Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 ■ Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m mk Leto XXIX. - Štev. 35 (1468) Gorica - četrtek, 8. septembra 1977 - Trst Posamezna številka Lir 200 ladmllni to mbrblieoi obenem DRAGA 1977 Ministrstvo za turizem in prireditve v Kirnu je v svoji okrožnici 12. julija letos uvrstilo med državno priznana stalna gledališča v Italiji poleg onih v Milanu, Turinu, Genovi, Bocnu, L’Aquili, Kirnu, Ca-tanii ter italijanskega tržaškega gledališča tudi Stalno slovensko gledališče v Trstu. Prizadevanja za to priznanje so trajala celih trinajst let, toda številne vloge slovenskih kulturnih in političnih dejavnikov so bile na ministrstvu vedno znova zavrnjene, češ da v enem mestu in tudi v eni deželi obstoj dveh državno priznanih stalnih gledališč ni mogoč. V Trstu pa je ime- lo to priznanje že tamkajšnje italijansko gledališče. MEDNARODNI POMEN SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA Krajevne oblasti se zadnja leta zavedajo pomena SSG, čigar obstoj daje tržaškemu mestu zavidljivo mednarodno kulturno vlogo, položaj mesta, kjer se srečujeta romanski in slovanski kulturni svet. O tem pričajo odlična gostovanja gledališč ne le iz bližnje Slovenije, ampak tudi iz Srbije, Makedonije in Hrvaške v tržaškem Kulturnem domu, uprizoritve čeških in slovenskih del v italijanskem tržaškem gledališču (Cankarjev »Idealist«) in druge pobude. Zato so na občinski in pokrajinski ravni podpirali obstoj SSG ter mu z jamstvi omogočali najem posojil za premostitev finančnih težav. Za dosego državnega priznanja in s tem za obstoj gledališča odločilne državne doklade pa so svetovali predložitev posebnega zakona v rimski poslanski zbornici. Njegov osnutek je lansko jesen že predložil demokrščanski poslanec Belci in za njim še vsak svojega socialisti in komunisti. Pripomniti pa je treba, da je, zaradi sodelovanja socialistov v vladi leve sredine, levičarski tabor že pred sedemdesetim letom razglašal, kakor da bi bilo državno priznanje SSG samo še vprašanje nekaj mesecev. Toda socialistom je bilo vse deveta briga, saj je že zakonu za slovenske šole moral utirati pot isti Belci, demokristjan, pa čeprav njegova stranka ni nikoli razglašala naklonjenosti nasproti slovenskim zadevam. (Belciju se je pridružil zatem tudi takratni slovenski komunistični poslanec škerk.) Da pa je sedaj, ko je šlo za SSG, pristojno ministrstvo s svojo okrožnico vse prehitelo in opustilo stara tolmačenja, da v enem mestu in deželi obstoj dveh stalnih priznanih gledališč ni mogoč, si je mogoče tolmačiti le s tem, da mu bo moglo na ta način določati mnogo manjše prispevke, kot pa bi jih določal poseben zakon. Zato se bo SSG še nadalje borilo za svoj obstoj in potrebovalo podporo vse demokratične slovenske in italijanske javnosti. ODTUJITEV ZAMEJSKEMU OBČINSTVU Prav ta splošna podpora pa je danes vprašanje, pri katerem se mnenja razhajajo. Slovenski človek v zamejstvu čuti, da SSG ne vrši več narodnega in kulturnega poslanstva kot ga je svoj čas. Vsa povojna leta je zastopalo sicer napredno kulturno smer, ki pa jo je moral vsakdo priznati ne glede na svoj svetovni nazor. SSG je znalo povezovati. Pred leti smo v Gorici z veseljem pozdravili uvedbo njegovih rednih predstav v mestnem gledališču »Verdi«. Prišli pa so časi, ko je treba reči, da bi bilo boljše, če SSG z določenimi predstavami sploh ne bi nastopalo. Predstave, ki z resnično odrsko umetnostjo nimajo ničesar opraviti. Njih namen Je prozoren — »osvoboditi« občinstvo estetskih, moralnih in splošno človeških vrednot. SSG hoče napraviti vtis, da gre le za premagovanje krajevne zaprtosti, domačijstva In starokopitnosti. Toda gre za lažno taktiko, s katero naj bi slovenskemu človeku v zamejstvu odtujili moralne vrednote, za katere očlvid-no mislijo, da so samo krščanske, a so v fesnicl splošno človeške, tudi socialistične, fe kdo tako hoče. Taktika zaradi naivnosti in kompleksa majhnosti ter zaprtosti, ki jo srečamo že na pragu tega stoletja, ko je slovensko liberalno časopisje posnemalo nemško in mladočeško svobodomiselno propagando in vnašalo v slovenski izo-braženski svet gnilobo. NEVREDNO POSNEMANJE Pri SSG očitno mislijo, da morajo imeti nek vzor, po katerem naj se ravnajo. In ta vzor, kje drugje naj bi ga iskali kot v osrednjih slovenskih kulturnih ustanovah v matični republiki. Ne morejo si predstavljati, da bi lahko nosili v slovenski kulturi samostojno vlogo. Toda do pred kratkim je ta oder kljub narodnoobrambnemu položaju opravljal izvirno kulturno poslanstvo, medtem ko je v matični republiki prišel že pred leti na dan stari kompleks cenenega posnemanja pariških, ameriških in drugih modnih prijemov — na račun izvirnosti. Po uplahnitvi socialističnega realizma sredi šestdesetih let je v ljubljanski Drami prišlo do prelomnice med resnim in nemoralnim z uprizoritvijo Cankarjevega »Pohujšanje v dolini šentflorijanski«. Režiser Korun je družbeno kritično vsebino Cankarjevega dela prerežiral v moralno pohujšljivo igro, kar je ogorčilo vso slovensko javnost. Toda ta in podobne uprizoritve so se nadaljevale kljub bojkotu ljubljanske Drame in prehajanju občinstva k Mestnemu in šentjakobskemu gledališču. 7 novo »modo« je ljubljanska Drama hotela pokazati »slovensko« umetnost celo v Sovjetski zvezi, pa je klavrno propadla. Takšno »kulturno« poslanstvo je po sedemdesetem letu začelo vdirati tudi v zamejstvo. Nekaka prelomnica je bila pri nas Jovanovičeva uprizoritev »Rogonosci«. In nato še vsako leto kaj podobnega, vse do vrhunca v zloglasni »Benečanki« v lanski uprizoritvi SSG. Ni treba poudarjati, da je že velik del naših ljudi v zamejstvu ravnodušen do obstoja lasnega gledališča, katero vsleg tega privleče k svojim najbolj »kulturnim« predstavam občinstvo z onstran meje. Dodamo lahko samo, da se naši ljudje z izostankom od tolikih predstav obvarujejo velike moralne in kulturne škode. Glas kulture in svobode Slovenska zamejska jesen prinaša s seboj značilne trenutke, ki jih nudi našemu človeku v duhovno uživanje. Sem sodijo vse pristne slovenske prireditve, izraz samobitnega slovenskega duha, ki s svojim življenjskim utripom pomenijo svež kažipot novemu kulturnemu delu naproti. Če lahko v tak okvir štejemo preprost a od tujih primesi neskaljen vaški praznik, moramo vanj še toliko bolj zaobjeti visoko kulturno prireditev, ki s svojo težo in globino orje brazde celotnemu zamejskemu občestvu. To je Draga, srečanje kulturnih in angažiranih Slovencev, ki v zamejstvu, zdomstvu in tudi v matični domovini eksistencialno čutijo trdno privrženost duhovnim dobrinam. Med temi je na prvem mestu kultura. To pa ni le neko naslajanje ob estetskem uživanju ali intelektualnem igračkanju. Kultura v tem smislu pomeni osvoboditev človeka od materije in njegovo zavzetost za bivanje v svetu. To je tista kultura, o kateri pravi francoski pisatelj Andre Malraux, da je »skupnost vseh oblik umetnosti, ljubezni in misli, ki so pripomogle človeku, da je manj suženj.« Podoben okvir je botroval tudi — in še zlasti — letošnji Dragi. Vse to so lahko udeleženci začutili že od prvega dne, ko so prireditelji na javni tiskovni konferenci predstavili letošnje predavatelje. Društvo slovenskih izobražencev je namreč na predvečer Drage, v petek 2. septembra v svojih prostorih v Trstu hotelo s posebno svečanostjo predstaviti tri predavatelje. Na tem srečanju, prvem s publiko, smo izvedeli, da bodo v soboto 3. in v nedeljo 4. septembra nastopili v Dragi (na Opčinah) naslednji govorniki: pomožni škof v Torontu dr. Lojze Ambrožič, časnikar Saša Martelanc ter publicist in pisatelj Vinko Ošlak. Vsi trije so na tem večeru tudi sintetično prikazali osnove svojih referatov. DUHOVNOST IN SVOBODA Zainteresiranost in udeležba na vseh treh delih študijskih dni sta bili izredno veliki. V soboto popoldne je bil na vrsti najprej svečan uradni del, ki pa je bil mnogo več kot gola formalnost. Predsednik DSI Sergij Pahor je v svojem pozdravnem govoru orisal dosedanji pomen Drage in pozdravil navzoče predstavnike javnega življenja. V nadaljevanju je še prikazal bogato dejavnost društva v zadnjem letu. Nato je spregovoril deželni odbornik za kulturo dr. Alfeo Mizzau, kot zastopnik deželne vlade Furlanije-Julijske Benečije. Njegov poseg sploh ni imel priložnostnega značaja, pač pa je pomenil bogato duhovno razmišljanje katoliškega laika-izobra-ženca. Mizzau se je tu posebej zaustavil ob glavnih človeških duhovnih vrednotah ter svoja izvajanja podkrepil s številnimi citati vodilnih sodobnih krščanskih mislecev. Posebej je podčrtal sakralnost zgodovine ter kritiziral marksistično pojmovanje zgodovine, ki v zgolj ekonomski viziji človeka izključuje vsako pravo duhovnost. Poudaril je tudi vlogo kulture manjšin v odnosu do vesoljnih vrednot svobode, kulture in umetnosti. Tako razmišljanje je zelo primemo odprlo študijske dneve v Dragi, ki pravzaprav že sami na sebi težijo k vedno večji poglobitvi osnovnih duhovnih vrednot današnjega človeka in sodobne družbe. In prav ideja svobode v odprtosti vsemu naprednemu in življenjskemu je miselno vodilo Drage, kljub raznim smešnim in neutemeljenim očitkom s strani tržaškega slovenskega dnevnika o neki zaprtosti in odmiku od vsega naprednega... SLOVENSKA MISEL, VZPLUJ! S temi besedami so prireditelji predstavili temo prvega predavanja, ki ga je imel publicist in kulturnik Saša Martelanc. Predavatelj je v svoji občuteni in nadvse zanimivi besedi povezal lik glasbenika Lojzeta Bratuža ob štiridesetletnici njegove mučeniške smrti s sodobno slovensko stvarnostjo. Martelančeva izvajanja so bila sočna izpoved predstavnika tiste gene- Su. oče se bo udeležil evharističnega kongresa v Pescari Odkar vodi katoliško Cerkev papež Pavel VI., je narodni evharistični kongres v Pescari tretji, na katerem bo sv. oče navzoč. Leta 1965 je bil v Pisi, leta 1962 v Vidmu, letos pa se ga bo udeležil v Pescari v soboto 17. septembra. Kakor v teh krajih in kakor v Bombayu ter Bogoti sv. oče ne želi biti ob zaključku kongresa, da ne bi pozornost udeležencev prešla od evharističnega Boga na Kristusovega namestnika na zemlji. Papeški legat na kongresu bo milanski nadškof kardinal Giovanni Colombo. Njemu je sv. oče v latinščini napisal posebno pismo, v katerem pravi med drugim: »Geslo kongresa "Gospodov dan je tedenska velika noč božjega ljudstva” nas opozarja, da je nedeljski shod vernikov ne samo spomin na zveličavne dogodke Kristusove smrtd, vstajenja in vnebohoda, temveč tudi vabilo, da so teh dogodkov s pomočjo milosti božje tudi deležni.