$ ...	At>.
S(j
Letopis
MATICE SLOVENSKE
za
Uredil
dr. E. H. Gosta,
predsednik Matice Slovenske.
S 27 podobami.
Založila in na svitlo dala
MATICA SLOVENSKA.
1872.
Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.
a, Ч
w
»

n
Tj /ЏП
L. itv^k
Poročilo t imel
Matice slovenske
v Ljubljani
za leto
Sestavil
Да1®а &€>s®f»
odbornik in tajnik Matice slovenske.
Letopis 1871.
1
ш
Životopisne črtice
odličnih nclov Matice slovenske.
Priobčuje Anton Lesar.
1.
Matija Debeljak ?
gimnazijski profesor, mecen Matice slovenske.
(rojen 15. februarija 1807. 1., umrl 18. oktobra 1867. 1.)
Komu neznana je resnica, da so slavni možje in veliki dobrotniki le redko nasejani med narodi?
Slavne možake jaz tukaj imenujem vse, ki svojemu narodu, kakor si že bodi, kažejo in gladijo pot do prave, vzvišene in blagodejne omike.
Podobni so ti možje prijaznim zvezdicam, ki narodu razsvit-ljajo noč dušne temote, mili luni, nočni kraljici, ki nateza na-se, mogočnemu solncu, ki ga greje in vzbuja na delavnost.
Oni so pa tudi podobni marljivim bučelicam, ki mu sladko hrano, duševno ali materijalno, nabirajo za dan strada in glada.
Slavni možje so narodu vzor, po kterem hrepeneč naj posnema njihovo djanje; oni so največi dobrotniki vsakemu narodu.
Narod, ki ne pozna, ne časti in v spominu ne hrani svojih slavnih mož in dobrotnikov, ni jih vreden.
Da-si tudi je omenjena načela za neovrgljivo resnico sprejelo vse človeštvo, vendar se prerado zgodi, da se slavni možje po vrednosti cenijo še le po smrti, saj tudi po solncu, čegar vrednost nam nikdar ni neznana, prav hrepenevamo še le tedaj, kedar so nam je že dolgo zakrivali črni oblaki. Od tod menda obča prikazen, da se slavnim možem še le po njihovi smrti stavijo spominki kakoršni koli, bodi-si kameneni, bodi-si slovstveni. Ta prikazen se pa da razlagati tudi od tod, da so vrstnikom najlepši spominik njihova
1 *
buđilna in vzorna dela, ki jih gledajo, rekel bi, z lastnimi dušnimi ali telesnimi očmi, toraj jim ni treba družili spominkov. Vse drugače je pa za potomce, ki niso bili priče njihovega zanimivega djanja. Za-nje je mikavna vsaka še tako mala črtica iz njihovega življenja.
Med možmi', ki so si pridobili pravico, da njihov spomin nikdar ne zgine izmed slovenskega naroda, sveti se Matija Debeljak in to po vzorni ljubezni do svoje ože in širje domovine, Slovenije in Avstrije, do svojega slovenskega naroda in njegovih bratov Jugoslovanov.
Njegovo ime je po njegovih velikodušnih darovih sicer že z zlatimi črkami zapisano v knjigah slovenskih in jugoslovenskih izobraževalnih zavodov; malo, da ne rečem nič, so pa znane okoliščine njegovega življenja. Da se kolikor mogoče zvedo in žive ohranijo potomcem, grč v prvi vrsti dolžnost slovenski Matici, kteri je zapustil petinko svojega nemalega, z marljivostjo in varčnostjo pridobljenega premoženja. Te dolžnosti in neprecenljive koristi životopisov si svest je njen odbor koj po Debeljakovi smrti sklenil, naj se sestavi in v Matičinem „Letopisu" objavi njegov životopis ter mu pridene njegova podoba, ako je kje dobiti.
Prvi poziv, naj bi oni, ki jim je bil znan M.Debeljak, Matici priobčili črtic iz njegovega življenja, donesel je malo sadu.
Ker se po tej poti ni bilo nadjati, da pridemo do životopisa njegovega, zato je Matičin odbor po nasvetu dr. E. Razlaga v XXI. svoji skupščini 81. maja 1871. 1. pisatelju teh vrstic dal nalog nabirati črtice, jih potem strniti ter tako sestaviti njegov življenjepis. Ker sta mu pri nabiranji omenjenih črtic pomoč obljubila dr. E. H. Costa in dr. Jer. Zupanec, zato je radostno sprejel častni ta posel.
Vspeh tega pozvedovanja je bil ta-le:
Pred vsem naj povem, da se mi ni hotelo posrečiti, da bi bil zvedel za Debeljakovo podobo, nobeden njegovih prijateljev in znancev, med ktere štejem tudi sam sebe, se ne y6 spomniti, da bi bil kedaj videl njegovo sliko; ne bodem se toraj motil, ako rečem, da je ni na svetu. Ta misel se tudi vjema z značajem ranjcega Debeljaka, ki je najrajše nepoznan in sam za-se živel in na tihem podpiral vse blage namene in slovenske zavode.
Ker se iz podatkov, ki sem jih prejel, ne dado do pičice razjasniti in določiti vse okoliščine njegovega življenja, zato sem tega mnenja, da najbolj vstrežem prijateljem životopisov, ako jim od be-
sede do besede navedem, kar sem izvedel ali sam ali od njegovih znancev, izmed kterih imenujem:
a)	Primoža Remec-a, škofjeloškega mestnega župnika;
b)	Janeza Debeljaka, župnika v Preddvoru, bratovega sina ranj-
cega Matija Debeljaka;
c)	gospodičino Kristino Lavrinovo, pri ktere starših je bil M.
Debeljak domač učitelj njenih bratov.
Dalje hočem priobčiti pismo, ktero je M. Debeljak dan pred svojo smrtjo v laškem jeziku*) pisal svojemu prijatelju in nekdanjemu učitelju Janezu Veladini-ju.
Konečno pa še pridenem M. Debeljakovo oporoko ter priobčim
glavne črtice iz obravnave o njej in njegova dela na slovstvenem polji.
*
* *
Na desnem bregu Poljanšice, pičle pol ure od Poljan v škofjeloškem sodnijskem okraji na gorenjem Kranjskem stojf vas Visoko, ki šteje samo 4 posestnike in hiše, in še te so jako oddaljene druga od druge.
V tej vasci in sicer v hiši številka 2, ki se jej po domače reče „pri Krnišniku", rodil se je 15. februarija 1770. leta Matija Debeljak, kterega je nemila smrt prezgodaj pokosila ne le njegovim sorodnikom, ampak tudi domovini njegovi — Sloveniji.
Tukaj vvedem, kar mi je o njem iz župnih knjig in ustnih poročil njegove sestre Katre objavil g. Primož Remec, škofjeloški župnik:
„Starši so mu bili: Ignacij Debeljak in Helena (Lenka) Kos.
Imeli so sedmero otrok, 4 sinove in tri hčere. Ti so po starosti vvrščeni:
1.	France, rojen 30. oktobra 1785. 1. Po dovršenih gimnazijskih in modroslovskih šolah v Ljubljani obrnil se je 1811. 1. k učiteljstvu; 1819. 1. je iz Gorice, kjer je bil začasnigramatikalni učitelj, dobil službo pravega gimnazijskega profesorja v Kopru, kjer je 1828. 1. umrl in zapustil dve hčeri in vdovo, ki se je pa zopet omožila.
2.	Marija (Mica), omožena na Hmelincu, mlada umrla brez otrok.
3.	Uršula (Urša), rojena 1781. leta, omožena na Logu v loški fari, umrla. Njena vnukinja ima brata marketskega škofa v
*) Tako ravnajo vrli Slovenci. Oni spoštujejo vsak narod, med kterim žive, ter se uče njegovega jezika.
severni Ameriki, gosp. Ignacija Mraka, za moža na Logu hišna številka 10.
4.	Anton (Tone), 25 let star, neoženjen umrl.
5.	Katarina (Katra), rojena 1797. 1., omožena pri sv. Vol-benku (Wolfgang), vdova, še živi pri cerkovniku sv. Volbenka.
6.	Ignacij (Nace), rojen 28. julija 1802. 1., posestnik na očetovem domu na Visokem, umrl 30. septembra 1848. 1.
7.	Matija, rojen 15. februarija 1807. 1.; krstil ga je kaplan g. Jož. Lavrenčič.
Matija je bil doma trd za uk, še navadnih molitvic mu niso mogli vbiti v glavo. Bil je pa priden pastir, na paši je ljubil samoto, po domaČe bi rekli, pust je bil. Brat France, kteri mu je pozneje skrbel za hrano, je svetoval, Matijo dati v šolo, in tako je že več ko enajst let star došel v Ljubljano. Kot dijak se je ves predrugačil ter se pridno učil. — Učil je pri nekem Lahu deco in z njim je po dovršenih šolah iz Ljubljane odrinil na Italijansko. Z mladega je bil jako varčen ter je vedel privarovani denar sukati tako, da mu je donašal dobre obresti.
Toliko sem zvedel pri njegovi sestri Katri; več ona tudi ne ve. Gosp. župnik v Preddvoru, stričnik ranjcega Matije, morebiti še kaj več ve in bolj gotovega."
Tu se mi zdi pravo mesto, da povem, kar sem o Debeljakovem šolanji našel v zapisnikih ljubljanske gimnazije.
Zapisnik 1822. leta ga navaja v I. gimnazijskem razredu z izvrstnim vspehom, bil je med 7 izvrstniki šesti; — leta 1823. je brati v II. gimn. razredu le z dobrim vspehom; — 1. 1824. ga ni bilo na ljubljanski gimnaziji; — a zapisnik 1825. 1. hrani opombo: „Prišel iz Kopra (menda kjer je njegov brat France bil gimnazijalni učitelj) z odličnimi redi v vseh predmetih"; — leta 1825. je z izvrstnim vspehom dovršil IV. in 1. 1826. V. gimnaz. razred. — Od tega razreda dalje ni najti njegovega imena niti v gimnazijskih niti v licejskih zapiskih.
Izpovedi njegove sestre Katre, ki smo jih ravnokar brali, in naznanila njegovega stričnika, ki je kmalu navedem, nam dade povod misliti, da je omenjene tri šole dovršil ali v Benetkah, na kar meri njegovo laško pismo pisano Veladiniju, pozneje navedeno, ali v Milanu. Nekdo mi je sicer pripovedoval, da ga je prva pot iz Ljubljane peljala na Dunaj, kjer je bil učitelj v nekem osobnem šolskem zavodu. (?)
Poslušajmo, kaj nam o Debeljaku ve povedati njegov stričnik, preddvorski župnik, Janez Debeljak:
„Rad bom tudi jaz, njegov stričnik, svojo hvaležnost do njega vedno skazoval zarad mnogo meni skazanih dobrot. Srčno me veseli, da ga tudi domovina visoko časti, prišteva v vrsto svojih naj-večih dobrotnikov ter želi njegovo ime oteti pozabljivosti iz tega namena, da ga v hvaležnem spominu ohranijo in v ljubezni do drage nam domovine posnemajo tudi prihodnji rodovi. V znamenje svoje hvaležnosti in ljubezni do ranjcega strica bi mu tudi jaz rad majhen spominek postavil s tem, da Slovencem priobčim nekoliko znanih mi črtic iz njegovega življenja, nadjajoč se, da se najdejo še drugi častilci njegovi, kteri mojim vrsticam dostavijo, kar meni vedeti ni moč. Na ta način morda pridemo do njegovega životopisa.
Izmed 4 bratov in 3 sester bil je Matija najmlajši in kakor tak odločen, da kedaj prevzame očetovo posestvo, obstoječe iz precej velicega zemljišča in mlina. Njegov najstarejši brat France je bil profesor na ljubljanski gimnaziji, na zadnje pa v Kopru, kjer je umrl 1828. leta. Ker je pri svojem bratu Matiji zapazil lepe duševne zmožnosti in tudi veselje do šole, pregovoril je očeta, da so že 14 let starega Matijo, ki je bil že prav dober ovčar, poslali v šolo, kjer je prav dobro napredoval. — Kot petošolec je dobil ponudbo , ali ne bi hotel iti v Benetke za domačega učitelja (s kom, jaz ne vem povedati, vedela pa bode morda gospodičina Lavrinova, ktere mati mu je bila velika dobrotnica). Ondi je privatno nadaljeval šole, dokler ni napravil izpita za profesuro. — Služil je najprej, ako prav vem, v nekem mestu (v kterem? ne vem) na „Lago di Como", potem dvakrat v Benetkah, najdalje pa v Milanu, kjer je 1848. leta bil prvikrat pregnan po Lahonih. in je čez Švicarsko bežal in tudi srečno pribežal v Beč, od koder mi je (dijaku 4. gim-nazijalnega razreda) pisal v Ljubljano. Po zadušeni vstaji na Laškem podal se je nazaj v Milan, kjer je ostal do 1859. leta. — Po nesrečnem izidu laške vojske istega leta dal je za vselej slovo Lombardiji, v kteri je preživel najlepša leta svojega življenja, s pridnostjo in varčnostjo si pridobil lepo premoženje, pa tudi zavoljo zagrizenega sovraštva Italijanov zoper Nemce (Avstrijance) prestal mnogo strahu in nevarnosti. — Bil je potem še nekoliko časa gimnazijski profesor v Vidmu, dokler mu ni bilo dovoljeno podati se v pokoj. Vsega skupaj bil je profesor blizo 36 let, kakor mi je sam pravil. —
Kar je pri njem posebne hvale in posneme vredno, je ravno ljubezen do domovine in maternega jezika. Ta ljubezen mu ni ugasnila ni za trenutek, da-si tudi je moral dolgo živeti daleč od domovine. Mlad deček sem sicer še bil;, ko je bil enkrat o velikih šolskih počitnicah prišel obiskat svoje matere, toda dobro se še spominjam, s kako marljivostjo je bral slovenske pesnike, Vodnika, Prešerna in druge. V poslednjih letih pa koliko je denarja potrošil za slovenske knjige! Skoro je ni knjige, v novič natisnjene, da si je ni omislil. Zarad mnogoletnega bivanja na Italijanskem ni imel velike spretnosti niti v govorjenji niti v pisanji slovenskem *), vendar je ves gorel za svoj materni jezik, zato me je tudi prosil, naj bi mu vselej le slovenski dopisaval, češ, da se sam bolj in bolj izuri v njem. Blagega njegovega srca mi skoro ni treba popisovati, kajti ves narod slovenski, še več, vsi Jugoslovani, ga v tem oziru poznajo po lepi oporoki, vsled ktere jim je zapustil vse svoje ne malo premoženje. — Pa že tudi v življenji mu je bila skrb za omiko slovenskega naroda. Vpisal se je bil že zgodaj k družbi sv. Mohora za dosmrtnega, v Matico slovensko koj v začetku njene osnove za ustanovnega uda z zdatnim doneskom 240 gold., bogato je podpiral mene in tudi druge mladenče, ki niso bili celo v nobeni krvni zvezi ž njim. Lahko bi o tem govoril g. France Levstik, pa tudi še kdo drugi.
Nikakor tudi ne smem zamolčati njegove blage ljubezni do matere, ktere je skoro vsako leto obiskat prišel. Ako je na rojstni kraj prišedši zvedel, da mati niso zadosti postrežem, bil je užaljen do solz in pri odhodu jih je vselej srčno priporočal svojemu bratu Ignaciju, mojemu očetu.
Tudi svojih sorodovincev v oporoki ni pozabil, kajti vložil je dijaško ustanovo s 300 gold. letnega vžitka za sorodnike, in ko teh ne bi bilo nikogar v šolah, za učence Poljanske župnije.
Lahko bi še kaj povedal v njegovo čast in slavo, ako bi treba bilo; menim pa, da že iz tega kratkega popisa se razvidi, kako blag človek je bil ranjki Matija, in kako prav imajo možje, vneti za blagor svojega naroda, da pozabljenosti otmejo ime moža, ki je djansko ljubil svoj narod.
Naj njegov spomin blaži srca njegovih rojakov ter jih spodbuja k enakemu djanju!"
*) Od kod neki? Saj sc je šolal v tistem času, ko se v šolah ni smela spregovoriti slovenska beseda.
O službovanji nam najnatančniše podatke podaja gospodičina Kristina Lavrinova. Njena pismena izpoved se glasi tako-le:
„Profesor Matija Debeljak je okoli 1830. leta za domačega učitelja sinov (iz prvega zakona) mojega ranjega očeta, tedanjega pozivnega svetovalca, poznejšega dvornega svetovalca in predsednika kriminalne sodnije, Jožefa Lavrina, prišel v Milan ter je ob enem nadaljevaje svoje študije, več let učitelj ostal v naši družini.
Dovršivši svoje učenje je prvo službo v Sondrio dobil za učitelja nemškega jezika in literature.
Po nekoliko letih je bil s povikšano plačo prestavljen v Como; od tod je čez nekaj let dobil profesuro nemškega jezika in literature na liceji v Benetkah, kjer je ostal blizo 3 leta; iz Benetek mu je bila ista profesura podeljena na Milanski liceji, kjer je ostal do 1848. leta. Vstaja tega leta in vojska s Piemontom ga je pregnala iz Milana, kamor se je po srečno dovršeni vojski zopet povrnil jeseni istega leta. V Milanu je ostal do vojske 1859. leta, od koder je bil v isti službi začasno prestavljen v Benetke, in ko se služba istih predmetov sprazni v Vidmu, prosi za-njo ter jo dobi. V Vidmu je ostal do 1866. leta. Zarad bolehnosti je prosil in dobil odpust ter potem živel v Gorici, Ljubljani, Kranji, zopet v Ljubljani, iz ktere se je pod milejše podnebje oktobra meseca 1867.1. podal v Trst, kjer ga kmalu po prihodu pograbi smrt 18. oktobra 1867. leta."
Da bi saj službovanje izvedeli natanko, pozvedoval je dr. E. H. Costa naDunaji pri ministerstvu za uk. Gosp. sekcijski predstojnik Fidler je bil jako postrežljiv ter je dal iskati v arhivu.— Našli so a ne našega Matijo Debeljaka, ampak Franceta (njegovega brata) ki je bil že 1811. leta med učiteljstvom in 1819. leta iž Gorice kot začasni učitelj za trdno prestavljen v Koper, kjer je 1828 1. umrl in zapustil hčer, kteri je bil iz državne blagajnice podeljen milostni dar. Da, omenjeni dvorni svetovalec je bil še tako prijazen, da je o tej stvari pisal c. k. namestniji v Trst, kjer je umrl Debeljak.
Iz Trsta je odgovoril g. namestnijski svetovalec Jettmar, da ondašnji benečanski arhiv o Debeljaku ne hrani, nego nakaz, da se mu sklicevaje se na ukaz c. k. naučnega ministerstva od 6. jul. 1859. 1. št. 10099 odšle v Trstu namesto v Ljubljani plačuje po-čitnina 1260 goldinarjev.
Tudi c. k. deželne vlade arhiv v Ljubljani o Debeljaku hrani samo dva spisa, s kterima se mu nakaže popotnina iz Vidma in
ravno kar omenjena počitnina, ki se mu je kakor drugim za čas v počitek djanih benečanskih profesorjev do smrti plačevala v znesku plače djanskega službovanja,
Bilo je misliti, da Videmski gimnazijski arhiv ve Debeljakovo službovanje; pisalo se je tje, a ondašnje ravnateljstvo še toliko ni bilo vljudno, da bi bilo kaj odgovorilo. Ker se neposrednje ni dalo nič izvedeti, prosil sem g. Andreja Marušiča, gimnaz. profesorja v Gorici, da bi on skušal zvedeti, kar meni ni bilo mogoče.
Gosp. Marušič mi pa 16. avg. 1871. 1. odpiše:
„O Debeljakovi zadevi sem se obrnil do g. Petra Podrieke v slov. Št. Petru nad Čividadom (Starim mestom), kteri, vem, da občuje z Vidmom; jaz sam v Vidmu nimam znancev (kateheti so odpravljeni). Kakor kaj izvem, bodem nemudoma pisal.
Tu bode na svojem mestu poslednje Debeljakovo pismo, pisano dan pred smrtjo.
Glasi se tako-le:
Ali' Illmo.Sig. Cavaliere Giovani Veladini, Ingegnere, Direttore pensionato della gici I. R. Scuola Beale e Scuola di Nautica a Venetia ecc. ecc.
Illustre Sigr. Cavaliere, amatissimo mio maestro !
Le mie forze, com' e manifeste, vanno di giorno in giorno scemando, ed io prevedo nori piu lontano il tempo, in cui non avro piii libero l' uso dei sensi. In mezzo a queste critiche circostanze non saprei affidare a mani piti integre, piu sante gl' interes si miei, che pregando Lei, degnissimo Sigr. Cavaliere, a voler assumere V amministrazione del poco mio peculio, della mia C a s s a a mano. Essa contiene in effettivo, quanto potra occorrere pel mio manteni-mento fino alla probabile epoca della mia morte. Ella si compiaccia di amministrare per me questo danaro, e se, coperte tutte le spese, comprese guelle dei funerali, come pure quelle di qualche S. Messa espiatoria, avanza tuttavia gualche resto piti o meno considerevole. La prego di versare tale importo nella Cassa di queW Autoritet giudiziaria che si fara incaricata della ventilazione deli' asse ere-ditario. E qui aggiungo esplicitamente, ch' Ella non deve rendere conto della sua amministrazione a cM che sia, ne alle Autorita Giudiziarie, ne a me stesso, se a Dio nella sua omnipotenza piacesse di ridonarmi la sanita. Accondiscendo con quella vera operosa eri-stianitcl, che tanto distingue il nobile di Lei animo, ottimo Signore,
alla preghiera deli' infelice suo discepolo che giustamente si considera in punto di morte, ed il guale abbondenerčt guesto mondo con (/uei sentimenti di prof onda venerazione e della piti sentita gratitudine che ha sempre professato a Lei, Egregio Sig. Cavaliere.
Trieste il 17. ottobre 1867.
Mattia Debellak m. p.
Professore ginnasiale in disfonibilita.
Da Debeljak omenjenega Veladinija imenuje „mio maestro" in sam sebe „infelice suo discepolo", napeljalo mi je misel, da imenovani gospod ve razjasniti nam to razmero. Pisal sem mu toraj ter ga prosil povedati mi, kar v tem obziru in sploh ve o Debeljaku.
Namesto od Janeza Veladinija prejel sem odgovor od njegove sestre Josipine. Zakaj, to pove naslednji list:
„Dird, con tutta ragione ch' io tardai a riscontrare la Sua lettera, diretta al mio povero fratello. Essendo scritta in tedesco dovetti farla tradure. П mio caro fratello ch' "e morto fino del giorno 18. Maržo 1870. Cosi vedra ch' io non posso corrispondere a cio ch' egli dessidera. So benissimo che il Debellak, prima di tutto fu scolaro di mio fratello, terminati i suoi studj fu nominato Professore di lingua e letteratura tedesca, non posso dire se prima a Como e poi Udine e Venezia, o pure primo TJ dine. Quando venne traslocato da Venezia a Milano, allora cerco d' essere messo nel medesimo stabilimento dove vi era il mio fratello, e da quell' epoca si formo una relazione veramente famigliare, che continuo fino che il Signore lo chiamo a se in eta di circa 65 anni il giorno 18 ottobre 1867.
Mi protesto colla piu sentita stima presentando Li i mieiOsequi mi dichiaro	di Lei
Trieste 14. agosto 1871.
Umilissima ed Ubbedientissima Serva Giuseppina Veladini.
Oporoka.
Opomba. Našli ste te dve nemški pisani oporoki; ena od 26. decembra 1866. 1. z dostavkom od 15. junija 1867. leta, ki jo je pisal in podpisal sam; — ena pa brez kraja, dne, meseca, leta in podpisa, pisal jo je po narekovanji oporočevalčevi gosp. prof. Jesenko, in sicer zadnje dni pred smrtjo Debeljakovo, zato je menda ni utegnil podpisati. Pooblaščenca sta pa ravnala po poslednji, če tudi ni postavna, in to s prepričanjem, da je ta res prava njegova zadnja volja bila.
„Moja poslednja volja je, da se po moji smrti vse moje ostalo premoženje obrne tako-le:
Pred vsem naj se ustanovi ustanova za učence (dijake) z letnimi tristo (v prvi oporoki je stalo štiristo in nad to besedo je bil popravek dvesto, pisan s svinčnikom) goldinarji avstr. veljave. Prvo pravico do te ustanove, ki se sme vživati na vseh gimnazijah Kranjskih, imajo moji sorodovinci in sicer od prvega gimnazijskega razreda začenši do dovršenih študij in to tudi oddelčnih študij. Le kedar ni nobenega sorodovinca med prosilci, sme se pri oddajanji te ustanove ozir jemati tudi na druge v župniji Poljanski (v sedanjem obsegu) na Gorenskem rojene, ubožne, dobro nravne in marljive učence. Vživanje te ustanove nesorodnih učencev je omejeno na toliko rasa, dokler izmed rodovine oporočevalčeve ni učenca, ki ima pravico do nje. Oporočevalec želi, da pravico, oddajati to ustanovo, izvršuje svetovalstvo (odbor) ljubljanskega mesta. Istino, ki se ima obrniti za omenjeno ustanovo, naj srenja ljubljanskega mesta sprejame za 5V2% posojilo, za oskrbovanje naj si pridrži % % in izplačuje po 5 % od zgoraj imenovane istine. Te obresti v sedanjem času nizke, bodo, tako se nadjam, za srenjsko ljubljansko svetovalstvo zadostni vzrok, da sprejame ta oskrbovanje. Ako pa ne bi hotelo sprejeti ta opravek, naj mu obravnalna gosposka stavi še ugodnejše pogoje, toda ne s tem, da bi se znižal letni ustanovni donesek, ampak s tem, da se iz zapuščine pomnoži istina.
Ako bi za svoje smrti imel posla, naj ta iz moje zapuščine dobi znesek, enak onemu, ki ga je za plačilo že prejel za ves čas svojega nepretrganega službovanja pri meni. To hočem razjasniti z naslednjim izgledom: Posel, ki me je stregel v moji smrtni bolezni, bil je že 3 leta brez pretrge pri meni v službi ter je imel 60 gold. na leto, toraj za tri leta 180 gold. V tem primerljeji naj
Se po moji smrti poslu plača 180 gold. (Te odločbe nima poslednja oporoka).
Mojo zlato uro z zlato verižico dobodi v spomin moj stričnik Pavel Debeljak, sedaj posestnik na Visokem v župi Poljanski, okraja Loškega na Gorenskem. (V prvi oporoki se to določilo glasi tako-Ie: „Mojo zlato uro dobodi v spomin moj stričnik Janez, mojega umrlega brata Ignacija sin, ki je sedaj župni kaplan v Šent Vidu pri Zatičini na Dolenskem. — Pristavek: Ozir predstojećega določila o moji zlati žepni uri bodi ta prememba, da je ne dobi moj stričnik Janez, duhovnik, ampak njegov brat Pavel, ki je posestnik na Visokem v župniji Poljanski okraja Loškega na Gorenskem.)
Svoji sestri Katarini, vdovi Šost, sedaj stanujoči pri cerkovniku sv. Volbenka, župe Poljanske, v spomin zapustim srebern križ z razpelom, eno sreberno žlico in eno sreberno žličico; prav tako jej prepustim sedem srebernjakov, namreč šest po petnajst in enega za trideset krajcarjev konv. den., — ki sem jih v spomin prejel od najine ranjce matere.
Kar po izvršitvi zgoraj imenovanih naredeb še ostane moje ostaline, naj se razdeli v pet enakih delov in jugoslavenskim izobraževalnim zavodom v Avstriji izroči tako-le:
ena petinka družbi s v. Mohor a v Celovcu za razširjenje koristnih knjig v slovenskem jeziku;
ena petinka Matici slovenski v Ljubljani; obe imenovani društvi naj se pri sprejemu dedšine za vselej zavežete, vse knjige, ki jih izdaste, vsako leto poslati rojstni hiši oproročevalčevi štev. 2. na Visokem v župniji Poljanski na Gorenskem; ena petinka Matici dalmatinski v Zadru; in dve petinki jugoslavenskemu vseučilišču, ki se ustanovi v Zagrebu.
Moje premoženje je v državnih dolžnih pismih, nekdaj c. kr. lombardsko-benečanskih, sedaj italijanskih, v obligacijah milanskega mesta in v knjižici ljubljanske hranilnice ter sedaj na vsak način znaša nekaj čez 40.000 goldinarjev. V Ljubljani 26. decembra 1866.
Matija Debellak m/p.,
c. k. gimn. profesor secjaj v počitku (disponibliteti.)
Zapuščina ranjcega M. Debeljaka bila bi	vsled inventarnega
zapisnika v Trstu po pomoti, ki jo je odkrila	ljubljanska sodnija,
znašala...............70.618 gld. 35 kr.
po imenni vrednosti laških državnih dolžnih pisem; po odpravljeni pomoti..............48.408 „ 40 „
po pravi vrednosti dne Debeljakove smrti samo	34.704 „ 62 „
po prištetih obrestih do dne razdelitve pa . .	43.640 „ 79 „
Po odbitih vseh obravnovalnih stroških,
volilih in davščinah, ki so skupaj znašali . .	14.242 „ 12 „
ostalo je čistega premoženja....... 29.398 gld. 67 kr.
ktero se je vsled oporoke razdelilo tako, da je
vsaka petinka dala.......... 5.879 „ 73% „
Obravnavo je v imenu c. k. sodnije vodil c. k. bilježnik dr. Jernej Zupanec, dedujoča društva pa sta zastopala pooblaščenca dr. E. H. Costa in A. Lesar, prvi jugoslovansko vseučilišče in dalmatinsko Matico toraj tri petinke, poslednji pa Matico slovensko in družbo sv. Mohora, toraj dve petinki.
Prva dva zavoda sta svoja dela zahtevala v italijansko-državnih dolžnih pismih, poslednja pa sta svojega zastopnika pooblastila prodati omenjene obligacije, za ktere je prejel po . 8243 gld. 91 kr.
M. Debeljak na slovstvenem polji.
Med zapuščino, ranjcega M. Debeljaka je bilo tudi nekoliko knjig, in med temi troje, kterim je bil on spisatelj. One so bile prodane, te pa je Matičin poverjenik prihranil Matici, da jih v spomin spisateljeve delavnosti na slovstvenem polji hrani v svoji knjižnici. — Omenjene knjige so te-le:
a) Ausgewahlte Stucke aus deutschen Prosaikern, zu Sprach-iibungen fiir Italiener bearbeitet von Mathias Debellak, Profesor der deutschen Sprache und Literatur am k. k. Lyceum in Porta nuova zu Mailand. — Mailand bei Joh. Meiners und Sohn 1842. — Ta knjiga šteje 197 strani. Isti knjigi 4. natisa je naslov:
Ausgewahlte Stucke aus deutschen Prosaikern zu Sprach-iibungen fiir Italiener bearbeitet und herausgegeben von Mathias Debellak, Professor der deutschen Sprache und Literatur am k. k. Lyceal-Gymnasium nachst St. Alexander in Mailand. — Vierte ver-
besserte und vermehrte Auflage. Mailand bei der k. k. Staats-druckerei 1857.
Ta natis šteje 192 strani.
b)	ESERCIZJ Dl TRADUZIONE DALL' ITALIANO NEL TE-DESCO RACCOLTI DA M. DEBELLAK PROFESSORE Dl LINGUA E LETERATURA TEDESCA NELL' I. R. LICEO DI PORTA NU-OVA E NELL' I. R. GINNASIO Dl BRERA IN MILANO. — MILANO TIPOGRAFIA E LIBRERIA DI GIUSEPPE REDAELLI 1843. — Ta knjiga šteje 103 strani, in Matica jo hrani v 3 odtiskih.
c)	MANUALE DELLA LINGUA TEDESCA AD USO DEGLI ITALIANI DI M. DEBELLAK PROFESSORE DI LINGUA E LETERATURA TEDESCA NELL' I. R. LICEO DI PORTA NUOVA E NELL I. R. GINNASIO DI BRERA IN MILANO. CON UN ESEMPLARE DI SCRITTURA. — MILANO COI TIPI DI GIU-SEPPO REDAELLI TIPOGRAFO - LIBRAJO CONTR. DE DUE MURI Nr. 1041, 1846. — Strani šteje ta natis 261.
Te knjige hrani Matica še en odtisek drugega natisa, koliki je pa ta, tega ne moremo povedati, ker mu manjka prve pole s popolnim naslovom. Naslov na zavitku mu je pa ta-le:
MANUALE DELLA LINGUA TEDESCA AD USO DEGLI ITALIANI DI M. DEBELLAK. — MILANO, STABILIMENTO CI-
VELLI GIUSEPPE e COMP. 1854. Ta natis šteje 256 strani.
*
* *
To je vse, kar sem izvedel in Slovencem izročam o M. Debeljaku. Ni sicer mnogo, vendar pa toliko, da si vsak čitatelj more naslikati njegov značaj.
Marljivost, varčnost, ponižnost, hvaležnost, ljubezen do sta-rišev in sorodovine, zlasti pa do slovenskega naroda in njegovih bratov Jugoslovenov, ljubezen do Slovenije in Avstrije, — to so biseri, ki nam svetijo iz njegovega življenja.
Naj bi Matija Debeljak našel mnogo posnemalcev!
V Ljubljani 18. avgusta 1871. 1.
Anton Kos,
veliki knezoškofov vikarij, stolni prost, slovenske Matice podpredsednik, deželni poslance in odbornik itd. itd.
(Rojen 3. junija 1805. 1., umrl 10. decembra 1868.)
Z veseljem sem prijel za pero, da ustrežem obče razodeti želji po kratkem životopisu moža, ki živi v blagem spominu vseh, ki so ga poznali, moža, s kterim se po vsi pravici sme ponašati slovenski narod, moža, s kterim sem bil devetnajst let v najtesnejši in srčnoprijateljski zvezi.
Kar priobčim v kratkih črticah, vzeto je iz pisem, ki so po njegovi smrti meni prišla v roke, iz župnijskih knjig, iz poročil njegovega še živečega brata Franca Leopolda in iz mojega opazovanja njegovega življenja in delovanja. Moji dodatki, nadjam se, vjemajo
se s sodbo vseh, ki so na tanko poznali Antona Kosa.
*
* *
Ob cesti, ki iz Ljubljane čez lepo in veličastno gorensko stran pelje v Belak na Koroško, stoji vas Sava, znana po Ruardovem rudarskem društvu. Sava se sedaj prišteva v jeseniško župnijo, kranjskogorsko sodnijo in radoliško glavarstvo. V hiši štev. 16. je tekla Antonova zibelka.
France Pavljanski (rojen v Plavžu 26. marcija 1772. L, poročen v Bledu 5. julija 1790. L, umrl 1. decembra 1839. 1.) in Polona rojena Strojeva iz Grada pri Vidcu (rojena 28. januarija 1770. L, umrla 21. nov. 1839.) bila sta njegova roditelja.
Njegov ded Lavrencij, rudniški oskrbnik v Plavžu (Bleiofen) si je bil okoli 1772. in 1775. 1. kupil gori omenjeno hišo z malim posestvom vred.
Antonovi stariši pak so si s pridnostjo, varčnostjo in previdnostjo pridobili toliko premoženje, da so si 1810. 1. prikupili še grajščino fužinsko (Weissenfels) na Gorenskem. Gostilnica, kupčija z vinom in inodeželskimi pridelki bili so viri njihovega premoženja.
Ugodna lega vasi Save ob cesti ljubljansko-belaški, ki je prehod v Tirole, in bližnje Ruardovo rudarsko društvo z mnogimi delalci od ene strani, od druge pa pomanjkanje drugih enakih početij in njihovo prijazno uljudno obnašanje in poštenost pospeševali so jim obrt in kupčijo. Mati Polona bila je v vsakem oziru izgled gospodinjam, oče France pa gospodarjem. Njuna poštenost, marljivost, previdnost in uljudnost je daleč slovela.
Njun zarod bil je naslednji:
1.	Helena, omožena Kerstein, roj. 30. aprila 1792. 1., umrla 9. februarija 1868. 1.
2.	Marija, rojena 2. dec. 1794. L, umrla 5. maja 1798 1.
3.	Rozalija, roj. 15. avg. 1797. L, umrla 2. avg. 1812. 1. v Škofji Loki v nunskem samostanu, kjer se je pripravljala na samostansko življenje.
4.	Marija, omožena Zupanova na Bobnu, roj. 25. marcija 1799. 1., umrla 17. sept. 1867. 1.
5.	Frančiška, roj. 2. dec. 1801. 1., uršulinka v ljubljanskem samostanu pod imenom Ana Marija, umrla 14. aprila 1871. 1.
6.	Jera, roj. 16. marcija 1804. L, umrla 20. aprila 1804. 1.
7.	Anton, rojen 3. junija 1805. 1., ljubljanski stolni prošt, umrl 10. dec. 1868. 1.
8.	France Leopold, rojen 24. maja 1808. 1. — On, najmlajši, je edini, ki še živi in sicer sedaj na otoku blejskega jezera.
Anton Kos se je šolal v Ljubljani. Iz šolskih njegovih spričal, ki leže pred mano, priobčujem naslednje:
Prvi razred ljudskih šol je 1814. 1. dovršil doma na Jesenicah.
V	drugem in tretjem razredu je bil v Ljubljani privatni učenec; skušnje je delal na tukajšnji normalki 1815. in 1816. 1. — Šolski nadzornik je tedaj bil kanonik Anton Wolf, od 1824. do 1859. 1. knez in škof ljubljanski, vodja pa prva tri polletja Jan. Eggenberger, četrto polletje pa Andr. Mešutar, pozneje dvorni svetovalec in škof na Dunaji.
Leta 1817. je prestopil na ljubljansko gimnazijo, ktero je vodil France Hladnik.
V	prvem gramatikalnem razredu mu je bil profesor France Debeljak (brat Matije Debeljaka), v drugem, tretjem in četrtem (1818., 1819. in 1820. 1.) Jurij Siherl; v petem in šestem (humani-tetnih razredih) 1. polletja (1821. in 1822.1.) Jurij Eisler, v šestem 2. polletja pa Luka Martinak.
Letopis 1871.	2
V	šestem razredu je obiskaval tudi nauke za domače učitelje. Šolski nadzornik tem naukom je bil kanonik Vrban Jerin, učil pa jih je vodja Andr. Mešutar.
Po dovršeni gimnaziji je prišel na licejo, kteri je bil v mo-droslovskem oddelku vodja kanonik Matej Ravnikar, pozneje škof tržaški. Profesorji so mu bili 1823. L: Jožef Dagarin, Fr. Richter, Jurij Pavšek, Jan. Ivrsnik, Elija Rebich; — 1824. 1. pa: Jož. Dagarin, Jurij Zupan, Vrban Jerin, Jur. Pavšek, Elija Rebich, Jan. Krsnik, Fr. Richter.
Ljubezen, ki jo je imel z mladih nog in so mu jo gojili sta-riši do duhovstva, peljala ga je po dovršenih licejskih naukih brez vseh pomislekov v duhovsko semenišče in to na stroške njegovih premožnih starišev.
V	bogoslovskem oddelku ljubljanske liceje, kteremu je bil vodja kanonik Andrej Albreht, pozneje proštnovomeški, bili so mu učitelji:
1825.	leta: Jurij Dolinar za cerkveno zgodovino; Jakob Zupan za sv. pismo starega zakona in orientalske jezike.
1826.	leta: Jurij Dolinar za cerkveno pravo; Vrban Jerin za sv. pismo novega zakona.
To leto se je učil tudi slovenščine, ktero je prvi učil Fr. Metelko.
1827.	leta: Jož. Dagarin za nravno, Tom. Friedrich za verno,
1828.	leta: Jurij Zupan za pastirstvo, Jan. Šlakar za metodiko, Fr. Jelovšek za katehetiko.
To leto je poslušal tudi nauk o umnem kmetijstvu, ktero je predaval Jožef pl. Vest, licejski vodja pak je bil kanonik Matej Peterman.
Izmed njegovih součencev naj omenim dveh slavnih mož. Ta sta: prečastiti gosp. Jernej Vidmar, knez in škof ljubljanski, in dr. Ferdinand Zupančič, odvetnik in varh Knafelovih ustanov na Dunaji.
Dve okoliščini bi o teh spričilih utegnili za sedanji čas bit1 zanimivi za mlajše častite bralce. Prva je ta, da so vsa spričila pisana v latinskem jeziku, izvzemši nemška o ljudski šoli in o naukih metodike, katehetike in kmetijstva; druga pa ta, da so ne-kteri profesorji rojstni kraj pisali: Assling (Asslingensis), nekteri pa: Jesenice (Jeseničanus). Razlika, ki se še dandanes nahaja po letnih poročilih naših šol.
Ker sem ravno pri spričilih, naj še povem, da je tudi župnijsko skušnjo 1836. leta dovršil z najboljšim vspehom.
Da sem tako na drobno omenil njegovega šolanja, vodila me je misel, da utegne mlajšim čitateljem zanimiva biti uravnava naših šol o istem času.
Med prvimi, ki so strižo in štiri niže duhovne rede četrto ad-ventno nedeljo (19. dec.) 1824. 1. prejeli iz rok ranjcega kneza in škofa Antona Alojzija Wolfa, bil je naš Anton, bogoslovec prvega leta. Po bogoslovskih šolah, izvrstno dovršenih, je 16. avgusta leta 1828. prejel red podslužništva, 23. i. m. red služništva, 26. avg. pa je bil 23 let, 2 meseca in 24 dni star posvečen v mašnika.
Prvo, ali po domače novo mašo, je slovesno obhajal na Jesenicah mali Šmaren (8. septembra) 1828. leta. Pridigoval mu je tadanji jeseniški kaplan Janez Justin, umrl 1868. 1. kot župnik na Trsteniku.
Isti mesec in sicer z dekretom od 16. septembra je bil za kaplana poslan na Vače; od tod je bil z dekretom od 30. avgusta 1830. 1. prestavljen v Šenčurij pod Kranjem; 27. januarija 1831. 1. v Idrijo. Že 5. septembra 1832. 1. ga je knez in škof, spoznavši njegovo spretnost, poklical iz Idrije ter ga v svoji pisarnici postavil za notarija. — 31. decembra 1838. 1. ga je c. k. dvorna kamora za denarstvo in rudarstvo imenovala za mestnega župnika v Idriji, kamor je odšel s knezoškofovim dekretom od 4. februarija 1839. leta; po smrti kranjskega župnika in dekana Jožefa Dagarina bila mu je 14. junija 1850. leta podeljena župnija v Kranji; od tod pa so ga sv. Oče Pij IX. po nasvetu knezoškofa Antona Alojzija Wolfa s pritrjenjem Njega c. k. apost. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. vsled konkordata 17. julija 1858. leta izvolili za stolnega prednika (prošta) v ljubljanskem kapiteljnu, kjer je bil slovesno vmeščen 10. oktobra 1858. 1.
Z dekretom istega dne bil je izvoljen za predsednika škofijske zakonske sodnije in za predsednika prosynodalnih izpraševalcev.
Komaj je preteklo 30 dni, že ga je knezoškof z dekretom od 11. novembra i. 1. izvolil si za svojega velikega vikarija. V tem dekretu daje mu knezoškof lepo spričilo z besedami: „Hinc aciem no-strae mentis in personam tuam dirigentes et de fidelitate, probitate, prudentia, scientia et experientia aliisque, quibus polles virtutibus, plene confisi."
Z dekretom istega dne mu izroči skrb in nadzorstvo nad mla-denškim in bogoslovskim semeniščem.
Z dekretom istega dne mu je bilo izročeno predsedstvo pri konzistorijalnih posvetovanjih o šolskih zadevah.
Ko je bil počil glas, da bode Anton Kos stolni prošt ljubljanskega kapiteljna, bilo je obče veselje in šla je po škofiji soglasna govorica, da si je Anton Alojzij Wolf za to častno službo zbral najvrednejšega in najspretnejšega moža. Pa ne le to, ampak slutilo se je, da v svoji starosti namerava privzeti si ga za škofa pomočnika. In res, ta slutnja ni bila gola domišljija; kajti kmalu potem, ko je A. Kos 11. novembra 1858. ]. bil postavljen za vesoljnega vikarija, morale so se bile začeti na tihem med Ljubljano in Rimom vršiti dotične obravnave, da je Anton de Luca, nadškof Tarški in sv. Očeta poročnik na Dunaji, A. Kosu že 28. decembra 1858. 1. mogel naznaniti, da so Pij IX. Antonu Alojziju Wolfu milostivo uslišali prošnjo, da si sme Antona Kosa privzeti za škofa pomočnika, ter ukazali potem, ko mu bodo zagotovljeni dohodki, novemu stanu primerni, koj pričeti navadno cerkveno preiskovanje (canonicam inquisitionem). Do 3. januarija 1853. leta bila so odposlana vsa pisma, ki jih je treba za to preiskavanje in imenovana sta bila že tudi gospoda, ktera sta več nego deset let poznala Antona Kosa, da se pričo nju vrši preiskavanje in izpraševanje. Naprošena sta bila za ta posel njegova součenca: gosp. Jernej Vidmar, doktar sv. pisma, dvorni ceremonijarij in prvi vodja v zavodu višega izre-jevališča svetnih duhovnov pri sv. Avguštinu, sedanji knez in škof ljubljanski, in g. dr. Ferdinand Zupančič, odvetnik na Dunaji.
Predno pa je bil določen dan za to preiskavanje, dopadlo je Vsemogočnemu s tega sveta po kratki bolezni poklicati Antona Alojzija Wolfa. Umrl je 7. febr. 1859. L Njegova smrt je presekala pleteno nit.
Iz te dobe imam v rokah pismo, iz kterega se nam kaže Kosova ponižnost. Nadškof goriški dr. Andrej Golmajer, ki je jako visoko čislal Antona Kosa, pisal mu je 5. januarija 1859. leta med drugimi to-le:
„Iz Vašega ljubeznjivega pisma od 2. t. m. razvidim, da moja slutnja ni bila neutrjena. Svoja srčna voščila Vam pošiljam za Vaše povišanje. Vaša ponižnost je v tem obziru prevelika in Vaš strah neutrjen, saj bodete pomočnik svojemu škofu, ki ostane, kakor je dosle bil, tudi odšle odgovoren za vse".
Stolni kapitel, kteremu po cerkvenih postavah gre pravica, po izvoljenem svojem namestniku (vikariji) škofijo v vseh opravilih izvzemši le ona, za ktera je treba škofovega posvećenja, vladati po škofovi smrti, 12. februarija 1859. I. Antona Kosa izvoli za svojega kapitularnega vikarija, da v duhovskem obziru škofijo vlada do nastopa no vo-iz volj enega škofa.
Kako neutrudljivo, modro in previdno je vladal škofijo do 1. julija 1860. leta, znano je vsi škofiji.
Obravnave za izvolitev novega ljubljanskega škofa pisatelju niso popolnoma znane; toliko pa ve povedati, da je tadanji c. kr. namestnik Gustav grof Chorinskv Antona Kosa dvakrat vprašal, ali ne bi hotel on Antonu Alojziju biti naslednik; toda obakrat ga je Kos prosil, njega med nasvetovanimi ne priporočati Njega c. kr. apost. Veličanstvu, ker čuti svojo nesposobnost za to visoko, odgovorno in težavno službo. Ali je grof Chorinsky ustregel Kosovi želji, ne vem, to pa mi je znano, da so vsi štirje škofje goriške provincije, kteri so imeli nasvetovati novega ljubljanskega škofa, med druzimi tudi Antona Kosa priporočali Njega c. k. apostolskemu Veličanstvu.
Prečastiti mil. g. dr. Jernej Vidmar*), Antonu Alojziju naslednik, koj 6. dan po svojem nastopu Antona Kosa zarad njegovih zaslug in lepih lastnosti, ktere skoro z besedami Antona Alojzija Wolfa hvali, izvoli za svojega velikega vikarija, kar je ostal do prezgodnje svoje smrti.
Javno delovanje, s kterim se je Anton Kos odlikoval kakor malokteri, ne le kot duhovni pastir, ampak tudi v vseh druzih svojih poslih zlasti kot idrijski in kranjski dekan in šolski nadzornik, ni moglo dolgo prikrito ostati višim oblastnijam. To pričajo mnoge pohvale, ki so mu dohajale skoro leto za letom. Tudi Njega c. kr. apost. Veličanstvu so bile naznanjene mnoge A. Kosove zasluge; zato ste mu došli dve častni priznanji od najvišega prestola. Cesar Franc Jožef I. ga je z najvišim odlokom od 11. maja 1851. 1. blagovolil imenovati za častnega kanonika pri stolni cerkvi, z najvišim
*) Rojen v Kranji 11. avgusta 1802. 1.; v mašnika posvečen 12. avgusta 1827. 1.; za knezoškofa izvoljen po Njega c. k. Veličanstvu 6. novembra 1859. 1.; — od apost. sedeža v Rimu potrjen 23. marcija 1860-leta; — na Dunaji v škofa posvečen 17. junija 1860. 1.; — knezo-škofov sedež nastopil 1. julija 1860. 1.
sklepom od 22. aprila 1854. 1. pa mu podeliti vitežki križ Franc Jožefovega reda.
1864. leta ga je ,,L' academia de' Quiriti" v Rimu izvolila za svojega člana ter mu poslala svojo diplomo.
Duhovni poklic, ki si ga je bil izvolil iz najčistejšega nagiba, vodil ga tudi v šolo, in sicer na Vačah in v Šenčurji kot kateheta, v Idriji in Kranji kot dekanijskega šolskega nadzornika, in v Ljubljani kot kapitularnega in knezoškofovega vikarija. Da je zvesto spolnoval tudi ta posel, in pospeševal šolske namene, kolikor je bilo v njegovi moči, pričajo mnoga pohvalna pisma viših oblastnij, ki so mu dohajala. Kdor je bil vpričo njegovih srčnih nagovorov pri šolskih skušnjah, gotovo je mnogokrat videl učencem in nazočim poslušalcem v očeh igrati solze, ki so jim jih privabile njegove gin-ljive besede.
Pa tudi v vsakem drugem obziru je delal na korist svoji domovini in slovenskemu narodu.
Pisatelj sicer ni bil v tem pomenu, da bi bil spisal ktero knjigo, saj mu njegova vsestranska opravila niso pripustila tega, toda kot knezoškofov notarij, dekan in veliki vikarij pisal je več, nego mnogi pisatelji. Vendar pa je malo malo imel cerkvenih govorov, da jih ne bi bil pisal.
Podpiral pa je pisatelje in izdajatelje slovenskih knjig ter ku-paval vse nove knjige.
Bil je ud družbe sv. Mohora in ustanovnik Matice slovenske, ktera ga je pri prvem občnemu zboru 11. maja 1865. 1. poklicala v odbor, ta pa ga je izvolil za podpredsednika, kar je ostal do svoje smrti.
Bil je podpornik vseh narodnih zavodov, član narodne čitalnice, katoliškega društva in Slovenije, društva za brambo narodnih pravic. Toda vsled svojega mirnega in tihega značaja se ni nikdar vspenjal po odličnih stopinjah.
Ko so pa vendar rodoljubi spoznali njegovo blago mišljenje za narod slovenski, naprosili so ga 1866. leta, da stopi tudi na politično polje, to je, v odbor, ki se je pečal z volitvami poslancev, za deželni zbor kranjski. Blaga duša, ki ni mogla odreči nobene prošnje, stori tudi to. Med nasvetovanimi poslanci bil je tudi Anton Kos. Z veseljem so ta nasvet sprejeli volilci kranjskega volilnega okraja ter ga januarija meseca prvič, in po razpuščenem deželnem zboru meseca marcija 1867. 1. v drugič soglasno izvolili za svojega
poslanca. Deželni zbor, v kterem je delal in glasoval v slogi z rodoljubno večino, izbere si ga za namestnika deželnega odbornika dr. Lovro Tomana, kterega je tudi skoro ves čas do svoje smrti djansko nadomestoval, ker je dr. Toman bil državni poslanec. Ko ga vidoma začnejo zapuščati telesne moči, spisal je prošnjo do deželnega zbora, 1868. Izbranega, da se namesto njega voli drugi namestnik v deželni odbor. Prijatelji njegovi pa ga pregovore, da je ne vloži in tako ga tudi kot deželnega odbornika prezgodaj prekosi nemila smrtna kosa.
Kakor je svoje ne malo večidel po starših prejeto premoženje na korist svojih sorodnikov, v čast Božjo, podporo siromakov in ubogih dijakov obračal v življenji, tako je hotel, da se ostanek razdeli po njegovi smrti.
Določbe njegovih oporok od 20. januarija 1864. 1. in 8. dec. 1868. L, ki ste storjeni prav po postavah, duhovnikom veljavnih, kažejo nam blago njegovo srce. Naj iz njih posnamem glavne točke, ki so:
Za glavnega deda je postavil ljubljansko stolno cerkev sv. Nikolaja proti temu, da:
1.	Gradič „na Bobnu" v grajski fari na Gorenskem, ki ga je podedoval po svoji sestri Mariji omoženi Zupanovi (f 17. septembra 1867. 1.) z vsem premakljivim in nepremakljivim blagom prepusti njegovim najbližnjim sedmim sorodcem (bratu Francu Leopoldu, njegovima hčerama Viljelmini omoženi pl. Guklerjevi in Serafini Danzingerjevi, sinoma njegove sestre Helene omožene Kersteinove Jožefu in Rajmundu in njenima hčerama Mariji omoženi Šrajevi in Alojziji omoženi Schlagholzovi);
