. Toda v tako stanje stvari in v ta proces z druge strani nenehoma posegajo postopki tako imenovanega vertikalnega strukturiranja, ki v vseh plasteh in na vseh ravneh leposlovnega dela ustvarjajo hierarhično urejene proti-strukture, nastale iz avtorjevega miselnega preverjanja in vrednotenja obstoječega sveta. Tako prihaja do odprte, gibljive in napete interakcije dvojnih sil, ki oblikujejo najnovejši val slovenske književnosti in ji dajejo značilno obeležje. Rečemo lahko, da sodobna slovenska avantgardna literatura ni literatura čistega verizma (reizma) niti literatura čiste igre. temveč l.zrazito namenskega verizma in namenske igre. ^ njej celo naraščajo sestavine filozofske, moralne, socialne in politične polemike s svetom danosti. To pa pomeni, da avantgardna skupina Kataloga 2 v resnici močno prestopa program, kakršnega je pred javnostjo izpovedala leta 1967. Takrat je za svoj program postavila izrazito neprogramsko literaturo, ki hoče izstopiti iz vseh ideoloških hotenj in družbenih projektov, izstopiti iz polemičnega razmerja do obstoječega sveta. Napovedala je kalalogno literaturo, ki bo samo »evidentirala svet, kakršen je, zaradi evidence same«, torej literaturo, ki ne želi biti več vrednotenje in ne preverjanje resničnega sveta po kakršnemkoli vnaprejšnjem. hierarhično ustrojenem modelu sveta. Napoved se ni uresničila. Praksa je pokazala, da je ta literatura — z redkimi izjemami, ki smo jih opisali — postala v resnici dvojna, hibridna struktura." Gre za avantgardizem. kii je močno odprt tudi tokovom tradicije, predvsem njeni humanistični polemiki s svetom, njenemu akti viz mu, ki se samo prenaša na čisto novo raven, v novo življenjsko gradivo in v novi slog.
al Na hibridnost njenega zunanjega, socialnega položaja v slovenski kulturi in družbi, ki naj bi bil po eni strani položaj izločenosti in zato provo-kaeije, po drugi pa je uradno subvencionirana, je opozoril Mulju/. Kmecl v sestavku Kutulog in slovenska literatura (v Sodobnosti 1971. št. 4.. str. Ï47—355).
Torej smo v resnici pred reducirano obliko avantgardizma. Seveda ta redukcija nima nikakršne zveze z umetniško vrednostjo del, zanimala nas je predvsem kot tipološki pojav.
Ostane še vprašanje, kje so razlogi za tako redukcijo. Nanj bi mogla odgovoriti raziskava, ki bi temeljito posegla vsaj v dve smeri: v položaj današnjega slovenskega sveta z njegovo ideološko določenostjo vred in pa v zgodovinsko tipologijo slovenske književnosti ter njenega reduci-ranega sprejemanja tokov razvitih evropskih literatur.
РЕЗЮМЕ
В статье исследуется современная словенская авангардистская литература, представленная в 1970 г. в до сих пор самом видном групповом выступлении г. сборнике «Каталог 2». Выходит, что в большей части этой литературы действуют паралельно два по существу противоречивых творческих принципа. С одной стороны, мы видим т. наз. горизонтальное структурирование, которое во всех слоях литературного произведения — от сюжета и конструкции до синтаксиса предложения и словарного запаса ■— отменяет иерахически организованные системы. Оно отменяет их потому, что мир человека и вещей уже не наблюдается сквозь антропоцентричнондейную призму, а сквозь новую оптику веризма (реизма) или игры, а каждый из них в свою очередь хочет занять точку более пли менее нейтрального наблюдения и эвнденгнрования мира. Эту точку зрения занимают также и программные заявления группы. Однако, в такое положение вещей и в этот процесс непрерывно вмешиваются поступки т. наз. вертикального структурирования, которые во всех пластах литературного произведения создают иерархические антиструктуры, возникшие в умственной проверке н оценке автором существующего мира. Таким образом возникает откровенное, подвижное и напряженное взаимодействие двояких сил, формирующих новейшее течение словенской литературы. Современная словенская авангардистская литература, таким образом, является не литературой чистого веризма (реизма) или чистой игры, а особенно умышленного веризма и умышленной игры. В ней даже возрастают элементы философской, социальной и политической полемики с миром данного. Таким образом, словенский авангардизм — с редкими исключениями — представляет собой двоякую, гибридную структуру. Он открыт в сторону разных течений традиции, прежде всего ее гуманистической полемики и идейному активизму, который переносится на совсем новый уровень, в новый жизненный материал и в новый стиль. Причины этой редукции следовало бы искать в двух направлениях: в общественно-идеологической определенности современной словенской действительности и в исторической типологии словенской литературы.
UDK 808.63-558 "17" Martina Orožen
Filozofska fakulteta, Ljubljana
OBLIKE Z DELEŽNIKOM NA N/T IN S SE V TEKSTIH 18. (IN 19.) STOLETJA
V slovenski pisani besedi 18. (in deloma 19.) stoletja se rabita, kot v drugih slovanskih jezikih, dve obliki za izražanje pasiva: ena z deležnikom na n/t in pomožnikom, druga s partikulo se. V distribuciji teh oblik (ki pa so večpomenske, saj izražajo npr. tudi stanje) je opaziti delno razliko med slovenskim severovzhodnim in osrednjim knjižnim izročilom.
In the Slovene written word of the 18th (and partly also of the 19th) century there exist — just as in other Slavonic languages — two forms for the expression of the passive voice: one by means of the participle in n/t and the а и xilliary verb, and the other by means of the particle se. In the distribution of these forms (which have a multiple meaning, expressing e. g. also a state) there are partial differences between the Slovene north-eastern and the central tradition.
Glagolski način je v slovenskih slovnicah od začetka do naše sodobnosti prikazovan zelo različno. Y bistvu gre za dve pojmovanji: vsii starejši slovenski slovmičarjii od Bohoriča do Metelka in Dajnka so poznali samo tvornik in trpnik; znano je bilo, da slovenski jezik nima oblike za srednjik ali »medij« (M. Pohlin). Sredi 19. stol. pa so slovni-čarji pod vplivom zgodovinskih raziskav v glagolski način vključili še srednjik.
To spremembo v definiciji glagolskega načina je pravzaprav povzročilo »odkritje« povratnih glagolov oziroma glagolov s se, ki kažejo določene pomenske zakonitosti: so namreč prehodni in neprehodni, rabijo se osebno ali brezosebno. Prvi slovničar, ki je podrobneje proučil te glagole, je bil Dobrovsky.1 Ugotovil je, da so oblikovno in pomensko neenotni, saj lahko izražajo tvornost in trpnost. Po njihovih značilnostih jih je razdelil v več skupin (reflexive: bati se; glagoli, ki v nemščini niso re flexi va: smejati se, daniti se: glagoli s predponami na-, do-, raz-, o-: najesti se, nas put i se; Dajnko navaja glagole z vsemi naštetimi predponami: dooem se, razpočim se, odušim se; tranzitive v refleksivni podobi: briti / briti se, biti/biti se; recipročne ali obojestranske refleksi ve: biti se / biti, tepsti se / tepsti, ljubiti se/ljubiti;
1 J. Dobrovsky, Lehrgebäude der Böhmischen Sprache, Prag 1819.
1H —
Slavistična revijo
tranzitivne s si namesto se: vupati si, prizadevati si, leči si). Prav taka delitev, prilagojena slovenskemu gradivu, se pojavlja v Dajukovi in Murkovi slovnici, nato pa je ta, bolj ali manj skrčena shema prešla v vse slovenske slovnice 19. in 20. stoletja. Neenotnost prikazovanja teli glagolov, s tem v zvezi tudi neenotno pojmovanje glagolskega načina, dokazuje. da so glede rabe. oblike in pomena teli glagolov obstajale nejasnosti, na katere je v svoji razpravi opozarjal Tomšič.2
I o »posebno« obravnavanje glagolov s se je pri ved lo do nove definicije glagolskega načina, ki se oblikuje že v Murkovi slovnici,3 v prvi izdaji Jauiežičeve Slovenske slovnice (Celovec 1854) pa so pod terminom »doba« že prikazani 'trije načini glagolskega dejanja: djavna doba — Brat piše: trpivna doba — Sovražnik je premagan. Hudobni otroci se kaznujejo; bivna doba — Spomladi se vse veseli. Drevje zeleni in cveti (str. 60). Značilno je, da sta trpnik in srednjik nadalje skoraj v vsaki slovnici prikazana drugače, spreminja pa se tudi terminologija (doba. oblika, način). V predrugačeni obliki je ob koncu stoletja prikazan glagolski način v Šumanovi slovnici.4 ki tudi priznava tri možne načine izražanja »glede predmetovega položaja«: tvorni bijem, živim, grmi; srednji —- bojim se, čudim se, sedem si; trpni - bil sem, se čuje, omedlim. Tvorni k je očividno »nesporen«, srednjik in trpnik pa tudi nadalje v Breznikovih slovnicah nista enako prikazana. Y I. izdaji (1916) B. posebej obravnava samo Trpni način, ki ga izražata trpno pretekli deležnik s pomožnimi glagoli tin 'tvorni glagoli s se, kot: govori se; piše se; kar se rodi. smrti zori: s časom se vse pozabi, itd., seveda z normativnimi omejitvami (str. 151). V četrti izdaji (1934) pa navaja tri načine: tvornik — hvalim, trpnik — pohvaljen sem in nekatere možnosti tvornika s se, srednjik — hvalim se, umivam se (sir. 107). Tak pogled na glagolski način je značilen tudi za povojne izdaje Slovenske slovnice več avtorjev,5 vendar sta v njih srednjik, tipičen le za prigodno povratne glagole {sin se je pohvalil), .trpnik na n/t ter tvornik s se po novejših dognanjih jasneje razmejena in pomensko nadrobneje opisana (str. 251 -257). Ta formalistični vidik obravnavanja glagolskega načina pa je odklonil Toporišič.® Iz obravnave glagolskega
: l1'. Tomšič, Refleksivni glagoli v slovenščini, SJ II, 1939.
' A. ]. Murko, Theoretisch-practische Grammatik der slowenischen Sprache, Grätz 1832, 2. izd. 1843.
4	J. Šuman, Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, l.j. 1881.
5	Bajec, Rupel, Kolarič, Slovenska slovnica, 1947, 1956, 1904, 1968.
" J. Toporišič. Probleme der slowenischen Schriftsprache, Scandoslavica 6. I960.
načina je izločil srednjik. t. i. povratne glagole pa z ozironi na njihovo pomensko funkcijo in oblikovne značilnosti razdelil pod naslovom (.la-goli s se v štiri skupine: smeje se oz. joka se® jok a (se nič ne pomeni), ubije se (se = sebe), ubije se (= procesualnost, ne dejanje), govori se (splošni vršilec dejanja), knjiga se tiska (trpnik).7
Osnovni »izbor« oblik z del. na nt oz. s se je jasno razviden iz primerjave Kiizmičevega in Japljevega prevoda Novega testamenta, vse nadaljnje pismenstvo pa se v bistvu ozira na njuno rabo. Razlika v rabi teh oblik pri enem in drugem je utemeljena v vidsko-časovnem sistemu, ki pri Kiizmiču kaže arhaičnejše poteze. Vsako tvorno dovršeno dejanje, tako tudi trpnik prihodnjega časa, izraža Kiizmič z dovršnim seda-nj.ikom. Y tem pogledu se delno ujema s starejšim tekstom Petretiča, pogosto pa je ta značilnost izpričana tudi pri Dajnku. ki pa se je delno že oziral na osrednji knjižni jezik. Japelj in drugi osrednji zastopniki pa v teh primerih izražajo tako trpnost kot stanje v prihodnosti z obliko bom -f n t, seveda pri obeh glagolskih vidih.
Pet ret i es:8 ki büde varuval tejze okerzti, zveliclen bilde:: a ki p;ik nebude veruval, hoeîeîze zkvariti (str. 80).
K ti z 111 i e s Ki lxidc varvao ino sze oksszti, zveličan sze; ki pa ne bode vervao, szkvari sze (str. 99).
] a ]> e 1 j : Katçri bô vçrval, inu bô kàrjhen, ta bô isoelizhan: Katçri рак-ne bô vçroval, ta bô pogublén (str. 242).
Kü zmi es: Znâte, kâ po dvöma dnevoma vüzem bode, i Szin esloveesi sze tu (hi naj sze raszpé (str. 53).
J a p e 1 j : Vy vçjîte, de bô zIiqs dva dny Velikanôzli. inu Svn tiga zlilovçka bô isdan, de bô krishan (str. 126).
Daj и ko: Znate, da krez dva dneva pride Vyzem ino se človečji Sin preda, naj bode krixan (str. 81).
K ii zni i es: Ovo gori idemo v Jerusalem, i szpunio sze vsza, stera s/.o piszana po prorokuj od Szina esloveesega: Ar sze dâ poganom, i ospota sze, i oszmejé sze. i oplüne sze. I geto ga zbicsüjo, vmorijo ga; ali na tretji dén gori sztâne (str. 147).
Japelj: Pole, my gori gremo v'Jerusalem, inu vfe bô dopôlnjenu, kar je od Sinii tiga zhlovçka piîsanu fkusi Preroke. Sakaj on bô isdan nevçrnikam, inu bô sajramovän, inu krivu obdolflien, gajshlan, inu sapluvân.
Inu po ti;m, kadar ga bodo gajshlali, ga bodo vmorili, inu on bo na trçtji dan supet gori vital (str. 362).
Iz navedenega primera je lepo razvidno tvorno in trpno izražanje v prihodnosti. brezosebna in osebna raba trpnika v obeh področjih.
7 J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 3, Maribor, 1967.
" P. Petretics, Szveti Evangeliomi, Vu N. Gradeze, 1651.
» S. Kiizniies, Nuovi Zakon, Halle 1771, 3. izd. v Köszegi 1848.
Petretics: Vzemete fzvétoga Diiha: katerem odpiiztîte grèbe, odpiizjcaju fze nyim: i koterem je zader'zite, zaderîani jeîzu (71).
K ii 7. m i e s : Vzemte Duha szvétoga. Sterikoli grehe odpiisztite, odpiisztijo sze nyim, sterikoli je za zadr'zite, zadr'zijo sze (str. 210).
J ар el j: Vsàmite Svçtiga Dului. Katçrini böte vy grçhe odpuïtili, tçm Го odpuîheni: Inu katçrim jih bote sodèrshali, tçm /о fadèrshani (str. 520).
Zanimivo je dejstvo, da pri Kiizmiču najdemo v prihodnosti oblike na n/t samo pri nedovršnih glagolih; seveda pa izražajo predvsem stanje, saj se v takih zvezah pojavljajo celo še sklonljivi deležniki in glagolniki ter seveda pridevniki trpniškega izvora (v določni obliki).
Kiizmics: I pred poglavnike esee i krâle pelani bodete za mojo volo na szvedôsztvo nyim ino poganom (str. 18).
J apel j: Inu vy böte h' deshçlfkim oblaftnikam, inu h'Krajlam pelani sa volo mene h' prizhuvanju njim, inu nevernikam (str. 41).
Kiizmics: Liki je piszano vu pnivdi Goszpodnovoj, kâ vszàki ягатес ki odpré utobo, szvéti Goszpodna bode zvani (str. 105).
J a pel j: De vlakitçri otrok mofhkiga Гро1а, katçri nar pèrvizh matcrnu truplu odpré, ima Goîpôdu I v et imenuoân bili (str. 257).
Kiizmics: Är z sterov mêrov bodte merili, z tisztov bode vam nazaj merjeno (str. 116).
J apel j : Sakaj s'kaj sa eno mçro bote vy merili, s' tako je nam bo nasaj mqrilu (str. 283 — bôde merjeno: îe bô merilu —).
Kiizmics: Är z rêcsi tvoii sze szoraoicsas, i z rêcsi tvoii bodes szodjen (str. 23).
J a pel j : Sakaj is tvojih beîsedy bôjh ti opraoizhen, inu i tvojih beledy bôjh ti ob j o jen (str. 54).
V preteklosti je izpričana pri nedovršnih glagolih ista zakonitost. Kadar oblika na n/t izraža trpnost, je torej za oba pisca značilna opisna oblika:
K ü z in i es: 1 gda bi io'zen bio od vlädikov popovszki i sztarisi, nikaj je ne j odgôvoro (str. 57).
J apel j : Inu kadar je bil töshen od Vikihih tih farjev, inu tili Starifhih ny nizli odgovoril (str. 137).
Kiizmics: 1 pelan je v Diihi vu pûscsdvo, gde je stirideszét dni szkil-saoani bio od vraga (str. 109).
J a pel j: Inu je bil od Duha v' pulhavo pel&n. Tain je bil fhtyrideîsçt day, inu je bil \hkujhan od Hudizha (str. 266).
Najdejo se tu in tam pri Kiizniicsu tudi primeri, kjer je oblika na n/t izražena opisno tudi pri dovršnikih (kadar iz konteksta mi razvidno, da gre za dogajanje v preteklosti, ali kadar je trpnost v preteklosti poselx'j poudarjena).
10 J. Japelj, B. Kumerdey, Svetu Pismu Noviga Testamenta, Labaci 1784.
K ii zmi es: Bio pa Ivan odeti z szrztmi kumile; z kô'ze pojâsz je noso okoli ledevjâ (str. 62).
J apel j : Je bil рак Joannes oblqzhen s' kamçlnimi dlakami, inu je iinel en uîenat pals okuli Ivojili ledji (str. 149).
К ü z m i e s : Yidôesi pa to lüdsztvo, szmilüvao sze je nad nyim; Ar szо razpiiszcseni i razegnani bili, liki ovcsé, store nêinajo pasztéra (str. 17).
J apel j : Kader je рак on tç mnôshize vidil. io le njemu v' ferze vîmilile: kçr jo bilq ràskroplene, inu sapujhene, kakor ovzç, katere paftirja nimajo (str. 39).
Sicer pa je med piscema (in tudi preostalimi pisci) pri izražanju preteklosti s trpnikom pri dovršnih glagolih spet izpričana zanimiva razlika. Pri Japlju je običajna oblika sem bil + n/t, pri Kiizmiču se v večini primerov pojavlja sam deležnik na n/t, (brez pomožnika). Ker uporablja Kiizniič za izražanje preddobnosti in istodobnosti še prave deležnike (tvorni na -č in tvorni na -ši/oši), ohranja pri njem oblika na n/t še prvotno časovno in trpno-rezultativno pomensko vrednost in tako ni potreben poseben jezikovni znak za izražanje preteklosti.
Kiizinics: 1 prineszena je glava nyegova vu szkledi, i dâna je toj devojki, i neszla jo je materi szvojej (str. 27).
Japelj: Inu njegova glava je bila pèrnefsena v' fkledi, inu deklizhu dana, inu ona je njô Ivoji materi perneîla (str. 65).
K ti z m i e s : / razpela jta 'z nyim dva razbojnika (str. 59).
J apel j : Takrat jta bila s' njim krisliana dva ràsbojnika (str. 141).
K ü zin i es : 1 pocsino je vöter i vcsinyena je tihota velika (str. 70).
J a pel j : Inu vejtèr je nehal, inu ena velika tihota je poftala (str. 168).
K ii z m i e s : I jeli sz.o vszi i naszicseni sz o; i nabrali szo, ka je gori osztanalo (str. 31).
K ti z m i с s : Gda je zâto Goszpôd eta vô povedao, gori je vzeti vu Nébo i szeo je na desznieso bozo (str. 99).
Ре t retics: Jeîus pâk potle как je nyin govoril, be vzét gore na nebo i îzedî na delzniezu Bösju (str. 81).
J apel j : Inu Goîpod Jçsus, )Ю tçm, kadar je bil s' njimi isgovôril, je bil gori osçt v Nebu, inu ledy na dèfnizi Boshji (str. 245).
Daj n ko: Ino kda jim je Goîpod Jezus to povedal, se je v nebo vzel. ino sedi na Božji desnici (str. 113).
Izrazito časovno deležniško funkcijo zasledimo v primerih, ki so pri Japlju že izraženi z drugačnimi sintaktičnimi sredstvi — predvsem s časov n i in i od visniki.
Kiizinics: I okrszczen Jezus precsi je gori sao iz vodé (str. 5).
Japelj: Inu kadar je J(;sus kàrfhen bil. je on sdajzi îhal is vode (str. 10).
Kiizinics: On pa razdreszéljeni nad tôv recsjov odisao je 'zaloszten (str. 83).
J ар el j: On je рак zlies tô beïsçdo slialoftèn poftal, inu je shaloftèn prozh Jhàl (str. 205).
Te vrste trpni deležnik oziroma pridevnik izraža tudi trpno pred-dobnost v prihodnosti:
Kiizmics: I umorjeni na tretji dén gori sztâne (str. 81).
J apel j : lini kadar bo vmorjen, bô na trçtji dan gori vftal (str. 179).
K ii z m i с s : Terszt nalomleno ne potere, i prcdivo kadécse ne vgaszi, dokecs vö ne zpela szôdbo na oblâdanye (str. 22).
J a p e 1 j : En jlèrti tèrjt ne bo slornil, inu enu perdivu, kateru tèli, ne bô on vgaiil, dokler on fodbo isvèrshe h' premaganju (str. 51).
Tudi pri Jap 1 ju se še najdejo ostanki te pomenske in sintaktične funkcije oblik na n/,t, seveda pa so običajni pri kajkavskem piscu Petreticu.
Petretics: Béfse рак dolâa nejsivena, od zgora z etkana povfzud (str. 60).
Kiizmics: Bila je pa szüknya nycgova ne'zioana, od vrlika szeikana czelô (str. 208).
J apel j: Suknja рак je bilâ bres îhivâ, od vèrliâ doli s-tkana fkus inu ikus (str. 514).
Kiizmics: Bila je pa tam edna poszôda polo'zena puna z jesziom (str. 208).
Petretics: Beîse pûk pofzuda poloîena ocztom puna (str. 65).
J apel j : Elia poisôda tèdaj je Itala poln a jqîsilia (str. 515).
Kiizmics: Odiszla szta pa, i najsla szta to zrbe privezano pri dveraj vincj na dvojnoj pôti, i odvezala ezta je (str. 85).
J apel j: Ona pa fta prozh ilila, inu jta nefhla tô shrèbç pèrvçsanu к' vratam svunaj, kçr îe i>ôt na dvôje lôzhi (str. 208).
Kiizmics in Japelj pa se dobro ujemata, kadar s to obliko (tudi s pridevnikom ali glagolu ikoni) izražata stanje v preteklosti, prihodnosti in sedanjosti. Prav tako je izraženo stanje pri drugih piscih; so primeri, kjer je posebno v prihodnosti težko določiti ali oldika na n t izraža trpnost ali stanje. Pri piscih osrednjega jezika glagolski vid ni odločilen, medtem ko pri Kiizmiču v sedanjiku ne moremo pričakovati dovršnikov. kadar gre za izražanje stanja v sedanjosti.
Kiizmics: Ovo obed moj szem pripravo, moji giineži i tiiesne sztoari szo bujte, i vsza szo gotova (str. 45).
Japelj: Pole, jeit îim moje kofilu pèrpravil, moji junzi, inu pitana sili val je saklana, inu vse je pèrpravlenu (str. 105).
Kiizmics: Teda je vido Judas, ki ga je ôdo, ka je oszodjen, po'zalo je nazaj je povrno ti trészti szrebrni pênez (str. 57).
J apel j : Tèdaj îe je Judas, kateri ga je isdal, ker je vedil, de je objojen. îkàlal (str. 136).
Kiizinics : I tô vâm znamênye: najdete dête v plenicze povito,, položeno vu jaszli (str. 104).
J a pel j : Inu leto bo vam k 'snaminju: Vy bote neîli enu dçte v' plènize povytu inu v' jafli poloshenu (str. 255).
К ü z m i с s : I dâjo ga poganom na oszpotânye i bicsiivanye i kri'zanye, i na tretja dén gori sztâne (str. 39).
J apel j : Inu ga bodo isdali Nevernikam k' safhpotuvanju, inu h' gajshla-nju inu h' krishanju, inu na trçtji dan bo on gori vital (str. 93).
Kiizinics: Teda dâjo vasz na moko i vmorijo vâsz; i bodete odurni vszêm narodom za mojega iména volo (str. 48).
Japelj: Takrat vais bodo isdali v' britkôft, inu vais bôdo vmorili: inu vv bote fovrasheni od viih narodov sa mojga imçna vôlo (str. 114).
Stanje v sodobnosti je izraženo pogosto brezosebno, seveda z nedo-vršniki; prav tako, a tudi z dovršniki, je izražena brezčasnost:
Kiizinics: Liki je piszano vu pravdi Goszpodnovoj,... ki odpre utrobo, szveti Goszpodna bode zvini (str. 105).
Japelj: Kakôr ftoji pijsanu v' poitavi tiga Goîpôda: De vfakitçri otrok moilikiga i]>ola, katgri nar pèrvizh materini turplu odpré, imâ Gofpôdu îvçt imenovan biti (str. 257).
Tudi drugi pisci obeli jezikovnih območij pogosto izpričujejo pomenski prehod iiz trpnosti v stanje, izražen z istimi jezikovnimi sredstvi.
Has I Kaj se ena velika framota, kir je bil od Ilerodeshove vojîke, tu je: od ene zelu hudobne mnoshize tih nar]>orednejïhili ludy safmehuvan, sa/ramuvan, s peîtiny by t, s nogami Juvan, s gorjazhami ogulen, k' enimu ozhitnimu sanizhuvanju po zelimu Jerusalemfkiinu mejitu îkus plaze, inu terge, îkus gaîe inu ulze gnan, inu vlezhen (str. 136/7).
'/.lie ozlieih. de bom jeft od Jogrov su pu f hen, predan, sata jen, de bom od Judov supluvan, safmehuvan, is shlafernizami vdarjen? isjidi fe (str. 29). — On ierpy na îvojimu pofhtenju opravlanje, v' prizho krivizhnu oponaflianje, lashnive prizhe; on bo med krivizhne fhtet, enimu kervavimu puntarju nasaj pojtavlen, ravnu koker en resbojnik ob fhivlenje perpravlen (str. 5). — On je sa vol naîhili kriviz ranjen, on je sa vol naihili grehov resbvt (str. 6). My smo taiita prekleta semla katera do sdej nezh drugiga ni rodila, koker terne, inu ofati (str. 43).
Gut s mann:11 O glei jes vidim nebu odpertu, inu Sina tega zhloveka ftojezhega na defnizi boshjei (str. 17). — O glei inu povanzhai njegove s' nja rumeno krijo pokropléne îtopine (str. 9).
Serf Pobožen David reče: Blaženi, kerim so odpysene krivice, ino krrih grehi so zakrili (str. 114).
11 J. Hafl, Sveti Polt, Labaci, 1770.
15 O. Gutsniann, Evangelia inu Brania, V Zelouzi 1780.
» Л. Serf, Predge nu vse Nedele, V 'Gradei 1835.
Slomšek :14 Ojfter je vezhi del tukaj na semlji pravizhniga pot; pogoito s' ternjam krivize najtlan, s' îolsami fromalhtva polit (str. 12).
Ta trpno-rezultativni način podajanja dogodkov v sedanjosti, preteklosti, celo prihodnosti pa postaja vse bolj pogost pri opisovanju zgodovinskih dogodkov; zaradi svoje ekonomičnosti se uveljavlja pri časopisnem poročanju (že pri Kremplu in v Vodnikovih Novicah), in seveda v uradniškem, sodnijskem slogu, kar lepo dokazuje Navratil v svoji slovnici.
Vodnik : Tudi iz Idrie so denarji, srebro, inu cinober dalej pruti Gradcu odpelani (str. 61). — Sloveča soldaška vhajalca Valentin Kimavec ali Capek, inu Juri Rupret oba rojena Krajnca sta vjeta v' solda.ški Staszaperi terdno zakooana inu perklenena, inu pod terdno stražo, dokler bo pravica čez nju stekla (str. 159). — Pred tremi dnevi je bil theater spet odpert (str. 64).
Francoske bandera inu znamina so bile doli djane, inu z vso častjo spet Cesarske nazaj postavlene (str. 83).
Iz Ternoviga so bli Francozi noter do Postojne nazaj jwbiti, je bilo veliko mertvih, 80 ujetih. 1 officir ranjen (str. 79).
Te lampe so po podobi Dunejskeh sturjene, vse ena drugi podobne iz stakla ali glaža. Stare lampe so v' predmesta prenesene (str. 106).
Izredno pogost, skoraj da edini gramaiični znak za podajanje trpnosti in stanja v preteklosti pa je pri Kremplu oblika na n/t dovršnih glagolov, rabljena podobno kot pri Kiizmiču, brez pomožnika. Ta način opisovanja dogodkov so posebno pri njem v 19. stol. obsodili kot ger-iii an iz em. Vendar KrempI izhaja iz jezikovnega področja, kjer se kategorija deležnikov v tem času, vsaj v pismenih tekstih, še pojavlja v prvotnejšemi pomenu; izraža še preddobnost in istodobnost, čeprav ne v taki doslednosti kot pri Kiizmiču, zato je treba pri Kremplu računati z drugačnimi sintaktičnimi zakonitostmi, kot so značilne za knjižni jezik v tem času.
i
KrempI:1' Kaj je Madjarov ne spomorjenih, so v' Lehi reki potopleni, v' vesnice razbežani, zred vesnicami vužgani, vlovleni, v' velko jamo zmetani ino živi zakopani, drugi zred njih vikšimi obešeni (str. 8). — Njegovo mertvo truplo je v' zlato, tota v' sreberno, ino obej v' železno trugo djano. Konjska oprava, orožje ino drage reči so k' njemi pokopane, ino vsi pokopiči per grobi umorjeni, da se. ne bi znalo, gde je hunski junak Atila pokopan (str. 56). — Pâle zdaj je pri Ptuji, Celji, Lublani, Vogleji ino povsod glodko vse vkončuno, Vogleja pa porušena, razderta, druge mesta vunsporopane ino od ludih za-pušene (str. 55).
14	Л. Slomšek, Hrana evangelskih Naukov, V' Zelovzi 1845.
15	Л. KrempI, Dogodivščine Štajerske jenile. V' Grâdci 1845.
Da se trpnost v preteklosti in stanje v preteklosti v osrednjem jeziku drugače izražata, dokazujejo Navratilovi primeri iz uradniškega jezika, kjer se ni mogoče vedno izraziti s ivorniki, čeprav je v tem času že aktualen odklonilen, puristični odnos do trpniškega izražanja. Y določenih vsebinskih zvrsteh je oblika na n t nezamenljiva s tvornikom in zato edino pravilna; to še v sodobnosti dokazujejo mnoga kratka poročila (npr. Delo: Sestri ranjeni, 7. V, 1971, zaprto) v dnevnem časopisju in v uradnih dopisih (Vljudno vabljeni!).
Navratil: Na splošna vprašanja odgovori obtoženec: »Pišem se J. M-k, sini star 50 let, oženjen, delavec, katoliške vere, rojen v C., stanujem v Z., sim bil že dvakrat zavoljo nezvestobe in štirikrat zavoljo tatvine pokorjeni (str. XXV).
Navratil:10 Po popolnoma verjetnem spričevanju zaslišanih prič je dokazano. da je založeni J. K-n ravno tisti mož, katerega je M. J-n o zaperii hiši pred odperto skrinjo najdel, katera je bila popred zaklenjena, ko je ravno po njej z rokami brodil (str. XXVI). — Obravnava je končana; zdaj se bode razsodba sklepala! Ker je bil obtoženec (!) pri volji, ji odškodnino plačati, in ni od nobene strani nič več omenjenega bilo, je predsednik ob t lih predpoldne zglasil, da je obravnava sklenjena. Sodnija se je v posvetovalnico podala, in obtoženec je bil odpeljan (str. XXIX).
Omeniti je treba še druge soodnose. Zelo zanimivo je, da se v pogledu rabe oblik s se pisci obeh območij v glavnem dobro ujemajo (pri nekaterih pomenskih tipih). To velja, kakor je bilo pokazano, za prehodne dovršile in nedovršne glagole s se (tip: umioam se), le da so do-vršniki v tem pomenu v osrednjem jeziku izraženi opisno {se ubije : se bo ubil). V vseh časih in naklonih pa se ujemajo tudi neprehodni glagoli (tip: smejem se) s stalnim se, ki ne izražajo trpnosti. Tip tiska se. ki izraža predvsem trpnost (oziroma stanje) nedovršnih glagolov, se v obeh jezikovnih območjih pojavlja dovolj pogosto v brezosebni rabi ali tudi z izraženimi osebkom, celo predmetom {tiska se; knjiga se tiska; knjigo se tiska). Prav tako se ujema raba tipa okli .se«.
Prehodni dovršili in nedovršni glagoli s se:
Kiizmics: I vr'zc szrebrni pêneze vu ezérkev, obrne sze, odide i obêszi sze (str. 57).
Japelj : Inu on je ti; îrebèrnike v' Templi od lebe v§rgel, fe je prozh podal, je shal kje inu fe je obqsil (str. 156).
Da j n ko : Ino vergel je on srebernike v' cirkvo ino odišel, ino se je pojdoč za ver v obesel (str. 89).
K ii z m i e s : I ovo zakrivalo ezérkvi raszprascsilo sze je na dvôje od zgora notri do tel; i zemla sze je genola, i pecsine szo sze pokale. I grobovje szo sze odpirali i vnôga têia ti szvéti, ki szo zaszpali, szo gori sztanola (str. 59).
10 I. Navratil, Kurze Sprachlehre
für Gerichtsbeamte, Laibach. 1S50.
Japelj: Inu pole to sagrinalu tiga Templa fe je ràs-tèrgalu na dvôje od sgoraj, noter do sdolaj. Inu semla /e je ftrçfla, inu fkale fo 'fe ràspôkale. Inu pokopali/7ia so se odpèrle, inu veliku telçfs tili fvetnikov. katçri îo îpali, fe je ubudilu (str. 142).
Kakor je že iz navedenih primerov razvidno, se v enem in ist eni stavku pojavljajo skoraj vsi tipi glagolov s se. Tudi brezosebni tvorni tip (vidi se) je med njimi. Posebej naj omenim pri Kiizmiču izpričane tvornike na -vsi s se.
K ii z m i e s : I prigodilo sze je. gda biszi zgucsàvala i szpitâvala, i szâm Jezus sze priblizavsi k nyinia, na vkiip je sao z nyima (str. 162).
Japelj : Inu pèrgodilu fe je. kadar fia fe ona pogovarjala, inu fe ispra-fliovala: Je tudi Jesus k' njima fe pèrblislial, inu je s' njima Ilial; (str. 359).