« Sv. oče pravi nadalje, da je Gospodov dan v časih, ki nosijo v sebi toliko nemira in raztresenosti, še posebno pomemben v življenju kristjana. Že knjiga »Di-dache« iz prvih časov krščanstva vernike opozarja, naj na Gospodov dan dajo prednost božji besedi pred svetnimi opravki ter prisostvujejo svetemu bogoslužju. Po besedah Pavla VI. prinaša pobožno delc-ženje na sv. Evharistiji raznolike sadove tako za posameznike kot za družbo. »Ne z nasiljem in ne z ugrabitvami in ne z atentati se rešujejo družbena nasprotstva, temveč z željo po miru in z darovanjem samega sobe. Prav to hotenje pa sv. Evharistija krepi in utrjuje.« Poleg kardinala Colomba so najavljeni še drugi kardinali: Benelli iz Firenc, Pel- legrino iz Turina, Urši iz Neaplja, Luciani iz Benetk, Poletti, rimski papežev vikar, Suenens iz Belgije, Zougrana iz Afrike. Od osebnosti, ki so svetovno znane, omenimo m. Terezijo iz Kalkute v Indiji, Klaro Lu-bich, ustanoviteljico Ognjiščarjev (Focola-rini) in priorja Rogerja Schutza iz Taize v Franciji. Iz Furlanije bo navzoč zbor dečkov (Pueri cantores), ki bo prinesel s seboj kamnito ploščo z napisom »Hvala za pomoč!« Kar se tiče udeležbe, je organizacijski odbor sporočil, da pričakuje po prijavah v dneh kongresa od 11. do 18. septembra vsak dan okrog 30.000 romarjev. Deset tisoč je prijavljencev za razna zborovanja in srečanja, med katerimi dva tisoč za »Liturgični teden«. Katoliška akcija bo zastopana s 6.000 mladinci, »Comunione e Libe-razione« s 5.000 člani. Za misijonsko srečanje se je prijavilo 700 oseb, 800 pa za biblično in turistično srečanje ter za srečanji Caritas in kanonskega prava. Najmočnejša skupina bodo Ognjiščarji. Prišlo jih bo iz Italije in Evrope 30.000, katerim se jih bo pridružilo 180 iz obeh Amerik. Skupine Apostolstva molitve skupaj z bolniki so prijavljene za 3.000 oseb, redovnice 2.000, delavci, frančiškanski tret-jeredniki in skupine p. Pija po tisoč, 500 duhovnikov, 300 skavtov, po 500 bolniških delavcev in profesorjev. Predvideno je tudi srečanje 500 družin. Kongres v Pescari nosi kot vsako množično zborovanje neko tveganje: ali bo ostal pri zunanjih manifestacijah ali pa tudi pomagal k zbližanju krajevnih Cerkva v Italiji in pospešil dialog, ki se je začel lani na kongresu »Evangelizacija in človeški napredek« v Rimu. Zgoraj: kardinal Colombo iz Milana, papeški legat na evharističnem kongresu v Pescari; spodaj: Klara Lublch, ustanoviteljica gibanja Ognjiščarjev, ki bodo imeli svoj dan na kongresu v četrtek 15. septembra. Po številu prijav sodeč jih bo nad 30.000. Tudi Gorica in Trst bosta zastopana z močno skupino. racije, ki sicer ni neposredno občutila fašističnega terorja. V njegovem dialogu z našimi liki preteklosti pa je bilo čutiti spontano podoživljanje dobe, ki je Slovencem v zamejstvu pomenila trdo preizkušnjo v ognjenem krstu preganjanja in vojne tragedije. Martelanc je nato s svojimi mislimi poromal še v sedanjost in se spoprijel s problemi, kot so npr. pluralizem, sožitje, gradnja naše bodočnosti, človeškost odnosov med nami. Ob tem prvem predavanju, ki je na tako živ in originalen način pobrskalo po duševnosti vseh nas, je bilo začutiti duhovno globino letošnje Drage ter vso njeno eksistencialno silo. Mislim, da bo udeležencem težko pozabiti na temperamentnost in — zakaj ne — miselno duhovitost Martelan-čevega nastopa. LUČI IN SENCE V POKONCILSKI PRENOVITVI Letošnja Draga je imela v svoji sredi spet škofa Slovenca. Za razliko od nekaterih prejšnjih let — ko so prišli nekateri škofje iz matične Slovenije — pa je bil zdaj gost škof iz zdomstva. Dr. Lojze •Ambrožič, pomožni škof v kanadskem Torontu, je imel v nedeljo zjutraj za udeležence sv. mašo s pridigo. Nato pa je stopil za govorniško mizo kot drugi predavatelj letošnjih študijskih dni. Zgornji naslov je predstavljal temo škofovega predavanja. Msgr. Ambrožič je s svojim globokim bibličnim in teološkim znanjem predstavil vrsto problemov sedanje Cerkve in sodobnega kristjana. Cerkev se spoprijema z vrsto težkih premikov, ki v mejnih primerih kažejo tako na Lefebvra kot na Kiinga. Mimo teh pa je škof Ambrožič živo in prizadeto nanizal svoje poglede na sodobno krščansko problematiko. Ob intelektualnih skušnjavah modernega agnosticizma in ateizma še vedno blesti podoba verne ženice, ki pobožno roma na Sv. Višarje. Ob teh vprašanjih se je (kot tudi pri prvem predavanju) vnela debata, v kateri so posamezni diskutanti živahno iznašali svoje teze »pro« ali »contra«. Prav debata je v Dragi pomemben del celotnega programa in je tudi letos po vseh treh predavanjih dokazala, da je del nenadomestljive in svobodne dialektike. MED SRHOM KAPITALA IN ŽAROM EVANGELIJA S tem naslovom so prireditelji predstavili tretje in zadnje predavanje letošnje Drage. Nastopil je predstavnik matične Slovenije, pisatelj Vinko Ošlak, ki si je za izhodišče svojih izvajanj postavil nekaj odlomkov iz Maraovih tez o Feuerbachu. Pri tem je v tehtnem in obširnem miselnem snovanju — ki so ga mikrofoni tržaške radijske postaje direktno prenašali v eter — iznesel veliko tez in hipotez, še posebej v odnosu marksizma do krščanstva. Sam je namreč prav od marksističnih izvorov začel plesti vezi s Kristusovim naukom. In če smo pri prejšnjih predavateljih občudovali spontano svežino ali dognanost in miselno sigurnost, smo pri zadnjem morali predvsem občudovati (iz razumljivih razlogov še posebej) osebno izpovedno noto in brezkompromisen pogum. To predavanje je spet sprožilo vrsto zavzetih nastopov in posegov s strani občinstva. Pomen Drage je neprecenljiv. Poleg enkratnega duhovnega užitka in bogastva je to forum, na katerem srečaš celo vrsto ljudi: markantno osebnost slovenske Koroške, nadvse prizadetega intelektualca iz Švice pa še slovensko govorečega kultur-nika-Provensalca! človeški stik se tu spaja s prodornostjo problemov. In končno: želimo si, da bi ta edinstvena svobodna tribuna še naprej bogatila naš kulturni prostor! Bgsl I Biserni jubilej Fatime Do zadnje vojne so bile Marijine družbe zelo razširjene po mnogih deželah sveta. Velik vpliv so imele tudi na slovensko žensko in moško mladino, pa tudi na odrasle ženske in marsikje tudi na moške, na dijake in izobražence. To po vsej Sloveniji, na Primorskem in Koroškem. Nastale so te družbe že za časa sv. Ignacija Lojolske-ga, ustanovitelja jezuitskega reda, v Rimu 1540 za moške, da bi jih šolale za apostolsko delovanje. Od 1563 so se začele širiti skupine za fante in od 1748 za ženske. Vodili so jih predvsem jezuiti, a tudi škofijski duhovniki. PREOBLIKOVANJE MAR. DRUŽB Po zadnji vojni so se Marijine družbe preoblikovale. Leta 1953 je vrhovna cerkvena oblast ustanovila svetovno federacijo Marijinih družb in so v vodstvo poleg jezuitov prišli tudi drugi redovniki, svetni duhovniki in laiki. V Cerkvi so po vojni začela nastajati majhna občestva. Marijine družbe so se morale prilagoditi novim razmeram. Nova cerkvena občestva šele iščejo primernih načinov delovanja. Marijine družbe pa so na podlagi velikih izkušenj dolge preteklosti kmalu nastopile z jasnimi cilji in določenimi načini delovanja. Bili so duhovniki, redovniki in laiki, moški in ženske, ki so v 15 letih pripravili »Glavne smernice«, v katerih je določen cilj, so opisane bistvene lastnosti in je nakazan način oblikovanja članov in njihovega apostolskega delovanja. Spremenili so ime, saj ne gre samo za pobožnost do Marije, ampak za krščansko življenje nasploh. Namesto imena »Marijine družbe« so vpeljali »Skupnosti krščanskega življenja« (SKŽ). Gre za versko, krščansko življenje, ki ga te skupnosti hočejo posredovati sedanjim kristjanom, ne samo mladini, marveč predvsem odraslim vseh slojev in poklicev. Ljudje danes ne živijo skupaj samo v družini, oba spola sta pomešana tudi po šolah, pri delu, povsod, zato tudi nastajajo največ mešane SKŽ. Za mladino do 17. leta se ne zanimajo. Njihove mladinske skupine so od 17. do 25. leta starosti. A tudi te skupine so bolj priprava na skupine odraslih SKŽ. VRHOVNI IN IZVRŠNI SVET Mednarodno vodstvo SKŽ obstaja v »Vrhovnem svetu«, v katerem so zastopane vse dežele, kjer te skupnosti že delujejo. Sestaja se vsako tretje leto, vedno v drugem kraju, po možnosti na različnih celinah. Leta 1973 je bila 6. skupščina Vrhovnega sveta v Augsburgu v Nemčiji, lani je bila na Filipinih. Vrhovni svet izvoli za tri leta »Izvršni svet«, ki nosi odgovornost za delovanje SKŽ. V njem so izkušeni apostolski delavci in delavke, ki se posvečajo oblikovanju in širjenju SKŽ po svetu. Izvršni svet obiskuje Zveze SKŽ po raznih celinah in državah in jih uvaja