2.	izroči siromašnicam v Ljubljani, Idriji in Radolici po 500 gold., v Kranji 1139 gold. 53 kr., njegovim poslom pa 1000 gold.; — cerkvam v Kranji, Idriji in Radolici, Kranjski gori, na Fužinah po 500 gold., v Radečah pa 300 gold.; — za zidanje šolskega poslopja na Jesenicah 1000 gold. in za zboljšanje plače ondašnjega učitelja 1000 gold.; — za večne sv. maše v Kranji, Idriji in Radolici po 500 gold.; na Jesenicah pa 10.000 gold. z določilom, da obresti vživa njegov brat France Leopold, po njegovi smrti pa da je polovica poboljšek ondašnjemu župniku, polovica pa da se dan njegove smrti razdeli med uboge sorodce do 3. kolena, ko tacih več ne bode, pa med reveže jeseniške in planinske žup-
nije; — za dijaški dve ustanovi pa 3000 gold. z določilom, da imajo pravico do nju na prvem mestu njegovi sorodci, kedar teh ne bi bilo, pa dijaki idrijske, kranjske, radoliške, šenčurske in vaške župnije; — petim dijakom, kterim je bil birmenski boter, po 50 gold. gotovega denarja in vsakemu eno loterijsko srečko po 40 gold.; Alojzijevišču 100 gold.; slovenski Matici 100 gold. in čitalnici za obleko ubozih otrok 60 gold. —• njegovim prijatlom na male imenovane spominke.
Jako lep dokaz njegovega miroljubnega značaja je oporočna določba, ki se od besede do besede glasi tako-le: „Moja srčna želja je, da sorodci v miru žive in slogi. Zato določujem, da vsa-kteri izmed njih, ki bi utegnil pri sodniji ali kteri drugi oblastniji zarad dedovanja začeti tožbo, že s tem zgubi pravico do volila njemu namenjenega; to se ima v tem primerljeji med moje imenovane sorodnike razdeliti v enakih delih".
Naj mi bode še dovoljeno, kratko omeniti glavnih njegovih lastnosti.
Anton Kos je bil od otročjih let ljubček svojih staršev, uče-nikov in predstojnikov zarad svoje natanke pokorščine, milobe, po-hlevnosti in ponižnosti.
Ves vnet je bil že z mladega za duhovski stan; zato si ga je izvolil za svoj poklic; njemu na ljubo se je odpovedal posvetnemu posestvu, ktero bi bil kot starejši sin, ko bi bil le hotel, sprejel iz rok svojih starišev.
V vseh krajih, kjer je služboval, gorel je za Božjo čast in zveličanje duš, njemu v oskrb izročenih. Bil je goreč častilec svete bogorodnice prečastite Device Marije. Neutrudljiv in moder dušni voditelj je bil v spovednici, ktero so oblagali spovdenci domači in tuji, nižih in viših stanov ljudje. Cerkveni njegovi nagovori, dobro premišljeni in srčni, globoko so segali v srca poslušalcem, s kte-rimi se je cerkev napolnila, kedar je on oznanoval besedo Božjo. Zato so ga radi za govornika prosili mladi mašniki pri svojih novih mašah in cerkveni predstojniki pri viših in izrednih cerkvenih slovesnostih. Ena tacih slovesnost mu je — kakor se rado reče v vsakdanjem govoru — celo prikrajšala življenje, v luči sv. vere pa smem reči, bila mu je prilika, da je ž njo novo zaslugo dodal prejšnjim. 15. novembra meseca 1868. leta je bil naprošen, da bi v Dobu službo Božjo opravljal v nedeljo, ko se je ondi obhajal god
sv. Martina, župnijskega priprošnika. Navajen, ne odreči prošnji, bližnjemu na korist in Bogu na čast, obljubi prevzeti to sv. opravilo, da-si tudi se že ni čutil zdravega. Med službo Božjo so ga napadle slabosti in omedlevica, da je komaj dovršil sv. opravilo, ki je bilo poslednje, kajti domu vrnivši se, moral se je vleči — na smrtno posteljo.
Med dolžnosti župnih predstojnikov se gotovo sme šteti tudi skrb za snago in lepšanje Božjih hramov. Tudi tej je zadostil v popolni meri; to priča cerkev v Idriji zlasti pa v Kranji, kteri je prenovil vse notranje in to v gotinskem zlogu, v kterem je zidan ta veličastni hram Božji.
Oster sam s seboj je bil mil, prizanesljiv in potrpežljiv s slabostmi svojega bližnjega sploh, zlasti s svojimi duhovnimi pomočniki in posli.
Svojim višim vestno pokoren z vsakim priljuden bil je ponižen, prijazen, in pohleven do svojih podložnikov, skoro mu ni bilo znati, da je bil predstojnik; vedel se je zdaj kot odkritosrčen prijatelj, zdaj kot ljubi brat, zdaj kot dober oče, vselej kot moder svetovalec do svojih duhovnih pomočnikov in mladih duhovnov. Zato se je srečnega štel, kogar je vrsta zadela služiti pod njegovim vodstvom. Težkega srca se je vsaki ločil od njega, a z velikim veseljem hodil obiskavat nekdanjega svojega predstojnika.
Gostoljubnost, ta lepa Slovencem sploh zlasti njihovi duhovščini — rekel bi — prirojena lastnost, skazoval je o popolni meri, skoro ni bilo dne, da nisi gosta našel pod njegovo streho. Sam zadovoljen z najpriprostejšo hrano je gostom rad postregel z odličnimi jedili.
Bil je oče siromakom vsake vrste in velik podpornik pridnim ubogim šolskim učencem. O tej lastnosti njegovi lahko na pričo pokličem vse uboge idrijske, kranjske in ljubljanske, ki so kedaj bili pred njegovim pragom, in ne bojim se, da bi mi le eden ne pritrdil.
Miloščina, ki jo je na tihem in skrivnem delil takim revežem, ki se sramujejo očitno prositi, zapisana je v knjigi življenja.
Občeval je najrajši s svojimi duhovnimi sobrati in z ljudmi nižih stanov. Ogibal se pa tudi ni viših stanov, kedar ga je klicala dolžnost in zahtevala vzajemna dvorljivost, ktere ni zanemarjal. Silil se nikdar ni v više kroge, vendar se je pa držal običajev, ki so bili v tem ali tem kraji med njimi navadni. Vedno se je vedel
svojemu stanu primerno in olikano. Zato in zarad svoje miroljubnosti, ki veleva, krivico raji trpeti, nego jo komu storiti, menda ni imel očitnega sovražnika; njegova blaga duša pa tudi ni poznala maščevanja.
Kakor nikomur na tem svetu tudi njemu niso same cvetice rastle na življenja poti. Marsiktera grenka ura mu je kalila veselje. Žalostnih prigodkov ne bodem po samem našteval, le sploh jih omenjam, da imam priliko povedati, da je bil v njih potrpežljiv in vdan v voljo Božjo. Ni bilo lahko slišati pritožbe iz njegovih ust, le kedar je potreboval tolažbe, razodel je svoje rane kteremu izmed mnogih prijateljev.
У Idriji si je bil nakopal hudo trganje v nogah, ki gaje blizo do poslednjih let mnogokrat položilo na bolniško posteljo. Iskal je pomoči pri zdravnikih in kopelih, ki mu pa niso zdatno pomagali. Hude bolečine je prenašal čudovito potrpežljivo; če si ga poprašal po počutkih, v najhujših napadih ti je odgovarjal, da je boljše. Tega je bil pisatelj priča v poslednji bolezni. Vsaki dan mu je bilo boljše, tako da je v samem boljšem izdihnil svojo dušo.
Ker je sam iz lastne skušnje poznal veliko revo bolnikov, zato je kaj rad obiskaval in tolažil bolnike ter jim namenil obresti od volila, ki ga je v svoji oporoki zapustil idrijski, kranjski in rado-liški siromašnici.
Spreten je bil v peresu in v vseh pisarničnih poslih, kakor malo kdo, pa saj mu je bil učitelj in vodja znani spretnik knezo-škof Anton Alojzij Wolf.
Dober državljan, zvest najvišemu prestolu in cesarski hiši, bil je pa tudi rodoljub in prijatel slovenskega svojega naroda, čegar žalostna osoda mu je iz sočutnega srca izvabila marsikteri britki izdihljej.
* *
To so kratke črtice iz življenja ranjcega Antona Kosa. Vredne so, da jih zvedo oni, ki ga niso poznali, in da se ohranijo zanamcem.
Ko bi hotel na tanko popisati njegovo življenje, narastla bi mi debela knjiga, to pa ni namen životopisnih črtic.
Kar sem pisal o njegovih lastnostih, mogel bi, ko bi treba bilo, spričati in dokazati z mnogimi prigodki, ki sem jih sam opazoval od 1. junija 1849. leta, ko sem prišel k njemu za duhovnega pomočnika v Idrijo, do njegovega zadnjega izdihljeja, ko sem mu 10. decembra 1868. 1. zatisnil oči.
To dokazovanje se mi pa tudi zdi nepotrebno, saj še živi tisoč in tisoč ljudi, ki pritrdijo površnemu mojemu obrisu njegovega življenja in delovanja.
Veliko spoštovanje do ranjcega Kosa pokazala je silna množica od blizo in daleč prespelih ljudi vseh stanov pri sprevodu 12. dec. 1868. 1., kterega so sami mil. knezoškof vodili na pokopališče sv. Krištofa, kjer njegovi ostanki počivajo in častitljivega vstajenja čakajo v grobu, z železnim omrežjem obdanem, blizo cerkve ob levem zidu, v kterem mu je postavljen lep kamenen spominek s podobo angela s trobento, kterega je domači umetnik Zajec iz ka-rarskega marmorja izsekal, trobečega k vstajenju in z vsekanim pozlačenim napisom:
Anton Pad. Ros
infulirani stolni prošt, knezoškofov generalvikarij, vitez c. kr. Franc Jo-žefovega reda, deželni poslanec in odbornik itd. itd.; bivši dekan v Kranji in Idriji, knezoškofov notarij v Ljubljani, kaplan v Idriji, v Šenčurji in na Vačah; rojen na Jesenicah 3. jun. 1803. 1., za mašnika posvečen v
Ljubljani 26. avg. 1828. 1.; umrl v Ljubljani 10. dec. 1868. 1.
* *
Pri tej priliki naj omenim še dveh podpornikov slovenske Matice in srčnih prijateljev ranjcega A. Kosa.
Njuni ostanki počivajo tik Kosovih; isto železno omrežje tudi njuna groba oklepa in v njegov spominek ste vsekani njuni imeni.
Kosu na levici je pokopan: Kaspar Velkavrh, častni korar in knezoškofov kancelarij, ki je Matici kot neimenovan podaril 100 gold. (umrl 31. dec. 1868. 1.); — obema v znožji pa: Janez Krst. Novak, kanonik baron Kodelijeve ustanove, starosta ljubljanskega stolnega kapiteljna in ustanovnih Matice slovenske (umrl 31. aprila 1871. 1.)
Vsem trem pa velja sv. pisma (skrivn. razod. 14., 31.) izrek, vsekan v latinskem jeziku:
„Ed audivi vocem de coelo dicentem mihi: Scribe: Beati mortui, qui in Domino moriuntur. A modo jam dicit Spiritus, ut requiescant a laboribus suis; opera enim illorum sequuntur illos".
Naj v miru počivajo!
Blag jim spomin!
V Ljubljani 15. oktobra 1871. 1.
o delovanji slovenske Matice v Ljubljani
od 1. septembra 1870. 1. do 1. septembra 1871. 1.
Po zapisnikih sestavil
Anton Lesar,
odbornik in tajnik.
XVIII. skupščina Matičnega odbora
30. novembra 1870. 1.
Vrsta razgovorov.
1.	Prebere in potrdi se zapisnik XVII. odborove skupščine.
2.	Tajnikovo poročilo o važnejših stvareh od XVII. skupščine.
3.	Tajnik prebere poročilo, ktero odbor VI. občnemu zboru da o svojem
delovanji od 2. sept. 1869. I. do 1. dee. 1870. 1.
4.	G. dr. Razlagova nasveta:
a)	Naj odbor občnemu zboru predlaga, da bi Matica pred velikim naučnim slovnikom izdala „mali naučni slovnik1' vzlasti potreben in koristen bolj priprostim bralcem časnikov itd.
b)	Naj odbor sklene, da Matica na svetlo d& znanstven ča-sopis v zvezkih na vsake tri mesece ter ustanovnikom pošilja zastonj, sicer pa prodaja naročnikom.
5.	Ktere knjige naj Matica na svetlo da prihodnje (1871.) leto?
6.	Posameznih odbornikov nasvetje.
Vprični so bili s predsednikom g. dr. Costo naslednji domači gg. odborniki: dr. Jan. Bleiweis, .Teran, Lesar, Marn, Pra-protnik, dr. Papež, dr. Razlag, Sovan, Šolar, Vavru, Vilhar, dr. Vončina, dr. Zupanec, vnanji pa gg. Козаг, Trstenjak in dr. Ulaga.
1. Po pozdravu predsednikovem se potrdi zapisnik XVII. skupščine in na to poroča tajnik Lćsar o važnejih stvareh: „Udov se je od 1. avgusta t. 1. oglasilo 77, med njimi 3 ustanovniki, kterih eden je prestopil izmed letnikov. Dva letnika sta vprašala, ali ju odbor sprejme med ustanovnike ter v vstanovnino všteje
letnino doslć plačano. (Odbor pritrdi.) Novi udje so ti-le: _ (tajnik bere njihova imena.) Odbor sprejme vse in radost izreka, da je med njimi toliko mariborskih bogoslovcev in nekoliko štajarskih _ gimnazijskih dijakov. — Dalje tajnik prebere zadnje slovensko pismo, s kterim gosp. dr. L. Toman Matici poklanja diplomo, ter omeni velikodušnega njegovega daru za 10.000 gold. obligacij, z obrestmi v srebru, in zahvalo, ktero je upravništvo izreklo g. dr. Tomanovi vdovi Lujizi, s predlogom: naj slavni odbor gospč Lujizo Toma-novo vpiše med ustanovnike. (Odbor soglasno pritrdi.) Dalje predlaga naj si. odbor pritrdi, da se je dala narediti dr. Tomanova podoba, ki se priveže letošnjemu Letopisu. (Odbor tudi temu ravnanju pritrdi.) Pri tej priliki še dr. Gosta poprime besedo ter predlaga: „naj slavni odbor v Matičinih sobah g. dr. Tomanu postavi spominek. Po resnem prevdarjanji odbor sklene: da se pri domačem umetniku Franke-tu naroči malana podoba v pravi velikosti".
Potem tajnik bere prošnjo idrijskega učitelja gosp. Lapajneta, da bi Matica nekoliko svojih knjig podarila učencem nedeljske gole — (odbor vstreže prošnji ter prvosedniku prepusti določiti knjige) — ter pismo, s kterim g. Levstik Matici vrača „Vodnikov rokopis". (Odbor zahvalo izreka g. predsedniku za njegov trud, da je Matica brez tožbe prejela omenjeni rokopis).
Knjigam, ki se kmalu dovrši in razpošljejo je sicer odbor za izdavanje knjig določil nizko ceno, vendar pa znaša 5 gold. 15. kr. — Da se željam mnozih udov vstreže, predlaga odsek: „naj se Koseskijevim delom pridene njegova podoba". (Odbor soglasno priterdi temu nasvetu.) Ker bodo pa stroški letošnjih knjig presegli 6000 gold., zato in ker je mnogo doneskov še na dolgu, stavi odsek za izdavanje knjig predlog: „Naj seKoseskijeva dela,_ ki bodo obsegala nad 43 pol, sicer razpošljejo z letošnjimi knjigami, a vštejejo naj se za 1871. leto. (Odbor pritrdi nasvetu.) Potem ko je odbor odobril še nasvet, da se razpošiljanje letošnjih knjig prepusti bukvovezu g. E. Hohn-u, odobril se je nasvet: da se tudi letošnje knjige dade vsem udom, naznanja tajnik, da se je 1 snopič telovadne knjige poprodal ves in da se še poprašuje po njem, ter stavi predlog: „Naj se g. Giontini-ju prepusti pravica, da oskrbi 2. natis proti temu, da Matici za to pravico plača nagrado ;" to določiti se prepusti prvosedniku.
Poslednjič tajnik v odsekovem imenu spregovori o knj i g ah, ktere naj Matica na svetlo da prihodnje leto, in po želji odborovi le v poglavitnih točkah omeni poročila, ktero se ima dati VI. občnemu zboru.
Na to razkazuje dr. Razlag svoj nasvet o „malem naučne m slovniku"; prične vse razgovor, kterega se vdeležujejo gg. dr. Bleiweis, Trstenjak, Šolar, Kosar, dr. Costa, in sklene se po večini (z 12 glasovi), da Matica da na svetlo „mali naučni slovnik" pred velikim, in se ta sklep priporoči tudi občnemu zboru, da mu pritrdi, g. dr. Razlag pa se naprosi, da sestavi
odseku za izdavanje knjig nekaki načert za to vzlasti manj omikanim Slovencem pri čitanji slovenskih časnikov, bukev družbe sv. Mohorja in Matice itd. tolikanj potrebno knjigo.
Pri 2. nasvetu o „znanstvenem časniku" kaže spet dr. Razlag, da nam ga je treba in da ga zahtevajo vzlasti vnanji društveniki, in spremeni ga tako. da naj se Letopis razdeli v štiri zvezke, ki naj prihajajo od treh do treh mesecev na svetlo, in naj sprejemajo poleg dosedanjih ostro znanstvene sestavke. Podpirata ga v tem gospoda Trstenjak in dr. Ulaga, gospoda Marn in Šolar svetujeta kakor za naučni slovnik tudi za znanstveni časopis dobiti najprej sposobnega vrednika, ki ga poleg svojih opravil utegne vredovati, češ, da gradiva se manjkalo ne bode; g. dr. Costa in prof. Lesar pa kažeta, kako spolnuje le to lahko tudi „Letopis" dase nikdar noben znanstven spis n i o d b i 1, da pri novem časopisu nastanejo glede na stroške in v naročevanji in razpošiljanji mnoge težave itd. Ko se pri glasovanji dr. Razlagov nasvet ne potrdi, stavi dr. Ulaga predlog, naj Matica namesti „Letopisa" daje na svetlo le znanstveni časopis kazaje, kako treba nam je sredstva za znanstvene reči, kritiko, in g. Trstenjak, da naj Matica zbira tako vse slovstvene moči slovenske; a tudi ta predlog se ne odobri, in po resnem prevdarjanji se, vzlasti po besedah Kosarjevih, naj Matica razglasi, da jako želi skoro spraviti na dan znanstven ,časopis, vendar prihodnje leto izide še „Letopis", in da naj marljivo pošiljajo mu pisatelji spisov znanstvenih, o kritiki itd., in po opominu Solarjevem, da se beletristika ali novelistika preveč širi, sklene, da v prihodnjem „Letopisu", ki naj izide za zdaj še skupaj, znanstveni spisi imajo predstvo.
Naposled želi prvosednik, da glede na občni zbor 1868. leta in na prihodnji, o kterem bode v čitalničini dvorani skupna večerja, za svečavo Matica nekaj pripomore čitalnici, kar mu odbor z večino glasov tudi pritrdi.
VI. občili zbor Matice slovenske
1. decembra 1870. 1.
Vrsta razgovorov:
1.	Prvosednikov nagovor.
2.	Tajnik prebere odborovo poročilo o odborovem delovanji od 1. septembra 1869. do 1. decembra 1870. 1.
3.	Račun od 1. julija 1869. 1. do 1. julija 1870. 1.
4.	Volitev treh udov, da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun vsled 9. §. a) Matic, pravil.
5.	Proračun ođ 1. julija 1870. 1. do 1. julija 1871. 1.
6.	Volitev 12 odbornikov in sicer :
a)	10 odbornikov namesto odbornikov 1866. leta izvoljenih, ki so 1) izmel ljubljanskih: gg. 1) dr. J. Bleiweis, 2) Anton baron C o j z , 3) Luka J e r a n , 4) Luka S v e t e c , 5) Iv. V k v r u ; II) izmed vnanjih : gg. 6) Jožef grof Barbo, 7) Jož. G o r u p , 8) f Anton J a n e ž i č , 9) dr. Jožef Ulaga, in 10) Andr. Winkler.
b)	2 odbornika, in sicer: 11) namesto t g. dr. Lovro T o m a n a, izvoljenega 1869. leta; in 12) namesto g. Matija M a j a r j a, 1868. 1. izvoljenega, ki se je odpovedal Matice.
Opomba 1. Volilni list je veljaven le tisti, ki ga je družbenik lastnoročno pisal ali saj podpisal.
Opomba 2. Račun za preteklo in proračun za prihodnje društveno leto se pred razgovori razdelita nazoeim družbenikom.
Po sv. maši, ktero so služili preč. stolni prost g. dr. Pogačar v stolni cerkvi, se ob 9. uri dopoldne v čitalničini dvorani prične občni zbor, ki ga je vodil prvosednik dr. Costa z ljubljanskimi odborniki (gg. dr. Bleiweis, bar. Cois, Lesar, Marn, dr. Papež, dr. Pogačar, Praprotnik, dr. Razlag, Sovan, Šolar, Vavru, dr. Vončina, dr. Zupanec) in vnanjimi (gg. dekan Kosar, Trstenjak, dr. Ulaga) vpričo mnogih častitih udov, ki so nekaj tudi iz Goriškega (dr. Tonkli, dr. Lavrič) prispeli, še več pa jih je pismeno poslalo volilne liste (volilnih listov skupaj je bilo 263) ter se tako vkljub poznemu zimskemu času vendar lepo število vdeleževalo 6. občnega zbora.
Prvosednik dr. Costa pozdravlja najprej pričujoče društvenike ter omenivši izrednih okoliščin, ki so bile vzlasti politične in so zadevale več ali manj vse Slovence, ki niso dopustile, da bi se bil po pravilih občni zbor sklical poletniški čas, in spominjaje se slavnih dveh odbornikov, koja nam je po 5. občnem zboru pobrala nemila smrt, prvega Matičinega predsednika, ljubljenca slovenskega naroda, dr. Lovro Tomana, in marljivega^ po slovstvenih delih svojih slovečega prof. An t. Janežiča, kterih spomin bode živel, dokler živi narod slovenski, povabi občni zbor, da hvalno časti tudi njun spomin, kar vstavši vsi storijo z vzklikom „večna jima pamet!" — Razun tega omenja, kako hoče Matičin odbor še ji častiti, kar izve občni zbor iz tajnikovega poročila, zakaj niso društvene knjige dosle še v rokah matičarjev, in daje hvalo neutrudnemu tajniku, prof. Lesarju, kar zbor pripoznava. Omenivši dr. L. Tomanovega daru naznanja, da je odbor sicer že zahvalo izrekel gospej Lujizi Tomanovi, vendar pa nasvetuje, naj jej še občna skupščina zahvalo naznani za velikodušni dar po dr. L. Tomanu ter objavlja odborov sklep, da si Matica pri domačem
11
1864 1633
umetniku F r anke-tu naroči dr. L. Tomanovo sliko v pravi; njegovi velikosti. Občna skupščina odobri oba predloga.
Potem poroča tajnik prof. Lćsar o delovanji odborovem od t. sept. 1869. do 1. dec. 1870. 1. tako-le:
Družbenikov je od V.—VI. občnega zbora Matici na novo
pristopilo . . •...............231
med kterimi je ustanovnikov......
Glavni knjigi je danes poslednja številka . . o lanskem občnem zboru bila jej je . . .
od tod prirastek za..............231
udov. V preteklih šestih letih jih je ali pomrlo ali odstop naznanilo 226, zato konečni spregled v poročilu kaže samo 1603 ude; pri sinočni, to je XVIII. odbori seji pa je novih udov sprejetih bilo 31, danes toraj jih Matica šteje 1634.	<
Odbor se je bil sešel trikrat, in. sicer: 1) 23. dec. 1869. L, k XVI. skupščini, 2) 1. avg. 1870. 1. k XVII. skupščini, 3) 30. nov. 1870. 1. k XVIII. skupščini, in danes koj po občnem zboru se snide v XIX. skupščino, da izvrši potrebne volitve in sklene o tajniku za prihodnje leto. — Mnogih sej raznih odsekov ne bomo omenjali; zamolčati pa ne moremo slavni skupščini, da je previdnost Božja izmed odbornikov iz tega sveta poklicala dva moža, ki sta bila krepka stebra ne le Matici naši, ampak vsemu slovenskemu narodu, inožd, ki jih gotovo na vse veke ne pozabi slovenska Klijona. Ta dva sta: marljiva in neutrudna čbelica, g. Anton Janežič, in izbuditelj, prvi predsednik in velikodušni dobrotnik Matice naše, gospod cfr. Lovro Toman —• On, ki je, kakor se bere na sprelepi diplomi, čast. Matičarjem podarjeni 8. marcija 1863. leta pri tisučletni svečanosti v življenje poklical Matico z besedami: „Sveta Ciril in Metod sta pred 1000 leti položila temelj slovanskemu slovstvu, naj se ustanovi tedaj njima na večni spomin Matica slovenska za povzdigo slovenskega slovstva!" Bog jima daj večni mir in pokoj !
_ Da Matica tudi v svojem imeniku še dolgo ohrani spomin njunima imenoma, zato je odbor sklenil, da na gosp. Janežičevo mesto za ustanovnika stopi njegov sin Ev gen, nag. dr. Tomanovo pak njegova vdova gospd L uji z a. —
Kdor ima pred očmi knjige, ktere je Matica v prvih petih letih na svetlo spravila, in hoče nepristransko soditi o delavnosti našega zavoda, moral bode priznati, da se je premagavši mnogo ovir, ki so se jej stavile, lepo razcvela in mnogo duševnega sadu obrodila. Toda vsa pretekla leta daleč prekosi letošnje leto ne le ozir društvenega imetka, kteri je, ako letošnjemu računu prištejemo velikodušni dar gosp. Tomanov od 41.132 gold. 18 kr. poskočil na 52.795 gold. 2y2 kr., ampak tudi ozir slovstva, kajti morda še ta mesec odbor udom.razpošlje naslednja dela:
1. Letopis, ki obsega 28 p6i. Pridjana je letopisu dr. L. Tomanova podoba z avtografovanim njegovim poslednjim slovenskim Letopis 1871.	3
pismom, s kterim je Matici podaril diplomo ter se milo poslovil od svoje hčerke in drage mu Slovenije.
2.	Jovana Vesela-Koseskega razne dela pesniške in igrokazne, kterih bode nad 40 f>61. — Tudi tej knjigi se je priložila podobščina, gotovo ne druga, nego vrlega našega pesnika. To je odbor storil tolikanj lože, ker je g. Koseski svoj rokopis Matici prepustil brez vsake nagrade.
3.	Slovenskega btajerja 3. snopič „o narodnem gospodarstvu", spisal g. dr. Ivan Gršak, ki obsega 7 V2 polei
4. Schoedlerjeva astronomija v g. Vil. Ogrinčevem in kemija v g. Erjavčevem prevodu, ki obsega nad 1У pol.
5. Slovenskega atlanta II. snopič s 3 zemljovidi: Azija, severna in južna Amerika.
Vsega skupaj toraj Matičarji dobć 97 tiskanih pol in tri zemljovide.
Toliko tiskovine in pa nektere druge nemile okoliščine so nanesle, da letošnje knjige niso vse dovršene do današnjega dne. Dovrše se pa vendar kmalu.
Nizka cena, ki jo je odbor nastavil letošnjim knjigam, znaša 5 gold. 15 kr. Natisnjena bode, kakor sedanjim knjigam, na vnanji strani vseh Matičinih knjig, kjer se ber6 tudi knjigotržci, kteri imajo na prodaj Matičine knjige.
Vsled 5. §. Matičinih pravil letniki sicer nimajo pravice do vseh na leto izdanih knjig, zlasti ne, če njihova cena presega letni donesek; vendar je odbor sinoči sklenil, njim tudi letos dati vse knjige, misleč, da to Matici ne bode na škodo, ker tako ravnanje utegne mnogo novih udov pridobiti Matici, stare ude spodbuditi, da v redu, to je, v prvi polovici vsakega leta odrajtujejo svoje doneske, one pa, ki so za lansko leto in morda še za več preteklih let na dolgu, da kmalu pošljejo zaostalo letnino ali ustanovnino.
Naj bo pri tej priliki odboru dovoljena prošnja do čast. udov, da bi v prihodnje, kar se d& po poverjenikih pošiljali doneske in oni, ki spremeni svoje bivališče, to o pravem času naznanili odboru.
Ker pa letošnje knjige mnogo presegajo stroške enega društvenega leta (kajti stanejo blizo 70U0 gold.), in pa ker zaostala letnina gotovo znaša toliko, kolikor stane ena imenovanih knjig, zato je odbor sinoči sklenil, da se Koseskijeva dela dad6 letos na račun prihodnjega leta in se letošnji stroški tako raztegnejo za prihodnje (1871.) leto.
Društveni knjižnici je letos prirastlo 148 zvezkov, ki so s svojimi naslovi tiskani v Matičinem poročilu.
Da društvene knjige na svetlo pridejo konec društvenega leta, zato je odbor že v sinočni skupščini sklenil, da za prihodnje leto izidejo naslednje knjige:
1. Koseskijeva dela, o kterih je bilo omenjeno v prejšnjem odstavku, da izidejo letos, a da se vštejejo za prihodnje leto.
2.	Letopis, ki bode imel dva predela; a) za znanstvene članke, b) za zabavne, lepopisne in druge spise.
3.	Schoedlerjeva mineralogija in geognozija v g. Zajčevem prevodu.
4.	Atlanta Ш. snopič s tremi zemljovidi: Afrika, Avstralija in evropska Rusija.
5.	Slovenskega Štajerja II. ali IV. snopič, če nam za kteri doidejo rokopisi.
Ponuja se nam še obširnejši spis, in sicer g. J. Parapatov „turških bojih". Ali se sprejame za posebno knjigo ali pa vvrsti v letopis, to odbor določi, ko mu dojde omenjeni spis.
Slavni skupščini je gotovo še znan IV. občnega zbora sklep o izdavi „naučnega s lovni k a". Ta sklep do današnjega dnć ni izvršen in niso se še pričele priprave. Gosp. Josip Nolli je bil edini, ki se je vsled odborovega razpisa oglasil za vredovalca. Njegova ponudba se je v XV. odborovi seji sprejela s pristavkom, da mu Matica 240 gold. plačuje na leto in da odsek za izdavanje knjig ž njim sklene natančno pogodbo v smislu razprave v imenovani seji. Odsek za izdavanje knjig je to stvar pri mnogih svojih shodih imel na dnevnem redu ter jo pretresal na vse strani. Toda do trdnega sklepa še ni dospel in zato tudi ni bil še izvoljen dotični odsek, omenjen v 17. §. opravilnega reda. Uzroki so mnogoteri. Naj omenimo zlasti dveh. Prvi je bil ta, da je odsek previde velike stroške za letošnje knjige, drugi pa ta, da so prihajali glasovi najprej po „malem naučnem slovniku". Te želje so g. dr. Razlaga napotile, da jih je omenil odboru in pri sinočni seji spravil v pretresovanje. Sklep o tem predlogu je bil, nasvet občnemu zboru prepustiti v razsodbo; toraj predlagamo: „Naj slavna skupščina sklene, da Matica pred velikim naučnim slovnikom na svetlo d& „mali naučni slovnik".
Po prebranem tem oddelku prvosednik d& besedo dr. R a z 1 a g u, kteri kratko pa jedernato priporoča odborov sklep tudi občnemu zboru, kteri ga tudi skoro soglasno odobri.
Pri sinočnem shodu bil je pretresan predlog, kterega je tudi g. dr. R. Razlag stavil vsled razodetih mu želj, in se glasi: „Naj Matica na svetlo da znanstven časopis v zvezkih na vsake tri mesece en zvezek ter ga ustanovnikom pošilja zastonj, sicer pa prodaja naročnikom". — Odbor temu predlogu po dolgem in resnem pretresovanji ni pritrdil, ampak sklenil je, da se „Letopis", za kteri se tudi do sedaj ni zavrgel noben znanstven sestavek, razcepi v dva predela, a) za znanstvene, in b) za druge razne spise.
Naj omenim spisov, ki so nam znani, da se še sestavljajo za Matico, ti so:
Odsek za izdavo narodnega blaga je prejel že precej rokopisov; vendar je obrok za nabiranje podaljšal do meseca maja 1871. leta; Stanko Vrazovo slovstveno zapuščino pretresa g. dr. Gr. Krek.	*
„Slovanski narodopis", ki ga spisujeta gg. prof. Šuman in Majciger, menda še ni dovršen.
„Popularno dogmatiko" ima g. dr. J. Ulaga še v popravljanji in presojevanji.
„Filozofična propedevtika" je v delu.
Slovenska-hrvaško-srbska-slo vnica" obeta se nam za 1871. leto. Spisuje jo g. prof. Bošt. Žepič.
Morda nam dojde tudi g. Jož. Marnova „slovenska literatura".
„Slovensko stenografijo" g. Hafnerja ima v pretreso-vanji prvi spolek Gabelebergerjevih stenografov v Pragi.
Od g- Matija Maj ar j a, ki je obljubil s svojim narodnim blagom oglasiti se pri Matici, po tem, ko je odpovedal se Matici a vzroka ni povedal, javalne se nadjamo kaj prejeti.
Z dvema društvoma je Matica letos stopila v djansko zvezo književne vzajemnosti, in sicer: a) z občestvom sv. Vasilija Velikega v Ungvaru, in b) s prvim spolkom Grabelsbergerjevih stenografov v Pragi.
Nekterim družbam [in gimn. dijakom je odbor podaril po nekoliko sedanjih Matičinih knjig.
Tudi o posebnih dobrotnikih more odbor nekoliko spregovoriti.
Razun velikodušnega daru g. dr. Lovro Tomana, ki je bil i&r omenjen, in razun g. Debeljakove zapuščine, iz ktere je Matici po dovršeni obravnavi in po prodaji laških obligacij došlo 8243 gold. 90 kr., daroval je kakor vsako leto tako tudi letos gosp. baron Anton Codelli 10 gold., in gosp. Iv. Žuža se je zavaroval pri vseslovanski ,.Slaviji" tako, da od 1500 gold. zavarovanja po njegovi smrti Matici pripade 500 gold. — Prisrčna hvala jim bodi!
To so kratke črtice o delovanji odborovem, ki jih naj slavna skupščina blagovoljno vzame si na vednost.
Bog dodeli Matici še daljni svoj blagoslov". —
Po prebranem poročilu tajnikovem prvosednik popraša skupščino, ali kdo želi kaj opomniti o poročilu?
Dr. Bleiweis poprime besedo ter kaže, da slavni Ko seski brezplačno prepusti pesmi svoje Matici, da bodo v kakih 42 polah neprencenljiv zaklad našemu slovstvu, ter nasvetuje, naj slavnemu
£esniku za ta veliki dar zahvalo občnega zbora sporoči slov. [atica. Vsi pričujoči s slavoklici odobrijo ta predlog.
Na to spregovori g. Trstenjak, koliko je treba nam omike narodne, na podlagi jezika narodnega, ter glede na to, da se ta pospešuje po mladeži slovenski v domačih, ljudskih, vzlasti srednjih učiliščih, da so se politične razmere dokaj spremenile in se nam boljšajo, da smo celć iz ust ministrovih čuli, naj si vzredimo narodnih uradnikov itd. sami, priporočuje Matiei v svojem ter v imenu mnogih društvenikov, naj skrbi, da se na svetlo dajejo knjige, zlasti za srednje šole. Dr. Bleiweis želi o tem prav natančnega predloga, ki naj se po pravilih izroči odboru, češ,, da
vlada poti narodne ravnopravnosti v šolah vendar nikdar več popustiti ne more, in dr. Razlag, omenivši, da je pred nekaj leti luđi bil zoper to, da bi Matica dajala na svetlo šolske knjige; dobro vedć, kako se navadno one sestavljajo po vladinih naročilih in možeh strokovnjakih, a da sedaj z ozirom na naše posebne razmere živo priporoča nasvet Dav. Trstenjakov s pristavkom, da naj bi se Matičin odbor v javnem povabilu obrnil do izvedenih učiteljev slovenskih sploh, naj prispejo mu po danih načrtih na pomoč v tem obziru, kar ves zbor radosten odobrava.
Potem se predlaga račun, o kterem spregovori nekoliko dr. J. Zupanec, in po predlogu dr. Bleiweisovem imenuje predsednik tri gospode, da pregledajo, presodijo in potrdijo društven račun za leto 1869/70., in sicer: gosp. učitelja J. Tomšiča, gosp. H. Hohna in gosp. dr. Hudeca.
O proračunu, kjer dr. Costa in Lćsar razložita nektere premembe vsled Tomanovega daru, vsled kterega bodo dohodki viši za 420 gold., predlaga dr. Jan. Bleiweis, da zbor izreka javno hvalo gosp. blagajniku, ki brezplačno tako na tanko opravlja svoj posel.
O volitvi 12 odbornikov. Volilni listi se sprejamejo in prvosednik naprosi 5 udov, ki pod predsestvom dr. Vončinovim liste pregledajo in preštejejo ter naznanijo izvoljene odbornike. Izročenih jih je bilo 263 (dva sta bila neveljavna). — Po preštevi listov naznani dr. Vončina, da so dobili glasov: dr. Jan. B1 e i w e i s 260, J. G-orup 260, Vavru 259, Tušek 233, grof Barbo 172, Svetec 172, baron Cois 171, Kandrnal 171, Bradaška 166, Ulaga 161, Jeran 140, Winkler 139, ki so toraj izvoljeni, in sicer prvih 10 od 1870. 1. dalje gosp. Jeran namesto gosp. dr. Tomana 1869. 1., in gosp. Winkler namesto gosp. M. Majarja 1868. 1. izvoljenega.
Razun teh je dobil glasov 124 prof. J. Pajek, 91 dr. Mene-cinger, 90 dr. Lavrič, 88 dr. Zarnik, 86 gosp. Nolli, 85 gosp. Samec, 21 dr. Dominkuš, 12 dr. J. Strbenec itd.
Po razodeti volitvi daje še dr. Costa hvalo dramatičnemu društvu, da povzdigne s primerno predstavo v deželnem gledališču dan občnega zbora slov. Matice, ter pove, da koj po tem ima Matičin odbor XIX. skupščino svojo v dvorani čitalničini.
Opomba. Ker g. Fr. Brađaška ni blagovolil sprejeti izvolitve, zato se je na njegovo mesto v odbor pozval prof. J. Pajek, ki je radostno sprejel izvolitev.
XIX. odborova skupščina
1. decembra 1870. 1. Vrsta razgovorov:
1.	Volitev prvosednika, njegovih dveh namestnikov, blagajnika, pregle-
dovavca društvenih računov in dveh ključarjev.
2.	Volitev gospodarskega odseka.
3.	Volitev odseka za izdavanje knjig.
4.	Volitev odseka za izdavo narodno slovstvenega blaga.
5.	Tajnikova služba za prihodnje 1870/71. leto.
6.	Sklepi (?) VI. občnega zbora.
7.	Nasvetje posameznih odbornikov.
Vpričo so: gg. dr. Costa, dr. Jan. Bleiweis, baron Zois, Jeran in prej imenovani domači in vnanji trije gospodje.
Dosedanji prvosednik želi, da se prihodnji prvosednik voli posebej in njegova namestnika posebej, in soglasno se voli za predsednika g. dr. Costa, za podpredsednika pa dr. Razlag in dr. Vončina, po listkih, blagajnik dr. Zupanec, pregledovalec društvenih računov prof. Šolar, ključarja prof. J. Marn in J. Vilhar pa z vsklikom; tako tudi dosedanji gospodarski odsek gg. Sovan, Vilhar in dr. Zupanec.
V odsek za izdavanje knjig se volita še k dosedanjim gospoda D. Trstenjak in prof. Tušek, v odsek za narodno blago pa gosp. A. Praprotnik.
Predno se prične obravnava o tajnikovi službi za prihodnje leto, kaže prvosednik, da se more odločiti za preteklo leto tajniku nagrada in ker je letos bilo posebno mnogo in težavne poprave ali korekture, ki vendar ne spada med dolžnosti tajnikove, naj se poleg navadne nagrade odloči mu za to delo posebej primerna plača, kakor se to^ godi tudi pri Mohorjevi družbi in se je tudi g. Tušeku in g. Šolarju dala nagrada za popravljanje nekega rokopisa. Gosp. dr. J. Zupanec, Šolar in Marn izreko misel, naj se nagrada ne loči, ampak d& za ves posel skupaj, in sicer po dr. Zupančevem toliko, kolikor je vstavljeno v proračunu za tajnika, — po nasvetu prof. Šolarja, ki se tudi sprejme, pa 300 gold. — Na vprašanje, kako s tajništvom za prihodnje, g. Dav. Trstenjak, sklicevaje se na sem ter tje razodete želje vnanjih udov, stavi predlog: naj se razpiše ,tajnikova služba. Ta predlog krepko podpira Lessr, sklicevaje se na svoj nasvet, ki ga je stavil že pri XV. odborovi skupščini 2. sept. 1869. leta. — Gosp. dr, L. Vončina pa nasvetuje, naj odbor poprosi Lesarja
đa ostane tudi vprihodnje Matici tajnik.—Pri glasovanji
se z vsemi glasovi zoper dva zavrže Trstenjakov nasvet; na to se Lesar popraša, ali hoče biti tajnik še prihodnje leto; a on veli, da nikakor ne more še v prihodnje oskrbovati tega posla, nekaj z ozirom na naraščajoča se opravila, nekaj z ozirom na neprijazne puščice, ki so na-nj letele iz nekih časnikov, nekaj zato, ker noče biti nikomur na poti, zlasti pa z ozirom na svoje zdravje posebno na slabeče oči. Gospod dr. Bleiweis kaže, koliko se sme ceniti mnenje časnikarsko, gospoda dekan Kosar in dr. Ulaga pa, da glasovi po časnikih so le osebni glasovi, nikar pa obče mnenje, zaupanje vsega odbora visoko odtehta posamesne želje; komur so vse razmere slov. Matice znane, on zaupljivo tudi ta nasvet podpira; odbor se nadja, da tiskarno popravljanje prihodnje leto ne bode tako težavno in da si tajnik to delo sme olajšati; da mora tajnik imeti že drug stalen krah, ker Matica pri svojih dohodkih še ne more s primerno plačo najeti si tajnika itd.
Po nekterih hvalnih besedah predsednikovih se odbor razide ob pol 2. popoldne.
XX. odborova skupščina
9. februarija 1871. 1.
Vrsta razgovorov:
1.	Prebero in potrdd se VI. občnega zbora, XVIII. in XIX. odborove
skupščine zapisniki.
2.	Poročilo o važnejših stvareh od XIX. skupščine.
3.	Volitev presojevalcev za prevod Schoedlerjeve mineralogije in geognozije.
4.	Volitev uredovalca Letopisu za 1871. 1.
5.	Konec razprave o tajništvu za 1871. 1.
6.	Volitev odseka, kteremu se v pretresovanje izroči gosp. Trstenjakov
nasvet o izdavanji šolskih knjig.
7.	O naročbi Dr. Tomanove slike.
8.	O pripravah za „mali naučni slovnik".
9.	Posameznih odbornikov nasvetje.
Pod vodstvom g. dr. E. H. Costa in vpričo ljubljanskih odbornikov (dr. Jan. Bleiweis, baron A Zois, L Jeran, Fr. Kan-drnal, A. Lesar, dr. F. Papež, dr. R. Razlag, Fr. Sovan, J. Šolar, Iv. Vavru, Iv. Vilhar in dr. Jern. Zupanec so bili pričujoči; izmed vnanjih je o 6. in 9. točki svoje mnenje pismeno izrekel g. Janko Pajk) vršila se je ta skupščina tako-le:
1. Prvosednik vpraša, ali naj se ber6 zapisniki treh zadnjih shodov ali se kar potrdijo, ker so Ibili razglašeni v „Novicah", m-
Lćsar kaže, da se pisani zapisniki popolnoma ne vjemajo s poročili, v „Novicah" razglašenimi, toraj nasvetuje: „naj se zapisnik o VI. občnem zboru dopolni, oni o XVIII. odborovi skupščini popravi in dopolni, oni o XIX. skupščini pa zavrže in z nova spiše". — Odbor sprejame nasvetovana dopolnila in premembe v 1. in 2. zapisniku, o tretjem pa sklene, da ga poveri odsek, v kteri so bili izvoljeni gg. dr. Costa, dr. Vončina, dr. Bazlag, Marn in Lesar.
2. Bral je Lesar poročilo o važnejših stvareh in obravnavala se je točka za točko tega poročila tako-le :
Od zadnje odborove skupščine 1. dec. 1870. leta do današnjega dne se jih je oglasilo 46, ki žele sprejeti biti v Matico. Med njimi je eden, ki je prestopil izmed letnikov med ustanovnike. dva pa, ki hočeta biti ustanovnika, eden teh je blagorodni gospod Conrad Sigmund baron Eybesfelski, c. kr. deželni predsednik (pristopilno pismo se bere). — Drugi, ki žele biti Matičarji, so: (preberi se imena). Ker pri nobenem ni nikacega zadržka, zato stavim nasvet: Naj slavni odbor vse sprejme v Matico". (Ta predlog se soglasno odobri). Vsi se sprejamejo. — Potem je glavni knjigi zadnja številka 1910.
Vsled odborovih sklepov iz XVIII. seje ing. Trstenjakovega nasveta, storjenega pri občnem zboru, je bil v 1. listu „Novic" letošnjega leta razglašen poziv, s kterim se slovenski pisatelji vabijo, znanstvenih, leposlovnih, podučnih in zabavnih spisov za prihodnji „L e t o p i s" odboru poslati do konca meseca marcija t. L, ter slovenski profesorji prosijo, svoje mnenje izreči o gosp. Trstenjakovem predlogu ozir izdavanja šolskih knjig sploh, zlasti o knjigah, ktere, o vrsti, po kteri najseizdadć, in o načinu, po kterem naj se sestavijo.
Spisi in odpisi, ki so vsled tega poziva došli, izroči se odsekoma, ki se danes izvolita v ta namen.
O izvršitvi odborovega sklepa, da se g. Giontini-ju prepusti 2. natis I. knjige o „telovadbi", odboru morda že danes poroči g. prvosednik. — Gosp. dr. Costa poroča, da hoče g. Giontini oskrbeti 500 iztiskov te knjige in Matici plačati 20 gold. nagrade, ter stavi predlog: „Naj si. odbor pritrdi Giontinijevi ponudbi". (Odbor soglasno odobri predlog.)
Knjige so razposlane vnanjim udom: — Ljubljanskim pa je bilo v „Novicah" oznanjeno, da jih dobe pri bukvovezu Hohnu, to pa zlasti zato, ker nimamo strežaja, ki bi vedel, kje stanujejo vsi udje. — D o sle pa še polovica ljubljanskih udov ni poslala po-nje. — Naj slavni odbor izreče, kako naj se ta stvar uredi, da se kmalu oddadž? — (Odbor po resnem prevdarjanji sklene: naj tajnik koga najame, ki bode ljubljanskim udom knjige raznesel na dom.)
Izmed dopisov omenjam te-le:
Gosp. Fr. Bradaška piše, da ne more prevzeti odborništva. Vsled te odpovedi se je v odbor poklical g. Janko Pajek, ki je za njim dobil največ glasov in radostno izrekel svojo privoljnost prevzeti odborniški čin.
Gosp. J. Lapajne si. odboru hvalo izreka za knjige, podarjene idrijskim nedeljskim učencem. -
Gosp. Fr. P o z n i k, tehnik in predsednik „Vendije", slovstvenega društva jugoslovanskih tehnikarjev v Gradcu, prosi, da mu slavni odbor za društveno knjižico podari vse do sedaj od slov. Matice izdane knjige. (Odbor vstreže tej prošnji.)
Pri tej priliki Lesar nasvetuje:
„Naj se si. odbor ozre v severno Ameriko ter Matičine knjige daruje tučii ondašnjim Slovencem, in sicer po 1 iztisek sedaj v roke prečast. gosp. škofu Ignaciju Mraku, in po 1 iztisek sedaj roke visokočast. gosp. misijonariju Fr. Pircu. — S tema darovoma je se v6 da tudi sklenjena poštnina do „Lipsike", od kodar poštnine prosto poročnik dr. Feliks Fliigel pošilja knjige v Ameriko, bodi-si severno ali južno. (Odbor pritrdi nasvetu.)
Na to dr. Razlagnasvetuje: „Naj se političnemu društvu „Napreju" v Smarji na Stajarskem podare Matičine knjige. (Odbor pritrdi tudi temu nasvetu.)
Gosp. Fr. P o z n i k v drugem dopisu piše to-le: „Prosim Vas, blagovolite mi naznaniti, s kakošnimi pogoji bi Matica od mene sprejela predstavo višestavstva (slovenskega zidarja) iz predavanj, ktera letos tli slušam na tehniki; in ali morem imeti k temu prestavljanju kterih pripomočil v jezičnih zadevah. Prestavljal bi zlasti o počitnicah, tudi kaj druzega iz predavanj na tehniki, ktera imam vsa stenografovana, na priliko mehaniko, višo matematiko, grafično statiko, mehanično tehnologijo itd. Ako bi zmogel s časom, hotel bi vsa predavanja prevesti v Slovenščino". (Odbor sklene, da se ta ponudba v pretres izroči odseku za gosp. Trstenjakov nasvet.)
Gosp. Ant. Nedved Matici ponuja svoja v slovenskem jeziku pisana muzikalna dela; — nagrade ne zahteva, samo želi nekoliko iztisov dobiti za svojo rabo. (Odbor sklene, naj se ta dopis v pretres in poročanje o njem izroči odseku za izdavanje knjig.)
Gosp. Fr. Peterlin Sreboški, ki je že meseca novembra 1870. leta poslal nekoliko narodnih pripovedek, obeta še nekoliko poslati jih. Pri tej priliki pa tudi prosi, da mu si. odbor brž ko mogoče na račun nagrade za njegovo zbirko pošlje 15 gold. — „Naj si. odbor o tej prošnji izreče svoj sklep" — Gosp. Šolar stavi predlog: „Naj se tej prošnji ne vstreže zato, ker še ni določeno, ali in koliko se sprejame poslanega blagž.". (Ta nasvet se soglasno odobri.)
Gospod Velimir Gaj je Matici v dar poslal' 1 odtisek „Lire" I. — Izrekla se mu je pismena zahvala. — Tudi g. dr. Andr. Vojska je Mat. knjižnici daroval knjig, ktere navede prihodnji „Letopis". (Odbor g. Vojsko zahvali za njegovo darežljivost.)
Drugi snopič zemljovidov še ni došel, a nadjati se gaje kmalu.
Najvažnejši dopis, ld je došel odboru, je pa dopis c. kr. deželne vlade od 30. novembra 18/0. 1. št. 8863., v kterem se nam naznanja ukaz ministerstva za bogočastje in uk od 7. novembra 1870, št. 11517, vsledtega nkaza želi ministerstvo
izvedeti, s kakošnjim vspehom in uplivom na slovenski narod dela Matica slovenska. Ta ukaz se glasi tako-le: (Prebere se od besede do besede). Stavljenim vprašanm se je z odpisom od 30. decembra 1870. leta odgovorilo tako-le: (Prebere se obširno poročilo od besede do besede). — Prav to poročilo je isto, na ktero se g. deželni predsednik pozivlje v listu, s kterim naznanja svojo željo pristopiti k Matici. (Odbor zahvalo izreče Lesarju za marljivost s ktero je sestavil ta odpis.) Na to g. dr. Zupanec poprime besedo ter nasvetuje, naj bi g. dr. Costa ustmeno pozvedel na Dunaji, ali bi mogoče bilo kako državno pomoč nakloniti Matici, da bi še z večim vspehom delala. (Odbor se zlaga z mislijo g. nasve-tovalca ter naprosi g. dr. Costo, pri ministerstvu pozvedeti o tej stvari.)
Poslednjič g. dr. Costa stavi nasvet: „Naj se odbor s ponižno prošnjo obrne do Njega Veličanstva, da bi blagovolilo Matici dovoliti podporo, kakoršno je podelilo slovenski Matici v Banjski Bistrici". (Odbor soglasno sprejame nasvet ter g. dr. Costo naprosi, sestaviti in odposlati to prošnjo z vsemi dosW izdanimi zalo vezanimi knjigami.)
Lćsar vpraša: „Kdo bode tiskal knjige za 1871. leto? (Odbor pooblasti odsek za izdavanje knjig, poprašati ljubljanske tiskarje in pogodbo skleniti z onim, ki bode stavil najugodnejše pogoje.)
3.	Prebralo se je g. Zajčevo pismo, s kterim en oddelek prevoda „mineralogije Schoedlerjeve" pošilja odboru in v kterem tudi izreka svojo misel, naj bi se tuji tehnični izrazi pisali tudi po tuji pisavi. Za presojevalce tega prevoda so bili izvoljeni gg. profesorji Tušek, Wurner in Šolar. Njim se izroči tudi pismo gospoda pre-stavljalca, da sklenejo o pisavi tujih izrazov.
4.	Za vredovalca prihodnjemu „Letopisu" je bil soglasno izvoljen gosp. prvosednik dr. Costa, ki je tudi prevzel ta posel nadjajoč se vsestranske pomoči.
5.	Predno se je jela obravnavati peta točka dnevnega reda, posname g. dr. Costa obravnavo, ki se je v XIX. odborovi skupščini sukala o tajnikovem poslu za 1870/71. leto. Stališče, na kterem se danes nahajamo — reče — je to-le: Gosp. Trstenjakov nasvet, naj se razpiše tajnikova služba, ni bil sprejet; A. Lćsar, prošen, da bi še ostal Matici tajnik, povedal je bil razloge, iz kterih več ne more oskrbovati tajništvo. Mnogi odborniki so mu spodbijali razloge ter ga prosili, naj še opravlja ta če tudi težavni posel. Ker se pa Lesar ni vdal tej odborovi prošnji, stavila se je druga, namreč, naj bode tajnik do prihodnje odborove skupščine. In to je do danes. — Na to se prične obravnava, ktere so v se vdeleževali gg. dr. Bleiweis, dr. Bazlag, dr. Zupanec, Jeran, Šolar in Costa. Po obširnem in vsestranskem pretresovanji se Lesar vdd odborovi soglasni želji, saj do prihodnjega občnega zbora Matici ostati tajnik.
6.	V odsek, kteremu se pretresovanje in poročanje izroči, g. Trstenjakov nasvet o izdavanji šolskih knjig, bilo ie izvoljenih 14
fg. profesorjev, ti so: Kandrnal, Lesar, Marn, Šo lar, Vavru, Vo-ušek, O. Ladislav, Jesenko, Pleteršnik, Bradaska, Erjavec, Tušek,