I) a j ii k o : Ino nagodilo se je. kda sta tak govorila ino se med sabo spita-vala, da se je Jezus k' nima priblixal, ino z' nima šel (str. 97). — Ino od perle so se пупе oči, ino spoznala sta ga (str. 97).
Kiizinics: Zaisztino, zaisztino velim vam; kâ sze vi bodete jokali i pla-kali, szvêt sze pa bode radiivao; vi sze pa 'zalosztili bodete, ali 'zalosz.t vasa sze obrné na radoszt (str. 202).
Japelj : Rèînizlmu, rèTnizhnu vam povem: da fe boste jokali, inu plakali. ta îvçjt рак fe bô vefselil: Vy рак böte fhaloïtni, ali valila slialoft bô v' veîsele prevèrnena (str. 500).
Vzhodne in osrednje pisce ločuje še dvoje. Za vzhodne pisce je značilno večje število glagolov s .stalnim se, v nekaterih primerih pa se namesto se pojavlja si; primerov s stalnim oziroma p red vsem možnim poudarili m si je več kot v osrednjem jeziku. Iz tega razloga »refleksivno« izražanje v delih vzhodnih piscev zavzema količinsko še širši obseg. V gradivu se pojavljajo naslednji taki primeri: skrbeti se, dičiti se, naroditi se, moliti se, zvali se, počivali se, popretiti se, čakati se. ufati se itd.
Petre tics: Vûfaj fze kcîii veru tvoja je tebe zdravil vesinila; (str. 126).
Ztanovito, ztanovito velim vam: da fziize tocfili i plavali fze bildete vi: Szvetfze p.ik hude veîzelil (str. 74).
Kiizinics: Zato velim vâm: ne szkrbte se za 'zitek vas, ka bodte jeli i ka bodte pili (str. 10).
Kiizinics: Doli szpadnovsi zato te szluga, molo sze nycmi je govorccsi: Goszpodne. mej potrplênye z menom, i vsze ti pldcsam (str. 56).
Da j il ko: Preči po texâvi totih dnevov pà bode se sunce otemnilo (str. 146). — Sedite si tv, dokelič tû pojdem ino se pomolim (str. 84).
Serf: Nekaj ga je palo na pečovje, ino se je posehnilo, da je vlage ne melo (str. 118).
Krem pl : Zdaj Sihar Sanmi po vele svojega krala naprejpernese, ino da ne dobi pravega odgovora, se začne preliti, ino reče Sanioi, da so tote dežele ne njegove, temuč frankoskega krala (str. 60).
Tudi pomenska razporeditev členka si se v celoti ne ujema s primeri, znanimi iz osrednjega jezika (prizadevam si: mislim si, upam se si). Pri vzhodnih piscih se pojavlja pri naslednjih glagolih: iti si, sesti si, priti si. rediti si, gledati si, vkončati si; obema skupni so: dati si. izbrali si. pretrgati si, misliti si, zaslužiti si, pusiti si, obdelovati si — to je: sebi.
K ü z m i с s : Vu onom dnevi pa, voidocsi Jezus s hi'ze, szeo szi je pôleg môrja (str. 25. sest si : usesti se!).
Da j n ko : Xeno sem si vzél ino zato ne morem priti (str. 125).
KrempI: Toto plačo si vašemi poglavari neste, če pa hoče kaj bolšega meti. naj si pride po nje (str. 85). — Poveda se. da je narod Sarmatov iz Azie v' Evropo se preselivši poznej si ime Slavjanov dal. od slave /čast/, kero si je zaslužiti h tel (str. 71).
Slovenci so mogli od Avarov se pustiti prestaviti, kam se jim je zdelo, ino per najmenši protivnosti si pustiti vesnice požgali, setva ino njiva si vkončati (str. 58).
Tudi pri Haslu in Slomšku je ta možnost (tip kupiti si) precej pogosta: zdi se vsebinsko bolj utemeljena.
11 a s 1 : Od kod je vender ena toku velika nevejsnoft, ja zelu îlepota, de fi lud ji rajih teme. koker рак luzli isvolijo (str. 128).
Japelj: Tèmuzh shirajte fi ihaze v' Nebelsili: k(;r jih ne rijâ. ne mol ne konzha (str. 25).
II asi : Aku lih [o ji leti prov poglavitni neperjateli kar njih fliege, vuk inu sadershanje amtizhe (str. 145).
Kot vidimo, člemica si izraža tudi medsebojno usmerjenost, osebek je izražen pri tipu v množini.
Slomšek: Priîtopite donef revni froteji, k jaflicam Jeîuiovim, oterile fi tvoje îolsnc ozlii (str. 35).
Pri piscih osrednjega območja je najpogosteji dativni tiip (kupim : kupim si, to je — sebi).
O brezosebnem tipu (vidi se, stori se, itd.), ki ga pozna tudi sodobni knjižni jezik, in izraža tvornost, so naši jezikoslovci precej razpravljali. Pravzaprav je njihov tvorni pomen jasno poudaril šele Škerlj:17 potrdilo za njegove ugotovitve pa najdemo že pri Kiizmiču in Japlju. Pogosto se na mestih, kjer rabi Japelj brezosebno zvezo (v 3. os. sg.). pri Kiizmiču pojavlja splošni tvornik; (3. os. sg. ali pl.), seveda pa je tudi pri Kiizmiču izpričana brezosebna raba.
J apel j : Ali Je nuire grosdje brati is tèrnja, ali fige is oîata (str. 27).
K ii z ni i es : Jeli berejo sz trnva grozdje, ali sz esetalja fige (str. 12).
17 S. Škerlj, Bezlične povratne rečenice sa aktivnom konstrukcijom; Zbornik и čast A. Beliča, Beograd 1*)37.
J apel j : Pole letâ je poltavlen k' enimu padzu, inu h' gorivitanenju njili veliku v' Israeli: Inu k' enimu snaminju, katçrimu fe bô jupèr gooorilu (str. 258).
K ii z m i с s : Ovo ete je polo'zen na szpadnenyé i gori sztanenvé vnôgim vu Izraeli, i na znamênye, komi bodo proti gtlcsali (str. 106).
Japelj : Kadar fe je рак jutru fturilu, je Jesus na kraji îtal (str. 522).
K ü zm i es : Gda bi pa 'ze rano bilô, sztao je Jezus na brêgi (str. 211).
Japelj : Maria рак je rekla k' Angelu: Какй je bô tô sgodilu, kt,-r jeit nioshân ne fposnam (str. 248).
K Ü z m i e s : Eresé pa Maria angeli: kakda bode tô, geto mo'zâ ne poznam (str. 102).
Včasih pa se piisca izražata enako:
Japelj : Inu pergodilu îe je. kadar je Elisabeth îliïhala tô posdravlenje Marie, je tô Dçte v' njç telçfi gori poikozhilu (str. 249).
K ii z m i с s : I zgodilo sze je kak je esiila O'zbét poklon Marie, szkoesilo je to dête vu nyé ut robi (str. 102).
Tudi v Vodnikovih Novicah najdemo dovolj pogosto brezosebni t vornik s se, kjer je vsebinsko še posebej utemeljen, saj gre za poročanje o političnih in drugih družbenih dogodkih, kjer ni zaželeno ali važno, da sta ali vršilec ali povzročitelj dejanja omenjena. Poudarjeno je le dejstvo, stanje, zato so v tem tipu v sedanjiku najpogostejši nedovršni glagoli.
Vodnik:18 Se dela prostor za cesarsko armado, katera se bo tu kej naberala (str. 61). — Vsini sploh se oznani, de je spet na dolenskim, inu na hrvaškim kupčia odperta (str. 79). — Še zdej se oidi, de Lublančani več na lubezn pruti vbogim derže, koker na komedie, inu na ples (str. 153). — Te dni je naša Kraszia pustila po mesti naherati sklad v' denarjih, z' keterimi se bo Kra-kovcani pomagalo hiše pred ognem varne sturiti (str. 159). — Včeraj se ni per nobeni cerkvi zgonilo zavol bližniga sovražnika, de bi kej pomote skuz zgo-nenje nevstalo (str. 67).
Tudi tip »trava se kosi«, je pri osrednjih piscih dovolj pogost; v tem se ujemajo z avtorji vzhodne Slovenije, seveda je v rabi tudi pri brezosebni rabi nedo vršnih in ponavljalnih glagolov. Kakor poroča že P oblin v svoji slovnici, je bilo v navadi z brezosebnim »trpnikom« prevajati nemške »man« in »es« stavke, seveda pa se PohiLin ni zayedal, da so primeri, ki jih navaja, pravzaprav brezosebni tvorniki. Iz navedenih primerov je razvidno, da so omenjene nemške konstrukcije prevajali tudi z osebnim tvornikom. Pravi: »Das Man (enako Es!) drücken die Krayner lehr oft, doch nicht allzeit mit dem se, leidender Bedeutung aus, wie: se prune, se rezlie -Man lagt; ali dalje — Ks wird geredet :
18 F. Wiesthaler, V. Vodnika Izbrani spisi, V Lublani 1890.
Se prave, govory: Es erzehlen die Gefchiehtf chreiber — pergodinski jïisarji pravejo, perpovedujejo« (Kraynska Grammatika, Laybach 1783, str. 195). Po nemških predlogah pa je v osrednjem jeziku zelo pogosto izražen tudi vršilec dejanja; celo pri predhodnih glagolih s se, ali pravih povratnikih (smejim se), kjer zaradi nerazumljivosti ni upravičen, posebno, če je nosilec dejanja živo bitje.
Prvo kritiko takih primerov je izrekel v svoji slovnici že Murko (1. izd. 1832). Iz literature navaja primer »Jefuis fe h' Kajfafhi pelja«, ki je celo, kot pravi, vsebinsko pohujšljiv, krivoverski. S tem je hotel le poudariti in ponazoriti, da pasivna raba ni vedno zaželena in da ni mogoče pri vseh glagolih pravilno tvoriti trpnika s se. Po Dobrovskem je v svoji slovnici uveljavljal dva kriterija: cilj glagolskega delovanja je pri trpniku s se lahko izražen z osebkom, kadar ni živo bitje, in, kadar to dopušča kontekst.
Vendar se je ta »napaka« širila dalje; znana pa je seveda bila taka raba že protestantom, saj tudi Dalmatin v P as ionu" piše: »lesufa рак gaishlaniga inu eashpotouaniga, ie alies dal nih voli, de bi le Crishal.« V 18. stoletju in še kasneje najdemo v spisih dovolj primerov, kjer je cilj dejanja živo bitje ali »neživo«.
Pohl in:20 G. Fajmoslitr bere is Bukuv kmetam la potrebo inu pomozli tu poduzhenje: kaj be bin îturiti, de se merlizhi poprej napokoplejo, ampak de so res niertvi (str. 14).
V. Katekizem: Ali ny super to pervo sapoud, defe Angeli, inu Svetniki v.hajto, inu na pomozli klizliejo? (str. 98, Celovec 1770).
Linhart: De se ti reči v kratkem en konc sturi, se Juri Kopriva nar-pervič o žold da; ti drugi otroci si bodo vže po sveti kruha iskali (str. 90, A. Gspan, ZD Linharta, Ljubljana 1950).
Slomšek: Hvalila je bo brumnih dufha inu truplo; klela dujha gresh-nikoD ino ozhitala îebi vie itorjene pregrehe (str. 6). — Rada je na tem fvetu kriviza sakriva, tamkaj bo pred želim ïvetam odkrita (str. 7).
I) a j n k o : Kda pa so to videli, so sposnali, da je beseda tak, kak se je n.im od deteta povedala (str. 32).
Gutsmann: Sakai od val je je Goipudova besieda resglafila (str. 43).
Serf: Ali pa neje vso semen na nivo padnulo, ino silja porodilo, kajti nekaj ga je padnilo na pot, se od lydi rasklačilo no od vtičov pozobalo (str. 118).
KrempI: Per totih zu vere volo spuntanjih so se vse groznosti storile. kakše se le zmisliti morejo (str. 69). — Zosebno so za rimskega krala Teodorika ne samo njive se povsod delale, temveč tudi gorice po mnogih krajih se zasa-jale, je veliko živine se redilo, drevje se nasadilo (str. 71).
111 J. Dalmatin, Passion, tv ie britku terplene... V Lublani 1576.
=° M. Pohlin, Kinctam Га potrebo inu pomozli, Dunaj 1789.
1 udi v rokopisnih zapisnikih Akademičnega druživa Triglav (Gradec 1875—1918). ki so veren odraz sproščenega uradniškega stila, kljub normativnim navodilom slovničarjcv. raba še ni omejena samo na stvari: še vedno se pojavljajo primeri, ko je cilj glagolskega delovanja oseba.
iT г i g 1 a v« : G. Andrej Einspieler voli se enoglasno častnim članom akad. družtva »Triglava« (8. zasedanje, 1886).
Ta tip trpnika (in brezosebni tvornik) ali trpnik z izpričanim nosilcem dejanja za neživo, pa je ob koncu 19. stol. značilen tudi za Škrabca, ki je sicer mnogo pripomogel k pravilnejši in res slovenski rabi trpnika na n t in trpnika s se.
Š k r a b e e :21 Naposled sem poslal »Novicam«, kaker se mi je zdelo, koliker toliko dobro »razpravico«. Ali ni se sprejela, preobširna je bila (Cv. V/8). — Enako blagovoljni opomini in nasveti glede naslova našega lista so se nam poslali tudi še od drugih krajev (Cv. 1/2). — Seme, ki se je hotelo zasejati, ni se mislilo, da bo v dvejh ali t rej h letih gozd. Le to se je upalo, da se vtegne v mlajših sercih in glavah vendar le kako zerno prijeti (Cv. V/l).
Tip trpnika trava se kosi pa nekako sredi 19. stol. izpričuje novo. zanimivo preobrazbo. Na mesto osebka se je v takih zvezah začel širiti predmet v akuzativu. Nastal je »nov tip trpnika«, ki je v strokovni literaturi znan pod naslovom »Išče se Uršo Plut«.
Iz Škrabčeve jezikovne ocene Rimskega Katolika (Cv. VIII/5 с—d) je razvidno, da v tem času odnos do takih konstrukcij še ni bil tako puristično nestrpen. Škraboo navaja primere: dasi se ga od neke strani na vse kri pije priporoča in vsiljuje; kliče se jih pred sodišče; zatorej sem smel pričakovati, da se me ho krepko zavrnilo, itd. Priporoča pa ali tvorno izražanje ali vsaj trpnik z izraženim osebkom, ne pa predmetom. Pravi: »Tako se menda govori res po našem Pri morju in ne smem naravnost reči, da je napačno, ker navaja Miklošič (Syntax 5b8) zadosti primerov tudi iz raznih drugih slavonskih jezikov. Ali uko pomislimo da, kar veni, na Kranjskem in dalje proti severu tako govorjenje ni domače, ter se celo nekako vstavlja našemu jezičnemu čutilu. od drugo strani pa vemo., da se pravi po laško n. pr. »Qui si taglia capellu, menda no bomo sodili krivo, ako mislimo, da je la primorska posebnost v naši slovenščini le italijanizein. Kranjec bi bil navedene stavke nekako takole pisal: »Za/o sem prepričan, da me dotični gospodje krepko zavrnejo; dasi. ga od neke strani na vse kriplje priporoča in vriva« ali dasi ga od neke strani na vse kriplje priporočajo in vrivajo«. Nadalje je važno še naslednje: »Tudi, kar Miklošič navaja na omenjenem mestu:
21 S. Škrabec, Cvetje z vertov sv. Frančiška, Gorica, 1880—1913.
»Kmete se vidi na polju in se jih je videlo«, bi se vsaj za moje uho lepše reklo: »Kmetje se vidijo na polju in so se videli«, ali pa »Kmete je videti na polju in jih je bilo videti.«. Vendar priznavam, da bi se ravno izraza »vidi se« in »sliši se« vtegnila tudi na Kranjskem semtertja rabiti z akuzat.ivoim n. pr. »Našega pastirja se sliši dve uri daleč« zraven »našega pastirja je slišati.« (Transponira obliko v tvornik!).
Vendar se je v tem času in še kasneje pogostnost trpnika s se večala tudi zato, ker so se pisatelji in časnikarji ogibali opisnega trpnika na n/t, ki so ga z ozirom na različne predložne zveze za izražanje povzročitelja dejanja — tip porošeno od ljubezni čiste — formalistično proglasili za germanizem. Kot je razvidno iz ostre kritike Tominška,22 se je tako izražanje šinilo predvsem v spisih in dokumentih pravnikov (Slovenski Pravnik od 1904—1907), od tam pa se je zaneslo še v leposlovje. Med drugimi pisatelji Tominšek napada predvsem Milčinskega, ki je v Igračkali23 to obliko pisal gotovo tudi iz stilističnih razlogov, saj je s tem jezikom (uradniški stil) nasploh karakteriziral tudi malomeščansko uradniško okolje takratne Ljubljane. Tominšek kritizira primere kot »obesilo se ga je; Марса se je najelo; otroka se je potapljalo v vodi \ in podobno. Vztraja pri Škrabčevih domnevali, da je to itali-janizem in poudarja edino upravičenost nominativa v takih konstrukcijah. Opozarja šole in uradništvo, naj si prizadevata, »da se ta spak -— se ga je obesilo — uniči z vsem zarodom.« Seveda se iz takega izražanja tudi sani duhovito norčuje.
M i 1 č i n s k i :23 Išče se Uršo Plut. Naj se ne ustraši! Ne bo zaprta. Nasprotno. Veselo iznenadenje jo čaka: dediščino se hrani zanjo na tukajšnjem sodišču (str. 104). — Stopil je pred sodnikovo mizo, vzdignil tri prste in zahteval. da se mu takoj prižgetu sveči, ker hoče petkrat priseči zaporedoma, ... zato ogorčen protestira, da se smatra ščurke, poklicavši njega za izvedenca, nekako za del pekovske obrti sploh in posebej (str. 91/2).
T o ni i n š e k : Ko se je zaročenca poročilo, se je šlo domov, usedlo se je goste k mizi, popilo se je polne kozarce in pojedlo zvrhane krožnike; pri slovesu se je poročenca poljubilo in se ju odpeljalo na kolodvor, naposled se je družno uleglo k počitku in zaspalo (str. 18).
Kljub vsemu »Urša Plut« obstaja. I udi Brezniku (Slovenska Slovnica 1910 in 1954) ni uspelo oblike v celoti zatreti, čeprav je v sodobnosti v leposlovju ni; seveda pa se govori in predvsem piše v tistem (uradniškem) okolju, od koder je izšla. I udi Kolarič24 je ponovno razlagal, da
22 J. Tominšek. Alitibarbarus, Ljubljana 1911.
M F. Milčinski, Igračke. Ljubljana, 1909.
21 R. Kolarič, Jezikovno rešeto, Ljubljana. 1951. str. 85—86.
taka raba ni slovenska, nasprotno pa je škerlj v omenjeni razpravi mnenja, da to ni italijanizem. ampak možnost, ki se je razvila v slovenščini spontano. »Meduitim ja smatram — i neulazeci u pitanje da li su obrti o kojim je reč za preporuku ilii ne — da se u rečenicama kao: Išče se Uršo Plut ili Umiva se decu povratni oblik ne oseča više kao pasiv, nego kao bezlični aktiv, odnosno aktiv sa neodredenim pod-metom, ali svakako aktiv, pa prema tome nije nesbvatljiv» Sto takav povratni oblik uzima i predmet u akuzativu« (str. 418).
Y zvezi z rabo oblik z n t ali s se je treba vsaj nakazati še eno značilnost. ki delno loči pisce 18. stol., in v sredi 19. stol. v knjižnem jeziku izgubi svojo veljavo. Pri vzhodnih iin osrednjih piscih je povzročitelj dejanja (ali okoliščine stanja) v večini primerov podan, le da se predložne zveze, ki ta odnos izražajo, precej razlikujejo. Pri enakih sklonih se pojavljajo delno različni predlogi. Zanimivo je, da je v sodobnem knjižnem jeziku »normalna« raba. ki je pogostejša pri vzhodnih piscih (predlog po z lokalom, predlog s z instrument al oni in posamično še predlog od z gen.). V omenjenem razdobju je obstajal »bogatejši« re-partuar predlogov. Povzročitelj dejanja je izražen s predlogi: od, iz, z gen., k/h ali в г dati vom: o, lia, v, skozi, čez z akuzaitvom; o. po, na z lokalom ter s/z z instrumentalem ; pod vplivom kajkavščine je izpričam celo predikativni instrumental (izvoljen je županom).
Kiizinics : I bio je tam do szmrti Herodesove, da bi sze szpunilo; ka je povedano od Goszpodnu po proroki erkôcsem (str. 3).
J apel j : Inu je ondi oftal noter do Herôdeshove îmèrti: de bi tô dopöl-iijenu bi Iii, kar je Gofpöd fkufi Preroka govoril (str. (>).
Petretics: lz jzadàv nyohoveh hocîete poznati nye (str. 100).
K ii z m i с s : Ar sze z sziida drevo spozna (str. 22).
Japelj: Sakaj, is jsdii fe drèvii îposnû (str. 53, kuj.: po sadu).
Petreties: Sta gledat ieste zeîsli vu puîscînu? jeda tertzline vetrom premetane (str. 5).	<
Kiizinics: Ka szte v<> sli vu piiscâvo gledat? t rs/, t od voira vugibujôcso (str. 118).
Japelj: Kaj îte vùn îlili v' pulhavo gledat? En tèrft, katçri je od oqtra ïèm ter kje maje (str. 289).
Petretics: Hocîete nayti Detetze plenicsami öbvito, i vu jaîzle polö.'eno (str. 10).
Kiizinics: .. v plenicze povito ..; Japelj: ... v plènize povytu. (str. 104).
Kiizinics: Zato i to porodjeno szvéto sze zvalô bode (str. 102).
Japelj: Inu sa tçga vôlo bô tô Svçtu, katqru bô is tebe rojenu, Syn boshji imenovani! (str. 248).
Kiizinics: Vu szésztom mêszecsi pa poszlan je angel Gabriel od Bogu vu meszto Galilee (str. 101).
J a j) e 1 j : V' îlieîtim mefszi рак je bil Angel Gabrijel od Boga poflân o' enu meftu Galilaee (str. 247).
Kiizmics: I napunilo sze je gosztiivanye sz tirni szedécsimi (str. 44).
J a ]) e 1 j : Inu shentuvanje je od tçh, katçri fo pèr misi bili/, napôlnenu bi Iii (str. 103).
Kiizmics: Goszpodne, szluga moj le'zi v lii'zi mojoj z 'zlakom udarjeni (sir. 13).
Japelj: Goîpôd, moj lilapèz leshy doma od boslijiga slilaka udarjen (str. 30).
Ha si: Kadar je she Judefh, kateri je njega bil isdal, vidil, de je on k' jmerti obfojen, ga je sgrevalu (str. 113, knj.: na smrt). V' njemu je vfe smeîhanu, inu njegova ferce bo fkus te narfylniïlii smejhnjaue zelu resmejarjenu, ter k' [žaganju pergajnanu (str. 114). — Ony fkor îkrivnuîti te vere sadoïti terdnu navirvajo, aku nabodo s' zhudefhami poterdene (str. 135). — Sdej pofhlufhej te fi smiflene, inu po krivizi zhes tiga nadolshniga Chriftuîa naprejpernefene toshbe (str. 124). — Vtakni tvoj mezh na Tvoje meftu; sakaj vii, kateri bodo niczh vseli, bodo fkus mezh konzhani (str. 61). — Pole, koku jo ony sdej [hteti med otroke Boshje, inu njih dejl je med Soetnikami (str. 140).
Že iz navedenega gradiva je razvidno, da so se ne glede na lokalne razlike v 18. stol. tudi sicer v sodobnem jeziku nekatere predložne zveze pri izražanju z del. na n/t ali se spremenile. Pogostnost predložnega izražanja se je delno izmenjala v »slovanskem duhu«, delno opustila, najbolj pa je bila razredčena zaradi splošnega uveljavljanja tvornika. To je potekalo počasi saj so vsi slovenski slovničarjii do Levstika zaman opozarjali, da trpmiško izražanje v slovenščini ni zaželeno. Razumljivo, da je morala nastati v knjižnem jeziku pri tolikšnih siniaktično-obliko-kIoviiiih »izmenjavah« zmeda, ki so jo razjasnjevali Murko. Levstik in Škrabec (in v povojnem času Breznik v svojih slovnicah). Kar zadeva izražanje vršilca dejanja ob t rp miški h oblikah, ne moremo mimo I .cvstika.25 V Napakah je predvsem osmešil tip: od očeta tepen. Levstikova kritika take rabe v osrednjem jeziku je bila predvsem puristična, saj je navdih normiranja iskal bolj v družbeni miselnosti tistega časa kot v jezikovnem sistemu. Opiral se je na splošni slovanski izvor ali vsaj sodobno slovansko rabo in na ljudski, to je kmečki jezik, predvsem na svoje dolenjsko narečje: »Stari Slovenci so devali take stavke lahko v terpivni naklon, ker so imeli storivmik brezi predloga (V'zoeden bi/st Jisus duhim v' jnistinju). Ako je v delavnem stavku imenov. živa oseba, Slovenec ne jemlje nikoli terpivnega naklona, kader je imenovavnik reč, potem ga lahko deneino v stvarivnik s predlogom »s« in tako naredimo terpivni naklon. Prešeren pravi: зроговепо od ljubezni čiste«. 1 o je
25 F. Levstik, Napake slovenskega pisanja, Novice, 1858, 26.
14 Slavistična revijo
gotovo neslovenski; ali dobro bi bilo: porošeno s čisto ljubeznijo.« Da je šlo v tem času za občutno izmenjavo sintaktičnih sredstev, ki so bila v knjižnem jeziku posledica dobesednih prevodov, in za naslonitev na sodobne možnosti govorjenega jezika, dokazuje naslednji Levstikov odstavek: »Prosti Serb (govori o jezikovni čistosti srbskih narodnih pesmi) govori po duhu našega jezika, le vedno raje v delavnem naklonu; se ve da se učeni poprijemljejo terpivniga, obračaje se po ptujoih.«
Pa val proti; »tuji navlaki« pa je bil pri normiranju posameznih slovniških oblik pretirano formalističnega značaja; ni izhajal iz resničnih jezikovnih dejstev". Ob koncu 19. stol. nam to ponovno lepo dokazuje Škrabčeva stvarna pripomba o dopustnosti in upravičenosti opisnega trpnika na n/t v knjižni in govorjeni slovenščini. V članku »Da borno vredni storjeni...« Ali je to grozen italijanizem? Jaz upam, da ni (Cv. XX1I/7, 1905), je dokazal, da tudi v slovenščini ni mogoče vsakega stavka smiselno pravilno izraziti ali prevesti s tvornim načinom. Zagovarjal je torej pri rabi obeh možnosti za izražanje trpnika (trpnik na n/t in s se) poimensko upravičenost, funkcionalnost in tako načelno rešil to važno normativno vprašanje.
Y -tem smislu je še nadalje predlagal oziroma razvijal rešitve Breznik (prehodni glagoli zaradi nejasnosti ne trpijo trpnika s se, predlog od z genitivom je upravičen v redkih primerih, kjer izraža izvor (npr.: od črooo sneden itd., str. 138, 4. izdaja).
Take so v splošnejših obrisih značilnosti rabe obeh oblik trpnika in drugih pomenskih odtenkov v tekstih 18. in delno celo 19. stoletja. Poudarila sem predvsem to. kar je tipično za eno ali drugo jezikovno območje. Vsekakor ima trpnik dve različni izhodišči, vezani delno na narečni razvoj, delno na zgodnjo tujo predlogo, ki je bila na vzhodu grška, morda povezana z glagoljaštvoni, v središču pa latinska ali nemška. Kiizmičev jezik, posebno vidsko-časovni sistem', izpričuje arhaič-nejšo stopnjo, saj še upošteva kategorijo deležnikov v prvotnem smislu, aoristični sedanjik je tudi zelo pogost. Da sta se imperfekt in aoiiist v tem območju kasneje izgubila kot v središču, kjer je tudi prvotno deležniško izražanje že v 16. stol. zakrnelo, dokazuje Petretič, ki ti dve obliki za izražanje preteklega časa uporablja in ima tudi sicer z jezikom vzhodnih piscev precej skupnih oblikoslovno-sintaktičnib jezikovnih pojavov.
Razvrstitev oblik na nit ali se v stavku in njihova pogost nosi je bila na začetku gotovo odraz tujih sintaktičnih zakonitosti s slovenskimi jezikovnimi sredstvi, v časovnem razvoju pa se je polagoma osvobajala suženjske odvisnosti od predlog. Šele z izvirno tvornostjo so se v obrav-
navanih območjih pokazale iz govorjenega jezika izhajajoče oblikovno-sintaktične zakonitosti, na katere je vedno vplivalo tudi v glavnem skromno prevodno izročilo.
S prekinitvijo vzhodnega slovenskega pisnienstva so v knjižnem jeziku v pogledu rabe teh oblik prevladale zakonitosti, ki so jih usmerjali slov-ničarjii glede na osrednje izročilo, vendar pa so se v pogledu predložne rabe lahko opirali na vzhodno rabo, ki je bila »bolj slovanska«. Zaradi omenjenih ukrepov, predvsem pa zaradi prehoda na tvornik, sta se pogostnost in razvrstitev oblik na n t ali se občutno spremenili.
РЕЗЮМЕ
В историческом развитии словенского языка залог глагола обсуждался по разному. Старые грамматики, начиная с Бохорича (1584) и кончая с Янежичем (1854), исходя из синхронной точки зрения описания языка, знали только дей-стиительный и страдательный залоги, различая при последнем две возножности выражения — сложный страдательный (партицип на н/т + вспомогательный глагол) всех времен и наклонений, и безличный страдательный глаголов несовершенного и совершенного видов, представленный 3 лицом ед. ч. наст. вр. действительного залога (govori se, tiska se).
Среди 19 в. воззрение о категории залога глагола ввиду нового исторически-сравнительного методологического подхода к анализу языковых явлений изменилось. Открытие возвратных глаголов или глаголов с se (Добровский), характерностью которых является морфологическая и семантическая разнообразность, вызвало изменение в грамматиках воззрения на залог глагола. От Янежича (1854) — кроме Топоришича (1967), который вернулся к первоначальному воззрению на эту категорию — все словенские грамматики упоминают три залога: действительный, страдательный н средний (медиальный) но объясняют их, конечно, по разному. Морфологические возможности выражения страдательного залога разные и обладают несколькими значениями, поскольку они выражают также и состояние (результативность), что до Топоришича слишком мало подчеркивалось. Сложный страдательный всех времен и наклонений выражает у совершенною и несовершенного вида глагола страдательность и состояние. То же можно сказать о глаголах с sc, которые смотря на семантическую расчлененность (smejem se, učim se — učim, govori se, vidi se, kosi se, zida se) могут выражать или только действительный залог, действительный и страдательный залоги, только страдательный или состояние (во всех временах и наклонениях).
При помощи таких возможностей выражены страдательность и результативность также в текстах 18 в., только распределение н частотность одних и других в текстах восточной (Кюзмич, Дайнко, Кремпл) и центральной области (Япель, Гутсманн, Водник, Сломшек) различаются по закономерностям, исходящим и одной и другой системы времен и видов.
Писатели восточной области показывают интересное соотношение между категориями времени и вида. Наст. вр. сов. в. + se непостоянно возвратных глаголов выражает страдательность в будущем времени, а несовершенно страдательное действие в будущем времени выражается описательно (se obsodi : bo sojen). Цеинтральные писатели знают сложный страдательный у обоих видов (bo obsojen : bo sojen), в прошедшем времени выражение несовершенного действия страдательного опять одинаково у писателей восточной и центральной области, а интересные различия возникают в выражении совершенной страдательности. Восточные писатели выражают в понятном контексте это значение только партиципом страд, сов. в., а центральные писатели сложной страдательной формой сов. в. (razpeta szta : /ta bila križana; I jeli szo vszi i naszicseni szo : Inu v/i /o jedli, inu so bily na/iteni). Выражение результатива у глаголов сов. в. и менее частых глаголов несов. в. в обеих областях совпадает; иногда оно отличается от страдательного залога и по синтаксической функции (sosed je okraden: sosed, okraden: okraden sosed).
Действующее лицо выражается синтаксически — при помощи разных предлогов, которые, однако, в указанных областях отчасти различаются (восточные писатели: iz, od, о, po, z — центральные писатели: od, skuzi, iz, po, z), конечно и распределение и частотность упомянутых предлогов не совпадают в целом.
Семантические типы глаголов с se полностью не совпадают. Характерен для восточных писателей более широкий объем настоящих возвратных глаголов skrbeti se, moliti se), a более частой является и усилительная частица se : si (sesti si, iti si). Непостоянно возвратные глаголы совпадают, только глаголы сов. в. выражают страдательность в будущем времени. Интересное соотношение безличного типа vidi se : vidijo на востоке доказывает, что речь идет о действительном значении, и восточные писатели пишут, конечно, формы типа zgodi se. Безличный сложный страдательный (tiska se) известен обеим областям, а различия известны в 19. в. в типе выраженным носителем действия (knjiga se tiska : mrlič se pokoplje : Kristus se križa). В случаях, когда носитель действия оживленный, еще Мурко (1892) не рекомендует употребление страдательного залога. В центральной области расширился «романизм» (išče se Uršo Plut), обывший постоянным предметом критики, а после утведившихся правил о употреблении действительного и страдательного залогов с конца 19 в. встречается в популярной речи служащих.
Наряду с включением восточноштирийских и прекмурских писателей в центральный литературный язык восточное употребление упомянутых форм и значений, конечно, изменилось, а некоторые положительные влияния (прежде всего более правильное употребление предлогов) центральный литературный язык принял и они вошли в литературную норму. Распределение и частность страдательных форм в литературном языке все же весьмя изменилось прежде всего благодаря переходу на более сильное использование действительного залога, о чем зря мечтали все словенские грамматики до середины 19 века.
UDK 830.09:92 Mann T.: 05 + 07 (497.12)
Darko Dolinar
Ljubljana
THOMAS MANN IN SLOVENSKA JAVNOST
GI us on i o Thomasu Маппи v slovenskem periodičnem tisku med obema vojnama
Na podlagi podrobnega pregleda vesti in sodb o Thomasu Mannu, kot so se pojavljale v slovenski publicistiki med leti 1919 in 1941. in ob upoštevanju prevodov njegovih del, podaja razprava prvi celovit prikaz usode nemškega pisatelja na Slovenskem med vojnama. Thomas Mann je razmeroma vidno vplival na politični in literainokritični del slovenske kulturne publicistike.
