A. P.: Učitelj Jerman čita časopis . . . Učitelj Franc Jerman (sin učitelja Franca Jermana iz dežele Hlapcev) se jc v petek popoldne po kavi zleknil v mehki naslanjač, iztegnil noge daleč pod mizo ter se pripravil k čitanju svojega priljubljenega časopisa »Učiteljskega tovariša«. Tako je pač delal vsak petek, odkar je stopil v učiteljski poklic. Ostre poteze obraza so se mu ob čitanju omilile in skoraj je postal dober, plemenit človek. ki mu je tolaženje poklic in samaritanstvo čednost. Najprej je prečital borbeni uvodnik. To je dobro, je tuhtal sam pri sebi, in ako bi imel pri roki rdeči svinčnik. bi eno in drugo podčrtal. Za dni mojega pokojnega očeta takih besedi v deželi Hlapcev ni bilo dosti, a še kolikor jih je bilo, so utonile v blatu Blatnega dola. Besede o pravici in krivici so bile Jermanu všeč. Nič ne de, je nadaljeval samemu sebi v svojih mislih, če vso to lepoto odnaša veter, toda vsaj čitati se da in to je že nekaj. Končno, je dodal, pa je le še tukaj pest. Pest, da toda —. Za hip se je zamislil. Oči so mu zaplavale po razkošno opremljenem stanovanju. Bogate preproge so ustvarjale v sobi tisto dobro, ugodno domačnost, ki je vselej doma pri dobro situiranih ljudeh. Človeku se zdi, kakor da ga nekaj boža po telcsu in občutek se približuje neki sladki dremavici. Šle so mu mimo oči slike iz otroških let. Spomnil se je tistega znanega božičnega večera, ko je oee prišel domov ves besen, kot ga ni videl še nikdar. Seveda jc zvedel nekaj svojevrstnega, ampak, slepec, le on ni vcdel, da sc mu žena vlači s Ferjanom kali, s tistim priznanim lažnivcem in prešuštnikom. Potcm je bilo konec vsega. Konec očeta, konec matere, konec moža, konec žene. In sam s kopo bratov in sester je ostal na cesti, in ljubi Bog je skrbel za vsc po vrsti. kakor skrbi za vrabce pod nebom ali za druge živali. Obrnil je list. Druga stran časopisa je bila popisana s tožbami in žalovanjem. Tudi tega je na svetu, se je zmislil, in neka veselost mu je šinila preko obraza. Ne da se pomagati, je razglabljal, ko se je spomnil enega in drugega iz življenja. Seveda je les zato les, da ga kuriš. Po podplatih tolčeš, kcr je podplat potem trši. In učitelj? Kajpak, to pa je običaj v deželi Hlapcev: zato je tu, da si sleherni obriše roke vanj. Ta običaj je načelo, ki ga spoštujeta učitelj in slehernik. Je že tako, če ne moreš ali če ne znaš pretrgati s tradicijo! S tradicijo! ... Obraz je dobival čedalje zasmehljivejše poteze. Tradicija! Ta beseda mu je bila žc od nekdaj všeč. Kadar koli so hoteli kje kaj očuvati, so se spomnili tradicije. Spoštujmo prošlost, spoštujmo življenje, kakršno je bilo in je, ohranimo tradicijo, šege, navade, vse to, kar je dičilo naše očete, dede in pradede! Popotoval je pogled s tiskanega papirja v naše vasi, v domove, v posa^ mezne družine. Kaj hočeš, kdo neki je raziskal socialno plat življenja tega ljudstva? Na dan osemnajst ur garanja, prehranjevanje otrok in odraslih s premalo začinjeno jedjo, alkoholizem, garje, slabokrvnost, da, celo tuberkuloza. Od kdaj jc vse to? Od danes? Dojenček leži poleg težko jetičnega odrasleža, na milijone bacilov kašlja vanj, uničuje mu mladi život. Tamle za pečjo se zvija revmatičen starec, stoče nadušljiva ženska. Zrak duši. Seveda, zunaj je zima, okna so okenca, brez rožmarina. Vse življenje je uklenjeno v to strašno tradicijo, ko je živel ded, praded ravno tako, kot živi vnuk, pravnuk. fn jc v tradiciji vse slabo lepe zelene ali pobeljene domovine. Kaj si? Idealist ali materialist? Za koni pojdeš? Težka vprašanja trkajo na duri. Vsa bogatija je samo privid, privid so težke preproge in udoben naslanjač, kar takole je vržena beseda o zadovoljnem učitelju Jermanu. Toda ni vseeno. Rodi sc Bog: tako sc bo rodilo tudi lcpšc življenje, ki ne bo imelo na sebi praha tradicije. Jermanov duh bo večno živcl v tej narodni gmoti, učitelj bo popeljal nebogljenca na sonce, in tam si bosta voščila: Vesel božič, veselejše novo leto!