Рајк, Šuman — in g. nasvetovalec Dav. Trstenjak. — Ta odsek
i'e prošen odgovoriti na ta-le vprašanja: a) ktere knjige, b) po :teri vrsti, c) kako naj se izdade in d) kako naj se sestavijo?
7.	Vsled sklepa VI. občnega zbora pisalo se je umetniku g. Franke tu, ali bi hotel Matici malati podobo ranjcega dr. L. Tomana in za koliko bi izvršil a) oprsnik (dopasnik) njegov v naravni velikosti, b) in za koliko ves život? Gosp. Franke v pismu od 10. decembra odgovarja, da rad prevzame to delo, odsvetuje podobo vsega života ter zahteva za mal dopasnika 100 gold. nagrade. — Odbor mu v obeh obzirih pritrdi ter sklene naročiti oprsnik.
Na to g. dr. Zupanec sproži željo, da bi si odbor prizadeval pozvedeti: a) ali je kje dobiti podoba ranjcega g. Matija Debeljaka, velikodušnega dobrotnika slovenske Matice, in b) sestaviti njegov če tudi kratek životopis, dokler še žive ljudje (njegovi sorodniki, gospd Lavrinova, njegovi prijatelji v Trstu in v Gorici), ki so ga poznali in so jim znane njegove okoliščine, in c) to, kar se doseže, priobčiti v prihodnjem „Letopisu". — Nalogo pozvedovanja so prevzeli gg. dr. Costa, dr. Zupanec in Šolar. — Vrh tega se tukaj objavi očitna prošnja do vsakega, kdor kaj zanesljivega vć o Matija De-beljakovem življenji, poročiti odboru; jako vstreže odboru on, ki mu pošlje njegovo podobo.
8.	Ker so se omenjene obravnave vlekle blizo do 8. ure zvečer, zato sklene odbor, priprave za „mali naučni slovnik" obravnavati v prihodnji skupščini. Gosp. dr. R. Razlag samo na ogled pokaže a) mali češki naučni slovnik Rittersbergov od 1850. L, in b) prvi snopič nemškega takega slovnička, ki je jel izhajati 1870. 1. in ga izdaja Меуег pod nadslovom „Handlexicon des allgemeinen Wissens in Einem Bande" — da si ju gg. odborniki ogledajo do prihodnje skupščine.
9.	Dva posebna nasveta gosp. J. Pajka in gosp. dr. Jan. Bleiweisovo poročilo o g. Zalokarjevem rokopisu za prihodnjo skupščino odloživši, g. dr. Costa prebere: a) važno pismo banke „Slavij e", s kterim ona odboru naznanja to-le: „Da bi se od narodnega zavoda razun podpore našega ljudstva podpirala tudi druga narodna podvzetja, naročila je banka „Slavija" svojim zastopnikom prašati ponudnike pri zavarovanji, ali ne bi darovali ali vsega ali vsaj nekoliko svojega čistega dobička Matici slovenski, dramatičnemu ali Mohorjevemu društvu, za Vodnikov ali Tomanov spominek itd. — Priznati moramo, da je to podvzetje že mnogo deležnikov pridobilo, kajti mnogi družniki so na ta način dobiček prepustili slovenskim društvom. — Se ve da je to za posamesnega majhen znesek, ako se pa do konca 1871. leta združi mnogo vpiscev, ki svoj dobiček darujejo ndrodnim stvarćm, nabere se
otovo lep znesek v korist omenjenih narodnih podvzetij ; šumo _ ode banka vsako leto odboru poverjenikov slovenskih oddala, da jo razdeli med dotične narodne zavode. — Da bi se bilo nadjati dobrega vspeha, treba, da slavna Matica „Slavijo" v njeni delavnosti
podpira z mnogokratnim priporočanjem. — Podali'bomo si. Matici sem ter tje natančen pregled onih, ki vsaj na ta način podpirajo n&rodno stvar".
Prebravši b) pismo, s kterim „Slavija" Matico vpraša, ali nima premakljivih reči, ki bi iih hotela zavarovati pri „Slaviji", stavi g. dr. Costa še dva predloga: a) „Naj si. odbor vloži prošnjo za privoljenje lastne tiskarnice, in b) naj slavni odbor pooblasti gospodarski odsek, da v Matičinih sobah omisli potrebno osvečavo za večerne shode in gasilno orodje, kakoršno zahteva novi mestni gasilni red. (Odbor soglasno pritrdi obema predlogoma ter se razide ob 8. uri zvečer.)
XXI. odborova skupščina
31. maja 1871. 1.
Vrsta razgovorov:
1.	Prebere in potrdi se zapisnik XX. skupščine.
2.	Tajmkovo poročilo o važnejših stvareh; zlasti o daru Njega c. k.
apost. veličanstva, o privoljenji lastne tiskarnice, o dopisu srbskega učenega društva, naj se na svetlo di „(ЈНПШ наушш реЧНИЕ
на српско - хрватском и булгарском 1езику"; o dr. LovroTo-
manovih in njegove sopruge Josipine Turnogradske še ne natisnjenih pesmih in spisih itd.
3.	Gospodarski odsek o dopisih banke „Slavije", v XX. skupščini pre-
branih.
4.	Odsekovo poročilo o lanskem računu.
5.	Iv. Tušekov predlog: Naj Matica na svetlo di 6 zvezkov o človeških
delih.
6.	Dr. Razlagov nasvet o izdavanji „malega naučnega slovnika".
7.	Poročilo odseka za Trstenjakov predlog o izdavanji šolskih knjig.
8.	Posameznih odbornikov nasvetje.
Predsedoval je gosp. dr. E. H. Costa došedši iz Beča; vpričo so bili izmed ljubljanskih odbornikov gospodje: dr. J. Bleiweis, A. baron Zois, L. Jeran, Fr. Kandrnal, A. Lesar, dr. Fr. Papež, Andr. Praprotnik, dr. R. Razlag, Fr. So van, J. Šolar , Iv. Vavrfi, Ivan Vilhar, dr. Vončina in dr. Jern. Zupanec; izmed vnanjih se je skupščine pismeno vdeležil g. dr. Jož. Ulaga. Vršila se je skupščina tako-le:
1. Pritrdil se je in podpisal zapisnik XX. skupščine.
2. Tajnik in odbornik A. L 6 s a r je bral pororilo o stvareh, ki so se nabrale od XX. skupščine do današnjega dne, in točka za točko se je sproti obravnavala in reševala, zato se vsaki točki v poročilu pristavijo storjeni sklepi. Obširno to poročilo glasi se tako-le:
a)	Vsled sklepa, storjenega pri XX. skupščini, poklonile so se Njega e. kr. apost. Veličanstvu cesarju Francu Jožefu, vse doslć na svetlo dane Matičine knjige s ponižno prošnjo, naj bi Njega Veličanstvo milostljivo blagovolilo Matici nakloniti kakov dar.
Te knjige (18) so gg. dr. Costa, grof Barbo in L. Svetec 27. marc. v imenu matičinega odbora poklonili Njega Veličanstvu. Pre-svitli cesar so jako prijazno sprejeli knjige in pohvalili delovanje našega društva ter obljubiti blagovolili darilo koristnim namenom Matičnim.
Njega c. kr. apost. Veličanstvo je je z lastnoročnim pismom podpisanim na Dunaji 31. marcija 1871. leta slovenski Matici za pospeševanje njenih namenov milostivo podarilo 500 gold. iz svoje osobne blagajnice. C. k. deželno predsestvo je dar Njega Veličanstva 8. aprila poslalo Matici. Upravništvo je isti dan izročilo ta dar blagajniku, c. kr. predsestvu potrdilo prejem ter prosilo, naj blagovoli Matičino srčno zahvalo za ta dar pokloniti Njega Veličanstvu. — Isto c. k. predsestvo z dopisom od 2. maja štev. 477 naznanja, da je Njega Veličanstvo blagovolilo milostivo sprejeti Matičino zahvalo za omenjeni dar.
Naj pri tej priliki povem, da je prošnjo do Njega Veličanstva prelepo in to brez nagrade spisal g. Gajdič, mestni blagajnik, kteremu naj si. zbor izreče javno zahvalo. (Odbor pritrdi nasvetu.)
b)	Vsled odborovega sklepa, storjenega pri XX. skupščini bila je pri si. c. kr. deželni vladi 28. febr. 1871. leta št. 45 vložena prošnja za privoljene lastne Matičine tiskarnice in kamnotiskar-nega zavoda. SI. c, kr. deželna vlada pak je z odpisom od 26. marcija t. 1, št. 2071, Matici dala prošeno privoljenje s pristavkom, da jej Matica, predno prične ta obrt, vsled 5. §. obrtne postave od 20. dec. 1859. leta v potrjenje imenuje sposobnega opravnika, ki bode v tej zadevi Matičin namestnik. (Obravna te točke se je odložila za na konec današnje seje.)
c)	Gosp. Janko Pajk, čegar spis je prvi, ki začne П. snopič „slovenskega štajerja", nam 17. aprila piše, da letos ne more dovršiti članka, a obeta ga — caeteris conditionibus — gotovo za prihodnje leto. — Ker pa tudi še nimamo rokopisov za IV. zvezek, zato za 1871. 1. na svetlo ne pride noben snopič „slovenskega Štajerja". (To vest odbor vzame na vednost s pristavkom, da se „Letopis" lahko pomnoži za nekoliko p61.)
č) Gosp. J. Majciger 2. marcija nam piše to-le: „Zastran obljubljenega spisa „Slovanska etnografija" imam čast poročiti sledeče: — „Uvod" okoli 150 pisanih pol je dovršen. Ravno tako vem, da so „Hrvati in Srbi", potem „Bolgari" dovršeni, in da se „Slovenci" bližajo dovršitvi, tako, da bi bilo gradivo za prvo po-
lovico dela skoro prirejeno za tisk in da si. odbor lahko na to ozir jemlje pri prevdarku tiskovin za prihodnje leto 1872. — Prvotni program se je izdatno razširil, pa mislim, da bode delo izplačevalo stroške. — „Cehi s Slovaki, Poljaki in Rusi dado drugo polovico, ki se izdd pozneje". — Odsek za izdavanje knjig je g. pisatelju odgovoril, da je z veseljem sprejel to naznanilo ter bode na ta rokopis ozir jemal pri določevanji knjig za prihodnje leto. — Ker nam ta rokopis gotovo dojde, zato bode morda prav, da si. odbor že danes imenuje presojevalce, kterim naj se izroči V presojo. (Izvolita se za ta posel g. Marn in g. Vavru.)
d)	Rastavni odbor 1. splošnjega hrvaškega učiteljskega zbora nam je poslal svoj dotični program z vljudno prošnjo, da bi mu Matica v pospeh splošnjega napredka šol od vsake svoje doslć izdane knjige po en iztis poslala v razstavo, ki bode v Zagrebu od 19. do fc'9. avgusta. — Imenovanemu odboru se je odgovorilo, da se Matica hoče udeležiti te razstave, in naznanile so se mu knjige, ktere se pošljejo do 31. jul.
e)	Gosp. Iv. Tušek 23. febr. t. 1. nasvetuje to-le: „S knjigo prirode bomo kmalu pri kraji; zato predlagam, da si. Matica prične izdajati „knjigo človeških del" (Buch der Erfindung) po izgledu Cehov, kteri so je že izdali 6 zvezkov pod naslovom „kronika prace". V šestih letih jo lahko dovršimo. Vse knjige bi po splošnjem prevdarku štele 2548 strani, in na leto bi se izdalo okoli tiskanih p61. — Gosp. Tušek se ponuja za prevoditelja tega dela. Če jih več dela isto knjigo, pravi pisatelj, sila je težavno edinstvo spraviti v delo, ker ima vsak pisatel svojo trmo". — Odsek za izdavanje knjig je pretresoval ta predlog ter pred vsem sklenil, g. Tušeka naprositi, naj sestavi in pošlje natančen spregled ali kazalo istih del, ki jih namerava obravnavati. Gosp. Tušek je ustregel tej želji ter poslal spregled, o kterem pravi to-le : „Vsakako mislim, da bi se le bolj na kratko obdelovala stvar, tako, da ne bi podobna bila prestavi, zlasti z obzirom na to, da je pravica do prevoda pridržana. Tako bi za tretjino ali pa še več bila manjša slovenska knjiga. Podob tudi ne bi trebalo vseh; nekaj jih že imamo v Schoedlerji, nekaj je pa nepotrebnih. Vsled tega spregleda bi se izdalo šest knjig:
prva bi obdelavala zgodovino iznajdeb;
druga: Prirodne sile in njihovo porabo (fizikalno tehnologijo);
tretja: Dobivanje surovin iz zemlje, na zemlji in iz vode;
četrta: Kemijsko delovanje sirovin (kemijsko tehnologijo);
peta: kemijo vsakdanjega življenja;
šesto: Mehanično obdelovanje suvorin". — Odsek za izdavanje knjig stavi nasvet: „Naj si. odbor sprejame g. Tušekovo ponudbo in njegovo osnovo". (Odbor soglasno sprejame gosp. Tušekovo ponudbo in pitrdi njegovi osnovi teh knjig.)
f)	Odsek za Trstenjakov predlog se jejvsled poziva od 14. febr. t. 1. štev. 33 ustanovil, ter izvolil g. J. Šolarja za prvo-
mestnika, g. Iv. Vavrd-a za prvosednikovega namestnika, g. Jož. Marna za dopisovalca.
Morda nam ta odsek že danes kaj naznani svojih pomenkov.
(Gosp. Šolar naznanja, da so razposlanemu pozivu odgovorili naslednji gospodje: Bradaška, Erjavec, Tušek, o. Ladislav, Vodušek in J. Stare.)
Sklep prvega shoda je bil nasvetovati: Naj Matica tacih knjig, ki niso, da bi se razdelile Matičinim udom, na pr. grške in latinske, ne izdaja; s knjigotrštvom pečati se, ni Matici namen toliko manj, ker nikogar ne bode, ki bi take šolske knjige kupoval, dokler ostanejo šole po starem kopitu. Saj še češka slovnica ne najde kupca, ampak mirno spi v knjigotržnici Giontinijevi. Ko se posloveni naše srednje šole, bode vladi ali deželnemu šolskemu svetu morala skrb biti za primerne šolske knjige; tako je bilo tudi v drugih deželah, na pr. na Hrvaškem. Pisateljem pa je že zdaj svetovati, naj se oglase pri deželnem šolskem svetu s ponudbo, da hočejo spisovati to ali to šolsko knjigo; kdor pa ima dotični rokopis že iz-gotovljen, naj mu ga kar pošlje v presojo. Drugače je s knjigami, ktere so tudi za občinstvo sploh in za Matičine ude posebej, kakor na pr. z zgodovino za srednje šole. Ta naj bi ae pričela koj spisovati po kaki knjigi, ki je že vpeljana v šole, da ne najde ovir, ko pride do tega, da se vpelje v šole. Odsek je prosil g. Jesenko-ta, da bi prevzel to delo; žalibog, da je odrekel njegovi prošnji. Zato pa odsek nasvetuje: „naj Matica izreče željo, da bi se oglasil pri njej, kdor bi hotel lotiti se dela". (Odbor soglasno pritrdi odsekovemu mnenju in nasvetom.)
g)	Odsek za izdavanje knjig je prevdarjal g. Nedvedovo ponudbo ter sklenil, preano se more spuščati v pretresovanje, ali in kako bi Matica podpirala to podvzetje, g. Nedveda poprašati: 1. ktera dela ima dovršena — cerkvena in posvetna; 2. koliko bi stalo natiskovanje, in 3. koliko iztisov bi se dalo spečati. — Gosp. Ne d ve d nam še ni odgovoril.
h)	Odsek za izdavanje knjig je s tiskarjem gosp. Blaznikom sklenil pogodbo, vsled ktere natisne 2500 Schoedlerja III. snopič polo po 45 gold., 2100 Letopisa za 1871. 1. 42 gold. (Odbor to pogodbo vzame na vednost.)
i)	Fr. Koke je poslal proračun za tri zemljovide, ktere je si. odbor sklenil izdati za 1871. leto. — Vsled njega zahteva:
1. za risanje in vrezovanje:
a) Avstralije
85 gold.
c) Rusije evropske . . .
2.	za tiskanje v štirih barvah
3.	za papir v 6000 odtiskih .
4.	za S kamene . . . . .
b) Afrike
Potem bi imenovani trije zemljovidi stali..... 1076 gold.
Dalje je Кбке poslal:
a)	račun za ravnokar dovršene in tudi že razposlane tri zemljovide. Ker se vjema s pogodbo, zato se mu je za zemljovide plačalo 1191 gold.
b)	Potrdilo, da so ti kameni, na kterih so risani zemljovidi, Matičina lastina.
To potrdilo se izroča g. blagajniku, da se shrani v blagajnici, j) V zvezi s temi tremi zemljovidi je nagrada, ki gre gosp. Cigale-tu za velik njegov trud pri slovenjenji in popravljanji. G. Cigale zahteva za svoj posel primerno nagrado. — Naj slavni odbor g. Cigaletu izreče nagrado. (Odbor mu privoli 150 gold.)
Pri tej priliki predlagam: „naj slavni odbor za prihodnje tri zemljovide (Afriko, Avstralijo in evropsko Rusijo) zopet naprosi g. Cigaleta, da prevzame slovenjenje in popravljanje in povć, za kolikošno nagrado hoče prevzeti to delo. (Odbor pritrdi nasvetu in pooblasti odsek za izdavanje knjig, da se konečno dogovori' z gospodom Cigaletom.)
k) Odsek, izvoljen pri občnem zboru, da pregleda in presodi ter potrdi odborov račun za 1869/70. leto, v dopisu od 20. febr. t. 1. (štev. 59) naznanja, da je omenjeni račun po najnatančnejšem preiska vanji popolnoma veren, točen in spravedljiv spoznan, ter v imenu občnega zbora prosi, naj slavni odbor vsem istim gospodom, kteri so po svojem varčnem gospodarjenji pri malih stroških mnogo pripomogli k mnogovspešnemu dosegu društvenih namer, zlasti pa blagajniku g. dr. Jern. Zupancu iskreno in v istini zasluženo zahvalo izreče za njegov marljiv in nekoristoljubni trud. (V znamenje zahvale gg. odborniki vstanejo.)
1) Gosp. Giontini je pismeno potrdil pogodbo, ktero je bil z gosp. predsednikom ustmeno dogovoril za pravico, prvemu snopiču „nauka o telovadbi" preskrbeti drugi natis. Vsled te pogodbe g. Giontini Matici za to prepuščeno mu pravico po dovršenem natisku plača 20 gold.
m) Društvo „Vendija" v Gradcu si. odboru hvalo izreka za podarjene mu knjige.
n) Gosp. Janez Lapajne, učitel v Idriji, prosi knjig za idrijsko n&rodno bukvarnico.
o) Gosp. Janko Gantar, učitelj na Planini pri Vipavi, prosi Matičnih knjig za ondašnjo šolsko knjižnico.
p) Gosp. L. Robič prosi za knjige za 1870. leto izdane, ki bi jih bil imel dobiti njegov brat Andrej, Matčin ustanovnik, umrl 18. febr. 1870. leta, češ, daje doživel 1870. leto, za ktero so se izdale knjige.
Naj slavni odbor vstreže vsem trem prošnjam. (Odbor pritrdi.) Pri tej priliki g. dr. Razlag nasvetuje, naj se tiste knjige, kterih Matica more šeqddajati, podarć tudi „bralnemu društvu" v Mali nedelji na Stajarskem. Lćsar podpira ta predlog ter izreka željo, da bi se več takih družeb in knjižnic iz Stajarske oglasilo za Matične knjige in stavi predlog: naj odbor pooblasti
tipravništvo ali tajništvo, da jim ustreže in vselej potem prihodnji skupščini sporoči, kterim društvom ali knjižnicam so se podarile knjige- (Odbor pritrdi obema nasvetoma.)
r) 9. maja nam je došlo od srbskega učenega društva naslednje pismo od 15. aprila 1871. leta:
„Matica Slovenskoj u Ljubljani. U srpskom učenom društvu učinjen je . predlog, da se zajedničkim silama i sa zajedničkim dogovorom sviju jugoslovenskih učenih društava izdava jedan „Opšti^ naučni rečnik na srpsko-hrvatskom i bulgarskom jeziku".
Šaljući uz ovo pismo 20 komada štampanoga tog predloga Matici išlo venskoj v Ljubljani molimo, da se o tome posavetovati izvoli, i da nam svoje mišljenje o svemu, što se u predlogu pominje, a naročito o načinu i mogućnosti toga prevažnog rada, javi.
Mi se nadamo, da ćete toplo dočekati i svesrdno ispisati preduzeće na kom se može tolika usluga književnosti našoj učiniti, i da ćete dostojnom pažnjom počastvovati priliku, na kokoj se u ozbiljnom naučnom radu mogu prvi put ujediniti svekonike jugo-slovenske naučne sile.
Predsednik
Sekretar	srpskog učenog društva
Stojan Novaković.	Dr. J. Šafarik."
Naj slavni odbor izreče, kaj je v tej zadevi storiti. (Odbor voli v odsek, kteremu se ta stvar izroči v resni pretres, gg. dr. Razlaga, dr. Vončino in Jerana — z naročilom, da svoje poročilo do 1. julija , oddi tajniku.)
s) Iz pisma veleu$enega predsednika jugoslovenske akademije g. dr. Fr. Kački-ja, slav. odboru objavljam te-le vrstice:
„Čast mi je [prijaviti Vam, da sam imenovan za častnoga člana slovenske Matice. Izvolite u moje ime očitovati zahvalnost predsjedniku i odboru Vašega odličnoga društva. U Zagrebu 9. svibnja 1871.
Dr. Fr. Rački", š) Spolek Gabelsberger-jevih stenografov v Pragi je poslal jako obširno in natančno kritiko o g. Hafnerjevi slovenski stenografiji. — List in kritika poslana ž njim sta se poslala g. pisatelju s prošnjo, da prevdarja važni ta predmet in Matici o svojem času poroči o njem.
t) Gosp. J. Pajk je nasvetoval: naj odbor znanstveni mesečni časopis osnuje pod imenom „šolski vestnik", v kterem se naj znanstvene razprave, pedagogični spisi, šolske osnove, literarne in druge, namreč službenske vesti oznanjajo". — Odsek za izdavanje knjig je pretresoval ta nasvet ter po resnem prevdarku g. nasve-tovalcu odgovoril to le: Odsek ni odobril tega nasveta, ker se omenjeni spisi lahko priobčujejo ali v šolskih programih, ali v Matiči-nem „Letopisu" ali v „Novicah" ali v kterem drugem časniku. Vrh tega tudi Matičini dohodki še ne pripuščajo tega, dokler imamo še druge gotovo veče potrebe na literarnem polji. (Odbor pritrdi odsekovemu ravnanju.) Letopis 1871.	4
u) Statistična centralna komisija na Dunaji prosi, naj jej Matica posije izkaz knjig in rokopisov, ki jih hrani Matičina knjižnica.
Poslana izkaznica se izroča gosp. knižničarju s prošnjo, naj jo izpolni, kolikor mu je to mogoče po dosedanjih zapiskih. (Odbor pritrdi.)
v) Gosp. dr. Ulaga piše, da ne more priti na današnjo skupščino ter naznanja svoje sedanje mnenje o Jirsikovi popularni dogmatiki. (Tajnik prebere pismo, ktero odbor vzame na vednost.)
z) Gospd Lujiza Tomanova je g. dr. J. Bleiweisu in poro-čajočemu tajniku pred 14 dni ustmeno ponudila vse dr. Lovro Tomanove in njegove sopruge Josipine Turnogradske še nenatisnjene pesmi in druge lepoznanske spise, ko bi jih Matica hotela dati na svetlo.
Toda včeraj je poročevalcu poročila, da se je premislila in sklenila, omenjeno literarno blago sama dati na svetlo tako, da kakor ve, da bode najbolj po volji ranjcemu soprugu. (Odbor to vest vzame na vednost.)
ž) Na naročbo g. dr. Tomanove slike nam odgovarja gosp. Franke to-le: „Na vaše pisanje, s kterim me počastite z naročilom pokojnega dr. Tomana, dovolite mi odgovoriti, da prejmem Vaše naročilo in Vas prosim, da mi daste časa do konca avgusta 1871. 1., ker sem se zdaj zavezal v druga dela".
aa) Konečno naj slavni odbor sprejme poročilo o pristopu novih udov.
Od XX. skupščine (9. febr. .t. 1.) seje le oglasilo 52 oseb, ki žel6 Matici biti udje in sicer 1 ustanovnik (g. Ant. Skubec, gimn. profesor v Ljubljani) in 51 letnikov. Ti so: (tajnik prebere imenik); stavi se toraj predlog: „Naj si. odbor vse sprejme v Matico". (Odbor pritrdi nasvetu.) — Glavni knjigi je toraj danes zadnja številka 1962.
Vrh tega je došlo naznanilo, da 8 udov, kterih imena še niso naznanjena, iz komenske dekanije, žele pristopiti k Matici. — Po takem bila bi zadnja številka 1У70.	•
bb) Matičinih diplom se je dosedaj oddalo (častnim udom in društvom, s kterimi je Matica v zvezi, so se zastonj dali) 300; prav toliko, da se je Кбке-ju plačal račun s . 101 gold. 50 kr. in nagrada dala za pisanje........48 „ 50 „
Skupaj . 150 gold. — kr. Skupilo od danes dalje teklo bode — odvzemši stroške za pisanje — v Matičino blagajnico.
cc) Za g. Zajčev prevod Schoedlerjeve mineralogije in geologije je bil si. odbor izvolil tri presojevalce. Dva (g. TuŠek in Šolar) sta prebrala rokopis ter sta ga dobrega spoznala izvzemši male opazke. Gosp. Zajec pri zadnjem branji ozir jemlje na-nje. Po tem predlagam, naj se d& rokopis v tiskarnico, če tudi ga ne prebere tretji presojevalec (g. Wurner). — (Odbor temu pritrdi.)
čč) Letopisa, za kteri se je poslalo, mnogo znanstvenega in leposlovnega blaga, stavljene so že tri pole.
dd) Z veselim naznanilom, da je ena Matičnih obligacij ogerske zemljiške odveze za 1000 gold. izsrečkana bila pri zadnjem srečkanji, sklepam svoje poročilo".
3.	Gospodarski odsek nasvetuje : naj Matica svoje premakljivo blago, to je, pohišje, knjižnico in ostale svoje knjige za 5000 gld. zavaruje pri banki „Slaviji", zlasti z ozirom na to, ker „Slavija" hoče podpirati Matico in druge slovenske narodne zavode. (Odbor pritrdi predlogu.)
4.	Poročilo o lanskem računu in rešilo glej zgoraj pod črko k).
5.	Tušekov predlog o izdavanji 6 knjig o človeških delih glej zgoraj pod črko e).
6.	V odsek za abecedni red besedi, ktere naj bi obravnaval „mali naučni slovnik", se oglasijo: gg. dr. Razlag, dr. J. Bleiweis, Jeran, Praprotnik in dr. Fr. Papež.
7.	Poročilo o g. Trstenjakovem predlogu za izdavanje šolskih knjig, glej zgorej pod črko f).
Na to se je pričelo posvetovanje o pridobljeni pravici, da si Matica sme napraviti svojo tiskarnico.
Pred vsem g. dr. Costa naznani odboru, da bi g. Blaznik Matici rad prodal svojo tiskarnico z vsem blagom, z vsemi svojimi založbinimi pravicami in s hišo vred in predloži odboru na pretres tri vprašanja: a) ali je ali ne sedaj ugodni trenutek, da se Matica poprime svoje pravice; b) ali se Matica z g. Blaznikom spusti v dogovor in c) ali si napravi novo tiskarnico?
Da se ta važna stvar resno prevdari, obveljd nasvet: naj se po listkih voli odsek treh odbornikov, ki do prihodnje odborove seje pretresa vsa tri vprašanja in temeljito poroči odboru. V ta odsek so bili izvoljeni gg. dr. Razlag, Iv. Vilhar in A. Lesar.
Sedaj je bilo na vrsti dr. J. Blebveisovo poročilo, v poslednji odborovi seji preloženo, o g. Zalokarjevem rokopisu: „Imenik živali, zelj in rudov".
Dr. Bleiweis pravi v svojem poročilu, da g. Zalokarjev dodatek je bogata zbirka rastlinskih, živalskih in rudninskih imen, tedaj bi se z vpisom tega „dodatka" dopolnil in lepo pomnožil Zalokarjev slov en sko-nemški slovnik. Specijalni taki slovniki pa niso navadni, vzlasti v tistih jezicih ne, ki nimajo še velikih slovnikov, kakor jih dozdaj nimamo še mi Slovenci. Naj se tedaj g. Zalokar naprosi, da posodi ta dodatek deželnemu odboru, ki je, pooblaščen po gosp. knezoškofu, skrb prevzel za vredovanje slovensKo-nemskega slovnika, kteremu podlaga je od g. Zalokarja kupljeni rokopis. Ko se vpišejo iz njega v slovensko-nemški slovnik imena, ktera se v njem še pogrešajo, dd se ta rokopis spet gosp. Zalokarju nazaj. (Odbor soglasno pritrdi temu nastvetu.)
8.	Posamesnih odbornikov nasvetje:
a)	Ant. Lesar predlaga: Naj se začetni zemljepisni nauk", ki ga je g. Cikale poslovenil po Schubert-u, in že delj časa leži pri Matici, izroči odseku za izdvavanje šolskih knjig na pretres, kaj je storiti ž njim.
b)	Gosp. dr. Razlag naznanja, da je iz Mat. Debeljakovega življenja izvedel nekoliko črtic in jih izročil tajniku. — Gosp. dr. Zupanecpovć, da je nagovoril g. Prim. Remec-a, mestnega župnika v Skofji Loki, da bi mu kaj izvedel na domu ranjcega Matici velikega dobrotnika. Gosp. župnik Prim. Remec mu je obljubil poslati, kar izvć. — Gosp. dr. Cošta objavi, da je že pri ministerstvu na Dunaji popraševal po Debeljakovem službovanji in da mu je dvorni svetovalec Fiedler obljubil dati iskati v dotičnih predelkih. Na to dr. Razlag stavi predlog: naj odbor A. Lesarja naprosi, da se do g. Jan. Debeljaka, bratovega sina ranjcega Debeljaka, obrne z dotično prošnjo, potem pa da iz vsega, kar se mu izroči, sestavi življenjepis Debeljakov. (Odbor pritrdi in Lesar prevzame ta posel.)
c)	Dr. Costa poroča, da mu je g. Samec za „Letopis" izročil znanstveni sestavek o spektralni analizi, za ktero je treba naročiti nekoliko slik, in da g. pisatelj prosi za nekak znesek na račun nagrade. (Odbor pooblasti g. dr. Gosto, da pozvd stroške in potem po svojem prevdarku naroči slike, in gosp. Samecu privoli naprej dati 50 gold.. nagrade.)
Ker nima nikdo nič več omeniti, zato se sklene skupščina ob 8 uri.
XXII. odborova eknpščina
31. avgusta 1871. 1.
Vrsta razgovorov:
1.	Prebere in potrdi se zapisnik XXI. skupščine.
2.	Tajnikovo poročilo o važnejših stvareh ; o sprejemu novih družbenikov,
o volitvi novih odbornikov, o prošnjah za Matičine knjige.
3.	Blagajnik prebere račun o preteklem društvenem letu, in proračun za
prihodnje leto, ki ju ima odbor predložiti VII. občnemu zboru.
4.	Odsekovo poročilo o osnovi lastne Matičine tiskarnice.
6. Odsekovo poročilo o udeležbi pri obenem naučnem rečniku v srbsko-hrvatskem in bulgarskem jeziku.
6.	Dr. Gr. Krekovo poročilo in nasvet o Stanko Vrazovi slovensko-
slovstveni ostalini.
7.	Odsek za izdavo malega naučnegB slovnika predloži na ogled abecedni
imenik o predmetih, ki bi se imeli obravnavati pod črkami ABC.
8.	Kedaj bodi VII. občni zbor.
9.	Posameznih odbornikov nas vetje.
Pod vodstvom gosp. dr. E. H. Coste vršila se je skupščina, pri kteri so bili pričujoči izmed ljubljanskih odbornikov gg. dr. J. Bleiweis, baron A. Cois, Fr. Kandrnal, A. Lesar, dr. Fr. Papež, A. Praprotnik, dr. R. Razlag, Iv. Šolar, Iv. Vilhar in dr. Jernej Zupanec; izmed vnanjih pa gg. grof. J. Barbo in dr. Gr. Krek, tako le:
1.	Potrdil in podpisal se je zapisnik XXI. odborove skupščine.
2.	Tajnik je bral naslednje poročilo:
;; „Slavni odbor! Od XXI. odborove skupščine, ki je bila 31. maja, prirastlo je Matici, ako odbor sprejame vse, ki so se oglasili, 128 družbenikov, in sicer 4 ustanovniki in 123 letnikov. Ti so:. (Tajnik prebravši imena, stavi nasvet: naj slavni odbor sprejame vse med Matičine ude. — Odbor soglasno pritrdi nasvetu.) Matica toraj danes šteje 2091 udov po glavni knjigi, v ktero se vpisujejo po vrsti, po kteri pristopijo.
Vsled 12. §. Matičinih pravil izstopi iz odbora 10 odbornikov 1867. leta izvoljenih in sicer 5 ljubljanskih (dr. Costa, Lesar, Marn, Praprotnik in Šolar) in 5 vnanjih (Cegnar, Cigale, Einšpieler, Grabrijan in dr. Kočevar).
Izmed dopisov imam navesti naslednje:
a)	Matica Slovenska v Turčijanskem sv. Martinu z dopisom 15. juna t. 1. zahvalo izreka za poslani jej diplom naše Matice.
b)	J. Lapajne zahvalo naznanja v imenu ndrodne idrijske bukvarnice za podarjene knjige ter prilaga pravila omenjene buk-varnice z imenikom njenih knjig.
c)	J. Lapajne naznanja, da se je v Idriji osnovalo novo društvo pod naslovom „Šola" v podporo kranjskemu ljudskemu šolstvu ter pristavlja prošnjo, naj bi mu Matica podarila, če je le mogoče, obilo svojih knjig, da jih po svojem namenu razdeli med kranjske učitelje.
Poročevalec ne podpira te prošnje, ampak nasvetuje: „Naj si. odbor 200 odtiskov „štirih letnih časov" po deželnem šolskem svetu podari knjižnicam kranjskih ljudskih šol, in po primeri tudi šolam druzih slovenskih dežel, ako se deželni ali okrajni šolski svetje oglasijo za-nje". — (Odbor soglasno pritrdi.)
d)	Gospod dr. Razlag nam je izročil prošnjo, s ktero okrajni učiteljski knjižnici v Kozjem in v Brežicah prosite za vse dozdaj izišle Matičine knjige s pristavkom, da še letos k Matici pristopite kot ustanovnici. — Dr. Razlag podpira to prošnjo ter izreka, da bode to seme tamkaj obrodilo dober sad. — Tej prošnji se je z veseljem vstreglo in omenjeni knjižnici ste že prejeli knjige. — Naj slavni odbor odobri to ravnanje.
e)	Včeraj smo.prejeli pismo, s kterim gg. Tom. Zupan, M. Vodušek in Drag. Šavnik pošiljajo Simon Jenkovo literarno zapuščino, na tanko popisano, s predlogom: „naj bi Matica kupila to zapuščino ter skrbela, da se, kar je še nenatisnjenega in za rabo, spravi med slovenski svet". — Naj si. odbor to zapuščino
izroči odseku treh odbornikov, da v kteri prihodnji skupščini poroča o tem predlogu. (Odbor odobri ta predlog ter izvoli v ta odsek gg. dr. Kreka , Šolarja in Trstenjaka.)
Ker se je zasvetilo upanje, da se naše srednje šole utegnejo vendar-le vravnati po naravnem zakonu z maternim podučnim je- v zikom, treba je skrbeti, da ne zmanjka onih učnih pomočkov, ktere je Matica že dala na svetlo; jaz tukaj imam pred očmi slovenskega atlanta zemljovide, kterih se je prvega snopiča prodalo toliko, da nam gaje ostalo 100 odtiskov. Bode toraj treba skrbeti za drugi natis. Iz tega namena je poročevalec obrnil se do Koke-ja z vprašanjem, po čem bi nam tiskal drugi natis. Njegov odgovor se glasi tako-le: „Tisk in papir bode veljal kakor pri prvem natisu (to je, tisk po 8 gold. od 100 odtiskov in papir 35 gold., skupaj toraj 500 odtiskov 150 160 gold.). Ako Matica naroči 500 odtiskov, brez povračila jej oskrbim barvalne plošče in nektere sedaj že potrebne poprave, kakor na pr. mejo francosko-nemško, ter dopolnim z novimi avstrijskimi železnicami".
Dalje Koke naznanja, da se je že lotil novih zemljovidov (Afrike, Avstralije in evropske Rusije). Vendar bi se delo utegnilo zakasniti, ker g. Cigaleta ovira bolehnost. — Naj si. odbor blagovoli danes pooblastiti upravništvo, da sme, ako se potreba pokaže, preskrbeti drugi natis prvemu snopiču slovenskega atlanta. (Odbor pritrdi nasvetu.)
_ Pri tej priliki naznanjam odboru, da je Schoedlerjeve knjige 3. snopič (mineralogija in geognozija) do abecednega kazala že tiskan; „Letopisu" pa se stavi 15. рб1а.
Gosp. Franke je dovršil in nam poslal dr. L. Toman-ovo sliko. Naj sL odbor izvoli in pooblasti odsek treh odbornikov, da preskrbi okvir, dostojen umetni tej sliki. (Odbor pritrdi nasvetu ter predsedniku, podpredsedniku in tajniku d& to oblast.)
Konečno naj si. odboru še objavim, da sem ustrezaie od-borovi želji o ranjkem mecenu našega društva, Matiji Debeljaku, nabral nekoliko črtic; tudi o ranjcem podpredsedniku našem, preč. g. Antonu Kosu po želji našega čast. gosp. predsednika sestavljam zgodovinske črtice iz njegovega življenja. Oboje priobči prihodnji Matičin j,Letopis". — (Odbor z veseljem vzame na vednost to naznanilo.)
3.	BI agajnik prebere račun o 1870/71. leta, in proračun za 1871/72. 1., ki ju odbor predloži VII. občnemu zboru. — Odbor do pičice potrdi račun, proračun pa spremeni v nekterih točkah, ko sta dr. Zupanec in A. Lesar obljubila, da hočeta tudi prihodnje leto opravljati oni blagajnikov in ta tajnikov posel. (Račun in proračun se prideneta vabilu k prihodnjemu občnemu zboru.) Pri tej točki so bile določene tudi upravniške nagrade za preteklo društveno leto.
4.	V imenu odseka za osnovo lastne tiskarnice A. Lesar bere poročilo, ki se ie končalo s sledečim nasvetom: „Naj si. odbor izmed sebe izvoli odsek treh odbornikov, kteri si sme privzeti izvedence, da po ravno omenjenih načelih izdela popofen načrt o
osnovi nove tiskarnice v Matičini hiši in vsled tega njene prena-redbe ter o njem poroča prihodnji odborovi skupščini". (Odbor brez vsega besedovanja sprejme ta nasvet ter v nasvetovani odsek izvoli gg. dr. Kazi a ga, Lesarja in Iv. Vilharja.)
5.	O občnem naučnem rečniku v srbsko-hrvatskem in bul-garskem jeziku, ki ga namerava izdati srbsko učeno društvo v Belem gradu, poroča gosp. dr. Razlag ter nasvetuje: naj odbor izreče, da se Matica tega tudi nam koristnega početja hoče vde-ležiti s tem, da slovenske pisatelje, kterih članki bi se pa morali sprejeti nespremenjeni zlasti verski in cerkveno-zgodovinski, pozove na sodelovanje, slavnemu društvu pa se potem prepusti, da se samo dogovarja s pisatelji, kteri se oglasijo za sodelovanje, Po resnem posvetovanji, kterega so se vdeležili gg. dr. Krek, Šolar, Gosta in Lesar, sprejame se odsekov nasvet.
6.	Gosp. prof. dr. Krek o Stanko Vrazovi slovensko-slov-stveni ostalini bere naslednje svoje poročilo:
„V 17. skupščini matičinega odbora mi je bila častna naloga, St. Vrazovo narodno-slovstveno slovensko ostalino na tenko pregledati, morebiti za natis vrediti ter v eni prihodnjih sej ali ustmeno ali pismeno o tem predlagati. Pritrdil sem bil tej želji in takoj po seji, v kteri sem bil nazoč, prejel po gosp. tajniku našega društva v vsem 21 zvezkov in zvezčičev imenovanega narodnega blaga, ktero sem, kakor se bode znabiti vsaj nekoliko dalo tudi iz današnjega poročila povzeti, z natančnostjo pregledal, ktero tirja važnost predmeta in zaupanje, od Vas gospoda, v me stavljeno.
Že na prvi mah, ko sem bil pogledal v ta kaleidoskop našega narodnega, v tej ogromni ostalini, ohranjenega pesniškega blaga, sem se preveril, da je našemu literarnemu društvu sveta dolžnost, ga v kritični izdaji prej ko prej spraviti na svetlo, in Čem bolj sem se bil udomačil s celim tu nahajajočim se materijalom, tem veča je postala moja prepričanost, ka bi bilo neodpust-ljivo, še dalje shranjati to ostalino nenatisnjeno, tedaj slovenskemu učenemu in neučenemu svetu neznano. Kar se nam tu podaja, je čisto, narodno blago, ne umetno stvarjeno ali ponarejeno, kakor se često zgodi, ampak iz ust naroda samega vzeto, z vsemi prednostmi , pa tudi slabostmi, ki so enačim proizvodom lastne. To so vsema velja o pesmih, po Vrazu samem nabranih, ki je že za one dobe spoznal pravi način, kako ravnati z ndrodno-slovstvenim blagom, dobro spoznavši, da ndrodno-pesniškim proizvodom vzameš poetično ceno, ako jim ne pustiš oblike in značaja, jim po ndrodu danega. Tudi metoda nekterih pomagalcev Vrazovih v nabiranji narodnih slovenskih pesni ugaja tem tirjatvam, a nekaj jih je pa tudi med njimi, kteri še niso tadaj imeli o tem pravega pojma, čemur se ni čuditi, ako pomislimo, da se je, razun malo izjemkov, še le uprav po sej dobi pričelo ne le pri soplemennih slovanskih, ampak tudi pri druzih kulturnih evropskih narodih kritično izdavanje narodnih pesni. — Pomagalcev je imel S t, Vraz nad 20?
kterih vseh mi ni treba ti naštevati, ker bode o tej stvari natanč-niše poročati v tiskanem predgovoru k tej zbirki n&rodnih pesem, se v6 da, ako društvo, oziroma njen odbor, sploh sklene, jo izdati pod svojim pokroviteljstvom in na svoje stroške. Imenujem pa tu vendar imena, kakor Prešerin, Jarnik, Poženčan , Drobnič med 4 mrtvimi, Ivan Kukuljevič Saks., Oroslav Caf, Dav. Trstenjak, Mat. Majar, med še zdaj delavnimi pisatelji in takrat marljivimi sodelalci St. Vrazovimi v nabiranji slovenskih ndrodnih pesni. Pri tako obili podpori in neumornem lastnem trudu se ni čuditi, da si
i'e pridobil St. Vraz iz mnogo pokrajin Slovenije obilico pesni, v rterih, kot naravnem dušnem zrcalu, na tenko ogledujemo slovenski ndrod, kakor je bil in je še. Tu ga vidimo pri raznih opravilih, v raznih vsakoletnih prigodkih in običajih; tu v veseli družbi pri vinski kapljici se življenja veseli, ondi trpkosti slovesa od zibeli in domovine v živih glasovih oznanjaje, tii pri snubitvi, ženitvi, zdravici, pri razleganji poskočnih godčevih glasov, ondi od toge potrt v lastni nesreči, v splošni nezgodi, pri pogrebu itd. Tu ugledaš v pesni veselega pastirja, bistrega lovca, ondi te spet sreča voznik lehkoživec in se tudi raduješ ali huduješ nad stereotipnimi prikaznimi, kterih se družinsko življenje skoraj nobenega naroda ne ogne. Da lehko v teh pesnih tudi n&rod opazujemo, kako ljubi pa tudi sovraži, se nam ne bode čuditi, pomislivšim, kako rahlo-m globoko čuteč je naš n&rod po vsej svoji natori in k otožnosti prisiljen po. svojem^političnem položaji in po svojih historičnih dogodkih. Dokler se bode narodna pesem pri kacem ndrodu koli glasila, bode v njej rahlim glasilom ljubezni odlično mesto odme-njeno. Tako je inod, kako bi to moglo vsled ravno omenjenega pri nas inače biti. In res vidimo ta čut opevan v raznih pesnih te ostaline in ga ti opazuješ s početka, da v devičjem ali mlade-niškem srci požene kal, jedva opazljiv, pa do one stopinje, ko do vrhunca doraste in v človeškem srci s strastjo gospodari, kteri cel6 razum vselej kljubovati ne more. Ravno ta vrsta ndrodnih pesni je v St. Vrazovi ostalini zelć obširno zastopana in nahajamo med njimi nektere res klasične vrednosti, tako po izjavu nježnih čutil, kakor po pristojnosti oblike in dovršenosti izpeljave, — a naletimo tudi na druge, kterim realizem pregole plastike dosta vrednosti vzame in se slednjič izgubi v nespodobo (zerrbild) mnogo čvetero-vrstnih, ki duševno vrednost n&rodovo bolj kratijo, nego povspe-šujejo. Da slednjim ne bode smelo biti mesta v tiskanem izboru, se umeje, mimogrede opomnjeno, samo ob sebi, ker ga ni niti najmanjšega vzroka, ki bi njihovo izdavo priporočal. — Zastopane v tej ostalini so tudi zgodovinske narodne pesni, strogo epične, kakor tudi balade in romance. Opevani so dalje predmeti nepo-svetnega značaja (v legendah), in kar tej zbirki še posebno veljavo d&, — v njej nahajamo celć nektere pesmi, kojih zadržaj nas vodi v predzgodovinske čase, ko so naši preddedje še maliko-vali in so nekako svoje veroizpovedanje v mitologičnih (bajeslovnih) poemih vnukom izročali itd. itd,, — Kdo bi tudi v najsplošnišem
na&rtu mogel vse narisati, kar se nahaja v tej ravno tako obširni, kakor zanimivi, velevažni ostalini slovstvenega narodnega blaga slovenskega. S kratka, ostalina je pravi „repertorium" pravega našega narodnega pesništva in vrhu vsega druzega velike vrednosti tudi za n&rodni ethos, slovensko bajeslovje (mitologijo), za n&rodno običajno pravo, posebno tudi za slovensko dialektologijo, kteri še do sedaj niti temelja postavili nismo, — pa tudi za narodno godbo, kajti St. Vraz vešč godbćn izvedenec ni le besede, ampak tudi napeve n&rodnih pesni zapisoval ter po tem načinu tudi narodnemu spevu marsikak tipični motiv rešil. — Sploh pa se sme reči, da je poleg jezika ravno v teh narodnih pesnih naša narodnost najboljše in čistejše ohranjena. Vseh jih je brezi vari-jantov na stotine, a poleg tega je v zbirki še več n&rodnih pregovorov in druzega literarnega drobiža.
Toliko čisto na kratko „in merito" o St. Vrazovi ostalini slovenskih n&rodnih pesni. Tako po obsegu tedaj, kakor po raznovrstnosti zadržaja, pa tudi po estetični vrednosti je ta zbirka važna dovolj, da nasvetujem: „slavni odbor naj sklenejo prej ko prej dati kritično vrediti in na društvene stroške izdati".
„Glede izdaje same je dosta — tako nadaljuje gosp. prof. dr. Krek svoje poročilo o izdaji narodnega blaga — ako nasvetujem, da mora biti kritična, kajti s tem je prav za prav že vse izrečeno. Vrhu tega naj bi se pa tudi pesni uvrstile druga poleg druge takisto, da je v celem izboru prava sistema, to je, da pridejo posamesne pesni po zadržaju v predele, kar pregled olajša in vse pesni tako rekoč v celotni organizem spravi.
S tem bi bilo moje poročilo in nasvet o tej literarni ostalini pri'kraj i, ko bi ne bilo spregovoriti še o neki formalnosti, ktere se tii ni lahko ogniti. Kakor vam bode znano, gospoda, je že St. Vraz sam oddelek te zbirke narodnih pesni bil izdal 1. 1839. v Zagrebu in obsega ta I. zvezek razun 20 strani vvoda, 200 strani ali poltrinajsto polo n&rodnih pesni, kterih je vseh 114 — davorij, kakor jin Vraz imenuje, ter balad in romanc. Kakor je povzeti iz oglasa in povabila na naročbo tega dela, je bila St. Vrazova nakana, za tem zvezkom izdati še dva ravno toliko obseza-joča zvezka n&rodnih pesni, tedaj vsak zvezek po 12 do 13 p61, in bi bili imeli 2. zvezku pridjani biti sliki: Slovenka od Drave i Slovenka od Save — in slednjemu zvezku je bil nakanil pridjati še „jedan kratak rščnik od sviuh neobičnih i rSčosložiteljem našim manje poznatih ršči, koje u pčsnih na prvo dolaze". Po tej zbirki slednjič bi bila prišla še zbirka v natis, obsezajoča „pričice, pri-rščja i druge vlastitosti gornjo-ilirskog narččja s izvedrenjem čisto ilirskim, te črtice o narodnih običajih, nošnjah i ostalih takovrstnih stvarih u jezik naš književni složene". Taka je bila St. Vrazova nakana gled6 izdaje vsega materijala in jaz to stvar omenjam, ker sem preverjen, da je tirjatev pietete, kolikor mogoče v smislu nakane preslavnega pokojnika ravnati, se v6 da kolikor je to sploh
mogoče in se strinja s tirjatvami, ki je danes od enake publikacije kritika zahteva. — Odločiti se je pa že zdaj o tem, kaj početi s pesnimi, že v omenjenem zvezku natisnjenimi? Nasvetu j em, da se v novem izboru prenatisnej o, ker je ta zvezek medslovenskim občinstvom zelo redek in bi brez ponatisa vsa zbirka tembolj pomanjkljiva ostala, ker se v tem zvezku nahajajo narodne pesni, brez kterih si sploh nobene tudi plitve zbirke narodnih pesni niti misliti ne morem. Dalje je bil dobil St. Vraz kesneje od ne-kterih pesni na priliko „lepa Vida" in dr. — varijante, ki so bolj dovršeni po obliki in izpeljavi od že natisnjenih; — bilo bi tedaj žal, ako bi se zarad tega več ne smele priobčiti, ker so bile že leta 1839. tiskane. Povsod, kjer se nahajajo varijanti, bi bil za to, da se porabi ne le St. Vrazova zbirka, ampak tudi Kastelčeva „Cbelica", Koritkov izbor slovenskih narodnih pesni, Janežičeva knjižica: „slovenske nar. pesme, prislovice in zastavice", razni tečaji „Novic", v kterih je zabilježeno mnogo, tudi v Vrazovi ostalini se nahajajočih narodnih pesni in slednjič „Slov. glasnik" Janežičev. Vselej bi bil tisti tekst temeljni, kteremu gre ta prednost po njegovi notranji in zunanji dovršenosti in razlike bi se vestno zaznamovale pod črto, ako so v kacem oziru spomina vredne.
To je moje mnenje o tem formalnem vprašanji, o kterem se bode moral si. odbor že danes konečpo dogovoriti, ako ga bode volja mojemu nasvetu o publikaciji ostaline pritrditi."
Obravnave o teh nasvetih dr. Krekovih so se udeleževali gospodje: Šolar, Vilhar, dr. Bleiweis, dr. Costa, dr. Razlag, Lesar dr. Krek. Gosp. Šolar zlasti opomni, da je pretekel obrok, ki ga je Matičin odbor odločil za nabiranje narodnega blaga, kterega se je obilo nabralo, ter nasvetuje: naj se to nabrano narodno blago, kar ga je natisa vredno, strni s Stanko Vrazovim in knjigi da naslov tak, kakoršen bode primeren pieteti do Stanko Vraza. Gosp. dr. Krek pritrjuje temu nasvetu; dalje omenja, da se v zbirki, ki jo je prejela Matica slovenska od ilirske Matice in jo ima on v rokah, pogreša rokopis one pesni, ktero je g. F. Kočevar objavil v 6. listu „Slovenskega Glasnika" od 1. junija 1868. leta in dveh drugih: a) Bernekarje v grad in sv. Marjetica in b) sv. Jurij orožnik, kterih g. Kočevar omenja v opombi istega lista; morda — reče — so ti rokopisi ostali v Zagrebu. Gosp. Kreku odbor naroča, da poprašuje in pozveduje o njih.
Po- dovršenih pogovorih predsednik na glasovanje stavi ta-le vprašanja:
a)	Ali naj Matica izda, Stanko Vrazovo zbirko, dopolnjeno z narodnim blagom, ktero je nabrala Matica? (Odbor soglasno pritrdi.)
b)	Ali naj se to narodno blago vredi po dr. Krekovih načelih, in izda v več primernih avezkih? (Odbor soglasno pritrdi.)
c) Komu naj se izroči vredovanje? — Gosp. Šolar popraša gosp. dr. Kreka, ali ne bi on, ki mu je zbirka najbolj znana, hotel prevzeti to vredovanje? — Ko dr. Krek izreče, da rad prevzame to častno nalogo, odbor soglasno g. dr. Kreku izroči vredovanje ter izreče željo, da za 1873. 1. za natis pripravi prvo knjižico. Dr. Krek obljubi, če mu bo le mogoče, vstreči odboru, ter prevzame tudi vso v zapisku zabilježeno Matičino zbirko narodnega blaga.
7. V imenu odseka za mali naučni slovnik poroča g. dr. Razlag. Naprej imenuje več tacih slovnikov v druzih jezikih, ter meni, da je najprej treba odločiti, ali se obširnejši ali krajši jemljo za izgled. V ta namen bere besede pod črko A zbrane. (Odbor izreče, naj se v tem rečniku razlagajo najpotrebniše besede.) — Na to dr. Razlag nasvetuje : Naj se izvoli odsek treh odbornikov da po izrečenem načelu sestavi abecedni red, in ko sestavi gradiva za eno tiskano polo, naj se to v 200 do 300 odtiskih natisne, da se razdeli med odbornike in pisatelje, ki bi hoteli udeleževati se tega dela, da preberć imenik ter ga po svojem mnenji popravijo, dopolnijo itd. in potem Matici vrnejo, da odbor konečno določi besede, ki se bodo razlagale. (Po vsestranskem pretresovanji odbor pritrdi temu predlogu in v odsek izvoli dr. K. Razlaga, Fr. Kandrnala in Tušeka.)
8. Na vprašanje,_ kedaj bodi VII. občni zbor, odbor izreče, da z obzirom na to, ker je mnogo Matičarjev zlasti odbornikov med deželnimi in državnimi poslanci, ne more sedaj še določiti dneva, ampak da to določbo prepusti g. predsedniku.
9. Ker izmed nazočih odbornikov nikdo nič ne nasvetuje, predsednik skupščino sklene ob 8. uri zvečer.	6
XXIII. odborova skupščina
2. novembra 1871. 1.
Vrsta razgovorov:
1.	Prebere in potrdi se XXII. skupščine zapisnik.
2.	Tajnikovo poročilo o važnejših stvareh.
3.	Odsek za izdavanje šolskih knjig nasvetuje:
a) Naj slavni odbor sklene, da Matica s svojimi dohodki in g pripomočjo rodoljubov za 1872. 1. v 3000 odtiskih na svetlo d& „Pokornijevo živalstvo" za prvi in njegovo „rastlinstvo" za drugi razred slovenskih gimnazij in realek, Schcedlerjevo živalstvo in rastlinstvo, ki sc bodete rabili v viših razredih^ pa naj se odložite do tistih mal, da ju bode treba.
Stroški' za omenjeni Pokornijevi knjigi v 3000 odtiskih utegnejo preseči.........4100 gld. — kr.
Ker Matici vsled odborovega proračuna za 1872. 1. za izdavanje knjig ostaja le . 3838 „ 59 „ Matica sama, vzlasti ker mora izdati tudi poročilo o odborovem delovanji in imenik svojih društvenikov in se ne sme lotiti naloženega svojega imetka, ne zmore omenjenih stroškov, zato odsek dalje nasvetuje b) Naj se ustanovi odsek, ki bode pobiral radovoljne doneske za izdavanje šolskih knjig in naprosil deželni odbor, da bi v blagi namen iz deželnega zaklada privolil zdatno pomoč.
4. Posameznih odbornikov nasvetje.
Pod vodstvom gosp. dr. E. H. Coste pričela se je skupščina ob 5. uri popoldne. Pričujoči so bili nasledni ljubljanski gg. odborniki: dr. Blehveis, Jeran, Kandrnal, Lesar, Mam, dr. Papež, dr. Pogačar, Praprotnik, dr. R. Razlag, Sovan, Šolar, Tušek, Vavrfi, Vilhar, dr. Vončina, dr. Zupanec; baron Zois je poslal svoj glas telegrafično; — izmed vnanjih gg. odbornikov pa sta svoje mnenje pismeno objavila gg. dr. Krek in dr. Ulaga.
1.	Potrdil in podpisal se je XXII. skupščine zapisnik.
2.	Tajnik je poročeval o važnejših stvareh tako-le:
„Slavni odbor! Od poslednje odborove skupščine, ki je bila
31. avgusta 1871. 1., je Matici prirastlo 25 novih udov, in sicer: g. Orešek Janez, c. k. gimn. profesor v Celji, in g. Blaž Grča, kaplan v Rihenbergu, kot ustanovnika, in 23 letnikov, ako slavni odbor vse, ktere mu hočem našteti po imenu, sprejme v društvo. Ti so (tajnik bere imena); ker pri nikomur ne nahajam pravilnega zadržka, da se ne bi imel sprejeti, zato predlagam:
Naj slavni odbor blagovoli sprejeti vse. (Odbor odobri nasvet.) Matičini glavni knjigi je po tem takem zadnja številka 2116.
Važnejši dopisi, ki so došli odboru, so ti-le:
a)	Deželni šolski svet za Kranjsko odboru z dopisom od 12. septembra t. 1., št. 1134, posebno zahvalo izreka za 200 odtiskov knjige „štirje letni časi", ktere je si. odbor v 22. skupščini podaril knjižnicam ovozemnih ljudskih šol.
b)	Prečastiti gosp. Ign. Mrak, marquetski škof v severni Ameriki z dopisom od 22. avgusta t. 1. srčno veselje izrekuje odboru, da mu je Matičine knjige poklonil v 20. skupščini.