On the basis of a detailed survey of notes and opinions about Thomas Mann as they appeared in the Slovene periodical literature from 1919 until 1941 and on the basis of considering the translations of his works, the study represents the first comprehensive presentation of the fate of the German writer on the Slovene territory during the inter-war period. Thomas Mann exercised considerable influence on the political and literary-critical part of the Slovene cultural periodical press.
Odmev Thomasa Manna v slovenski javnosti je pojav, ki se začenja v prvih desetletjih tega stoletja in traja vse do danes. Prve glasove o njeni bi bilo treba iskati že v našem tisku pred prvo svetovno vojno. Vendar vse kaže, da jih je bilo zelo malo. Zato je področje pričujoče raziskave omejeno na čas med vojnama. Га časovna omejitev pa je tudi drugače vsebinsko upravičena. Ogromne spremembe v političnem, družbenem, kulturnem življenju Slovencev in sploh vse Evrope, ki jih je povzročila prva svetovna vojna, so nedvomno vplivale tudi na potek in značilnosti stikov med nemško in slovensko literaturo in kulturo, ki so poslej potekali v bistveno drugačnih okoliščinah kot prej. Spričo tega pač ni treba še posebej utemeljevati začetne letnice 1918; isto velja tudi za leto 1941, s katerim se konča obdobje pričujoče raziskave. Na tako omejenem časovnem območju bomo zasledovali odmev I honiasa Manna pri Slovencih, kakor se je izražal v naših najpomembnejših časopisih in revijah.1 Najprej nas bodo zanimali posamezni glasovi
1 Pri tem je največja pozornost posvečena revijam; raziskava upošteva tudi drobne omembe, ki so bile doslej še neznane in neobdelane. Pri časopisih pa so prišli v poštev le pomembnejši članki, ki so večinoma navedeni v Jugoslovanski bibliografiji Leksikogralskega zavoda v Zagrebu.
o I liomasu Mannu. ki jih obravnavamo po kronološkem zaporedju. Na podlagi tega pregleda bomo poskušali z različnih vidikov prikazati celoten odmev tega avtorja pri nas in sintetično orisati proces spoznavanja in odnos naše javnosti do njega. Seveda pa bodo glede na prej omenjene omejitve področja raziskave vsi sklepi izrečeni s pridržkom, da veljajo samo za pregledane publikacije v izbranem časovnem razdobju.
lo razpravljanje nas bo privedlo do obširnega in zapletenega problema, ki ga v okviru pričujoče raziskave ni mogoče rešiti, temveč le bežno naznačiti njegov obseg in pomen — namreč do vprašanja o globljem stiku, o učinkovanju ali vplivu I homasa Manna na našo javnost, našo literaturo ali njene posamezne predstavnike. Ta problem je po eni strani povezan z Mannovim življenjem in javnim delovanjem, z idejno iin umetniško problematiko njegovega opusa, po drugi strani pa z razvojem slovenskega kulturnega in javnega življenja med vojnama in zato daleč presega okvir pričujoče raziskave. Pač pa se ob začetku ne bo mogoče popolnoma Izognili nekemu drugemu vprašanju — vprašanju o odmevu I homasa Manna v evropski in svetovni javnosti. Glasovi o I honiasu Mannu pri Slovencih namreč niso nastajali Izolirano, temveč kot del širšega evropskega literarnega in kulturnega dogajanja; bili so odvisni od mesta in vloge Thomasa Manna v nemški in evropski ja vnosti.2
Glede na to bi bilo mogoče pri njem ločiti več obdobij. Kot prvo tako obdobje bi lahko označili čas od začetka njegovega literarnega ustvarjanja do prve svetovne vojne. Prve pomembnejše uspehe je dosegel Thomas Mann ob začetku stoletja z novelami in z romanom Buddenbrooks. Tu knjiga je kmalu postala prava duševna lust nemškega meščanstva, ki je v njej videlo prikazano svojo podobo. Odslej stu občinstvo in kritiku pazljivo spremljala njegov pisateljski razvoj. Skoraj vsaka njegoya knjiga je zbudila velik odmev, zlasti v dnevnem tisku; manj zanimanju so kazale zanj revije, predvsem tiste, ki so bile glasila raznih literarnih skupin s točno določenim programom, s katerimi ni imel kuj dosti stika. Četudi je Thomas Mann sum priznaval svojo sorodnost z duhovnimi in literarnimi tokovi svoje dobe. se namreč ni izrecno opredelil zu nobeno literarno strujc* ali skupino. Vsekakor je s svojim pripovednim delom dosegel velik uspeh pri občinstvu, in dasiravno je napisal v tem času tudi nekaj esejev, je bil znan predvsem kot prozni pisatelj. Razumljivo je torej, du se je tudi inozemstvo pričelo
! Podatki o evropskem odmevu Thomasa Manna se v glavnem opirajo na naslednji deli: Bürgin llums: Das Werk Thomas Manns. Eine Bibliographie unter Mitarbeit von Walter Л. Reichart und Erich Neumann. Berlin: Aka-drinie-Verlag 1959. Jonas Klaus: Fifty Years of Thomas Mann Studies. Л Bibliography of Criticism. University of Minessotu Press 1954.
zanimati zanj s tega vidika. Njegova dela so najprej prodrla v Avstrijo in Švico. V Avstriji, ki je spričo svoje posredniške vloge za nas še posebej zanimiva, je zbudil s proznimi deli precejšen odmev, razen tega pa je tudi sam že od leta 1902 občasno sodeloval v dunajskem tisku z novelami in publicističnimi prispevki. Prvo tuje jezikovno območje, na katero so v tem času prodrla njegova dela, je bilo v Skandinaviji in na Holandskem. Temu so takoj zatem sledili prvi glasovi v Rusiji; nekoliko pozneje so pričeli prevajati dela Thomasa Manna na Češkem in Poljskem, po letu 1910 pa tudi na angleškem jezikovnem področju.
Prva svetovna vojna, v kateri je Thomas Mann videl svetovnozgodovinsko spremembo največjega pomena, je tako močno vplivala nanj, da je za nekaj let prenehal z umetniškim ustvarjanjem in se lotil razjasnjevanja svojih političnih in svetovnonazorskih stališč. Zlasti s knjigo Betrachtungen eines Unpolitischen, ki je nastala v polemiki s pacifistično in demokratično usmerjenim delom nemške inteligence in še posebej s Heinrichom Mannom, se jo predstavil nemški javnosti kot izrazit ideološki in politični publicist. V nemškem tisku je delo takoj zbudilo vrsto najrazličnejših odmevov, evropska javnost pa je govorila o njem dosti manj in to šele v prvih povojnih letih, kar je treba nedvomno pripisati splošni kulturni izolaciji med vojno, pa tudi polemični protifrancoski in protidemokratični usmerjenosti dela. Tako je torej v tem času prišlo v ospredje zanimanja Mannovo politično delovanje.
Po vojni se je njegov položaj v nemški javnosti precej spremenil. Njegova pisateljska slava je bila zagotovljena, veliki uspeli romana Der Zauberberg (1924) jo je le še utrdil. Njegovi medvojni eseji še niso bili pozabljeni, ko se je znova pričel publicistično udejstvovati. V tem času se je politično preusmeril in se angažiral za demokracijo in republiko. Ta sprememba je v javnosti zbudila mnogo pritrdilnih in morda še več nasprotujočih glasov, dasiravno je do nje prišlo le po logičnem razvoju nekaterih silnic v njegovem miselnem svetu. Vsekakor si je Thomas Mann s publicističnim in esejističnim ude j st vo van j em pridobil nekakšno osrednje mesto v nemški javnosti. Vedno bolj se jo razvijal v kulturnega reprezentanta weimarske republike. Ta njegova vloga je vsekakor pospeševala njegove stike z inozemstvom. Ze v začetku dvajsetih let je pričel sodelovati v tujem tisku, prirejati predavateljske turneje in se udeleževati mednarodnih srečanj. Vsa ta aktivnost seveda ni ostala brez odmeva v inozemski javnosti. Spoznavati so ga pričeli tudi na tistih področjih, kjer prej skoraj niso vedeli zanj. Razen pripovednih del je pričela zbujati odmeve tudi njegova esejistika. Nobelova nagrada za literaturo, ki jo je dobil 1. 1929, pa je napravila iz njega svetovno znanega in priznanega pisatelja.
V dvajsetih lotih je Thomas Mann vedno pogosteje posegal v politično življenje weimarske republike. S članki in javnimi nastopi si je pridobil sloves nasprotnika fašizma, zato je po Hitlerjevem prihodu na oblast odšel v emigracijo. Vendar mu njegova vloga kulturnega reprezentanta nemštva ni dopuščala, da bi takoj pretrgal vse stike z Nemčijo. Kljub temu je počasi izgubljal možnost objavljanja v nemškem tisku; zato pa je več objavljal v avstrijskih in švicarskih časopisih, v nemških časopisih na Češkem in se-
veda v nemškem emigrantskem tisku po vsej Evropi. Y Nemčiji mu je nacistično usmerjena kritika vedno bolj poskušala odrekati umetniško vrednost in ga uničiti ali pa ignorirati, zlasti še potem, ko so mu zaradi simpatij do emigrantske književnosti odvzeli nemško državljanstvo. Po letu 1У56 so glasovi o njem torej izginili iz nemške javnosti, pa tudi v italijanski so postajali vedno bolj redki. Zato pa je tem bolj narasel njegov odmev v preostalem delu Evrope in v Ameriki. Y teli letih je končno odkrito nastopil proti fašizmu z vrsto polemičnih spisov, ki so zbudili veliko odmevov, prevodov in komentarjev povsod po svetu in postavili v ospredje pozornosti Mannovo politično vlogo. Z vsem svojim delom, v katerem je razvijal vizijo socialno prenovljene, demokratične in humanistične družbe, je postal nekak predstavnik širokih krogov evropskega meščanstva in inteligence, ki so bili protifašistično usmerjeni in so se zavzemali za sporazum s socialističnimi silami.
Po preselitvi v ZDA se je spet bolj posvetil literarnemu ustvarjanju. Vendar v vseh vojnih letih ni prenehal s političnim delovanjem. Po vojni se mu je spet odprla pot v Nemčijo. Tu pa je njegovo medvojno delovanje naletelo na mešan sprejem in zbudilo obširne polemike okrog problema t.i. zunanje in notranje emigracije, ki so mu onemogočile vrnitev. Njegovo politično prepričanje je postalo sporno tudi v javnosti zahodnih dežel. Toda vsi ti spori niso več mogli prizadeti odmeva in uspeha njegovih literarnih del. V tem času je bil že splošno priznan kot eden največjih nemških pripovednikov v dvajsetem stoletju. Z njegovo smrtjo (1935) se je perspektiva, v kateri ga je videla evropska in svetovna javnost, spremenila. Njegovo življenjsko delo je bilo zaključeno, kar je dalo pobudo za drugačen pristop in za drugačno vrednotenje. Njegova aktualna politična in kulturna dejavnost ni bila več neposredno zanimiva, marveč je postajala že del preteklosti. V ospredje pozornosti je sipet stopilo njegovo umetniško delo, ki če lahko sodimo po rastočem številu prevodov ter po znanstveni literaturi — še vedno intenzivno živi v zavesti literarne publike.
V času med vojnama je bil Thomas Mann torej že tako znan v evropski javnosti, da je njegov odmev moral prispeti tudi k nam. Sicer je res. da so se glasovi o njem pričeli pri nas pogosteje pojavljati šele proti koncu dvajsetih let; doslej vemo samo za en citat izpred prve svetovne vojne.® Kljub temu je mogoče domnevati, da so imeli Slovenci že pred vojno dovolj možnosti, da bi ga spoznali. Splošno je znano, da je spričo nemške vzgoje in prevladujočega nemškega kulturnega vpliva zavzemala nemška literatura največji del našega literarnega obzorja.
3 Po gradivu, ki je zbrano v Inštitutu za literature SAZU, se je v Ljubljanskem Zvonu pred prvo svetovno vojno pojavilo njegovo ime samo enkrat, ko je Janko Lokar v članku Naš narodni boj v nemškem slovstvu (LZ 1911, št. 9, sti. +61) citiral neko mesto i/, romana Königliche Hoheit, ki je bil objavljen v Die Neue Rundschau istega leta. Dom in svet pu ni v vseli teh letih niti enkrat omenil Thomasa Muiuiu.
Po 1 etil 1918 je la neposredna zveza z avstrijskim in nemškim Literarnim življenjem sicer popustila, vendar se ni popolnoma pretrgala; večina inteligence, ki je igrala vodilno vlogo v našem kulturnem življenju v dvajsetih letih, je bila nemško vzgojena, kar pomeni, da je bila pri nas še vedno številna nemško beroča knjižna publika. Te misli potrjuje dejstvo, da so naše javne knjižnice v času med obema vojnama imele od vseh inozemskih knjig največ prav nemških. Tako so bila okrog leta 1950 v raznih ljubljanskih knjižnicah zbrana glavna pripovedna dela Thomasa Manna izpred vojne, to zalogo pa so pozneje sproti izpopolnjevali z novejšimi deli.4
Mannova dela so bila torcvj pri nas dostopna. Njegov odmev v evropski javnosti je bil tako velik, da so naši publicisti lahko dobivali svoje znanje o njem tudi po posredni poti. Še ena možnost spoznavanja se jim je nudila prek srbske in hrvaške javnosti: srbski in hrvaški tisk sta namreč že v dvajsetih letih pričela redno spremljati Manmovo dejavnost, komentirati pomembne dogodke iz njegovega življenja in poročati o njegovih novih delili. Razen tega je od leta 1929 dalje izšlo več prevodov novel v knjižni obliki, tik pred začetkom druge svetovne vojne pa je bil preveden še roman Buddenbrooks.43 Možnosti za spoznavanje so bile torej vsekakor dane, vendar to dejstvo samo po sebi še ne pove veliko o Mannovem odmevu v naši javnosti; več je mogoče ugotoviti le s pregledom glasov o njem v našem tisku.
4 Skoraj v vseli knjižnicah so imeli romana Buddenbrooks in Königliche Hoheit ter novele v različnih izdajah; ponekod so dobili tudi že roman Der Zauberberg, Šentjakobska knjižnica pa je nudila svojim bralcem skoraj vsa Mannova pripovedna dela in tudi nekaj esejističnih knjig. Precej teli izdaj je bilo starejšega datuma, tako da bi utegnile biti nabavljene že pred letom 1918. — Glej: Imenik knjig javne dvorske knjižnice v Ljubljani. Ljubljana 1929. — Imenik knjig ljudske knjižnice Prosvetne zveze v Ljubljani. Ljubljana 1950. — Imenik knjig Šentjakobske knjižnice v Ljubljani. Ljubljana 1928 (z dodatki 1. 1930. 1935. 1941).
4" Prvi članek o njem pii Srbih je bil objavljen leta 1910 v listu Pravda; to je bilo poročilo o romanu Königliehe Hoheit, ki je izšel komaj leto dni prej. Naslednji članki so se pojavili šele po prvi svetovni vojni. Precejšnjo pozornost so mu srbski in hrvaški poročevalci posvetili ob njegovi petdesetletnici; leto dni zatem so poročali tudi o njegovi pariški turneji. Seveda so večje število člankov sprožili še podelitev Nobelove nagrade, odhod v emigracijo in odvzem državljanstva. O Thomasu Mannu je precej pisal tudi zagrebški nemški tisk. — Prevodi v knjižni izdaji: lzabrana dela. (Izbor novel. Prevedla Anica Savič-Rebae. Beograd 1929.) — Mali gospodin Fridenian. (Novele. Beograd 1931.) — Bajuco. (Novela. Beograd 1931.) — Težak čas. (Novela. Zagreb 1933.) — Biiddenbrookovi. (Beograd 1939.)
II
Ime 1 homasa Manna je bilo prvič zapisano v slovenskem povojnem tisku že leta 1919. Takrat je namreč izšel v Večernem listu prevod njegove novele Čudežni otrok.5 Prevod je očitno nastal popolnoma slučajno: Večerni list je bil namreč političen dnevnik, ki je približno iri četrtine svojega obsega posvečal politiki, ostanek pa raznim zanimivostim in feljtonu. Prevajalec se je podpisal s psevdonimom Savin, ki ga ni bilo mogoče razrešiti. Prevod je slab in mu je videti. du je priložnostno delo.
^ naslednjem letu je Thomasa Manna omenil Ivan Pregelj v Času." Ko je pregledoval vpliv vojne na tuje literature, je posvetil nemški samo naslednji stavek: »Med neštetimi Nemci sta najlx>lj krviželjna Tomaž Mann (»écrivain le plus chauvin«) in Richard Dehmel (tl920)r. Iz vsebine In formulacije stavka je razvidno, da je Pregelj lo sodbo povzel po nekem francoskem viru. Nedvomno se nanaša na medvojne Mannove eseje, zlasti na Betrachtungen eines Unpolitischen. Pregelj po vsej verjetnosti lega dela ni sam poznal, saj sicer najbrž ne bi prevzel tako enostranske sodbe (dasiravno se je ta ujemala s splošnim p roti nemškim razpoloženjem naše javnosti).
Tem prvim glasovom je sledilo obdobje molka, ki je trajalo vse do leta 1925. Takrat je Josip Vidmar v svoji reviji Kritika citiral neko mesto iz knjige Betrachtungen eines Unpolitischen, ki obravnava razmerje med impresijo An ekspresijo kot dvema neobhodnima elementoma umetnosti.7 in poskušal z njim podpreti oziroma utemeljiti svoje pojmovanje realizma. Taka funkcija citata opozarja na dejstvo, da Vidmarjev odnos do Thomasa Manna ni bil samo odnos poročevalcu, marveč da je nostul globlji stik med Mannovim in njegovim estetskim nazorom, ki ga bo treba še podrobneje obravnavati. Ne glede na to je bil Vidmar prvi, ki je opozoril našo javnost na Mannovo esejistično
5 Tli. Mann: Čudežni otrok. Poslovenil Savin. Večerni list I. 1919. št. 215 str. 4. št. 221 str. 4. — Izvirnik je bil objavljen najprej v časopisu (Dus Wunderkind. Novelle. Neue Freie Presse, Wien. Nr. 14I2H. 25. 12. 1903) in potem v knjižni izdaji z istim naslovom: Das Wunderkind. Novellen. Berlin: S. Fischer (1914). Naslednje izdaje so izhajale v letih 1916, 1917, 1918.
" Dr. Ivan Pregelj: Svetovna vojna in slovensko slovstvo. Čus XIV, 1920. št. 1—3, str. 72.
7 (Josip Vidmar): Opombe k naši kritiki. Kritiku 1925, 8. zv„ str. 121. Citirano mesto izviru iz Betrachtungen eines Unpolitischen, Berlin, Fischer 1922, str. 600-601.
delo. Tudi v naslednjem letniku Kritike je še dvakrat navajal Mannove misli.8
Y letu 1926 so se naši časopisi večkrat ustavljali ob Thomasu Mamnu. Tako je Jutro že v januarju objavilo kratko vest o njegovem potovanju v Pariz.9 V istem časniku je bil preveden tudi odlomek iz Mannovega dnevnika Pariser Rechenschaft, v katerem opisuje avtor svoje srečanje z voditeljem panevropskega gibanja, grofom Coudenhove-Kalergijem.10 Ta prevod je sledil vrsti člankov, ki so prikazovali Coudenhove-Kaler-gijev načrt za politično ureditev sveta, in je bil zamišljen kot ilustrativno dopolnilo, ki naj bi predstavilo našemu občinstvu avtorja tega načrta.
O bolj neposrednem zanimanju za Manna priča prevod odlomka iz knjige Betrachtungen eines Unpolitischen, ki je bil prav tako objavljen v Jutru.11 Odlomek z naslovom Neliterarna dežela (prevedel ga je Josip Vidmar) prikazuje zgodovinsko vlogo Nemčije, ki je v vsem svojem obstoju protestirala proti zahodni, latinski civilizaciji in njenemu izrazu — literaturi. V njem je torej v skrčeni obliki podana osrednja teza vse knjige, ki ponazarja politično in idejno usmerjenost svojega avtorja med prvo svetovno vojno. Na izbiro odlomka je verjetno vplivalo dejstvo, da je to poglavje eno najkrajših in najmanj osebnih v vsej knjigi. Vsekakor pa je presenetljivo, da se je uredništvo odločilo prav za odlomek iz Betrachtungen v času, ko se je politično prepričanje in delovanje Thomasa Manna že davno spremenilo, takoj po pariškem gostovanju, ki je bilo ena najvidnejših manifestacij njegove nove usmerjenosti.
Nekoliko nas lahko preseneča tudi dejstvo, da se naše revije sploh niso ustavile ob tem dogod'ku. V tem letu se je ime Thomasa Manna pojavilo le v Mladini, kjer je bil kot aforizem pod črto objavljen neki njegov citat o razmerju med staro in mlado generacijo.12
» Josip Vidmar: Cankarjeva človečnost. Kritika 1926/27, 1. zv., str. 3. — Isti: Nova lirika. Kritika 1926/27, 2. zv., str. 30. Ta citat izvira iz enega najpomembnejših Mannovih povojnih esejev o umetnosti (Goethe und Tolstoi, poglavje Natur und Nation).
11 Thomas Mann v Parizu. Jutro, 23. t. 1926. št. 18, str. 3.
'« Coude n hove-K u le rg i. Narodni dnevnik 111. 1926, št. 177, str. 2. Odlomek je bil verjetno povzet po Die Neue Rundschau, kjer je bil 1. 1926 prvič objavljen Mannov pariški dnevnik.
11 Tli. Mann: Neliterarna dežela. Jutro VII, 1926, št. 31, str. 12.
13 Mladina III, 1926/27, št. 1. str. 2.
V	letu 1927 je odmev Thomasa Manna prodrl v osrednje slovenske revije. Takrat je Jakob Šolar л- Domu in Svetu objavil članek o njegovem romanu Der Zauberberg:13 to je bil prvi glas o njem v DS in sploh prvi članek o njem v slovenskih .revijah. Šolar ugotavlja, da si je J lmmas Mann s tem romanom osvojil mesto v svetovni književnosti. K temu sta pripomogli dve lastnosti romana, ki ju Šolar imenuje »zunanja znaka dobe«: kozmopolitizem in sinteza življenja. Na kratko obnavlja fabulo in poskuša prikazati zlasti idejno problematiko. Umetniško kvaliteto dela ocenjuje s kriterijem umetniške ali notranje tvorne sile, ki daje prikazanemu svetu življenjsko svežost in pomembnost. Posebna odlika dela je po njegovem mnenju v tem, da zajema vso življenjsko pestrost. Taka sinteza življenja je značilna za novejšo smer v literaturi; ta sicer uporablja vse dobre strani naturalistične šole, a jo v sintetičnem pogledu presega, kajti naturalizem se je poglabljal le v posamezne kosce problemov. S to kategorijo sinteze življenja, ki mu postane splošno veljaven umetniški kriterij, utemeljuje Šolar svojo pozitivno oceno Mannovega romana.
Šolarjev članek je nastal razmeroma zgodaj, komaj tri leta po izidu romana. Njegove pomanjkljivosti je mogoče pojasniti z dejstvom, tla avtor ni nameraval napisati podrobne analize romana, temveč samo prvo poročilo o njem. Članek je očitno nastal kot rezultat neposrednega stika z delom in ni obtežen s prejšnjimi predstavami in znanjem o pisatelju. Vsekakor je ta prvi stik pustil ugoden vtis; v skladu s tem je avtor članka tudi poskušal pripisati romanu s svojo sodbo trajnejšo, nadčasovno vrednost.
V	istem letniku DS je o svojem odnosu do Thomasa Manna .spregovoril Josip Vidmar, in sicer v intervjuju Janka i ravna s predstavniki mlade slovenske literarne generacije.14 Vidmar je povedal, da visoko ceni Thomasa Manna, katerega dela so mu dala izdaten pouk. in javno priznal svojo pripadnost k njegovim estetskim nazorom; obenem je tudi omenil Mannov odnos do Zolaja v zvezi s problemom novega realizma. Ta izjava je potrdila sorodnost njegove in Maronove estetske miselnosti, o kateri so pričali že prejšnji citati In omembe v Kritiki.
V	istem letu se je ime Thomasa Manna prvič pojavilo tudi v Ljubljanskem Zvonu, kjer je Miran Jarc omenil njegov vpliv na sodobno
13	Jakob Solar: Thomas Mann: Der Zauberberg. DS XL, 1927, št. t, str. ■56—57.
14	Janko Traven: Obraz mlade slovenske literarne generacije. Angelo Cerkvenik, Miran Jarc, Tone Seliškar, Anton Vodnik in Josip Vidmar o našem času in o sebi. DS XL, 1927, str. 94.
francosko književnost.15 Značilno pri tem je le. da je ta odmev prodrl k nam iz francoskih virov. Mannu je bila posvečena tudi kratka omemba v Mladini; tu je Bratko Kreft zapisal dvomljivo trditev, da je tudi Thomas Mann, tako kot skoraj vsi veliki sodobni romanopisci, našel v Zolaju svoj vzor.16
Y letu 1928 je Josip Vidmar objavil v LZ obširen polemični članek Umetnost in svetovni nazor; v njem je sistematično prikazal osrednje teze svojega umetnostnega nazora. Ko je razpravljal o umetniškem doživetju, je citiral neko misel Thomasa Manna o posebnem umetnikovem razmerju do vsega človeškega, ki omogoča umetniško ustvarjanje.17 Vidmar se s to mislijo seveda strinja in jo navaja v razlago svojemu prepričanju. V istem letniku LZ je tudi Miran Jarc bežno omenil Man-nov.o uredniško oziroma izdajateljsko delovanje.18
Istega leta je France Koblar objavil v DS daljši članek ob stoletnici rojstva L. N. Tolstoja.1* Skoraj polovico članka je posvetil novejši literaturi o Tolstoju in pri tem med drugimi deli prikazal tudi Mannov esej Goethe und Tolstoi. Povzel je glavne Mannove ugotovitve, vendar jih ni spravil v medsebojno zvezo in ni prikazal njegovega miselnega sistema. Tako je ta esej, ki je eno najpomembnejših Mannovih del te vrste, zbudil v naši javnosti le posreden odmev.
15 Miran Jarc: Evropski didi v sodobni francoski književnosti. LZ XLVII, 1927, št. 4, str. 242.
10 Bratko Kreft: Emil Zola. (Literarna skica ob 25-letnici smrti). Mladina IV, 1927/28, št. 1, str. 3. — Vsaj kar zadeva Manna, je ta trditev sporna, dasi-ravno je bilo to mnenje v takratni evropski javnosti precej razširjeno. Thomas Mann ga je sam zanikal na več mestih in se je zlasti v Betrachtungen eines Unpolitischen izrecno distanciral od Zolaja. To vsekakor dokazuje, da Kreft ni poznal njegove esejistike.
17	Josip Vidmar: Umetnost in svetovni nazor. LZ XLVIII, 1928. št. 2, str. 99. Glede na kontekst zbuja citat vtis. kakor da bi bil prevzet iz kakega eseja; v resnici pa izvira iz novele T on i o Kröger; gl. Thomas Mann, Ausgewählte Erzählungen, Frankfurt, Fischer 1954, str. 131.
18	Miran Jarc: Knjige Vodnikove družbe za leto 1928. LZ XVLIII, 1928, št. 3, str. 181. Jarc je ocenjeval program knjižne zbirke Vodnikove družbe in pri toin kot zgled poljudnih in privlačnih, vendar dobrih del navedel zbirko Romane der Welt, ki jo je izdajala založba Knaur, urejala pa sta jo Thomas Mann in H. G. Scheffauer. Uvodna beseda, v kateri je Thomas Mann razlagal program in namen zbirke, je bila objavljena v prvi knjigi serije, razen tega pa še v listih Berliner Tagblatt, Prager Presse in Neue Zürcher Zeitung. (Glej: Hans Bürgin: Das Werk Thomas Manns, str. 65—64.)
'» France Koblar: Ob stoletnici L. N. Tolstoja. DS 1928, št. 7, str. 219—220.
Y	letu 1929 je dnevnik Slovenec posvetil Thoiiiasu Mannu kratko notico,20 v kateri je njen avtor Silvester Skerl ugotovil, da se Mann vedno bolj razvija v tip bodočega književnika. Škerl namreč po raznih znakih pni sodobnih pisateljih sklepa, da bodo v bodočih literarnih delih poleg epskih, 11 rekih in dramatskiih elementov vedno bolj vidni tudi filozofski, estetski in etični, morda tudi historični; bodoča dela bodo torej sinteza vseli teh elementov. Zadnja Mannova dela so za Škerla v tej notici primer, ki reprezenitira smer bodočega razvoja literature, škerl je tudi prvi omenil novo Mannovo epsko delo — ciklus romanov na svetopisemsko temo.
V	istem letu se je LZ večkrat v različnih zvezah ustavil ob I homasu Mannu. Omembi Josipa Vidmarja21 in Stanka Lehna22 sta manj pomembni. O njem je spregovoril tudi Fran Albreht, ko je v članku ob set! em desetletnici Knuta Hamsuna na kratko orisal položaj sodobnega evropskega romana.23 O novostih na tem področju je bil dobro poučen, saj je navajal med drugim tudi Hala Sveva, Jamesa Joycea in Virginio Woolf. Po njegovem mnenju se v evropskem romanu razvija nova smer — sodobni psihološki realizem: njegov predstavnik je med drugim tudi Thomas Mann, ki je, tako kot Galsworthy, »besednik sodobnega evropskega meščanstva v romanu«.23" Vsekakor je Albreht z izrazom »sodobni psihološki realizem« prvi v naši javnosti poskušal opredeliti pripadnost Mannovega dela k neki literarni smeri.
Ill
Podelitev Nobelove nagrade leta 1929 je odločilno pospešila spoznavanje Thomasa Manna v Inozemstvu in tudi pri nas. Vendar je bil odmev tega dogodka v naših revijah proti pričakovanju precej skromen; LZ in DS ga na primer sploh nista zabeležila. Pač pa se mu je dokaj hitro odzvalo dnevno časopisje.
10 s. š.: Kaj novega pripravlja Thomas Mann? Slovenec 1929, št. 52, str. 7.
21 Josip Vidmar: Slavko Savinšek: Milica, otrok bolesti. LZ 1929, št. 1, str. 60.
« Stanko Leben: Knjižni program Vodnikove družbe. LZ 1929, št. 5, str. 515.
23 Fran Albreht: Knut Hamsun. Ob njegovi sedemdesetletnici. LZ 1929, št. 8. str. 471.
Takšne primerjave med Galsworthyjem in Mannom so bile priljubljena tema zlasti v tedanji anglosaški kritiki.
Dnevnik Jutro se sicer ni ustavljal ob tem, pač pa je v njegovi tedenski prilogi Življenje in svet izšel članek o Thomasu Mannu.24 Anonimni avtor članka si je očitno zastavil cilj poročati o življenju in delu Nobelovega nagrajenca. Pri tem je res navedel nekaj podatkov, zlasti biografskih, ki dotlej še niso bili objavljeni v našem tisku. Po njegovih izjavah je mogoče sklepati, da je poznal nekatere Mannove eseje. O njegovih pripovednih delih je bil dokaj slabo poučen; romana Der Zauberberg očitno ni sam bral, pač pa mu je bilo znano, kakšne polemike je sprožil. Vsekakor je negativno sodil o njem. Znana mu je bila takratna republikanska politična orientacija 1110111 asa Manna, vendar ni omenil njegovega medvojnega nacionalističnega obdobja. Prišteval ga je med meščanske pisatelje in omenil zlivanje romanskega in nordijskega elementa v njegovih delih. Obširneje je spregovoril o romanu Buddenbrooks, ki ga je ocenil kot najboljše Mannovo delo; tudi s to sodbo se je pridružil takrat splošno razširjenemu mnenju. Iz vsega članka je razvidno, da je bil avtorjev odnos do Tlionnasa Manna žunudistično površen. Njegovo zanimanje za tega pisatelja je izviralo iz čisto zunanjih vzrokov, njega samega pa Mannovo delo ni prizadelo i.11 ni mogel vzpostaviti globljega stika z njim. Zato je njegov članek samo informativne narave in v njem ni mogel povezati posameznih dejstev v celotno podobo pisatelja in njegovega dela; zato ga tudi ni mogel samostojno oceniti, marveč se je pri tem bistveno opiral 11a švedskega akademika Bööka, ki je uradno utemeljil podelitev Nobelove nagrade.
Na dokaj višjem nivoju je članek, ki je bil objavljen ob isti priložnosti v dnevniku Slovenec.25 Tudi tu začenja anonimni člankar z glavnimi biografskimi podatki. Thomasa Manna primerja z bratom Hein-richoini i,n poskuša orisati njune nasprotujoče si idejne in politične pozicije med vojno, vendar ugotavlja, da se nacionalno občutje pri Thomasu Mannu ni nikoli sprevrglo v šovinizem. Omenja tudi njegovo povojno esejistično udejstvovanje, v katerem vidi izraz njegove bistvene osebne poteze — intelektualizma. Ta poteza se kaže tudi v njegovih pripovednih delih, zlasti v tistih iz poznejših let. in jim je v umetniškem pogledu škodljiva. Umetniško najlx>lj čiste so po člankarjeveni mnenju Mannove novele, v katerih je prikrita. Njegova sodba o umetniški vrednosti romana Buddenbrooks je nejasna, če ne celo proti-
24	Thomas Mann. Letošnji odlikovanec z Nobelovo nagrado. Življenje in svet 1929, št. 22, str. 597—598.
25	Letošnje Nobelove nagrade. Slovenec 1929, št. 262, str. 7.
slovna. Der Zauberberg pa kaže po njegovem mnenju že izvršeno spojitev avtorjevih umetniških in intelektualističnih stremljenj. Clankar označi to delo kot novodobni vzgojni roman; od psiholoških romanov, ki jim je sicer podoben, se loči v tem, ker temelji na strogo razumskem spoznavanju in dojemanju skrivnosti življenja. Poglavitno črto dela pa vidi člankar л- razglabljanjih in pogovorih nastopajočih oseb.
Avtor članka je bil očitno precej dobro poučen o Thomasu Mannu. Kljub'temu, da hoče biti njegov članek samo poročilo, zbujajo posamezne oznake vtis, da so nastale kot rezultat samostojnega ukvarjanja z Man-novim delom. Zlasti njegova obsodba romana Buddenbrooks, ki je bila objavljena prav v času, ko jc bila zanj podeljena Nobelova nagrada, priča o recenzentovi samostojnosti. Uspeh) mu je, da se ni ustavil le pri posameznih delih, marveč si je ustvaril celotno podobo Thomasa Manna, katere osrednja točka je teza o njegovem intelektualizmu. Z njo so v zvezi tudi sod 1>е o umetniški vrednosti posameznih del: po avtorjevem mnenju namreč poudarjanje intelektualne plati škoduje estetski vrednosti dela. Ta misel pa predpostavlja prepričanje o bistveni različnosti umetniškega in intelektualnega, ki jc skrita v osnovi pričujoče recenzije in jo uvršča k nekemu določenemu estetskemu prepričanju, ki je bilo tudi v takratni slovenski kritiki precej razširjeno.