v delovanje in življenje po »Glavnih smernicah«. Izbrane ekipe strokovnjakov vodijo duhovne vaje, tečaje, posvetovanja. Obiski po raznih krajih trajajo po cel mesec. Začenjajo se z 8-dnevnimi duhovnimi vajami in vse dežele izbranih kakih 50 oseb. Duhovne vaje navadno vodijo jezuitski patri. Potem se vrše predavanja, razprave, posvetovanja. Tisti, ki so se tega udeležili, so se seznanili z načinom delovanja SKŽ in potem ustanavljajo skupine v svoji deželi. Da bi se SKŽ čim solidneje in hitreje širile, se ustanavljajo delovne skupine za vsako celino. Razumemo, da so zahteve za te delavce zelo velike, saj gre za to, da obvladajo številne jezike, da poznajo kulturo, običaje raznih narodov in držav, če hočejo doseči kakšne uspehe. SKŽ pa se hočejo čim bolj približati ljudem. Poudarja se tudi zahteva, da naj bi bili v Izvršnem svetu zastopniki vseh celin. ŠIRJENJE SKŽ Na 6. skupščini Vrhovnega sveta v Augsburgu 1972 so bili zastopniki 32 držav. Iz Evrope je bilo zastopanih 12 držav, iz Južne Amerike 6; potem so bili zastopniki Mehike, ZDA in Kanade; iz Azije so prišli zastopniki 7 držav in iz Afrike iz treh. Iz tega vidimo, da so SKŽ po svetu že zelo razširjene. Namen SKŽ je, da pripravljajo svoje člane na krščansko življenje in apostolsko delovanje. Zastavljajo si za najvišjo nalogo, da delajo za posvetitev vsega človekovega svetnega delovanja: za družine, za poklicno delo, za kulturo, za družbeno prenovitev, za obnovo struktur v družbi in Cerkvi. Zveze SKŽ po državah naj bi vzdrževale lesne stike z glavnim vodstvom, priporočajo pa se tudi stiki med državnimi zvezami; celo med krajevnimi skupinami naj bi sklepali pobratimstva. Na ta način bi drug drugemu posredovali svoje skušnje pri ob- likovanju članov, pri izvajanju duhovnih vaj in duhovnih obnov in pri prizadevanju, da se pri delovanju čim bolj ozirajo na konkreten položaj svojega okolja. V Augsburgu so močno priporočali delo za osvobojenje človeka v najširšem pomenu besede. Predvsem gre za osebno osvoboditev nasproti zemeljskim dobrinam. Duhovne vaje so najučinkovitejše sredstvo za osebno osvoboditev in pogoj za apostolsko delovanje. Treba pa je delati tudi za ekonomsko, socialno, kulturno osvobojenje. V ta namen je najvažnejše oznanjevanje evangelija. * * * Iz tega kratkega pregleda, mislim, moremo spoznati, da je vredno, da se za te Skupnosti krščanskega življenja zanimamo. Ne bodo se vsi odločili za ognjiščar-je, tudi ne vsi za binkoštnike. Prav tako ne bodo vsi za Skupnosti, ki so nastale iz nekdanjih Marijinih družb. Mnoge skupine, ki so nastale zadnja leta v Italiji, Franciji in ZDA, nočejo slišati o kakšnem vodstvu na škofijski, državni ali mednarodni ravni. Vsako malo občestvo naj bi bilo popolnoma neodvisno. Kaj je mogoče pričakovati od takih skupin? Kaj več dobrega je mogoče doseči le, če se občestva zedinijo za nekaj skupnega: da delajo za iste cilje, uporabljajo podobne načine in sredstva, da jih dosežejo. Zdi se mi, da se nam v SKŽ nudi lepa priložnost, da začenjamo z ustanavljanjem in oblikovanjem malih občestev. V njih imamo veliko bogastvo izkušenj iz nekdanjih Marijinih družb. Ce to bogastvo priznamo in sprejmemo, si bomo prihranili veliko dragocenih sil, ki bi jih zapravili šele v iskanju in poskušanju, namesto da bi takoj začeli z uspešnim delom. JP DAN MOLITVE IN RAZMIŠLJANJA Kdor gre v Fatimo, pa tam vsaj enega dneva ne posveti svoji duši, molitvi in razmišljanju, je zgrešil namen potovanja in bi bilo bolje, da bi se usmeril kam drugam. Kajti vsebina Fatime ostaja prej ko slej molitev, zadoščevanje, spreobrnjenje. Naravno zato, da smo se tudi tržaško-go-riški romarji držali te usmeritve in prvi dan bivanja v Fatimi, tj. 18. avgusta, posvetili svoji duhovnosti. Ob 8.30 smo imeli sv. mašo v kapelici prikazovanj. Morali smo hiteti, ker se vsake pol ure zamenja skupina pri oltarju. Lepše je bilo naslednji dan v baziliki, kjer smo imeli dovolj časa, da smo pobožnost v miru opravili. Kdor je hotel, je mogel obiskati kapelo z izpostavljenim Najsvetejšim. Nekateri so šli z voditeljem romanja p. Vittoriom v 6 km oddaljeni kraj Villa Nova de Ourem, kjer so bili pastirčki sredi avgusta 1917 nekaj dni zaprti na okrajnem načelstvu, češ da lažejo in begajo ljudi. Globoko doživetje je bil popoldanski obisk vasice Aljustrel, kjer so bili pastirčki doma. Najprej smo šli v Valinhos (izg. Valinjos), po naše Dolinica, kjer se je Marija pastirčkom prikazala 19. avgusta 1917 potem ko jih je okrajni načelnik spustil iz zapora. Ob molitvi rožnega venca in petju Marijinih pesmi smo skozi nasade oljk ob cvrčanju škržatov šli na kraj, kjer se je otrokom proti koncu pomladi 1916, torej leto dni pred fatimskimi dogodki prikazal angel in se predstavil z besedami: »Ne bojte se, angel miru sem. Molite z menoj.« Kasneje je še dodal: »Radi sprejemajte in voljno prenašajte trpljenje, ki vam ga Gospod pošlje v spravo za grehe in v prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste izprosili mir svoji domovini. iiiiiitiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiniiiiiiiiiinii Znanost in vera Marksisti in številni drugi majhni ljudje trdijo, da je vera neka odtujitev človeka in da je neznanstveno verovati v razodetje. Veliki učenjak von Braun, ki je gotovo bil večji znanstvenik kot naši marksisti, pa se ne ujema s takim mnenjem. Takole pravi: Znanost, ki skuša razumeti stvarstvo, in vera, ki skuša razumeti Stvarnika, imata mnogo skupnih točk. In vendar so bila trenja med eno in drugo. Danes moremo trditi, da v najboljšem primeru vlada med vero in znanostjo mirno sožitje. Osebno me tako stanje ne zadovoljuje. Zame sta namreč Stvarnik in stvari nekaj enotnega. »Nebesa razglašajo božje veličastvo in nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok« (Ps 19). Zame sta znanost in vera kot okna iste stavbe, skozi katera moramo motriti Stvarnika in zakone, ki vladajo v stvarstvu. Dokler gledamo skozi ti dve okni, bomo zmeraj videli dve podobi, ki se ne moreta strniti. Zato bomo morali v prihodnosti skušati, da ustvarimo eno samo podobo zadnje resničnosti tako, da bomo združili znanstvene in verske pojme. Ce tega ne moremo še, je to zaradi človekove omejenosti. Ni stvar bivanja božjega. Temelj krščanskega razodetja je vera v bivanje enega Boga, ki je ustvaril svet in ki ga vzdržuje s svojo ljubeznijo. Ljudje navadno gojijo veliko spoštovanje do znanosti in njenih čudovitih uspehov v našem času. čudijo se znanstvenim procesom, s katerimi moremo opazovati določene pojave, poskusom, s katerimi potrjujemo določene zakone. Mnogi so pa zaskrbljeni zaradi dejstva, da ni mogoče znanstveno dokazati, da Bog biva. Toda ali je res potrebno prižgati svečo, da lahko vidimo sonce? Neki ruski kozmonavt je ob povratku na zemljo dejal svojim občudovalcem: »Na nebu nisem srečal ne Boga in ne angelov.« Franka Bormana, poveljnika vesoljske ladjice Apollo 8, so tudi vprašali, če je videl Boga na nebu. Odgovoril je: »Ne, tudi jaz ga nisem videl, toda videl sem vse dokaze za njegovo bivanje.« * * * Iz tega je razvidno, da znanost ni niti verna niti neverna. Znanost je znanost. Znanstveniki so pa lahko verni ali neverni, kot vsi ostali ljudje. Verni ali neverni pa niso zato, ker so znanstveniki, temveč zato, ker so ljudje in ker kot taki ali sprejmejo Kristusovo razodetje ali ga odklanjajo. KRATKE NOVICE • V Pescari, kjer je sedež italijanskega narodnega evharističnega kongresa, se je pretekli ponedeljek 29. avgusta začel 28. narodni liturgični teden. Razpravljali so o temi, da je sveta maša središče praznovanja Gospodovega dne. V imenu sv. očeta je državni tajnik kardinal Villot napisal daljše pismo z voščili za uspešno delo. Liturgičnega tedna se udeležuje okoli 2.000 ljudi, med njimi nad 400 duhovnikov. • Trenutno je sv. pismo prestavljeno v 1.603 jezike. Celotno sv. pismo je prestavljeno v 262 jezikov, knjige nove zaveze v 401 in posamezne knjige v 904. Na splošno je najbolj prestavljena knjiga evangelij po sv. Marku. V mohamedanskih deželah dajejo prednost sv. Mateju, v Indiji sv. Janezu, v latinskih deželah sv. Luku. • Zadnji papeški letopis poroča, da živi v Afriki že 50 milijonov katoličanov, kar pomeni 11,7 % vsega afriškega prebivalstva. Največ katoličanov je v republiki Zaire (bivši belgijski Kongo) — 10 milijonov. Na drugem mestu je Uganda s 3,8 milijona, na tretjem pa Nigerija s 3,7 milijona. V Afriki trenutno deluje 16.552 duhovnikov, 5.833 redovniških bratov in 34.122 redovnih sester. • Katoliška Cerkev na Havajskih otokih siavi 150-letnico svojega obstoja. Leta 1827 so prišli na otočje prvi katoliški misijonarji in pričeli s svojo dejavnostjo. Leta 1844 je tam nastal apostolski vikariat, ki je bil sto let nato (1941) povzdignjen v škofijo. Med 847.000 prebivalci Havajskih otokov je 206.000 katoličanov, ki so razdeljeni na 66 župnij. « Svetovni svet Cerkva ima sedaj 293 č!anic. Kot zadnje so bile priključene krščansko-protestantska Cerkev Indonezije, Zveza krščansko-evangeličanskih baptistov Italije, škofovska Cerkev Sudana, Cerkev Melanezije, metodistovska Cerkev Malaysie in Združena Cerkev Avstralije. Izstopili pa so iz sveta Glavna baptistična konferenca, baptisti sedmega dne (ZDA) in Kongregacij sko združenje Novega Zelan-da. Katoliška Cerkev je v tem je v tem svetu le kot opazovalka. * Vedno več bogoslovcev konča na katoliških teoloških visokih šolah v Avstriji svoj študij z doktoratom iz filozofije ali teologije. V šolskem letu 1955-56 jih je doseglo od absolventov teoloških fakultet doktorat komaj devet, v letu 1965-76 pa že 34. • V Indiji je bila ustanovljena nova škofija Khandvva. Z njo je število indijskih katoliških škofij prišlo na sto. Od teh je 82 škofij rimokatoliškega obreda, 16 .siro-malabarskega in dve siromalankarskega. Od sto Škofij jih 93 že vodijo škofje domače narodnosti. Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske.« Iz Valinhos smo se napotili na Lucijin dom in hišo, kjer sta bivala njen bratranec Franček in sestrična Jacinta. Vse je tako kot nekdaj: skromni prostori, nizka hiša, preprosti ljudje. Še Fatimo smo obiskali, kraj, kjer je sedež župnije in kjer so bili pastirčki krščeni ter kasneje hodili k službi božji. Na fatimskem pokopališču sta našla Franček in Jacinta svoj prvi grob, kajti kasne-ja so ju prenesli v baziliko ob Irijski globeli, kjer sedaj pričakujeta vstajenja. Tisti dan, 18. avgusta, je bilo v Fatimi opaziti nenavadno dejavnost: povsod so čistili ceste in stavili zelenje. Zvedeli smo, da bo naslenji dan Fatima postala »villa«, tj. trg in samostojna občina. Najavljen je bil sam notranji minister, da to »promocijo« Fatime izvede. Res zanimivo naključje: 19. avgusta 1917 se Mati božja prikaže pastirčkom v Valinhos, ker jim je oblast preprečila snidenje z Marijo v Irijski globeli. Sedaj po 60 letih pa oblast prav zaradi fatimskih dogodkov, ki so kraj naredili slaven po vsem svetu, daje Fatimi tudi civilno priznanje. Brez teh dogodkov bi Fatima ostala to, kar je bila do 1917: skromna vasica, skrita med oljkami in hrasti na kršev.iti planoti. Še eno lepo doživetje nas (je čakalo tisti dan: večerna procesija z lučkami. Zbra- li smo se pri kapeli in z začudenjem ugotovili, da neka skupina prepeva hrvaške pesmi. Kmalu smo zvedeli, da so to gradiščanski Hrvati (Burgenland) iz Avstrije ob madžarski meji. Prišli so skupaj z verniki nemškega jezika pod vodstvom svojega škofa msgr. Laszla iz Železnega (Ei-senstadt). Ta dobro govori hrvatsko, saj je po materi Hrvat, po očetu pa Madžar. Drugi dan smo se duhovniki z njim in z voditeljem gradiščanskih Hrvatov msgr. Kovaczem srečali še v baziliki (imeli so mašo za nami) in iskreno pozdravili. Pred procesijo z lučkami je bil rožni venec; ena desetka v portugalščini, vmes Marijina pesem, nato v nemščini, zatem v hrvaščini. Četrto desetko smo opravili Slovenci. Zmolil jo je g. Jože Jurak, ki je obenem slovenske romarje predstavil v španščini in nemščini, istočasno izrekel pozdrav bratom Hrvatom. Ko se je razvila procesija, je portugalska skupina pevcev izmenjaje s slovenskimi navdušeno prepevala ono znamenito: »Trinajstega maja...« Bilo je za nas res nekaj veličastnega, ko se je slovenska pesem razlegala po prostrani globeli, medtem ko se je procesija z lučkami prebijala skozi temo nazaj h kapeli. V SRCU PORTUGALSKE Kraj, ki si ga je Marija izbrala, da svetu razodene svoje sporočilo, leži na področju, kjer se je Portugalska rodila kot država. Lahko bi rekli naša Koroška. Štiri slavna imena, povezana z nastankom Portugalske, najdemo na tem področju: Fatima, Batalha, Nazarre in Alcobaga. Zato je postala že nekaka praksa, da potovalne agencije, ko organizirajo obisk Fatime, romarjem razkažejo tudi ostale tri kraje. Mi smo to opravili v petek 19. avgusta. Po občestveni maši v baziliki smo sedli na avtobus in šli na »kulturno zgodovinsko potovanje«. S planote smo se spustili v nižino, kjer je speljana cesta Lizbona-Por-to. Ob stičišču ceste iz Fatime s to glavno cesto leži čudoviti spomenik srednjeveške Portugalske: Batalha. Don Juan, kralj Kastilje, je bil poročen z dono Beatriz, edino hčerko portugalskega kralja don Fernanda. Ko je don Fer-nando umrl, je don Juan Kastiljski menil, da ima pravico do portugalskega prestola. Toda portugalsko plemstvo ga je odklanjalo iz političnih in čustvenih nagibov. Zato je hotel don Juan svoje pravice do portugalskega prestola izsiliti z orožjem. 14. avgusta 1385 pride do bitke (batalha) prav na prostoru, kjer sedaj stoji svetišče. 27-letni plemič Joao (Ivan) obljubi Materi božji, da ji bo zgradil mogočno svetišče, če bodo Portugalci zmagali. Ti so sicer daleč slabotnejši kot španske čete, vendar, zgodi se nepričakovano: Joao, kasneje kralj Ivan I., s pomočjo blaženega Don Nuna Alvares Pereira ob peščici zvestih požene v beg in prek meja kastiljskega kralja. Od tedaj nihče več ni osporaval obstoja Portugalske. Dve leti nato začne Ivan I. uresničevati svojo obljubo. Fray Lorenzo Lampreia, kraljev spovednik, dominikanec, prevzame gradnjo cerkve in samostana »Santa Maria de la Vitoria de Batalha« (Sveta Marija Zmagovalka v boju). Seveda se v samostanu naselijo dominikanci, ki kot povsod začno s širjenjem molitve rožnega venca. Razumeli bomo sedaj, da se ga je okle- nilo tudi prebivalstvo v bližnji Fatimi in da so ga zato molili tudi pastirčki na paši. Cerkev in samostan sta zgrajena v slogu takratnih cistercijanskih samostanov v Evropi. Gradnja, ki se je pričela leta 1387, se je zaključila 1436. Kar štirje kralji so pri tem sodelovali: Ivan I., Alfonz V., Ivan II. in Manuel I. Ta je dal gotski stavbi poseben izraz, takoimen. »nuelinski stil« Nuelinski stil je nekaj svojstvenega. Pojavil se je na Portugalskem v istem obdobju kot drugod po Evropi renesančni. Lahko bi ju menovali bratranca, ki sta poplemenitila gotski slog. Cerkev in samostan v Batalhi sta tako postala najbolj slaven spomenik Portugalske 15. in 16. stoletja, kjer so sloveči arhitekti, kiparji, slikarji in ustvarjalci barvnih oken za vse čase proslavili borbo za neodvisnost Portugalske. (bo še - Jk) im no um ■ Rimska vlada je zavrnila zakon o zaščiti hrvaške in albanske narodnostne skupnosti v deželi Molise, ki ga je v moči svoje pristojnosti sprejel tamkajšnji deželni svet. Zakon je predvideval omejeno jezikovno zaščito in ukrepe za spodbujanje kulturnih in prosvetnih dejavnosti. Predvideval je tudi neobvezen pouk hrvaškega in albanskega jezika, ne da bi bili pri tem prizadeti redni šolski programi. Toda Rim je znova pokazal, da ostaja mačehovski do vsega, kar ni čisto italijansko. H Španski ministrski predsednik Adolfo Suarez je končal svoje večdnevno potovanje po nekaterih zahodnoevropskih prestolnicah z obiskom v Rimu. Namen njegovega potovanja je bil odpreti Španiji vstop v Evropsko gospodarsko skupnost. V Rimu se je sestal z Andreottijem in Leonejem, v Castelgandolfu pa ga je sprejel papež Pavel VI. ■ Sovjetske oblasti so odrekle vstopni vizum prof. Vittoriu Stradi, ki je član PCI in izvedenec v ruski literaturi. Strada naj bi bil v odposlanstvu založniške hiše Ei-naudi, ki se je priglasila na prvi mednarodni knjižni sejem v Moskvi. V imenu PCI je Aldo Tortorella obsodil to odločitev sovjetskih oblasti kot »neutemeljeno, neopravičljivo in nerazumljivo«. Katoliški dnevnik »L’Awenire« se pri tem ironično sprašuje: »Je taka odločitev res tako nerazumljiva?« ■ Na povabilo sovjetske vlade je prišel na obisk v Moskvo generalni tajnik OZN dr. Kurt Waldheim. V Moskvi je bil zadnjič pred petimi leti. Glavni temi njegovih razgovorov z zunanjim ministrom Gromi-kom naj bi bili problemi razorožitve in Bližnjega vzhoda. ■ Po tridnevnem neuradnem obisku v Sovjetski zvezi se je vrnil v domovino so-malski predsednik Mohamed Barre. O obisku ni bilo izdano nobeno poročilo. Ve se samo, da se je Barre sestal s predsednikom SZ Kosiginom, z zunanjim ministrom Gromikom in partijskim ideologom Suslovom, ne pa z Brežnjevem. Vse zgleda, da se je SZ v nekaterih točkah odmaknila od sovjctsko-somalskega sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju iz leta 1964, kar Somalcem očividno ni všeč. ■ Od 30. avgusta do 7. septembra je bil Tito na obisku v LR Kitajski. Poleg političnih pogovorov s kitajskimi partijskimi voditelji je tudi mnogo potoval po državi. Ogledal si je kitajski zid, ki je dolg 2.419 kilometrov, se sestal s člani jugoslovanske kolonije v Pekingu in obiskal od Pekinga 1.600 km oddaljeno industrijsko središče Hangčou na jugu Kitajske. Tu je preživel dva dneva in si ogledal najbolj znano kitajsko vojaško enoto, tj. šesto četo. Iz Hangčoua je Tito odpotoval v Šanghaj, ki je s svojimi 12 milijoni prebivalcev eno največjih mest na svetu. ■ Pripadniki anarhistične organizacije »Baader-Meinhoff« so v Kolnu (Zahodna Nemčija) ugrabili 62-letnega predsednika Združenja delodajalcev ZRN dr. Hansa Martina Schleyerja. V navzkrižnem ognju so izgubili življenje trije policisti iz Selile-yerjevega osebnega spremstva in čuvaj bližnje hiše. Ugrabitelji so se oglasili in zahtevajo v zameno za Schleyerja izpustitev 14 zaprtih pripadnikov omenjene skupine. ® V Karačiju (Pakistan) so aretirali bivšega predsednika Ali Buta, češ da je pred tremi leti ukazal tajni policiji, da likvidira Ahmeda Kana, ki je malo prej izstopil i* Butove stranke in prešel k opoziciji. »Bo Jugoslavija brez Tita Pod tem naslovom je izšla pred nekaj meseoi pri založbi Styria (Gradec - Dunaj -Koln) v nemščini knjiga, ki smo jo prejeli v oceno. Napisal jo je Carl Gustav Strohm, eden najboljših nemških izvedencev za politična vprašanja evropskega vzhoda, do pred nekaj leti vodja oddelka za jugovzhodno Evropo pri radiu »Deutsche Wel-le« (Nemški val oz. Glas Nemčije) in sedaj dopisnik vplivnega nemškega dnevnika »Die Welt« (Bonn - Hamburg). Knjiga je verjetno doslej najboljši prikaz jugoslovanskih razmer, najprej povojne Titove dobe, potem odnosov s Sovjetijo, s Hruščevom in Brežnjevom, vse do nadrobnega obravnavanja položaja posameznih narodnosti v Jugoslaviji, Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev, kosovskih Albancev, bosenskih muslimanov, nadalje splošne ljudske obrambe v primeru zunanjega