c)	Gosp. dr. Fr. Rački v dopisu od 23. sept. t. 1. odgovarja da in zakaj se jugosl. akademija ne bode udeležila „naučnega rečnika", kterega namerava izdati srbsko učeno društvo v Be-lemgradu.
č) Centralni in izložbeni odbor prve obče hrvatske učitelske skupščine v Zagrebu je Matici poslal „Priznanico, ovim se očituje
slavnoj Matici pohvalno priznanje na tom, što se je na izložbi odlikovala svojimi populamo-znanstvenimi knjigami i zemljovidi". — Ta priznanica se je v okvirji obesila v Matić. sobah. — Knjig, poslanih na izložbo pa do današnjega dne še nismo prejeli.
d) Gosp. Stanislav Mikuckij, pomočnik bibliotekarja univer-sitetskoj biblioteki v Varšavi z dopisom od 10. oktobra t. 1. po-prašuje, imajo li Slovenci popolniši slovensko-nemški slovar, nego je Janežičev?
V odgovoru, ki se mu je poslal 18. oktobra, naznanilo se mu je, da se ravno pripravlja za natis.
(Odbor omenjene dopise vzame na znanje.)
Upravništvo je vsled pooblastila, danega mu od si. odbora, podarilo nekoliko Matic, knjig, in sicer:
a)	Slovenskemu katoliško-političnemu društvu v Globokem pri
Brežicah 9 različnih knjig;
b)	ubogim realnim učencem v Ljubljani 10 mineralogij.
Naj slavni odbor to vzame na znanje. (To se zgodi.)
c) Došel nam je naslednji dopis od 18. okt. t. 1.:
„Slavnom odboru Matice Slovenske! F. Paškal Vuicić, biskup i namčstnik apostolskih u Bosni čestituje i želi srštan uspieh na-mšre i moli, da i Bosna u dioničtvo primise dšlah, kojase izdaju po Matici".
Naj si. odbor pritrdi, da se apostoljsko namestništvo v Bosni in sicer sedaj na imć preč. biskupa Paškala Vuicića, vpiše med one, kterim Matica daruje svoje knjige, ter da se mu poklonijo do sle izdane knjige. (Odbor soglasno pritrdi.)
Dalje naznanjam si. odboru, da je g. Zalokar privolil, da Matica prepusti njegov rokopis „imenik živali, rastlin in rudov" si. deželnemu odboru v ta namen, da se iz njega imena vzemo v slovensko-nemški slovar. Rokopis se je izročil in gg. bogoslovci. že iz njega prepisujejo imena za omenjeni slovar.
C) tiskanji Matič. knjig za 1871. 1. naznanjam to-le:
a)	Schoedlerjeva mineralogija in geognozija je že dovršena.
b)	„Letopisa" je natisnjenega 18 pol.
c)	Zemljovidi so do imen izgotovljeni. — Koke mi 20. okt. naznanja, da mu je g. Cigale za Avstralijo že poslal imena, in da jih je koj dal rezati v kamen.
Ker smo dospeli do tega, da se kmalu dovrše knjige, zato treba, da jim odbor danes določi ceno, ob enem pa tudi izreče, ali vse letošnje knjige, dobe vsi Matič. udje, toraj tudi letniki?
Kar tiče ceno knjigam, nasvetujem: naj si. odbor to določiti prepusti predsedniku in tajniku. (Odbor pritrdi.)
Kar pa tiče določbo, ali tudi letos vse Matič. knjige dobe tudi letniki, moram si. odbora objaviti, da mi je te dni došel dopis, v kterem se en ustanovnik pritožuje in tudi ustmeni ugovori so bili slišati o tem, da se kakor ustanovnikom, tudi letnikom, dajejo vse knjige, čeravno 5 §. Matičinih pravil izreka, da letniki
o odborovem sklepu dobivajo na leto vsaj po toliko knjig, da odo po prodajalni ceni vredne vsaj polovico toliko, kolikor so po tej ceni vredne vse knjige, tisto leto izdane.
Po tem §. Matičinih pravil ima odbor res pravico, letnikom dati manj knjig, kakor jih na svetlo Matica; toda prepovedano ni odboru, tudi letnikom dati vse knjige. Dosle so se vse knjige dajale tudi letnikom, in to niti Matici niti ustanovnikom ni bilo na škodo. Matici ne, ker jej je tako ravnanje pridobilo mnoge novih udov, in tudi ustanovnikom ne, ker so dobivali po toliko knjig, da so gotovo vredne toliko, kolikor 60 gold. že vplačane ustanovnine donaša letnih obresti.
Iz teh razlogov nasvetujem: Naj slavni odbor tudi letos da letnikom vse knjige za 1871. 1. (Odbor pritrdi.)"
3. V imenu odseka za izdavanje šolskih knjig je poročal A. Lćsar naslednje:
„Slavni odbor! Gotovo je vsem gg. odbornikom znan vis. c. kr. ministerstva za uk in bogočastje ukaz od 8. oktobra 1871. 1., vsled kterega so se v prvem|in drugem razredu kranjskih gimnazij in realek začeli v slovenskem jeziku učiti dotični predmeti.
Za naravoslovje je vis. c. kr. ministerstvo potrdilo Erjavčev in Tušekov prevod Pokornijevega „živalstva^ in „rastlinstva", kteri je ranjki A. Janežič po naročilni poti 1864. 1. spravil na svetlo. Omenjeni knjigi ste mimo tega, da je le malo njunih odtiskovmed svetom, natisnjeni brez podob, kakor je brez njih bilo tudi Pokornijevo nemško izdanje. Novejša Pokornijeva izdanja pa krasi mnogo mnogo lepih podob, ki učencem zdatao lajšajo učenje. Treba je toraj pred vsem, slovenskim srednjim šolam preskrbeti prevod in tisk najnovejšega Pokornijevega izdanja.
Odsek je sicer te misli, da je zalog šolskih knjig ali državna blagajnica, iz kterih je vlada iz začetka tudi drugim narodom skrbela za šolske knjige, v prvi vrsti poklican, v tem obziru nam Slovencem gmotno pomagati; v drugi .vrsti pa ima to dolžnost deželna blagajnica, ki deželne naklade gotovo najboljše naloži ako jih nekoliko obrne na šolstvo. Toda ker se odsek boji, da bi se stvar, ki se ne d& dolgo odlašati, preveč zavlekla, predno bi se v sedanjih, časih rešila po ustavnem poti, zato je iskal druzega zaloga, ki bi za prvo potrebo priskočil na pomoč. In kteri zalog bi mogel to storiti? Kteri drugi, ko Matica slovenska, kteri so pravi rodoljubi v kratkih letih žrtovali toliko zaloge, da zdatno pomaga potrebi, in ktera med svojimi društveniki šteje_ toliko duševnih moči, da se, kar se tiče sestavljanje šolskih knjig, ne ustraši velikanskega, a blagega dela.
Te misli so bile vodilo odseku, ki je g. Tušeka naprosil najprej pozvedeti, ali in za koliko bi se dobile podobe za Pokor--nijevi omenjeni knjigi. Gosp. Tušek se z dotičnim vprašanjem 18. oktobra obrne do založitelja nemškega izvirnika. Fr. Tempski mu 20. oktobra t, 1. odgovori: Najnovejše izdanje knjige „žival-
atva" je 11. od 1872. 1.', rastlinstva pa 9. od 1871. 1. Pokorniju bilo bi za pravico prevoda plačati 100 gold. za „živalstvo" in 60 gold. za „rastlinstvo". Slike, v svinec vlite, kterih je v „živalstvu^ 490, v „rastlinstvu" pa 350, stale bi 3500 do 4500 gld., in ne bi se smele za nobeno drugo knjigo rabiti, nego samo za omenjeni prevod Pokornijevega živalstva in rastlinstva. Ko bi se Matici zdeli stroški previsoki, kar so tudi za 1000 do 1500 odtiskov, — dalje piše Tempski — Matičino prizadevanje rad pospešim s tem, da jej za nizko odškodnino, ki se bode ravnala po številu odtiskov, posodim podobe, ako da knjigi tiskati v Pragi. — Gosp. Tušek koj odgovori Tempskiju, da Matica ne zmore slik, ampak da se morda ravna po njegovem nasvetu, ter vpraša, koliko bi stali knjigi po nasvetu njegovem. V dopisu od 24. oktobra Tempski odgovarja to-le: Bodite poverjeni, da hočem kar moč pospeševati Matičino prizadevanje, toda bojim se, da bi Vam neugodne okoliščine, ki jih omenjate, dopustile, omenjeni knjigi dati na svetlo, ker se 1000 — 1500 odtiskov nikakor ne splača. Pokornijeva nagrada se nikakor ne more znižati, saj ni visoka. Ako jaz za porabo slik za živalstvo zahtevam 550 gold. in za rastlinstvo 250 gold., gotovo je to malo, ker me slike stanejo okoli 12000 gold. Plačati bi toraj imeli: a) Za živalstvo Pokorniju 100 gold., meni pa 350 gold., b) za rastlinstvo Pokorniju 60 gld., meni pa 250 gold. Tiskanje s papirjem itd. vred pak bi pri tiskarji Merciji stal 2274 gold. Ako tem stroškom prištejemo še za voznino in vezanje 200 gold. in nagrado pisateljem po 20 gold. od pole 680 gold., dobili smo 3916 gold., ki jih najmanj pogoltnete omenjeni knjigi. Utegnili bi pa še više biti zarad zavitkov in morda še kakovih drugih neprevidenih stroškov. Pa recimo, da stroški ne presežejo 3916 gold., vendar jih Matica po odobrenem proračunu, po kterem jej za leto 1872. ostaja samo 3838 gold., nikakor ne zmore; vrh tega bi pa morala po pravilih vsakako izdati še poročilo o odborovem delovanji z imenikom društvenikov, to je, 7—8 p6I tiska. Ker se po Matičinih pravilih nikakor ne smemo lotiti naložene glavnice, ktera jej je narastla iz doneskov ustanovnikov in znatnih volil umrlih rodoljubov, ker doneski, ki se smejo za letne stroške porabiti, ne zadostujejo, ker Matičarji kaj več pričakujejo, nego samo dve popularni knjigi o naravoslovji, za ktero je Matica dosle že mnogo izdala, in ker moramo izdati poročilo z imenikom Matičarjev, zato je odsek iskal virov, da bi se odprli saj prvima šolskima knjigama Pokornijevega naravoslovja. Prihodnje šolske knjige vzlasti iilologične in matematične mora vsakako založiti ali državna ali deželna blagajnica. Med te vire šteje odsek a) deželno blagajnico in b) nabiro rado-voljnih doneskov; zato dalje nasvetuje: 1. naj bi si. odbor ustanovil odsek, ki bi imel vse rodoljube pozvati, da blagovolijo v ta namen priskočiti Matici, in 2. naj si. odbor v ta namen tudi prošnjo vloži pri si. deželnem odboru.
Ako po tej poti Matici dojde zdatna pomoč, lahko se za pri*
hodnje leto (1872.) na svetlo dd 4. snopič slovenskega atlanta, kterega je tudi јако treba našim šolam.
Iz omenjenih razlogov odsek si. odboru priporoča odobrenje nasvetov, tiskanih v vabilu za današnjo, to je XXIII. skupščino.
Predno se prične važna ta stvar pretresovati, naj si. odboru objavim, da sta mi danes od dveh gg. vnanjih odbornikov v tej zadevi došla dva dopisa.
a)	Gosp. dr. Ulaga piše:
„Edino praktična misel je, da slavni deželni odbor v rečeni namen zdatne pomoči privoli. Ker pa knjige pridejo v prodajo in se bodo gotovo lahko oddajale, bode se menda vendar v Ljubljani našel založnik, ki ne bode zahteval, da se mu kar prvo leto povrnejo vsi stroški. Po mojih mislih bilo bi toraj odseku največ skrbeti zato, da najde založnika. Da bi pa Matica kaj prikladala, za to jaz nisem, ker ona dela za vse Slovence; dobrota zastran slovenskega učnega jezika v realki in gimnazijah zadela je pa žalibože le brate naše na Kranjskem. Da je le nekoliko upanja, da enaka drobtina z vladne mize pade tudi nam drugim zapuščenim Slovencem, potem bi z veseljem rekli: pustimo za par let vse drugo na stran in izdavajmo dobre šolske knjige".
b)	Gosp. dr. Gr. Krek pa piše:
„Skladam se samo s točko b) odsekovega nasveta, a nikakor ne s točko a), ker 1. naša Matica ni zaloga šolskih knjig, ampak glasilo slovenskega znanstvenega življenja; ker 2. društveniki gotovo ne bodo zadovoljni, da se mahoma prekucne celo dosedanje delovanje društva v smislu, ktere ne opravičuje nobena točka društvenih pravil, in 3. ker je moje prepričanje, da bode društvo po tem potu, mesto si novih udov pridobiti, mnogo mnogo dosedanjih zgubilo, a novih gotovo ne pridobilo. — Za šolske knjige skrbeti dolžnost je vse druzih faktorjev, nego našega edinega znanstvenega zavoda in zarad tega sem sicer za denarno podporo, a nikakor ne za to, da bi enake knjige bile lastnina slovenske Matice. — Tudi pridejo knjige, ako jih Matica izda, v večem številu v roke tacega občinstva, ki tacih knjig ne potrebuje, to je, dru-štvenikov slovenske Matice, nego v roke dijakov, za ktere so namenjene. — Jaz sem toraj odločno proti temu, in prosim, da se to tudi stavi v zapisnik".
Po prebranem poročilu prične se živa obravnava predlogov. — Prvi poprime besedo gosp. dr. Razlag ter vpraša g. Šolarja, ali mu je znano, kaj vlada misli storiti o izdavanji knjig za slovenske srednje šole?
Gosp. Šolar odgovori, da on toliko vč o tem, kolikor vedo štirje svetovalci c. kr. šolskega sveta, ki so tudi v Matičinem odboru; zalog gimnazijskih šolskih knjig je pasiven in v državnem proračunu ni nobenega zneska, ki bi bil vanj postavljen v ta namen. Iz teh razlogov je ministerstvo že odbilo rokopis, kterega je prav za primernega spoznalo. Šolskih knjig pa živo potrjujemo.
Gosp. dr. Bleiweis vpraša, kako so za druge narode na svetlo prihajale dotične šolske knjige? — Gosp. dr. Costa iz zapiska šolskih knjig državne zaloge prebere oddelke, kterih prvi našteva knjige za ljudske, drugi za meščanske, tretji pak za srednje šole; med temi se v njem nahaja mnogo knjig za druge narode, za slovenski narod pa samo dr. Miklošičeva berila za više gimnazije.
Gosp. dr. Bleiweis na to zopet poprime besedo ter dalje govori: Prepričali smo se, kako je vlada v začetku stregla drugim narodom, zakaj bi z nami, ki v tem obziru tudi stojimo v začetku, drugače ravnala, pač ne sprevidim. Al žalostna skušnja nam kaže, da mimsterstvo ni v natis sprejelo gosp. Šolarjevega rokopisa, če tudi je izreklo, da je primeren. — Jaz sem zoper to, da bi gosp. Šolarjev rokopis Matica založila, ker ga ne more dati svojim družbenikom in ker tega tudi ne dopusti proračun Matičin za 1872. leto. — Toda knjigi „Pokoraijevega živalstva in rastlinstva" ste za Matičine ude in silno potrebni za naše srednje šole. Predno dalje govorim o teh knjigah, rad bi vedel, ali je neobhodnje treba, da izidete s podobami, ki ju jako podraže? Saj se lahko po ceni dobe take slike, ki se obešajo na šolske stene; tudi imamo deželni muzej, kjer si učenci živali ogledajo, kakoršne so v naravi.
Gosp. Tuše k odgovarja, da slik sicer ni neobhodnje treba, saj tudi rokornijevi knjigi jih niste imeli, ali jako koristne so; učenci nemškega oddelka imajo v rokah knjige s podobami, slovenskih oddelkov učenci ne bi smeli biti na slabejšem.
Gosp. dr. Costa pravi: splošnja je tožba, da so šolske knjige predrage, stariše jako težko stane kupovati jih, in slike nam skoro za dve tretjini podražite omenjeni knjigi.
Gosp. dr. Zupane c je te misli, da se brez podob nikakor ne bi smeli dati na svetlo.
A. Lč s ar dostavi, da tudi Pokornij bi javalne privolil knjigi posloveniti in prevod izdati brez podob.
Gosp. Marn zagovarja izdajo s podobami.
Gosp. dr. Costa pravi, da nam bode s tema knjigama sicer nekoliko, a vendar malo pomagano, ker bode treba še mnogo druzih šolskih knjig, za ktere je treba hraniti novce.
A. Lesar pravi, da ni treba misliti le na Matičino bla-gajnico, ktera še omenjenih dveh knjig, kakor kaže proračun, ne zmore brez kakove pomoči; vrh tega morali bi ustaviti vsa začeta dela. Treba je iskati še druzih virov za šolske knjige. Ali nam deželna blagajnica nič ne bi mogla pomagati?
Gosp. dr. Costa. Po vsem, kar smo slišali in vemo, treba je šolskim knjigam založnika. Pravi založnik morala bi država biti, kakor je bila drugim narodom. Toda tega se sedaj ne moremo nadjati. Za državo grč deželi dolžnost skrbeti za više izobraževanje ljudstva. Ko bi se bila sprava po osnovi dovršila, deželo bi zadelo bilo vse šolstvo. Zakaj ne bi ona prevzela založništva šolskih knjig; to je, dokler se ne spremenč razmere, edina pot, po kieri pridemo tudi do drugih šolskih knjig. Saj dežela ne
Letopie 1871.	5
bi darovala novcev, ampak jih le posodila, ker se jej bode vračalo posojilo iz skupila založenih šolskih knjig. Pri tem poslu bi -morda imela kaj zgube, ali ta zguba bila bi le na videz, kajti dobiček, ki bode narodu izviral iz slovenskih srednjih šol, za ktere se že toliko let poganjamo, visoko preseže zgubo v denarji.
Gosp. dr. Bleiweis odvrne, da to je res lep predlog, ako se deželni zaklad ne bi zbiral iz davkovskih doklad in bi dežela naša bila bogata; vrh tega, kdo bo hotel prevzeti odgovornost za zgubo, ki bi zadela deželo ? tudi ne vemo, koliki bodo stroški, koliko bi kazalo zgube; jaz bi bil tudi tega mnenja, ako bi dežela bila bogata in bi znani bili stroški; toda natančnih številk nimamo, iz kterih bi se to moglo preračuniti.
Gosp. dr. Costa. Tudi jaz sem si svest odgovornosti deželnega odbornika; ali zdi se mi, da deželni odbor lahko odgo-. vornost prevzame v deželnem zboru. Ako hočemo zidati poslopje, treba nam je novcev; ti novci pa niso zgubljeni ali darovani, ampak samo naloženi in nosijo obresti. Tako bi tudi deželni odbor naložil nekoliko deželnega premoženja, če tudi ne na visoke obresti, premoženje — knjige in skupilo —pa vendar ostane deželi. Sila je pred durmi, prihodnji deželni odbor gotovo pritrdi koristnemu ravnanju. Stroškov se vć da na tanko danes še ne ve deželni odbor, to je res, toda za šolske knjige vendar le lahko odloči nekolik znesek, na pr. 10.000 gold.; za toliko denarja se na dan spravi mnogo knjig, ktere bodo sproti vračale nekoliko tega posojila in tako bode moč dalje delati. Konečno morda kaj zgubi dežela, toda mnogo ne, potem pa, ko se drugi založniki poprimejo založništva, deželni zbor zbriše ta dolg.
Gosp. dr. Bleiweis. V pregovor je že prišla beseda: v Avstriji je dandanes vse mogoče. Kaj pa potem, če pridejo časi, ki nam vzemo še to mrvico, ki nam je padla z ministerske mize? Tedaj je zgubljena vsa zaloga šolskih knjig. Stroške za knjigi brez slik, te bi deželni odbor lahko zagovarjal, stroški za knjigi s slikami pa so ogromni.
Gosp. dr. Razlag. Dežela naj šolske knjige podpira; deželni odbor naj odgovornost vzame na svoje rame, deželni zbor gotovo pritrdi; natančni račun naj bi se sestavil in mu predložil; knjigi naj na svetlo pridete s slikami; slike lahko plača Matica, če tudi knjigi ne boclete precej sedaj služili šolam štajarskih, koroških, goriških, tržaških, isterskih Slovencev', ki so tudi zlagali Matičino premoženje, vendar jim tudi bodete na korist, ker tudi oni prej ali pozneje pridejo do narodnih srednjih šol, za ktere bi zadostoval natis v 1000 odtiskih.
Gosp. dr. Vončina. Omenjeni knjigi ste nujni, Matica sama jih ne zmore, ako hoče svojim udom še kaj druzega dati, Schoealerjevo knjigo prirode in slovenski atlant nadaljevati; toraj ni druge poti, nego da se obrnemo do dežele, od ktere zahteva čast, da podpira šolske knjige; ako pa dežela ne bi hotela ali mogla, zvedeli bomo kmalu, potem pa naj se jih loti Matica; kaj
bodo porekli nasprotniki, ako na svetlo ne spravimo prvih knjig; če doneski, kijih smemo porabiti za 1872. L, ne zadostujejo, naj se ta stvar predloži občnemu zboru, da potrebe prepričamo družbenike, ki bodo privolili, da se kaj vzame iz glavnice.
Knjigi naj se izdaste s slikami, če so stroški tudi veliki; naj se toraj Matičin odbor najprej obrne do deželnega zbora s prošnjo, da dežela prevzame založništvo ali vsaj podpira izdajo, in še le potem, ako jo deželni odbor odbije, v ta namen skliče občni zbor.
Gosp. dr. BIeiweis. Gosp. dr. Vončina je apeliral na čast dežele, toda jaz vprašam, ktera dežela je kaj tacega storila? Matica, ki je za izdavanje knjig, naj skrbi, da kmalu dobimo knjigi.
Gosp. Šolar. Mi smo prvi tako srečni, ki smo doživeli, da se je materni naš jezik kot učni jezik vpeljal v naše srednje šole. Nikdar ne^ bodimo malomarni, ampak pospešujmo z vsemi svojimi močmi. Ce Matica le to stori, da na svetlo spravi šolske knjige, več je storila, nego so nameravali in se nadjali oni, ki so zlagali novce. Slike Pokornijevega živalstva in rastlinstva so tako lepe, da bodo jako všeč ne le učencem, ampak Matičarjem; vsi bodo hvaležni Matici, vstregle bodo vsemu narodu in zadostile zahtevam današnjega časa. Ako manjka novcev in doneskov, ki jih odbor sme porabiti, naj se privzame iz glavnice. Deželni odbor ali zbor bode imel še dokaj priložnosti, skrbeti za druge šolske knjige, ki jih bode treba. Da se pa Matici zlajšajo stroški, naj gg. prestav-ljalca nekoliko znižata nagrado in se sestavi poseben odsek, ki bode v ta namen nabiral prostovoljne darove.
Več odbornikov je govorilo zoper nabiranje prostovoljnih doneskov.
Ker se dalje nikdo več ne oglasi za besedo, veli dr. Costa, naj bi kdo stavil nasvete o omenjenih dveh knjigah.
Gosp. dr. Bleiweis poprime besedo in stavi naslednja nasveta:
a.) Naj Matičin odbor izreče: ali spozna omenjeni knjigi za
primerni, da ju za 1872. leto da tudi družbenikom? b) naj odbor sklene, da ju Matica izda za 1872. 1.
Gosp. dr. Costa da na glasovanje prvi nasvet. Za-nj glasujejo skoro da vsi odborniki.
Gosp. dr. Costa d i glasovati o drugem predlogu. Za-nj glasujejo gg.: 1. Dr. Bleiweis, 2. Jeran, 3V Kandrnal, 4. Marn, 5. dr. Papež, 6. Praprotnik, 7. Sovan, 8. Šolar, 9. Tušek, 10. Vdvrft, 11. Vilhar in 12. dr. Zupanec; zoper ta nasvet glasujejo gg.: 1. A. Lesar, 2. dr. Pogačar, 3. dr. Razlag, 4. dr. Vončina in 5. dr. Costa. — Predlog toraj po 15. §. Matičinih pravil ob-veljd z dvema tretjinama glasov nazočih odbornikov.
Na to Lesar vpraša: a) v koliko odtiskih naj se tiskate knjigi? — Gosp. Marn nasvetuje 2500 odtiskov. — A. Lesar dokaže, da je to število premajhno, ako nočemo, da kmalu ne zmanjka
šolskih knjig, in predlaga 3000 odtiskov. (Odbor pritrdi Lesarjevemu nasvetu).
b)	Kdo naj s Tempskijem, Mercijem in pisateljema sklene pogodbo? (Odbor za pogajanje pooblasti odsek za izdavanje knjig);	0 ,
c)	ako bi stroški imeli preseči 4000 gld., kaj potem? (Odbor izreče: naj se ne sklene pogodba, ampak skliče odborova skupščina , da izreče, kaj je storiti);
d)	ali naj se Matica do deželnega odbora obrne s prošnjo, da bi dežela Matico podpirala pri tem podvzetji? (Odbor pritrdi) ;
e)	ali naj se ustanovi odsek za pobiranje prostovoljnih doneskov v ta namen? (Odbor zanikuje.)
4. Posamesnih odbornikov nasvetje.
Gosp. dr. Razlag v imenu odseka za Matičino tiskarnico poroča, da se odsek še ni odločil za noben nasvet, ampak da je našel neke formalne pomislike, ki morajo rešeni biti, predno mu je moč staviti svoje nasvete. Ti pomisliki so: ali ima po sedanjih Matičinih pravilih odbor pravico, en del Matičine glavnice vložiti v imenovano obrtstvo, ker §. 17. Matičinih pravil pravi: „Matičina glavnica mora imeti tako varnost, kakoršne je po zakonu treba sirotinskemu imetku". — In če odbor nima te pravice, treba bi bilo prenarediti pravila. Ali tu nastane vprašanje: kdo sme v tem obziru prenarediti pravila? — Po §. 8. f) ima občni zbor pravico, prenarediti pravila; — po §. 19. pa imajo samo ustanov-niki (ki so izložili glavnico), pravico skleniti, v kakošen za slovenski narod občnokoristen namen se obrne društveni imetek, ako bi nehalo društvo; odbor pa le tedaj, ako ne bi več bilo mogoče, sklicati veliki zbor. — Te pomislike — pravi g. dr. Razlag — v imenu odsekovem danes objavlja, ne da bi o njih že danes sklepal odbor, ampak samo iz tega namena, dagg. odborniki premišljujejo omenjene pomislike, ki se jim na razpravo predlože v kteri prihodnji skupščini.
Ko nikdo več ne želi besede, gosp. prvosednik ob 3/4 8. uri zvečer sklene skupščino.
Proračun
Slovenske matice za VIII. leto, t. j. od 1. julija 1871.1 do 1. julija 1872. I.
Dohodki:
1. Obresti, in sicer:
a)	iz obligacij zemljiške odveze za 19.500 gld.
1 za 500 gld. temešvarska št. 296;
19 po lOOUgld. temešvarske: št. 327, 1928, 1929, 15397, 15989.;
oedenburškc: št. 7561, 7637, 7789, 8080, 8081, 8170, 8766, 18487, 13488, 13489;
veliko-varadinski: št. 388, 8037;
požonska: št. 641;
kašavska: št. 3585 .......... 951.99
b)	iz rente v srebru za 10500 gld.
5 po 100 gld. št.: 546378, 548115, 548116, 256407, 257408;
10 po 1000 gld. št. 147573, 147574, 147576, 147577, 147578, 219682, 219684, 219685, 386508, 388211 ......... 441.—
c)	iz rente v papirji za 5700 gld.
7 po 100 gld. št. 4582, 4583, 87009, 87054, 87055, 201078, 207779;
5 po 1000 gld. št. 27713, 113720, 113721,
144904, 144905 ......... 239.40
d)	drž. lot. posojila 1860.1. Št. ^61'' 183'2za lOOgl. 4.-
e) 20% agio od srebr. obr. 441 ..............88.20
1724.59
2.	Cisti dohodek matičine hiše..............454,—
3.	1300 letnikov po 2 gld....................2600.—
4.	Za knjige, ki se morda prodado............300.—
5078.59
Stroški:
1.	Tajniku za upravne stroške..............730.—
2.	Knjižničarju.............50.—
3.	Vezanje društvenih knjig................200.—
4.	Vezanje knjig Matič. knjižnice......100.—
5.	Za sliko Dr. Lovro Tomanovo......160.—
Skup .	1240.—
Po odbitih stroških za izdavanje knjig ostane	3838.59
42
Sklep
vseh dohodkov in stroškov slovenske Matice
D o h o d k
V gotovini
gld. kr
skupaj
v obligacijah
gld. I kr.
gld.kr
Opombe.
10
11
Imetek konec družtv
leta 1. jul. 1870 Plačila družbenikov
a)	ustanovnikov .
b)	letnikov . . . Darila:
a)	Njeg. c. k. apost Veličanstvo . .
b)	Dr. h. Toman .
c)	F. Grmekovo volilo
d)	baron A. Codelli
e)	Premija izsrečkane obl. za 500 gld.
f)	M. Arženšek
g)	o. Milko Pfeifer
h)	L. Potočnik .
Obresti .... Za prodane knjige Konečni dohodek hiše od sv. Mihela 1869 do sv, Mihela 1871 Kupljene obligacije .
Skupni imetek konec junija 1871 . . . Po odbitih stroških .
Ostaja imetka . . .
Potrošiti se sme
Tek. št. 2 b) 2807.— .. 8d)f)
g) h) 13. „ „ 4 1953.18 „ „ 5 310.79 „ „ 6 732.69
skupaj . 6816.66
1406 2807
500
114 10
117
2
23
5885
4213
744
1953 310
732
13839 8427
5412
35
25700
K štev. 2 Za leto 1865.
b)
2 gld.
10000
1866.	6	
1867.	18	D
1868.	72	>)
1869.	252	n
1870.	1136	u
1871.	1277	>i
1872.	36	u
1873.	4	n
1874.	2	i»
1875.	2	li
90
18 79
69
1500
skupaj . 2807 gld.
Premoženje Matičino:
a)	v gotovini v hranilnici štev. 61.190 . 5412.38
b)	v obligacijah
im. vrednosti 35800.—
c)	vrednost hiše 10631.82
d)	inventar . . 500.—
skupaj . . 52344.20
87% 49
37200 1400
38 35800
43
računa
od 1. julija 1870. 1. do konec junija 1871. 1.
> <0		v" gotovini				v obligacijah		
>03 •s Ф	Stroški	posamezne		skupaj				Opombe.
H		gld.	kr	gld.	kr	gld.	kr	
1	Za izdavo knjig: a)	Blazniku..... b)	Viewegu.....	4315 55	63 85	4371 959	18			Lanski račun kaže imetka za izdavanje knjig 2382.39 K temu se prišteva iz letošnj. računa 5816.66 skupaj . 8199.05 Ce se od tega odbijejo letošnji stroški ... . 8427.49
	c)	Nagrada pisateljem d)	Koke-ju za zemljovide .	1506	22					
	e) Nagrada.....	180	—	1686	22			kaže se, da bi za knjige zmanjko-
2 3	f) Vezanje knjig . . . Na račun nagrad za pri hodnje knjige .... Slike za mineralogijo in geognozijo..... Za kupljene in izdane obligacije ...... Uprava : Tajniku za opravila, pisarne potrebščine, kolke, poštnino, razpošiljanje knjig, pridobnino, porabo in razsvetljavo čitalnične dvorane o občnem zboru in razne mate potrebščine in najemščino sob . .	—	—	384 200 172 57	72 20 51	1400		valo . . . 228.44 Toda ker so v tem računu že stroški: a)	za Koseskijeva dela .... 1735.10 b)	nagrade prihodnjih knjig . . 200.— c)	slike za mineralogijo in geognozijo . . . 172.20
4				596	36			skupaj . 2107.30 zato prav za prav nismo prestopili 18. §. matičnih pravil, a ostane nam .... 1878.86 manj za izdavanje prihodnjih knjig za 1871.1.
	Skupaj . .			8427	49	1400		
V Ljubljani 30. junija 1871.
Dr. Jernej Zupanec,
blagajnik Slov. Matice.
Šesto poročilo
o
Matičini knjižnici v letu 1871.
Vredil Ivan Vavrfl, knjižničar.
I. Slovenske knjige.
Novice, tečaj 29. 1871.
Učiteljski tovarš, tečaj 10. Praprotnik. 1870. Pravnik slovenski, leto 1. Razlag. 1870. Letopis Matice slovenske za 1. 1870. Vredil E. H. Costa. Razna dela pesniška in igrokazna. Koseski. 1870.
Kajiga prirode. Schodler. j * »»P'	.»S
Pomladansko Cvetje. Založil in na svetlo dal Vekoslav Raič,
vrednik „Primorca" v Trstu. 1871. Življenje svetnikov in svetnic Božjih. VI. snopič. MatijaTorkar. 1871. Kristusovo življenje in smrt. III. snopič. Stef. Kocijančič. 1871. Slovenske večernice. XXIV. zvezek. 1871. Domače in tuje živali v podobah. IV. del. Fr. Erjavec. 1871. Nauk o gospodinjstvu. Dr. Janko Sernec. — Slovenski bučelarček.
Jan. Sumper. 1871. Koledarček družbe sv. Mohora za 1872. leto. Letnik c. k. realne gimnazije v Kranji za 1871. leto. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach. 1871. Slovenska slovnica s kratkim pregledom slov. slovstva. Janežič. 1854. Slovenci, kaj čemo? Vošnjak. 1867. Tabor pri Sempasu. 1868. Samo, prvi slovenski kralj. Remec. 1867. Rosa jelodvorska, podučna pripovest. Pijelik. 1855. Pesmi. Umek. 1865. Pesmi. Levstik. 1854. Pesmi. Jenko. 1865. Žup anova Micka. Linhart. 1864. Domači prepir. Zabukovec. 1864. Svitoslav Zajček. L. Pesjakova. 1865.
Žitniki.] prei°g-1866-1867. Ribniška dolina na Kranjskem. Lesar. 1864. Kranjsko ljudsko šolstvo. Lapajne. 1871.
II. Hrvaško-srbske.
Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga XII,
ХП1, XIV, XV, XVI. 1870-1871. Narodni koledar novi i stari za godinu 1871. Vienac zabavi i poduči. Perkovac. 1871.
Vrtić, pjesme Franje Krsta Markeza Frankopana. Kostrenčić. 1871. Lira. različne pjesme spjevao Velimir Gaj. 1*70. O Dalmatinskih i ilirskih novcih najstarije dobe. Rački. 1871. Danica, koledar in ljetopis društva Svetojeronimskoga za god. 1871. Radnja čovjeku dužnost i blagodat. Fiamin. 1870. Historija dubrovačke drame. Napisao prof. Armin Pavić, izdala
jugosl. akademija v Zagrebu. 1871. Prorok, pučki koledar za god. 1863. Hrvatski koledar za god. 1863 in 1864. Slavomila (pripovedka). Manasteriotti. 1867. Politička razmatranja. Kvaternik. 1861.
Imena vlastita i splošna domačih životin u Hrvatov. Kurelac. 1867.
Spiritizam na prosto razložen. Kardec. 1865.
Sumporne Toplice kot Varaždina u Hrvatskoj. Tkalčić. 1869.
Darinka i Milko, dvie pripoviedke za mladež Stojšić. 1863.
Gusjenica i njekoji najškodljiviji kukci. 1869.
Narodna knjižnica: Sveobće izložbe za obrtnost i ratarstvo.
Vranyczany. 1862. Nešto o školah pučkih. Vukotinović. 1844.
Petar Bačić, historička pripoviest iz narodnog života. Botić. 1862.
Leljinke od Tomića. 1865.
Božična pesma u prozi od Dickensa. 1868.
Poletar, pesme J. Dežmana. 1869.
Гласник српског ученог друштва. книга 10, 11,12, 30.1867.—1871. Градја за новију српску историју љуб1ћ. Книга 1,2. 1868-1871. Историја уннога развича јевропе. Дрепер. I. Део. 1871. IIcTopija српске Књижевности. НоваковШ. 1871. БожвственнаЈа СЛОужба (divinum officium). 1854. (Glagolitiško).
III. Bulgarske.
Периодшеско списание на бмгарското Книжовно дружество. Стонанов. 1870.
IV. Cesko-slovanske.
Časopis Matice Moravske. Royt. sešit HI. IV. 1870. sešit I. H. III. 1871.
Spisy Karla Staršiho z Žerotina. Brandl. svazek I. II. 1870—1871. Smišenć bdsnč Fr. Sušila lyricke a naučne. 1870. Letopis Matice Slovenskej ročnik П. 1870. Ročnik VII. svazok II. 1870.
Sbornik slovenskych narodnich piesni, povesti, prislovi i. t. d. svazok I, 1870.
Nitra, dar drahim krajanom slovenskim. Hurbarj. 1844.
Tesnopis česky dle soustavy Gabelsbergerovy. 1872.
V.	Poljske.
Z poezyi Franciszka Preszerna przelozyl ze slowinskiega na polski Branislaw Grabowski. (Kokopis.)
VI.	Ruske.
Записки императорсков академш наук. 1869—1871. Томг XVI. Енижка 2.
XVII.	„ 1. 2.
XVIII.	„ 1. 2.
XIX.	„ 1.
Отчета импер. русск. геограФ. обцества за 1869. годђ. Остенг сакеномЂ. 1870.
Записки импер. русск. геограФ. обш,ества. По отдменго етно-гра$ш. Томђ II. 1869.
Славдно-руссшн рукописи В. М. Ундолвскаго. 1870.
Остатки азБиа полабскихг славлпх. ЈИкуцкш. 1871.
ФЈлологическЈл наблгодетл, зажвтки и Внводн no сравнителвному лзвкозознанш. МикуциА. випускг 1. 2. 1870.
ВаршавскЈл университетст извистиа 1870.1. Nr. 1.2.3.4.5.6.; — 1871. 1. Nr. 1. 2. 3. 4. Варшава.
Параллелв1ше Словари азнковв русс. Франзуз. н®мец. и англМс-каго. Частв. I. 1870.
Московскга vjriTiepситстc>;i:i изввстаљ Nr. 5. 6. 7. 8. 9. 1869. Nr. 1. 2. 3. 4. 6. 7. 8. 9. 1870.
ХозиЗственнне очерки части аракскои Долшш. 1843.
Городское и.ш среднее состошде русскаго народа. Плолшгскимђ. 1852.
Викторт., повђств Еленн Велтманг. 1853.
Исторш селвскаго хозлиства pocciir. Тучинович. 1854.
Путешвтш A. C. Норова. Томт, I. II." III. IV. 1853-1854.
Новне матерЈалтЈ длл древнмЈшеА исторш славлвљ Вообш;е и Славдно-руссовг. Елассенх. ВвшусБЉ. I. II. 1854—1861.
Каталогг кнжгамг изданннмг импер. академ1ен> наукг на ино-странннхг азшахг. 1854.
Русское посолвство вг полвшввђ 1673—1677годахг. Поповв. 1854.
Ручнан Енижка землед^лвческои хишн. Гаммг. 1855.
Каталогг русскихг изданннхг импер. академего наукг. 1857.
ОбозрФше исторш бвдорушн. Турчиновичв. 1857.
Землеописаше длн лашшагопшхг. РазумовЂ. 1857.
0 лравославнихт. церковннхв братствагв. Јоанна Флерова. 1857.
ЛосЈгаднхе днн жизии гогола. Тарасенкова, 1857.
Сочинеша журковскаго. Томђ X. XI. XII. XIII. 1857. MaTepia.iM длд исторш возмушеша стенвки Разина. 1857. Историческш обзорг м®рЂ нравителвства кђ развшчго зомледи.иа
вт. россш. Чугуновг. 1858. Русскаа селвскохозлиственнал библлотека. Томг I. Разинг. 1858. 0 древниишеи исторш обвернихг славанг. ВасилвевЂ. 1858. Литературнне д^дтели прежннго времеш. Колбасинг. 1859. Утро, литературннА сборникг. погодинг. Годт> 1866. 1868. Сннодалвнога члена 1осиФа, Митрополита лћч>вскаго, слова и
npHB®TCTBifl. 1860.
Переводн и подражашл берга. 1870.
Натолопл Катарралвнаго Воспалеша легкихг у новорожденннхг
и грудннхг ДЂтеи, РадецкШ. 1861. Hoisroi зав®тг господа ШСУСА KPICTA. Ha греческомг и слав-аискомт. ашкахЂ. СВ. евангелје. 186],
Новни заввтв..........и послашд апостолвскал и апока-
лнпскг. 1866.
Р®чв и отчетг, произнесенше вг Торжеегвенномг собранш импер.
московскаго университета. 1861. Собраше. СочинешА марш бернадскоА. 1862. Хозаиственшга зам®тки о6ђ англш и шотландш. жеребцовг. Частв. II. 1862.
Отношеше лкта кг стеблзо. Кауфмант,. 1862.
Особое приожеше кт> тому IX. законовг o состошпахг. Утвер-
жденнш положешд o крестванахг. 1863. Формулн хишческихЂ реакцШ. Нечасвт>. 1864. Енциклопедичесш! словарв основннхг шммчестхЋ св$д®Hif.
Тамочкинг. 1864. Разказн o западноЗ руси шебалвСЕМ. 1864. ТехшческШ словарв. частв I. II. 1861—1865. Учреждеше судебншг установленш. 1864. Нбсколбко словт> o земледмш вг россш. Плансонг. 1865. В.шше нервнж систешг на пшцевареше прогрессивнни регрес-ciBHHi метаморФОЗЂ образоватл... ЕатолшскШ. 1865. 0 происхожденш дзша. Чудиновг. 1866. т1то такое жизнв на пазштв воспитанникамг 4го. Внпуска Але-
ксандровскаго военнаго училшца. Платоновг. 1 >>67. Шекснирв вгЈ, перебод® русскихг писателеА. Томв II. III IX. 1866—1868.
Опнтини руководителв длл селвскихЂ свдценниковг no устрои-
ству народннхг училишд.. 1866. Руководство кт> глазннмг болФЗндмЂ. Д-рЂ.Враунг 1868. Сокраш,еное руководство ко всеобцеЗ и русскоА исторш. Иловаи-скШ. 1868.
Зард, журналгв учено-литературнни и политическш. Томг. I—XII. 1869.
Краткан HCTopia poccin. Столннинг. 1869. Книга дла чтеша вв народншг училшцахв.' 1869.
HcTopifl тридентскаго собора. 1869.
Бесвда, журналг ученнЗ литературннв и ио.штическш. Годг. I. книга L II. IH. 1871.
VII.	Rusinske.
Литературнии сборним. внпускЂ III. IV. 1869. „	„ за годг 1870,.
VIII.	Različne.
Pelerinage en terre sainte de l'igoumene Russe Daniel. (1113 —
1115). Noroff. 1864. Annual Report of the board of regenta of tbe Smithsonian Insti-
tution. Wasbington. 1869. Serbiens Freiheitskrieg und Miloš. Sor. 1845.
IX.
Vodnikov rokopis.	_
Leta 1871. je sprejela matičina knjižnica 191 zvezkov. Omenjene knjige so poklonili ti-le zavodi in gospodje: Slavna akademija jugoslav. znanosti i umjetnosti v Zagrebu 6 ,,	,, Universiteta v Varšavi.......10
„ Matica gališko-ruska v Lvovu........3
„ „ moravska v Brnu ..............7
„ „ slovenska v B. Bistrici........3
„ „ dalmatinska v Zadru ........1
„ „ slovenska v Ljubljani........3
„ „ ilirska v Zagrebu..........1
„ Omladina srbska.............1
Slavno društvo sv. Mohora v Celovcu........6
„ srbsko učeno društvo v Belgradu.......8
„ društvo sv. Jeronima v Zagrebu.......2
„ književno bulgarsko društvo ........1
j, vredništvo Primorca ...........1
Slavni pražsky spolek stenografi gabelsbergerskych ... 1
„ Smithsonian Institut, v Washingtonu......1
Gospod Mich. Rajevskij, škof pri ruskem poročništvu na Dunaji 103 „ dr. Vojska, okr. sodnije svetovalec v Novem mestu 48 *)
„ Svetozar Galac, knjigar v Zagrebu......16
Gosp. dr. Zupanec, c. k. bilježnik v Ljubljani; dr. E.H. Costa, odvetnik v Ljubljani Velimir Gaj v ZagrebuLiegel, knjigar v Celovcu dr. Razlag, deželni glavar v Ljubljani Lesar, profesor v Ljubljani Vekoslav Raić, vrednik Primorca Blaznik, tiskar v Ljubljani po 1 skupaj..............8
*) Izvzemši 9 zvezkov, kfcerih matičina knjižnica še ni imela, izročil je knjižničar druge knjige po odborovem sklepu knjižnicam c. kr. ljubljanske gimnazije, katoliške družbe in c. kr. jetnišnice.
Odbor.
(Odborniki v abecednem redu.)
a) Ljubljanski.
1.	Dr. Blehveis Janez m o.
2.	* Dr. Costa E. H. 1867.
3.	Cois Autoil baron 1870.
4.	Jeran Luka 1869.
5.	Kandrnal France 1870.
6.	Kozler Peter 1869.
7.	* Lesar Anton 1867.
8.	* Marn Jožef 1867.
9.	Dr. Papež France 1868.
io. Dr. Pogačar Jan. ziat. 1868.
11.	* Praprotnik Audrej 1867.
12.	Dr. Razlag Radoslav 1868.
13.	Soran France 1868.
14.	* Šolar Janez 1867. 15 Tušek Ivan 1870.
16.	Vavru Ivan 187o.
17.	Villiar Ivan 1869.
18.	Dr. Vončina Leon 1868.
19.	Dr. Zupanec Jernej 1869.
b)
1.	Barbo Jožef grof 1870.
2.	* Cegnar France 1867.
3.	* Cigale Matej 1867.
4.	Črne Anion 1868.
5.	* Einspieler Andrej 1867.
6.	Erjavec France 1869.
7.	Gariboldi Anton pi. 1869.
8.	Goi'Up JOŽef 1870.
9.	* Grabrijan Jurij 1867.
10.	* Dr. Hočevar Štefan 1867.
11.	Kosar France 1868.
Vnanji.
12.	Dr. Krek Grcgorij 1869-
13.	Pajek Janko 1870.
14.	Raić Božidar 1869.
15.	Dr. Srncc Janko 1869.
16.	Svetec Luka 1870.
17.	Trstenjak Davorin 1869.
18.	Dr. Ulaga Jožef 1870.
19.	Dr. Vojska Andrej 1868.
20.	Dr. Vošnjak Jožef 1868.
21.	Winkler Andrej 1868.
* kaže odbornike 1867. leta voljene, ki po pravilih stopijo iz odbora. Letna številka kaže, ktero leto je bil odbornik izvoljen.
O dseki: I. Odsek za gospodarstvo.
1.	Sovan France, prvomestnik.
2.	Vilhar Ivan.
3.	Dr, Zupanec Jernej.
II. Odsek za izdavanje knjig.
1.	Dr. Bleiweis Janez.
3.	Dr. Costa E. H.
3.	Ldsar Anton.
4.	Marn Jožef.
5.	Šolar Janez.
6.	V&vru Ivan.
7.	Dr. Krek Gregorij.
8.	Dr. Razlag Radoslav.
9.	Trstenjak Davorin. 10.	Tušek Ivan.
III. Odsek za narodno slovstveno blago.
1.	Marn Jožef.
2.	Svetec Luka.
3.	Šolar Janez.
4.	Dr. Krek Gregorij.
5.	Trstenjak Davorin.
6.	Praprotnik.
IV. Odsek za izdavanje šolskih knjig.
1.	Šolar Jan., prvomestnik.
2.	V&vru Iv., prvom, namestnik.
3.	Marn Jožef, dopisovalec.
4.	Ldsar Anton.
5.	Kandrnal Fr.
6.	Trstenjak Dav.
7.	Vodušek.
8.	P. Hravat Ladislav.
9.	Jesenko.
10.	Pleteršnik.
11.	Bradaška.
12.	Erjavec France.
13.	Tušek Ivan.
14.	Pajek Janko.
15.	Šuman.
V. Odsek za „mali naučni slovnik".
1.	Dr. Razlag Radoslav, prvomestnik.
2.	Kandrnal Fr.
3.	Tušek Ivan.
Upravništvo Matice slovenske 1870171. leta.
Prvosednik:
Dr. E. H. Costa, odvetnik, deželni odbornik, c. k. kmetijske družbe podpredsednik itd.
Prrosednikova namestnika:
Dr. Leon Vončina, bogosl. profosor in predsednik društva rokodelskih pomočnikov.
Dr. Radoslav Razlag, odvetnik in deželni poslanec.
Blagajnik: Dr, Jernej Zupanec, c. k. bilježnik.
Tajnik in zapisnikar:
Anton Lesar, c. k. više realke katehet in profesor.
Knjižničar:
Ivan V&vru, c. k. više gimnazije profesor.
Pregledovalcc rtrnšt. računov:
Janez Šolar, c. k. šolski nadzornik.
Ključarja:
Jožef Marn, c. k. višs gimnazije profesor. Ivan Vilhar, trgovec in posestnik.
Palacki Franjo v Pragi.
Rajevski Mihael, biškup pri ruskem poročništvu v Beču. Rieger Franc Ladislav, dr, v Pragi.
Rački Franjo, dr., kanonik in predsednik jugoslov. akademije. Vesel (Koseski) Joan v Trstu.
Opazka. * kaže ustanovnike; ti kakor tudi letniki vsake dekanovine so po abecednem redu. — Družbenik , ki svojega imena ne najde v tem imeniku, pa je do l. jan. 1872.1. bil naznanjen odboru, in kdor zapazi kakovo napako, naj nam jo blagovoli nazuaniti, da se popravi. Za zmote pa, ki se nahajajo ozir sta-novališč, nismo odgovorni, ker se Dam niso naznanile vse premembe. Kdor ni tiskan v dekanovini, v kteri zdaj biva, ta naj išče knjig pri poverjeniku, pri kterem je zadnje prejel.
1. Dekanija Ljubljana. — Poverjenik: Anton Lesar. a) Mesto Izubijana. Ustanovniki:
Blaznik Jožef, tiskar in posestnik. Bučar Viktor, trgovec.
Widmer Jernej, dr., knezoškof. Arce Rajko, c. k. poštni uradnik. Auer Jurij, posestnik.
Bleiweis Janez, dr., dež. odbornik itd. BIeiweis Drag., dr., zdrav, v delavn. Bole Davorin, profesor.
Biirger Ljudevit, trgovec. Codelli bar. A. Fahnenfeld, grajščak. Costa Etbin Henrik, dr., odvetnik
in deželni odbornik. Čebašek Andrej, dr., prof. bogosl. Čep on Anton, krojaški mojster. Češko Valentin, posestnik. Čitalnica, društvo.
Debevec Jožef, trgovec, posestnik.
Dreo Aleksander, trgovec.
Eger Rozalija, lastnica tiskalnice in
kamnotisne naprave. Fabijan Janez, trgovec. Frančiškanska knjižnica. Frelich Anton, hišni posestnik. Gariboldi pl. Anton, grajščak. Graseli Peter, poeestnik. Heidrich D., knrat v kaznilnici. Holcer Drag., trgovec. Hranilnica Kranjska. Jamšek Ivan, trgovec. Jarec Anton, dr., c. k. šolski svetov. Jerajeva Ivana, posestnica. Jeran Luka, „Zg. Danice" vrednik. Kadilnik France, trg. pomočnik. Kandrnal France, c. k. gimn. prof. Kleinmayr pl. Ignacij. knjigar, tiskar
in posestnik. Klemenčič Jožef, kat. c k. učiteljskega izobrazovališča. Kljun Drag., stolne cerkve vikarij. Kosti Gustav, mestni fajmošter. Kozler Ivan, grajščak. Kozler Jožef, dr., posestnik. Kozler Peter, posestnik. Kreč Mat., dež, odbora tajnik. Krisper Valentin, trgovec in posest. Križnar Mir., stolne cerkve vikarij. Kušar Jožef, trg. in hišni posest. Lćsar Anton, profesor na c. k. viši realki.
Lukman Jakob, c. k. rač. urad. Marn Jožef, prof. na c. k. viši gimn. Melcer Rajmund, dr. Mileč Rudolf, tiskar. Močnik Matej, učitelj mestne šole. Moos Avgust, poštni uradnik. Munda Franjo, dr. odvetnik.
Murnik Janez, tajnik kupč. zbornice,
deželni in državni poslanec. Nabrnik Ivan, c. k. avskultant. Pavžler Jožef, korar. Peternel Mihael, prof. više realke. Pfeifer France, c. k. rač. uradnik. Pleteršnik Maks., gimn. profesor. Pogačar Ivan Zl. , dr., stolni prošt. Pogačar Martin, knezošk. kancelar. Poklukar Jožef, dr., bilježnik, konc.
in deželni poslanec. Pongrac Oskar, dr., zasebnik. Pregelj Rajmund, blag. v hranilnici. Ravnikar France, dež. blagajnik. Razlag Radoslav, dr., odvetnik in
deželni poslanec. Rozman Ivan, mestni kaplan. Samasa Anton, zvonar. Skale Pavel, učitelj živinozdravn. Skodler Henrik, trgovec. Skubic Anton, gimn. profesor. Smukavec Ivan , uradnik v bolnici. „Sokol" telovadno društvo. Sovan Ferko, trgovec. Sovan France Ks. starejši, trgovec. Sovan Franz mlajši, trgovec. Steiner Janez, dr. advokat. Strbenec Jurij, dr. prava, kaplan. Šolar Janez, c. k. šolski nadzornik. Tavčar Janez , hišn. posestnika sin. Toman Luiza, gosp&. Trpinec Fidel, grajščak. Valenta Alojzij, dr., prof. in prim&r
v bolnici. Vavru Ivan, prof. na c. k. viši gimn. Vilhar Ivan, trgovec. Vitenec Andrej, klavirar. Volk o. Engelbert, frančiškan. Vončina Leon, dr., prof. bogosl. Zamejic Andrej, bogosl. profesor. Zois Anton baron, grajščak. Zupančič France, dr., pravdosred. Zupanec Jernej, dr., bilježnik. Zupan Jožef, dr. pravdosrednik. Zupan V. C., predsednik kupč. zborn.
Vuicič Paškal, biškup namestnik apostolski v Bosni. Štev. 93.
Letniki.
Ahačič Karol, dr., odvetnik. Ahčin Albin, ključarski mojster. Ahčin Anton, c. k. polic, svetovalec. Ahčin Drag., ključar. Alešovec Jakob, pisatelj. Alojzijevišče.
Ambrožič Fr., dr., sekundar v bolnici. Apih Jos., gimn. dijak. Avsenek Marija, roj. Tomanova. Belar Leop., učitelj mest. glavne šole. Bizavičar o. Jožef, frančiškan. Bohinec Žiga, bogoslovec. Bostjančič Franc, kateh. Brus Andrej, kmet. družbe tajnik. Cvajar Dragotin, trgovec. Cbiades Vekoslav, trgovec. Čeh o. Viktorin, frančiškan, čelešnik Dragotin, c. k. uradnik. črny Jan. Lad., tajnik „Slavije". Čuren Karol, uradnik v hranilnici. Dimec Avgust, c. k. finančni komis. Dimec Ljudevit, c. k. gozd. nadzorn. Dolinar Anton, bogoslovec. Drašler France, čevljarski mojster. Drašler Pavel, trg. pomočnik. Drenik Franjo, opravnik. Društvo izobraževalno za tiskarje. Družba rokodelskih pomočnikov. Endlihar Rudolf, c. k. kancelist. Epih Janez, učitelj. Eržen Ignacij, duhoven v pokoji. Flis Janez, nunski katehet. Fortuna France, trgovec in posestnik. Fuks France, dr., primar v bolnici. Garbas France, poštni oficijal. Gerber Matija, posest, in bukvovez. Giontini Janez, knjigotržec. Globočnik Anton, c. k. okr. predst. Globočnik France, prof. više realke. Gnjezda Ivan, prefekt v Alojz. Gock Ferdinand, gostilničar. Gregorič Matija, trgovec. Grkman France, učitelj. Guttman Emilij, doktorand. Hoffern pl. Leopold, c. k. deželne vlade svetovalec.
Hohn Edvard , posest, in bukvovez. Hohn Hugon, c. k. poštni uradnik. Hohn Robert, uradnik pri železnici. Horaklvan N., posestnik in rokovičar. Horak Slavoljub, trg. pomočnik. Hrovat Blaž, c. k. ravnatelj. Hudec Aleks., dr., sodn. avskult. Ivanetič Martin, načelnik dež. rač. Jakopič France. Jeglič Anton, bogoslovec. Jeločnik Anton, trgovski pomočnik. Jentl Anton, trgovec. Kafol Ivan, posestnik. Kajzelj Alojzij, trg. pomočnik. Kajzelj Peregrin, trg. pomočnik. Kalan Matija, cenil, poroč. Kapler Jos., dr., zdravnik. Kaprec Ivan, c. k. dež. sodn. svetnik. Kastelec Franjo, c. k. stotnik. Katoliška družba (2 izstisa). Kham Jan, gostilničar. Klein Anton, vodja Egerjeve tiskar. Klemens France, trgovec Klofutar Leonard, dr., prof. bog:si. Knauscher Vit, pivovar pri gg. Kozler-jih. (Knjige naj dobi izvrsten dijak ljubljanskih srednjih šol.) Knjižnica bogoslovska. Knjižnica ljubljanske gimnazije. Knjižnica ljubljanske realke. Knjižnica ljub. učit. pripravljalnice. Koeevar France, drž. pravdnika namestnik.
Kokalj France, učitelj mestne šole. Kolman France, trgovec. Eonšek Val., prof. c. k. viši gimn. Kosti Jož. Val., poštni kontrolor. Kovač Janez, hišnik. Kozina Jurij, c. k. prof. više realke. Kramar France, kanonik. Kremžar Andrej, uradnik, dež. rač. Kržič o. Andrej, frančiškan. Kržič Anton, semeniški duhoven. Kurnik Vojteh, stolar. Lahajnar Drag., zasobni uradnik. Lapajn Ernestina, gospd.
Lavrič Ivan, pionirski kadet v Hamburgu.
Lazar Mih., učitelj in vodja ženskega izobrazovalisča. Leben Matija, dr., častni korar. Lenaršič Jožef, real. učenec. Lereher Jurij, bukvar. Linčinger Oton, trgovec. Lozar Jožef, trg. pomočnik. Mali Marijana, rojena Tomanova. Mahr Ferdinand, lastnik kupčijske
učilnice. Marinko Jožef, bogoslovec. Maršalek Avgust, krojaški mojster. Medic o. Kalist, frančiškan. Mekinec France, sem. duhovnik. Melcer Drag., c. k. gimn. profesor. Mošč Alfons, dr. odvetnik. Mulej Andrej, c. k. uradnik. Murn o. Teodorik, frančiškan. Ničman Henrik, pos. in bukvovez. Noli Jožef, tajn. dram. društva. Novak Janez, mizar in posestnik. Oblak Jožef, zasobni uradnik. Ogrinec Jožef, modroslovec. Orel Jožef, dr., notar in posestnik. Pakič Mihael, trgovec. Papež France, dr., odvetn. kandidat. Pavker pl. Glanfeld Henrik, dr., špi-ritual.
Pavlič Ignacij, dr. zdravilstva. Peharec Alojzij, duhovnik v pokoji. Perles France, posestnik. Perme AntoD, posestnik. Perona Ljudevit, magist. svetovalec. Perušek Rajko, gimn. dijak. Peterca o. Damijan, francišk. duh. Pfeifer Jožef, koncip. dež. odbora. Pipan Andrej, bogoslovec. Pirec Iv., uradn. pri južni železnici. Polec Jožef, c. k. adjunkt na Brdu. Potočnik Franjo, nadinženir. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Praprotnik Andrej, učitelj mestne
glavne šole. Praprotnik France, učit. na Ježici. Pribil Janko, inženir. Puhar Dragotin, posestnik.
Raktelj Fr., učitelj mestne gl. šole. Ratek Lovro, sodn. pristav. Ravnikar Ludov., dež. sodn. tajnik. Ravnikar Valentin, Ravbarjev bene-
ficijat. Rebič Julij, dr., notar. Regali Jožef, hišnik in mizar. Regoršek France, trgovec. Ribič Jožef, trgovec. Ricoli Alojzij, trgovec. Skul France, trgovec. Smolej Jakob, c. k. gimn. vodja. Smrekar Jožef, doktorand. Spinder Nikolaj, hišni posestnik. Spoljarič Jakob, ključar. Stajer France, gimnazijalec. Strzelba Jožef, svečar. Suhadobnik Lovr., kolezijski mlinar. Sušnik Jakob, gimnaz. učenec. Šesek Ivan, gimnaz. Šetina Ivan, c. k. sodn. adjunkt. Šolmajer Fr., c. k. cenil, poroč. Šolmajar-jeva Kornelija, gosp&. Šumi France, slador. tovarne pomočnik v Peštu. Supevčeva Antonija, gospica. Šventner Jožef, posestnik. Tekavčič Dragotin, oskrbnik posilne
delavšnice. Tisen Ivan, trg. pomočnik. Toman Helena.
Tomec Jakob, magist. uradnik. Tomšič Ivan, učitelj c. k. normalke. , Travnar Jožef, učit. pripr. Turk Jožef, duh. v deželni bolnici. Turk Hugon, trgovec. Tušek Ivan, gimn. profesor. Učiteljsko društvo. Ulman Neža, gosp&. Urh Peter, kanonik. Valenta Vojteh, magist. uradnik. Več Ivan, trgovec. Vestenek Jul., dr., vitez, c. k. komisar. Vičič Janez Ev., trgovec. Videč France, trgovec. Vrhovec Blaž, posestnik. Vrtnik Avgust, inšpektor avstrijsk. Gresham-a in banke „Apis-a".