Najpomembnejši odmev, kar jih je v naših revijah zbudila podelitev Nolxdove nagrade, je bil esej Josipa Vidmarja o Thomasu Mannu v prvem letniku Modre ptice.26 V prvem delu eseja našteva Vidmar pripovedna in esejistična dela Thomasa Manna, spregovori nekoliko obširneje o Betrachtungen eines Unpolitischen, nato pa omenja njegovo povojno publicistiko in javno nastopanje; zaradi te vsestranske aktivnosti je Mann ])o njegovem mnenju osrednja osebnost literarnega življenja v povojni Nemčiji. V drugem delu poskuša Vidmar označiti Mannovo delo. Najprej razlaga njegovo razmerje do predhodnikov Schopenhauerja, Nietzsche j a in Wagner j a — s pomočjo daljšega avtobiografskega citata iz Betrachtungen eines Unpolitischen. Po Vddmar-jevem mnenju je Mann pisatelj dekadence, to se pravi propada stare neevropske, nedemokratične, nepolitične in meduhovne Nemčije; s tenu propadajočim svetom siinpatiziira, a je hkrati v svojem delu že v do-kajšnji meri predstavnik nove evropske civilizacije, demokratičnega in kozmopolitskega duha. Ta osrednji problem nemškega življenja — konflikt srca, duše, narave zoper duha — se vleče skozi vsa njegova dela od romana Buddenbrooks dalje. Rešitev tega problema je našel v etično
211 Josip Vidmar: Thomas Mann. Modru ptica I, 1929/30, št. 2, str. 27—29.
pojmovani sintezi obeh elementov; to mu je omogočilo, da je po vojni ustvaril svoj prvi »optimistični« roman Der Zauberberg, katerega junak obvlada svoj organski pesimizem, svoje nagnjenje k bolezni in smrti, in se spremeni v človeka z voljo do življenja. Ta sprememba se izvrši v razumski in spoznavni sferi, kar velja nasploh za vso Mannovo umetniško problematiko. Zato je za njegovo literarno delo značilna neka nepoljudnost; vendar se ji pisatelj ne more izogniti, kajti svojo problematiko mora predstavljati v človeških sferah, ki so dostopne zavesti.
Josip Vidmar je v času, ko je pisal ta esej, dobro poznal Mannovo delo. saj se je že več let ukvarjal z njim. Zato je lahko navedel skoraj popoln seznam njegovih knjig; razen tega je podčrtal pomen njegove esejist i ke in javnega delovanja. Zlasti pomembna pa je njegova oznaka Mannove umetniške problematike. Pri tem se je oprl na njegove avtobiografske spise in odlomke; tako mu je uspelo, da se je približal njegovemu idejnemu in umetniškemu svetu, .prišel v stik tudi z njegovimi globljimi plastmi in si ustvaril o njem kompleksno podobo, ki jo je posredoval slovenski javnosti. Te pripombe seveda še zdaleč ne nakazujejo vseh razsežnosti Vidinarjevega odnosa do Ihomasa Manna, marveč zadevajo predvsem informativno vrednost njegovega eseja. A tudi kot informacija je ta esej nekak višek dotedanjih odmevov I homasa Manna pri Slovencih, ki mu majhne stvarne napake ne morejo zmanjšati pomena."
V isti številki Modre ptice je obenem z Vidinarjevim esejem izšel krajši Mannov pripovedni tekst z naslovom Gladujoči.2" Ta je nastal približno v istem času kot novela Tonio Kröger in ji je tudi tematsko soroden: prikazuje umetnika v njegovem razmerju do normalnih ljudi in meščanskega življenja, iz katerega je izobčen in h kateremu ga vleče ironična ljubezen. Tekst je torej blizu osrednji problematiki Mannovega zgodnjega pripovedništva, ki naj bi ga očitno predstavljal v Modri ptici. Na izhiro je nedvomno vplival tudi zunanji faktor: tekst je bil zaradi
27 Vidmar trdi. da je dobil Mann Nobelovo nagrado za roman Der Zauberberg. v resnici pa mu je bila podeljena predvsem za Buddenbrooks, llazen tega navaja napačen čas nastanka novele Das Wunderkind.
ïN Thomas Mann: Gladujoči. Prevedel Božo Vodušek. Modra ptica I. 1429/30. št. 2, str. 29—34. Novela je bila prvič objavljena v reviji Die Zukunft 1. 1903. nato pa v novel ist ičnili zbirkah Der kleine Herr Friedeinann und andere Novellen (1906 in še v vrsti poznejših izdaj), Novellen (1922 v okviru zbranih del) ter še v več različnih izdajah )w I. 1930. Prevod je kontroliran po izdaji: Thomas Mann, Novellen I. Berlin, S. Fischer 1922 (= Gesammelte Werke).
20 - Slnvistifnn revijn
majhnega obsega posebej primeren za objave v reviji. Neda bise spuščali v podrobnosti, lahko ugotovimo, da je v prevodu cela vrsta mest, ki bi jim bilo mogoče ugovarjati. Posamezni izrazi so prevedeni nerodno in netočno, tako da v pomenskih odtenkih ne ustrezajo originalu. Nekatera podobna mesta ne prizadevajo originala toliko po pomenski plati, ampak bolj po svoji stilni funkciji. Seveda vseh takih mest ne gre ocenjevati samih po sebi, temveč po njihovi funkciji v sklopu celote. Kjer je prevajalec zgrešil pomen pri važnejšem izrazu, ima to lahko hude posledice za prevod, banalizira vsebino in prizadene delo prav v njegovi osrednji točki.29 Tudi na področju sintakse je prevajalec precej svobodno ravnal z originalom. Kjer je bilo mogoče, je nadomeščal veznike z ločili in se izogibal zloženim stavkom. Po drugi strani pa se je skušal izogniti kopičenju substantdvno rabljenih adjektivov in participov 1er epitetov, nominalne izraze pa je poskušal nadomestiti z odvisniki. Z vsem tem se seveda ni spremenila le staven a struktura, ampak tudi struktura prikazanega umetniškega sveta: odnosi meti posameznimi predmet-nostmi tega sveta, ki so v originalu sklenjeni in pregledni, se zameglijo in odmaknejo v ozadje. Posledice takega prevajanja se poznajo tudi v ritmu prevoda, ki je precej bolj razčlenjen kakor umirjeni ritmični tok originala. Prevajalec seje torej poskušal izogniti nominalnemu izražanju in dolgim periodam, ki veljajo za značilnost nemščine, pri tem pa se je verjetno preveč odmaknil od strukture originala.
V isti številki Modre ptice je bil objavljen še en tekst I bom asa Manna — pismo Knutu Hamsunu ob njegovi sedemdesetletnici.30 V tem spisu je Mann poskušal označiti Hamsun a kot pisateljsko osebnost in interpretirati njegove glavne težnje, razen tega pa je tudi pojasnil svoje osebno razmerje do njega. Pismo naj bi v Modri ptici očitno zastopalo
" Tako na primer govori tekst o nekem glasbenem odlomku, v katerem se izraža »die leidende Einheitssehnsucht«, prevajalec pa ga je nadomestil z izrazom »razbolelo hrepenenje po ženski«. Neposredni predmet junakovega hrepenenja v tem tekstu je sicer res ženska; vendar to. umetnikovo hrepenenje po enotnosti ni usmerjeno samo vanjo, marveč zajema vse normalne, preproste, srečne ljudi, od katerih je ločen, zajema tako rekoč ves nasprotni pol sveta. V tem izrazu je pravzaprav zaobsežena ideja dela Razen tega je treba upoštevati, da to mesto opisuje izvajanje odlomka iz Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. V Mannovi interpretaciji Wagnerja pa je »Einheitssehn-sueht« eden osrednjih pojmov.
30 Thomas Mann: Knutu Hamsunu k sedemdesetletnici. M<xlra ptica 1, 1929/30, št. 2, str 41—43. Prevedel Božo Vodušek. — Prevod je bil očitno narejen po knjigi Die Forderung des Tages, Reden und Aufsätze aus den Jahren 1925—1929, Berlin, S. Fischer 1930.
Mamnovo esejisitiko. Eden od kriterijev, po katerem je bilo izbrano, je bila brez dvorna njegova aktualnost, saj je preteklo komaj nekaj mesecev", odkar je bilo objavljeno v knjigi Die Forderung des Tages. Vendar je uredništvo vodilo pri tem bolj zanimanje za Hamsuna: založba Modra ptica je namreč v tem letu izdala dve njegovi knjigi in postavila več drugih na program za prihodnja leta, glasilo založbe — revija Modra ptica pa je že v prejšnji številki objavila Vidmarjev esej o Hamsunu. Toda kljub temu in kljub dejstvu, da je bilo Mannovo pismo le priložnostni spis, je lahko seznanilo pazljivega bralca s temeljnimi kategorijami njegovega duhovnega sveta.
Ta številka Modre ptice, ki je izšla kmalu po podelitvi Nobelove nagrade, je bila torej popolnoma v znamenju Thomasa Manna. Pozneje se je v istem letniku pojavilo njegovo ime še v literarnih zapiskih Antona Ocvirka,31 ki ga je omenil kot pisatelja sodobnega analitičnega romana in ikot esejista.
Zanimanje za/Thomasa Manna, ki ga je zbudila podelitev Nobelove nagrade, tudi v naslednjem letu še ni ponehalo. Temu lahko pripišemo dejstvo, da je naš tisk v letu 1930 razmeroma hitro spremljal njegove publikacije. Tako je Jutro objavilo povzetek njegove avtobiografije že nekaj dni za tem, ko je izšla v junijski številki revije Die Neue Rundschau.32 Ta povzetek je sistematično, četudi na kratko prikazal glavna dejstva -iz Mannovega življenja, vendar je pri tem bolj poudarjal zunanje dogodke in zanemarjal duhovni razvoj ter komentarje lastnih del. ki jim je avtor v originalu posvetil dokaj pozornosti.
Približno ob istem času je Slovenec objavil oceno najnovejše Mannove novele Mario und der Zauberer.33 Recenzent Silvester Škerl se ni omejil samo na to pripovedno delo. ampak je spregovoril tudi o zbirki esejev Die Forderung des Tages in mimogrede omenil avtobiografijo. Po njegovem mnenju je Thomas Mann prepričan predstavnik meščanstva in meščanske ideologije. Priznava mu sicer nenavadno pisateljsko spretnost in intelektualno ostrino, vendar je prepričan, da ni nikak epohalen pojav in da ne zasluži tako visoke ocene, h kakršni nas razen njegove
31	Anton Ocvirk: Literarni zapiski II. Modra ptica I, 1929/30, št. 3, str. 65; Literarni zapiski III. Modra ptica I, 1929/30, št. 5, str. 112.
32	Avtobiografija Thomasa Manna. Jutro XI, 1950, št. 131, str. 6. Povzeto po T. M.: Lebensabriss. Die Neue Rundschau, Berlin, 41. letnik, št. 6, junij 1930.
33	s. š.: Thomas Mann: Mario und der Zauberer. Slovenec 1930, št. 150, str. 9. Naslov originala: T. M.: Mario und der Zauberer. Ein tragisches Reiseerlebnis. Berlin: S. Fischer 1950.
pisateljske spretnosti zavaja tudi njegova svetovna slava :in Nobelova nagrada. Nato recenzent na kratko povzema fabulo novele in ugotavlja, da je njena zgradba simetrična. Po item sklepa, da si je avtor oziroma pripovedovalec, ki je pravzaprav idealen meščan, prizadeval ustvariti v svojem delu strog in temeljit red v nenavadnih, izrednih dogodkih, ki so izven njega in se njegovemu racionalističnemu redu in nazoru ne morejo podati. Ta postopek, ki ga recenzent odkriva v analizirani noveli, pa takoj posploši in sklepa, da je osnovna Mannova težnja tolmačenje in obravnavanje pojavov ne iz njih samih, marveč iz njega, Thomasa Manna, in iz njegove ideologije. Tak postopek bi bil na mestu, ko bi bil Mann čisto stvariieljski, eruptiven značaj. Ker pa ni to, temveč si zastavlja naloge tolmačenja, interpretacije, ne more njegovo delo doseči epohalnega pomena, temveč ostaja prehodno in morda celo zgrešeno prizadevanje.
Članek Silvestra Škerla je zanimiv z več vidikov. Predvsem je to prvi odmev novele Mario und der Zauberer v naši javnosti. Bolj pomembno je dejstvo, da je to prvi članek pri nas, ki je zavzel izrazito odklonilno stališče do Thomasa Manna. Končno se v njem kaže. kako se je v kratkem času spremenil Škerlov odnos do Ihomasa Manna; kajti v notici, ki jo je objavil leto dni prej v Slovencu, je izražal še vseskozi pozitivno sodbo o njem, saj mu je Mann veljal kot primer bodočega razvoja literature. Vsekakor pa ta članek temelji na nekem določenem pojmovanju literature in literarnega ter sploh duhovnega ustvarjanja. Pri tem Škerl loči na eni strain vulkansko eruptiven značaj, ki ustvarja suvereno iz samega sebe in je edini sposoben ustvarjanja prave umetnosti, na drugi pa interpréta, ki mora tolmačiti stvari iz njih samih in se podrejati njihovemu imanentnemu redu. Thomas Mann ni ustvarjalec, marveč interpret. Kljub temu tolmači stvari iz samega sebe in svoje ideologije, kar je zgrešeno prizadevanje. Vendar to ni njegova čisto osebna in slučajna lastnost. Škerl namreč obravnava Manna kot predstavnika meščanstva oziroma meščanske raciona listi čne ideologije. Očitno je torej, da obsoja Škerl meščansko racionalistično ideologijo prek njenega predstavnika Thomasa Manna kot nekaj nezadostnega in preživelega. Iz takega odnosa do meščanstva izvira tudi negativna ocena Mannovega dela, kajti škerl reducira to delo na njegov ideološki korelat.
S tem, da je Škerl odklonil Manna kot predstavnika meščanstva oziroma meščanske ideologije, ga je povezal z ideološko in socialno kategorijo. ki je bila prisotna tudi pri nas. Dejstvo, da je ta ocena izšla v Slovencu — glasilu katoliškega tabora, ji je seveda dalo še bolj določen polemični prizvok. To je takoj povzročilo reakcijo na nasprotni
strani. Y reviji Naša doba, ki jo je izdajal konzorcij Jutra in so jo urejali vidni predstavniki našega liberalnega meščanstva, je kot odgovor na Škerlov članek izšla glosa Meščanstvo v nemilosti.34 Glosator med napadi na meščanstvo s katoliške strani posebej omenja članek Silvestra Škerla. Bistvo Škerlovega članka je po njegovem mnenju napad na jasno mišljenje; to je odraz pri nas dokaj razširjenega prepričanja, da je jasnost misli znak njihove površnosti in plitvosti. Glosator zavrača to prepričanje, za katerim se po njegovem skrivajo nečedni interesi: napade na meščanstvo, ki so postali predmet njegove glose, pa loči od ciljev in teženj četrtega stanu in jih ne preveč vljudno označi kot »srednjeveško meniško in laično mistiko«.
V istem letniku Naše dobe je tudi Ivan Lah citiral neko misel Thomasa Manna o neuničljivosti narodne duše.35 Obširneje pa je spregovoril o njem Božidar Borko:30 njegovo razmišljanje se je sprožilo ob politični aktivnosti Thomasa Manna in podobnih akcijah čeških književnikov v tem letu. Borko ugotavlja, da je v narodnem življenju včasih nujno potrebno umetnikovo neposredno, publicistično angažiranje, čeprav je sicer proti prisiljeni tendenčnosti samih umetniških del. Primer takega umetnikovega angažiranja mu je govor Deutsche Ansprache, Ein Appel an die Vernunft, v katerem je Mann svaril pred nevarnostjo nacionalnega socializma v Nemčiji.
Ta članek Božidarja Borka je bil prva obširnejša reakcija na omenjeni Mannov govor v naši javnosti. Njegov namen ni bil poročati o tem govoru, ampak mu je ta hkrati s podobnim manifestom čeških pisateljev dal povod za razmišljanje o vprašanju nacionalne kulture, o nacionalizmu, iuternacionalizmu in kozmopolitstvu. Ob tem splošno evropskem problemu sii je lahko v precejšnji meri prisvojil Mannove misli, ki so mu nudile izhodišče za nadaljnje razglabljanje in za oblikovanje lastnega stališča. Vendar je značilno, kako je Borko interpretiral Mannov apel: njegov konkretni politični program •— predlog za sodelovanje meščanstva in socialne demokracije proti fašizmu — je dobil v Bonkovem poročilu veliko bolj splošno in neobvezno formulacijo, ki
34	Dr. -h- (= Josip Birsa?): Meščanstvo v nemilosti. Naša doba 1930. št. 11. str. 392.
35	Dr. Ivan Lah: Jugoslovanska akcija in naš kulturni problem. Naša doba 1930, št. 18. str. 585.
" Božidar Borko: Pisatelji, kultura in javno življenje. Naša doba 1950. št. 19, str. 639—642. '/. govorom, o katerem razpravlja Borko, je Thomas Mann nastopil oktobra 1930 v Berlinu. Govor je bil še istega leta objavljen v nemškem, francoskem in angleškem tisku.
je poudarjala element razuma in kritičnega duha nasproti nacionalističnim sanjarijam. Tako je Mannovo politično dejanje dalo Borku povod za splošno, teoretično razmišljanje o vprašanju nacionalizma in iniemacionalizma v kulturi. Seveda je ta sprememba do neke mere razumljiva in nujna, kajti politično stanje v Nemčiji takrat še ni neposredno prizadevalo naše javnosti.
Tudi Ljubljanski Zvon se je v tem letniku ustavil ob Thorna.su Mannu. Njegov urednik Fran Albreht je že v članku ob petdesetletnici Zvona, kjer je očrtal program revije za naslednja leta, ugotovil, da mora LZ objavljati članke, razprave in eseje, kajti na tem področju je poudarek sodobnega leposlovja; to mu kaže tudi primer Ihomasa Manna.37 Ob koncu istega letnika pa je Albreht objavil odlomek iz Mannovega govora o duhovni situaciji sodobnega evropskega pisatelja.38 \ tem odlomku ugotavlja Mann, da je duhovna situacija pisatelja ista kot duhovna situacija vsega današnjega človeštva, kajti pisatelj reprezentira svoj čas. Osrednji problem današnjega časa pa je socialni iin politični problem. Sedanje neurejene gospodarske, politične, družbene razmere dopuščajo kot edino upravičeno duhovno udejstvovanje samo udeležbo v socialnem boju. Zastavlja se vprašanje, kako je spričo vsega tega umetnost sploh še mogoča. Mann trdi, da je položaj pisatelja sicer težaven, a ni nemogoč. Zagovarja pravico posameznika do kulturnega duševnega življenja, do igre oblik, do estetske svobode in idealizma umetnosti. Umetnost je po njegovem nekaj večno človeškega, kar se ne more izgubiti, to pa tudi zato, ker je v globoki zvezi z vsemi problemi dobe in pospešuje vseobče delo na njih.
Objavljeni odlomek je nekoliko skrajšan prevod prvega dela Mannovega govora. Ta govor je bil v celoti pravzaprav Mannova načelna programatična izjava. Y njem je poskušal določiti duhovno situacijo sodobnega evropskega pisatelja (to se pravi tudi svojo) na ta način, da se je distanciral od obeh prevladujočih ideoloških teženj dobe: na eni
strani od marksizma oziroma materialističnega determinizma z njegovo
i
37	Fran Albreht: Petdesetletnica »Ljubljanskega Zvona«. LZ 1930, št. 1, str. 54.
38	A. F.: O duhovni situaciji današnjega evropskega pisatelja. LZ 1930, št. 10, str. 638—640. — Thomas Mann je govoril o tej temi na konferenci Rotary-cluba v Haagu v septembru 1930. Govor je bil v celoti objavljen v dunajski Neue Freie Presse (Die geistige Situation des Schriftstellers in unserer Zeit. NFP, Wien, 14. in 16. september 1930), kjer ga je verjetno spoznal Albreht; odlomki so izšli tudi v Prager Presse in v iniinchenski reviji Der Zwiebelfisch.
zahtevo po aktivistični, tendenčni umetnosti, ki naj sodeluje v razrednem boju; na drugi strani pa je zavrnil tudi pristaše idealističnih in vitalističnih filozofskih smeri, ki bi radi ločili umetnost od duha in jo obdržali v apolitični sferi, kajti za takimi zahtevami se po njegovem skrivajo reakcionarne in militaristične težnje.
Dejstvo, da je bil v LZ objavljen samo prvi del Mannovega govora, pomeni, da je bil s tem prikazan nepopolno in enostransko. Ker pa je Albreht tudi v objavljenem odlomku izpustil tista mesta, kjer se je Mann izrecno distanciral od marksizma, je od njegove izjave, s katero je opredelil svojo idejno (in s tem tudi družbeno in politično) pozicijo, ostala samo precej splošno formulirana zahteva za samostojnost umetnosti. proti tendenčnosti in aktivizmu. S tem je bila avtentična Mannova misel seveda precej spremenjena. Iz urednikovih uvodnih besed je razvidno, da je bil govor objavljen zaradi svojega reprezentativnega pomena za položaj sodobnega evropskega pisatelja in sploh intelektualca. Očitno ga je uredništvo poskušalo prilagoditi našim razmeram in napraviti njegove misli bolj sprejemljive za našo javnost; v tem je verjetno tudi vzrok, da je izpustilo tista mesta, ki so vezala govor z Man-novo konkretno situacijo v Nemčiji.
V Domu in svetu je Mannovo pripovedno delo zbudilo v tem letu le nekaj drobnih omemb izpod peresa Jakoba Šolarja; opozoriti velja, da je kot primer za sodobni roman navedel dela Thomasa Manna in Jamesa Joycea.30
Leta 1931 je Božidar Borko spet poročal o Thomasu Mannu: v Jutru je objavil povzetek intervjuja Frédérica Lefèvra z njim.40 Tu je Mann razmišljal o odgovornosti sodobnega intelektualca. Poskušal je označiti svoje umetništvo in njegove glavne motive — razmerje do smrti in življenja. Poskušal je tudi pojasniti svoje razmerje do Nietzscheja in označiti njegovo mesto in vpliv v sodobni Nemčiji; končno pa jc govoril še o prevladovanju političnih in socialnih vprašanj v sodobni nemški književnosti ter o proletarski umetnosti.
Ta Borkov članek je popolnoma nesamostojen. Pomemben je zaradi tega. ker je seznanil našo javnost z Man novi mi stališči in mislimi o samem sebi ter o nemški literaturi in ji tako omogočil vpogled v njegovo
30 J. šolar: Marcel Arland: L'Ordre. DS XLIII. 1930, št. 1—2, str. 41. Na drugem mestu pa je primerjal Manna s Franzom Werfloin; glej J. Šolar: Franz Werfe!: Barbara oder die Frömmigkeit. DS XLIII, 1930, št. 3—4, str. 113.
40 -o.: Thomas Mann izjavlja. Jutro XII, 1931, št. 128, str. 6. Intervju je povzet po pariškem listu Les Nouvelles Littéraires.
umetniško in intelektualno problematiko. Obenem pa je pričal o ugodnem sprejemu in odmevu njegovega delovanja v francoski javnosti.
Slovenske revije se v tem letu skoraj niso ustavljale ob 1 homasu Mannu. V Ljubljanskem Zvonu se njegovo ime sploh ni pojavijo, v Domu in svetu pa ga je mimogrede omenil Miran Jarc.41 Večkrat je bil omenjen le v Modri ptici. Večino iteli omemb in notic je zbral Mirko Javornik, ki je v rubriki Razno objavljal zanimivosti iz evropskega literarnega življenja. Med njimi je pomembnejši le zapis ob šestdeset letnici Heiinricha Manna: v njem je Javornik trdil, da ni ta pisatelj ne po svojem delu ne po svojih zmožnostih nič manjši kot Nobelov nagrajenec Thomas Mann, in se tako pridružil primerjavam med bratoma, ki so bile dokaj priljubljena tema evropske literarne kritike.42
Nekoliko obširnejši je zapis Petra Pajka o sodobni nemški literaturi.43 Pajk povzema oceno literarne situacije v Nemčiji po literarnem zgodovinarju Friedriehu von derLeyenu. Га razvršča vsa novejša literarna dela okrog Thomasa Manna in Štefana Georgeja, v katerih vidi zastopnika dveh vodilnih smeri v nemški književnosti; Manna odklanja in mu priznava le stilistično veščino, Georgeja pa visoko ceni. Vendar Pajk te tuje sodbe, ki jo je posredoval naši javnosti, ni slepo sprejel, temveč se je distanciral od nje; zato je mogoče sklepati, da je imel samostojen, četudi še ne v podrobnosti izdelan odnos do nemške literature in I horn asa Manna, vendar mu narava in cilj njegovega informativnega zapisa nista omogočala, da bi ga razvil do kraja.
V letu 1932 je Ljubljanski Zvon večkrat omenjal Thomasa Manna. Tako se je pojavilo njegovo ime v prevedenih člankih o Nobelovem nagrajencu Sinclairu Lewisu44 ter v recenzijah Josipa Vidmarja45 in Božidarja Borka.4'-47
Miran Jarc: Franz Kafka. DS 1931. št. 7—9, str. 393.
43	Mirko Javornik: Razno. Ali veste... Modra ptica 1930/51, št. 6. str. 190.
« Peter Pajk: Zapiski. Pet let nemške literature. Modia ptica 1930/31,
št. It, str. 345. Pajkov zapisek se opira na naslednje delo: Friedrich von der Leven: Die Forderung des Tages. Das neue Reich. Eine Übersieht über die deutsche Dichtung 1925/30.
44	V. F. Cal verton: Ameriški fenomen. Iz angleščine prevedel Criša Korit-nik. LZ 1932. št. 6. str. 347. — Ludwig Lewisohn: Sinclair Lewis. (Prevedel Criša Korit,nik). LZ 1932, str. 439—440.
45	Josip Vidmar: Juš Kozak: Šempeter. LZ 1952, str. 492.
40 H. Borko: Miroslav Krleža: Moj obračun s njima. LZ 1952, št. 10, str. 628.
47 B. Borko: Benedetto Croce: Storia d'Eu ropa nel seeolo decimono. LZ 1932. št. 11 — 12, str. 746.
Y tretjem letniku Modre ptice (1931/32) je Mirko J a vor milk zabeleži] njegove odmeve na Japonskem in omenil razmerje med njim in Hein-richom Man nom.48 Neprimerno pomembnejši od teh bežnih omemb pa je članek o osebnosti Thomasa Manna, ki ga je napisal Filip Kalan.49 Za nemško literarno življenje je po njegovem značilen periodični pojav ene velike osebnosti, ki v javnosti zasenči vse druge. Tipičen primer za to mu je Thomas Mann. Zanj je bistven prodor v evropsko javnost, ki ga tako kot pri Hevseju in Hauptmamnu ni povzročila tvorna umetniška moč, marveč predvsem pisateljska spretnost in okretnost človeške osebnosti. Buddenbrooks so po njegovem Mannov temelj, osnova, preko katere ni nikdar umetniško zrasel. Najčistejši izraz je dosegel v novelah Tonio Kröger, Schwere Stunde iu Der Tod in Venedig. Vse njegovo poznejše delo je samo še pisateljsko mojstrstvo, zagovor in utemeljitev njegove umetniške biiti. la umetniška resign aci ja je zavestna, kot dokazujejo njegovi avtobiografski spisi, lo ga je postavilo pred dilemo: ali nehati s pisanjem ali pa vztrajati in ustvariti na vsak način videz velike osebnosti. Thomas Mann se je odločil za drugo možnost. Svoje malo pristne ustvarjalnosti stopnjuje z intelektualnim naporom do zadnjih možnosti in zakriva svojo nemoč z ironijo in z bleščečim stilom.
V	tem stalnem naporu, v tej volji, vztrajati do konca, je njegova človeška veličina, njegovo junaštvo in tragienost. Kljub temu je obsojanja vreden, ker vara bralce o resnični vrednosti svojega dela zaradi osebnega cilja — zaradi slave, zato, da bi obdržal videz osebnosti velikega formata.
V	tem pa jc bistvena umetniška neresničnost, ki odtehta v,s o njegovo človeško tragedijo. Svojo oceno Mannove osebnosti skuša Kalan povzeti v naslednjih sklepnih besedah: »Mannovo delo je največja pisateljska izpoved, ki jo moremo brati v dvajsetem stoletju in vendar — ena sama Goethejeva pesem odtehta ves napon Mannove osebnosti. Vse, kar nam ostane, je samo brezprimerna tragedija človeške volje, vzgled pisateljske odgovornosti, morda edini primer pišočega človeka, ki je spoznal svojo tvorno nemoč in vendar vztraja pni svojem delu do zadnjega poloma.«50
Obravnavani esej je verjetno najbolj dosleden med tistimi kritičnimi glasovi v naši javnosti, ki so zavzeli negativno stališče do I homasa Manna. Vprašanja, ki si jih je zastavljal avtor, so načelnega pomena iin segajo do nekaterih osrednjih problemov umetnosti: zato si je treba
4R Mirko Javomik: Razno. Ali veste... Modra ptica 1931/32, št. 1, str. 29; št. 4, str. 125; št. 10. str. 317.
49	Filip Kalan (= Kumbatovič) : O osebnosti Thomasa Manna. Modra ptica 1951/52. št. 5. str. 74—76.
50	N. lil., str. 76.
podrobneje ogledati njegova teoretska izhodišča. Filip Kalan izhaja iz načelnega razlikovanja med tvorno umetniško močjo in pisateljsko spretnostjo, torej med umetnikom in pisateljem (liiteratom); s tem se pridružuje kritični oziroma estetski tezi, ki je bila precej razširjena v takratni evropski literarni vedli in ki jo je k nam verjetno prvi presadil Ivan Prijatelj s svojim esejem Pesniki in občani, v nekem obdobju (v Betrachtungen eines Unpolitischen) pa jo je zagovarjal tudi sam Thomas Mann. Kalan loči umetnika od pisatelja po tem, da je umetnik sposoben ustvarjanja umetnin, kar je akt navdiha, intuicije, in ima torej iracionalen izvor, medtem ko obvlada pisatelj samo zavestno, racionalno. tehnično opravilo — pisanje. V njem se lahko povzpne do mojstrstva, ki {за je vedno manj vredno kot pristna umetniška tvornost. Umetnost ima torej intuitiven izvor in je ločena ter neodvisna od racionalnega območja.
Dualizem umetnik—pisatelj se izraža tudi v posamezni umetnini. Naloga kritike je, da v literarnem delu loči njegovo zavestno ustvarjeno, pisateljsko, tako rekoč obrtniško plat od njegove resnične, tvorne umetniške vrednosti, ki izvira iz navdiha, in da vrednoti delo in avtorja po tem, v kolikšni meri je v njem prisoten navdih. Navdih je torej po-vzdignjen v odločilni estetski kriterij. Zato je razumljivo, da Kalan obsoja poznejša Mannova dela, ker ugotavlja v njih pomanjkanje intuicije (ki jo označuje z izrazi resnična, tvorna vrednost, pristna tvornost, umetniška moč. notranje bogastvo) in prevladovanje zavestnega pisateljskega dela (ki se mu bliža tudi z izrazi stil. ironija itd.). Iz tega logično sledi vprašanje o motiviranosti. Čisto umetniško ustvarjanje izvira iz intuicije, je utemeljeno v samem sebi, je torej avtonomno in nii motivirano od zunaj. Pač pa se je treba vprašati po motivaciji pisa-teljstva: od kod moralna pravica do pisanja pri človeku, ki je spoznal svojo umetniško nemoč? Kal a nov odgovor na to vprašanje ni popolnoma nedvoumen. V ospredje sicer postavlja čisto osebne motive — željo po pisateljski slavi in vlogi velike osebnosti; od tod izvira njegova moralna obsodba Mannovega delovanja. Kljub temu je mogoče najti v njegovem tekstu posamezne izjave, ki dopuščajo domnevo, da ga ta obsodba ni popolnoma zadovoljila. Tako na primer citira odlomek iz novele Der Tod iin Venedig, kjer opisuje Mann literarno kariero svojega junaka Gustava Aschenbacha (ki ga Kalan Interpretira čisto avtobiografsko) in mu dodaja trditev, da je s tem mestom Mann razorožil tiste, ki so mu hoteli očitati golo slavohlepje. Na drugem mestu govori o Mannu kot o zgledu pisateljske odgovornosti. Take formulacije zbujajo domnevo, da Kalan le ni vezal Mannovega delovanja na čisto osebne motive, ki
jih je sicer postavil v ospredje, marveč da se je, četudi še ne docela zavedno, dotaknil misli o družbeni vezanosti in angažiranosti pisatelja. Njegovo radikalno obsodbo Thomasa Manna bi bilo mogoče do neke mere razlagati tudi z dejstvom, da se je ukvarjal samo z Mannovo epiko in pustil ob strani njegovo esejistiko in publicistiko, v kateri je socialni aspekt njegovega delovanja prišel bolj do izraza. Vsekakor ga je k temu silila že njegova teoretična osnova — razlikovanje med umetništvom in pisateljstvom. ki je vnaprej usmerjalo njegovo pozornost predvsem na Mannova epska dela.
Kalan je torej s svojim esejem posredoval slovenski javnosti podobo Thomasa Manna, ki se je precej razlikovala od prejšnjih glasov o njem. Njene glavne značilnosti so pristop s strogo umetniškega vidika, obravnavanje psihološke problematike pisatelja in odločna odklonilna sodba. Njegove ocene posameznih Mannovih del se sicer do neke mere ujemajo z nekaterimi prejšnjimi sodbami drugih poročevalcev.51 Vendar pričujoči esej tako po svojem zastavljanju načelnih umetnostnih vprašanj kot tudi po ostri obsodbi, ki temelji na čisto določeni predstavi o naravi umetnosti, presega druge odklonilne glasove o Thomasu Mannu in pomeni skrajno negativno točko na lestvici njegovih odmevov v slovenski javnosti.