napada in predvidevanj za čas po Titu, pri čemer je pisec mnenja, da se bo jugoslovanski sistem tudi tedaj obdržal. Prostor nam ne dopušča, da bi se spustili v poglobljeno obravnavanje celotnega dela, zaustaviti pa se moramo pri prikazu položaja Slovencev. Ne zato, ker bi bil tuj glas o nas kakorkoli bolj zanimiv, ampak predvsem zaradi tega, ker je obravnava Slovenije in Slovencev najbolj šibka stran knjige, netočna in deloma čisto izkrivljena. NAJBOLJ ŠIBKA STRAN KNJIGE Že naslov je varljiv: Dežela Slovenija kot vzor ali komunizem z lastno hišo. Pisec ga je očitno posnel po beograjskem tisku, ki od časa do časa začne kampanjo o bogati Sloveniji. Tedaj v Ljubljani že vedo, da bo zvezna vlada terjala od Slovencev novih davščin. V tej zvezi navaja Strohm narodni dohodek v Sloveniji, ki znaša 2.300 dolarjev na prebivalca in ga primerja z jugoslovanskim povprečjem 1.400, z makedonskim 900 in kosovskim 450. Toda la prikaz je varljiv, zakaj Strohn ne navaja, da je Slovenija samo v letu 1975 odvedla od sredstev, ki jih je zbrala z davki, skoraj 64 odst. v zvezni proračun. To obrne vse njegovo prikazovanje na glavo. Saj morajo v Sloveniji za gradnjo cest, vodovodov, električnih in telefonskih napeljav, otroških vrtcev in drugega razpisovati »sa-/ moprispevke«, če hočejo kaj zgraditi. Od vsega tega, pa še vprašanja politiki investicij, gospodarskih diskriminacij ipd. ni v Strohmovem delu nič. Bolj natančno je prikazano obdobje »liberalne« vlade Staneta Kavčiča, nadalje zadeva z Žeboto vo knjigo leta 1967 in kasneje, vse do zadeve Kocbek pred dvema letoma. Človek ne ve, ali Strohm res ni mogel bolje razčleniti slovenskih razmer, potem ko je z občudovanja vredno natančnostjo prikazal makedonski položaj in bosenske muslimane, za kar je mnogo težje najti ustrezne vire. Začenja tako, da opozori na »kranjsko mafijo« v Beogradu (tako pravijo Srbi), češ najpomembnejše položaje imajo tam Slovenci: ideolog samouprav ljanja Edvard Kardelj, partijski tajnik Stane Dolanc, podpredsednik vlade Anton Vratuša, finančni izvedenec Janko Smole, vodja generalštaba Stane Potočar, namestnik obrambnega ministra Ivan Dolničar, in drugi. Toda Strohm se ne zave, da vse te osebnosti niso zastopniki nekih slovenskih interesov, od česar bi Slovenija uživala kake prednosti, ampak ljudje, ki so si po svojih sposobnostih in taktiki ustvarili osebne položaje, če bi res zastopali slovenske interese, bi komaj kdo od njih mogel ostati na svojem položaju. Njih slovensko poreklo v zvezi s položajem je samo dobra nevtralna rešitev med nenehnim trenjem med največjima jugoslovanskima narodoma Srbi in Hrvati. Zato gre pri vsem še najmanj za kako »mafijo« s strani Kranjcev. Že v poglavju o Makedoncih (str. 223) pravi Strohm: Mogoče so Makedonci poleg Slovencev tisti narod v Jugoslaviji, ki ima še najmanj pridržkov proti obstoju skupne države. In potem (str. 230): Slovenci so veliki realisti med sicer pogosto fantazirajočimi in fantazije polnimi Jugoslovani. Zavedajo se, da so skupaj z rojaki Zunaj jugoslovanskih meja na Koroškem in Primorskem premajhni, da bi mogli obstajati sami, ne da bi jih pogoltnili nemški ali italijanski sosedje... Tukaj v zamejstvu se te trditve kažejo j Prav nasprotne. Naših matičnih rojakov ni prav nič strah pred pogoltnostjo sosedov. In vtis je, da nasproti njim niso sa-*no ravnodušni, ampak bi si takega po-goltanja še želeli. Pač posledica nenarodne materialistične vzgoje v Sloveniji po Zadnji vojni, s čimer so nekateri mislili, da bodo na ta način slovenske ljudi omeh- čali za jugoslovanstvo, učinek pa je bil povsem drugačen. Strohm ne bi bil Nemec, če tudi on ne bi ponavljal avstronemških potvorb slovenske preteklosti. Zatrjuje, da je slovenska narodna zavest v prvi vrsti samo jezikovni čut. Za razliko od Srbov in Hrvatov da Slovenci nikoli niso imeli svoje lastne moderne države. In ker njih narodna zavest temelji samo na jezikovni zavesti postanejo, sicer trezni in pametni, kar »iracionalni«, če nekaj njih rojakov npr. na Koroškem opusti svoj slovenski jezik. Zdi se jim, da je tedaj na kocki obstoj vsega naroda. Te trditve so Strohmova koncesija avstrijski založbi, ki je knjigo izdala. Avstrijskim in nemškim, predvsem bavarskim bralcem, bi bilo težavno prikazati stanje slovenstva na Koroškem, ker bi jih zadelo v živo: zavedajo se na tihem krivde, a jo vztrajno tajijo. Ce bi jih knjiga spomnila nanjo, bi se slabo prodajala v Avstriji in vsaj še na Bavarskem, če ne v celi Nemčiji. Ne glede na to, kaj čutijo odgovorni pri omenjeni založbi. SLOVENSKA DRŽAVNOST Kako je s slovensko državnostjo? Avstrijci bi vsekakor ne prenesli priznanja (kot ga tudi Jugoslovani ne), da Slovenci v nekdanji monarhiji skozi stoletja niso bili zaseden, ampak državotvoren narod; vse do Marije Terezije, ki je osredotočila vlado na Dunaju. Še njenemu očetu Karlu VI. so se deželni stanovi notranjeavstrij- Slovenci v evropskem in svetovnem tisku nismo več neznanka. O koroških Slovencih in neizpolnjeni avstrijski državni pogodbi poročajo britanski in ameriški listi. Londonski »Economist« je proti koncu lanskega leta priobčil več dopisov v tej zvezi; v polemiko je večkrat posegel dr. Ljubo Sire, slovenski rojak, ki poučuje na univerzi v Glasgowu na Škotskem. O koroških Slovencih so pisali nadalje »Chicago Tribune«, »New York Tribune«, »Washington Post«; slednja večkrat o Sloveniji, v zvezi z obsodbo sodnika Miklavčiča in časnikarja Blažiča. Nadalje kanadski »Atlantic«, brazilski »O Estado de Sao Paulo« in drugi. O istem so pred časom poročali celo avstralski listi. »LOSSERVATORE ROMANO« Ta poluradni dnevnik Vatikana, ki ima svetovni odmev, že nekaj let pozorno poroča o Slovencih. V svoji izdaji z dne 9,-10. maja letos pa je prinesel skoraj celostranski članek o Slovencih v Kanadi. Pisec začenja s pričetkom slovenskega naseljevanja na kanadska tla. Prikaže na kratko delovanje svetniškega škofa Baraga, ki je misijonaril poleg ZDA tudi v Kanadi, omenja nato začetke slovenske zgodovine, posebej še edinstveno ustoličenje karantanskih knezov, kot jo je leta 1443 opisal Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Ta opis je prišel kasneje v knjigo o bistvu republike francoskega pisca Bodina. In po tej knjigi je koroško oz. karantansko ustoličevanje povzel tudi tvorec ameriške demokracije Jefferson. Člankar daje nadalje posebno priznanje slovenski kulturi ter politični organiziranosti. Našteje kanadska mesta, v katerih imajo Slovenci lastne župnije, ki jih vodijo lazaristi in salezijanci in omenja tudi Slovenca dr. Ambrožiča, pomožnega škofa v Torontu. »DIE FURCHE« (DUNAJ) Katoliški dunajski tednik, najuglednejši v Avstriji. Za razliko od drugih spremlja pozorno narodnostno problematiko v Srednji Evropi, še posebej o Slovencih in ko-loških Slovencih, o katerih poroča naklonjeno. Da bi avstrijski javnosti pokazal, da imajo v Italiji Slovenci več pravic kot na Koroškem, je že večkrat prinesel nadrobnejša poročila svojega tržaškega dopisnika, letos o gradnji slovenske osnovne šole v Gorici, o zahtevi po šolskem okraju, o dvojezičnih napisih v goriških predmestjih ipd. Dvakrat je posvetil letos svoje poročilo Kanalski dolini. Enkrat pod naslovom »Slovenski pouk v mrzli vaški cerkvi« (velikonočna številka), drugič pa poroča (5. avgusta) o gradnji ukovške šole in svari pred novim zabijanjem klinov med slovenski, nemški in italijanski svet. 20. maja pa prinaša poročilo o industrijski coni na Kra- preživela?« skih (karantanskih) dežel poklanjali in prisegali v slovenskem jeziku, ker je bilo to stara karantanska dediščina. Šele meščanska revolucija prinese jezikovno pojmovanje narodnosti namesto zgodovinskega. To pojmovanje narodnosti prevlada v prejšnjem stoletju, posebno po letu 1848, ko so se morali nasproti nemškemu pritisku v smeri Jadrana tudi Slovenci bojevati za jezikovno narodno priznanje. Šele tedaj so avstronemški nacionalisti razglasili Slovence za »nezgodovinske«, češ da nikoli niso imeli lastne države, dasi je monarhija v resnici bila v avstrijskem delu sestavljena iz karantanske (notranjeavstrijske) in avstrijske državnopravne tradicije. Odnose med nemškim in slovenskim svetom obremenjujejo torej še vedno ideološke vsedline pangermanstva in panslovan-stva. Vsled tega je tudi Strohmova trditev, da slovenski in jugoslovanski partijski funkcionarji od časa do časa zavestno mobilizirajo »antigermansko« jezo nekaterih Slovencev, da bi s tem usmerili slovenski nacionalizem v prid Beogradu, hudo enostranska. Želeli bi si, da bi se med Nemci našel nekdo, ki bi stvarno prikazal vse tisto, kar avstrijski in nemški pisci o Slovencih zamolčujejo in potvarjajo kot je npr. trditev, da so bili Karantanci »Alpski Slovani« (in ne Slovenci). Da omenimo samo eno takšno trditev, ki jo v zaupanju v nemško znanstvenost povzemajo tudi nekateri slovenski pisci in zgodovinopisci. O NAS su in o škodljivih posledicah za naravno okolje in slovensko prebivalstvo. Omeniti moramo nadalje še goriški škofijski tednik »Voce Isontina«. Letos je prinesel o Slovencih v deželi več poročil: o gostovanju zbora »Lojze Bratuž« v Parizu, članek v spomin Lojzetu Bratužu, poročilo o dvojezični Prešernovi proslavi v palači Attems, članek o slovenskih velikonočnih navadah, o slovenskih zamejskih skavtih in daljši prikaz slovenskega kulturnega dela v zamejstvu: o književnosti, glasbi in slikarstvu ter ustvarjalcih: Boris Pahor, Rebula, Vrabec, Merku, Spacal, Černigoj... Da se pri naših sodeželanih le nekaj premika, priča tudi zadržanje tako nacionalističnega časnika kot je tržaški »II Pic-colo«. Letos je poročal o gostovanju zbora »Lojze Bratuž« v Parizu in o proslavi v Podgori v spomin skladatelja, po katerem nosi zbor ime. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v naši deželi ostaja zvesto svojemu programu, da tudi z romanji in obiski krajev, ki so važni za ekumensko misel, vrši svoj apostolat za zedinjenje kristjanov. Letos si je, kot znano, izbralo kot glavni cilj potovanja obisk pri bratih Albancih, ki živijo kot narodna skupnost v Južni Italiji, so pa istočasno tudi posebna cerkvena skupnost z bizantinskim obredom v grškem in albanskem jeziku. Do sedaj ni še nobena večja skupina iz naših krajev obiskala teh kristjanov na daljnem italijanskem jugu. To pot so prevozili naši ekumenci v tednu dni od srede 24. do srede 31. avgusta. BiH so iz obeh naših škofij, tržaške in goriške, prevladovali so Tržačani. Ker je pot tako dolga, so jo razdelili v več etap in spotoma obiskali to in ono svetišče, ta in oni spomina vreden kraj. Naj omenimo, da so na poti skozi Barletto v Apuliji obiskali tudi tamkajšnje pokopališče in grobnico primorskih in drugih jugoslovanskih vojakov, ki so med zadnjo vojno tam umrli in našli skupen grob na tem pokopališču. Vseh je okrog tisoč. Težko, da je do sedaj kak drug Slovenec pomolil za duše teh ljudi na njihovem grobu, ki je na zelo slikovitem kraju prav ob morju. Nepozabno bo ostalo tudi srečanje z Albanci v soboto 27. in v nedeljo 28. avgusta. V soboto je srečanje imelo kulturni značaj in se je vršilo v mestecu Castro-villari. Srečanje je organizirala domača Pro loco in pa skupina Italo-Albancev, kot se sami nazivajo. Pro loco je zastopal občinski odbornik Giuseppe Gatto, Italo-Al-bance pa njihov predsednik Emanuele Giordano, duhovnik. Poleg raznih pozdra- Povsem uspel »Naš praznik« v Dolini V dneh 3. in 4. septembra je na športnem igrišču pri srednji šoli v Dolini potekal napovedani »Naš praznik«, ki ga je priredila krajevna sekcija Slovenske skupnosti. Lepo vreme, aktualen zabavni in kulturni program ter res domače razpoloženje ob pristni vinski kapljici je pritegnilo zelo številno občinstvo, posebno še v nedeljo, ko je na vsakem koraku bilo čutiti sproščeno in prijateljsko razpoloženje. Odprtje praznika je bilo v soboto pozno popoldne. Spored je pričel glasbeni ansambel Taims z Opčin s krajšim koncertom. Pozdrav prirediteljev je izrekel prof. Alojz Tul, 'ki je poudaril, da se je uresničila dolgoletna želja članov in simpatizerjev in drugih naših ljudi, da se srečamo na prireditvi, ki bi bila res naša, slovenska in na kateri bi se naši ljudje počutili kot doma in ne le kot gostje ali kot številke v brezoblični množici. O raznih festivalih, ki jih vsedržavne stranke prirejajo po naših vaseh ne moremo reči, da so v prvi vrsti namenjeni našim slovenskim ljudem in njihovim specifičnim problemom. Prav zaradi te nujne potrebe se je Slovenska skupnost odločila za prirejanje praznikov, ki bi bili res — naši! V soboto zvečer je kot izredni gost nastopil mladinski tamburaški ansambel iz Hodiš na Koroškem ter je bil prisoten tudi podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Mirko Sabotnik. V nedeljskem delu sporeda je nastopila godba na pihala iz Brega z daljšim koncertom pod vodstvom mladega kapelnika Viljema Slavca. Krajevni kulturni ustvarjalci Boris Pangerc, Irena Žerjal in Aleksij Pregare so prebrali nekatera svoja dela, nakar sta svoj pozdrav udeležencem prinesla tajnik NSKS Filip Warasch in predstavnik Kluba koroških študentov na Dunaju Borut Sommeregger in zaprosila zamejske Slovence v Italiji, naj še naprej izkazujejo solidarnost koroškim rojakom v njihovem žilavem boju za narodne pravice, ki jim jih Avstrija noče uzakoniti. Warasch je ob spontanem aplavzu udeležencev izrazil zahtevo, naj matična domovina internacionalizira problem koroških Slovencev. Deželni svetovalec Drago Štoka se je v svojem govoru dotaknil več aktualnih političnih problemov, ki posredno ali neposredno živo zadevajo tudi našo manjšinsko skupnost. Potem ko je opisal potek in vov in predstavitev je folklorna skupina iz bližnje albanske vasi Frascineto pripravila vrsto albanskih ljudskih pesmi in priredb. Ves nastop so registrirali tudi za krajevno radijsko postajo RAI Libera Skanderbeg. Naslednji dan, v nedeljo 28. avgusta smo se odpeljali v 20 km oddaljeni Lungro, kjer je sedež katoliškega škofa za Albance vzhodnega obreda v Italiji. Tu sta oba naša vodnika dr. A. Kosmač in dr. J. Markuža somaševala s škofom, vsi romarji pa so bili navzoči pri maši, poleg številnih domačinov. Po maši je sledilo kratko slečanje z zastopniki Albancev, ki so z diapozitivi prikazali svoje življenje, narodne noše, običaje in tudi z živo besedo pojasnili svoj položaj narodne in verske manjšine v Italiji. Sprejem in pozornost, ki so nam ju nudili, sta bila res velika, tako da smo čutili nekako potrebo, jih povabiti, naj nam kdaj obisk vrnejo. Po teh izrednih doživetjih se je začel povratek po »drugi poti« domov, namreč po avtocesti do Salerna in dalje proti severu. Upam, da bo neki drug ekumenski popotnik to zanimivo potovanje in vtise bolj zanimivo in umetniško prepričljivo opisal, da bo ostal spomin ne samo na fotografijah prof. Bratina in gdč. Furlanove, temveč tudi v umetniški besedi. K. H. ★ • V Madridu se vrši generalni kapitelj karmeličanskega reda. Kapitelj sestavlja 79 zastopnikov iz vseh delov sveta. Na tem srečanju predstavnikov celotnega karmeličanskega reda bodo preverili predloge o spremembah v življenju in delovanju reda. Kapitelj je začel s svojim delom 1. sept. zaključke nedavnega obiska slovenske delegacije pri ministrskem predsedniku Andreottiju, je v zvezi s pobegom nacističnega krvnika Kapplerja med drugim poudaril, da smo zlasti primorski Slovenci prepadeni ne samo nad tem dogodkom, ampak tudi nad dejstvom, da je italijanska vlada brž po končani vojni izpustila iz zaporov številne fašistične in nacistične sodelavce, ki so planili in požigali naše vasi, mučili ter ubijali naše ljudi, a danes nihče ne zahteva, da se krivci teh in drugih zločinov postavijo pred sodišče. Zvečer je za prosto zabavo odlično igral ansambel Taims z Opčin s pevko Dunjo Fabris. UTRIP CERKVE Število Italijanov v misijonih raste Italijanska škofovska konferenca je izdelala statistiko o Italijanih v misijonih. Iz te statistike je razvidno, da je od 1965 do 1976 število italijanskega osebja v misijonih precej naraslo. Moški (duhovniki, redovni bratje in laiki) 1965. leta: 5.860, 1976. leta 8.800; redovnice: 1965. leta 4.790, 1966. leta 6.800. Porast misijonskega osebja gre tudi na račun škofijskih duhovnikov in misijonarjev, kot jih ima npr. goriška nadškofija v državi Slonokoščena obala. Corvalan se zahvaljuje Cerkvi v Čilu Luis Corvalan je tajnik komunistične partije v Čilu. Vlada generala Pinocheta ga je dala zapreti, lansko leto je pa bil zamenjan z ruskim disidentom Bukov-skim. Ko je bil letos na obisku v Italiji, je časnikarjem v Rimu dal tudi naslednjo izjavo: »Katoliška Cerkev v Čilu je začela trpeti preganjanje od strani vojaške diktature že prvi dan, potem ko je ta prevzela oblast. Cerkev se je znašla pred izbiro ali govoriti ali molčati. Odločila se je, da bo govorila. Zato je postala v veliki meri glasnik tistih, ki so brez besede, robec, ki briše solze ubogih. Je edina organizacija v deželi, ki lahko nudi pravno pomoč zapornikom, preganjanim in drugim, ki so je potrebni, brezposelnim, družinam preganjanih. Mislim, da bo katoliška Cerkev v Čilu izšla iz teh časov s še večjim ugledom in še bližja ljudstvu... V danem položaju mi komunisti menimo, da trditev, da je vera opij za ljudstvo ali dejavnik odtujevanja, ne drži, dokler Cerkev gre v tej smeri.« ★ • Vatikanski list L’Osservatore Romano z dne 31. avgusta obsoja pisanje številnih italijanskih listov, ki napovedujejo skoraj-šen odstop sedanjega papeža, ki bo v tem mesecu dopolnil 80 let starosti. List pravi, da se sv. oče počuti dobro in se pripravlja na škofovsko sinodo, ki bo začela zasedati 30. septembra v Vatikanu. List nadalje poziva časnikarje, naj o sv. očetu pišejo z večjim čutom odgovornosti in naj ne vznemirjajo javnega mnenja z novicami, ki nimajo nobene stvarne podlage. • Cerkvi v Južnem in Severnem Vietnamu gresta v svoji taktiki različna pota. Nadškof Khue iz Hanoja (Sev. Vietnam), ki je od leta 1976 kardinal, ni nikdar iskal kompromisov s komunističnim režimom, nikdar ne nastopa v javnosti s komunističnimi funkcionarji na prireditvah, se ni nikdar udeležil volitev. Njegovo načelo je: »Cerkev oznanja Kristusov evangelij. Vse drugo je ne zanima.« Vernike poziva, naj bodo oblastem pokorni in z njo sodelujejo kot državljani in nič več. Nasprotno zastopa nadškof iz Saigona Van Binh drugo stališče, stališče skrajne prilagodljivosti. Jezuitskemu patru Gelinasu je pred njegovim izgonom iz Vietnama dejal: »Povejte v Rimu, da ne bom Cerkve, vere in papeža nikdar izdal, upognil pa se bom, kolikor bom le smel. Sodeloval bom z oblastjo, dokler od mene ne bo zahtevala nekaj, kar je zoper vero.« Nadškof Van Binh v svojih pastirskih pismih in v poročilih v zunanji svet stalno trdi, da je v Vietnamu verska svoboda, čeprav dobro ve, da to ni res. Duhovnikom in redovnikom je ukazal, naj duhovsko in redovniško oblečeni sodelujejo na raznih političnih zborovanjih. Jasno je, da Vatikan z nezaupanjem gleda na njegovo upogljivost režimu. DRUGI ........ Bili sim n ehonaskem lotmih Na Opčinah pri Trstu bo to nedeljo 29. marijanski shod. Pričetek ob 15.30. Vsi Marijini častilci prisrčno vabljeni! Slovenska duhovnija v Gorici Dan strežnikov. V sredo 31. avgusta smo imeli v naši mestni duhovniji dan strežnikov. Vseh 17 strežnikov, ki strežejo pri slovenskih mašah v raznih mestnih cerkvah, se je zbralo k slovesni večerni sv. daritvi, ki je bila zanje in pri kateri so vse, kar je mogoče, opravili sami. Lepo je bilo videti poln prezbiterij oblečenih fantkov okrog obeh duhovnikov, ki sta koncelebrirala. Po maši so tudi zapeli novo strežniško pesem, ki jo je uglasbil prof. Stanko Jericijo. Tudi miloščina te maše je bila zanje, da pokrijejo stroške letovanja v Zabnicah in škofijskega strežniškega dne. Romanje na Sv. Višarje. Zadnjo nedeljo v avgustu so naši verniki romali k Mariji na Višarje. Bilo jih je za poln avtobus. Njim so se pridružili še drugi, ki so prišli s svojimi vozili ali z vlakom. Prišli so tudi romarji iz Dornberka in Sturij. S prvimi smo imeli skupno sv. mašo, pri kateri se je vrstilo ljudsko in zborovsko petje pevcev iz Dornberka. Deževno vreme nikakor ni oviralo navdušenja in veselega razpoloženja romarjev, ki je potem prišlo do viška v petju na stopnicah pri čakanju na povratek z žičnico in zlasti ob spodnji postaji pri avtobusih. Hvala Bogu za tako lepa duhovna doživetja! Podelitev diakonata v Ogleju V nedeljo 4. septembra ob 18. uri je bila v oglejski baziliki koncelebrirana sv. maša, med katero je nadškof Peter Cocolin podelil mašniško posvečenje diakonu Valterju Miloccu iz Visca ter red diakonata trem goriškim bogoslovcem, med temi tudi g. Vojku Makucu, slovenskemu rojaku iz Gorice. Nadškof je v nagovoru izrazil svoje veliko veselje, da je med novimi diakoni tudi sin slovenskih staršev, tako da bodo imeli goriški Slovenci, ako Bog da, prihodnje leto novo mašo, kar naj bi pomenilo zarjo in up na vse bolj razgibano versko življenje med slovenskimi verniki. Molitve in delo za poklice ne ostanejo brez blagoslova, ako zaupno kličemo k Bogu. Goriški duhovniki in verniki izražamo g. Vojku tople čestitke in voščila ter mu želimo, da bi vztrajal na častni poti, ki ga vodi k poslanstvu duhovnika sredi svojega ljudstva. Že zdaj mu zagotavljajo, da se ga bodo oklenili s hvaležno vdanostjo in pripravljenostjo na sodelovanje, tako da bo njegovo duhovniško delo rodilo bogate sadove. Na poti priprave ga bomo spremljali z našimi molitvami in vso naklonjenostjo, ob izvrševanju duhovniške službe pa z zavzetim sodelovanjem. Farni izlet župnije Gabrje-Vrh Po tolikih dneh dežja, neviht in slabega vremena je končno le prišlo sonce, ki so ga bili deležni tudi udeleženci farnega izleta, katerega je pripravila župnija Gabrje- Vrh in se je vršil v soboto 3. septembra. Avtobus je bil nabito poln in bi rekli, kar »ekumenski«, saj so bili udeleženci iz Šte-verjana, goriškega mesta, Podgore in seveda domače fare. Prvi cilj je bil ogled jezera Vajont nad Longaronom. Treba je videti ogromni usad od blizu, da si človek ustvari pravo sliko o katastrofi, ki je 9. oktobra 1963 ob 22,39 zadela najprej vasici Erto in Casso nad zbiralnim jezerom, ob 22,42 pa samo mesto Longarone. Tedaj se je z gore Toc zrušilo v jezero 138 milijonov kubičnih metrov zemlje, kar je povzročilo silen pljusk vode, sto metrov visok. Pljusk je udaril najprej proti vzhodu, oplazil Erto in Casso, nato pa se zazibal proti zahodu ter prek 260 m visokega jezu, ki je zdržal, kot ogromen jezik pošastnega zmaja pogoltnil nasproti ležeči Longarone ob reki Piave. Bilo je nad 2.000 mrtvih in bilo je treba nad deset let, da je novi Longarone zaživel. Na kraju opustošenja je sedaj novo naselje, sodobno zgrajeno in kdor ni videl takratnega razdejanja, se nikdar ne bo mogel vživeti v to nesrečo. Iz Longaronea je pot vodila mimo Bellu-na in prek Agorda ob reki Cencennighe v kraj Alleghe, kjer je umetno jezero, na njega severnem obrežju pa božja pot Marije milosti, ki jo oskrbujejo frančiškani. Cerkev je moderno zgrajena, zraven pa še stoji stara cerkvica s svojim starim stolpom, ki oznanja ure. Po sv. maši je bilo v bližnjem kraju Ca-prile izdatno kosilo, nakar se je začela gorska cesta čez prelaz Falzarego. Na vrhu (2117 m) je neprestan vrvež avtomobilov in avtobusov, ljudje se ustavljajo, razgledujejo, počivajo, kupujejo spominke, pre-nekateri pa zmoli še kako molitev v kapeli, ki je posvečena Marijinemu obiskanju. Sestop je bil nagel in spet odmor ob zimskem olimpijskem stadionu v Cortini d’Ampezzo, kjer je drsališče odprto vse leto in so si ga tudi naši izletniki mogli ogledati ter prisostvovati umetnemu drsanju. Že se je spuščal mrak, ko je avtobus skozi Cadore dosegel dolino reke Piave, še enkrat vstopil v Longarone, nato pa se usmeril k jezeru Santa Croce. Na zelo slikovitem mestu, odkoder se vidi vse jezero z južne strani, je bil zadnji postanek. Vožnja je zelo hitro minila, saj se je mnogo pelo: od zjutraj do noči skoro neprestano. Bil je to pravi koncert nabožnih in ljudskih pesmi. Res, vsi so bili z izletom zadovoljni in si želijo ob letu novih sličnih doživetj. - jk U Seja zveze slov. katol. prosvete bo v Katoliškem domu v Gorici v ponedeljek 12. septembra ob 20.30. Seja Zveze cerkvenih pevskih zborov - Gorica bo v ponedeljek 19. t. m. ob 20.30 v Katoliškem domu. Pevci iz Rupe in Peči v Škofji Loki »Lepil je blii, šaldu lepti...«, tako se pričenja Vipavska pesem, ki jo je napisal pesnik naših Brd pok. Ludvik Zorzut, posrečeno pa uglasbil Rado Simoniti. Razni zbori jo zadnje čase radi prepevajo. Tako jo je zadnjo nedeljo 4. septembra zapel na kulturnem večeru na trgu v Škofji Loki skupno z moškim zborom »Ivan Cankar« od Sv. Duha tudi moški zbor Rupa-Peč. Skupno z mešanim zborom od isto-tam so pevci in pevke izvedli izlet in gostovanje na Gorenjsko, ki je doseglo svoj višek prav v Škofji Loki. Prvi postanek je bil na Slapu pri Vipavi, kjer je zbor pel pri jutranji maši. Tako krajevni župnik prof. Kralj kot vaščani so bili tega nastopa prav veseli. Prek Ljubljane je pot peljala v Škofjo Loko, kjer so naše pevce sprejeli predstavniki občinske uprave ter kulturnih organizacij. V prijetnem vzdušju se je nato razvijal program: ogled škofjeloškega muzeja, kosilo v hotelu in obisk spomenika padlim v Dražgošah. Ta spomenik je bil postavljen pred dvema letoma in je delo več umetnikov. Lepa je bila vožnja po Selški dolini, kjer so hiše polne cvetja na oknih in na vrtovih okoli njih. Po Dražgošah so prišli na vrsto še Železniki, središče Selške doline, kjer je bila svoj čas doma železarska obrt Pobratenje med Doberdobom in Prvačino V nedeljo 4. septembra smo imeli v Doberdobu posebno vrsto slavja. Na programu je bil drugi del pobratenja med Doberdobom in Prvačino; prvi del so pred nedavnim izvedli v Prvačini. Ob tej priložnosti sta domači župan Andrej Jarc in predsednik krajevne skupnosti Franko Furlan odkrila tablo, ki na začetku vasi priča o tem dogodku. Godba na pihala je nato vse prisotne spremljala na prostor za šolo, kjer se je začel kulturni del programa. Na slavnostni seji so spregovorili dober-dobski župan Andrej Jarc, predsednik krajevne skupnosti Prvačine Franko Furlan in svetovalka Slovenske skupnosti Marija Ferletič. Sledil je nato nastop mešanega pevskega zbora »France Bevk« iz Prvačine, moškega zbora »Jezero« iz Doberdoba, mešanega zbora »Hrast« iz Doberdoba in moškega zbora »Kras« iz Dola-Poljan. Med posameznimi točkami so se vrstili pozdra- vi predstavnika borcev iz Prvačine Stanka Suliča, Karla Černiča iz Doberdoba in predstavnice SKD »Hrast« Franke Jarc. Popoldne so si številni udeleženci omenjenega slavja ogledali razstavo, v kateri je SKD »Hrast« prikazalo vse svoje pestro delovanje na različnih področjih. V prosvetni dvorani pa je razstavljalo društvo »Kraški krti« razne vrste kamenin in tiste vrste kač, ki so za kraški svet najbolj značilne. Pričakujemo, da nas bodo podobna srečanja pripeljala tudi do boljših medsebojnih odnosov, do premostitve kakršne koli razlike med nami, do iskanja skupnih poti, kakor je Franka Jarc lepo povedala v svojem pozdravnem nagovoru: »Vsako pobratenje, vsako prijateljsko srečanje med ljudmi je nekaj zelo važnega; bratstvo, to je svojstvena in velika beseda, pomeni iskren in dobrohoten pogled na vsakogar, ki živi z nami. Pomeni premostitev vsake razlike, vsake ovire, ki dan na dan rastejo med nami in nas odtujujejo. Naj bo to srečanje začetek najboljših odnosov med nami, naj bo to začetek iskanja skupnih poti, iskanja tega, kar nas druži, ne tega, kar nas loči. Iščimo v sebi človeka, prijatelja, ne sovražnika!