Wašer Rajko, uradnik v hranilnici. Zajec Ljudevit (A. Klein). Zamik Val. dr., odvet. kandidat. Zbašnik France. Zelenec Jožef, župnik v pokoji. Zima Janez, učitelj. Zitterer Andrej, čevlj. mojster. Zmrzlikar France.
Župan Jožef, stolni dekan. Zupančič Wilib., gimn. suplent. Žagar Dragotin , kontrol, pri dežel.
blagajnici. Žakelj Miroslav, c. k. gimn. prof. Železnikar Ivan. Ž1 k Andrej, vrtnar.
Štev. 179.
b) ljubljanska okolica.
*Krčon Anton, župnik v Rudniku. *Preša Jožef, kaplan. *Stare Alojzij, kaplan v Šent-Vidu. *Sranec Stanko, kapi. na Brezovici. Aleš Luka, župnik v Preski. Ažman Janez, kaplan v Polji, čibašek Janez, župnik v Turjaku. Čitalnica v Šent-Vidu. Dolenec Andrej, posest, v Dravljah. Finec Anton, župnik v Sostrem. Govekar France, učitelj na Igu. Jarec Jožef, posestnik v Medvodah. Klemenec Fr., posestnik v Zalogu. Knez Janez, posestnik v Šiški. Kogej Janez, učitelj na Brezovici. Kosec Jernej, kaplan na Igu. Kraljic Miha, posestnik in poštar v Št. Vidu.
Kršič Janez, župnik pri sv. Katarini.
Malenšek Franja, pos. hči v Tacenu.
Malnaršič Jožef, kaplan v Šmartnem.
Mencinger Lovro, duh. oskrbnik na Golem.
Namre Anton, župnik v Šmartnem.
Potočnik Blaž, župnik v Šent-Vidu.
Potočnik Janez, župnik na Brezovici
Rozman Jernej, posestnik Podgoro (Šent. Vid).
Sever Janez, posestnik, srenjski odbornik na Vižmarjih.
Skvarča Janez, kaplan na Igu.
Svetina Valentin, rudarski nadzornik v Knapovžah.
Štrukelj France , kaplan v Sostrem.
Vidmar Janez, župnik na Dobrovi.
Štev. 30.
2. Dekanija Škofja Loka. — Poverjenik: Matej Kožuh.
*Debeljakova rojstna hiša na Visokem št. 2 v Poljanski fari. *Dolenec Janez, inženir hiš. št. 8 na Poljanah.
*Dolinar France, fajmošt. na Trati. *Globočnik Janez, žup. na Poljanah *Globočuik Leopold, posestnik v
Železnikih. *Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. *Remec Primož, mestni fajm. v Loki. *Rožič Alojzij, kaplan v Železnikih. Boncelj Jožef, župnik v Sorici. Bukvarnica učiteljska v Loki.
Čadež Ivan, posestnik v Poljanah. Eržen France, kaplan na Poljanah. Hafner Jož., žup. v pokoji. Globočnik A., posestnik v Železnikih. Jereb Matej, provizor v Dražgočah. Jereb Matej, župnik v Javorjih. Jezeršek Janez, v Gorenji vasi. Kadilčeva Radevojka, gosp. v Loki. Levičnik Jožef, posest, in učitelj v
Železnikih. Lušin Anton, kaplan v- Selcih. Majer Vincencij, župnik v Selcih. Mandelc Anton, kaplan v Loki.
Naglic Rudolf, trgovec v Loki. Pekovec Jožef, kaplan v Selcih. Peterlin Primož, prov. pri sv. Lenartu. Plaveč Maks, fužinar v Železnikih. Rožman Lovro, kaplan v Stari Loki. Sušnik Janez v Loki. Steinmec Fr. , fužinar v Železnikih. Šoklič Blaž, kaplan v Loki.
Triler Janez, c. k. notar v Loki. Tušek Gregor, posestnik v Martini-vrhu.
Ulčar Blaž, župnik v Novi oselci. Wolkensberg Avguštin, baron, posest.
Oblakovega fidejkomisa v Loki. Zupan Ulrih, administr. v Leskovcu.
Štev. 35.
3. Dekanija Kranj. — P
*Debeljak Jan., župnik v Predvoru.
*Florijanova Nikica, gosp. v Kranji.
*Jugovec Leopold, trgovec in deželni poslanec v Kranji.
*Krašovic Jur., župnik v Smartnem.
'Kržič Gregorij, c. k. sodu. adjunkt v Kranji.
*Mali Ognjeslav, dr., okrajni zdravnik v Kranji.
*Mežnarec Anton, kaplan v Kranji.
*Omersa France, trgovec v Kranji.
*Parapat Janez, kaplan v Podbrezji.
*Pirec Matej, trgovec v Kranji.
*Pleiweis-ova Ivana, trgovčeva vdova v Kranji.
*Pleiweis Valentin, trgovec v Beču. (Knjige naj prejema kranjske gimnazije učenec, ki je v slovenščini najizvrstnejši.)
*Prevec Tine, dr., advokat v Kranji.
*Reš Janez, dekan v Kranji.
*Ros Matej, trgovec v Kranji.
*Šavnik Dragotin, lekar v Kranji.
*Šavnik Sebastian , lekar in posest, v Kranji.
*Zarnik Anton, župnik v Naklem.
*Zupan Toma, gimnazij, katehet v Kranji.
Bohinec Fr., župnik pri sv. Križu.
Cebin Peter, glavne šole učitelj v Kranji.
čitalnica, društvo.
čuber Ernest, kaplan v Predosljah.
Dolenec France, trgovec v Kranji.
Frank Rihard, župnik v Tržiču.
Gnjezda Štefan, kaplan v Senčurji.
Golobič Anton, kaplan v Cerkljah.
erjenik: ŠavniJc Dragotin.
Goslar Mavricij, kaplan pri sv. Križu. Gregorič Ign., lokalist v Trsteniku. Hacin Štefan v Cerkljah. Jan Primož, kaplan v Naklem. Jeraj Janez, posestnik v Smledniku. Judnič Janez , župnik v Senturski gori.
Krčon Jožef, župnik v Predoslah. Kršič Jožef, posestnik v Trbojah. Kordea France, v Šenčurji. Košmerl Jurij, župnik v Senčurji. Kotnik Mihael, kaplan v Velesovem. Krašan France, gimn. profesor. Kunšič Anton, učitelj v Predoslih. Kuster Mihael, učitelj v Kranji. Lah Valentin, kaplan v Šmartnu. Maček Simon, farmacevt v Kranji. Mencinger Jan., dr., odvet. Narobe Martin, župnik v Zapogah. Pavlin Aleš, posestnik v. Podbrezji. Pec Dragotin, c. k. uradnik v Kranji. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Račič Alojzij, učitelj v Šmartnem. Robič Simon, beneficijat v Olševku. Skul Valentin, kaplan v Senčurji. Strmole France, župnik v Kokri. Šivec Janez, župnik v Senčurji. Šlibar Toma, župnik v Dupljah. Štamcar Marija, učiteljeva hči v
Velesovem. Tavčar France, kaplan v Kranji. Urbančič Janko, grajščak v Turnu. Vari Jurij, župnik v Velesovem. Vavken Andrej, kmet, učitelj itd. v Cerkljah.
Vodušek Matevž , gimn. profesor v Kranji.
Vomberger Blaž, župnik v pokoji na Primskovem.
Zupanec Aleš, posestnik v Voglah.
4. Dckanija Radolica. —
*Bernik Lovro, žup. v Kamnigorici.
*Jerala Janez , kaplan v Bohinjski Bistrici.
*Sajevec Janez , župnik v Mošnjah.
Avsenik Neža, rojena Tomanova v Lescah.
Bizjak Jernej, župnik na Jesenicah.
Bononi Jožef, župnik v Radolici.
Burger Martin, obe. tajnik v boh. Bistrici.
Čarman Fr., vojni kaplan v Mošnjah.
Eder Janez, župnik v bohinjski Beli.
Habe Janez, župnik v Ovsišu.
Hauptmann J., strojar v Kranjski gori.
Jereb France, župnik v Zaspem.
Klinar France, učitelj na Jesenicah.
Koželj Anton, duhoven v pokoji na Dobravi.
Kristofič Lovro, kaplan v Breznici.
5. Itekanija Kamnik. —
*Fabijani o. Placid, frančiškan.
*Kokalj o. Rajner, frančiškan.
*Stranjska fara po Mih. Dobovšekovi ustanovi. (Gosp. župnik je prošen, da knjige razdeli med tri posest, iz Dobovšekove žlahte, po njihovi smrti pa faranom po svoji previd.)
Albrecht Leopold, župnik v Dobu.
Belar Jožef, kaplan v Vodicah.
Brodnik Anton, kaplan v Komendi.
Čitalnica v Kamniku.
či-ne Anton, župnik na Gozdu.
Debevec Janez, posest, v Kamniku.
Drnovšek Josip, kaplan v Mengišu.
Hiti Janez, župnik na Homcu.
Hlebec o. Bogomir, frančiškan.
Hoffern pl. Jovana , grajščakinja na Brdu.
Žolgar Miha, c. k. gimn. profesor v Kranji.
Štev. 63.
Poverjenik: Peharec Simon.
Kunšič Anton v Radolici. Mali Ignacij, duhoven v Ribnu. Mesar J., župnik v bohinski Bistrici. Mihelač R. S., bukvovez v Radolici. Olifčič Josip, usnjarski mojster. Peharec Simon, dekan v Gradu. Pintar Lovro, župnik v Breznici. Puc Alojzij, kaplan v Gradu. Resman Janez.
Robič Jakob, posest, v Kranjski gori. Soršak Matej, v Kropi, Sparovec Henrik, kaplan v Kranjski, gori.
Stenovec Anton, kaplan v Begunjah. Zabrezovnik Jurij, benef. v Kropi. Zupan Neža, posest, hči v Smokuču. Žan Janez, kaplan v Srednji vasi. Žumer Jakob, posestnik v Podhomu (Gorje).	Štev. 32.
Poverjenik: Debevec Jan.
Hoffern pl. Viljemina, grajščinska go-
spica na Brdu Iglic Janez, trg. pom. v Mengišu. Janežič Anton, trgovec v Kamniku. Kajdiž Toma, župnik v Vodicah. Kmetic Mihael, župnik v Stranji. Kraševec Jernej, župnik v Mekinjah. Krsnik Jožef, c. k. okrajni sodnik na Brdu.
Legat France, zdravnik v Kamniku. Lomberger Jožef, župnik v Tujnicah. Ložar Jan., posestnik v Tremi. Marešič Jožef, duhoven v pokoji na
Šmarni gori. Mrvec Blaž, župnik v Nevljah. Murnik Janez , trgovec v Kamniku. Pavlic Kozma, administ. na Rovi. Pleško Dragotin, sodn. adjunkt.
Pfeifar France, učitelj na Goričici. Samec Maks, dr. zdravn. v Kamniku. Suhi J., trgovec v Kamniku. Svetlin France, kurat na Goričici, Stare Mih., inžinir v Mengišu. Stritar Andrej , duhovnik v Mostah. Švajger J., grajski oskrbnik na Brdu. Tavčar Matej, župnik v Komendi.
Teran Janez, župnik v Zlatem polji. Treven Valentin, trgov, pomočnik v
Kamniku. Vrančič France, kaplan v Kamniku. Zoreč Janez, župnik v Mengišu. Zupančič Anton, kaplan v Mengišu.
Štev. 41.
fi. Dekanija Moravče. — Poverjenik: Janez Toman.
*Jarec Jernej, župnik v Dolu *Mazek Lovro, kaplan v Zagorji. *Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni. *Urbanček Janez, župnik v Krašinji. Barlič M., duh. v pokoji na Vačah. Jarec France, kaplan v Dolu. Kapuz Janez, župnik v Pečah. Koprivnikar Janez, župnik v Savi. Kosmač Simon, župnik na sv. Gori. Rome France, župnik v Čemšeniku.
Tavčar Mihael, župnik na Vačah. Toman Janez, dekan v Moravčah. Umek Ant., župnik pri sv. Lambertu. Urbas Anton, župnik v Zagorji. Vodž Jožef, trgovec na Dolskem. Završnik Fr., žup. pri sv. Gothardu. Zoreč Jurij, kaplan v Moravčah. Zorman Anton, župnik v Kolovratu. Zupančič Janez, župnik v Blagovici.
Štev. 19.
7. Dekanija Šmarje. — Poverjenik: Matija Brolih.
*Brolih Matija, dekan v Šmarji. *Lampe Jož., c. k. uradnik v Zatičini. *Stritar Janez, benefic. v Št. Vidu. Ankrst Tomaž, provizor v Javorju. Belž France, grajščinski oskrbnik v Zatičini.
Drčar Martin, župnik na Polici. Dolinar Janez, fajmošter v Kopanji. Jakelj Gregorij,. kaplan v Zatičini. Kalan Rajmund, kaplan v Višnji gori. Knifec Srečko, kaplan v Šent-Vidu. Kuhel Matija, kaplan v Šmarji.
Kulavee Matija, župnik v Šent-Vidu. Lichtenberg Viktor, grof, posestnik
v Prapročah. Lukan Filip, zdravnik v Šent-Vidu. Majtinger Janez, grajščinski oskrbnik
v Zatičini. Mazek Anton, učitelj v Šmarji. Osana Anton, kaplan v Višnji gori. Razpotnik Jakob, žup. v Višnji gori. Režek Peter, kaplan na Krki. Rumpler Maks, župnik v Lipoglavu.
Štev. 20.
8. Dekanija Litija. — Poverjenik: Jakob Rus, dekan.
Berčič Ivan, kaplan v Polšniku.	*Kobler Alojzij, posest, v Šmartnem.
Burgar Amalija, gospodičina v Po-	*Štrobelj France, posestnik v Litiji.
ganiku.	Abzec Matija, kaplan v Šmartnem.
Celar Janez, župnik v Svibnem.	Adamič France, učitelj v Šmartnem.
Dovič Janez, župnik v Doldh. Gestrin Leop., župnik pri sv. Juriji. Gorišek France, podžupn. v Javorji. Jerič Jožef, župnik v Dobovcu. Lotrič Leon, kapi. v Št. Juiji. Masterl Anton, kaplan v Doleh. Oblak Jurij, zdravnik v Šmartnem.
Omahen Fr., c. k. okrajni sodnik v
Šmartnem. Petek Andrej, župnik v Polšniku. Saje Mihael, kaplan v Šmartnem. Strah Januarij, žup. na Primskovem. Štupica Lovro, župnik v pokoji v Šmartnem.	Štev. 19.
9. Dekanija Trebno. — Poverjenik: Fr. Švajger.
*Barbo-Waxenstein; grof J. grajščak
v Rakovniku. *Košir Janez, c. k. sodn. v Trebnem. *Martinak Jožef, c. k. sodn. adjunkt
v Žužemberku. . *Veeel Ivan, kaplan pri sv. Trojici. Bercar J., pos. v Kamnji (sv. Rupert). Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku. Grčar Jožef, kaplan v Št. Rupertu. Hočevar Anton, kaplan v Dobrničah. Jaklič Jožef, kaplan v Trebnem. Košir Alojzij, župnik pri sv. Rupertu. Marolt Jakob, župnik pri sv. Križu. Pazlar Matija, kaplan v Žužemberku.
Petrič Blaž, administrator v Selu.
Poč Martin, kaplan v Št. Janžu.
Pož Draguslav, davkarski praktikant v Žužemberku.
Rožnik Anton, c. k. sodn. adjunkt v Trebnem.
Švajgar France, kaplan v Trebnem.
Šular Janez, župnik v Trebelnem.
Tomšič Matilda, gospica v Trebnem.
Urbanija Lovro, administrator v Am-brusu.
Vašič Ljud., dr., zdravnik v Trebnem.
Windischer M., župnik v Mokronogu.
Štev. 22.
10. Dekanija: Leskovec. — 1. Poverjenik: Edvard Poljak.
*Bratkovič Franjo, dr., odvetnik v Krškem.
*Grivec France, kaplan v Leskovcu.
*Hočevar M., posestnik in trgovec v Krškem.
*Irkič Ivan, c. k. bilježnik v Krškem.
*Kapler Janez, posest, pri sv. Duhu.
*Mabkot J., c. k. uradnik v Krškem.
*Poljak Edvard, dekan v Leskovcu.
*Rudež Dragotin, grajščak v Gra-carskem turnu.
*Tavčar Anton, župnik na Raki.
Drenik Kunibert, c. k. uradnik v Krškem.
Gašperlin Gašpar, župnik v Bučki.
Jaklič Štefan, kaplan na Raki.
Jeretin Martin, tajnik c. k. okrajnega glavarstva na Krškem.
Klobus Val., kaplan v Šentjerneji. Klofutar Jan., kapi. v Šentjerneji. Knavs Janez, vikarij v Krškem. Lavtar Anton , župnik pri sv. Križu. Mohar Peter, kaplan v Škocijanu. Pogačnik Janez, kaplan v Čatežu. Pogorelec And., kaplan na Studencu. Rudkovsky Jožef, vitez, c. k. okr. komisar.
Saj i Janez, učitelj v Št. Jerneji. Svoboda Janez, gozdnar v Čatežu. Šos Mihael, župnik na Studencu. Voglar Jožef, kaplan v Škocijanu. Volk Janez, župnik pri sv. Jerneji. Zagorjan Martin, župnik pri sv. Duhu. Zajec Andrej , župnik v Dćlini. Žark Simon, trgovec v Krškem.
Štev. 29.
2. Poverjenik: Janez Lesjak.
*Lesjak Janez, župnik v Kostanjevici. Bric Janez , c. k. sodnij. pristav v
Kostanjevici. Gač Vekoslav, trg. v Kostanjevici. Grošelj J akob, kaplan pri sv. Križu. Kepec France, kapi. v Kostanjevici. Kodrič Mihael, trg. v Krški vasi.
Pečar Janez, učitelj v Kostanjevici. Podboj Jožef, c. k. okrajni sodnik
v Kostanjevici. Šebavec Franjo, preglednik potroš-
nine v Kostanjevici. Šetinec Fr., trgovec v Kostanjevici.
Štev. 10.
11. Dekanija: Novo mesto (Rudolfovo). - Poverjenik: S. Vilfan.
*Grašič Anton , kanonik v Novem mestu.
*Langer Fr., pl. Podgora, grajščak v Poganicah.
*Rome Jožef, župnik pri sv. Petru.
*Skubec Mihael, župnik v Poljanici.
*Vojska Andrej, dr., c. k. okrajne sodnije svetnik v Novem mestu.
*Volčič Janez, župnik v Podgradu.
Bačnik Janez, župnik v Prečini.
Bučar Ž., dr. , okrajni zdravnik v Novem mestu.
Clrar France, vikarij kapit.
čitalnica v Novem mestu.
Frančiškanski samostan v Nov. mestu.
Grdežič Jožef, c. k. sodn. adjunkt v Novem mestu.
Gruden Jakob, župnik pri Beli cerkvi.
Hren Jakob, c. k. državni pravdnik v Novem mestu.
Justin Blaž, kaplan v Mirni peči.
Lapajne Janez, kaplan v PreČini.
Mohar M., uradnik v Novem mestu.
Rozina Jožef, dr., advokat v Novem mestu.
Stare Ferd., avskultant pri okrožni sodniji v Novem mestu.
Stavdaher o. Ignacij, gimn. katehet v Novem mestu.
Šašel Feliks , c. k. okrajni komisar v Novem mestu.
Tratnik Antonija , fin. kom. žena v Novem mestu.
Vilfan Simon, prošt v Novem mestu.
Wratschko France, gimn. profesor v Novem mestu.
Zajec Janez, gimn. profesor.
Štev. 25.
12. Dekanija: Metlika. — Poverjenik: Anton Aleš.
*Macun Fr., c. k. sodpij. pristav v
črnomlji. Aleš Anton, župnik v Semiču. Barle Janez, učitelj v Podzemlji. Dolžan Jernej , župnik v Radovici. Haring Sofija, gospa v Črnomlji. Kenda France, učitelj v Semiču. Kapele Ivan, oskrbnik Komende v Metliki.
Koželj Mihael, kaplan v Metliki. Krašovec Anton, župnik v Adlešicu.
Logarjeva Ljudevita, gosp. v Semiču. Mervec Janez, kaplan v Semiču. Mrzel Jožef, župnik v Starem trgu. Muhič Franjo, učitelj na Vrhu. Pihler Jožef, c. k. tajnik v črnomlji. Perklet Franjo, lekarnik v Črnomlji. Pustotnik Janez, dr., okrajni zdravnik
v črnomlji. Stanovnik Nik., učitelj v Starem trgu. Šola farna v Starem trgu (plačuje g. dr. Jur. Strbenec).
Štupar Janez , kaplan in katehet v	Učiteljsko društvo v Črnomlji.
Črnomlji.	Zadnik Simon, župnik na Vrhu. Šutaj Matija, župnik v Vinici.
Tomec Martin, župnik v Suhorji.	Štev, 23.
13. Dekanija: Kočevje. —	Poverjenik: Josip Novak.
*Lovšin Simon, župnik pri fari v	Olipič Janez, fajmošter V Koprivniku.
Kostelu.	Petrovčič France, kaplan v Kočevji.
*Novak Josip, dekan v Kočevji.	Prijatelj Matija, kapi. v Kočevji.
Gašperin Viljem, kaplan v Mozlu.	Suhadohnik Ferko, kontr. v Kočevji.
Jakšič Anton, župnik v Osilnici.	Torkar Matija, župnik v Mozelju.
Kastelec Drag., c. k. sodn. pristav	Vojvoda Simon, župnikov Nemški v Kočevji. Loki.	Štev. 11.
14. Dekailija: Ribnica. — 1. poverjenik: Martin Skuiec.
*Babnik Janez, kaplan v Dolenjivasi. * Jereb Jožef, župnik v Dragi. *Lesjak Jožef, župnik v Sodražici, *Skubec Martin, dekan v Ribnici. Abram Lavoslav, učitelj v Sodražici. Arko Anton, posestnik v Ribnici. Arko Jakob, posestnik v Ribnici. Arko Janez, c. k. notar v Ribnici, Bobek Janez, zdravnik v Ribnici. Bralno društvo v Sodražici. čitalnica v Ribnici. Janež Jurij, kurat pri Novi Štifti. Jenčič Alojzij, c. k. sod. adjunkt. Klemenec Primož, kurat na Gori.
Kljun Janez, trgovec v Ribnici. Pakiž Simon, župan v Jurjevici. Pečnik Valentin, kaplan v Sodražici. Perčič Matej, župnik pri sv. Gregoriji. Podboj Janez, posestnik v Ribnici. Pogorelec Anton, posestnik v Dolenji vasi. Potokar Jožef, c. k. davkar v Ribnici. Rus Janez, mlinar v Brežah. Sušje, vaška knjižnica (za ktero plačuje A. Lesar v Ljubljani). Šarabon Valentin, kaplan v Ribnici. Zoreč Anton, kaplan v Ribnici.
Štev. 25.
2. poverjenik: 1
*Štrucelj Juraj, c. k. pristav v Laščah. Candolini Vojteh, c. k. sodeč v Laščah. Candolini Hinko, njegov sin, v Laščah. Frelih Matej, župnik v Laščah. Grjol Lovro, kaplan v Laščah. Gruden Anton, posestnik v Retjah. Hočevar Matija, poštar v Laščah.
15. Dekanija: Vrhnika. —
*Bartol Baltazar, župnik pri sv. Jošti. *Bonner Jožef, župnik na Vrhniki. "Kotnik France, posestnik na Vrhniki.
ojteh Candolini.
Hočevar Matija, trgovec Pod-Turjakom.
Lenček Blaž, župnik v Robu. Murgelj Julij , c. k. pristav v Laščah. Razboršek Jožef, kaplan v Dobre-poljah.
Štev. 11.
Poverjenik-. Jožef Bonner.
*Markič Matej, župnik v Logatcu. Jugovec Anton , župnik v Borovnici. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah.
Kogej Jožef, kaplan na Vrhniki. Lavrič Jožef, župnik v Zaplani. Okoren Ignacij, župnik v Podlipi. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji.
Povše Fr., župnik v Črnem vrhu. Povše Martin, župnik v Rakitni. Rihar France , župnik v Hotederšici. Vidmar Matej, župnik v Rovtah.
Štev. 14.
16. Dekanija: Idrija. — Poverjenik: Janez KovaČiS.
*Kovačič Janez, dekan v Idriji.
*Majnik Janez, župnik v Žirćh.
*Občina mestna v Idriji.
*Svetec Luka, c, k. notar v Idriji.
*Svetličič Fr., župnik v Godoviču.
*ŠIibar Martin, žup. v spodnji Idriji.
Bezeljak France, kmet. sin v črnem vrhu.
čitalnica v Črnem vrhu.
Frelih Tomaž, cerkovnik v Žirčh.
Golob Janez , kaplan v Črnem vrhu.
Grbec Ljudevit, dr., rudarski zdravnik v Idriji.
Hrovat Miha, župnik v Ledinah.
Inglič Jakob, glavne šole učitelj v Idriji.
Juvan Janez, beneficijat in glavne šole vodja v Idriji.
Kavčič Matija, km. sin v Zagracu.
Leekovec Boštijan, posest, in župan v spodnji Idriji.
Lipold Marka Vincencij , c. k, rudn. predstojnik in viši svetnik v Idriji.
Mikuš France, rokodelski umetnik iz Zadloga v Črnem vrhu.
Mogolič Mih., mest. kapi. v Idriji.
Pivek Janez, župnik v Zavracu.
Poženel Ivan, učitelj v Črnemvrhu.
Ramoveš Jernej, kaplan v spodnji Idriji.
Silvester Radoslav, pek v Idriji.
Stegnar Fel., g!, šole učitelj v Idriji.
Stranecky Jožef, trgovec v Idriji.
Učiteljstvo c. k. glavne šole v Idriji.
Urbas Leopold , rudarski pristav v Idriji.
Zagorjan Henrik, kaplan v Zirčb.
Štev. 28.
17. Dekanija: Cerknica. — 1. poverjenik: Jakob ЈапеШ.
*Dolenec Henrik, dr., c. k. sodnijski
adjunkt v Ložu. *Kaplenk Janez, župnik na Oblokah. *Obreza Adolf, posest, v Cerknici. -Domicelj Anton, kaplan v Cerknici. Janežič Jakob, bukvovez v Cerknici. Kovač France, kupec v Ložu. Končnik Dav., kaplan v Cerknici.
Krašovec Anton, posestnik v Do-
lenjivasi. Pleško France, kaplan v Ložu. Škufca Anton, kaplan v Ložu. Svajger Martin, zdravnik v Ložu. Vovk Josip, učitelj v Cerknici. Žerovnik Toma, župnik v Grahovem.
Štev. 13.
2. poverjenik: France Hren.
*Hren France, posestnik v Begunjah. Ahčin Anton, ekspozit. Kranjec Leopold Martin, c. k. kapetan in vojaški sodeč v Beli cerkvi
v Banatu. (Knjige naj begunjski duhovni pastir z dotičnim županom razdeli med mladost vasi Kožljek.) Meden Matija, posestnik v Begunjah.
Meden Matija, mlinar. Meden Toma, posestnik.
3. poverjenik:
Babnik Jernej, fajmošter na Unci. Bernard Val., kaplan v Studenem. Blažon Jakob, posestnik v Planini. Deu Edvard , c. k. uradnik v Planini. Dolenec Jožef, posestnik v Planini. Plorijančič Nace, kupec v Planini. Jeršan Anton, posestnik na Uncu. Koren Matija, posestnik v Planini. Kovšca France, posestnik v Planini. Dr. Kravs Vojteh, c. k. sodn. adj.
v Planini. Lavrič Anton, posestnik v Planini.
18 Dekanija: Postojna. —
*Dolenec Ljudevit, grajščak v Orebku. *Gestrin Drag., c. k. sodn. pristav v
Senožečah. *Globoenik Anton, c. k. predstojnik. *Lavrenčie Andrej, posest, in župan. *Občina v Razdrtem. *Premrov Drag., posest, v Postojni. *Razpet Martin, dr., okrajni zdravnik.
v Postojni. *Robič Luka, c. k. davk. nadzornik
v Postojni. Bezeljak Pavel, c. k. notar v Postojni. Blaznik Jakob, župn. v Hrenovici. Čadež Janez, kaplan v Matenji vasi. čitalnica v Postojni. Erjavec Janez, kaplan v Slavini.
19. Dekanija: Trnovo. —
*Brgant Jožef, župnik v Košani. *Brinšek Ivan , trgovec v Trnovem. *Ličan Skender, trgovec v Trnovem. *Mlakar Anton, eksposit v Zagorji. Budnar Janez, župnik v Premu. Dekleva Ivan , posestnik v Zarečju. Drobnič Andrej, župnik v Knežaku.
.Učilnica ljudska v Bčgunjah. Vidmar Andrej, posest.
Štev. 8,
Anton Potočnik.
Lavrič Jurij , posestnik , na Rakeku. Levičnik Valentin, c. k. davkarski
uradnik v Planini. Meglic Šimen, podučitelj v Planini. Modrijan France, c. k. urad. v Planini. Perenič Alojzij, posestnik v Planini. Potočnik Anton, župnik v Planini. „Sokol" društvo v Planini. Tavčar Jan., kaplan v Planini. Žitnik Šimen, c. k. kancelist.
Štev. 20.
Poverjenik: Janez Hofsteter.
Gorenjec Lavosl., kaplan v Slavini. KlemenecFrance, eksposit v Št. Petru. Lenasi Tone, kaplan v Vremah. Lunder Janez, eksposit v Trnji. Pašič Janez, farman v Senožečah. Pokoren Anton, farman v Slavini. Praprotnik Avgust., učitelj v Vremah. Rudolf Lovro, farman v Vremah. Stengl Vatr., trg. družnik v Postojni. Sterle Jakob, trgovec v Postojni. Zagorjan Ivan, kaplan v Senožečah. Zelen Jožef, posestnik in župan v
Senožečah. Žgur Anton, katehet in duh. pom. v Postojni.
Štev. 26.
Poverjenik: Anton Strucelj.
Jalen Simon, kaplan v Košani. Kacin Anton, kapi. v Trnovem. Kranjec Matija, v Trnovem. Legan France, kurat v Nadanjeselu. Lukanec Jožef, eksp. v Suhorji. Virant Janez, kaplan v Trnovem. Zupan Matija v Bistrici.
20. Dekanija: Vipava. — Poverjenik: Jurij Grabrijan.
♦Erjavec Matija, kurat v Podkraji. *Gariboldi France, c. k. okr. sodnik
v Vipavi. *Grabrijan Jurij, kanonik in dekan
v Vipavi. *Hiti Luka, benef. in glavne šole
ravnatelj v Vipavi. *Kavčič France, posest. v Šent-Vidu. *Koder Matej, kurat v Slapu. *Kopitar Mihael, kurat v Rzelju. *Lampe Anton, kurat v Gočah. *Ložar Gr., dr., bilježnik v Vipavi. *Nakus Jožef, kurat na Planini. *Vidmar Jožef, kurat v Podkraji, Barle Jožef, učitelj v Vipavi. Berčič Anton, učitelj na Colu. Bilec Janez, benef. v Lozicah. Bratož Gregorij, kupec v Šent-Vidu. Bukvarnica učiteljska v Vipavi, čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Ditrih Andrej, kupčevalec v Vipavi Francelj Štefan, učitelj v Šent-Vidu.
Furlani Ivan, posestnik v Vipavi. Ganter Janko, učitelj na Planini. Goršič Ivan, učitelj v Vipavi. Hiti Simon, učitelj na Slapu. Janža Ivan, kurat v Podvelbu. Kete Jožef, strojar v Vipavi. Klinar Drag., eksposit v Šturjah. Knez Leopold v Vipavi. Košir Jakob, vikarij v Šent-Vidu. Lekan Janez, posestnik v Vipavi. Mercin učitelj v Gočah. Pečar Janez, kurat v Vrhpolji. Spazzapan Štefan , dr., advokat v Vipavi.
Stupar Janez, kurat v Budanjah. Šapla Anton v Vipavi. Šraj Valentin, kurat v Podragi. Tomažič Janez, kaplan v Vipavi. Uršič Anton, iz Podrage. Vidrih Anton, posestnik v Vipavi. Zamik Ivan, učitelj v Budanji. Zgur Anton, posestnik v Podragi.
Štev. 41.
Štev. ljublj. škofije: ustanovnikov . . . 204 letnikov .... 647 Skupaj . . 851
Pristavek.
Kavt Antonija, gospa. ?
II. Lavantinska škofija.
1. Dekanija: Maribor. — Poverjenik: Božidar Šinko. a) Mesto.
*Bohinec Jakob, spiritual.	*Gregorec Lavoslav , dr., profesor
^Čitalnica narodna.	bogoslovja.
*Dominkuš Ferko, dr., odvetnik. ^Knjižnica gimnazijska.
*Knjižnica semeniška. *Kosar Franjo, kanonik. *Kovačič Martin, prof. bogoslovja. *Lipold Janez, dr., prof. bogosl. *Majciger Janez, gimn. prof. *Modrinjak Matija, korar. *Prelog Matija, dr., zdravnik. *Kadej France, dr., c. k. bilježnik. *Rapoc France, notar. *Srnec Janko, dr. odvetnik. *Šinko Božidar, prof. bogosl. *Šuman Josip, gimn. prof. *OTaga Josip, dr., bogosl. prof. *Zorčič France, stolni prošt. Apačnik Martin, bogoslovec. Brdajs Davorin, trgovec. Dovnik France, bogoslovec. Duhač Ferd., dr., odvetnik. Feguš, dijak. Fišer Anton, bogoslovec. Flek Jožef, kaplan. Jentl Bernard, trg. pomočnik Kavčič Anton, vikari j. Košer Makso, pravdoslovec.
Kukovič Avguštin, bogoslovec. Lilek A., sedmošolec gimn. Lorber Henrik, dr., v Mariboru. Marko Mihael, biljež. koncip. Miklošič Ivan, učitelj. Morič Maks, trg. pomočnik. Novotny Eman., sodn. pristav. Pajek Janko, gimn. prof. Peharec Franjo, c. k. sodn. pristav. Pečko Jakob, odvet. koncip. Potočnik Anton, bogoslovec. Praprotnik France, bogoslovec. Rausch Fr., dr. Stramič France. Šijanec Vekoslav, bogoslovec. Sinko Jožef, bogoslovec. Sket Radoslav, dijak. Schreiner Enrik, dijak. Videč Tine, trgov, pomočnik. Zatler Jožef, bogoslovec. Zemljič Jožef, učitelj. Zupanič Jakob, bogoslovec. Žuža Janez, knezoškof. kaplan.
b) Okolica.
*Trstenjak Jakob, kaplan v Jarenini. *Zmazek France, kaplan pri sv. Petru. Burcar Božidar, kapi. pri sv. Marjeti. Čuček Jožef, dekan v Jarenini. Ermenec France, kaplan v Hočah. Fras Jožef, prov. pri sv. Križu. Hrg Lovro, župnik v Lembahu.
Jurčič Jožef, kaplan v sv. Martinu
pri Vurbergu. Kosi Božidar, župnik pri sv. Kungerti. Prnavsl Štefan, župnik v Kamnici. Pukšič France, župnik pri sv. Juriji. Slekovec Jožef, podučitelj v Jarenini.
Štev. 64.
2. Dckanija: Braslovce. — Poverjenik: Lavoslav Šventner.
*Balon Anton, župnik v Polzeli. *Šentak France, pos. na Vranskem. *Šventner Lavosl., trg. na Vranskem. Cocej Jernej, kaplan v St. Pavlu, čitalnica narodna na Vranskem. Gradišnik L., zdravnik na Vranskem. Gršak Vincenc, kaplan na Vranskem. Koren Matija, kaplan v Braslovčah.
Križnik Gašpar, čevljar v Motniku. Pirš J., okrajni tajnik na Vranskem. Piskar Andrej, mlinar v Motniku. Šorn Gašper, župan v Grajski vasi. Vovšek Franjo, v Braslovčah.
3. Dekanija: Bistrica slovenska. — Poverjenik: Lovro Stepišnik.
*Hajšek Anton, župnik v Makolah. *Ratej France, župnik v Slovenski Bistrici.
*Trafenik France, župnik v zgornji.
Poljskavi. Ceneč Gašpar, župnik pri sv. Martinu. Hernah Jožef, kaplan v Laporji. Kandut Krištof, župnik v spodnji Poljskavi.
Kmetic Jožef, trgovec v Slovenski Bistrici.
Krušic Jakob, kaplan v Poličanah. Limavšek Peter, gostiln, v si. Bistrici. Stepišnik Lovro, posestn. in trgovec
v Slovenski Bistrici. Šmon Anton, župnik v Poličanah. Šuta Bopert, kaplan v Laporji. Žajdel France, kaplan v Makolah.
Štev. 13.
4. Dekanija: Celje. — Po<
*Bezenšek Jurij, kaplan v Celji. *<3italnica narodna v Celji. *Janežič Jakob, rudninski uradnik
v Grižah. *Jeraj Jožef, župnik v Žalcu. *Kapus France, trgovec v Celji. *Kočevar Št., dr., okrajni zdravnik v Celji.
*Krušič Ivan, gimn. prof. v Celji. *Občina selska v Teharjih. *Ogradi France, vikarij v Celji. *Orešek Jan., c. k. gimn. profesor. ""'Podružnica kmetijska v Celji. *Sovič Jožef, kaplan v Grižah. *Topljak Jožef, učitelj v Celji. *Vodušek Matija, opat v Celji. *Žuža Ivan, rudninski posestnik v Grižah.
Abiturienti slovenski celjske gimn. Bitenec Janez, kapuc, mežnar v Celji. Bobisud Jakob, učitelj v Celji.
rjenik: dr. Štefan Kočevar.
Čitalnica v Žalcu. Jeretin Edvard
Jesenko Gregor, ranocelnik v Celji. Jug France, rudn. služ. v Grižab. Koderman Filip, učit. v Frankovljah. Koderman France, učitelj v Vojniku. Kosi Tone, gimn. dijak v Celji. Lukežič Janez, ranocelnik v Štorah. ,,Maksimilijanum" v Celji. Matoh Jožef, župnik v Galiciji. Novak Bogoslav, gimn. učenec. Pečnik Peter, kaplan na Teharjih. Ripšl Mavricij, trgovec v Celji. Rojnik Blaže, šestošolec v Celji. Roze France, ranoceljnik v Vojniku. Sinkovič Davorin, gimn. učenec. Skuhala Janez, kaplan v Žalcu. Turin Jožef, kaplan v Celji. Žičkar Jožef, kaplan v Vojniku.
Štev. 37.
5. Dekanija: Cerkovec (p. Rače, Kranichsfeld). — Poverjenik: Albert Nagy.
Bukvarnica farna v Cerkovcu. Divjak France , kmet v Fravhajmu. Kranjec Toma, župan v Fravhajmu. Lednik Anton, kaplan v Cerkovcu. Nagy Albert, dekan v Cerkovcu. Rath France, župnik v Fravhajmu.
Soršak Matija, podučitelj v Fravhajmu.
Sparovec And., župnik pri Lovrenciju. Vindiš Vido, učitelj pri sv. Lovrencu.
6. Dekanija: Gornji Grad. — Poverjenik: Jožef FlorijanSiS.
*Kunej Ivan, kaplan v Ljubnem. *Lipold Jožef, posestnik v Mozerji. *Šribar Janez, župnik v Ljubnem. Blaž Božidar, trgovec v Mozirji. Florijančič Jožef, dekan v Gornjem gradu.
Jerše Fr., uradnik v Gornjem gradu. Krajnik o. Atanazij , frančiškan v Nazaretu.
Krener Jan., prov. pri sv. Frančišku. Pustoslemšek Anton, učitelj v Lucah. Solčavski Franjo, dijak. Škoflek Jakob, učitelj v Mozirji. Šribar J., kaplan v Gornjem gradu. Tratnik J. , kmet pri Novem štiftu.
Štev. 13.
7. Dekanija: Sv. Jurij (p. Luttenberg). — 1. poverjenik: Lovro Kramberger.
Andrašič J., učitelj pri svj Juriju. Bukvarnica farna pri sv. Križu, čurin Jurij, kaplan pri sv. Križu. Kralj, Janez, kmet v Ilijaševici. Kramberger Lovro, župnik pri sv. Križu.
Košar Jernej , posestnik v Jamni,
fare sv. Jurija, na Ščavnici. Simončič Jan. Al., kaplan v Kapeli. Stranjščak Anton, kurat v Vržejah. Šabot Jurij, kaplan pri sv. Križu. Zorman Božid., učitelj pri sv. Juriji.
Štev. 10.
2. poverjenik: dr. Anton Klemenčič v Ljutomeru.
Antolič Ivan, kaplan. Božič Anton, posestnik, čitalnica narodna. Farkaš Janez, zdravnik. Gomilšak Jožef, solicitator. Huber J. D., knjigar. Kastelec Janez, c. k. okrajni sodnik. Klemenčič Anton, dr., župnik. Kocmut France, c. k. uradnik.
Kukovec Ivan, odvet. koncip. Lapajne Janez, učitelj. Mohorič Ognjeslav, mlinar. Mravijak Anton, dr. Ploi, dr., odvetnik. Rajh Janez, kmet. Vojsk Jožef, kaplan. Zemljič M., trgovec.
Štev. 17.
8. Dekanija: Eoqjice. — Poverjenik: Jožef Bozman.
^Knjižnica župna. *Kovač Jožef, kovač v Zrečah. *Modec Janez, župnik v Tinjah. *Vrlič France, župnik v Stranicah. Arlič Janez, župnik v Žrečah. Brelih France, kaplan v Prihovi. Erjavec Peter, kaplan v Konjicah. Jaklič Dragotin v Spitaliču.
Jurkovič Franjo, učitelj v Konjicah, Kinčič Jan., župnik v Tinjah. Korošec Mihael, župnik v Keblu. Kunej Janez, župnik v čadrami. Lendavšek Mih., kaplan v Konjicah. Nemec Martin, poštni opravnik v Konjicah.
Petan France, župnik v Venceslavu,
Pintar Fr., provisor v Št. Jerneji. Voh Jernej, kaplan v Konjicah. Šepec Ivan, trg. oprav, v Konjicah. Virk Jožef, župnik v Ločah.
Štev. 19.
9. Dekailija: Kozje. — Poverjenik: Jan. BoŠina.
*Slomšek Janez, kaplan v Ulimjah. Čeh Franjo, učitelj na Dobji. Dobršek M., obč. tajnik v Kozjem. Dvoršek Anton, župnik v Št. Vidu. Klinec Franjo, kaplan pri sv. Vidu
pri Planini. Koren Matija, župnik v Bučah. Kožar Jožef, posestnik na Velikem
kamenu. Kragl Martin, župnik v Polji.
Kureš Jakob, c. k. sodn. pristav v Kozjem.
Marinko Jurij, župnik v Dobji. Novak J., začasni ekspoz. na Planini. Sredenšek Jan., župnik v Podčetrtku. Stuhec Jože, kaplan v Ulimjah. Trjašek Drag., župnik v Zagorji. Zevnik Martin, župnik pri sv. Petru pod gorami.
Štev. 15.
10. Dekailija: Laško. — Poverjenik: Anton Žuza.
*Arzenšek Mat., zup. v Št. Rupertu. *Gostenčnik Pet., kap. v Trbovljah. *Gregelj Janez, kap. v Laškem trgu. *Pirnat Andrej, rudninski uradnik v Golcih.
*Ripšl Dragotin, župnik v Loki. *Škrbec Davorin| kaplan v Loki. *Vrečko Matej, žup. v Jurijkloštru. *Žuža Anton, dekan v Laškem trgu. Elsbacher Andrej, trgovec v Laškem trgu.
Kolarič Jožef, kaplan v Trbovljah. Kolednik Radoslav, kap. v Trbovljah. Pečar Jožef, kaplan v Dolu. Prekoršek Gregor, župnik pri sv. Jederti.
Rakoše Hihael, kap. v Laškem trgu. Škrta Jožef, žup. pri sv. Miklavžu. Žnidaršič Urban, zdravnik v Laškem trgu.
Štev. 16.
11. Dekanija: Marnberg. — Poverjenik: Matija Stokles (Marnberg).
Grosskopf Matija, župnik naBreznem. Hajšek Jožef, provizor v Soboti. Hirti Franjo, kaplan v Marenbergu. Kapus Anton, c. k. adj. v Marenbergu.
Potrč Lovro, kaplan v Pernicah. Stoklas Božidar, župnik v Marnbergu. Žmavec Jurij, kaplan v Remšniku.
Štev. 7.
12. Dekanija: Nova cerkev (p. Celje). — Poverjenik: Franjo JuvanČiS.
*Vraz Janez, kaplan v Dobrni, črnoša Šime, župnik v Črešnjicah. Dolinšek Blaž, namest. v Frankoljah. Gajšek Dragotin , kaplan v Dobrni. Juvančič Franjo, dekan pri Novi cerkvi.
Klavžar France, kaplan v Št. Joštu. Krtna Matija, kaplan v Vitanji. Polec Franjo, kaplan v Vitanji.
13. Dekanija: Ptuj. — Pov
*Meško Jakob, župnik pri sv. Lov-renciju.
*Simončič Janez Al., kaplan pri sv. Marku.
Alekšič Fidel, kaplan in gospodar v Ptuju.
Bezjak Jožef, župnik pri sv. Marku.
Caf Jurij, beneficijat v Ptuju.
Čitalnica v Ptuju.
Čučko Dragotin, kaplan v Ptuju.
Dolinšek Jožef, župnik v pokoji v Ptuju.
Drozeg A., kaplan pri sv. Urbanu.
Frk Matija, beneficijat v Ptuju.
Grabar Mih., župnik pri sv. Urbanu.
Holc Jakob, župnik v Vurmbergu.
Hochtl Drag., c. k. notar v Ptuju.
14. Dekanija: Rogatec. —
*Lapuh Martin , kaplan v Rogatcu.
*Sorglehner Jožef, kaplan v Šetalah.
*Stanjko A., župnik pri sv. Margeti.
*Wolf Anton, župnik pri sv. Petru, na Medved, selu.
Burghard J., dr., dež. zdravnik v Slatini.
Frelih Anton, župnik pri sv. Križu na Kisli vodi.
irjenik: dr. Janez VoŠnjak.
Hržič Jožef, kaplan v Ptuju. Kocuvan Anton, kaplan pri sv. Lov-renciju.
Kolenko Mar., kaplan pri sv. Marku. Krajne Sebast., podučitelj pri sv. Marku.
Kranjec Fr., župn. pri sv. Marjeti. Kronar Andrej, vikarij v Ptuju. Robič Janko, učitelj v Ptuju. Skrabar Viktor, dr., okr. zdravnik v Ptuju.
Stuhec Anton, učitelj v Polenšaku. Stuhec Jurij, župnik v Polenšaku. Švajgelj Dragotin, učitelj v Ptuju. Vošnjak Janez, dr., prošt v Ptuju. Vuk Andrej, vikarij v Ptuju.
Štev. 26.
Poverjenik: Anton Centrih.
Jaric Val., župnik pri sv. Florijanu, Pintar Matej, provizor v Stopercah. Plešnik Mihael, kaplan. Slatinšek Anton, kaplan pri sv. Križu
poleg Slatine. Žurman Janez, pos. pri sv. Trojici.
Štev. 11.
15. Dekanija: Skale. — Poverjenik: France VoŠnjak.
Bevec Miha, kmet v Držmiiji.	Slomšek Jakob v Držmirji,
Jan France, kaplan v Skalah (p. Vošnjak France, poštar in posestnik
Wollan).	v Šoštanju.
Križan Henrik, župnik v Št. Janžu
v Goricah.	Štev. 5.
16. Dekanija: Hoče. — Poverjenik: Lovro Potočnik (p. sv. Lovrenec pri koroški železnici).
*Potočnik Lovro, duh. oskrbnik pri Pavliska Miroslav, trgovec pri sv.
D. Mariji v Puščavi.	Lovrenciju v Puščavi.
Bralno društvo v Rušah.
Korman Jakob, posest, v Rušah.	Štev. 6.
Košir Janez, kaplan v Rušah.
Letopis 1871.	7
17. Dekanija: Šmarje. — dr. Jožef Vošnjak.
*Hašnik Jožef, župnik pri sv. Jurji. *Ipavec Gustav , dr., zdravnik pri sv. Jurji.
*Masten J., kaplan na sladki gori. *Trstenjak Dav., župnik v Ponkvi. *Ulaga Jožef, župnik v St. Vidu. *Vošnjak J., dr., zdrav, v Šmarji. Breznik Anton, kaplan na Kalobji. Cilenšek Blaž , kaplan v Dramljah. „Naprej", polit, društvo v Šmarji. Erjavec Peter, kaplan v Ponkvi. Ivanec Martin, dekan v Šmarji.
Jan Ferdinand, kaplan v Šmarji. Lenart Janez, kaplan v Šmarji. Orozelj Jan., dr., odvetnik v Šmaiji. Poterč Alojzij, kaplan v Šmarji. Skaza France, veliki posestnik v Šmarji.
Škrjan Rok, učitelj na Kalobji. Tanšek Miha, posestnik v Slivnici. Veber Gaspar, kmet v Lokarjah. Zdoljšek France, posetnik v Ponkvi.
Štev. 20.
18. Dekanija т slovenskih
Poverjenik: L
*Čolnik Dominik, posest, na Drvanji. *Divjak Jožef, župnik pri sv. Ani. * Jančar France, kaplan pri Negovi. *Knez Slavoljub, c. k. bilježnik pri
sv. Lenartu. *Kukovec J., kap. pri sv. Lovrenciji. *Lorenčič Andr., kaplan pri sv. Ani. Arnus Fr., kaplan pri sv. Barbari. Borovnjak Jožef, župnik v Cankovi
na Ogerskem. Cvetko Fr., župnik pri sv. Barbari. Čitalnica kmetijska pri sv. Benediktu. Čuček Janez, kmet pri sv. Antonu. Čuček J., odvetnik pri sv. Lenartu. Dominkuš Rajmund, učitelj pri sv. Antonu.
Ferk France, kaplan pri sv. Jakobu. Ferk Jožef, učitelj pri ev. Benediktu. Golinar Jožef, župnik pri sv. Mariji enežnici.
Gomiljšak Jakob, kaplan v Radgoni. Hanžič Jakob, kaplan pri sv. Križu
na Travniku v sekovski škofiji. Irgoiič Peter, učitelj pri sv. Lenartu. Klobasa France, žup. pri sv. Antonu. Kolbl Jan., pos. pri sv. treh Kraljih. Korošec Jakob, kmet pri Kapeli. Kocuvan Fr.,zdraviloslovec v Gradcu. Košar Matej, kaplan pri sv. Benediktu. Kranjec Martin, učitelj pri sv. Trojici.
Goricah in njena bližina. —
ominik Ćolnik.
Kranjec Val., kaplan pri sv. Antonu. Kukovee Miroslav, posest, na Velki. Kurnik Janez, župnik pri sv. Petru. Meško Martin, kaplan pri sv. Petru. Milošič Miha, župnijski oskrbnik pri
sv. Benediktu. Niedorfer Marko, kaplan v Opačah. Oruik France, učitelj pri sv. Rupertu. Pavelec Jurij, kaplan v Cmureku v
sekovski škofiji. Pintarič France, kaplan v Cmureku Poljanec Jožef, učitelj v Cmureku
v sek. škofiji. Polič o. Bonaventura, kapucin v
Dalmaciji. Polič Drag, učitelj pri sv. Ani. Bajšp Alojzij, podučit pri sv. Juriji. Rajšp Matej, učitelj pri sv. Juriji. Ran tuša Jurij, kaplan pri sv. Petru
pri Radgoni. Repa France, župnik pri sv. Jakobu. Roškar Fr., podžupnik v Malinedelji. Simončič Janez, kaplan pri sv. Petru. Skatnlič Jaka, učitelj pri sv. Juriji. Srnec Alojzij, učitelj pri sv. Andrasu. Strah Janez, župnik pri sv. Rupertu. Strah Oroslav, kmet pri sv. Andražu. Štiftar Jožef, žup. v gornji Lendavi. Šijanec Janez, učitelj pri sv. Barbari blizo Kačjega grada.
Šlander Emeran, ađjuntt v Radgoni. Šribar Matija, kmet v Zetincih pri
Radgoni. Šuen France, učitelj v Negovi. Švarec France, kaplan pri sv. Juriji. Trunk Blaž, kaplan pri sv. Lenartu. Veberič Jožef, kmet v Boračevi pri Kapeli.
Vengar Jožef, posestnik na Vukor-
skem vrhu. Vidovič Ant., učit. pri sv. Benediktu. Vitmajer Drag., kaplan v Pulskavi. Vrabelj J., kaplan pri sv. Ropertu. Vraz Jožef, kaplan pri sv. Barbari
blizo Kačjega grada. Zorko Drag., učitelj pri sv. Antonu.
Štev. 61.
19. Dekanija: Velika nedelja. —
*Majhenič Gašpar, župnik v Ormožu. *Petovar Ivan, odvetnik v Ormožu. Fric Matijaš, župnik pri sv. Nikolaju. Goričan Ferko , usnjar pri Včliki nedelji.
Gršak Ivan, dr., notarij v Ormožu. Gruskovnjak Blaž, biljež. koncip. v Ormožu.
Horvat Božidar, krojač v Ormožu. Kotnik France, orglar v Ormožu. Magdič Anton, dr. v Ormožu,? Mavčič Jožef, župnik pri sv. Tomažu. Petek Dav., poštar v Veliki nedelji.
1. poverjenik: Gaspar MajheniS.
Repič Martin, učitelj pri sv. Nikolaji. Simonič Jožef, župnik v Središču. Slekovec Matej, kaplan v Središču-Sova Blaž, mestni posest, v Ormužu. Šporn Jožef, podžupnik v Ormužu. Topljak Fr., župnik pri sv. Lenartu. Trampuš J., župnik pri sv. Bolfanku. Vihar Filip, podžupnik pri vseh
Svetnikih. Vrbnjak Jožef, kaplan pri Včliki nedelji.
Žinko Jožef, podučit, pri sv. Nikolaji.
Štev. 21.
20. Dekanija: Stari trg (slov. Grai
*Kos Vekoslav, kaplan v Starem trgu pri slov. Gradcu.
*Šuc J., provizor v Slov. Gradcu.
Abram Anton, c. k. finančni komisar v Slov. Gradcu.
Jazbec Anton, kaplan v Starem trgu.
Kajtna Rajko, kaplan pri sv. Janžu.
Ogrinec Vilelm, c. k. sodn. adjunkt v Slov. Gradcu.
21. Dekanija: Videm. —
*Holinger Neža, gospi posestnica v Brežicah.
*Lenček Alojzij, posest, na Blanici.
*Mikuš Franjo , župnik v Brežicah.
*Srebre Gvidon, dr., odvetnik v Brežicah.
*Zevnik Martin, pos. v Malem vrhu.
c). — Poverjenik: Anton Jazbec.
Pustinek Anton, mlinar v Št. Vidu. Rutnib Rajko , mlinarski pomočnik
v Št. Vidu. Smrečnik France, kaplan v Šmartnu. Vivod Jožef, mlinar v Št. Vidu. Walter Franjo, kaplan v Št. Ilu.
Štev. 11.
Poverjenik: Franjo Mikuš.
Drobnič Jožef, kaplan v Pišecu. Gajšek Janez, kaplan v Brežicah. Janežič Janez, posest, v Brežicah. Jozek Ljudevit, c. k. okraj, glavar. Kavčič Jakob, knjigovodja v Brežicah. KuBStič Ivan, učitelj v Brežicah. Lavrenčak Vikt., zaseb. v Brežnicah.
Napast Dav., kaplan v Kapelah. Pajmon Ant., kaplan v Rajhenberg-u. Planinšek Jakob, kaplan v Artiču. Rajec Anton, dekan v Vidmu. Ramor Ferdinand, župnik v Pišecah.
Ramor Janez, kaplan' v Vizeli. Sever Jožef, kaplan v Koprivnici. Sket Martin, kaplan v Rajhenbergu. Stergar J., odvetn. pisar v Brežicah. Tanšek Ivan, odv. pisar v Brežicah.
Štev. 22.
22. Dekanija: Vuzenica. —
*Mraz Tomaž, župnik pri sv. Lov-
renciji v Vohrodu. *Repič Andrej, žup. pri ev. Antonu na Pohojji.
2. Poverjenik: Luka
*Držečnik Luka, župan v Janževem vrhu.
Medved Jakob, Ožbaldov sin v Lehni. Miklavec Jožef, gostilničar v Ribnici.
23. Dekanija: Zaverce. —
*Arnoš France, kaplan v Leskovcu. *Hirtiš Ben., kaplan pri sv. Trojici. *Kancler Pavel, žup. pri sv. Trojici. *MlinariČ J., župnik v Leskovcu. *Petenjak Lav., kap. pri sv. Trojici. *Raič Božidar, žup., pri sv. Barbari. *Rejsinger France, posestnik in trg.
v Dobravi. *Sovič Aleks., kaplan v Št. Vidu. *Stranjšak Dav., župnik v Zavrčah.
1. Poverjenik: Anton Galuf. Pignar France, kaplan v kamnici.
Štev. 3.
Držešnik (p. Wuchern).
Nerad Miha, učitelj v Ribnici. Ozvald Janez, postnik v Ribnici. Suhač Anton, kaplan v Ribnici.
Štev. 6.
Poverjenik: Božidar Rai<S.
*Trampuš Ivan, kaplan v Zavrčah. * Vučni k France, učit. pri sv. Barbari. Hržič Ivan, duhoven v pokoji pri
sv. Barbari. Knjižnica učiteljska pri sv. Barbari. Senjur Dragotin, dr. v Gradcu. Stuhec Marko, kaplan v Leskovcu. Vidovič Anton, pri sv. Barbari. Zadravec J., kapi. pri sv. Barbari.
Štev. 17.
Pristavek.
Knez Jaka, eedmošolec v Celji.
Kje so naslednji udje?
*Jcdlička Otokar, bil v Mariboru.
Breznik France, bil v Celji.
Kolar Vincencij, bil v konjiški dekaniji.
Lorenčič Andrej, bil v Slov. Goricah.
Zupančič Davorin, bil učitelj v Gomilskem.	Št. 5.
Število v lavantinski škofiji 102 + 353 = 455.
III. Krška škofija.
I. Dekanija: Celovec. — 1. poverjenih: Šimen Janežič.
*Čitalnica narodna. *EinspieIer Andrej, realke prof. *Janežič Evgen, sin + g, Antona
^Janežiča, profesorja. *Šervicelj Matej, knezoškof. kaplan. Ambrož Matija, mestni kaplan. Božič Valentin , župnik v Pokrčah. Čare Peter, župnik v Porečah. Dirnwirt Dragotin, spiritval. Einspieler Lambert, knezošk, tajnik. Fric G.
Huter Ivan, sedmošolec. Janežič Jožef, mlinar v Lešah. Janežič Šimen, poročnik v Celovcu. Janežič Valentin, dr., reg. zdravnik
v Brašovcu. Krainc Ivan, uradnik v Celovcu. Lesjak Valentin, župnik v Dvoru. Marinič Janez , Ev., župnik v Lipi.
Sv. Mohor, družba (v zamenjo). Nemec Jurij, kmet in srenj ski svetovalec v Kotmari vasi. Pesjak France, trg. opravnik. Pintar Peter Zelanov na Strmiču. Poljak Gvidon, trg. knjigovodja. Robida p. Drag., prednik benedikt.
samostana. Rossbacher Bernard, trgovec. Sommer Gregor, normalke učitelj. Stoki Šimen, fajm. pri sv. Lenartu. Šašelj Martin, nunski spovednik. Šuster Janez, kaplan, v Grabstajnu. Schrey Toma, c. k. profesor. Weiss Peter, posestnik v Dvoru. Wieser Andrej, mestni kaplan. Zupan Janez, trg. pomočnik.
Štev. 32.
2. Dekanija: Dobrlaves. — Škrjanec Anton, duh. pri sv. Kacijanu. 3. Dale (p. Velden): Lipič Janez, mlinar. 4. Jezero (p. Kapel.) — Poverjenik: Štefan Vrankar.
Božič Ivan , zasebnik v Kortah. p.
Kapel, čitalnica v Kapli.
Kenda Štefan, žup, v Železni Kapli. Muri Peter, posest, pri sv. Ožbaltu.
Roblek Ožbalt, posestnik na Jezeru. Tavšel Jožef, župnik v Obiiji. Vrankar Štefan, župnik na Jezeru.
Štev. 7.
5. Dekanjja: Pliberk (Bleiburg). — Poverjenik: Lovro Serajnik.
Bergman Val., župnik pri Fari. Kolenik Valentin, kmet v Pliberci. Lakner Janez, župnik v Koprivnici.
Leskovar Jožef, župnik v Svabeku. Serajnik Lovro dekan v Pliberci. Žrjav Matej, kaplan pri Fari.
Štev. 6.
6. Sv. Payel- — Poverjenik: Piree o. Franjo Sal.
*Pirec o. Franjo Sal., benedikt. Mlakar p. Maksim, sam. dohodničar. Puhar Viktor, farm. v Libeličah.
Venedig p. Herman, gimn. prof. Vertot J. N., fajm. pri sv. Juriji.
Štev. 5.
7. Dekanija: Tin,je (Tainach, pošt. Velikovec). — J'overjen ik: Jakob Westermayer.
Westermayer Jakob, inf. prošt in dekan v Tinjah. Drobilnik Jurij, orglar v Medgorjah.	Štev. 2.
8. Dekanija: Velikovec. — Poverjenik: Andrej AlijanSiS.
*Pavlič Valentin dr., advokat.	Koglnik Lukež v Vobrah.
Alijančič Andrej, dekan.	Krofič Mihael, fajmošter.
Gecelj Ignacij, žup. pri sv. Štefanu. Miljar Pavel kanonik. Kikelj Toma, kanonik v Velikovcu. Rupnik Janez, učitelj v V°brah.
Štev. 8.
9.	Dekanija: žila (spodnja). — Poverjenik: dr. Jernej LeviSnik.
Levičnik Jernej, dr., dekan.	Vavtižar Luka, župnik v čačah.
Ožgan Fr., župnik pri sv. Štefanu.	Štev. 3.
10.	Skočidol (Gottesthal, p. Belak). — Poverjenik: Jan. Sumper.
Sumper Janez, župnik v Skočidolu. Zablatnik Ivan, provizor v Domčalah. Vurcar Luka, kmet v Žapračah.	Št. 3.
.,	, Tj , , v	) Sablačan Lovro, provizor.
11.	Glmje (p. Unterbergen). - j ^^ МЉа>' Jgovec.
12,	Sovodnje (Gmiind). — Hraševec France, okr. načelnik.
13. Gorje (Gorijah p. Arnoldstein): Rup France, provizor v Gorjah.
14. Vrata (Thorl p. Arnoldstein): Miiller Anton, provizor.
15. Zabnice: Ferčnik Lambert;
Bregant Jurij, učitelj v Žabnicah. Wieser Janez, kaplan v Žabnicah.
Število v Krški škofiji 7 + 69 = 76.
IV, Goriška nadškofija.
1. Gorica in njena okolica, —
*Golmair And., dr., knez in nadškof. *Bensa Štefan, nadškof, kancelar. *Budal Bernard.
*Globočnik Janez, nadškof, tajnik. *Hrast J., dr., vodja v semenišču. *Kavčic J., c. k. pristav v Gorici. *C. k. knjižnica. ^Kocijančič Štefan, bogosl. prof.
Poverjenik: Andrej MaruŠiS.
*Knjižnici bogoslovskega semenišča. *Marušič Andrej, gimn. prof. *Tonkli Jožef, dr., advokat. *Valenčak Martin, c. k. realke prof. Budal Leop. c. k. sodnijski adjunkt. Čitalnica v Solkanu. Dolenec Viktor, privatni uradnik. Eijavec France, c. k. realke prof.
Ferfila Franjo, trgovski uradnik.
Furlani Jožef, kaplan v cesarjeviča Napoleona v Villa Vicentino.
Goljevšček France, šestošolec.
Gregorčič Anton gimn. dijak.
Hrast Šimen, prefekt v mlad. semenišču.
Jeglič Andrej, vodja dež. računarije v Gorici.
Jereb br. Romuald, klerik na Kostanjevici.
Kafol Št fan, cerkveni računar.
Klavžar Ernest, deželni vradnik.
Knjižnica više realke.
Komel Andrej c. k. nadporočnik za čitalnico v Solkanu.
Lavrič Karol, dr., odvetnik.
Marušič J., vodja mlad. semenišča.
Marušič Anton, posestnik v Mirnem.
Mašera Jožef, vikarij v Št. Mavru.
Milač Anton, poštni uradnik.
Moc Jožef, nadučitelj na učit. iz-obrazevališča.
Okorn Franjo, stotnik v pokoji.
I'avletič Andrej dekan v Kobaridu. Pavlin Jožef, kmet v Vrtojbi. Pirec Matej, stolne cerkve vikarij. Povše France, profesor, voditelj kmet. šole.
Poniž Benedikt, učit. pripravnik. Rutar Lovro vikarij v Cepovanu. Semenišče mladenško, knezoškof. Skočir Jožef, kaplan v Podmevcu. Stres Ivan, kaplan v Mirnem. Schafenhauer France, gimn. vodja. Šavnik Anton v Biljah. Šušteršic br. Bogdan, klerik na Kostanjevici. Vales Marko, kaplan v Renčah. Velikonja Janez, spoved, na sv. Gori. Vodopivec France, učitelj učit. iz-
obrazevalisča. Žepič Fr., asistent na gospodarski šoli.
Žnidarčič Andrej, gimn. dijak. Okrožna sodnija za kaznilnico (v dar).
Ferfolja Jožef, bogoslovec.	Kodre Ivan, bogoslovec.
Godrič Jožef, bogoslovec.	Leskovčc Martin, bogoslovec.
Grbec Ivan, bogoslovec.	Lužnik France, semen, duhoven.
Ilovar France, bogoslovec.	Mahnič Anton, bogoslovec.
Kodelja Jožef, bogoslovec.	Rudež Anton, bogoslovec. Št. 62.
2. Dekanija: Вотес. — Poverjenik: Andrej Leban (p. Bovec, Flitech).
Ceket France, kaplan v Srpenici. Flander Anton, vikarij v Srpenici. Gregorčič Simon, kaplan v Kobaridu. Hvalica Anton, vikarij v Dreženici. Jekše Andrej, dekan v Kobaridu. Kobal Peter, vikarij na Sedlu. Leban Andrej, previdnik v Soči.
Likar Janez, kaplan v Bovcu. Makarovič Andrej, vikarij v Trnovi. Peternel Jurij, kaplan v Bovcu. Pipan Anton, kaplan v Srpenici. Smrekar Franjo, vikarij v Logu. Vodopivec Ljud., vikarij v Čez-Soči.
Št. 13.
3. Dekanija: Cirkno. —
čitalnica narodna v Cirknem. Harmel Adolf, kaplan v Cirknem. Jeram Jožef, dekan. Jereb Joahim, vikarij v Orehku. Kacin Andrej, župnik v Šerebljah. Kristan Lovro, vikarij v Otaležu.
Poverjenik: Jožef Jeram.
Seljak Anton, vikarij v Novakih. Sitar France, kurat v Ravni. Štrukelj Miha, kaplan v Cirknem. Trepal Anton, kaplan v Cirknem. Wester Janez, vikarij v Otaležu.
Št. 11.
4. Dekanija: Crnice (p. Ajdovščina). — Poverjenik: Mh Andrej.
*Čitalnica narodna v Ajdovščini. Balog, bratje, v Ajdovščini. Božič Anton, provizor v Oselci. Gaberščik Šimen, prov. v Ajdovščini. Juh Andrej, kaplan v Črnicah. Logar Jakob, župnik pri sv. Križu.
Rejec Janez, vikarij v Šent janžu. Rjaveč Blaž, župnik v Batujah. Samostan kapucinski pri sv. Križu. Sfiligoj Anton, vikarij v Lokavcu. Vodopivec Janez, trg. v Kamnji.
Št. 11.
5. Gradiška: — Bizjak Jakob, duh. oskrbnik v kaznilnici. 6. Dekanija: Kanal. — Poverjenik: Andrej Wolf.
*Wolf Andrej, dekan. *Wolf Ivan, poddružnik. Čitalnica narodna v Kanalu. Črv Jan., kaplan v Ročinu. Drašček Andrej, posestnik v Kanalu-Golja Jožef, vikarij v Lomu. Graf Tomaž, c. k. sodnik. Ivančič Jožef, notar. Juh Janez, vikarij v Lokovicu. Kragelj Jožef, kaplan. Lukežič Jan., duh. pom. v Ročini.
Makarovič Ivan, kaplan v Avči. Namar France, žandarem v Dalmaciji. Nanutti Antonin, koperator v Kanali. Perić France, učitelj v Ročini. Širca Janez, podučitelj. Ukmar Anton, vikarij Marija-Celjski. Vuga Andrej, vikarij v Kali. Žnidarčič Andrej , vikarij na Banj-šici sv. Duha.
Št. 19.
7. Dekanija: Komen. — Poverjenik: BlaS GrSa
(p. Rihenberg pri Gorici).
*Grča Blaž, kaplan v Rihenbergu Anderlič Janez, cerkovnik v Rihenbergu.
Cotič Jernej, učitelj v Rihenbergu. Fabijan France, posestnik v ,, Faganel Štefan, duh. pom. v Šmarjah. Gabrijevči'c Jožef, dr., kaplan v
Rihenbergu. Gruntnar Nace, pravoslovec. Hebat Miha, posestnik v Rihenbergu. Jug Tomaž, učitelj v	„
Kerševan Janez, posest, v ,, Kodrič Ant., posestnik v ,, Kodrič Jožef, posestnik in grajšč.
oskerbnik v Rihenbergu. Kramar Filip, župnik v Dornbergu. Ličen Janez, župan v Rihenbergu. Mozetič Štefan, kaplan v Komenu.
Makuc Anton, vikarij v Kobiljiglavi. Orel Lipe, posestnik v Šmarjah. Pavlica Jožef, posest, v Rihenbergu. Pečenko Ant., pos. sin v „ Pečenko Jož., posestnik v ,, Pipan Jožef, vikarij v Vojščici. Polšak France, župan v Šmarijah. Robič Andrej, posest, v Rihenbergu. Rudež Jožef, posest, v Kobiljiglavi. Sinigoj Andrej, pos. sin. v Dornbergu.
Stepančič France, kaplan v Dornbergu.
Tomažič Ferdin., kaplan v Štanjelu. Vuga Peter, kaplan v Štjaku. Žijal France, posest, v Rihenbergu.
8. Dekanija: Tomin. —
*čitalnica narodna v Tominu. Andrej čič J., pisar. Bevek Janez, vikarij v Grahovu. Brežan Jož., adm., v Št. Vidski gori. Burger Martin, cerk. v Nemški Ruti. Devetak Anton, pisar. Doliak Jakob, dekan v Tominu. Fischer Albertina, gospica. Gaberšček Janez, trgovec v Tominu. Gabršček Andrej, trgovec v Tominu. Golja Jožef, kaplan v Volčah. Gregorčič Anton, vikarij v Libušini. Hvalica Anton, vikarij v Dražnici. Jug Anton, kaplan v Tominu. Kogoj Peter, učitelj. Kokole France, davk. kontrolor. Krkoč Štefan, kaplan v Podmevcu. Kustrin Janez v spodnji Tribuši.
Število v Goriški šk
'overjenih: Doliak Jakob.
Lazar Anton, vikarij v Obloki. Leban Ivan, kaplan v Idrii pri Bači. Lužnik Janez, posestnik. Macak Ivan, zemljomerec v Tominu. Močnik Luka, odv. v Stržišču. Pencin Drag., kaplan v Tominu. Pervanje Martin, kaplan v Tominu. Dr. Premerstein Janez pl., bilježnik. Rutar Anton, župnik v Volčah. Rutar Tomaž, župnik pri Sv. Luciji. Sovdat Anton, finančni komisar. Šorli Ivan, sedmošolec iz Podmelec. Štrukelj Miha, pisar. Uršič Anton, trgovec v Koboridu. Vogou Tone, pisar. Zarli France, c. k. kancelist.
Št. 34.
iji 17 + 163 = 180.
V. Tržaška škofija.
1. Trst in njegova okolica. -
*Legat Jernej, dr., škof. *Bučar France, trgovec. *Cegnar Franjo, viši telegrafist. *čižman Anton, naut. akademije
ravnatelj. *Čitalnica narodna. *Fegec Franjo, tajnik. *Gorup Jožef, vel. trgovec. *Kastelec France, trgovec. *Komar Vekoslav, urad. dež. glavne
blagajnice. *Krsnik Ferko, trgovec. *Lavtmann Janez, trgovec. *Pertot Janez, posestnik v Barkoli. *Podobnik Janez, poštni uradnik. *Sorč Edvard, trgovec. *Schweiger Jurij, polic, komisar. *Valentinčič L., poštni uradnik,
Poverjenik: Čitalničin tajnik.
*Vesel-Koseski Jovan, c. k. finančni svetovalec, častni ud.
*Winkler Andrej, c. k. namestnije svetovalec.
*Zorman Jož., župnik v Katinari.
*Žvanut Matija, trg. pomočnik.
Bartl Jožef, kaplan pri sv. Jakobu.
Bost.ijaučič Ant., žup. pri sv. Ivanu.
čitalnica v Rojani.
Dekleva France, trg. agent.
Geržel Anton, trg. knjigovodja.
Gnjezda Franjo, katehet.
Godina Jožef, finančni komisar.
Jančar Jožef, učitelj v Katinari.
Kalac Anton, dijak na na nemški gimn.
Kenda Anton, dejak, (Rocol. hiš.-Št. 15.)
Legat Jan. Nep., katehet dekliške
šole in škofov tajnik. Potočin J., trg. pomočnik. Remec Fr., koop. pri nov. sv. Antonu. Sila Matija, žup. v Rodiku.
Stavdahar Ferd., gimn. katehet. Šust Jan., dr., bogoslovja profesor
in škofov kancelar. Vesel Jožef, tehtovec v c. k. dogani.
Št. 37.
2. Dekanija: Dolina. — Poverjenik: Jurij Jan.
*'Jan Jurij, dekan v Dolini. *Notar Tone, duh. pom. v Brezovici. Bole Franjo, obč. tajnik v Dolini. Fink Jožef, kaplan na Klanci. Juriševec Štepan, gostilničar v Milah. Rošic Mart., učitelj v Brezovici. Metlika Anton , trgovec na Klancu. Mikuš J., farni podružnik v Dolini.
3. Črnikal (pri Trstu). — Benko Janez, učitelj v Dekani. Poniž Ambrož, učitelj in poštar.
Pavli Lojze, kaplan v Borštu. Rekar Janez, kaplan v Barki. Schopf Jožef, župnik v Rodiku. Šubec Prim., kaplan v Rodiku. Svet Ivau, kaplan v Podgorji. Vončina Lipe, kaplan v Dolini.
Štev. 14.
Poverjenik: Ambrož Poniž. Rogač Anton, kaplan v Loki. Rogač Jožef, dr. bogoslovja, v Loki.
Št. 4.
4. Dekanija: Jelšane. — 1. Poverjenik: Valentin Pušavec.
Afich Gregorij v Jelšanah.	Mazek Karol, kaplan v Jelšanah.
Benigar Tone, trgovec v Jelšanah.	Pleše Jožef, trgovec v Jelšanah.
čitalnica v Jelšanah.	Piree Srečan, učitelj v Jelšanah.
Gnjezda Janez, učitelj v Podgrajah.	Pjklukar Martin, župnik v Vodicah.
Jenko Štefan, duh. pom. v Jelšanah.	Pušavee Valentin, dekan v Jelšanah.
Kosec Fr. Seraf, župn. v Klani.	Sovine Antou , vika rij v Podgrajah.
Kraljic Franjo, župnijski oskrbnik	Vesel Ivan, kaplan v Jelšanah.
v Golcu.	Štev. 14.
2. Poverjenik: Fr. Sabec (p. Illir. Kastel nuovo).
*Šabec France, trgovec v Podgradu.	Klemenec France, kaplan v Hrušici.
*Šinkovec Jožef, farman v Nuovah.	Teran France, kaplan v Pregarjih.
Breceljnik Janez, farman v Hrušici.	Zakotnik Jožef, kaplan v Podgradu.
Dobravec Miha, kaplan v Hrušici.	Štev. 7.
5. Dekanija: Toma). — Poverjenik: Jernej Brence.
*Brtoncelj Gašpar, kurat v Avberu. Kocijan Jak., duh. v Storjah.
*Črne Anton, posestnik v Tornaji.	Skopo, (plač. g. dr. Orel v Ljubljani).
Brence Jernej, duh. v Dutovljah.	Treven Jan., farman v Repentabru. črne Jan., kaplan v Sežani.
Dutovlje vaška knižnjica (plačuje	Štev. 8. g. Tavčar v Ljubljani.)
6.	Dekanija Prošek. — Poverjenik: Ivan Nabrgoj.
Gorju p Ivan, pek in posestnik.	Nabrgoj Ivan, župan in posestnik.
Miliž Gregor, posestnik.	Valentič Anton, učitelj.
7.	Dekanija Kastav. — Poverjenik: Jakob Volčič.
*Volčič Jakob, kaplan.	Logar Franjo, kaplan v Opatij,
čitalnica narodna.
■ . . vs-
8. Koper. — Poverjenik: France Ravnik.
Benedik Ivan, v Krnavcih.	Matjan Valentin.
Grosaman Edvard , učitelj v Šmarji Ravnik Fr., učitelj jugosl. jezikov.
(Monte-Istria).	Sancin Jožef, kaplan v Plavijah,
Markič Matej duh. pom. v Pruškah. (p Kopro).
Bruner o. Julij, frančiškan in učitelj. Fabris Anton v Lindaru. Hrovat Ivan, plov. namestnik v Novako. Mazek o. Fakund. Orlič Fr., plavan v Žminju.
Pfeifer o Milko , gimn. prof. in samost. predstojnik. Venedig o Herman, frančiškan in učitelj. Zimerman Matija, župnik v Gradištji.	Štev. 8.
10. Borut (p. Bogliuno, Istra): Sajevec Jakob, kurat.
11. Nabrezina (Dovin): Cvek Lavoslav, učitelj.
12. Dekanija: Skeden. — *Vovk Janez, župnik v Bazavici.
Število v tržaški škofiji 28 + 80 = 108.
9. Pazin (Pizino):
VI. Sekovska škofija.
1. Admont. — Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan.
*Lajh o. Korbinian.	Rešek o. Enrik, bogosl. profesor.
*Matevžič o. Eginard.	Švarc o. Alkuin, kaplan.
*Pivec o. Maksimilijan.	Trček o. Egidij. *Yagaja o. Rudolf. Štev. 7.
2. Gradec. — Poverjenik: Jožef Murtec.
*Ipavec Benj., dr., zdravnik. * Klodič Anton, c. k. šolski nadzor. *Krek Greg., dr., prof. slav. slov.
na vseučilišču. *Kuralt Ivan, absol. pravoslovec. *Melč Jan., dr., više sod. svetnik. *Muršeč Jožef, dr., realk, profesor
v pokoji. *Simonič France, modroslovec. *Švajger Gabriel, gvardijan minorit.
samostana. Del Negro Mavrici, više sod. svetnik Dreisiebner Jož., dekan Vildonski. Herrman M., c. k. sodnik in dež. odb. Hoffer Edv, dr., prof. na viši realki. Kitak Franjo, bogoslovec. Kocijančič Alojzij, kamnosek. Kopač J., dr., prof. v pokoji. Kovačič J., župnik v Feldbah-u. Kukovec France, bogoslovec. Lupšina ravnatelj v zastavnici. Macun Ivan, gimn. profesor. Mieia Jak., dr., knezošk. tajnik.
Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad-sodnije (po 5 iztis. v dar).
Paltauf Jak , župnik v pokoji.
Petelin J., magistr. blagajnik.
Polak P. Alojzij, minorit. prokurator.
Polič Drag., župnik v gradj. bolnici.
Poznik France, tehnik.
Regula France, odvet. koncip.
RobiČ Mat., dr., bogosl. profesor.
Sarnec Franc., mestjan.
Senior dr., zdravnik.
„Slovenija", društvo.
Stanonik Jož., dr., bogosl. profesor na vseučilišču.
Šlik Jož., župnik pri sv. Margeti na Rabi.
Šubic Simon, dr., profesor trgovske akademije.
„Vendija", društvo jugsl.tehn. (v dar).
Verbnjak Jož., kurat v dež. bolnici.
Wallner Peter, niž. realke katehet.
Zamuda Franc, knjigovodja v hranilnici.	Štev. 42.
3. Vorau: Kramberger Feliks, kanonik.
4. Gradeil (p. Koflach): Kolenko Jožef, župnik.
5. Grafendorf (p. Hartberg): Molj Leopold, kaplan.
0. Hitzeiidorf (p- Gradec): Žunko Josip, kaplan.
7. Jlinik (Eibiswald): *Rupnik Ivan, speditčr.
8. Llicana (Leutschach. p. Ehrenhausen, Steiermark): Ambrožič Blaže, učitelj.
9. Modling: Robič Valentin, zasobni uradnik.
10. Mnrau: Šepec Dragotin, c. k. davk. preglednik.
Število v sekovski škofiji 13 + 40 = 53.
VII. Udje raznih škofij.
(Kraji v abecednem redu.)
1. Aleksandrija: *Bušič Jožef, poštni vodja.
2. Bela Cerkev (Weisskirchen, Banat): Krajne Ciril.
3. Bisag (p. Breznica pri Varaždinu): Vojska Lavoslav, župnik.
4, Belotinci (Prekmurje):
Kocuvan Bertolan, učitelj v Iža- Murkovič Janko, učitelj.
kovcih.	Zemljič Štefan, kaplan.
Kovačič Marko, župn. v Črenševcih. Žižek Marko, župnik.
5. Bolcano (Botzen): Krištof Ferd., oskrbnik križanskega reda. 6. Brod (Hrvatska): Hibšar Fabijan, bilježnik. 7. Czegled: Žimnec Dragotin, inženir pri železnici (Theissbabn). 8. Dijakovar: *Strossmayr J. Juraj, biškup.
9. Dnnaj. A.
Rajevskij Mib. biškup, častni ud.	Kulavec Jan. , dr., dvorni kapelan *Cigale Matej c. k. rninist. tajnik. in vodja viših bogoslovskih vid *Dolenec Matija, dr., advokat. v Avguštineji.
*Miklosič pl. France, profesor na	Levstek France, pisatelj.
vseučilišču.	Radič pl. Peter, vrednik in pisatelj.
*Napret Teodor, dvorni svetnik pri	Sežun Žiga, slušatelj na trgovski
najviši sodniji.	akademiji pri g. dr. Dolencu.
*Vošnjak Mihael, inženir pri vodstvu	Tosi Jože, dr., kanonik.
južne železnice.	Wiest Viktor, financ, konc. v minist. Jevnikar Jakob , pristav pri mini- oddelku.
sterstvu za deželno bran.	Štev. 13-
B. (M. Novak).
*Firbas France, pravnik.	Novak Peter, modroelovec.
*Lipold France, pravnik.	Rothel Matija, pravnik.
*Srnec Jožef, pravnik.	Zaplotnik Radovoj, pravnik.
*Turner Pavel, modroslovec.	Zelenik Jožef, modroslovec.
Jamnik Matija, modroslovec.	Žnidaršič Jakob, modroslovec,
10. Galicija: Preiss Malica roj. Gregoračeva.
11. GnteilStein (p. Wiener Neustadt): Avšič br. Manuet M. v servitkem samostanu na „Mariahilfberg-u".
12. Hallstadt: Krisnička Dragotin, računo-vodja pri c. kr. rudn. upravi.
13. Klauec: Pristav o. Teodozij, frančiškan. 14. Levov: *Chocholovšek Emanvel, zemljemerec. 15. LillZ: *Conrad Sigmund bar. Eybesfeld, c. k. namestnik.
16. Lokve (pri Reki): Joz. Konič.
Ahčin Franjo, daear v Lokvah.	Kovšča Franjo, dacar v Dolnicah. Durbešič Avguštin, posest, na Grob- Majnarič Gjuro, poštar.
niku.	Majnarič Jakov, učitelj v Dolnicah.
Eonič Jos., kotarski rovarnik.	Vilfan Ivan, poreznik v Lokvah.
17. Osek: (Andrej Kodrič).
Hržič Anton, gimn. prof.	Kodrič Andrej, gimn. profesor.
Horvat Matija, pravoslov.	Stražimir Franjo, lekarski pomočnik.
Jeras Josip, kr. inženir.
18. РеГШЗШ: Pezdič Miha, poštni opravnik. 19. Kraljevgradec (Koniggratz): *Sušnik Gašpar, stotnik avditor. 20. Poreč: *Dobrila Jurij, dr., biškup.
21. Praga.
Palacki Franjo, častni ud	Spolek pravniški.
Rieger Franjo, Ladislav, častni ud. Prvi spolek Gabelsbergerjevih ste-
Matica češka.	nografov.
Beseda umetniška.
22. Promontnra (p. Pola): *Mrgolič Ivan Živko, duhovnik. 23. Požega (Slavonija): j Valon ЈоШ, §Гк pritomitat. sodstvu.
24. Reka. — Poverjenik: Blaž France.
*Blaž France, trgovec.	Galacija Andrej, nadzornik finančne
*Jenko Skender, trg. opravnik.	straže.
*Mazek Anton, gimn. prof.	Komel Mihael, gl. šole učitelj.
Barcič Erazem, dr.	Markovič Ivan, realk, vodja.
Čičigoj Jakob, gimn. prof.	Slamnik Ljudovik, gimn. profesor.
Derencin Marian, dr.	Smiciklas Tade, gimn. profesor.
Fiamin Ivan, dr., kanonik i župnik. Znpan Janez, gimn. profesor.
Št. 13.
25. Repišče (p. Jaška): Rožič Valentin, grajščinski rendator.
26. Sisek: Pavlica Stevo, trgovec.
27. Slridava (p. Stridau): Lnci Anton, kaplan.
28. Trideilt: *Pribošič Janez, vojaški duhovnik.
29. Trsat: Merk o. Sofronij. — Ziherl o. Lenart, vikarij. — Knjižnica
o. o. frančiškanov.
30. Varasdin:
*Bradaška Franjo, gimn. vodja. *Francelj Bar., učitelj na niži realki. Križan Josip, dr., gimn. profesor. Sevnik Vinko, svetovalec kr. žup. sodnije.
Šviglin Janko, kr. javni bilježnik. Valjavec Matija, gimn. profesor. Žepič Sebast., gimn. profesor.
Štev. 7.
31. Zader: Tisen Jožef, c. k. major. 32. Zagreb: — Poverjenih: Ferdo KoSevar.
Rački Franjo, dr., častni ud. *Concilija Ivan, trgovec. *Jelovšek Mart., realk, profesor. *Kopač Jož., dr., odv. koncip. *Kos Anton, pravdnik. *Košiček Ubaldo, mestni kaplan. *Mazuranič Anton, gim. ravnatelj. *Vančas Aleks., dr., zdravnik. *Weber Adolf, bivši gimn. ravnatelj. *Zoričic Peter, realke profesor. Begna Franjo, pritožnik kr. sud-
benega stola. Bojer Antouin, nadporočnik 53 pol.
Kovnije nadvojvoda Leopolda. Brezlauer Josip, račun, oficijal. Brusina Spiro, muzeljski prištav. Bučar Josip, računarski oficijal. Eisenhut Miroslav, stolar in posest. Gnjezda Anton trgovec. Gostiša Andrej, prisednik stola sedmorice.
Hrgešič Iv., pristav, kod. sudb. stola. Jenko Edm,, c. k. satriik 53, polkovn.
Klauser M., črkostavec. Kočevar Ferdo, račun, uradnik. Križekar Edvard, nadporočnik 53.
polkovnije nadvojvode Leopoda. Lipež Viktor, realke profesor. Magdič Franjo, profesor. Mara France, profesor. Mešič Matija, profesor. Mrazovič Ladislav, pravnik. Novak Josip, vrhovni blagajnik. Oblak France, račun, uradnik. Pagon Anton, račun, uradnik. Stožir Ivan, prof. kr. velike realke. Šuler Franjo, učitelj. Tomše Jan., c. k. vojni kurat. Vakanovič Jaroslav, sudb. pristav. Velikanje Anton, pravosred. koncip. Vidrič Lovro, dr. prava. Vranjicani Anton, izstražni sudac
pri kr. sudb. stolu. Weis Franjo, kavarnar. Zeininger Bojimirj, pekar. Žugčič Stepan, pravnik.
Jugoslovanska akademija (po 3 odtiske). Matica ilirska po 1 odtis. Društvo bv. Jeronima po 1 odtis.
Štev. 46.
33. Švica. Zurih: *dr. Klun Vine. Fer., dvorni svčtnik v pokoji. 34. Za Rusijo. — Poverjenik: g. Mih. Rajevskij.
Mihael Rajevskij , škof pri ruskem Lamanskij Vladimir, grof Zvonovih.
poročništvu na Dunaji, častni ud. Rebec France, profesor. *Bolč Davorin, profesor.	6 iztisov za društva, s kterimi je
*Slavjanski dobrodelni komite v St. Matica v zvezi književne vzajem-Petersburgu.	nosti.
Štev. 11.
V djanski zvezi književne vzajemnosti je Matica:
1.	Z Matico dalmatinsko v Zadru o 1864. 1.
2.	,, slovaško v Turčijanskem sv. Martinu od 1864. 1.
3.	„ srbsko v Novem sadu od 1864. 1.
4.	,, gališko-rusko v Levovu od 1865. 1.
5.	„ ilirsko v Zagrebu od 1866. 1.
6.	Z Akademijo jugoslovansko v Zagrebu od 1867.1,*)
7.	Z društvom sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1.
8.	Z Matico češko v Pragi od 1866. 1.
9.	Z Besedo umetniško v Pragi od 1866. 1.
10.	Z Društvom (spolkom) pravniškim v Pragi od 1866. 1.
11.	S prvim društvom Gabelsberger-jevih stenografov v Pragi od 1870. 1.
12.	Z Družbo sv. Mohora v Celovcu od 1866. 1.
13.	Z Društvom anthropologiškim v Moskvi od 1866. 1.
14.	Z Akademijo carsko v St. Peterburgu od 1866. 1.
15.	Z občestvom za izdavanje narodnih spominkov v Vilni od 1869. 1.
16.	Z Rumj§ncovsko muzejo v Moskvi od 1869. 1.
17.	S knjižnico slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1.
18.	Z imperatorskim ruskim geografičkem občestvom v Sank Peterburgu
od 1869. 1.
19.	S Shmithsonovo ustanovo (Smithsonian Institution) v Washingtonu.
20.	S srbskim učenim društvom v Belemgradu od 1868. 1.
21.	Z moravsko Matico v Brnu od 1869. 1.
22.	Z gosp. Luis Legerjem, profesorjev slovanske literature v Parizu
od 1869. 1.
23.	Z občestvom sv. Vasilija Včlikega v Ungvaru od 1870. 1.
24.	Z Matico slovansko v Pilzni.
*) Njenemu predstojništvu poSiljajo se po trije iztisi vsake knjige: eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predstojnistvo po dr. J. Muršečevi želji razdeljuje najizirstnejšima slovenskima akademikoma, dokler ni vseučilišča v Zagrebu.
Matica svoje knjige daruje:
1.	Slavni c. k. pravdniji v Ljubljani za kaznilnice (po 3 iztise).
2.	Slavni c. k. nadpravdniji v Trstu za knijžnice primorskih kaznilnic
(po 1 iz tis).
3.	Slavni c. k. okrožni sodniji v Gorici za knjižnico ondašnje kaznilnice
(po 1 iztis).
4.	Slavni čitalnici v S. Francesko v Kaliforniji od 1869.1. (po 1 iztis).
5.	C. kr. baron Kuhnovemu polku št. 17 od 1869. 1. (po 1 iztis).
6.	SI. deželnemu odboru v Ljubljani za posilno delalnico od 1869. 1.
7.	SI. katol. družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869. 1. (po 1 iztis).
8.	Političnemu društvu „Napreju" v Šmarji (Štaj).
9.	Slovencem v severni Ameriki, in sicer v roke
a)	Prečastitemu in milost, škofu Ignaciju Mraku (Ignatius Mrak, Biskop at Marquette-Michiqan North-America).
b)	Visokočast. misijonarju Fr. Pircu (Francis Pierz, missionary eathol. at Crow-Wing, Minesota — North America.
10.	Slavni „Vendiji", društvu jugoslovanskih tehnikov v Gradcu.
11.	Vis. c. k. nadsodniji v Gradcu za slovenske vjetnišnice (po 5 iztisov).
12.	Prečaet. g. Paskal Vuičič, biškup v Bosni.
I.
Konečni pregled Matičnih družbenikov.
V škofiji		častnih udov	ustanov-nikov	letnikov	skupaj
I.	Ljubljanski.....		204	657	861
II.	Lavantinski.....		102	353	455
III.	Krški.......		7	69	76
IV.	Goriški......		17	163	180
V.	Tržaški......	1	28	80	108
VI.	Sekovski......	#	13	40	53
VII.	drugih.......	4	34	99	133
		5	405	1461	1866
LetopU 1871,
8
Statistični pregred od Matičnega začetka.
			Matica						
od začetka to je 4. feb. 1864. leta do		ime1a j		e		smela je potrošiti		potrošila pa je"	
	usta-novni-kov	letnikov	skupaj	premoženje					
				gld.	kr	gl	kr.	trld	kr.
1. jan. 1865	334	387	712	7679	22	823	06	1065	44 ;
1. julija 1866	370	571	941	32039	60	3152	57	1191	68
1. julija 1867	385	815	1200	27765	53 '/,	2960	76	2747	46'/,
1. julija 1868	388	698	1386	127765 $ 3475 31240	53%	3358	90	1495	73%
1. julija 1869	392	1078	1470	41132	18	3769	50	2824	18
1. julija 1870	394	1209	1603	42795	02%	3650	34	6008	34
1. julija 1871	405	1461	1866	52344	20	5816	66	8427	49
				Skupaj	.	23531	79	23760	23
		Po odbitih prihodkih						23531	79
se je sedanjega imetka preveč potrošilo (glej								228	44
opomDo v računu; .				* . • -	» t	< i'ui			
				• •		■V	. d-	•	1. 1 Ti LiV-
	4ч	• . i	i i			-			