(Se bo nadaljevalo)
51 Npr. z oceno Silvestra Škerla v Slovencu 1. 1930.



■






















1Ј1Ж 808.1 + 881.09 (048.1)
OCENE, ZAPISKI, POROČILA. GRADIVO
V. V. Martynoo, SLAVJANSKAJA I INDOEVROPE JSKA J A AKKOMODACIJA*
1
Avtor V. V. Martynov, sicer znan kot raziskovalec germansko-slovanskili in slovansko-germanskih leksikalnili zvez v p red zgodovinskem obdobju (prim, npr. O drevnejših slavjano-germanskix jazykovyx otnosenijax. Trudy Odes, gos. univ., filol.. vyp. 7, 1958; Slavjano-germanskoe leksičeskoe vzaimodejstvie drevnejšej рогу — k probleme prarodiny slavjan. Minsk 1963), je leta 1966 v zborniku Issledovanija po fonologii (AN SSSR. Moskva, ss. 298—309) objavil osnovna načela teorije akomodacije in jih uporabil pri interpretaciji slovanskih dontalov in rekonstrukciji indoevropsikih guturalov. V pričujoči knjigi je svoja teoretična izhodišča širše utemeljil in notranjo rekonstrukcijo podkrepil z etimologijami. Uvodu (3—23), ki je za razumevanje avtorjevih poznejših postopkov bistveno pomemben, sledita dve osrednji poglavji: Akomodacija dentalov in rekonstrukcija praslovanskega stanja (24—75), Akomodacija guturalov in rekonstrukcija predslovenskega stanja (76—164); vsako teh poglavij se deli lia t.i. notranjo rekonstrukcijo in zunanjo primerjavo (etimologije). Knjigo končuje povzetek rezultatov raziskave in seznam citiranih del (preko tristo enot).
V uvodnem delu avtor usmerja svojo kritiko na tradicionalne rekonstrukcije predhistoričnih jezikovnih stanj; ugotavlja namreč, da v teh rekonstrukcijah prevladuje kriterij zunanje primerljivosti, medtem ko niso upoštevane realne možnosti obstajanja fonoloških sistemov in soobstajanja posameznih elementov v njih. Zavzema se za uveljavitev tipoloških kriterijev in za tipološke primerjave med indoevropskimi in neindoevropskimi jeziki (seanitskiini, uralo-altajskimi) ne glede na prepričljivost genetičnih zvez. Zarodke tipologije vidi Murtynov že v De Saussurovem prvencu Mémoire sur le système primitif des voyelles dans les langues indo-européennes, 1879. kjer je avtor predvidel nujnost obstajanja nekaterih »sonantnih koeficientov . pa jih je šele čez pol stoletja potrdilo hetitsko gradivo (Kurylowicz).
Veliko pojasnjevalno moč imajo po Martvnovu tudi jezikovne univerzalije (prim. Universals of Language. 1966; В. Uspeiiskij, Strukturnaja tipologija jazykov, 1965). Kot pomembno dejstvo sprejema razlikovanje med primarnimi in sekundarnimi opozicijami v fonološkem sistemu (Jakobson. Milewski). Sprejema tudi tezo o primernosti konzonantičnih jezikov v smislu van Ginnekena. Po tem nazoru sama navzočnost vokalov i. и. а v nekem jeziku še ne pomeni, da ima ta jezik resnični vokalizem, saj i in ti nastopata v marginalnem položaju v soglasniški funkciji, en vokal pa pravzaprav ni vokal, ker je brez opozicije. To sklepanje se sicer zelo lepo izide, vendar pri upoštevanju ugotovitve, da je primarna vloga glasov i in и le vokalična (centralni položaj), moramo računati tudi z opozicijami med njimi in a. Tako razumemo tudi
* AN BSSR, Institut jazykoznanija imeni Jakuba Kolasa, Minsk 1968, str. 182.
avtorjevo trditev (13): Vtoričnve opozicii takže vsegda obrazujutsja na osnove pervonaêal'noj trexclennoj sistemy glasnyx.
Ko avtor prikazuje generiranje vokalizma in konzonantizma. izhaja iz dejstva. da kot označujoči dopolnilni diferencialni element (modifikator) laliko nastopa vsak vokal, ki je sposoben izgubiti zlogotvornost; pri tem je modifikator glede na označeni člen opozicije ali linearen ali istočasen. Linearni modifikator označevanim soglasnikom sledi, označeni vokali pa stojijo za mo-difikatorjem. — Sami obrazci generiranja vokalov in konzonantov učinkujejo prepričljivo (13, 14), zdi pa se, da je premalo jasno in poudarjeno izpeljana razlika med linearno in simultano modifikacijo, ki sta tako pomembni za slovansko glasoslovje. Pri strnitvi načel generiranja avtor posebej poudarja, da jezik ne more imeti gencriranih fonemov brez generirajočih (so ljudje, ki nimajo otrok, toda ni ljudi brez staršev —■ Jakobson); vse sekundarne opozicije nastajajo ob gencriranju novih fonemov v procesu razvoja jezika. (Procese o ontogenezi lahko primerjamo s filogenetičnimi.) S temi pojavi se povezuje tudi večja pogostnost soglasnikov v primarnih opozicijah (npr. p, t. k) in manjša pogostnost tistih v sekundarnih opozicijah; v drugačni obliki zajema to vprašanje Zipfova teorija, po kateri je pogostnost fonema tem večja, čim enostavnejša je njegova realizacija.
Skupnemu vzorcu za generiranje vokalizma in konzonantizma daje avtor takole shemo:
1 CS — II CSA III CSA -»■ IV CV C ii V*
Na koncu uvoda se avtor ukvarja še z vprašanjem, da so postali statični fonološki opisi posameznih sinhronili prerezov za diahronično fonologijo že zdavnaj nezadostni. Nujno je. da se pri zasledovanju razvijajočega se fonolo-škega sistema najde ustrezni tipološki determinator; ta naj bo sposoben pokazati temeljne tendence razvoja sistema. Tak determinator bo moral vsebovati zbir možnih sekundarnih opozicij in faze medsebojnega vplivanja med konzonantizmom in vokalizmom.
Pri naštevanju glavnih lastnosti tipološkega determinatorja se večkrat poudarja njegova »dinamičnost« in »enotnost glotogoničnega procesa«; le v takih okoliščinah se laliko jezikovni tipi transformirajo drug v drugega. Avtor se na koncu uvodnega razpravljanja naslanja tudi na Šaumjanovo dvostopenjsko fonološko teorijo. — Videti je, da opisani model zelo dobro deluje pri odmaknjenih razvojnih fazah, ko gre za globoke spremembe v odnosu med vokalizmom in konzonantizmom, vprašanje pa je, ali bi bila aplikacija tega vzorca enako uspešna tudi za novejša obdobja z gostejšimi prerezi in z »nebistvenimi« preobrazbami fonoloških sistemov. Vsekakor je treba avtorju priznati, da se v uvodu in v nadaljnjih poglavjih strogo drži napovedanega
* I — začetno stanje, konzonant + sonant kot nosilec zloga;
II	— zakon rastoče zvočnosti, iz sonanta se izloči vokal nedoločnega tembra;
III	— sonant ima le še vlogo prehodnega glasu med vokalom in konzo-nantom; konzonantni in vokalni element sta istega tembra, ki ga uteleša prehodni glas (Gleitlaut, glide) — to je obdobje grupne harmonije;
IV	— delna (CV) in popolna (C |( V) emancipacija vokala od konzonanta.
postopka, da dosledno upošteva in spremlja razmerje med vokalizmom in konzonantizmom ter sledi procesom, ki najbolje »diagnosticirajo« stopnjo akomodacije.
2
V	osrednjem poglavju o akomodaeiji dentalov in rekonstrukciji praslo-vanskega stanja se Martynov najbolj opira na primerjavo refleksov te. de in ti. di v slovanskih jezikih; pri tem ugotavlja, da so na severu refleksi za ti, di sovpadli ali s prvo (na vzhodu) ali z drugo (na zahodu) praslovansko palatalizacijo velarov, medtem ko na jugu ti refleksi niso sovpadli z nobeno teh palatalizacij. Iz severne cone se po refleksih te, de izločita ukrajinščina in češčina (sicer je na severu t'e, d'e) in se s to potezo priključita slovanskemu jugu. Za ti, di računa avtor na jugu kljub veliki pisanosti današnjih refleksov (č, j; c, dž; k', g; št, žd) s palatalnim izhodiščem (t', d'), ki je produkt simultane modifikacije (brez dopolnilne frikcije); v nasprotju s tem pa so severno-slovanski refleksi za /{, di linearno modificirani (izkazujejo dopolnilno frikcijo). Zanimivo je, kako avtor z razmeroma veliko lahkotnostjo opravi s tako liete-rogenimi južnimi refleksi, ki so doslej povzročali (posebno bolgarski) artiku-lacijsko orientiranim slavistom toliko preglavic (prim. F. Ramovš, Konzonan-tizem, 1924, str. 250—277). Najbrž bi bilo težko dokazati tudi trditev, da sta v stari slovenščini še obstajala <//. tj, ko je v češčini že bil refleks d z.
V	skladu z razloženimi načeli o akomodaeiji je razumljivo, da Martynov zavrača van Wijkovo utemeljitev današnje severnoslovanske korelacije po pa-lataliziranosti — nepalataliziranosti in južne depalatalizacije (fonološka osamosvojitev palataliziranih konzonantov, do katere naj bi prišlo po zlitju prednjih in zadnjih vokalov v srednjemelikih položajih pred bivšimi prednjimi vokali). Takšno mnenje o preobrazbi srednjepalatalnih soglasnikov je v literaturi dokaj splošno. Tako npr. R. Nahtigal (Slovanski jeziki 2. izd.) na več mestih govori o srednjemelikih soglasnikih v praslovanščini, nato pa razlaga razvoj v nadaljnjo palatalizacijo na severu (Vrh nooopalatalizacijske sile je i> poljščini, str. 152) in na jugu v depalatalizaeijo. Pojmovanju grupne harmonije se Nahtigal precej približa s trditvijo, da so v psi. konzonanti vplivali na vokale in vokali na konzonante (str. 32), čeprav v glavnem le izhaja iz vokalov in sonantov.
Vznika melikostne korelacije v slovanskih jezikih po Martynovu torej ne moremo razložiti drugače, kot da izhajamo iz grupne harmonije ali maksimalne akomodacije (52). Fonetični pogoj za maksimalno akomodacijo pa je maksimalna palatalizaeija; zato ni sprejemljiva niti van Wijkova polmehkost niti Koschmiederjeva trdost psi. soglasnikov.
Z vprašanjem palatalizacije dentalov je neposredno povezano tudi ce-kanje in dzekanje. O starosti tega pojava obstajajo precej različna mnenja; Martynovu dokaj ustreza razlaga Volka-Levonoviča, ki je imel ta pojav za enega najstarejših praslovanskih. Tudi ob tem šteje centralno lehitsko ozemlje za epicenter akomodirajočih procesov, ki slabijo proti jugu. (Čeprav M. z do-kajšnjim poudarkom omenja zanimive izsledke Petrovicija v zvezi z inter-
pretaeijo romunskih diftongov, vendar ni dovolj jasno, ali romunsko ozemlje glede na stopnjo akomodaeije lahko priključimo slovanskemu severu.) Za epicenter dekomodacije šteje srbohrvatsko jezikovno področje.
Ko M. ugotavlja, da so jezikovni tipi z maksimalno dekomodacijo poznejši in tipi z maksimalno akomodacijo starejši, odražajoči praslovansko stanje, težko uskladimo (ali izenačimo) današnje severnoslovansko stanje z emanci-piranimi vokali in konzonanti s stanjem v praslovanščini (grupna harmonija); mogoče pa se je strinjati z avtorjem, da neko današnje slovansko jezikovno območje neposredno nadaljuje praslovansko stanje, brez prevelikih drugo-jezičnih vmešavanj, narečnih premikov, itd. To idealno nepretrgano prehajanje iz stanja v stanje od praslovanščine naprej bi bilo prav na lehitskem področju. »... suščestvuet verojatnost' togo. čto fonologičeskaja sistema (a ona javljaetsja bolee konservativnoj, čem drugie urovni jazyka) odnogo iz dialektov otražaet nepreryvnuju preemstvennost' sostojanij ot prajazyka do sovremcn-nosti« (38). Podobno misel je obširno dokazoval tudi B. Calleman (Zu den Hauptendenzen der urslavisehen und altrussischen Lautentwicklung, Uppsala 1950), ki mu Martynov prisoja nenavadno težo. Za Calleinana imajo diagnostično vrednost pri dokazovanju maksimalne palatalizacije slovanske proteze j, v in h (na to se naslanja tudi Martynov), predvsem pa mešanje k' g' in t', d' v korist zadnjih dveh; na jugu. v območju depalatalizacij pa srečujemo nasproten proces. Če. je prehajanje k', g' v t', d' na severu še danes razširjeno, moramo domnevati, da se je pojav še močneje uveljavil tudi v psi. dobi. (Zunanja primerjava to potrjuje.)
Ko se avtor v tesni povezanosti s konzonantizmom loti tudi razvoja slovanskega vokalnega sistema, se načelno odreka Brugmannovemu indoevropskemu izhodiščnemu vokalizmu. Ze sam postopek je zanj nesprejemljiv; nikoli ne moremo npr. znanega fonološkega sistema, kot ga najdemo v steksl. izvajati iz malo verjetne konstrukcije. Uporabljati moramo le strogi retrospektivni postopek, tako da manj znano pojasnjujemo z znanim in neznano z delno znanim, ne pa narobe. Na svoji poti od steksl. vokalizma do posameznih praslovanskih faz (praslovanščino deli na tri obdobja, ki pa jih dosledno strogo ne ločuje) zadeva na znane težave in jih z domiselno kombinatoriko uspešno odstranjuje; omenimo npr. vprašanje delabializacije zadnjih vokalov in s tem povezan kompliciran odnos vokalov S in 3 v različnih obdobjih praslovanščine. S pritegnitvijo dentalnega in velarnega fragmenta konzonantičnega sistema predlaga tudi zanimivo rešitev nasprotja, ko za j preidejo zadnji vokali v prednje (jo > je, j7, > jb. jy > ji), medtem ko prehod j V v ja, к с, gê, xé v ča, žu, ša kaže prav nasprotno tendenco. Nastavlja takole shemo (str. 58):
zgodnje psi. stanje: tla, d1 a — к{п, g'-ii, xhi, lä
stanje po prvi palatalizaciji: tla, d'-ü — čhi, džla, šhi, ja
po drugi palatalizaciji: tlë, r/'é — ča, dža, ša, ja.
Za najstarejše slovansko vokalno stanje v glavnem tudi Martynov sprejema Marešev dvočlenski vokalizem (Slavia, 25,4), vendar Mareševa rešitev za M. le preveč temelji na van Wijkovi tezi o vokalih kot nosilcih tembra. Tudi ni jasno, ali ima Mareš prednje vokale za variante ali za fonenie, in
grupno harmonijo razlaga v smislu van Wijka. Priznanje grupne harmonije, kakor jo je formuliral Jakobson in jo sprejema Martynov, pa pomeni, da je tember skupinska oznaka za vokal in konzonant, in ga ne moremo pripisovati samo enemu ali drugemu.
Na tej podlagi sestavi takle fragment sistema pred prvo psi. palatalizacijo velarov: t A — t'-A — AM — kA (A = %/y).
Nadaljnjo analizo izpelje po Martinetovi metodi, ki velja v diahronični fonologiji za najbolj učinkovito. Varnostne cone t'- A, k/A in k2i A so bile zelo šibke; artikulacijsko sfero posameznega elementa sta sodoločala druga dva elementa. Po drugi palatalizaciji dobimo takole shemo:
tA
VA (->c)
/ \ k2l A (-+C) k/A (-+Č)
\ / k A
Podobno velja tudi za fragment d — g in s — x.
V	drugem delu poglavja (62—75) prinaša M. nekaj lepih etimoloških rešitev, ki temeljijo na mešanju k', g' in t', d' v korist zadnjih dveh v tistih severno-slovanskih narečjih (in v praslovanščini), kjer je ugotovljena maksimalna akomodacija.
5
V	poglav ju o akomodaeiji guturalov in rekonstrukciji predslovanskega (indo-evropskega) stanja Martynov najprej pretrese vprašanje treh nizov indoevr. guturalov (k, g, gh; k', g', g'h; kv, g", g-h), ki so jih rekonstruirali mladogra-matiki Bezzenberger, Osthoff in Brugmann, a so jih pozneje le nekateri priznavali. Veliko ie. gradiva nasprotuje trojnosti teh nizov, posebno navzkrižje pa povzroča razmerje med satemsko in kentumsko ie. skupino. Zato so se pojavile še druge koncepcije (v glavnem z dvema nizoma) ie. guturalov (1. k. g, gh — Safarewicz; 2. k, g, gh; kv, g", g-h — Hirt, Georgiev, Lehmann; 5. k, g. gh; kJ, g', g'li — Reichelt, Kurylovvicz, Sominerfeldt; 4. k', g', g'h; k", gv, gvh — Meillet). Martynov opozarja na nepremostljive pomanjkljivosti, ki se pokažejo pri vsaki od navedenih koncepcij, obžaluje pa, da so se indoevropeisti preveč izogibali »neregularnih povezav«, ki marsikdaj signalizirajo zelo stare jezikovne plasti, v analizi pa delujejo »moteče«.
Precej novih argumentov v korist trojnega niza ievr. guturalov so prinesle v novejšem času raziskave Illiča-Svityča, ki je primerjal ie. korene na gutural z ustreznimi v uralo-altajskih jezikih in ugotovil, da trojno naravo ie. guturalov izkazuje trojna narava sledečih vokalov v ur.-alt. jezikih. Za Martynova so tudi te ugotovitve samo dokaz več, da je tudi za ie. treba izhajati iz maksimalne akomodacije, torej iz stopnje močnega vplivanja med vokalizmom
in konzonantizmom. Prvo praslovansko stanje z dvočlenskim vokalizmom yA
21 — Slavistična revija
izvaja iz ie. tročlenskega IAU z že dolgo splošno sprejeto delabializacijo (k", g", ü > k, g, y).
S to tezo je seveda v popolnem nasprotju tradicionalna rekonstrukcija ievr. palatalne vrste k', g', g'h, saj skupine CV s palatalnim konzonantom izkazujejo minimalno akomodacijo in tako sploh ni mogoče misliti na tembrsko vplivanje na sledeči vokal. Tako prihaja »satemska palatalizacija« v čisto nasprotje s praslovansko maksimalno akomodacijo, kajti preobrazbe iz palatalov v pala-talizirane konzonante še v nobenem jeziku niso našli. Tudi ne gre primerjati ie. palatalov k', g', g'h z ruskimi k', g', x', ki so palatalizirani (ne palatali), torej linearno modificirani.
Po pregledu vseh najvažnejših doslejšnjih koncepcij ievr. guturalov se Martynov odloči za štiri nize. dva zaporniška (nepalatalizirani in palatalizirani) in dva priporniška (nepal., palat.); s tem je na svoj način rešil tudi vprašanje ie. laringalov«, o katerih se je spletlo že toliko teorij. Čeprav ievr. (posebno pa slovanski jeziki) za nekatere člene teh nizov ne dajejo kdovekako zanesljivega gradiva, je notranja rekonstrukcija izpeljana zelo dosledno in natančno. S slovanskega stališča ostaja pri tem osrednje vprašanje izvora slovanskega .v. Tudi to vprašanje še do danes ni zadovoljivo rešeno; Martynov je grupiral dosedanja stališča glede tega vprašanja v štiri skupine (za x, ki ni pozicijska varianta s za i. и, г. к): 1. iz ie. kli, 2. iz ie. s k (sk'), 3. iz ie. sgh (vsaj delno), 4. po ekspresivni substituciji za k, g (Macliek). Druga in tretja točka zadevata ob težko vprašanje »s mobile« in Siebsov zakon. Z globljimi argumenti Martynov zavrača Machkovo stališče, češ da jezik sistemsko omejuje tvorbo glasov, ekspresivno substitucijo pa ne moremo imeti za jezikovno zakonitost; pri tem pa ne izključuje tudi številnih možnosti ekspresivnega nastanka slovanskega .v.
Čeprav priznava avtor tlliču-Svityču (točka 3) precej prednosti, vendar vidi pomanjkljivost vseh razlag v tem, da hočejo vsi razlagati slovanski .v kot nekaj mlajšega, sekundarnega, slovanskega. Sam izhaja iz dejstva, da je x enotnega izvora in da jc primaren, torej podedovan iz predslovanskega stanja. Misel o primarnosti slovanskega x je bila izrečena že prej (Merlingen). Opira se tudi na Martineta, ki trdi, da novi foneini ne nastajajo ex nihilo, (nastajajo le s prenašanjem razlikovalnih znakov z enega odrezka govornega toka na drugi — po linearni modifikaciji, ali zaradi močnega vdora tujega jezikovnega elementa). Pri psi. .v pa nimamo niti prvega niti drugega pogoja. Torej lahko trdimo, da slovanski .v sploh ni nastal iz česa drugega. To pa seveda ne pomeni, da je vsak posamezni slovanski .v naslednik predslovanskega; kombi-natorne variante drugih fonemov, ki so bile fonetično enake x, pa so si pridobile fonemskost samo zato, ker je fonem x v jeziku že obstajal. V shemi možnih izvorov x gre poleg direktnega podedovanja x iz prejšnjega stanja tudi za alternacije z začetnim s.
Zunanje primerjave (etimologije), ki naj potrdijo notranjo rekonstrukcijo, je avtor razdelil v nekaj skupin, od številčno močnih do takih z eno samo besedo: 1. ie. k' — psi. x (xaloga, хо1ръ, xoldh, xolova, xorna. xovati, xud-j,, хёгъ, xèliti, хег-ь, xekstb, xibati. xipi,, čaxn<jti, kyxeti, paxati. paxh, р1ёхъ, polx'b, rèxiti), 2. ie. s # — psi. x (xabf„ xlçbb, xlongti, xmur-ь, xod-ь, xoliti, хготъ, x'i,rtb. xvèjati, xvon,), 3. ie. sk — psi. x (xabiti, xgth, xorbh, xIq(Ii,. xri;dnQti, xrusti, xvoja, xybati, sédb. xirb), 4. ie. sk' — psi. (s)k (čerda. cčvb,
kaliti, kloniti, sloniti, kolti, školjki» кото1ъ, kopyto, kotora, к-ьгтъ, kvdati, skok, stčnb, tënb), 5. ie. k' — psi. k (kosa, svekrb), 6. ie. — psi. к (кашу, kostb, koza), 7. ie. k — psi. k (korva). 8. ie. g'h — psi. g (bergi,, gorcl-f,. gQSi>).
Lahko torej trdimo, da je knjiga V. V. Martvnova v jezikoslovju posebna in pomembna novost. Čeprav temelji na novih, strukturalnih pogledih na jezik, pomeni istočasno tudi trdno vez s tradicionalnim jezikoslovjem. Dosledna re-trospekcija in sistemsko gledanje na razvoj glasoslovja vodi avtorja pri odbiranju konkretnega jezikovnega gradiva in mu omogoča sprotno preverjanje ugotovitev, tako da so slučajne domislice pri rekonstrukciji zreducirane na najmanjšo mero. Priznati je treba, da je avtor brez predsodkov upošteval dosedanja domača in tuja dognanja, razumljivo pa je, da mu to in ono tudi ni bilo dosegljivo (pegrešamo npr. Ramovšev Konzonantizem, Čopovo razlago sèd~0 in sčr-0 v SR XII, 178—181, G. Shevelova A Prehistory of Slavic, 1964).
Franc Jakopin Filozofska fakulteta, Ljubljana
NOVA RAZPRAVA O GOETHEJU PRI SLOVENCIH*
Usoda Goetheja v slovenski književnosti je gotovo téma, ki sodi med zelo pomembna in kljub mnogim dosedanjim ugotovitvam še nedefinirana mesta slovenske literarne zgodovine. Problem je močno zahteven, če ga odpremo z globinske strani in če se ga lotimo z zornega kota resnično produktivnih vprašanj, kot so: Kaj je slovenska literarna kultura spiejela od Goetheja in česa ni mogla sprejeti? V katera slovstvena obdobja se je vrasel in v katera se ni mogel? Kdaj je v procesih naše literature pomenil pobudo, kdaj zavoro in retardacijo? Koliko je pomagal utrjevati ali celo soustvarjati tipološki ustroj slovenske književnosti? Nekako tako bi se glasila globlja opravičila in poslednja vpiašanja téme Goethe pri Slovencih. Seveda pa poštena pot do vsega tega ne more drugače, kot da pelje najprej mimo nujne množice manj vznemirljivih, bolj skromnih in predvsem bolj težaških vprašanj in potreb, ki se glase: pregledati vse dosedanje ugotovitve ali trditve o teh rečeh, zbrati čim več oprijemljivega gradiva o Goethejevilr odmevih na Slovenskem, urediti to gradivo v zgodovinsko smiselne kroge in člene ter tako pripraviti zanesljiva tla za prodor k bistvu stvari. Krakarjeva razprava po svoji zasnovi in izvedbi sodi pretežno v to. bolj opisno in faktografsko območje raziskav in jo je šteti med temeljna dela naše goethologije.
Razprava zajema problem od prvih odmevov Goetheja na Slovenskem v Zoisovem krogu konec 18. stoletja do prvega prevoda Fausta I izpod Mandel-čevega peresa leta 1863. Snov je razdeljena v uvod in štiri poglavja, ki se v glavnem pokrivajo s slovstvenimi obdobji, kot so si pri nas sledila od poznega razsvetljenstva in mimo romantike do začetkov realizma. Znotraj te kompozicije sta posebni poglavji dobila Janez Primie na začetku razprave, kot prvi izpričani prevajalec Goethcjevih pesmi v slovenščino, in Valentin
* Lojze Krakar, Goethe in Slovenien (Die Rezeption seines Werkes bis zur ersten Übersetzung von Faust I . Inaugural-Dissertation... Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slovencu, München 1970 (Dr. Dr. Trofenik).
Mandelc na koncu razprave, kot prvi prevajalec Fausta I in s tem začetnik novega obdobja Goethejeve prisotnosti med Slovenci. Poglavitno delo, ki ga je Krakar opravil znotraj tako razporejene zgodovinske mreže treh obdobij, je skrbno evidentiranje Goethejevih odmevov pri nas. Sem šteje: izpričane omembe pesnikovega imena v tiskanih in rokopisnih virih, prevode njegovih besedil in vsaj bežne ocene teh prevodov, uprizoritve Goethejevih del in nazadnje tudi vplive oziroma reminiscence, kot se kažejo v slovenski slovstveni proizvodnji. Njegovo zanimanje sega v glavnem do tja, do koder kaže materialna resnica in bolj ali manj brezosebna dokumentacija stvari. Pri obravnavi vplivov ali reminiscenc, kjer se začenja razsežno območje domnev, pa se drži in odloča znotraj že znanih trditev, pri čemer daje največ zaupanja Slodnjakovi komparativistični metodi in praksi. Vendar Krakarjevo razpravljanje mestoma tudi prestopa razmeroma zamejeni prostor in namen pričujoče raziskave in posega v višje ali sosednje problemske kroge.
V	uvodnem poglavju najdemo skrben popis prvih skromnih odmevov Goethejevega imena na Slovenskem proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja, oprt po večini na Kidričeva in Ludvikova dognanja, vendar ponekod tudi izviren. Sem spada predvsem pregled dotoka Goethejevih del v ljubljansko licejsko knjižnico in pa opis Goethejevega mesta v učnem programu takratne srednje šole, ki je iz razumljivih razlogov dajala mnogo več prostora moralistu Schillerju. V tem poglavju je Krakar žal opustil lepo priložnost in potrebo, da nam natančneje predstavi Kopitarjev literarno-estetski nazor in nekoliko ostreje ali vsaj določneje zariše svojevrstno vključevanje Goethejevih miselnih sestavin vanj. Zadovoljil se je z zelo splošno Prijateljevo oznako stvari, novejšo strokovno literaturo pa deloma obšel.
V	poglavju o Janezu P rim i eu srečamo novost, ki je vredna posebne pozornosti. Med rokopisi tega avtorja je Krakarju uspelo odkriti slovenski prevod druge Mignonine pesmi (Nur wer die Sehnsucht kennt — Le kdor shelé poena). Nekatere okoliščine dopuščajo domnevo, da je prevod nastal leta 1810, in če je to res, ima Krakar zaslugo, da je odkril prvi prevod Goetheja v slovenščino. Doslej znani prevod odlomka iz Wertherja je namreč Priinic zapisal šele v naslednjem letu 1811. Poleg tega pisec razprave opozarja še na vrsto drobnih, a razmeroma verjetnih odmevov wertherjanstva v pesniških zapisih istega avtorja. Razprava je v tem poglavju zelo uspešna, lo nekoliko preobremenjena z osnovnimi življenjepisnimi informacijami, ki jih srečujemo tudi pozneje, a so bile za nemške ocenjevalce najbrž potrebne.
Naslednje poglavje pripoveduje o Goetheju i'n slovenski romantik i. Krakarjevo evidentiranje zapisov, prevodov in odmevov zaobsega pet slovenskih avtorjev: Čopa, Prešerna, Vraza, Levičnika in Koseskega. Novosti, ki jih prinuša, so naslednje: opozorila na Čopov rokopisni izpis Goethejeve sodbe o Manzonijevih himnah, o verzu tragedijo in enjambe-mentu; kritična primerjava Prešernovih Sršenov in GoetRejevih ter Schiller-jevih Ksenij; bežno kritično opozorilo na pri nas neznano razpravo Dietrieha Gerharda o Prešernu (Vergangene Gegenwärtigkeiten, Göttingen 1966); in naposled sodbe o prevodih. Seveda se nam postopki evidentiranja ob tako tehtni problematiki, kot se v zvezi z Goethejem začenja prav v obdobju slovenske romantike, zde preskromni. Posebno še ob Čopu in Prešernu. Kaiko
je sploh mogoče mimo obravnave Čopovega literarnoestetskega nazora in vprašanja, kakšno mesto so v njem zavzemale Goethejeve misli? Ali: kako je mogoče prezreti goethejevski filter, skozi katerega je Čop sprejemal na primer tako bistven pojav evropske romantike, kot je bil byronizem? Dokazi so v korespondenci, če jo primerno beremo, in Krakar jo je prebral. In kako je mogoče mimo izrazito »klasične strukture« Prešernove romantike, ne da bi sploh pomislili na Goethejev in po njem Schleglov odnos do antike in renesanse? In. ali se da čisto mimo razmišljanj o odmevih Fausta pri Prešernu? Skratka, slovenska romantika ima v svojem ustroju celo vrsto mest. ki so bila Goetheju resnično odprta, odprta na čisto drugačen način kot njegov častilec Kopitar, in ki niso ostala brez globljih odmevov na Goethejev«) misel in poezijo. V tem poglavju Krakar kljub resnemu prizadevanju tudi sicer ni imel posebne sreče. Pod pero se mu je vrinila vrsta spornih, nerodnih ali napačnih zapisov. Na strani 51 beremo: »Nach dem Tode seines Freundes Čop (1835) schrieb Prešeren in tiefer Trauer das deutsche (und slooenisclie) Gedicht 'Dem Andenken des Matthias Zhop'.« (Kurziv В. P.) Upajmo, da je vest o Prešernovi slovenski pesnitvi pomota pri prepisovanju ali tiskovna napaka. Najbrž se je Krakarju prav tako na hitrico zapisalo, da je Prešeren pisal »in oberkrainiseher Sprache« (s. 58). Sem sodi tudi primerjava, ki pravi, da je Levičnik Goetheja prevajal celo »mit grösserer Feinfilligkeit als ein anderer Dichter dieser Epoche, Koseski« (str. 66, kurziv В. P.). Z jezikovno in prevajalsko tenkočutnostjo so bile pri Koseskem neke težave, tako da je res ne bi kazalo jemati v besedo in primerjavo. Pri morebitni slovenski izdaji knjige bi bilo dobro še enkrat premisliti tudi zapise o Krstu pri Savici, kot jih beremo na str. 56. Med najbolj problematična mesta razprave pa sodijo misli okoli Stanka Vraza in o razlogih njegovega prestopa k ilirizmu. Zadeva nima nobene zveze z Goethejem, poleg tega je temeljiteje obdelana že drugje. Krakarjevo precej enostransko obsojanje Čopovega in Prešernovega kioga ter zagovarjanje Vraza bi sicer utegnilo ugajati kakšni regionalni zavesti, vendar pa problem danes ne sodi več na to raven obravnave. V korist razprave bi bilo, da v morebitnem slovenskem prevodu ta mesta v celoti odpadejo.
Tretje poglavje poroča o Goetheju v začetnem obdobju slovenskega realizma. Najprej je na vrsti obravnava nem. pesnika v takratni Schollovi gimn. čitanki, zatem pa njegovi odmevi pri Valjavcu, Levstiku, Jenku, Jurčiču in naposled v šestih posvetilnih pesnitvah, ki so jih v tistem ča.su sestavljali po zgledu znamenite Goethejeve Zueignung. Med tehtnejša mesta sodi Krakarjeva oznaka in ocena Valjavčevega prevoda Ifigenije na Tavridi (1856), ki je prvi večji slovenski prevod iz Goetheja, in pa opis odmevov nemškega pesnika v Levstikovih pesmih Dve otvi in V gozdu. Med preveč poenostavljene razlage spada razpravljanje o Levstikovem Uvodu (str. 102) in Jenkovi Kaj vam mar (str. 92). Do očitne in nujnega popravila potrebne napake pa je prišlo ob polemiki z Bernikovo razlago zvez med Jenkovo Divjo rožico in Goethejem (str. 90—91). Preverjanje gradiva pokaže, <la v resnici oba avtorja trdita isto in svoje sodbe opirata na enake razloge, tako da gre za čisto odvečen nesporazum. Škoda je tudi, da v tem poglavju ni prišlo do temeljitejšega razmišljanja o slovenskem realizmu in Goethejevi
nenavadno trdni prisotnosti v njem, prisotnosti, ki je segla celo v naš naturalizem in še Govekarjevemu romanu V krvi (1896) pritisnila na koncu moralistični okvir oziroma navedek iz nemškega pesnika. Preseneča tudi to, da se pisec razprave v načelu ne loti tako tehtnega in očitnega problema, kot je vpliv Goetheja na nastanek in razvoj naše razpoloženjske krajinarske lirike, torej tiste vrste slovenskega pesništva, ki je nato pri Jenku, Murnu in Kosovelu dala izredno pomembne dosežke.