« in za to potrebni plavži, katerih eden še vedno stoji in priča o svojski preteklosti kraja, ki je z orodjem oskrboval bližnjo in daljno okolico. Vrniti se je bilo treba v Škofjo Loko, kjer je bil za osmo uro zvečer napovedan na prostem na mestnem trgu kulturni večer. Začel ga je domači pevski zbor »Ivan Cankar« pod vodstvom prof. Demšarja. Sledil mu je mešani zbor Rupa-Peč, ki ga vodii Z. Klanjšček in zapel tri pesmi. Pod vodstvom istega dirigenta je nato nastopil še moški zbor Rupa-Peč, nakar sta za zaključek oba moška zbora skupno zapela »Oj Triglav moj dom« in že omenjeno Vipavsko pesem. Sproščen in navdušen aplavz številnega občinstva je izpričal, da je bil cilj gostovanja: zbližanje med brati tostran in onstran meje v polni meri dosežen. - ik «f Klic Mii f« Napetost na Koroškem M V neposredni okolici Pliberka na Koroškem sta v nedeljo 4. septembra zvečer eksplodirali dve bombi ter poškodovali dva drogova električne napetosti, enega z visoko in enega z navadno napetostjo. To jt bil po letu 1972 že dvanajsti bombni napad na Južnem Koroškem. Avstrijske oblasti so tudi to pot razpisale denarno nagrado 50.000 šilingov (2.500.000 lir) za tistega, ki bi pokazal na atentatorje. Medtem pa so zavedni slovenski mladinci v Pliberku postavili nov krajevni dvojezični napis na poslopje Kmečko-gospodarske zadruge, torej na mesto, kjer je stala prejšnja tabla, ki jo je avstrijska policija s silo odstranila na ukaz koroške deželne vlade. Ravnanje policije je bilo gotovo protizakonito, saj je napis stal na zasebnem zemljišču in bi morala policija predhodno lastnika zemljišča o nameravani odstranitvi obvestiti. > Šolski uspehi <1 V 4. gimnaziji slovenskega klasičnega liceja v Gorici so uspešno opravili popravne izpite Igor Košuta, Irena Perklič in Jožica Zniderčič, v drugem liceju pa Ana Marija Ferletič ter Irena Prinčič. V prvem liceju sta bila zavrnjena dva dijaka. Zadnji »Zaliv« prinaša pod tem naslovom zanimiv dopis tržaškega izobraženca slovenskih staršev, ki je odrasel v italijanskem kulturnem okolju. Dopis velja pisateljema Alojzu Rebuli in Borisu Pahorju. Z njima se je pisec seznanil na srečanju zastopnikov narodnih manjšin v Italiji, ki je bilo v začetku letošnjega julija v Gorici. »Sem italofonski Tržačan s povsem slovenskimi koreninami,« pravi. »Isto velja danes glede vrnitve k slovenskemu jeziku, ki si je želim z vsemi svojimi močmi... Vrniti se k jeziku, kakršen je slovenščina, pomeni zame tudi vrniti se k sakralni govorici, ki ohranja nenadomestljive vrednote tradicije...« Njegovo ime v tukajšnjem italijanskem kulturnem svetu ni ravno neznano. Aure-lio Ciacchi (Cijak), sodelavec več revij, pisec knjižnih objav kot »Solitudine di Bro-senbach« (Trst 1956), »Altopiano« (Trst 1967), »Flauto antico« (1966) in veliko prevajanih del. Uredništvo »Zaliva« ga predstavi kot prvi primer, da neki italijanski kulturnik prisluhne svojemu neromanske-mu izvoru. Zdi se pa, da so taki primeri bolj pogosti, le da jih slovenska stran doslej ni znala zaznati. V zadnji številki »Zaliva« naj med novimi objavami omenimo še uvodnik »Naša šola na razpotju«, odličen prikaz »Dva velika slovenska socialista«, izpod peresa B. Pahorja, namreč Albin Prepeluh in Janez Evangelist Krek — od 40-letnici Prepelu-hove in 60-letnici Krekove smrti. Slavko Tuta začenja spominsko črtico »Pozabljena žrtev« o dogajanju v internaciji na Li-parih. B. Gombač poroča o slovenski skupini med prvomajsko manifestacijo v Trstu. Posebno pozornost zasluži nadalje predstavitev angleške knjige o Londonskem sporazumu leta 1954; uredil jo je uslužbenec ameriškega zunanjega ministrstva John C. Campbell; v njej odkriva diplomatska zakulisja takratnih pogajanj o Trstu, ko je šlo pravzaprav za barantanje. Zadnjo številko »Zaliva« sklepajo kratke, toda kritične predstavitve novih knjig in B. Pahorja odlična črtica »Un chien blesse«. Tudi ta številka je živahna in uspešno pobija miselne kalupe, v katere hoče slovenske ljudi ujeti na eni strani nacionalna propaganda naših sosedov, na drugi pa tako imenovana napredna ideologija, s katero se skušajo prikrivati razredni interesi. - p. n. OBVESTILA Kvatrnica na Mirenskem Gradu V nedeljo 18. septembra bo na Mirenskem Gradu praznovanje kvatmice. Na predvečer ob 20.30 sv. maša s pridigo in procesija z lučkami. V nedeljo bodo sv. maše ob 6., 8., 10. in 11. uri (slovesna). Popoldne ob 5. uri sv. maša z ljudskim petjem. Priložnost za sv. spoved. Ure so po italijanskem času. Kvatma nabirka za Alojzijevišče. Kot je bilo že najavljeno bo tudi to kvatrno nedeljo 18. septembra nabirka za Alojzijevišče. Dušne pastirje prosimo, naj nabirko oznanijo in priporočijo. Dela za novi zavod lepo napredujejo in upamo, da se bomo kmalu vanj preselili. Duhovna obnova za Marijine družbenice, žene in starejša dekleta bo v nedeljo 11. septembra v Zavodu sv. Družine. Začetek ob 9. uri, zaključek pa ob 18. uri s sveto mašo. Tiste, ki želijo, bodo imele na voljo poseben avtobus, ki bo ob 8.30 peljal po korzu, čez Travnik, po ul. Carducci do trga Catterini in do Zavoda v don Boscovi ulici. Zvečer ob 19.30 bo avtobus vozil v obratni smeri. Prav je, da si žene in matere vsaj eno nedeljo v letu vzamejo prosto v skrbi za svojo dušo in v molitvi za svojo družino. Duhovno srečanje za skavtsko družino bo letos po naslednjem redu: v torek 13. sept. za volčiče in veverice; v sredo 14. sept. za skavte in skavtinje; v petek 16. sept. posebno srečanje-romanje za roverje in popotnice, za večje skavte in skavtinje. Srečanje za volčiče, veverice, skavte in skavtinje bo v Zavodu sv. Družine ob 9. uri zjutraj. Skupnega romanja na Barbano 15. septembra se lahko udeležijo tudi tisti Tržačani, ki nimajo dragega skupnega prevoza. Ti romarji naj se takoj prijavijo v knjigarni Fortunato, kjer dobijo listek za avtobus in ladjo do Barbane. Odhod s trga Oberdan ob osmih. Ta skupina bo popoldne obiskala tudi novo cerkev fatimske Matere božje v Cervignanu. Tržaški verniki, ki nimajo skupnega vozila za romanje na Barbano, se lahko po-služijo rednih avtobusnih prog Trst-Gra-dež. V času od 7.30 do 9. ure so na voljo trije rodni avtobusi. Na Katinari v kapelici Kraljice miru bo v nedeljo 11. sept. ob 10. uri sv. maša. Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša. Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 11. do 17. septembra 1977 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 10.30 Orkester. 11.05 Mladinski oder: »Čudežna cvetka«. 11.35 Nabožna glasba. 13.000 Na morje... 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Operetna in lahka glasba. 15.00 Nedeljsko popoldne. Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.10 Mladina. 16.05 Deželni orkestri. 18.05 Srečanja. 18.20 Slovenski zbori. Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 13.10 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Slovenski glasbeni mojstri. 18.05 Klasiki moderne demokracije. 18.20 Zborovska glasba. Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Liki iz naše preteklosti. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.10 Mladina. 14.20 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solisti. 18.05 »Intervju«, radijska igra. Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.10 Mladina. 14.20 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Obrazi slov. povojnega pripovedništva. 18.15 Primorska poje 77. Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.10 Mladina. 14.20 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Pevsko tekmovanje »Se-ghizzi« v Gorici. 18.30 Domači zvoki. Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 1410 Tekmujte s Petrom. 17.05 Iz Beethovnovih del. 18.05 »K’d’r’ se jemamo rade«, enodejanka. 18.45 Vera in naš čas. N. N. iz Brd: za sklad Katol. glasa, za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče po 2.000 lir, za misijone 3.000 in za »Našo pot« 1.000 lir. Šport IX. športni teden v Števerjanu V organizaciji SZ »Brda« se je v nedeljo 4. septembra začel IX. športni teden, ki st- bo zaključil v nedeljo 11. septembra. Na sporedu je že bila tekma v nogometu med moštvi Britofa in Dolenjega konca, v šahu, dami, namiznem tenisu in v streljanju z zračno puško. V soboto 10. septembra ob 16. uri bo lahka atletika, ob 20.30 pa štafeta. V nedeljo 11. t. m. bo ob 11. uri v Formentinijcvem parku nogomet za mlajše. DAROVI Naši romarji v Fatimo so prispevali v sklad Katol. glasa 300.000 lir. Za Alojzijevišče: Štekar, N. Y., 5.000; N. N. 5.000; M. Goričan 10.000 lir. Za kapelo bi. p. Leopolda pri Domju: duhovnik Franc Malalan, Vejna, 25.000; N. N., Trst, 10.000; hčerke Guštin, Trst, ob 50. obletnici smrti mame Antonije 20.000; Antonija Bolčič, Trst, 5.000; nabirka na romanju v Francijo, 1. avtobus, 40.000; družina iz Domja 5.000; duhovnik iz Trsta 10.000; L. L. in Marija, Trst, 50.000; N. N., Trst, 5.000; družina Sacchi, Rovigo, 10.000; N. N., Mavhinje, 50.000; ekumenski romar v zahvalo 10.000; Marija in Marko Udovič, Trst, ob obletnici poroke 50.000; Vera Turk, Trst, ob obletnici mamine smrti 10.000; N. N., Trst, 50.000; N. N., Trst, 120.000; N. N., Trst, 400.000; N. N., Trst, 20.000; N. N., Trst, 5.000; N. N„ Trst, 5.000 lir. Za lačne po svetu: N. N., Rupa, 5.000; N. N. iz Brd 3.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! Zahvala Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu in Gorici se vsem udeležencem ekumenskega potovanja toplo zahvaljuje ter se opravičuje za morebitne pomanjkljivosti. ACM v Trstu se še posebej iskreno zahvaljuje vsem dobrotnikom za kapelo bi. p. Leopolda Mandiča pri Domju. Sekciji Slovenske skupnosti Opčine in Repentabor se zahvaljujeta moškemu zboru Tabor in cerkvenemu zboru z Opčin, ansambloma Taims in Galebi, amaterski plesni skupini BO BO iz Kopra, skupini fantov in deklet iz Zgonika za požrtvovalno pomoč v kioskih, govorniku dr. Dragu Štoki, vodstvu Finžgarjevega doma in Ma-rijanišča ter vsem, ki so kljub nenaklonjenemu vremenu s svojo udeležbo in prispevki pripomogli k uspehu Našega praznika na nedeljo sv. Jerneja. Naprodaj je petsobna vila z velikim vrtom za 55 milijonov lir. Informacije, tel. 24-94, Lupi, Cor-so Italia 56, Gorica. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA. Odgovorni urednik: ms gr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo (HIIIIIMIIIIIIIIIIIMIIHIMIIIIIIMIlHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIMIIIIIIIinillllllllllllMIlUimilHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIHIIIIIIIIIIllMUlllllltlllllllllllllllllllllllllillllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIHIIH^ Množično se udeležimo 15. septembra romanja na Barbano. Ob 11. uri koncelebrirana maša, ob 15. pete litanije.