Matični udje v abecednem redu.
A. Ustanovniki.
(Tukaj * pomemja, da ustanovnik še ni doplačal ustanovnine; številka pa kaže stran, na kteri je tiskana dekanija, v kteri dobi letošnje knjige.)
Arce Rajmnnd.......61
*	AroS France.......72
Arzenšek Matija......68
Auer Jurij . '.......51
*	Babnik Janez.......61
Balon Anton........65
Barbo grof. Jožef......59
Bartol Baltazar.......61
Bensa Štefan.......74
Bezenšek Jurij.......66
Blaznih Jožef .......	51
Blaž France........82
Blriweis Dragotin, dr.....51
Bleiweis Jan., dr.......51
Bohinec Jakob.......64
Bolfe Davorin ...... 84	51
Boner Jožef........61
Bradaška Franjo......83
*	Bratkovic Franjo, dr.....59
Brgaut Jožef.......6 i
*	Brinšek Ivan.......63
Brnik Lovro........57
Broiih Matija.......58
*	Bertoncelj Gaspar.....78
*	Bučar Franjo.......77
Bučar Viktor.......51
Budal Bernard .......	74
Bušič Jožef........81
Biirger Ljudevit......52
*	Cegnar France......77
*	Chocholovšek Emanuel ...	82
Cigale Matej........81
Codelli bar. Anton......52
Concilia Ivan.......83
Conrad Sigism. bar. Eybesfelđ .	82
Costa E. H. dr.......52
ćebašek Andrej......52
Čepon Anton .......52
Češko Valentin.......52
Čitalnica v Ajdovščini ....	76
„ v Celju......66
'„ v Celovcn.....73
„ V Ljubljani.....52
Čitalnica v Mariboru.....64
„ v Tominu.....77
*	v „ v Trstu ......	77
*	Čižman Anton......77
Čolnik Dominik......70
Črne Anton........78
*	Debeljak Janez......66
Debeljakova rojst. hiša ....	55
Debevec Jožef.......52
*	Divjak Jožef.......70
Dobrila Jurij .......82
Dolenec Henrik, dr. .....	62
Dolenec Janez.......55
Dolenec Matija.......81
*	Dolenec Ljudovit.....63
Dolinar France.......65
Dominkuš Ferdinand.....64
Dreo Aleksander......62
Držečnik Luka.......72
Eger Rozalija.......52
Einspieler Andrej......73
Erjavec Matija.......64
Fabijan Janez.......52
*	Fabijani o. Placid ......	57
*	Fegec France ......77
*	Firbas France......81
Florijanova Nikolaja.....66
Franeelj Bartol.......83
Fračiškanska knjižnica ljublj. . .	52
Frelih Anton .......62
Gariboldi Anton pl......62
Gariboldi France pl......64
*	Gerfa Blaž.......76
*	Gestrin Dragotin.....63
Globočnik Anton......63
Globočnik Ivan.......74
*	Globočnik Janez......65
*	Globočnik Leopold.....65
Gollmaier Andrej . .....	74
Gornp Jožef........77
*	Gostenčnik Peter.....66
Grabrijan Jurij.......64
*	Graseli Peter.......52
Grašič Anton...... .	60
*	Gregelj Janez...... .	68
*	Gregorec Kadoslav.....64
Grivec France.......59
Hajšek Anton.......66
HaSnik Jožef '.......70
Heidrih Dr«gotin......52
Hirtiš Benedikt.......72
Piti Luka .... r ...	64
Hočevar Martin.......69
Holcer Dragotin......62
Holinger Neža.......71
Hranilnica Kranjska.....52
Hrast Ivan, dr........74
Hraševee France......74
*	Hren France .......	62
Ipavec Benjamin, dr.....80
Ipavec Gustav, dr.......70
Irkič Ivan........59
Jamšek Ivan........52
Jančar France.......70
Janežič Evgen .......	73
Janežič Jakob.......66
Jan Jurij.........78
Jarec Anton . .......62
*	Jarec Jernej.......68
Jedlička Otokar......72
Jelovsek Martin......83
Jenko Skender .......	82
Jerajeva Ivana.......62
Jeraj Jožef ........66
-Jerala Ivan . .......57
Jeran Luka........52
Jereb Jožef...... . . .	61
Jugovec Leopold......66
Kadilnik France......62
Kancler Pavel.......72
*	Kandernal France .....	52
*	Kaplenk Ivan.......62
*	Kapler Janez ....*•	59
Kapus France.......66
Kastelec France ......	77
Kavčič France.......64
Kavčič Josip ...... .	74
Keržič Gregorij........66
Eleinmayer Ignac pl......52
Klemenčič Jožef......52
*	Klodič Anton.......80
Klun Vineencij.......84
*	Kljun Dragotin......52
Knez Slavoljub.......70
Knjižnica c. k. v Gorici ....	74
*	Knjižica gimnaz. v Mariboru .	64 Knjižnica semeniška v Mariboru .	65 Kjižnicah župna v Konjicah . .	67 Kjižnica bogoslovska v Gorici .	76
Kobler Alojzij.......58
Kocijančič Štefan......
Kočevar Štefan.......66
Koder Matej....... •	64
*	Kokalj o. Ечјпег i ....	67
Komar Vekoslav......77
Kopač Jožef........83
Kopitar Miba.......64
Kosar France ...... • •
*	Kos Anton........83
*	Kos Vekoslav.......
Košir Janez........69
Kosti Gustav.......52
Košiček Ubaldo......83
Kotnik France.......61
Kovač Jožef....... .	67
Kovačič Ivan.......
Kovačiž Martin.......65
Kozler Ivan . .......62
Kozler Jožef........52
Kozler Peter ........	62
Kožuh Matej........55
Krčon Anton.......65
*	Krašovec Jurij......56
Kreč M..........52
Krek Gregorij, dr.......80
Krisper Valentin......52
*	Križnar Miroslav.....52
Krsnik Ferko.......77
Krušič Ivan........66
Kukovec Jožef .......	70
*	Kunej Ivan.......67
*	Kuralt Ivan.......80
Kušar Jožef........52
Lajh Jožef........79
*	Lampe Anton ......64
Lampe Jožef...........58
*	Langer pl. France .....	60
*	Lapuh Martin .......	69
*	Lavtman Janez......77
Lavrenčič Andrej . . . . . .	63
Legat Jernej........77
Lenček Alojzij.......71
Lćsar Anton........62
Lesjak Ivan........60
Lesjak Jožef....... .	61
Ličan Škenđer.......63
*	Lipold France......81
Lipold Ivan ........	65
Lipold Jožef ........67
*	Lorenčič Andrej......70
LovSm Simon.......61
Ložar Gregorij, đr......64
Lukman Jakob.......62
*	Macnii France......60
Mahkot Ivan........59
Majcingar Ivan.......65
Majhenič Gašper......71
Majnik Ivan........62
Mali Ognjeslav.......56
Markič Matej.......61
Mam Jože........52
*	Martinak Jožef......59
Marušič Andrej.......75
Masten Jožef.......70
Matevžič o. Eginarđ.....79
» Mazek Anton.......82
Mazek Lovro.......58
Mazaranič Anton......83
Melcer Rajmnnd......52
Mžle Ivan. dr........80
Мебко Jakob .......69
Mežnarec Anton......56
Miklošič pl. Fr........81
Mikuš Franjo.......71
Milic Rudolf........52
*	Mlakar Anton......63
Mliuarič Jožef.......72
Močnik Matej...... .	52
*	Modee Janez.......67
Modrinjak Matija......65
*	Mos Avgust ........52
Mraz Toma........72
*	Mrgolič Ivan.......82
Mmidt France.......52
Mnriiik Janez.......52
MuršeČ Jožef, dr.......80
*	IVabrnik Ivan ......	52
Nakus Jožef ........	64
Napret Teodor.......81
Notar Anton . .......78
Novak Josip........61
Občina mestna v Idriji ....	62
Občina selska v Razdertem ...	63
*	Oblak Ivan.......58
*	Obreza Adolf .......	62
Ogradi France .......	66
*	Omerza France .......	56
Orešek Janez...... .	66
Parapat Ivan.......56
Pavlič Valentin, dr......74
Pavšler Jožef .......	52
Pertot Jernej .......77
Petanjek Lavoslav......72
Peternel Mihael.......52
*	Petovar Ivan .......	71
Pfeifer France.......62
Pirec o. Franjo.......73
Piree Matej.........66
Pirnat Andrej.......68
Pivec o. Maks .......	79
Pleiweis Ivana...... ,	56
Pleiweis Valentin......56
Pleteršnik Maks......62
Podružnica kmetijska v Celji . .	66
*	Podobnik Ivan.....i	77
Pogačar Ivan Zlat......62
Pogačar Martin.......62
Poklukar Jožef, dr......52
Polak Edvard.......59
Ponkrac Oskar.......52
Potočnik Lovro.......69
Pregel Raimund......62
Prelog Matija...... .	65
Premru Dragotin......63
Preša Jožef....... .	55
*	Prevee Tine.......66
Pribošič Janez.......83
Radej France...... . 65
Raič Božidar......,.72
Rapoc France.......65
Ratej France ....... 66
Ravnikar France......52
Razlag Radoslav, dr......52
*	Rtizpet Martin, dr......63
Reisinger France......72
Remec Primož ....... 55
Repić. Andrej.......72
Reš Ivan ......... 66
RipšI Dragotin.......68
Robič Lnka........63
Rome Janez........60
Ros Matej ........ 56
Rozman Ivan.......52
Rožič Alojzij........65
Rudež Dragotin.......59
*	Rupnik Ivan.......80
Sajevec Ivan...... .	67
Samasa Anton .......	52
Simooič France......80
Simonič Ivan A.......69
Skale Pavel........62
Skodler Henrik.........
Skubec Martin.......61
*	Skubec Mihael......60
*	Sknbic Anton ......52
Slavjanski dobrotni komitet v St.
Peterbargu . ......84
Slomšek Ivan ....... 68
Smukavec Ivan......,62
„Sokol".............52
Sorč Edvard........77
Sorglehner Jožef.......69
Sovan Ferko........52
Sovan France ml.......62
Sovan France ..........52
Sovič Aleksander ...... 72
Sovič Jožef........66
Srebre Gvidon .......71
Srnec Janko........65
*	Srnec Josip...........81
Stanjko Anton........69
Stare Alojzij........55
*	Stare Josip ........ 82
Steiner Ivan dr...........52
Strajne, fara p'i Kamniku ... 57 Stranj »čak Davorin ...... 72
StrbeDec Jurij........52
Stritar Ivan .........58
*	Strobelj France?......58
Strosamayer Jurij Josip . . . .81
Svetec Luka........62
Svetličič France.......62
Sušnik GaSpar.......82
Šavnik Dragotin.......56
Šabec Franc ........78
Šavnik Sebastijan......56
» Šentak France...... . 65
Sinko Božidar . . .....65
Šinkovec Jožef '.......78
Škrbec Davorin.......68
Šlibar Martin........62
šolar IVan . . . ......52
Šranec Stanko...... . 55
*	Črbicelj M,tej.......73
*	Šribar Janez...... . 67
*	fUrncflj Juiaj.......61
*	Šuc Jožef........71
*	Šuman Josip.......65
Švajgar Gabriel ....... 80
Švajgar Jurij........77
Šventner Lavoslav......65
Tavčar Anton . . . •.....69
Tavčar Janez........52
Teharje, občina.......66
♦ Tonkli Jožef, dr.......75
Toman Lujiza .......52
Topljak Jožef.......66
Trafenik France.......66
Trampnš Ivan.......72
Trpinec Fidel........52
Trstenjak Davorin......70
Trstenjak Jakob . . Turner Pavel . . «.
Ulaga Jožef dr.
*	Ulaga Jožef . Urbanček . .
V a gaj a France Valeuta Alojzij
*	Val entinčič, Luka Valenčak Martin Vančas Alesander Vi'rfi Ivan
*	Vesel Ivan . Vidmar Jožef . Vilhar Ivan . Vitenec Andrej Vodušek Matija Vojska Andrej Volčič Ivan VolfiČ Jakob . Volk o. Engelbert Vončina Leon . . VoŠDjak Jožef, dr. Vožnja k Mihael Vovk Ivan . . Vraz Janez . Vrečko Matej . Vrlič France . Vučnik France
Weber Adolf . Widmer Jernej AVinkler Andrej Wolf Andrej . . Wolf Anton . Wolf Ivan . .
Zamejic Andrej Zamik Anton .
*	Z«vnik Martin Zmazek Frnncd . Zois bar. Anton Zoroič Franee .
*	Zoričic Peter Zorman Jožef . Zupančič France, dr Znpanec Jernej, dr Zupan Jožef, dr
*	Zupan Tomaž Zupan V. C. .
Žvanut Matija Žuža Anton . Žuža ' van L .