Zadnje poglavje prinaša podroben opis nastanka i 11 usode M a n -del če ve ga rokopisnega prevoda F a us t a I, ki je naposled obtičal v Levstikovi in Cimpermanovi jezikovni popravljalnici. Opis je lepo zaokrožen in pazljivo oprt na Zigonove, Trstenjakove in Koblarjeve izsledke. Izvirnejši je Krakar v primerjavi in oceni prevajalskega dela. ki so ga ob Faustu 1 opravljali Mandelc, Levstik in Cimperman. V presoji Levstikovega in Cimpermanovega deleža je primerno kritičen, le da njunim jezikovnim postopkom ne daje zanesljive oznake. Izraz »Sprachrichtigkeit«, ki ga uporablja (str. 119). ne more pokriti ali označevati njune tedanje jezikovne prakse, ki je izhajala iz prenapete slavizacije, purizma in formalizma.
Na koncu sledi še kratko poglavje Razgled, ki v resnici sega čez temo razprave in prinaša strnjeno informacijo o nadaljnjih odmevih Goetheja pri Slovencih vse do današnjih dni. Dodatek je koristen in se lepo ujame z bibliografijo Milene Zupančičeve Goethe bei den Slovenen (Ljubljana, 1960). ki jo dopolnjuje z najvažnejšimi novostmi zadnjega desetletja. Pomisleke vzbudi le navajanje znane Trdinove starostno moralizatorske obsodbe Goetheja v korist Sehillerju leta 1905 (Moje življenje), kar je v razpravi storjeno nerodno in tako. da nezadostno poučenemu bralcu lahko daje vtis, kot da gre še za tipičen pojav našega dvajsetega stoletja oziroma slovenske moderne. Ta reč bi sodila za celo poglavje nazaj, seveda s primernim zgodovinskim pojasnilom. Cisto na koncu knjige beremo še seznam uporabljene literature, skrben register slovenskih prevodov iz Goetheja od začetkov do Mandelčevega prevoda Fausta I. imensko kazalo in kratek Kra-karjev življenjepis, v katerem je, ne vemo zakaj, zamolčano celotno njegovo pesniško delo.
Oprema knjige je na prvi pogled lepa in spodobna. Toda že na začetnih straneh neprijetno zmoti množica tiskovnih napak. Delo človek na koncu odloži z mučnim občutkom, da tako malomarno natisnjene nemške knjige še ni imel v rokah. Slovenski témi to ni v posebno čast.
Vsi navedeni kritični pomisleki in ugovori pa ne morejo in ne žele prekriti dejstva, da je Krakarjeva razprava vendarle nov, stvaren in tehten prispevek k eni izmed osrednjih tem naše slovenistike in germanistike, prispevek predvsem k njenim dokumentarnim temeljem, deloma pa tudi nekaj več.
Boris Paternu Filozofska fakulteta, Ljubljana
PRIMERJALNA SLOVNICA SLOVANSKIH JEZIKOV ST J EP ANA IVŠIČA*
Čeprav bo kmalu minilo sto petdeset let od znamenite slovnice Jožefa Dobrovskega, ki stoji na čelu slovanskega primerjalnega jezikoslovja, čeprav je bilo v tem poldrugem stoletju marsikaj napisanega in publiciranega o skupnih jezikovnih podatkih, ki združujejo vse slovanske jezike, pa tudi o podatkih, ki jih ločujejo, čeprav so prav na tem, primerjalnem področju delali in se izčrpavali pravi jezikoslovni giganti, kot sta npr. Franc Miklošič in Vatroslav Jagič, je primerjalno slovansko jezikoslovje še vedno veda, v kateri še niti zdaleč niso rešeni vsi problemi. Ti problemi niso rešeni niti za tiste pradavne čase, ko naj bi vsi Slovani govorili en jezik, tj. praslo-vanščino. niti glede neposrednega povezovanja in kontaktiranja posameznih jezikovnih kategorij v slovanskih jezikih, in seveda nikakor niso rešeni, če gre za sodobno jezikovno kontrastiranje med določenimi slovanskimi jeziki. Vsemu temu se seveda ni treba preveč čuditi. Primerjalno slovansko jezikoslovje je bilo doslej predvsem veda. ki je skušala prodreti v čase pred več tisoč leti. ko so Slovani živeli bolj ali manj skupno življenje, veda, ki predvsem išče tisti osnovni jezikovni vzorec, ki naj bi bil vgrajen v temelje vsakega slovanskega jezika.
Vendar so za to zahtevno nalogo na voljo povsem skromni podatki: vse, kar je starejšega od prvih napisanih spomenikov posameznih slovanskih narodov (in vsi ti so relativno mladi) je lahko svojevrstna zakonita dedukcija, samo bolj ali manj verjetna domneva. Zato tudi danes primerjalno slovansko jezikoslovje daje obilico zanimive snovi tako poklicnemu kompa-rativistu kakor tudi kakršnemu koli drugače usmerjenemu jezikoslovcu ali pa navadnemu jezikovnemu radovednežu in ljubitelju jezika.
0	tem nain priča tudi najmlajša primerjalna slovnica, slovnica Stjepana Ivšiča. Ze bežen pogled v to relativno zajetno knjigo mora zamikati vsakogar, ki se ukvarja s svojim materniin slovanskim jezikom ali pa s kakšnim drugim slovanskim jezikom.
Stjepan Ivšič (1884—1962), ki je od leta 1913 predaval primerjalno slovansko jezikoslovje na zagrebški filozofski fakulteti, je v domačem in tujem slavističnem svetu znan predvsem kot dialektolog, akeentolog in raziskovalec najstarejših hrvatskih napisanih besedil. Čeprav ta področja vsaj po uradni dolžnosti niso predstavljala njegovega osrednjega znanstvenega interesa, je vendarle po njih poslal bolj znan kot po svojih primerjalnih slovanskih raziskavah. Tako se je okrog Stjepana Ivšiča ustvaril paradoks, ki je sicer neredko pojavlja tudi drugod v življenju: obrobni interes lahko da končni pečat celotnemu delovanju. Pri Stjepanu Ivšicu je pri tem odločalo publiei-ranje. Dialektološka in akcentološka dela so bila objavljena, iz slovanske primerjalne problematike pa je objavil le nekaj razprav.1 Šele po njegovi smrti je bilo ugotovljeno, da je zapustil bogate zapiske o svojih kompara-
* Stjepan Ivšič, Slavonska poredbena gramatika, Školska knjiga, Zagreb 1970, 1—XXX, 434.
1	Npr. Prilog za slavonski akcent. Rad 187, JAZU, Zagreb 1911; Nešto o glagolu ibaviti« u slavenskim jezicima, Nast. Vjosnik. 21. Zagreb 1912/13; O značenju prijedloga st, s akuzativom u slavenskim jezicima, SR. 111. 3—4, Ljubljana 1930. Gl. tudi bibliografijo v Ivšicevem zborniku, Zagreb 1963.
tivnih slovanskih raziskavah, ki jih je bilo treba samo še urediti in pripraviti za tisk. Tega dela sta se lotila zagrebška jezikoslovca Josip Vrana in Radoslav Katičič, tako da je osem let po Ivšičevi smrti končno izšla prva hrvatska primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Knjiga obsega štiri velike osnovne dele: uvod — predmet in metodo indoevropske in slovanske primerjalne slovnice (1—57), fonetiko (57—179), morfologijo (179—271) in sintakso (271—381).
V	prvem delu Ivšič obdeluje temeljne pojme indoevropskega in slovanskega primerjalnega proučevanja, kot so npr. indoevropski narodi in njihovi jeziki, zakoni jezikovnega razvoja in metode njihovega proučevanja, fiziologija glasov. Za temi naslovi pa stoji bogata problematika primerjalnega jezikoslovja: dosedanja znanost o indoevropskih jezikih, razmerje p raslo-vanskega jezika do indo-iranskih jezikov, do baltskih jezikov, slovanska pradomovina, glasovni zakoni in analogije, analogne tvorbe, analiza glasov, konzonanti, vokali, glasovi v kontaktu itd. Čeprav so to problemi, ki so znani tudi iz drugih podobnih del, kajti indoevropsko in slovansko primerjalno jezikoslovje se vedno začne prav na tem časovnem in tematskem prostoru, je specifična lastnost Ivšičeve knjige, da problematiko podaja popolnoma sintetizirano. Ko avtor govori o posameznih jezikovnih elementih, ki sodijo v indoevropsko in slovansko jezikoslovje, se opira na obilno literaturo, napisano vse tja do petdesetih let našega stoletja. Vendar to ni samo popis ali citiranje bibliografskih podatkov, pač pa kritična presoja tistega, kar je najbolj bistveno. Šele po tem. ko navede tuja mnenja ali domneve, se Ivšič odloči za svoje sklepe, v katerih pogostoma sprejema svoje prednike, vendar jih seveda tu pa tam tudi zavrača. Tako je skoraj vsako Jvši-čevo poglavje nekakšen dialog s posameznimi avtorji, kar knjigi daje povsem specifičen ton. Med zapletenimi problemi primerjalnega jezikoslovja in med številnimi avtorji, ki so o njih doslej pisali, se Ivšič giblje rutinirano in suvereno, na način in v slogu, ki je lahko sprejemljiv tudi za študenta začetnika. Ta sposobnost, da se o zapletenih stvareh lahko govori enostavno in dostopno, je tudi sicer prav imenitna lastnost celotne Ivšičeve knjige.
V	poglavju fonetika je zajeta zelo pisana primerjalnoslovanska problematika: glasovi slovanskih jezikov, vokali in diftongi indoevropskega pra-jezika in njihovi refleksi v praslovanščini, alternacije vokalov, spremembe vokalov v praslovanskem jeziku, nekateri refleksi praslovanskih vokalov v slovanskih jezikih, konzonantizein, indoevropski kopzonanti v praslovanščini in v slovanskih jezikih, akcent, praslovanski akcent in njegove spremembe, akcentski sistem srbohrvatskega jezika. Poglavje o fonetiki je v dosedanjem medslovanskem jezikoslovju najbolj raziskano področje; tudi tu Ivšič v svojem značilnem stilu spretno povezuje druge avtorje in svoje sumostojne raziskave. Če vzamemo, da jc ta del knjige nastal okrog 1920. leta (s poznejšimi spremembami in dopolnili), se sicer lahko pojavi občutek da je mladogramatična metoda (v svoji najčistejši obliki) nenadoma spet zaživela tudi v naših dneh, vendaile se obenem sama pri sebi ponuja misel, da je Ivšič popolnoma sledil takratni sodobni indoevropeistiki, ki jo jc kritično spremljal, dopolnjeval in vrednotil. Tako se žal tudi v Ivšičevem primeru ponavlja pri nas že stara ugotovitev: če imamo v sodobni ali pa
manj sodobni hrvatski lingvistiki vedno občutek, da zaostajamo za evropsko in svetovno lingvistično mislijo, je to predvsem zato, ker se pri nas pomembna lingvistična dela tiskajo z nedopustno žalostno zamudo, ne pa zato, ker naši jezikoslovni znanstveniki zaostajajo za evropskimi, ali pa morda zato, ker eminentnih jezikoslovcev sploh nimamo.
Morfologija obsega uvod, uvod v sklanjatev, tvorbo samostalniških sklonov v praslovanščini, razvoj praslovanske samostalniške sklanjatve v posameznih slovanskih jezikih, sklanjatev pridevnikov in števnikov, sklanjatev zaimkov, uvod v glagoleke oblike, slovanski glagol glede na glagol v indo-evropščini in tvorbo oblik slovanskih glagolov. Ta in druga poglavja v morfologiji, omogočajo zanimivo klasifikacijo za t.i. kontrastivno primerjanje. Čeprav Ivšič citira vse znane slovanske jezike, ima vendarle največ citatov iz stare cerkvene slovanščine, ruščine in srbohrvaščine. To je seveda razumljivo glede na koncept knjige. Če je to resna pomanjkljivost2 glede na druge slovanske jezike, je npr. za rusko-srbskohrvatski odnos očitna prednost. Sodobno jugoslovansko primerjalno jezikoslovje čaka. ravno tako kot vse slovansko, še velika naloga: proučiti in klasificirati kontrastivne elemente med posameznimi jeziki. To naj ne bi bila samo praktična aplikacija sodobnega jezikoslovja, ampak tudi končni povzetek preučevanja današnjega stanja in rabe posameznih knjižnih slovanskih jezikov, njih strukture in sinhroničnega obstoja. Tovrstna dela so zaenkrat zelo redka-1 in vsi skupaj smo šele v začetni fazi. Nekatere Ivšičeve razčlembe pa sugcrirajo prav tak prijem, ker so v njih že določeni, izbrani in obdelani osnovni kon-trastivni klasifikaitorji.
Četrti del Ivšičeve knjige je namenjen sintaktičnim odnosom med slovanskimi jeziki: obsega stavek, sintakso besednih vrst ter sintakso sklonov. Y sintaksi sklonov manjkata lokativ in instrumental, prav tako v knjigi niso obdelane glagolske oblike. Očitno sta že starost in smrt preprečili Ivšicu, da bi do konca izpeljal svoje proučevanje. Y'endar je Ivšičeva sintaksa tudi v takšni nedokončani in nepopolni obliki pravzaprav najboljši del te knjige, je pravzaprav vrh avtorjevega dolgoletnega samostojnega proučevanja slovanskih jezikov. Sintaksa je tudi v drugih panogah jezikoslovja veda, ki je najmanj zastopana ali pa najmanj obdelana, ne samo zaradi svojih kompliciranih odnosov in heterogenega obstoja, ampak včasih tudi zaradi tehnike proučevanja: v jezikoslovju se je skoraj vedno začenjalo pri opisu in klasifikaciji glasov, nadaljevalo se je pri oblikah, za sintakso pa je potem sikoraj redno zmanjkalo časa ali pa volje in energije. Ivšičev
1 Slovenščina je sicer upoštevana, vendar se ne moremo znebiti občutka, da je Ivšič ni znal dovolj izkoristiti za svoje raziskave. Toda — inakedon-ščine sploh ni! To dejstvo je treba povezati z Ivšičevim študijem slovanske kompaiativistike, ki ga je deloma opravil na Poljskem (Krakov) in Češkem (Praga), deloma pa v Rusiji (Leningrad, Moskva, Kijev).
' Največ je napisanega o ruščini kot o najbolj razširjenem slovanskem jeziku, kar je popolnoma razumljivo glede na najvažnejši cilj kontrastivnega raziskovanja, namreč na praktično učenje enega izmed kontrastiranih jezikov. Prim. J. II. Hammer and r. A. Rice, A Bibliography of Contrastive Linguistics, Washington 1965.
prispevek bo gotovo omogočil nadaljnje bolj natančne in bolj obsežne posege v panogo, v kateri je treba še marsikaj storiti.
Že bežen vpogled v Ivšieevo knjigo jasno priča, da imamo preti seboj delo, ki smo ga v hrvatski slavistiki pogrešali precej časa. Primerjava med Ivšieevo knjigo in tovrstnimi deli v drugih jezikih kaže, da je bil Ivšič že tedaj, ko je sestavljal svoje rokopise, popolnoma vključen v sodobno primerjalno slovansko jezikoslovje svojega časa. Če se to danes sliši kot svojevrstna in malce nenavadna pohvala, se seveda ob tej pohvali sam po sebi rodi pomislek o današnji vrednosti Ivšicevega dela. Kajti vsem dobrim lastnostim Ivšičeve knjige navkljub se v človeku spontano pojavi spoznanje, da je tudi to delo svojevrstno krčevito in grenkobno dohitevanje hrvatske lingvistike, da se tudi v Ivšičevem primeru ponavlja kronična nervozna bolezen marsikatere znanosti: vedno je treba kaj dohiteti, če hočemo vsaj pregledno spremljati svetovno znanstveno misel. Če je tako Ivšiceva knjiga že ob samem izidu postavljena po svoji aktualnosti tja v trideseta leta našega stoletja, to seveda ni pomanjkljivost Ivšiča in njegovih znanstvenih dognanj, marveč tipična usoda hrvatske znanosti, v kateri je treba vedno misliti na preteklost in šele potem na sedanjost in prihodnost. Vendar niti ob taki ugotovitvi ne smemo biti nezadovoljni. Ivšiceva knjiga je vsaj zdaj prekrila dober del praznega prostora v srbohrvatistiki in se brez dvoma uvrstila med čelne vrste naše primerjalne lingvistike. Ljubiteljem jezika, študentom in jezikoslovcem daje obilico sprejemljivih spoznanj o najbolj oddaljenih in ponekod najbolj zanimivih vezeh slovanskih jezikov. To pa vsekakor ni malo. Zato je ob izidu Ivšičeve knjige bolj razumljiv občutek o uspešnem in dragocenem posegu hrvatske lingvistike kot pa misel na objektivne težave ali na subjektivne pomankljivosti, ki jih je nekaj tudi v Ivšičevi knjigi.4
Vatroslao Kalenič Filozofska fakulteta, Ljubljana
LINO LEGISA, V EKSPRESIONIZEM IN NOVI REALIZEM*
Urednik celotnega kolektivnega dela Zgodovine slovenskega slovstva in avtor slovstvenega obdobja romantike je v knjigi, ki nosi zelo zgovoren, celo dramatično poudarjen naslov V ekspresionizem in novi realizem, podal zelo svojevrstno podobo literarnega obdobja med zatonbm moderne in zgodovinsko in kulturno prelomnico v letu 1941.
Neobičajni naslov tega dela nakazuje pravzaprav že celoten sistem Legi-ševega odnosa do obravnavanih literarnih dogodkov. Pomen naslova izpričuje
4 Ena takih nerazumljivih pomanjkljivosti je npr. dejstvo, da Ivšič v svoji knjigi nikjer ne omenja Nahtigala in njegovih Slovanskih jezikov, čeprav jih je seveda poznal in je o njih govoril študentom. Dejstvo je tem bolj nerazumljivo, ko ugotovimo, da citira druge slovenske vire in navaja slovenske primere (citira npr. Aškerca, Breznika, Kopitarja, Miklošiča (zelo veliko), Oblaka, Prešerna in Ramovša).
* Zgodovina slovenskega slovstva VI. Slovenska Matica 1969.
dejstvo, da je v obeli smereh, tako v dobi ekspresionizma kot novega realizma obstajala težnja v smeii ekspresionističnega in novorealističnega, dokončne uresničitve stilne formacije pa ni dosegla. Previdna oblika naslova torej pripoveduje o nedokončnosti, nedodelanosti slovenskega ekspresionizma in novega realizma in njunih odtenkov. Ob tem dejstvu sklepamo, da se je L. Legiša zavedal nevarnosti togega opredeljevanja literarno-stilnih smeri, nevarnosti presplošnega kategoriziran ja pojavov z bolj ali manj izvirnimi in natančnimi imeni in oznakami. Zavedal se je verjetno tudi gibljivosti in hitrega menjavanja tokov, katerih splošne lastnosti so splošne le dotlej, dokler so v oblikah manifestov in programov, manj pa tedaj, ko jih izpoveduje umetniško delo. Avtor se je zavedal tudi tega, kako tvegano in težko je izluščiti skupni imenovalec vsem literarnim pojavom enega ustvarjalnega obdobja, in to tem teže, čim večje ustvarjalne osebnosti se uveljavljajo v tem obdobju. Laže je ugotavljati raznovrstnost kot enovitost. po kateri se običajno obdobja poimenujejo, zato je Legiševa odločitev za naslov dela razumljiva, čeprav je jasno, da si z notranje razgibanim in z ekspresioni-stičnim stilemom označenim naslovom vsakdanja terminološka raba ne more veliko pomagati, ker potrebuje statično, določno oznako, kar pa seveda izključuje pridržke glede neenotnosti stilno-idejne podobe literarnega ustvarjanja.
Tako kot ime celotnega dela je specifična tudi Legiševa delovna metoda in njegovo strokovno izrazje. Legiševo strokovno izrazje je posebno zaradi hoteno osebnega besedišča. Prav gotovo ga ni potegnila za seboj sodobna znanstvena terminologija, ki pove isto ali podobno z besedo, privzeto z druge jezikovne ravni, kar mu načelno ne moremo šteti v zlo. S tem, da se je za nekatere kategorije predvsem estetskega značaja opiral na svoje osebne jezikovne možnosti, na svoj osebni občutek o posameznih pojavih v književnosti te dobe, zahteva od nas določen napor pri prilagajanju njegovemu mišljenju, ocenjevanju in izražanju. Opravičujoče je dejstvo, da se sočasno literarno-zgodovinsko izrazje hitro menjava z vdiranjem novih in novih metodoloških sistemov, ki so v neprestani nevarnosti, da postanejo nesodobni. Svoji privrženosti trenutku, ki nas določa s svojimi spremembami in novostmi, se ne moremo ogniti, razen s sila redko genialno veččasnostjo, ta pa ni v obliki ali izrazju, ampak v sintetizirajoči misli. Prilagodljivost modernim tokovom znanosti in naglica spreminjanja odnosa do predmeta ter novo znanstveno izrazje res ustvarjajo stanje znanosti, ki na vseh ravneh, mednarodnih — površinskih in vsebinskih — globinskih, gradijo enako, za vse sprejemljivo in vsem razumljivo govorico. Če pretehtamo namen obvladovanja novega, moramo priznati, da posebno pri literarni zgodovini ni mogoče odstraniti sledov v preteklosti zakoreninjenega opazovanja na osnovi objektivnih virov in dokumentov.
Legiševo delo temelji na metodoloških stališčih, ki upoštevajo osnovno 1 iterarnozgodovinsko faktografijo od duhovnozgodovinskih silnic, ki so zabeležene v esejistiki revij in časnikov, v kritiki in polemikah, od pisateljevih življenjskih podatkov in značajskih lastnosti do njegovega ustvarjalnega razvoja in rezultatov, ki jih označuje z motivnega, idejnega, ideološkega in bolj skromno izrabljenega stilnega vidika.
Legišev poskus je, glede na to, da modernost neke metode ne jamči za njen uspeh, ena izmed enakopravnih možnosti pristopa k literarnozgodovinski snovi in je z drugimi možnostmi v takšnem sorazmerju, da bi bilo zelo tvegano preprosto trditi, da se v njegovih postopkih in rezultatih kažejo kvalitativne razlike.
Literarnozgodovinski postopek je narekoval avtorju delitev posameznih razvojnih dob od moderne do 1941 na dva dela: na splošnejši uvodni del (kulturnopolitične razmere, literarno-stilna gibanja z vplivi od zunaj in iz domače preteklosti, literarni programi in polemični boji med različnimi tokovi, ki so determinirani največkrat z ideološkimi predznaki) in na poglavja o pisateljih in njihovem ustvarjanju.
Razen notranje delitve, ki loči dve načeli odnosov do literarnega dogajanja neke dobe in do ustvarjalca umetnika, obstaja še delitev po dobah. Prva doba sega še globoko nazaj v moderno, v porajanje ekepresionističnih drobcev, ter v prva obdobja posameznih ustvarjalcev, ki se razvijejo pozneje v prvi, ekspresionistični fazi (Pregelj), ali šele v drugi, novorealistični fazi (Prežih). Tako npr. zasledujemo delo posameznega avtorja lahko tudi v vseh treh poglavjih, razcepljenega glede na posamezna ustvarjalna obdobja, ki jih zamcjujcjo tradicionalne časovne zareze (obe svetovni vojni in kriza okoli tridesetega leta).
Najobsežnejše poglavje. Vrh in upad ekspresionizma, obravnava obdobje dvajsetih let, poglavje V novi realizem pa obdobje tridesetih let.
Natančno zbrano gradivo daje posebno ceno predvsem uvodnim poglavjem v posamezna obdobja, kajti s pretehtano analizo literarnih gibanj, kot so se pokazala v različnih polemičnih in programskih nastopih, v razvojnih dobah posameznih revij in v ideoloških trenjih, ki so spremljala vsakršno literarno delovanje, je avtor napravil pomembno delo. Z odkrito presojo, sicer včasih z ostrim, celo rahlo polemičnim prizvokom (kar kaže na njegovo osebno prizadetost in zraslost s časom, ki ga je raziskoval), je podal živo in argumentirano podobo. Najpomembnejše dejstvo v zvezi z uvodnimi poglavji pa je naslednje: ta poglavja niso zaključena podoba določenega obdobja literarnega razvoja, ampak celo več: so močna spodbuda za razmišljanje in za nadaljnje delo v zvezi s prinesenim gradivom. Temu so vzrok subjektivne avtorjeve presoje nekaterih kulturnih pojavov, ki pa so mnogokrat le nakazane in usmerjevalne, ne pa dokončne in trdno postavljene. To dejstvo je bolj pozitivno, kot je videti na pogled. Avtor.razgrinja pred nami zelo mnogovrstno in bogato gradivo, ga po svoje usmerja in sortira, vendar ne sili v enkratnost in dokončnost svojih sodb in s tem odpira tudi drugačne pomenske variante.
Gradivo, s katerim zida podobo dobe, so zunanji in notranji literarni vplivi, odmiki od tradicije in iskanje novih motivov in oblikovnih rešitev. Spremlja tudi v vseh literarnih obdobjih simptomatične ideološke delitve na politično levico, desnico in svobodomiselništvo in te linije zasleduje v njihovih interesih in ciljih, ki se kdaj pa kdaj približujejo istim težnjam. Oznakam išče tudi primerno ilustrativne citate, ki živo predstavljajo ne samo literarna, ampak tudi ideološka in osebnostna stališča in značaje udeležencev duhovnih gibanj (polemike ob nastopih Antona Podbevška.
polemika o vrednosti Kosovelove poezije, razhajanja ob krizah Ljubljanskega zvona in Doma in sveta).
V poglavjih, kjer razčlenjuje delo posameznih pisateljev, je začrtavanje razvojnih silnic usmerjeno predvsem na motivno in idejno vsebinsko plast literarnih del, deloma, predvsem v poeziji, tudi na nekatere oblikovne značilnosti, vendar to precej na splošno. Legišev zgodovinski občutek teži k objektivnosti, ki stvarno, na osnovi gradiva, pretehtava pomen posameznih literarnih dogodkov, vendar pri tem ostaja zvest svojemu izrazitemu estetskemu odnosu, s katerim vrednoti in klasificira in za katerega je med drugim značilno močno upoštevanje progresivne katoliške književnosti.
Nekatere literarnozgodovinske probleme s posebnim načinom posredovanja tudi aktualizira (ob Srečku Kosovelu citira Ocvirkovo mladostno razburljivo pismo v Slovencu 1928. leta).
Izrazit je Legišev posluh za poezijo. Pri pesnikih se ne ustavlja zgolj ob motivih in oblikovnih lastnostih verza, temveč se poglablja tudi v in-tiinnejšc ustvarjalne vzgibe za ustvarjanje in pri tem upošteva, če ima gradivo, tudi pesnikove izjave v člankih, kritikah ali korespondenci. Mnoga domneva o različnih vplivih pa ni vedno jasno argumentirana (npr. pri Pod-bevšku. Kosovelu idr.). Tako v zvezi s Podbevškovim problemom: >Ta zgodnji molk je zbudil sumničenje, da je njegovo delo iz neobjavljenega, zdaj zgubljenega Cvelbarja. Govorica je trdovratna (podčrtala H. G.), pa brez opore. Ovrže jo že kratek pogled na Cvelbarjevo tiskano zapuščino, pa šo primerjava z novejšimi Podbcvškovimi poskusi, ki pa niso prišli v javnost.« (197) Tako vprašanje je seveda težko reševati v literarnozgodovinskem pregledu, kot je ta, ker je problem le navržen in nedoiečcn. Ce ni do konca razjasnjen in če je nastal le kot neutemeljena domislica, potem lahko brez škode odpade.
Tudi sicer L. Legiša večkrat razrešuje probleme z zamolčano dokončno besedo, le na pol poti do resnice, mnogokrat kak pojav tudi obzirno nedorečeno zaokroži tako, da resnično ozadje zadeve le slutimo.
Ustvarjalčevo osebnost, ki mu pomeni središče raziskave, Legiša dopolnjuje s kritiko o njem ali z njegovimi lastnimi mnenji o književnosti (Pregelj, Jarc), kar je glede na natančno registracijo gradiva pomembno tudi za nadaljnje raziskovalce. Temeljitejšo podobo ustvarjalnega razvoja kaže predvsem pri pomembnih ustvarjalcih; tako izstopajo pesniki Alojz Gradnik, Anton Vodnik in Božo Vodušek, nekoliko manj Golja in Kosovel. Zelo mu je uspel tudi Majcnov portret, manj pa se je poglobil v socialno poezijo Seliškarja in Klopčiča. Pisateljevo delo je za Legišo v veliki meri odsev njegovega osebnega razvoja, posamezni teksti pa tematološko in izrazno vari-iranje njegovih duhovno-estetskih nazorov (Pregelj, Miško Kranjec). S tem je umetniške tekste sicer klasificiral, o njihovem bistvu pa skoraj ni spregovoril, kar bi želeli predvsem pri izjemnih stvaritvah teh dob, kot so Pregljev ciklus romanov, Grumova dramatika, Prežihovi romani in novele, ter morda še nekateri, ki so sicer skrbno razloženi in prikazani, dokumentirani in opredeljeni, njihov pomen pa se izza gradiva ne prebije v sintetični in celostni podobi.
Prva in uvrščujoča oznaka pisatelja mnogokrat govori o njegovi ideološki usmerjenosti, ki je ali statična ali spreminjajoča se. To uvrstitveno merilo je
največkrat opravičljivo in realno, samoniklo iščočega ustvarjalca pa neprijetno uvršča in determinira z neumetniško plastjo njegove osebnosti, čeprav nedvomno tudi to dejstvo večkrat odseva njegove ideje v ustvarjalnih rezultatih.
Legiša pogosto išče najrazličnejše vplive na posamezne ustvarjalce. Načelo se ponavlja (na Kosovela npr. so vplivali Župančič, Murn, Gruden, Bezruč, A. Vodnik. Jarc, Tagore. Podbevšek. slikarja Črnigoj in Picasso). Na vsebino teh vplivov smo pozitivno opozorjeni, vendar nas množine vplivov nekako zmedejo, in vprašanje je, če lahko o vplivih govorimo že pri drobni vsebinski ali oblikovni podobnosti, ki je lahko zgolj slučajna. Tudi tu so vrata nadaljnjega raziskovanja še odprla.
Namen pričujočega opazovanja je bil predvsem dognati uporabnost literarnozgodovinskega priročnika, razmisliti o smotrnosti in preglednosti znanstvenega gradiva in o avtorjevem postopku pri razvrščanju in sklepanju o razvojnih težnjah literarnih tokov od moderne do leta 1941. Legišev prispevek k spoznavanju obravnavanega obdobja slovenske književnosti je izredno pomemben. To ni pretirana trditev, če vemo, da je globoko zaoral v ledino več kot tridesetletnega literarno kulturnega razvoja.
Široko zajetega objektivnega gradiva, ki ga tudi smotrno razvršča, ne sprejemamo samo kot neobdelano surovino za nadaljnje delo; mnogo več: Legišev izrazito osebnostni nastop in svojevrstni izrazni odnos do tega gradiva je prav gotovo spodbuda. Zbuja spoštovanje (portreti Gradnika, Kosovela. A. Vodnika, Voduška, Majcna). nas polemično vznemirja (irvodna poglavja v posamezne dobe) in krepi potrebo po intenzivnejšem globinskem spoznavanju slovenske pripovedne proze tega časa.
Helga Glušič Filozofska fakulteta, Ljubljana
DIMITRIJE VUČENOV: O SRPSKIM REALISTI MA I NJIHOVIM PRETHODNICIMA*
Knjiga prinaša dvanajst študij, razprav ali le odlomkov iz razprav, nastalih zadnje desetletje kot predgovor h knjižnim izdajam ali kot priložnostno predavanje. Ta nepretenciozna okoliščina nastanka del se kaže v knjigi v tem, da metodološko ne ubira kakih novih poti; je pa s te strani v glavnem enotna, dasi obravnava posamezna vprašanji s posebnih vidikov. Prevladujeta sociološki in oblikovno izrazni pristop in se vežeta na literarno-zgodovinsko izročilo, ki ga pisec deloma dopolnjuje ali razširja brez posebnih teženj po prevrednotenju. D. Vučenov postavlja teze ali podmene in jih nato dokazuje včasih s kombinatoriko analogij, z razširitvijo ali preciziran jem že izrečenih mnenj, v osrednjih razpravah pa z'razčlembo gradiva, večinoma po sociološki metodi in glede na izrazne in oblikovne prvine.
Ni naključje, da večkrat omenja ravno Skerliča in njegove sodbe (drugih poimenično ne omenja); z njimi se ne razhaja, večkrat pa jih dopolnjuje z
* Biblioteka društva za srpskohrvatski jezik i književnost SRS. Beograd, 1970, str. 262.
novimi in lastnimi vidiki. Na sploh torej Vučenovih študij o srbskem realizmu ne gre primerjati z znanim delom Velibora Gligorica o srbskih realistih. S tem ne trdim, da Vučenov ne prinaša novih pogledov in ne razkriva novih spoznanj. Najpravilnejša pa bo bržkone trditev, da ob številnih drugih in tudi precej različnih pogledih in razlagah srbske realistične književnosti druge polovice preteklega stoletja nastopajo razprave in študije D. Vučenova predvsem v smislu mimogrede navedenih, a za vso knjigo veljavnih programskih besed v razpravi U pohvalil Vuka Stefanovica Karadžiča: Kad je reč o Vilku Karadžiču, zaista ne smemo biti sigurni, da znamo sve o njegovom doprinosu srpskoj kulturi. Možda mi imamo samo jednu opštu predstavil o tome, bez jasno očrtanih granita. Zato je korisno, a možda čak i neophodno vračati se neistraženim. ali i istraženim Vukovim doprinosima i nastojati da ill osvetlimo novim svetlom, ili. možda. još jednom naglasiti okolnosti u kojima je delovao i promene koje je izazvao«. (9)
Problemske razširitve in vnašanja novih vidikov se dajo v celotni knjigi zbrati na nekaj skupnih imenovalcev, in pri njih se bomo nekoliko pomudili.
Ustavimo se pri obravnavi časovnega momenta (zgodnjosti ali zakasne-losti) pri nastajanju posameznih del ali stilnih prvin oz. njihovih napovedi. Ta moment je v delili Vučenova predvsem komponenta vrednotenja, seveda na sploh pozitivnega, ker se ustavlja pri stilno in idejno zgodnjih literarnih pojavih in ne govori o zakasnitvah. Glede na stopnjo našega razvoja lite-rarnozgodovinske misli in na splošno sprejete teze o netipičnosti razvoja naših književnosti v primerjavi s tipičnim razvojem obče književnosti, se zdi vprašljivo močneje poudarjati časovni moment, posebno še kot odločil-nejšega na vrednostni lestvici naših literarnih pojavov. Ta vidik se kaže v že citirani razpravi o Vilku Karadžiču, v obravnavi Sterijinih komedij in njegovega realističnega predhodništva. pa tudi v razpravi o mestu Milovana Glišica v začetkih obdobja srbskega realizma je ta moment na vidnem začetnem mestu, dasi se kasneje raziskovalec bolj ukvarja z vprašanjem kako in zakaj realizem pri Glišicu in sploh ne več z vprašanjem kdaj.
Toda to vprašanje je bolj metodološke kot vsebinske in miselne narave; v to območje pa segajo npr. obravnava realizma pri Steriji, njegov odnos do razsvetljenstva, dalje odnos Vučenova do vprašanja dvosmernosii spričo teritorialne dvojnosti srbske literature in kulture na začetku prejšnjega stoletja in s tem kvalificiranje bidermajerskega in njegovega pozitivnega nasprotja, ki je po Vučenovu v rustičnem.
Skoraj presenetljivo je. da se, čeprav bolj posredno in bolj med vrsticami kot neposredno, skozi nekaj razprav vleče pomislek zoper socialno pogojenost in naravo vojvodinske srbske kulture in književnosti na začetku prejšnjega stoletja, in sicer po navadi ob soočanju rustičnega (brez precizne pojasnitve tega pojma), ki mu vrata odpira Vuk Karadžič. Kaže, da je to bolj slovstvenozgodovinska in kulturnozgodovinska kot resnična narodno-razvojna polarizacija glede na vojvodinsko (»pod Avstrijo«, »pri ogrskih Srbih«) in srbijansko. Taka delitev in kvalifikacija se pojavljata kot ena zadnjih usedlin narodnoromantičnega pojmovanja (in sicer v smislu izvirnosti narodne kulture kot narodove največje vrednote) slovstvenega razvoja zadnjih treh stoletij. Vsekakor je ta zavest o dvopodročnem — vojvodinskem
in srbijanskem — raizvoju, ki privede prav v realizmu do spoja, bila npr. pri Skerlicu manj v zavesti in nikakor ne potencirana; prav gotovo pa Skerlič te dvojnosti ali razdeljenosti ni očitneje idejno in sociološko kakovostno polariziral, kar pa se tu in tam v teh študijah močneje kaže in privede tudi do nekaterih teže sprejemljivih vrednotenj in kvalifikacij.
To se dogaja s pojavom t.i. »avstrijskega bidermajerskega konformizma« (33), ki ga Vučenov odklanja predvsem s sociološkega in narodnega vidika (»A onaj drugi deo malogradanstva. uz ispoljavanje težnja da preraste esnafsko — crkvarske okvire života, pokazivao je istovremeno i prilično izrazite tendencije ka slabljenju nacionalnih osobenosti, ka nekom austrij-skom bidermajerskom konformizmu«, 33). Vprašljivo pa je razločevati vojvodinsko meščanstvo oz. malomeščanstvo po njegovi kulturni orientaciji in hotenjih in imeti gospodarsko in kulturno manj podjetni del meščanstva za močnejšo oporo srbstvu v Avstriji. In s tem v zvezi je tudi vprašanje, ali je bidermajerska smer socialno in narodnokulturno res tako negativna. Ali se tradicionalna predstava o srbskem meščanskem pesništvu in kulturnem delovanju v Vojvodini ne pokriva s tistim, kar v zadnjem času literarni zgodovinarji označujejo kot bidermajerski slog? »Romantika je vplivala le na omejen krog občinstva. Bidermajersko pesništvo pa inm mnogo širšo podlago in mnogo številnejše občinstvo. Meščani so zelo gojili družabno življenje v krogu družine in prijateljev. Zato je bidermajerska kultura bila namenjena izobraženemu meščanstvu in prilagojena njihovim potrebam. Tako so nastale pesnitve za družabno uporabo (npr. Rundgesänge) in veseloigre za diletantske predstave. Mnoge pesmi tega časa so ponarodele (Uhland). Zelo priljubljeni so bili cikli pesmi iz meščanskega življenja. V gledališčih so predvajali meščanske komedije in ljudske igre. Tudi glasba se je prilagodila potrebam meščanstva. Zlasti je bilo mnogo kratkih kompozicij, predvsem za klavir. Priljubljene so bile pesmi in otroške skladbe; namesto oper se uveljavljajo igre. To je doba malih mojstrov. Ustanavljajo razna pevska društva, čitalnice, ter društva za književnost. Tudi upodabljajoča umetnost ljubi manjše oblike, motive iz družinskega življenja, portrete, zlasti portrete otrok in starih ljudi. To je doba meščanskih slikarjev. Ustanavljajo tudi muzeje.« (Prim. В. Požar, Anastasius Grün in Slovenci, Maribor 1970, str. 12; avtorica se sklicuje predvsem na nemške literarne zgodovinarje: P. Kluckhohn, G. Weydt, W. Bietak. prim. n. m., str. 33.)
Meščansko in malomeščansko proti rustičnem najbrž ne gre spravljati v kakovostno nasprotje, kar se pri Vučenovu večkrat dogaja, pa tudi v razvojnem pogledu ni posebno preprosto. Vprašanje je, ali ni bil razvoj srbskega meščanstva in malomeščanstva narodnostno še najprimernejši ekvivalent avstrij-sko-madžarskemu narodnemu, političnemu in gospodarskemu elementu v Vojvodini? Ne sociološko ne kako drugače precizirana rustičnost, ki jo omenja Vučenov kot narodnostno pomembnejšo komponento, sociološko in zgodovinsko ni v teli silnicah primerljiva in odločujoča.
Tudi težnje, ki izhajajo iz Sterijinih komedij, so družbeno razvojno gotovo ekvivalentnejše kot pa prikazovanje rustičnosti. »To groteskno guranje u 'više društvene slojeve', u 'noblesu',« to je tekma s širšim evropskim razvojem, dasiravno zajeta s prav komične strani. Slovstveno pa so nekatere komedije
pravzaprav po jedrn basenski moralizatorsko razsvetljenski zametki. Takšno priljubljeno basensko jedro je Sterija. ki je bil po študiju latinist in pravnik in torej dvakratno pripravljen za etično razsodništvo, umel razvezati v komedije in jih racionalno miselno poudariti z »realističnim« opisovanjem, s ko-liiediografskim zornim kotom pa izostriti poudarke. »Ker je poudarek na skromnosti, podrejenosti in spoštovanju, bidermajer ne odobrava nobenih nasilnih dejanj. Temu ustreza tudi politični nazor te struje, ki je literarno nacionalen in konservativen. Na vsak način se je treba izogniti prevratu in nasilju in stremeti po svobodi in harmoniji. To se pa laliko doseže le s podrejenostjo in izpolnjevanjem dolžnosti.« (B. Požar, n. m., str. 12— 15.) Ker pa je Sterija gotovo bil močnejši komediograf kakor pa moralizator. vsaj v uspelih delih razsvetljenska težnja in basensko moraliziranje nista prišla močneje do veljave. »Mada Sterija svojim komedijama nije mnogo izašao iz kruga prosvetiteljskih tendencija, značajno je, da je po svojim načelnim stavovima znao za bidermajersku orijentaciju ka zabavnoj komediji i da je i svoju komiku izgradivao na tehnici njemu savremene komedije« (D, Zivkovič: Od sentiinentalizina ka bidermajeru. Neki vidovi srpske proze XIX veka. LMS, Novi Sad, 1969, str. 485).
In tudi družbeno se je Sterija usmeril tja. kjer je sodil, da se poraja ekvivalent v razvoju Vojvodine glede na Avstrijo in na ogrsko meščanstvo: »Sterijine simpatije sil očigledno bile na strani patrijarlialnog esnafskog malogradanstva, pa su objektom njegovog koinediografskog tretiranja postali oni koji su iz tog životnog kruga hteli napolje, dalje, više,« sklepa tudi Vučenov (32), a z negativnim vrednotenjem bidermajerstva.
Sterija se razvojno vključuje v srbski slovstveni razvoj med Dositejem in realizmom, in vendarle prek bidermajerske smeri, ki je bila za to okolje primernejša kot romantika. Ob tem pa še ni mogoče sklepati, da je tudi on predhodnik realizma druge polovice prejšnjega stoletja. Sterijino pismo Vuku 20. 1. 1852 in stilno nedoločljive besede »neču s ovog puta skrenuti , misleč tu na smer, ki jo označuje komedija Laža in paralaža, se zdi pravilneje označiti kot »realističko slikanje savremenog života ljudi u malo-gradanskoj vojvodanskoj sredini« (52) v smislu realizma razsvetljenske komedije, ne pa realizma kot prevladujoče stilne smeri druge polovice prejšnjega stoletja.
Torej bi glavni tok razvoja šel od Dositeja prek Sterije in mimo psevdo-klasicizma in sentimentalizma Vidakovičeve literature. »Več davno analiro-ničan u evropskoj književnosti, taj pravac /sentimentalizem/ je u ninogoine bio razlog što se, svojoni pliikom patetikom, mogao da nametne u srpskoj književnosti kao zamena za burni i uzvitlani romantizam, koji je u njoj, baš u doba svoga punog procvata, ostavio tako malo traga«, sodi Zivkovič o literarno razvojni deficitarnosti srbske književnosti tega časa (n. d., str. 478). To premostiti skuša Vučenov, ki se nasploh izogiba izrazu romantizem, o katerem pa pravi Zivkovič, da je v srbski književnosti dobil negativen prizvok »nečeg umetnički niževrednog« (n. d., str. 479).
Ze omenjeni ceterum censeo D. Vučenova o vojvodinskem srbskem literarnem delovanju »od strane srpskili pisaca pieko Save i Dunava« in pomislek. da se je »završio umetničkim neuspehom psevdoklasičarske vidako-
22 - Slavistična revija
vičevske književne škole« (107—108), se zdi vzdržen le, če kot obravnave vredna jemljemo imena, kot so J. Vujič, M. Vidakovič, J. Subotič in P. Ata-naokovič; in potem je lahko najti daleč pozitivnejše nasprotje: sOvaj pokušaj bio je potisnut pokretom Yuka Karadžiča, koji je osnove srpskoj kulturi, a pre svega književnosti, tražio u rustičkoj svesti i kolektivnom seoskom stvaraštvus< (108). Če se ne zdi takšna kvalifikativna polarizacija danes nekolikanj nesodobna in tudi slovstvenozgodovinsko metodološko manj ustrezna, pa je preveč poudarjena epizodna okoliščina, da je Vuk vzpodbudil nastanek »čitave male literature o ustancima« (9), saj so npr. Memoari M. Nenadoviča, ki jih šteje Vučenov za vrh te »ustaničke«: književnosti, napisani sicer okoli leta 1830, v odlomkih objavljeni komaj 1857, v celoti pa šele 1867.
Glede relativnosti poskusa evropeizaeije srbske književnosti in kulture v začetku 19. stoletja se pomakniino le nekaj desetletij nazaj, do Dositeja Obradoviča, in očitno postane, da je njegov trud za evropeizacijo potekal uspeleje, ker sta racionalizem in sentimentalizem nanjo gledala drugače kot romantika, posebno še naša romantika s svojimi posebnostmi. Te posebnosti v odnosu do vsega narodnega nasproti tujemu so se prenašale še skozi vse realistično obdobje.
Iz omenjene značilnosti našega romantizma izhaja tudi značilni narodno-romantično nadahnjeni slovstvenozgodovinski odnos do Yuka Karadžiča, ki ga Vučenov sploh ne označuje kot romantika, kar je umljivo. In kot pri Steriji in njegovem realizmu tako lahko pomišljamo na racionalističen pogled na svet tudi pri Vukovih nazorih, ki niso označljivi z enim samim izrazom. Bil je jezikovni reformator, kar ga označuje kot racionalnega človeka, pragmatično je opisal vstajo, začel je srbsko slovstveno kritiko. A Vukova literarna kritika ni zgolj filološka, kakor jo po navadi označujejo, tudi Vučenov. Tisto, po čemer jo prerašča, je zelo jasno določljivo, če se ozremo na en sain odstavek iz kritike čitajuči Ljubomira u Eliziumu: >Iz toga svega moramo zaključiti, da gospodin Vidakovič ne zna ni istorije, ni geografije, ni logike, ni poezije, ni retorike; niti zna što je moral, ni stid, ni učtivost: niti poznaje karaktera naroda našega, ni ništa«. Bržkone bo držalo, da je v Vuku mogoče odkriti razsvetljenske težnje in uresničitve in da je bil prav s to strani, kot racionalen človek in delavec in reformator, tudi po duhovnih koncepcijah pristopen realistom Markovičeve smeri.
<
Sodba, da so »seoski svet i seoska svest dobili pristup u našu pisarni književnost tek s Vukom* (13), je relativna, kajti folklorna književnost ni rustična v tem smislu, kakor izraz lahko razumevamo v tej knjigi o realistični književnosti. Folklorna jedru v Ljubiševi, Glišičevi in Veselino-vičevi prozi niso izraz rustičnosti, marveč so loci communes tukajšnjega in prejšnjega romantičnega narodnega pojmovanja folklornega izročila in njegove vloge za razvoj umetne književnsti, kot sta npr. tudi Sremčevo zanimanje za zgodovino in njegova prozna poetizacija pobujeni iz istega miselnega obeležja in torej nikakor ne tesneje v zvezi s pragrainatičnim Vukovini razmerjem do vstaj in do položaja v Srbiji, kažočim se v pismu knjazu Milošu; torej spet predvsem reformatorsko, neromantično.
Kvalifikativno obravnavanje vojvodinskega in srbijanskega slovstvenega razvoja razločuje Vučenov tudi še ob začetkih realizma, izhajajoč pri tem s stališča knjižnega jezika in od Vukove in »vukovske kodifikaeije jezika«, kakor pravi pisec sam. Tu se nudijo pomisleki najprej zaradi tega. ker je Vučenov obšel okoliščino, da je ravno Radičevič, ki je med prvimi jezikovno slodil Vilku, prav tako iz krajev severno od Save in Donave. Ignjatovič da kot začetnik srbskega realizma sicer uporablja živi srbski jezik, a vendarle govor in besedje urbane populacije zunaj nepretrgano poseljenega srbskega prostora, kjer so živahne celo bilingvistične težnje. S svojim pogovornim jezikom Ignjatovičev realističen začetek da ni nudil dovolj možnosti za razcvet realistične književnosti ter je zato bil potreben še Glišičev začetek, gradeč na rustičnem jeziku.
Taka ugotovitev se zdi vprašljiva, saj je »palanački« jezik realističen izraz okolja, kakor je srbijanski način konvenziranja realistično zajet pri Glišiču in drugih realistih. Jezikovno-realistično kvalificiranje enega nasproti drugemu je vprašljivo tudi zavoljo tega, ker je bil tudi jezik S. Markovica v šibkih stikih s srbijanskim rustičnim okoljem in idejni utemeljitelj srbskega realizma se posebej jezikovnega vprašanja ni loteval. Mimo tega je tudi mnenje o Ignjatovičevih vsebinskih in stilnih lastnostih še naprej različno: »Ignjatovieeva proza nesumljivo znači orijcntaciju ka realističkim formama pripovedne literature, mada je po svojim bidcrmajerskim stilskini osobinama još uvek vezana i za romantički koncept književnosti« (Zivkovič, c. d., str. 487).
Malo dlje srno se pomudili torej pri tistih vprašanjih te knjige, ki zadevajo občutljiva področja ob stilskili in idejnih usmeritvah in njihovem vrednotenju. Ob poskusih označitev z ugotavljanjem zgodnjega pojavljanja ali le napovedovanja idejno-stilne smeri, ki je nato prevladujoča šele nekaj desetletij kasneje, in ob izogibanju izrazu roinantizem se znajdemo na območju manj konkretnih in še ne dovolj podprtih domnev, ki pa vsekakor vzpodbujajo k nadaljnjemu raziskovanju.
Je pa v knjigi nekaj študij in raziskav, ki se zadržujejo predvsem na gradivu in konkretni razlagi ter ugotavljajo dejstva in zakonitosti (Poneslo o strukturi I.azareviceve pripovetke Prvi put s ocem na jutrenje, Idealistički realizam Janka Veselinoviča, Rankovičcv doprinos razvitku srpske proze). Svojevrstna je študija Jankova »Zvezda« — prilog istoriji jednog kujiževnog časopisa u Srbiji, ker zelo neposredno zajema slovstveno in politično, skratka čaršijsko ozračje v Beogradu zadnja leta prejšnjega in prva tega stoletja. Posebej še velja poudariti tehtnost razprave O funkciji alegorije u Domano-vičevim satirama i drugim osobinama njegovih alegorično satiričnih pri-povedaka. Kaže, da je v tej, v celotni zbirki morda najtemeljitejši študij uspelo dati Vučenovu v celoti sprejemljive odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo ob Domanovičevem literarnem delu, in tudi na tista, ki se bralcu ponujajo ob branju to študije. Dasi spremlja le eno bistveno plast v strukturi Domanoviceve satirične proze, se marsikaj od tega korelativno nanaša na celotno realistično Domanovičcvo pripovedno delo.
Janez Rotar Pedagoška akademija, Maribor
IVAN CANKAR V ČEŠKIH PREVODIH IN V LUČI ČEŠKE PUBLICISTIKE DO KONCA LETA 1918
Jan Zaclioval in Josef Folpreelit sta ocenila tudi prevod povesti Gospa Jiulit. prvi v Vvškovskih novina,162 drugi pa v Moravskoslezski revuei.103 Zaclioval sodi »o vzorno prevedeni« knjigi, da z njo »puntar (bourlivâk) v slovenski literaturi kaže ogledalo slovenskemu narodu, njegovi politiki, umetnosti in družbenim razmeram. Svoje zrcalo drži prav blizu, tako da se v njem povečano, ostro in močno odražajo tudi najbolj skrite nitke in pegice. Cankar je ovrgel zahtevo slovenske družbe, da mora biti umetnost moralna, ker drugače sploh ni umetnost in je narodu škodljiva... Toda to je še premalo. Postavlja vprašanje: kakšna pa je vaša lastna moralka, ko merite umetnost z laktom morale? In prav na to vprašanje odgovarja slovenski družbi z Gospo Jndito. Njegovo delce je torej tendenčno v najbolj pravem pomenu besede. Avtorju ne gre za mirno, objektivno sliko slovenskega življenja, za nazore, smeri, hrepenenja, ideale in moralke. Gre inu za to, da pokaže, kako so predstavniki slovenske inteligence moralno propadli in da nimajo pravice zahtevati morale v umetnosti. In ker se ta zahteva moralnosti nanaša predvsem in zlasti na razmerje med možem in ženo, je Cankarjeva slika zuostrena v to smer ... I parno, da nista slovenski narod in njegova inteligenca taka. kot ju prikazuje Cankar. Ampak sence, ki jih je pojačal in povečal, je že moral videti. In njegovo delo je krik, srdita in strastna obtožba. Njen očiščevalni namen jo posveča in upravičuje«.
Jedro povesti pa jc bolj posrečeno zadel Folpreelit. Pravi, da :>je to psihološki poizkus znamenitega slovenskega pisatelja, da bi prikazal po koščku življenja hrepeneče ženo, ki sama sebe vara. gospo Jndito, ki se je lahko, toda nepremišljeno poročila. Ves fragment je postavljen na neutešeno spolno slo, na užitek, ki ga ima junakinja za edini izhod iz sivine in enoličnosti življenja. Psihologijo takšne vrste žensk jc pisatelj zadel na splošno dobro. In prav prilega se ji tudi njegov fragmentarni slog, ki veliko izpušča in sili k premišljevanju in ki karakterizira nestanovitnost in vihravost zadovoljene, mlade, sanjaške in hrepeneče ženske. Pisutelj se zaveda, da je po umetniški in družbeni strani snov nevarna. Prvi nevarnosti se izogiba s svojim slogom, ki z lahkoto prehaja preko kočljivih ali takih mest, ki bi se ponavljala in bolj naznačuje, kot izreče; drugi nevarnosti kljubuje z ostrini« aforističnim uvodom, naperjenim proti zagovornikom deviške literature in bojevnikom proti nemoralni litearturi. Ti nazori, ki jih je Cunkar že prej omenjal, so rezultat dolgega premišljevanja in velikega trpljenja v deželi, kjer vlada klerikalizem in siimničenje. Pisatelj jih posreduje z besedami, ki pričajo o resnobi njegovega boja in o preziru do tistih, ki se poslužujejo svojih načet samo kot zavese, s katero hočejo prikriti snetivo literaturo, da ne bi bila pristopna širokim množicam, marveč bi puščala ljudstvo v nevednosti. O resnosti Cankarjevih razlogov in prizadevanj priča najbolj njegov slog, v katerem ni izumetniče-
26/1917, št. 52 (28. XII.), str. 2.
1M 12/1918, str. 220.
nosti, dopadljivosti in zapletenosti: gre mu samo za stvar, o kateri pogosto govori vse preveč pomankljivo in suho. da se spet lahko takoj oprime druge snovi in druge misli. To karakteristično potezo Cankarjevega sloga je sijajno zadel skrbni in poglobljeni Mčrkov prevod.«
Šele po vojni je izšla ocena Treh povesti izpod peresa znanega pisatelja, avtorja nekaj desetin romanov in povesti, Jana Vrbe (1889—1961).101 Objavil jo je v članku, v katerem seznanja z novostmi v češki prevodni literaturi. Njegove vrstice o Cankarjevem delu so zanimive že zato, ker jih je napisal pisutelj umetnik. »Ze dejstvo, da je avtor napisal knjigi predgovor v močno osebnem tonu.« pravi Vrba. »priča, da gre za eno redkih knjig, ki imajo v literaturi izjemno mesto. Zaslužijo si, da jih zelo pazljivo preučimo, ker nam povedo o svojih avtorjih in njihovem notranjem življenju več in bolje kot še tako izčrpni življenjepisi in razprave. To so ustvarjalna privatisima. kakršna priderejo izpod peresa samo v trenutkih največje razigranosti in ki jih povzroče zunanji dražljaji, pa najsi že bodo kakršnega koli značaja. Pri Cankarju te knjige ni mogoče imenovati drugače kot knjiga trpkosti. Pod rahlo masko angelske gospe Judite podaja pisatelj svoj nazor na življenje, kakršnega je poznal pod lupino in brez lupine, in vsako trditev spremlja z dokazom. To je nazor in pogled človeka čistega srca. knjiga sama pa je obramba pravice slehernega človeka do svobodnega nazora.«
Tudi Troje povesti, ki jih je prevedel Boliu.š Vybîral. je vzbudilo razmeroma precej zanimanja češke kritike, zlasti v nepraških časnikih. Od praških dnevnikov je prinesla krajšo anonimno oceno Narodni politika.165 Članek je verjetno nastal v uredništvu založbe, ki je knjigo izdala. V njem beremo: »Troje povesti spada med tiste spise slovenskega pisatelja, za katere je značilna poštenost, dognanost in umetniška učinkovitost. Snov je sicer preprosta, toda povesti so polne življenja, napisane so z mojstrsko disciplino in bistrimi psihološkimi opažanji, prežetimi z vedrino podajanja. Zgodba o vaškem krčniarju Eliji je med njimi brez dvoma najboljša. Cankarjeva hriljantna umetnost pa'jc dosegla višek tudi v zgodbi o dveh mladih ljudeh: prav tako pa se velika pisateljeva ustvarjalna moč kaže v Zgodbi o Šimnu Sirotniku. V njej je Cankar izrazit naturalist, ki gleda v dušo z nekako zasanjanostjo in čudno zagrenjenim lirizmom...«
V praškem tedniku Češkoslovaške socialistične stranke Soeialistické proiidy160 je pod šifro -a- kratko, toda posrečeno ocenil knjigo že znani F. S. Frabša, ki med drugim pravi: »Knjiga nam kaže starega znanca Cankarja, kako se sklanja k tistim ubogim, majhnim, od vseh preziraniin in pogosto že popolnoma zgubljenim bitjem s svojo mehko, sočutno slovansko dušo, prežeto z vročim socialnim čustvovanjenu Zato so se njegove povesti srečale z zanimanjem ne le v vrstah slovenskega, marveč tudi češkega proletariate.«
Kratko oceno je napisal tudi Josef Kol p rech t v mesečniku Češka revue.1"7 V začetku članka trdi, da je postal Cankar v češki literaturi bolj znan »šele
104 Ci z i kniliv. — Zenskv obzor (Praha). 17/1919. št. 2, str. 49—50.
1,5 Ivan Cankar: Tri povidkv... — Narodni politika, odpoledni vvd.,
36/1918. št. 186 (16. VIII.). str. 3.
,ee L. 1/1918, št. 5 (5. II.), str. 2.
187 Tri povidkv Ivana Cankara. — Češka revue, 12/1918-19, str. 59.
zadnje čase po prevodih V. Merke« (kar seveda ni točno, ker je bilo — kot smo videli — že prej prevedenih osem Cankarjevih knjig in lepo število črtic v časnikih in časopisih), nato pa nadaljuje: »V Treh povestih se pisatelj predstavlja z nekoliko drugačnimi motivi, kakor smo jih vajeni pri tem slovenskem modernistu in ostrem bojevniku za zmago novih, plemenito liberalnih idej na Slovenskem. Umetniška vrednost vseh treh povesti je v novosti in neposrednosti ter v neolišpanosti in prenikavosti obdelave. Zlasti Krčmar Elija je umetniško berivo, dostopno in koristno tudi širokim množicam, ki jih plemeniti.«
Podobno nepodpisano oceno je objavil Folpreelit tudi v brnski Moravsko-slezski revue.168 Zdaj mu še prav posebej ugajata Zgodba o Šimnu Sirotniku in tudi povest Krčmar Elija, ki »globoko delujeta na človeka in spominjata na Povesti za ljudstvo L. N. Tolstoja, ki so jiina bile vzor. Sicer pa je tudi slog v vseh treh povestih bolj dostopen, ni tako eliptičen in zgoščen kakor v preostalih povestih tega modernista in plemenitega slovenskega liberalca. Prevod dr. 13. Yybirala je kar dober.«
Plzenski dnevnik Nova doba je objavil oceno pozneje zelo znanega pisatelja Emila Vaclika,100 ki je že pred tem vrednotil Hišo Marije pomočnice. Vacliek Cankarjeva dela visoko ceni; iz njegovih vrstic razberemo, da ima »vedno dobrodošlega Slovenca Ivana Cankarja« res rad, posebno v dobrem prevodu. O Vybiralu sodi, da prevaja s spoštovanjem do avtorja in inteligentno. Troje povesti bi po Vachkovem mnenju »lahko imenovali socialne povesti, ker imajo kot vse, kar je napisalo Cankarjevo pero, močan in občutljiv socialni živec. To niso tri preproste slike, kakršne so pač običajno povesti. Te povesti vam povedo o socialnih razmerah na slovenskem podeželju več kot debela ekonomska knjiga. O prvi od njih — Zgodbi o Šimnu Sirotniku —- velja, da smo brali malo tako predirljivo občutnih proz. kakor je tale... Pravzaprav to ni povest, marveč satira iz protesta, učinkovita tem bolj, ker je pisana na videz mirno, z višjega stališča. Toda ravno ta mir je strupenina, ki jo je iz pisateljevega srca iztisnila tegoba življenja. •— Tudi osrednja povest Krčmar Elija je pro-nikava socialna študija v beletristični obleki. Saj vendar poznate Cankarjev slog, ki mu je ostal pisatelj zvest tudi v tej povesti. Njegove granitne, trde besede, njegovo nagnjenje k fantastiki in ponotranjenost njegove tendence, ki pa ni na škodo umetniških strani teh del. Cankarjevo knjigo boste brali s posebnim zanimanjem ravno v današnjem času, ko nani je življenje Slovencev približala njihova politična usoda, tako podobna naši!«
Tudi pisatelju in uredniku dunajskih čeških listov Janu Janči (1866—1928) je Troje povesti zelo všeč. V svoji oceni v olomuškem tedniku Selské listy170 jih imenuje »sijajne povesti«. O Šimnu Sirotniku sodi, da »sito karakterizira socialne razmere dvajsetega stoletja«, o Krčmarju Eliji pa, da je »izsek iz slovanskega življenja sploh, ne samo slovenskega«. Takšni Elije, pravi, so gospodarili povsod, na Češkem, na Poljskem, v Rusiji in na Slovenskem. »Povest je polna razburljivih, prav dramatskih momentov. Razvija se žalostno, toda konča se veselo: z zmago sinov nad temo očetov...« Ko je Janča prebral rokopis prevoda Zgodbe o dveh mladih ljudeh, ki mu ga je poslal Vybiral, je
168 L. 12/1918, št. 8—12, str. 311—312.
160 Co nového v literature. — Novii doba, 24/1918, št. 219 (17. IX.), pril. str. 3.
1,0 Ivan Cankar: Tri povidkv. — Selské listy, 36/1918, št. 40 (5. X.), str. 3.
bil navdušen nad njeno vsebino, da je prevajalcu napisal: »Dolžnost vlade bi bila, da dâ prevesti povest v vse jezike monarhije in jo v sto tisočih izvodih razdeli po vsej državi. -— Povest namreč na res enkraten način prikazuje srečo, ki jo laliko dosežeš na domači grudi, potem pa tudi to, kako je tista domnevna sreča, ki so jo iskali naši ljudje za oceanom, samo milni mehurček.« Svoj članek končuje: ; Krasno knjigo nam je poslal dr. Bohuš Vybi'ral iz pekla italijanskega bojišča. Hvaležni smo mu za njo nič manj kot avtorju, Slovencu Ivanu Cankarju.«
Y kratkem poročilu, podpisanem s šifro Z-r, ki je izšlo v plzenskem social-nodemokratskem tedniku Omladina171 in je posvečeno predvsem vsebini knjige, je rečeno, da »seznanjajo tri socialne povesti avtorja socialista z delom slovenskega Maksima Gorkega. Slog povesti s čisto socialistično tendenco napravi na bralca močan vtis. Povest o Šimnu Sirotniku je trda groteskna satira na sodobno družbo ... V knjigi najde sleherni mlad tovariš utemeljitev socialističnih zahtev po spremembi vse sodobne družbe in stavbe današnjega tako nemoralnega svetovnega reda.«
Obširno oceno Treh povesti je objavil tudi liberalni tednik Moravsky Sever172 izpod peresa Sv. Sylvena. Pod tem pseudonimom se skriva malo znani, tedaj na moravsko-slovaškcm podeželju živeči publicist in pisatelj Ada Lang. Recenzent najprej z zadovoljstvom ugotavlja, da med Čehi zadnje čase raste zanimanje za pisatelje »bratskih narodov na jugu monarhije, katerih politični zastopniki se skupaj z našimi bojujejo za svete pravice samoodločbe in svobode.« O Cankarjevih povestih pravi, da »so za nas nekaj novega, nenavadnega. Mislim, da bi v naši sodobni literaturi zastonj iskali podobne. To je knjiga gorja in žalosti, obupa in bede, pa tudi velikega upanja in močne volje. Čeprav Šimen Sirotnik ali osojniški farani ali Pavle in Mana omahujejo pod težo neprijazne Usode, umirajo pod plazom trpljenja po krivem ali nedolžnem, se vedno bodisi v njih ali pa v njihovih potomcih oglaša kljubovanje, upor proti tistemu Nekemu, ki jih izsesava, uničuje in potem padle brca v prall.« Nato Lang navaja kratko vsebino povesti in zaključuje: »Gorje, kljubovanje in ljubezen do rodne grude, to so tri značilne poteze, ki dajejo ton vsej Cankarjevi knjigi.«
Skoraj dobesedno isto oceno kot Narodni politika sta o Treh povestih objavila tudi dva podeželska tednika: pribramski Horymlr1" in domažlicki Posel od Čerchova.174
Zanimivo je, da nisem nikjer našel niti kratke ocene že omenjene knjižne izdaje petih Cankarjevih črtic in povesti, ki jih je prevedel Karel Vondrašek, izdal pa na zelo slabem medvojnem papirju in v neprikupni opremi pod naslovom Krâl Malehus a jiné povidky praški založnik Br. Ilurka.
Kakor smo videli, Cankar že pred vojno ni veliko vedel o prevodih svojih del v češčino, med vojno, ko so bile vezi med Prago in Ljubljano hudo otežene,
171	Ivan Cankar: »Tri povi dky«. — Omladina (Plzen), 1/1917-18, št. 26 (20. IX. 1918), str. 7.
172	Tri povidkv. Napsal Ivan Cankar, preložil Dr. Bohuš Vybiral... — Moravsky Sever (Ždbreli), 18/1918, št. 41 (27. IX.), str. 2; št. 42 (4. X.), str. 2.
173	L. 48/1918, št. 33 (17. VI IL), str. 3.
174	L. 47/1918, št. 33 (17. VIII.), str. 4.
pa menda ni vedel ničesar. Prepričan sem, da mu ni bilo znano niti to. da so v Plznu, Pragi in drugod igrali Kralja na Betajnovi in da so izšle v češčini v letih 191"—1918 kar štiri njegove knjige in lepo število črtic, povesti in pesmi v časnikih in časopisih. Kakor smo videli, se je še konec leta 190Г v pismu prijatelju Kobalu pritoževal, da mu založniki ne plačujejo za prevode honorarja in da ga še za dovoljenje ne vprašajo. Zato se prav nič ne čudimo, da se je jeseni leta 191S, ko je zvedel, da je izšel prevod knjige Troje povesti, hudo razburil in protestiral proti postopku založbe A. Neuberta. Saj je vedel, da veže založbe bernski dogovor iz leta 1886 in poznejša dopolnila, da pa ga kljub temu grdo izkoriščajo. Najbolj nesramno pa se mu je moralo zdeti, da ni ničesar dobil niti od tako bogatega podjetja, kot je bilo Neubertovo. O Cankarjevem protestu je zvedelo uredništvo socialističnega dnevnika Ceské slovo (ali pa je Cankar pisal naravnost njemu?) in objavilo krajši anonimni članek Nedostojen pojav,175 v katerem je med drugim rečeno: »Slovenski pisatelj Ivan Cankar, čigar proze in drame so postale pri nas zelo popularne, je sicer zelo vesel velikega zanimanja češkega občinstva za njegova dela, toda ker je človek brez premoženja, ki živi samo od svojega literarnega dela. ne more prikriti nekega razočaranja. Ne samo da od prevodov svojih knjig in od predstav svojih iger ne dobiva honorarja, ki mu pripada, marveč ga založbe in družbe ne vprašajo niti za dovoljenje, če smejo njegova dela prevesti in uprizoriti. Založba Neubert, kot sam piše, je izdala prevod njegovih Treh povesti in šele potem, ko je knjiga izšla, je vprašala Cankarja, kaj zahteva za prevod. Cankarja je tako ravnanje kajpada prizadelo. Če že založbe izkoriščajo ugodno »konjunkturo«, bi morale biti vsaj toliko obzirne, da ne bi delale sramote vsemu češkemu narodu,«l7°
Oktobra leta 1918 so imeli na Češkem in Slovaškem vse polno drugih skrbi, bolj važnih kot so avtorski honorarji, zato najbrž Cankarjev protest ni veliko zalcgel. Vsekakor pa je bil umesten in je merodajne kroge v Pragi opozoril. naj bo prijateljstvo med našima narodoma, na katerega namiguje tudi časnikar v Češkem slovu, prosto slehernega izkoriščanja.