B. Letniki.
(Številka kaže stran, na kteri je tiskana dekanija, kjer dobi letnik letošnje knjige.)
Abiturienti celjske gimnazije . . 66 Abram An'on ......... 71
Abram Lavoslav.......61
Abzec Matija........68
Ad«mi« France .•,..... 58 Afih Gregorij . ....... 78
Aha«i« Karol, dr. ......53
Ahčm Albin , .......53
Ahi'in Anton ... i .... 63 Ahfia Anton .. .. < . • • . 62
Ahoin Dragatia.......53
Ahčin France . . . .....82
Albreiht Leopold . . »,-,. . .37 AlekSi« Fidel ........ 69
Alešovec Jakob ««.•..» 63
Alež Anton .........60
Alež L,nka ......... 55
AHjanMč Andrej ....... 7-1
Alojzijev! jče ........53
Ambrož Matija .... . . . 73
Ambroži« BUž.......80
Ambroži« France, dr......53
Anderlič Jani*z.......76
Andraši« Joaip . ......67
Andrejčič J. ........77
Ank<st Janez........58
Autolič Ivan........67
Apačuik Martin.......65
Apib Josip.........53
Arko Anton....... . 61
Arko Jakob . .......61
Arko Janez . . .	• ■ .61
Aili« Janez ....;... 67
Arnoš Franjo........70
Avsenek Marija roj. Tomanova . . 53 Avsenek Neža roj. Tomanova . . 57
Avitjč br. Manet .......81
Ažman Ivan........55
Babnik Jernej - .. ».....63
Bačnik Janez........60
Balog, bratje . * , t . ... 76 Barle Josip ...... . . 64
Barli« Martin........58
Bartl Jožef . , ...... 78
Barčič Erazem dr...... . 82
Begna Franjo........83
Belar Jožef......... 53
Belar Leopold i.......57
ВЛ4 France........58
Benedik Ivan........79
Beniger Anton.......78
Benigar Tone....... . 48
Benko Janez........78
Bercar Janez...... , . 59
Beriiiž Anton . . ......64
Bergman Valentin......73
Bernard Valentin . . . . . . 63 Bevec Miha . . ..... 69
Bevek Janez........77
Bezeljak France.......62
Brze I jak Pavel . ......63
Bezjak Jožef ........ 69
Bilec Ivan . . .......64
Bitenec Janez........66
Bizavičar o. Jožef......53
Bizj»k Jernej . , . .....57
Blagne Anton.....* . . 59
Blaznik Jakob.......63
Blaž Božidar........67
Blažon Jakob ........ 63
Bobek Janez........61
Bobisud Ignacij...... . 66
Bohinee France ....... 66
Bohinec Žiga........53
Bojer Antonin........83
Bole Franjo ........ 78
Boncelj Jožef . .......65
Bononi Jožef........67
Borovnjak Jožef.......70
Bosina Janez........68
Bostjančič Anton......78
Boštjan«!« France......63
Boži« Anton........67
Boži« Anton........78
Boži« Ivan .........73
Boži« Valentin.......73
Bratož Gregorij.......64
Bralno društvo v Sodražiči . . .61
Br«i« Ivan.........69
Brdiijs Davorin.......65
Breeeljnik Janez.......78
Bregant Jnrij . . .......74
Brelih France........67
Brence Jernej........79
Brezlauer Josip.......
Breznik Anton.......70
Brežan Jožef........
Brežnik France.......72
Brie Janez . . . ........60
Brodnik Anton.......67
Bruner o. Julij.......7®
Brus Andrej ........бз
Brusina Spiro........83
Bučar Jožef........ 83
Bučar Žiga........60
Budal Leopold...... . 74
Budnar Ivan........63
Buhvarnica v Cerkovcu .... 66 Bukvaraica pri sv. Križu . . . . 67 Bukvarnica učit. v Loki .... 55 Bukvarnica učit. v Ipavi .... 64
Burgar Martin..... 57 77
Burger Amalija.......59
Bnrkhard J., dr........69
Burcar Božidar.......65
Caf Janez......... 69
Condolini Hiriko.......61
Candolini Vojteh.......61
Cebin Peter........56
Ceket Franjo........75
Celar Janez....... . 59
Ceneč Gašpar........66
Chiades Vekoslav ...... 53
Cilenšek Blaž........70
Cirar France........60
Cocej Jernej........65
Cotiž Jernej........76
Cvajar Dragotin.......53
Cvek Lavoslav.......79
Cvetko France.......70
Ćadež Ivan........55
Čadež Janez........63
čarman France.......57
Čare Peter.........73
Čeh Franjo........68
Čeh br. Viktorin.......53
Čelešnik Dragotin ...... 53
Čibašek Janez.......55
čičigoj Jakob ....... 82
Čitalnica pri sv. Benediktu ... 70
„ v Cirknem.....75
„ v črnemvrhu . . . .62 ,, v Jelšanah ..... 78
„ v Kamniku.....57
„ v Kanalu......76
„ v Kapli......73
., v Kaetvu......79
„ v Kranji......56
„ v Ljutomeru .... 67 „ v Novem mestu . . . «0 „ v Podragi ..... 64
„ v Postojni.....63
„ v Ptuju......69
„ v Ribnici . . . . .61 „ v Bojani ...... 78
„ v Solkanu ..... 74
„ y Vipavi......64
Čitalnica v St. Vidu.....55
„ na Vranskem .... 65
„ v Žalcu......66
Crne Anton........57
črne Janez........79
Črnoša Šime.............68
čniy Jan. Ladisl. ...... 53
Črv Janez....... . . 76
čuber Ernest........56
čuček Janez . . ......70
čužek Jožef........65
čaček Jožef........70
Čučko Dragotin.......69
Curen Dragotin ....... 53
čurin Jurij........67
Debevec Janez.......57
Dekleva France ....... 78
Dekleva Ivan ... i ... • 63
Derenčin Marian dr......82
Deu Edvard........63
Devetak Anton.......77
Dimec Avgust .......53
Dimec Ljudevit ....... 53
Dirnwirt Dragotin ......74
Didtrih Andrej.......64
Divjak France . ......66
Dobravee Miha.......78
Dobršek Matija . .......68
Dolenec Andrej ....... 55
Dolenec France ....... 56
Dolenec Jožef........63
Dolenec Viktor ....... 74
Dolinar Anton.......53
Dolinar Janez ....... 58
Dolinšek Blaž........69
Dolinšek Jožef.......68
Doljak Jakob........77
Dolžan Jernej........60
Domicelj Anton.......62
Dominkuš Rajmund ...... 70
Dovič Ivan......... 59
Dovnik France.......65
Drašček Andrej......,76
Drašlar France ....... 53
Drašlar Pavel........53
Drčar Martin ........ 58
Drnovšek Josip.......67
Dreisiebner Jožef......80
Drenik Franjo.......5S
Drenik Kunibert...... , 59
Drobilnik Jurij.......74
Drobnič Andrej ....... 63
DrobniČ Jožef ........71
Društvo bralno v Rušah .... 69 Društvo tiskaijev v Ljubljani . . 63
Družba rokodeljska ▼ Ljubljani . »3
Drozeg Anton........
Dahač Ferdinand......65
Durbešič Avguštin ...... S2
Dutovlje soseska.......79
Dvoršek Antou.......68
Eder Janez........57
Einspieler Lambert......73
Eie°nhut Miroslav......83
Elebacher Andrej ......68
Endlihar Rudolf.......53
Epih Janez........53
Erjavec France.......74
Erjavec Ivan . . .,.....63
Erjavec Peter........70
Ermenec France.......65
Eržen France...........55
Eržen Ignacij . .......53
Fabijan France ....... 76
Fabrie Anton........79
Faganel Štefan.......76
Farkaž Janez........67
Feguš..........65
Ferfnik Lambert ......74
Ferfila Franjo........75
Ferfolja Jožef........75
Fiamin Ivan dr........82
Fink Jožef........ 78
Finec Anton........55
Fišer Albertina.......77
Fišer Anton........65
Flander Anton.......75
Flek Jožef.........65
Flis Janez.........53
Floriiančič Jožef.......67
Florijančič Nace.......63
Fortuua France.......53
Francelj Štefan.......64
Frančiškani v Novem mestu . . . 60
Frank Kihard........56
Fras Jožef.........65
Frelih Anton........69
Frelih Matevž........61
Frelih Tomaž .........62
Fric...........73
Fric Matijaš ........ 71
Frk France........70
Frk Jožef.........70
Frk Matija.........69
Farlani Ivan........64
Fnrlani Jožef........75
Fux France........63
Gaberefek Andrej......77
Gaberšek Janez.......77
Gaberfek Sim. . ......76
Gabrijevčiž Jožef. đr. ..... 76
Gač Vekoelav........60
Gajšek Janez........71
Gajšek Dragotin.......68
Galacija Andrej.......82
Gantar Janko........64
Garbes France.......53
Gasperlin GaSpar ......59
Gašperlin Viljem ....*.. 61
Gecelj Ignacij...........74
Gerber Matija........53
GerSak Ivan, dr. . ......71
Geržel Anton...........78
Gestrin Leopold.......69
Giontini Janez.......53
Globočnik Anton ...... 55
Globočnik Anton......53
Globočnik France......63
Gnjezda Anton ....... 83
Gnjpzda Franjo .......78
Gnjezđa Janez.......63
Gnjezda Janez.......78
Gnjezda Štefan.......66
Godina Jožef........78
Godnič Jožef........75
Golja Jožef........77
Golja Jožef........76
Goljevšček France......75
Golob Janez ........62
Golobič Anton ....... 66
Golinar Jožef........70
GomiljSak Jakob.......70
Gomilšak Jožef.......67
Gorenec Leopold.......63
Goričan Ferdinand......71
Goriaek France ....... 69
Gorjup Ivan........79
Goršič Ivan........64
Goetiša Andrej.......83
Goslar Mavricij .......66
Govekar France.......65
Gock Ferdinand.......53
Graber Mihael.......69
Gradišnik Luka.......66
Graf Tomaž........76
Grbec Ivan ........75
Grbec Ludovik ....... 62
Grčar Jožef........69
Grdežič Jožef........60
Gregorčič Anton.......77
Gregorčič Anton.......75
Gregorič Ignacij.......66
Gregorič Matija ....... 63
Gregorič Šimen.......76
Grjol Lovro........61
Grkman France.......63
Grosskopf....... . . 68
		Ilovar France • . .	, .... 75
			