Kakor smo videli, so se češki časniki in časopisi že pred vojno zanimali tudi za Cankarjevo politično delovanje. Poročali so na pr. o njegovem govoru v Mestnem domu leta 1913, pa tudi o njegovi usodi med vojno. Zato ni nič čudnega, da so Ntirodni listy objavili tudi obširno poročilo o Cankarjevem predavanju Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel 20. aprila 1918 v tržaškem Ljudskem domu.177 Po tolikih letih je v Pragi težko dognati, kdo bi bil pisec tega članka. Najbrž tisti T., ki jc objavil v štirinajstdnevniku Adolfa Černega Češka straž teden pred tem (št. 15, 21. VI. 1918, str. 6) Dopis z Terstu, v katerem Čehom sporoča, kaj so pisali slovenski in hrvatski časopisi o praških gledaliških slavnostih, ki so se jih udeležili tudi Jugoslovani. Vsekakor pa je zlasti iz uvodnih vrstic razvidno, da je pisec poročila o Cankarjevem predavanju dobro poznal slovenske politične razmere, saj pravi med drugim: »Največji moderni slovenski pisatelj, Ivan Cunkar, je pred nekaj dnevi govoril v
175 Nedûstojny zjev. — Češke slovo, 10/1918, št. 1 (15. X.), str. 4.
1:0 Podčrtano v češkem izvirniku.
177 lvun Cankar o vnitrnfm prerode slovinském. — Narodni listv, 58/1918, št. 97 (28. IV.), str. 2.
tržaškem ljudskem domu o političnem življenju Slovencev. Cankar jc pred vojno pripadal socialnim demokratom. Ze od samih začetkov njegovega literarnega udejstvovanja ga je ljubila vsa napredna in mlada slovenska javnost, njegov literarni prvenec pa je na srednjeveški način sežgal na dvorišču škofovske palače ljubljanski škof dr. J. B. Jeglič, ki je pokupil vso naklado. Cankarjevo delovanje je bilo ostro naperjeno proti klerikalizmu in trgovskemu političnemu rodoljubju; v majhnih razmerah svoje domovine se je čutil tujca. Živel je na Dunaju. Še bolj kot pri nas je vojna spremenila razmere na Slovenskem: danes sta Cankar in Jeglič v istem narodnem taboru! Ostal je sicer socialni demokrat, toda njega in druge mlajše ljudi je vodstvo stranke potisnilo v opozicijo, ki se je osamosvojila in zbrala krog lista Demokracija. Njegovo tržaško predavanje je bilo zares zanimiv prikaz razmer na Slovenskem. zanimiv pa tudi za primerjavo z našimi razmerami...«
V razmeroma obširnem poročilu, v katerem je posvečeno največ prostora oceni soc.demi. stranke, je poročevalec dobro zadel tista Cankarjeva izvajanja, ki so se mu zdela za Čehe najbolj zanimiva.
Naj ob tej priliki omenim tudi to. da se je k Cankarjevemu nazoru o jugoslovanskem vprašanju ponovno vrnil znani pisatelj in slavist Adolf Černv v svojem štirinajstdnevniku Češka straž (1/1918, št. 6, 19. IV. str. 2—5) v članku Svatck bratrstvi Ceskoslovenského s jihoslovanskym. kjer pravi: Slovenski pisatelj Ivan Cankar se je v predavanju Slovenci in Jugoslovani sicer izrazil, da je proti jezikovni spojitvi Slovencev z ostalimi Jugoslovani, da pa je odločno za popolno združitev Jugoslovanov v eno državo.«
Zaradi zgodovinskih dogodkov konec leta 1918, zlasti pa seveda zato, ker so imeli veliko opravka z domačimi razmerami, češki časniki Cankarjevi smrti niso posvetili take pozornosti, kot bi jo bili prav gotovo v drugačnih okoliščinah, zabeležili pa so jo skoraj vsi praški dnevniki. Spomnili so se ga predvsem tisti časniki, ki so že prej pisali o njegovih delih, najlepše članke in največ pa sta napisala o njem njegova glavna prevajalca in častilca, dr. Vojtčch Mčrka in dr. Bohuš Vvbtral.
Prvo vest o Cankarjevi bolezni je prinesel najbolj razširjeni praški dnevnik Narodni politika 11. dccembra (št. 293): »Slovenski pisatelj Ivan Cankar leži v Ljubljani na smrt bolan. Zdravniki so izgubili sleherno upanje, da bi največjega slovenskega pisatelja ohranili pri življenju.« 2e naslednjega dne (12. XII.) pa je popoldanska izdaja istega dnevnika v št. 294 prinesla kratko novico: »Iz Ljubljane 12. XII. Včeraj je tukaj umrl slovenski pisatelj Ivan Cankar. čigar številna dela so bila prevedena v češčino.« Istega dne je med dnevnimi novicami objavila vest o Cankarjevi smrti tudi popoldanska izdaja na-rodnosocialističnega dnevnika Češke slovo:178 »Iz Ljubljane je prispela žalostna vest, da je tam 11. decembra umrl znani pisatelj Ivan Cankar. Ta Slovenec, ki ga posebno pri nas dobro poznamo in radi beremo, je sin preprostega ljudstva, kateremu je ostal zvest in se do zadnjega hrabro in navdušeno boril za njegove pravice. Med vojno je bil tudi preganjan. O njegovem pisateljskem delu bomo prinesli še podrobnejše poročilo.« Zal časnikar besede ni držal. — Drugi
i;« Večerni Češke slovo, št. 57 (12. XII.).
dan, 13. decembra, pa je izšel v popoldanski izdaji Narodne politike (št. 295) nepodpisan kratek nekrolog, verjetno od urednika kulturne rubrike Františka Sekanine. ki je že prej pisal o našem pisatelju z dobrim poznavanjem njegovega življenja in dela. Y članku med drugim piše: »S Cankarjevo smrtjo je slovenska literatura izgubila svojega največjega in najizrazitejšega predstavnika. Bil je vodja mladega slovenskega revolucionarnega gibanja od tistega trenutka, ko je bila na dvorišču škofovske palače javno sežgana njegova prva knjiga poezij... in je to ostal tudi takrat, ko se je moral — izgnan iz domovine — boriti na Dunaju z bedo. Cankar, ki je od verzov pozneje prešel zlasti k noveli in drami, je zelo rad psihološko prikazoval mlade uporne junake duha. boreče se proti zastarelosti in nazadnjaškemu okolju. Njegovo označevanje oseb je zelo izrazito, ponekod kar ostro izkristalizirano, značaji so očrtani ali ognjevito uporniško ali pa so prikazovani otožni, pesimistični in od težkega življenja zaznamenovani.t Nato pisec navaja Cankarjeva glavna dela in zaključuje sestavek s trditvijo, da »je bil Cankar med vojno pogumen in hraber zidar politične in narodne sreče Slovencev«.
Istega dne kot v Narodni politiki je izšel pod naslovom Ivan Cankarje umrl obsežen in s toplimi čustvi napisan nekrolog tudi v kulturni rubriki osrednjega socialnodcmokratskega dnevnika Pravo Lidu (št. 289). Pisec članka je verjetno proletarski pesnik in pisatelj Antomn Maček, o katerem smo že govorili. Najprej je predstavil Cankarja kot največjega slovenskega pisatelja, dobro znanega tudi na Češkem. »Reprezentiral je slovensko moderno, toda še za časa življenja je postal narodni klasik.« Nato se dotakne usode Erotike in nadaljuje: »Drznost in pogum, ki ju je Cankar pokazal s svojim literarnim korakom, ga nista zapustila niti pozneje, pridružila pa se jim je še strastna ljubezen do rodnega ljudstva in goreče sočutje z reveži. V domači slovenski književnost, kjer dotlej ni bila navada ukvarjati se z resnimi vprašanji sodobnega življenja, je Cankar s svojimi ostro očrtanimi slikami iz proletarskega okolja povzročil pravcato revolucijo. Literaturo svojega naroda je obogatil ne samo vsebinsko, ampak tudi izrazno. Ustvaril je nov literarni jezik, prožnejši in bogatejši, s katerim je mogoče izraziti v vseli odtenkih kakršna koli, tudi najbolj nežna čustva. Ni se zadovoljil z revolucionarno dejavnostjo samo v območju romana in povesti, marveč se je obrnil tudi h gledališču in obogatil slovensko literaturo z dragocenimi dramami in satiričnimi komedijami. Ker se tudi v vsakdanjem življenju ni odrekel načelom, ki jih je oznanjal v svojih delih, je v nazadnjaških krogih kmalu postal najbolj ošovražen človek. Slovenska javnost ni mogla dolgo razumeti njegovega stremljenja, da bi se slovensko življenje dvignilo na evropsko raven. V enem svojih romanov s kruto trpkostjo obravnava usodo tujcev v lastni domovini. Šele naprednejše kulturno in socialno stanje in vpliv inteligence, ki jo je vzgojila praška univerza, sta Cankarju pripomogla k položaju in ugledu, ki mu pritičeta. Predvsem socializem bi moral biti Cankarju hvaležen za nešteto velikih stvari. Cankar je možato spremljal slovensko delovno ljudstvo v njegovem političnem boju. sam je dolga leta deloval v socialnodemokratski stranki in tudi kandidiral za njenega poslanca; pa tudi pomembnega mesta, ki ga danes socializem zavzema med Slovenci, si ne moremo predstavljati brez Cankarjevega delovanja. Med vojno je tudi on postal žrtev persekueije, zaprli so ga in mučili, pa je
kljub temu dočakal boljših časov svojega ljudstva. Z ječami Cankarjeve ustvarjalne moči niso zlomili. Še letos je izdal novo knjigo, ki jo je ves jugoslovanski tisk navdušeno sprejel... Nad grobom velikega pesnika socialista se v žalosti in spoštovanju pripogiba tudi češki proletariat, saj je tudi njemu Cankarjevo delo tolikokrat nudilo umetniško povzdigo in moralno pomoč.« Res krasno in zasluženo priznanje, kakršnega je Cankarju dal lahko samo Ceh in samo človek, ki je dobro poznal življenje, delo in nazore slovenskega pisatelja. Zanimivo pa je, da v vsem članku ni niti besedice o Cankarjevem govoru v Trstu in njegovem odnosu do oficialnega vodstva slovenskih socialnih demokratov.
Tudi narodnodemokratski Narodni listy so 13. decembra (št. 136) objavili nekrolog s črno obrobljenim naslovom Ivan Cankar je mrtev; v njem žalujejo za »najbolj odličnim slovenskim pisateljem, vodjo mladega literarnega gibanja, ki se je med vojno eksponiral tudi kot borec za neodvisnost in enotnost Jugoslovanov.« Nato nadaljuje, da je Cankar češki kulturni javnosti znan po prevodih, izšlih v založbah J. Otto, Vilimek in v Ljudski knjižnici, zlasti pa po značilnih, z bolestjo in sočustvovanjem prežetih prozah, medtem ko sta bili na predmestnih odrih (Slovenci so si zastonj želeli, da bi bilo njegovega Kralja na Betajnovi igralo Narodni divadlo) uprizorjeni njegovi igri, od katerih ena je sijajna komedija, ki prikazuje tip dr. Sušteršiča in njegovo rodoljubarsko stranko... šušteršičevsko ozračje v domovini ga je pregnalo na Dunaj, od koder je pošiljal domov rokopise svojih proz, tako bolestnih in tako globoko občutenih. Ko je izbruhnila vojna, doma ni bil več tujec; njegova ironična gesta se je spremenila v strasten ukaz nacionalista: podal je roko škofu Jegliču, da bi se oba na isti fronti bojevala za boljšo bodočnost Jugoslovanov. Umira razmeroma mlad, potem ko je dočakal združitev svojega naroda.«
Istega dne je objavil krajši nekrolog tudi dnevnik agrarne stranke Venkov (št. 291): »Slovensko literature je 11. decembra prizadela bolestna izguba, zakaj v Cankarju odhaja ne samo najpomembnejši, marveč tudi najplodovitejši pisatelj tiste generacije, ki se je z O. Zupančičem in Z. Kvedrovo še prav posebej aktivno uveljavljala v kulturnem in naprednem smislu.« Nato poudarja, da Cankar v svojih povestih še prav posebej rad prikazuje spor mladih navdušencev z zlobo okolja, njihovo usodo in žalostni konec. Omenja tudi, da je bil veliko prevajan v tuje jezike, zlasti v češčino.
Od nepraških dnevnikov so objavile 14. decembra (št. 343) kratek anonimen nekrolog Lidové noviny: »Slovenska literatura je zgubila s Cankarjem odličnega pripovednika in dramatika. Bil je svobodomiseln človek in že s svojo prvo knj igo je prišel navzkriž s konzervativnim svetom, ki ga je predstavljal ljubljanski škof. Ta je ... sežgal vso naklado njegove prve knjige, toda Cankarjevih idej s tem seveda ni sežgal, nasprotno, Cankar je postal najbolj priljubljen slovenski pisatelj.«
15. decembra so prinesli krajši nekrolog tudi dunajski socialnodemokratski Dëlnické listy (št. 285), ki so objavili, kakor smo videli, lepo število prevodov Cankarjevih črtic in povesti. Tudi anonimni pisec tega članka poudarja, da je stal Cankar ob delavcih in sodeloval v njihovem političnem boju. Zato ga je stranka izbrala za svojega kandidata pri volitvah. »Umira v času, ko se je uresničil njegov sen — boljša prihodnost in zedinjenje njegovega naroda.
Češko delavstvo, ki prav tako kot slovensko žaluje nad grobom pesnika in glasnika majhnih, tlačenih ljudi, bo ohranilo Ivana Cankarja v iskrenem, neminljivem spominu.«
Tudi plzenska dnevnika — narodnodemokratski Českv denik (št. 298) in socialnodemokratska Nova doba (št. 298) sta z nekaj vrsticami zabeležila smrt slovenskega pisatelja. Prvi že 14. decembra, drugi dva dni pozneje. Nekoliko čudno pa je. da je organ socialnih demokratov', ki je objavil lepo število prevodov Cankarjevih črtic in leta 1916 tudi obsežen članek o Cankarju, natisnil ob njegovi smrti med Dnevnimi novicami samo te-le vrstice: »Znani jugoslovanski pisatelj Ivan Cankar je pretekli teden umrl. Bil je vnet socialist in njegova bogata literarna dela so zakladnica moderne jugoslovanske literature. V mestnem gledališču je bil uprizorjen na predstavi naše stranke njegov dramski komad Kralj na Beta j novi. Ta težka izguba za socialistično Jugoslavijo hudo boli tudi nas.«
Nekoliko obširnejši je nepodpisani nekrolog v plzenskem socialnodemo-kratskem tedniku Omladina (št. 7, 24. XII.) pod naslovom Ivan Cankar je mrtev! Tam beremo o Cankarju, da je bil »najboljši, naj plodovi tejši in v tujini najbolj znan slovenski pisatelj«; omenjen je tudi njegov boj za prerod in osvoboditev slovenskega naroda ter sežig Erotike. In še: »Kmalu po tistem se je Cankar poslovil z mladostnim ljubezenskim romantizmom in s svojim peresom služil nesrečnim, majhnim in zatiranim. S tem pa se je razšel z raznimi tokovi v svoji domovini, in odšel raje na Dunaj. Dobro je opazoval življenje, predajal se mu je in ga občutil do dna, nato pa z bridkim peresom nastopal proti hinavščini, polovičarstvu in nepoštenosti... Proletarsko okolje, v katerem je živel, je dajalo značaj njegovemu delu in nudilo snov njegovim spisom. Privedlo ga je tudi v naročje slovenske socialne demokracije... Na Češkem je zelo znan in ga veliko berejo ... Y Narodnem divadlu so pred leti igrali njegovo pretresljivo dramo Kralj na Betajnovi, ki jo je uprizorilo predlani tudi plzensko gledališče kot majsko predstavo naše stranke. Za njim žalujejo ne samo slovenski, marveč tudi češki socialisti.«
Največkrat in najbolj obširno se je spomnil tiste čase našega pisatelja tir. Vojtčcli Mčrka, ki je dva tedna pred njegovo smrtjo objavil v Moravsko-slczskem deniku1" tudi članek, v katerem primerja Cankarjevo povest Nino (Vinjete) s povestjo danes že malo znanega češkega pisatelja Josefa Krušine ze Švamberka Frantik Červenka. Čeprav ne gre za medsebojne vplive (saj Cankar prav gotovo ni poznal ne Krušine ne njegove povesti), se zdi dr. Mčrki vzporednost med Martinom Gradarjem in Frantikom Červenko le zanimiva. Tukega bi kajpada lahko našli v svetovni literaturi več.
Kolikor sem mogel dognati, jc Mčrka napisal kar pet člankov, ki so izšli v moravskih časnikih. Prvega od njih je objavila kromčrižka liana"10 obenem z Mčrkovim in Wolkerjevim prevodom pesmi Na mojo pot ne trosi rož rdečih. Mčrka Cankarja skuša približati širokim množicam bralcev, ki jim je list namenjen, zato piše o njem kar se da poljudno, toda za nas kljub temu zanimivo. Npr.: »Slovenci, potrti od prvega udarca velike nesreče, se ne bodo takoj zavedli, kaj vse so s Cankarjem zgubili. Ko pa se bo rana začela celiti, bodo
179	Dvč povidkv. — Moravskoslezsky denik, 1/1918, št. 329 (28. XI.), str. 1—2.
180	Ivan Cankar. — Hana (Kromčriž), 10/1918, št. 229 (19. XII.), str. 2—5.
sprevideli, kako je bilo njegovo ime združeno s celim narodom... Vse življenje je delal za to, da bi svoj narod rešil vsega grdega, da bi ustvaril močno in iskreno ljudstvo, in bil pri tem tako pogumen kot do takrat niliče na Slovenskem. Na poti za tem ciljem ni mogel prizanašati niti političnim strankam niti umetniškim krogom. V boju je bil hraber in ni samo govoril o napakah in slabih straneh, marveč je naravnost s prstom pokazal na tiste, o katerih je sodil, da ljudstvu škodijo. Prav nič čudnega, da ga je ta boj izčrpaval, saj je bil na eni strani sam, na drugi pa množica sovražnikov ... Res, kar čudno je, kako on kot čustven človek v svojih delih ne pozna sočutja z ljudmi, ki so slabi in zlomljeni. Njegov odnos do njih je naravnost sovražen. Saj med vrsticami lahko beremo, kako rad bi pokazal, kakšen narod ne sme biti. Iz ljubezni do njega izvira stremljenje po zedinjenju Jugoslovanov... Tako kot je sovražil hinavce, se je na drugi strani s sočutjem sklanjal k ljudem, ki so trpeli ne po lastni krivdi... Dojemljiv klic je njegov Illapec Jernej in njegova pravica... Socialna krivica je Cankarja tako pekla, da je moral izpovedati grenkobo in zahtevati zaščito za siromake. Pri tem je Cankar dobro opazil, kako potrebno je, da je narod v vseh svojih slojih močan, če noče, da nastane razkroj...« Nato Mčrka opozarja na Cankarjevo ljubezen do matere, po kateri je tako soroden z Janom Nerudo. Na koncu pa navaja seznam prevedenih Cankarjevih knjig v češčino, ki so že izšle ali še izidejo.
V liekrologu, ki ga je objavil v tedniku Vvškovskč iioviiiv,181 ponavlja nekatere misli iz gornjega članka, prav posebej pa se ustavlja ob Cankarjevih Podobah iz sanj, »delu največje umetniške lepote, ki ga lahko postavimo ob stran Pesmim v prozi Turgenjeva«. Še prav posebej opozarja na črtico Ugasle luči, v kateri se Cankar spominja matere. »Slovencem je umrl največji in najplodnejši pisatelj. Vsa slovenska literatura je pod njegovim vplivom.«
Tudi v podlistku Moravskoslezskega denika '"2 dr. Mčrka ponavlja v glavnem to, kar je povedal v že omenjenih člankih. Tudi tu poudarja veličino pisatelja, ki je skoraj četrt stoletja delal za prerod vsega naroda... Hotel je. da bi bil narod, in to vsi njegovi sloji, močan, zato se ne boji udariti po lahkomiselnosti kmetskega ljudstva (Troje povesti, Potepuh Marko in Kralj Matjaž) in grajati hinavščino liaprednjakov (Epilog Vinjet, Gospa Judita). Zreformirati je hotel življenje vsega naroda in njegovo delo je bilo kronano z zgodovinskim dosežkom. Zaradi te doslednosti je bil osamljen, zapuščen, sam, sam. V tem sicer nekrvavem, toda prav hudem boju ni prenehala njegova lirična stran — negativno. kritično delovanje ni potisnilo v ozadje pozitivnega.« Nato Mčrka piše o Cankarjevi naravnost otroško iskreni ljubezni do domovine, o njegovi ljubezni do matere in o njegovem odnosu do žene. In potem: »Včasi iščejo pri Cankarju francoski vpliv, jaz pa pravim ravno narobe, da je to pisatelj čisto slovanski. Najbolj značilen pojav ravno slovanskih, posebno ruskih pisateljev je.... da rešujejo vprašanje, zakaj živim, kakšno naj bo moje življenje. Če se pri njem včasi pojavi nenavadna trdota, je to naša slovanska poteza, ki se pokaže, kadar smo izpostavljeni prvim sovražnim napadom in udarccm. Mo-
181 Ivan Cankar. — Vvškovske noviny (Vvškov), 27/1918, št. 51 (20. XII.), str. 2.
,R2 Ivan Cankar.	— Moravskoslezskv denik (Ostrava), 1/1918, št. 354 (22. XII.), str. 2.
goče bi lahko kdo opazil francoski vpliv v erotiki, toda če jo pogledamo bliže, vidimo, da je to boj telesnega z duševnim.с Nato Mčrka vrednoti Cankarjev jezik in slog, zlasti v Podobah iz sanj, ki pomenijo vrhunec njegove umetnosti, ter pravi: »Lahko trdim, da imamo v vseh slovanskih literaturah samo dve zbirki pesmi v prozi, Turgenjeva in Cankarjeve.« Članek zaključuje s pozivom češkim bralcem, naj se čim bolj seznanijo z njegovimi deli, »gledališča pa naj storijo svojo dolžnost«.
V	člankih, objavljenih v tedniku Proudy183 in Litovelsky kraj,184 pa je Mčrka zgoščeno orisal značaj in pomen Cankarjevega dela, zlasti njegov odnos do naroda.
Lep, globoko občuten nekrolog je napisal dr. Boliuš Yybiral za dunajski socialnodemokratski dnevnik Dëlnické listy,185 ki so že prej zabeležili smrt slovenskega pisatelja. Y njem je orisal trpljenja polno pot slovenskega pisatelja in prikazal pomen njegovega dela za slovensko literaturo. Članek končuje z besedami: »Nekaj strašne ironije usode je v tem. da ravno pisatelju, čigar vse življenje je bilo posvečeno zgraditvi pravičnejše bodočnosti slovenskega naroda, ni dovolila, da bi bil nadaljeval delo v novih, ugodnejših razmerah.«
Tudi v revijah je izšlo nekaj nekrologov ali pa je bila Cankarjeva smrt vsaj zabeležena. Naj omenim članek, ki ga je pod šifro -c- napisal za odlično urejevani Topicûv sbornik literarni a umëlecky že omenjeni pesnik in prevajalec dr. Jaromir Boreeky.180 Ker je prevajal, kakor smo videli, Cankarjevo Erotiko, ni nič čudnega, da pozna predvsem to in da piše glavno o njej. O Cankarjevi poeziji sodi, da je »vroče čutna«, da pa jc pesnik bolj zaslovel s svojimi prozami, »v katerih je bil oster opazovalec življenja, bujnega in žalostnega, pa tudi polnega trpljenja proletarcev.« Nekoliko dalje pravi, da se je Cankar nekaj časa nagibal k mistiki, da pa je v njem zmagalo socialno čustvo. V dramatiki je Cankar tudi po njegovem mnenju dosegel »največji razpon« v Kralju na Betajnovi. Napoveduje, da bodo še v tej sezoni (1918-19) prišli na oder Narodnega divadla Cankarjevi Hlapci v prevodu Jana Ilajš-mana, kar pa se, kot vemo, ni zgodilo.
V	znani literarni reviji Zvon je pod šifro vč posvetil Cankarju članek literarni kritik Vincenc Červinka.187 V njem vidi najmočnejši talent mlade slovenske literature, imenuje ga »pisatelj proletarec, upornik, socialni demokrat, ateist, naturalist«. Tudi Červinka omenja usodo Erotike in pomiritev z Jegličem. Nekam čudno pa je, od kod češkemu kritiku trditev, da »je bil po desetletnem literarnem boju priznan tudi v slovenski literaturi poleg Gove-karja [!] za vodjo moderne«. Dalje našteva prevajalce Cankarjevih del v češčino in končuje: »Med vojno jc bil med tistimi Slovenci, ki so v narodnem boju za osvobojenje stali vzravnano in neustrašeno; bil je preganjan, poini-loščen, v boju za narodno samostojnost se je pomiril tudi s škofom Jegličem,
183	Proudy (Oloniouc), 9/1919, št. 1 (8. L), str. 5.
184	Litovelsky kraj (Litovel) 9/1919. št. 1. (8. I.), str. 4.
185	Dëlnické listy, 30/1919, št. 17 (22. I.), str. 2.
186	Topičiiv sbornik literarni a umëlecky (Praha), 6/1918-19, št. 4 (januar 1919), str. 184.
187	V Lublani zemrel... — Zvon (Praha), 19 1918-19, št. 14 (19. XII.), str. 196.
zmagal v tem boju, in zdaj — umrl. Tudi pri nas mu bomo ohranili hvaležen spomin.«
Vsebinsko najbolj zanimiv članek pa je napisal pod šifro tr ob Cankarjevi smrti v socialistični reviji Akademie188 bržkone znameniti novinar, politik in prevajalec dr. Gustav Winter, ki je že leta 1915 pisal o knjigi Sveto obhajilo in druge povesti. Članek si zasluži, da ga prevedemo skoraj v celoti: »V I. Cankarju je odšel odličen predstavnik ne samo majhne slovenske literature, marveč vse literarne Evrope. Pesnik redke lirične moči, leposlovec bogate fa-bulativne iznajdljivosti in enkratne pripovedne umetnosti, dramatik močnega, toda vedno pesniškega patosa, satirik ostrega dovtipa. Tak je bil Cankar. 2e iz raznovrstnosti njegovega dela se vidi, kakšno literarno bogastvo zapušča. Pesnik, ki ni bil še star, zapušča svojemu narodu dvaintrideset literarnih del in še nekaj prevodov. Cankar je v marsičem utiral v rodni literaturi nova pota, predvsem pa pripomogel k socialnemu boju, da je prodrl v idilo takratne slovenske književnosti. Ta mož je sam storil v svoji domovini toliko kot pri nas cele generacije. Bil je sam zase generacija. Revolucionarne ideje, ki jih je oznanjal v svojih delili, mu niso pomenile samo literarne izvirnosti. Socializem je bil Cankarju vsebina duše, njemu je posvetil vse svoje moči tudi zunaj literature in za delavsko gibanje na Slovenskem je storil neizmerno veliko. Lahko bi bil vzor vsem tistim, ki so s socializmom samo koketirali, saj se je aktivno udeležil dela v delavski stranki in okusil vse težave političnega življenja. Med vojno je bil tako kot večina slovenske inteligence zaprt in najbrž je njegova prezgodnja smrt posledica trpljenja v ječi. Tudi češko socialistično gibanje ima veliko razlogov, da se s spoštovanjem in ljubeznijo spominja mrtvega pesnika. Naši delavci so v številnih prevodih brali njegova dela in se predajali svojevrstnemu čaru njegove besedne umetnosti. V našem leposlovju zadnjih let bi se našli tudi sledovi neposrednega Cankarjevega vpliva. Zadnja radost, ki jo je Cankar dočakal, pa je bila, da se začenja uresničevati tisto, o čemer je njegov narod samo sanjal.«
Smrt slovenskega pisatelja je zabeležilo vsaj z nekaj vrsticami še nekaj časnikov in revij, npr. brnski Novi lid. praške Besedy lidu, Češke divadlo, Vlast in dr.
(Se bo končalo)
ADMONTSKA BIBLIA SACRA«
V knjižnici benediktinskega samostana v Admontu (Avstrija) je v omari štev. 76 1 a hranjena »Biblia sacra, ebraice, chaklaice, graece, latine, gerina-nice, sclavonice. Studio et labore Eliae llutteri Germani. Noribergae. Cum Sacrae Caesar. Maiest. Quindeeim annorum Privilegiis. M. D. XCIX.« Na platnicah je zapisano, da jo je kupil »p. Eginhard Matevžič, profesor, pri Pro-dingerju v Ljubnem 1. 1877.« Verjetno je od tedaj »Biblia saera« v knjižnici admontskcga samostana. V Leobnu (Ljubno) je bila benediktinska gimnazija in j). Eginhard, očitno Slovenec, je bil profesor na tej gimnaziji.
188 Akademia (Praha). 22/1918-19, št. 5, str. 108.
Admontska »Biblia sacra« je za preučevanje literarne dejavnosti naših protestantov zanimiva.
Najprej je treba povedati, da je Berčičev bibliografski seznam v zborniku »Slowenische Reformation« ni registriral. Je torej 10., oziroma 11. izvod, v kolikor še prištevamo k ohranjenim izvodom na svetu izvod v dresdenski knjižnici, ki ga, po oglatem oklepaju sodeč, rti več.
Posebnost admontske biblije pa je v tem, da ima v nasprotju z ljubljansko popoln slovenski tekst Mojzesovega peteroknjižja. Na str. 857 se v ljubljanskem primerku začenja francoski tekst, v admontskern pa se nadaljuje slovenski. Tako je. kot vse kaže. admontska biblija doslej edini znani primerek niirnberške biblije s samo slovensko verzijo.
L. 1958 je izšla v zvezi s slovensko verzijo niirnberške biblije razprava H. Kunstrnanna v reviji »Die Welt der Slaven«. Kljub intenzivnemu iskanju v preko 50 nemških knjižnicah, kjer naj bi hranili niirnberško biblijo, niso našli niti enega primerka s slovenskim tekstom. Po Kunstmannovi izjavi se iskanje nadaljuje, vendar doslej rezultat še ni znan.
Ob admontski bibliji in po Kunstmannovi razpravi moremo soditi, da je slovenska verzija bila natisnjena v dokaj majhni nakladi, pač pa je prevladovala kot šesti jezik v bibliji verzija v francoščini, italijanščini in sak-sonščini.
Na vprašanje, odkod Hutterju misel, da kot enega izmed štirih jezikov šeste verzije uvrsti slovenščino, je odgovor v pismu, ki ga je objavil Kunst-mann. L. 1585 je prišlo do sestanka med Hutterjern na eni strani in Bohoričem ter Dalmatinom na drugi strani. Ob tej priliki je moral Ilutter podrobneje zvedeti za delo slovenskih protestantov in se prav gotovo na pobudo Bohoriča in Dalmatina odločil za slovensko verzijo v poliglotski bibliji in s tem na prav svojstveni način dokazal, da jc slovenščina enakovredni partner v družbi evropskih jezikov. L. 1599 sta bila v grobu ob Trubarju že tudi Bohorič in Dalmatin. Nista doživela velikega dne, o katerem je sanjal Trubar pred petdesetimi leti.
Ob admontski bibliji pa se postavlja vprašanje, ali ni potrebno premakniti mejo-ločnico za iztek reformacijske dobe od 1. 1595, kot je doslej veljalo po Ruplu, ali od 1. 1598 po Kidriču, na 1. 1599., ko je doživela slovenska reformacija v niirnberški bibliji potrditev svojih prizadevanj za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika.
«
Literatura: B. Berčii, Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts, v zborniku »Abhandlungen über die slowenische Reformation . München 1968. — //. Kunstmann, Slavisches um die Nürnberger Bibeldrucke Elias Hutters, v reviji »Die Welt der Slaven«, Jahrgang III, 1958, Otto Ilarras-sowitz — Wiesbaden.
Joie Kajhman Maribor
AVTORJEM
Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtkasto črto; navadna + črtkasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....prevodi, pomeni itd. pa z '.....'.
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s clrilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	г ..	...h	Srbskohrvatski	X ..	h
Srbskohrvatski	ь..	...d	Srbskohrvatski	Џ ..	d 7
Ruski	e ..	... e	Ruski	Щ . .	... šč
Ruski	ё ..		Bolgarski	Щ . . .	,.. št
Ukrajinski	э ..	...je	Ruski	ъ ..	
Ukrajinski	u ..,	... у	Bolgarski	ъ ..	
Ukrajinski	i ..		Ruski	ы ..	■У
Ukrajinski	ï	... ji	Ruski	ь . .	
Ruski	n ..	... j	Ruski	t .	... e
Srbskohrvatski	љ ..	... lj	Ruski	э . .	... è
Srbskohrvatski	Ib ..	... nj	Ruski	ю . . ,	...ju
Srbskohrvatski	h ..	... č	Ruski	я . . ,	...ja
Ruski	X ..	. . . X			
Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, o uporabljeni metodi in o rezultatu razprave.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevkov, ki tem določilom ne ustrezajo, uredništvo ne sprejema.
Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, L februar, 1. maj in 1. avgust.
Y OCENO SMO PREJELI
— Atti della Accademia di scienze lcttere e arti di Palermo. Serie quarta. Volume XXIX. Parte prima: Scienze. (404 str.) — Parte seconda: Lettere. (365 str.) Anno accademieo 1968—69. Palermo. Presso L'accademia. 1970. Terrence Kaufman, Tzeltal Phonology and Morphology. University of California Publications. Linguistics 61. (120 str.) Jože Stabej, Slowenisch-Lateinisches-Deutsches (zum Teil) Wörterbuch der Grammatik von Adam Bohorič. Sonderdruck iz: Adam Bohorič, Arcticae horulae. Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. Wittenberg 1584. II. Teil: Untersuchungen. Dr. Dr. Rudolf Trofenik. München, 1971. (Str. 144—206.)