	. • 65		
			.....76
Gruden Jakob ......	. . BO		
			
Gruškovnjak Blaž . . • .	. . VI		
			
			
			
			
			
			
		Jalen Simon ^ •	.....63
			
			
			
			
Harrman Mihael.....	. . 80		
Hernah Jožf-f .......	. . 66		
			
			
			.....73
			
			
			
			.....56
			
Hi.ffer Edvard.....			
			.....69
Hoha Hngon ......	. . 53		.....71
Hohn Robert......	. . 53		
Holc Jakob......	. . 69		.....53
			.....75
			.....53
			
			.....83
			
			
			.....65
			
			
			
Hrg Lovro .......	. . 65		
		Jereb Joahim . . .	.....76
			.....55
			
		Jereb br. Romvald .	.....76
			.....66
HržiS Jožef......			.....59
			
			
		Jerše France . . .	.....67
			.....66
		Jevnikar Jakob . .	..... 81
			
		Jozeg Ljudevit. , ,	. . . . . U
		
		
Jug France . . - . .		. 66
		
		
Juh Andrej.....		
		
		
		
		
		
		
		
		
Ka> in Anton ....	, .	. 63
		
		
Knfol Štefan ....		
		
Kaitna Andrej . . .		. 71
Knjzclj Percgrin . . ,		. 53
		
		
		
		
		
		
		
		
		
		. 58
		. 6t
		
		
		
		
		
		. 61
		
		. 62
		. 78
		
		. 73
		. 60
		
		
		. 53
Kikelj Toma . ...		
		
		. 80
		. 83
		
		
		
		
		
Klemenec France ...... 63
Klemfnec France......78
Klemenec Primož ...... 61
Klemene France.......53
Klinar Dragotin ..... . . 64
Klinec Franjo ........ 68
Kliner France . ....... 67
Kljun Janez ........ 61
Klobasa France.......70
Klobas Val........69
Klofutar Ivan........69
Klofutar Leonhard .... . .53
KmttiJ Jožef........66
Kmet.il Miha . . . .....57
Knauschner Vit , . « . . . .63 Kuhvs Ivan ........ 69
Knez Janez ........ 65
Knez Leopold........64
Knifec Feliks ........68
Knjiinica bogosl. v Ljablj. . . .63 Knjižnica ljublj realke .... 63 Knjiinica l.ubljAiiske gimnazije . . 63 Knjižnica ljnblj. učit. pr pravljalnice 53 Knj žilica učiteljska pri sv. Barbari 72 Knjižnica oo. fr*nčišfcanov na Trsatu 83 Knjižniča goriške realke .... 75 Kobal Peter ........ 75
Kocijan Jakob.......79
Kocijančič Alojzij......80
Kocmut France ....... 67
Kocuvan Anton . ......69
Kocuvan France.......70
Kocnvan Bertolan......80
Kočevar Ferbo .......83
Kočevar France . ......63
Kodelja Jožef . • . . . . . . 76 Koderman France ...... 66
Ki dermnn Filip ....... 66
Kodre lv»n ........ 75
Kodrič Andrej .. ........60
Kodrič Anton .........76
Kodrič, Jožef......i . 78
Kodrič Mihael.......82
Kogej Jantz ........ 55
Kogej Jožef....... . 62
Koglnik Luka .......74
Kogoj Peter.........77
Kokalj France.......53
Kokole France.......77
Kolar Vincencij ....... 72
Kolarič Jožef........68
Kolednik Radoslav......68
Kolenik Valentin ......73
Kolenko Jožef...... . 80
Kolenko Martin.......69
Koljbelj Janez . ......70
Kolman France.......W
Komel Andrej ........ 75
Komel Mihael........82
Konič Jožef ......... 60
Konšek Valentin.......53
Končnik Davorin ..... • .62
Kopač Janez........81
Koprivnikar Janez ...... 58
Kordež Jožef........56
Korman Jakob .......69
Koren Matija.......i 63
Koren Matija........65
Koren Matija ........68
Korošec Jakob . . . . . . . ''0 Korošec Miha ........ 67
Kosec Jernej ........ 55
Kosec Saverijan.......78
Koser Makso ........65
Kosi Božidar ........65
Kosi Tone . ........66
Kosič Martin........78
Kosmač Simon ....... 58
Košar Jernej . . ......67
Kogar Matej........70
Košir Alojzij........59
Košir Jakob ........ 64
Košir Janez........69
Košmrl Jnrij .... ... .56
Kotnik France.......71
Kotnik Mihael........56
Kovač France........62
Kovač Janez...... . .53
Kovačič J.......... 80
Kovačič Marko ....... 81
Kovšca France.......63
Kovšca Franjo ....... 82
Kozina Jnrij ........53
Kožar Jožef . .......68
Koželj Anton....... . 57
Koželj Mihael........60
Kosti J. V.........53
Kragelj Jožef ......... 76
Kragnlj Martin...... . 68
Kralj Janez....... . 67
Kramar Filip........76
Kramar France.......53
Kramberger Fel........80
Kramberger Lovro......67
Krajne Ivan....... . 73
Krajne Leopold.......62
Krajne Ciril........81
Krajne Sebastijan......69
Kranjec France .......69
Kranjec Martin ....... 70
Kranjec Matija.......63
Kranjec Toma . .......66
Kranjec Valentin.......70
Krajnik o. Atanazij......67
Kraljič Miha ........ 66
Kraljič Franjo........78
Kraševec Anton...... . 60
Krašan France . ......66
Kraševec Jernej.......62
Kravs Vojteb, dr.......63
Krčon Jožef ........56
Kremžar Andrej.......53
Krener Janez.......,67
Kristan Lovro ........ 75
Krištof Ferko........81
Kristofič Lovro.......57
Krišnicka Dragotin......82
Kraševec Anton.......62
Križan Josip, dr........83
Križnik Gašpar . ......65
Križan Henrik........69
Krkož Štefan........77
Krofič Mihael........74
Križekar Edmunt.-......83
Krsnik Jožef...........57
Kršič Ivan.........65
KršiČ Jožef.........56
Kronar Andrej.......69
Kržič o. Andrej.......53
Kržič Anton........53
Kmšič Jakob........66
Kr'na Matija........68
Kuhel Matija........58
Kukovec France ....... 80
Kukovec Ivan ........ 67
Kukovec Miroslav ...... 70
Kukovič Avguštin......65
Kulavec Janez, dr. ...... 81
Kulavec Matija ....... 58
Kunej Janez . .......67
Knnstič Ivan........71
Knnšič Anton....... . 56
KunSič Anton....... 67 68
Kureš Jakob........68
Kurnik Janez........53
Knrnik Vojteh . .......70
Knster Mihael........56
Knstrin Janez........77
Lah Valentin . . ..... .56
Lahajnar Dragotin ...... 63
Laknar Ivan ........ 73
Lamanski Vladimir......84
Lapajne Ernestina......64
Lapajne Janez.......67
Lapajne Janez.......60
LavrenSak Viktor......71
Lavrič Anton ........60
Lavrič Ivan........54
Lavrič Jožef....... . 62
Lavrič Jurij	63
Lavrič Karol, dr.......75
Lavtar Anton .......69
Lazar Anton ........77
Lazar Mihael . .......54
Leban Andrej........75
Leban I»an........77
Leben Matija dr.......54
Lednik Anton . • .....66
Legan France.......63
Legat France........57
Legat Ivan ........ 78
Lekan Janez ........64
Lenaršič Jožef.......54
Lenart Janez ........70
Lenasi Anton . .......63
Lenček Blaž........61
Lendavšek Mihael .. i ... 67
Lercher Jurij ........54
Lesjak Valentin ..... t73 Leskovar Jožef ....... 73
Leskovec Boštjan ......6*2
Leskovec Martin ....... 75
Levičnik Jernej ....... 74
Levičnik Jožef.......55
Levičnik Valentin......63
Levstik France.......81
Ličen Janez........76
Lichtenberg grof Viktor .... 58
Likar Janez ........75
Lilek A. ......... 65
Limavšek Peter.......66
Linčingar Oton...... . 54
Lipež Viktor........83
Lipič Janez........73
Lipold Marko . . •.....62
Logar France........79
Logar Jakob........76
Logarjeva Ludovika.....60
Lombergar Jožef . ......57
Lorber Henrik, dr.......65
Lorenčič Andrej.......72
Lotrič Leon ........ 59
Lozar Jožef........54
Ložar Janez ........ 57
Lnci Anton ......... 83
Lukan Fil..........58
Lukanec Jožef ....... 63
Lukažič Janez ....... 66
Lnkežič Janez...... . 76
Lnnder Ivan........63
Lupšina..............80
Lušin Anton........55
Lnžnik France...... . 75
Lužnik Janez........7 i
Mac&k Ivan ........77
Maček Simon........56
Macun Ivan........80
MagdiS Anton, đr.......71
Magdič Franjo.......83
M»hr Ferdinand...... . 54
Mahnič Anton........75
Majer Vint-encij.......65
Majtinger Ivan • ......58
M«juarič Gjuro.......82
Majnarič Jakov ....... 82
MakaroviČ Andrej......76
MakaroviČ Ivan ....... 76
Maksimilijanum v Celji .... 66
Mahne Anton........ 76
Malenšak Franja.......65
Mali Ignacij........57
Mali Marjana roj. Tomanova . . 54
Malnar&ič Jožef.......55
Mandelc Anton ....... 55
Marešič Jožef ........
Marinič Iv. Ev........73
Marinko Jožef.......54
Marinko Jurij........68
Marko Mihael........65
Markovič Ivan ........82
Mara France........83
Marolt Jakob........59
Maršalek Avgust.......54
Marušič Anton ....... 75
Marušič Jožef	75
Masterl Anton........69
Mašera Jožef........75
Matjan Valentin ....... 79
Matoh Jožef........66
Mavčič Jožef . .......71
Mazek Anton...........58
Mazek Karol ........78
Mazek o. Fakund......79
Meden Matija ........ 62
Meden Matija........63
Meden Toma........83
Medic o. Kalist.......54
Medved Jakob........43
Meglič Šimen ........ 63
M&kinec France ,....•• 64
Melcer Dragotin.......64
Mencinger Ivan, dr. ......66
Mencinger Lovro ..,,.•• 66
Mercin..........®4
Merk o. Sofronij.......83
Mervec Jan. , .......
Mesar Ivan.........67
Mesič Matija . .......83
Meško Martin........70
Metlika Anton .......78
Mihelač E. S....... . .67
Miklavec Jožef .......43
Miklošič Ivan ........65
Mifeuš France........62
Mikuš Jožef ........ 78
Milač Anton . . .......75
Milar Pavel ......... 74
Milič Gregorij . . ......79
Milošič Miha .......70
Misija Jakob ........ 80
Mlakar Maksimiljan......73
Moc Jožef.........76
Močnik Luka .i......77
Modrijan France.......63
Mogolič Miha . .......62
M< har Martin........60
Mohar Peter . .......59
Mohorič Ognjeslav......67
Molj Leopold........80
Morič Maknimiljan......65
Morkič Matej........79
Moše Alfons, dr........54
Mozetič. Štefan j .....76
Mravljak Auton.......67
Mrazovid Ladislav......83
Mrvec Blaž . i......57
Mrzel Jožef........60
Muhič Franjo........60
Mnlej Andrej...........54
Miiller Anton ........ 74
Murgelj Julij . . .......61
Muri Peter	73
Murkovič Jakob .,.-.... 81
Mu nik Janez ........ 57
Murn o. Teoderik......54
Nabrgoj Ivan . . .......80
Haglič Rudolf........56
Nagy Albert........66
Namar France.......76
Namre Anton........55
Nanutti Antonin.......76
Napast Davorin.......72
Narobe Martin. . .......56
del' Negro Mavr. < i i .... 80 Nemec Jurij .-..-..... 73 Nemec Martin ........ 67
Ničman Henrik.......54
Niedorfer Mar. ....... 70
Nolli Josip . i i......64
Novak Bogoslav i i < i < . . 66
Novak I. . . . i.....68
Novak Janez j ...... . 64
Novak Josip	i ... 83
Novak- Peter t i ti.,.. 81 Nowotni Emanuel i , . . . .65
Oblak France ........83
Oblak Jožef ; •. s.....64
Oblak Jurij ........ 59
Ogrinec Jožef Ogrinec Vilelm Okoren Ignacij Okom Franjo Olifčič Josip Olipič Ivan . . Omahen France Orlič Franc Orel Jožef, dr. Orel Lipe . * Ornik France Orozelj Janez Osana Anton Osvald Jan z Ožgan France . .
Pa gon Anton Pajek Janko Pajmon Anton Pakič Mihael Pakiž Simon Paltauf Jakob Papež France, dr Pašič Janez Pav«lfc Jurij Pavkar Henrik Pavletič Andrej Pavli Lojze Pavlica Jožff Pavlica Štefan Pavlič Ignacij, dr Pavlič Kozmas Pavlin AleS. . Pavlin Jožef Pavliska Miroslav Pazler Matija Pec Dragotin Pečar Ivan . Pečar Janez Pečar Jožef Pečnik Peter Pečnik Valentin Pečenko Anton Pečenko Jožef Pečko Jakob Peharec Alojzij Peharec Franjo Peharec Simon Pekovec Jožef Pencin Dragotin Peric! France Perčič Matej Perenič Alojzij Perklet Franjo Perles Franca Perme Anton . Perona Ljudevit
Perošek Bajko . . . • ■ • 54
Pervanje Martin....... ?7
Pesjak France .......73
Petan France.......«67
Petan France	39
Petek Andrej . t . . . s . . 59
Petek Davorin.......71
Petelin J. . ........ 80
Peterea o. Damijan .......54
Peterlin Primož ....... 50
Peiernel Jurij...... . 75
Petri« Blaž . . . ......59
Petrovčič France......61
Pezdič- Mihael ........82
Pfeifer France : i i .... 58
Pfeifer Jožef . . ......54
Pfeifer o. Milko.......79
Pignar France . -. i i . . . .72 Pihler Jožef ..««,. C0 33
Pintar France . . i.....G8
Pintar Lovro........57
Pintar Matej . i......C9
Pintar Peter . .......73
Pintarič France . • ..... 70
Pipan Andrej . s ...... 54
Pipan Anton i j i s .... 75
Pipan Jožef i s......7 G
Piree Ivan i ,•....... 54
Piree Matej ......... 75
Piiec Sretan . . s.....78
Pir« Jožef . . . . . -. . . . C5
Piskar Andrej . .......65
Pivek -Ivan :.....».. 02 Planinšek Jakob	. . 72
Plaveč Maks i i i.....56
Pleše Jožef . ........78
Pleško Dragotin .......67
Pleško- France • . .......02
Pleanik Mihael s .......69
Ploj, dr. it..'.....67
Po& Martin . . . ......59
Podboj Ivan........61
Podboj Jožef / i i.....00
Podobnik Ignacij ti.....62
Pogačnik Janez i......59
Pogorelee Andrej.......59
Pogorelec Anton.......61
Poklnkar Martin.......78
Pokoren Anton i......63
Polak Alojzij . ........80
Polak Gvidon ........73
Poljanec Jožef . ......70
Polee Prance si......68
Polec Jožef > ....... 54
Polič o. Bon. j i i.....70
Polič Dragotin .... ... 80 tolič Karol i . ......70
Polšak France...... . 76
Poniž Ambrož.......78
Poniž Benedikt.......75
Potočin J........ 47 78
Potočnik Anton ....... 66
Potočnik Anton.......63
Potočnik Blaž.......55
Potočnik Franjo .......54
Potočnik Ivan ....... 66
Potečnik Mihael ....... 54
Potokar Jožef . ......61
Potrč Alojzij...........70
Potrč Lovro ,..«.... 68 Povšd France ........ 62
Povee France • ....... 75
Povite Martin ... ч .... 62 Pozuik France ....... 80
Pož Draguslav .......69
Požeuel Ivan .<.«.... 62
Praprotnik Andrej ......64
Praprotnik Avgust ...... 63
Prapro'nik France . i .... 66
Praprotnik France ......54
Preiss Malica . . ......81
Prekoršrk Gregorij . ... . .68
Piemi-rstein pl. Jan......77
Preželj Matej ......... 66
Pribil Jan..........64
Prijatelj Matija >...... 61
Priotav o. TeodOžij......82
Prnai si Štefan.......65
Pue Alojzij ........ 67
Puhar Dragotin «.>.... 54
Puhar Viktor ........ 73
Pukšič France .......65
Pupis v tomajski dekaniji . . .78
Pustinjek Anton.......71
PnstolemSek Anton ......67
Pustotnik Janez, dr. ..... 60 Pušavec Valentin ......78
Račič Alojzij . . . .... .66
Badič Peter pl. . ......81
Bajh Janez ........ 67
Bajšp Alojzij ........ 70
Eajšp Matej . .......70
Bakoše Mihael.......68
Eaktelj France ....... 54
Bamor Janez . > ...... 72
Bamor Ferdinand .»..,. 72 Bamoveš Jernej ....... 62
Bantuša Jurij i ..... i . 70
Batek Lovro » i •. t . . . • 54
Bath France » •• .......68
Bausch France . . t .... 65 Bavnik France . . . . . - . .79 Ravnikar Lndovik......
Ravnikar Valentin......64
Bazboršek Jožef.......61
Bazpotnik Jakob ......68
Bebec France . . ......84
R«bi4 Julij, dr........54
Begali Jožef........54
Regoržek France ....... 54
Regula Franjo.......80
Bejec Anton........72
Bejec Janez........76
Bekar Janez . .......78
Romee France ....... 78
Repa France........70
Repič Andrej . .......71
Resman Janez ....... 67
Rešek P. Henrik ......79
Režek Peter . .......68
Ribič Jožef ........54
Ricoli Alojzij ........ 64
Rihar France........62
Ripal Mavricij.......66
Rjaveč Blaž ........ 75
Robič Andrej........76
Robid Jakob ........67
Robič Janko . .......69
Robič Matej........80
Robič Simon ........ 66
Robič Valentin.......80
Robida o. Karol.......73
Roblek Ožbolt ....... 73
Rogač Anton........78
Rogač Jožef, dr........78
Rojnik Blaže ........ 66
Rome France........58
Rosbaeher Bernard ......73
Roškar France ......70
RBthel Matija........81
Boze France ........ 66
Božič Tine . . . ......00
Rozina Jožef dr........60
Rozman Jernej.......55
Božman Lovro . ......56
Rožnik Anton........59
Radež Anton........75
Rudež Jožef........76
Rudkovsby Jožef......59
Rudolf Lovro ........ 63
Rampler Maksimilijan.....58
Rupnik Janez ........ 46
Bupnik Jožef........74
Rupp France........74
Rus Janez.........61
Rutar Anton ........77
Rutar Lovrenc . ...... 75
Rutar Tomaž........77
Rutaik Rajko........71
Sablafan Lovro.......74
Sablazan Miha.......74
Sajevec Jakob .......79
Saj& Janez.........69
Sa)6 Miba.........69
Samec Maks, dr. ......68
Samostan kapucinski gv. Križa . . 76
Sancin Jožef........79
Samec France.......80
Seljak Anton........76
Seme-nišče mladensko v Gorici . . .76
Seoior dr. ......... 49
Senjnr Kar., dr........72
8erajuik Lovro.........73
Sever Janez ....... . .55
Sever Jožef ........ 72
Sevnik Vinko........83
Sežun Žiga ...... 50 81
Sfiligoj Anton........76
Sila Matija.........78
Silvester Radoslav......62
Simonič Janez.......70
Simonič J. N.........67
Simonič Jožef........71
Sinigoj Andrej ....... 76
Sitar France........76
Sinkovič Davorin ...... 66
Skamlič Jaka . . . . i . , . 70
Sbaza France........70
Skočir Jožef........75
Skopo..........79
Skrabar Viktor, dr. . . . . . .69
Skuhala Janez.......66
Skul France........64
Skvarča Janez ....... 55
Sbvarča Janez ....... 55
Slamnik Ljudevit......82
Slatinšek Anton.......69
Slefeovec Jožef.......65
Slekovec Matej ....... 71
Slomšek Jakob.......69
Slovenija, društvo v Gradcu ... 80
Smiciklas Tade .......82
Smolej Jakob ........ 54
Smrečnik France ......71
Smrekar France.......76
Smrekar Jožef . ......64
Sokol Planinski.......63
Solčavski Franjo.......67
Somer Gregorij.......73
Soršak Matej........57
Soršak Matija........66
Sova Blaž.........71
Sovdat Anton ........77
Sovinč Anton . . t . . . , .78
Sparavec Andrej...... , 68
Sparavec Henrik ,,,.... 67
Spazzapan St., dr.......64
Spinder Nikolaj.......54
Spoljariž Jakob.......64
SredenSek Janez.......68
Srnec Alojzij........70
Stajer France........54
Stanonik Jožef dr, ...... 80
Stanovnik Nikolaj......60
Stare Ferdinand.......60
Stare Mihael........58
Stavdahar o. Ignacij.....60
Stavdaher Ferdinand.....78
Stegnar Feliks.......62
Steinmetz France ......66
Stengelj Vatroslav......63
Stenovec Anton.......57
Stepanfifi France......76
Stepišnik Lovro .......66
Stergar Janez........72
Sterle Jakob........63
Stoklas Božidar.......68
Stoki Šimen........73
Stozir Ivan........83
Strah Janez........70
Strah Januarij.......59
Strah Oroslav........70
Stramiž France.......65
Stranecky Jožef.......62
StranjSčak Anton......67
Stražimir Franjo.......82
Stres Ivan Nep. .......75
Stritar Andrej........58
Strgar Jaoez........43
Strmole France.......56
Stflba Jožef........54
Štrukelj Miha........76
Stuhec Anton........69
Stuhec Jožef........68
Stuhec Jurij (Jožef).....69
Stuhec Marko ........72
Stupar Ivan........64
Suhač Anton . .......43
Snhadobnik Ferko......61
Suhadobnik Lovrenec.....54
Suhi...........58
Sušje, vas ......... 61
Sušnik Jakob........54
Sušnik Janez........56
Svetina Valentin.......55
Svetlin France.......68
Svoboda Janez ....... 59
Šabot Jurij........67
Schaffenhauer France.....75
Šapla Anton........64
Šarabon Valentin .......61
Šašelj Feliks . .......60
Letopis 1871.
Šašelj Martin ... ..... 73
Šavnik Anton........75
Šebavec Franjo.......60
Šepec Dragotin.......80
Šepec Ivan ........68
Šesek Ivan.........54
Šetina Ivan....... . 54
Šetinec France.......60
Šijanec Janez........70
Šijanec Vekoslav......65
Šinko Josip........66
Šinkovec Dragotin......38
Širca Janez........76
Šivec Ivan.........56
Šket Davorin........70
Šket Radoslav.......65
Škoflek Jakob ....... 67
Škrjanec Anton ..... , . 73
Škerjan Rok........70
Škrta Jožef ...... 40 68
Škufca Anton........62
Škul Valentin........56
Šlander Emeran . . . . . , .71
Šlander P. Emeran......49
Šlibar Toma........56
Šlik Jožef.............80
Šmon Anton ........ 66
Šoklič Blaž........66
Šola farna v Starem trgu .... 60
Šolmajer Kornelija......54
Šolmajer Franjo.......54
Šorli Ivan.........77
Šorn Gašper........66
Šos Mihael.........59
Šporn Jožef....., . . 71
Schopf Jožef ........ 78
Schrei Toma........73
Šraj Valentin...........64
Schreiner Enrik.......65
Šribar Janez........67
Šribar Matija........71
Stamcar Marija.......56
Štiftar Jožef........70
Štrukelj France.......65
Štrukelj Miha........77
Štupar Janez........61
Štupica Lovro .......69
Šubic Primož........78
Šubic Simon........80
Šuen France........71
Šular Franjo.......-'83
Šular Ivan............59
Šumi France........54
Šnpevec Antonija......64
9
Šnat Janez. đr. ....... 78
Šuster Janez........73
Šusteršič br. Bogdan.....75
Šntaj Matija........61
Šuta Robert........C 6
Š vaj gel Karol........69
Šv»jger Jožef........58
Švajgar Martin.......62
Švarc o. Alkuin.......80
Švarc France........71
Šventner Jožef.......54
Svet Ivan.........78
Šviglin Janko.......83
Sebvveiger France......59
Tanšek Ivan........72
Tanšek Miha........70
Tavčar France.......56
Tavčar Janez........63
Tavčar Matej........58
Tavčar Miha........58
Tavšel Jožef........73
Tekavčič Dragotin......54
Teran France........58
Teran Ivan.........78
Terjašek Đragotin......68
Tisen Ivan.........54
Tisen Jožef........83
Toman Helena.......54
Toman Ivan........58
Tomažič Ferdinand......76
Tomažič Ivan........64
Tomec Jakob........54
Tomec Martin.......61
Tomše Janez........83
Tomšič Ivan........54
Tomšič Matilda.......59
Topljak France.......71
Torkar Matija........61
Tosi Jožef.........81
Trampuš Ivan.......71
Tratuik Antonija......60
Tratnik Janez .......67
Travnar Jožef.......54
Trček Slavoljub.......80
Trepal Anton........76
Treven Janez ........ 79
Treven Valentin.......58
Triler Janez........56
Trunk Blaže........71
Tark Hngon........54
Turk Jr žef........54
Tnrin Jožef........66
Tušek Gregor........56
Tušek Ivan........54
	
Učiteljsko društvo v Črnomlji	. 61
Učiteljsko društvo ljubljansko	. 54
Učiteljstvo v Idriji ....	. 62
	
Ulear Blaž.......	. 56
	. 54
	
	. 56
	
	
	
	
	
	77
	
	
	. . 54
	
	
	. . 82
	
	
	
	. . 74
	. . 70
	
	
	
	
	
	
	
	
	
	
	
VičiČ Jan. Ev......	
	
	
	
	
	
	
	
	
	
Vihar Filip.......	. . 71
	
	
Virk Jožef.......	. . 68
	
	
	
	
	. . 76
Vođopivec Jane«.......76
Vođopivec Ljudevit......75
VoduSek Matej.......66
Voglar Jožef........59
Vogou Tone........77
Voh Jernej ........68
Vojek Jožef........67
Vojska Lavoslav.......81
Vojvoda Simon.......61
Vombergar Blaž . ......57
Vončina Lipe........78
Vošnjak France.......69
Voinjak Janez.......69
Vovk Ivan.........59
Vovk Josip ........62
Vovaek France ...... .65
Vrabelj Janez........71
Vrančič France.......58
Vrankar Štefan.......73
Vranjicani Anton ...... 83
Vraz Jožef.........71
Vrbnjak Jožef.......71
Vrbnjak Jožef.......80
Vrbovec Blaž........65
Vrtnik Angust...... . 55
Vertot Janez Nep.......73
Vuga Andrej........76
Vnga Peter ........ 76
Vuk Andrej........69
Wallner Peter.......80
Walter France.......71
Wašer Bajko........65
Weiss France . .......83
Weiss Peter........73
Wester Janez........76
Westermayer Jakob......74
Wieser Andrej.......73
Wieser Janez........74
Wiest Viktor........81
Wilfan Simon........60
"VVradiech Vido.......66
Windischer Miha ......59
Wolkensperg b. A.......66
Wratscko France......60
Zablatnik Ivan . ......74
Zabrezovnik Jnrij......57
Zadnik Simon .......61
Zadravec Jožef.......72
Zagorjan Henrik.......62
Zagorjan Ivan .......59
Zagorjan Martin.......63
Zajec Andrej........59
Zajec Janez........60
Zajec Ljudevit.......54
Zakotnik Jožef ....... 78
Zamuda France ....... 80
Zaplotnik Radovoj......81
Zarli France........77
Zamik Ivan ...... . . 64
Z«rnik Valentin, dr......66
Zatler Jož-f ........65
Zavrenik France.......58
Zbašnik France.......55
Zdoljšek France.......7»
Zeininger B jimir ...... 83
Zelen Jožef........ 63
Zelenec Jožef ........56
Zelenik Josip ........81
Zemljič Jožef ........65
Zemljič M. . • .......67
Zemljič Štefan.......81
Zevnik Martin.......68
Ziherl o. Lenart.......83
Zima Janez ........ 65
Zimmermann Matija.....79
Zitterer Andrej . . . . . 54 65 Zmrzlikar France ...... 65
Zoreč Anton ........ 61
Zoreč Ivan.........68
Zoreč Jurij ........68
Zorko Karol........71
Zorman Anton.......58
Zorman Božidar.......67
Zupančič Anton .......68
Zupančič Davorin......72
Zupančič Ivan.......68
Znpančič Vilibald......65
Zupanič Jakob...... . 65
Znpanee AleS ........67
Zupan Janez........73
Zupan Janez........82
Zupan Jožef........55
Zupan Matija........63
Zupan Neža........57
Znpan Udalrik.......56
Žagar Dragotin...... . 65
Žajdel France . .......66
Žakelj Miroslav.......55
Žan Ivan ......... 57
Žark Simon........59
Zeleznikar Ivan...... . 55
Žepič Franjo........75
Žepič Sebastijan.......83
Žerovnik Toma.......62
Žgur Anton........64
Žgur Anton........63
Žičkar Jožef........66
Žimnec Dragotin.......81
Žinko Jožef........71
Žitnik Šimen........63
Žižek Marko...... , , 81
Žlfe Anđrej.........
Žmavec Jurij........68
ŽnidarČiS Andrej.......75
ŽniderSifi Andrej.......
Žnidaraič Jakob.......81
ŽnidarSič Urban.......68
Žolgar Miha........ 57
Žrjal France Ž rjav Matej Žugžič Štepan Žumer Jakob Žuako Jožef Žurman Ivan Žuža Janez
Drugi del.
Znanstvene razprave.
L
Letopis 1871.
1
Turski boji v XV. in XVI. veku
s posebnim ozirom na Slovence.
Spisal Janez Parapat.
Uvod.
lzročevaje milim rojakom delo nekterih ur ne morem, zamolčali dveh opombic, ki ste mi posebno na srcu. Pred vsemi prizanesite mi, blagi Čitatelji! ako se vam pričujoče delo zdi nekako okorno, sem ter tje celo dolgočasno, nedovršeno. Le v velikih obrisih sem načrtal za slovenski narod toliko žalostno a tudi slavno dobo. Marsikaj še ni prav jasno; meglena in ne do sleherne črtice izpeljana je naša slika. Natančno izpeljavo te le začete velikanske zgodovinske podobe prepuščam onim, ki bodo slikali za menoj. Ce pa kdo poreče, da prav zaradi tega še ni čas za tako delo, naj pomisli, da moramo vendar kedaj začeti, ker vsega tako ne doženemo, sicer bi ostalo našim potomcem vse ali nič.
Naj tedaj to delo s svojimi pomanjkljivostmi — Jctero Človeško delo je pač brez njih ? — roma iz rok v roke in izbuja in vnema srce k ljubezni do slovenske domovine, ktero bodemo tem gor-kejŠe ljubili, Čem bolje poznamo njo in zgodovino njenih sinov !
V Podbrezji na bele nedelje dan 1. 1871.
Pisatelj.

Poglavitni viri in spisi o turških bojih.
Nenatisnj eni:
Listine iz dvorne knjižnice meniške ali monakovske. Listine iz zgodovinskega društva koroškega in kranjskega. Listine iz Joaneja Graškega.
Natisnjeni:
1.	Joh. Weichard Valvazor: „Die Ehre dess Herzogthumbs Crain" Laibach 1689 v štirih foliantih s 533 lepimi izvirnimi bakrorezi. Za našo deželo neumorno delo! У zgodovini sicer ne povsem verjetno, a dober kažipot v vrsti raznih dogodkov.
2.	Jacobi Uluresti, theologi et sacerdotis carinthiaci, chronicon Avstriacum kot nadaljevanje njegovega letopisa Chronicon Carinthiacum. Ta obsega leta od 764: do 1360, prvi pa zlasti življenje česala Friderika IV. in dogodbe do njegove smrti 1. 1493. Jakob Unrest je bil župnik v slovenski Diholci (Tehelsberg) na Koroškem in živel v drugi polovici XV. stoletja. Bil je tedaj priča in sovremenik turških napadov za časa Fride-rikovega in povsem vreden našega zaupanja. Njegova letopisa sestavljena v nemškem jeziku najdemo natisnjena v Hahnii Collectio Monumen-torum veterum et recentium etc. Brunsvigae 1724. I. st. 379—536 in 537—805. Rokopisa nekdaj v knjižnici nadvojvode Karola v Gradcu sta sedaj v c. k. dvorni. Za naše delo je važno le chronicon Austriacum, ki ga Hammer in drugi niso poznali.
3.	Chronicon breve Regni Croatiae Joannis Tomasich minoritae. Ta letopis sta videla Valvazor in Schonleben v rokopisu in mnogo rabila v delih svojih. Ležal je v auersperški knjižnici v Ljubljani, dokler ga je prvikrat priobčil Iv. Kukuljević Sakcinski v Arkivu za povjestnicu jugoslavensku knjig IX. st. 13 — 34. Tomašič je bil brat reda sv. Frančiška države bosansko-hrvaške in živel v polovici XVI. veka, nekaj časa menda tudi na Kranjskem. To je vse, kar vemo o njegovem življenji. Letopis pripoveduje na kratko dogodbe od smrti Atile kralja do leta 1561. Kot sovremenik nekterih dogodjajev je jako zanimiv za našo in hrvaško zgodovino, a ne vselej zanesljiv.
4.	Joannis Dlugossi sev Longini Historiae Polonicae liber XIII. et ultimus ex bibliotheca Henrici L. B. ab Huyssen Lipsiae sumpt. J. Lud. Gleditschnii et M. G. Weidmanni. Anno 1712. Dlugoš je živel leta 1415 — 29. maj. 1. 1480 kot kanonik v Krakovi potem kot nadškof Levovski. Njegova poljska povestnica sega do leta 1480.
5.	Ant. Bonfinii Rerum Hungaricarum decades quatuor cum di-midia recognita per J. Sambucum. Frankfurt opud And. Weehelum. Anno 1581. Bonfinij je bil rojen v Ascoli na Italijanskem 1. 1427. Zaradi učenosti njegove poklical ga je Matija Korvin 1. 1485. na Ogrsko, kjer je spisal ogrsko zgodovino do leta 1495. in umrl 1. 1502. Dlugoš in
Bonfinij se nekako dopolnujeta, kolikor je poslednji bolje za Korvina, toliko hujše prvi nasprotuje.
6.	Dr. F. Ilwof: „Die Einfalle der Osmanen in die Steiermark" posebni iztisi iz Mitth. d. hist. V. Steierm. IX., X., XI. in XV. Vsakako najboljše kritično delo o turških napadih v Stirsko, ki pa tudi mnogo virov o tem predmetu navaja za ostale dežele, toraj jako koristno.
7.	Braun-r (Prof. Heinrich iz Braunova): Krain und die Osmanen od. die Einfalle und Raubziige der osm. Horden in Krain und die Leiden, Drangsale und Gegenwehr unserer Altvordern v Illirisch. Blatt 1. 1831. Ta spis sega do bitve pri Budaški in ni druzega kakor prepisani Hammer, ki si je v obširni knjigi: Gesch. des osm. Reiches mnogo prizadeval natanko opisati turške boje, se vć, po izvirih njemu znanih.
Drugi spisi in knjige so vestno navedeni na dotičnih mestih.
Prvo poglavje.
Turki pridejo v Evropo. — Razširjajo svojo moč. — Bolgari potolčeni.
—	Nesreča na Kosovem polji. — Miloš Obilic se maščuje. — Baje-sid ukroti Bolgarsko in Vlaško. — Bitva pri Nikopolji, kristijani premagani. — Razmere avstrijskih dežel konec XIV. stoletja. — Turki prvikrat ua Slovenskem. — Timurlenk ugonobi Bajesidovo vojsko in vjame njega.
—	Bajesidov naslednik sultan Mohamed I. — Turki vdrugič na slov. zemlji. — Ernest Železni zapovč Ljubljano utrditi. — Sumljiva bitva pri Radgoni. — Sultan Murad II. — Slovenci pobijejo Turke pred Novim
mestom.
V srednji Aziji blizo „nebeškega kraljestva" kitajskega so živeli v starodavnem času razni turški rodovi. Olike in omike svojih sosedov, ki že od nekdaj slove zarad imenitnih iznajdeb, niso se veliko navzeli, bili so ropa željni, neotesani in sirovi. Boje popisovati, ki so jih imeli med seboj, ni naš namen, stvar je deloma zelć zmedena, deloma pa tudi brez važnosti za nalogo našo. Le prav na kratko hočemo povedati, kako so prišli Turki iz Azije v Evropo, kako so tukaj svojo moč vtrdili, širili in poslednjič postali, kakor nekdaj Rimljanom Hanibal ante portas, vsej Evropi strah in groza.
Pleme Hiungnov ali Turkov v širjem pomenu je bilo razcepljeno na mnogo kolen, ki so se pomikala proti zahodu. V desetem stoletji so bila že na obalih rek Amu in Sir ali Oksus in Jaksartes, ki se iztekate v aralsko jezero. Najzahodniši so bili Oghuzje med imenovanim jezerom in kaspiškim morjem. Ko se poprimejo mohamedanske vere, vzdigne se četa kakih 50000 Tur-čioov pod vodstvom Sulejmanovim in zamenja deželo z Armenijo.
Ali tudi tukaj jim je pretesno. Po smrti svojega voditelja odpravi se polovica v malo Azijo, kjer jim selčuški Sultan Alaeddin L od-kaže kos sveta, ker so mu v vojski krepko pomagali. Dobro so se borili potem zoper Mongole v izhodu in Bizantince v zahodu in njih moč in vpliv je rastel od leta do leta. Po smrti Alaeddina III., poslednjega sultana Selčukov, leta 1299 se je tedaj Sulejmanov vnuk Osman I. lahko izklical za neodvisnega gospoda svojega ljudstva, za prvega sultana turškega ali po njem imenovanega cesarstva osmanskega.
Za Urhana I. njegovega sina in naslednika so vzeli Turčini medlim in slabim Bizantincem po vrsti Bruso, Nikomedijo, Nicejo in kraljestvo osmansko je segalo že do Bospora. Ta sultan je napravil redno vojsko: najvažnejše sredstvo za njegove namene, ki so bili razširjenje njegovega še mladega cesarstva in obladanje lepih in rodovitnih dežel unstran Helesponta. V tej vojni si je pa ustanovil poseben oddelek samih krščanskih otrok, četo tako zvanih janičarov. Ti so postali polagoma steber turškemu cesarstvu, tudi strah in trepet vsej Evropi. Urbanove namene so posebno pospeševale zapletene homatije puhlega in skoraj že strohnelega cesarstva bizantinskega. Zaradi cesarske krone so si stale razne stranke v Carigradu tako ljute nasproti, da je sedaj ta, sedaj una na pomoč klicala svojega lastnega sovražnika Turčina. Tako je notranja moč izhodnjega cesarstva pešala in naposled oslabela, turška sila pa od dne do dne rastla. Najbolj potrebno se je zdelo Urhanu, da v Evropi dobi kako trdno mestice, da od ondod osvo-jevalne mreže razstavi na vse kraje. Njegov izvrstni sin Sulejman je bil odmenjen, da izvrši ta naklep. In izveršil ga je na veselje svojega očeta. Le z majhno peščico ljudi se leta 1356. na okornih , s hlodov zbitih in z jermeni zvezanih plavih prepelje čez ozki Helespont ter naglo udari na neki slabo utrjeni grad na bregu, kake poldruge ure daleč od Kalipoli, in ga v oblast dobi.
Tako so se Turki vsedli v Evropi. Odsehmal so napadali okolico in mesto za mestom, dežela za deželo se je morala udati rastoči sili. Že naslednje leto je padel Kalipoli in vsa dežela do Marice in Erkene je postala turška pokrajina.
Urhanov drugi sin Murad I. (1359 — 1389) je vestno ravnal po izgledih svojih očetov. Dimotika, Adrianopel, (sedajni Edrene) najtrdnejše branišče bizantinskega cesarstva na reki Marici, in 1362 Filipopel (sedanji Felibeh) tedaj skoro vsa Rumilija je prišla Muradu v oblast. Dimotika in kmalu za njo Adrianopel sta bila glavno ali prestolno mesto sultanovo. Njegovo cesarstvo je sedaj segalo proti severu do Balkana, do kraljestva bulgarskega, srbskega, vlaškega, bosanskega, proti zahodu do Albanezov — res mogočen vspeh delovanja še ne desetih let!
Toda vse to je bilo še premalo za dežele željnega Murada. Tudi imenovani narodi so se morali ukloniti zmagovalni sreči nje-
fovi. Leta 1363. otepe Srbe in njihove zaveznike pri Adrianoplu, 1375 vzame jim trdno Niso, kralja Lazara, ki je prosil miru, pa
јб primoral, da ga je spoznal kot vladarja, prečejšen davek plačeval in konjikov v vojsko osmansko dajal. Nejevoljno so nosili Srbi ta jarem in o prvi priložnosti so se ga hoteli otresti. Ta se je kmalu ponudila. Murad je imel namreč v mali Aziji opraviti, Srbi to porabijo, zgrabijo za orožje in združeni z Bulgari premagajo 20000 Turčinov, ki so napadli Bosno. A drago so morali plačati predrznost svojo. Ko sultan Azijo ukroti, obrne zmagovalne čete ne-vrske najpred proti Bulgarom. Pri Nikopolji potolče Alipaša bul-garsko armado, car Ivan Sišman Aleksandrovič se je moral velikemu veziru udati na milost in nemilost. Doveden pred Murada si je izprosil življenje, a ne krone in dežele. Bulgarska je prestala kot država. Sedaj so bili Srbi na vrsti. Knez Lazar zbere okoli sebe Bosniškega kralja Stepana Tvartka, kneza vlaškega, albanskega, hrcegovinskega in drugih zaveznikov. Kar temd jih je bilo naKosovem polji, pravijo da 200.000 mož. Turška vojska je bila neki samo peti del tako močna ko krščanska. Murad sam in sinova njegova Jakub na levi in Bajesid na desni strani so poveljniki. Na svetega Vida dan 15. rožnika po srbskih virih, po drugih 27. avgusta leta 1389 se zgrabijo. Tri dni je trajala bitva, kteri ne najdeš lahko para, in kdo bi mislil, da sej bode sreča nagnila barbarskemu neverniku! Turki so zmagali. Vsa velikanska vojska srbska je bila do čistega pokončana, knez Lazar ubit in Srbija izbrisana iz samostalnih evropejskih držav! Milo obžalujejo narodne pesmi to nesrečo, ktere je kriva brž ko ne stara slovanska nesloga, vsaj jo pripisujejo nekteri izdajstvu kneza Vuka Brankoviča.
Ali tudi Murad se ni dolgo veselil krvave zmage. Se tisti večer pridere 12 junakov do njegovega šotora in Miloš Obilic mu zabode meč v srce. Če je bila smrt Muradova vladam sploh všeč, sebični politiki beneške republike ni bila prijetna, ali vsaj hlinila se je tako. Francesco Quirini je prišel sinovoma turškega sultana žalost izrazit v imenu ljudovladinem. Rekel je: „Kakor je republika iskreno ljubila njunega očeta, tako ljubi in je pripravljena ljubiti njegova sinova in državo njegovo ter ga pribrojiti svojim osobitim prijateljem!"1) Tu vidimo, da se tudikristijanska država sprijazni z neverno, če je le srečna in mogočna in če je kaj upati, ob enem imamo pa tudi nekakošno razjasnilo, zakaj je tako nenavadno rastla moč in oholost iz Azije prišlega divjaka. —
Murada I. je nasledoval njegov sin Bajesid I., zmagovalec na Kosovem polji. Srbi so mu morali plačati davek v krvi in denarji in lahko si mislimo, kako nerad je nosil ta junaški narod sramotno breme turško, toda sam si ni mogel, drugi mu niso hoteli pomagati, sebično so slovanski knezi skrbeli le sebi ohraniti in oteti, kar je bilo še mogoče. Bosanski kralj Stepan Tvartko je nameraval napraviti samostalno državo tje do jadranskega morja in proti severu do Donave in Drave. In to je nameraval o času, koje osmalin korak za korakom osvojeval si zeiidjo slovansko !
') Rad jugoslovanske akademije III. 1868 st. 95.
Nesrečo svojih bratov Slovanov je hotel obrniti sebi v prid! Res da se je s tem kraljestvo še nekaj časa ohranilo, a osveti in maščevanju tudi Bosnija ni utekla, njen konee je bil še strašneji od drugih.
Bajesid je obrnil oči proti severu. Bulgarsko je popolnoma podjarmil, vlaškega vojvodo primoral plačati letni davek, tudi Vlaška je nehala biti samostalna kneževina in mohamedanci so imeli sedaj odprto pot na Ogersko. Kralj ^ Sigmund se toraj vzdigne. Že leta 1387. zbere vojsko, pri kteri je bil tudi Viljem Celjski, tedaj gotovo nekaj Slovencev, in gre proti osmanom in bosanskemu kralju ob Donavi na Bulgarsko. Požge nekaj turških in vlaških čolnov, premaga sovražnika v nekterih majhnih praskah, vzame trdnjavo malo Nikopolje in se vrne potem domii. To razljuti sultana. Zavoljo njegovega žuganja in na prošnjo stiskanega cesarja carigraskega Emanvela sklene Sigmund Bajesida prehiteti in zagrabiti ga. V ta namen povabi kralje in kneze, kterih je s svojimi četami mnogo prišlo, med njimi tudi Herman II. grof Celjski s Štajerci, morebiti tudi Kranjci, ker na Kranjskem so imeli Celjski mnogo posestva. Sešlo se je kacih 100.000 oboroženih mož, v resnici krasna armada. Komu bi se pač sanjalo, da bode tako žalosten konec storila! Turška vojska- je bila neki močnejša in razdeljena na tri kampe. Prvega in druzega kristijani kmalu v beg zapode, ko pa za begočim iskreno dirjaje ugledajo Bajesida s spočitimi izbranimi konjiki, upade trudnim in spehanim vojakom srce ter začn6 begati. Sedaj je postala zmešnjava splošna, težko oboroženim francoskim konj ikom ni bilo mogoče ubežati lahkim turškim Sipahi, drug je bil drugemu na potu, in ko še knez srbski Štepan, prisiljeni zaveznik Bajesidov, pritisne, bila je osoda krščanske vojske določena: kristijanje so bili premagani, 20.000 jih je obležalo, blizo toliko vjetih, kralj Sigmund sam s Hermanom Celjskim vred je komaj utekel. To se je zgodilo pri Nikopolji 28. septembra leta 1396.
Glas te nesrečne bitve je pretresel sosedne dežele, ki so le prekmalu čutile roparske druhali zmagovalnih nevernikov. Bajesid je pri Nikopolji silno veliko ljudi zgubil, besen zarad tega ukaže koj naslednji dan čez 3000 vjetih kristijanov grozovito pomoriti. Malokdo se je mogel odkupiti, vse druge so gnali v Kalipolje in potem v malo Azijo v sužnost, med njimi Schiltbergera, o kterem kmalu obširneje govorimo.
Pustimo pa za trenutek Bajesidove trume in oglejmo se nekoliko po avstrijskih deželah tedanjega časa. Veselega ni dokaj ovedati. Plemenitaši so stali mestom sovražno nasproti. Habs-urški vladarji so poslednja varovali, pravice za pravicami dajali jim ter podpirali jih na vsak način. S tem so si naklonili mnogo sitnosti in upornosti mogočnega plemstva, hrepenečega po vedno večem vplivu in obširniši mogočnosti. A tudi v druzih ozirih ni bila doba ugodna habsburški rodovini. Čehi, Madjari, Poljaki so imeli svoje kralje, dobrih sto let od Friderika III. (umrl 1330. 1.) sem ni stopil nijeden Habsbursčan na cesarski prestol, prva čast
in veljavnost na Nemškem je prišla drugim v roke. Vrh tega so se uprli Švicarji avstrijskim vojvodom, Leopold III. sam je padel v bitvi pri Sempah-u 14. julija 1. 1386. V imenu njegovih štirih sinov je vladal njegov brat Albrecht III. še precej srečno in mirno avstrijske dežele do smrti svoje leta 1395. A ž njim je izginila sloga med sinovi Leopoldovimi, jeli so namreč dežele med seboj deliti in tako toliko potrebno moč slabiti. Vsakoršne roparske drhali so dežele nadlegovale in gospodarile v njih, kakor se jim je ljubilo, upor za uporom je nastajal, zmešnjav ni bilo ne konca ni kraja, kakor se bode v daljnem pripovedovanji dogodeb sleherni do dobrega lahko prepričal.
Tri dni je Bajesid počival na borišču, potem se vzdigne proti Ogerski. Na desnem bregu Donave drvijo zmage pijani in ropa željni Turkomani, Mitrovici nasproti prebrodijo slovensko Savo in kakor po vodenj se razlijć po Ogerski. Cel6 do Bude so dospeli in blizo vse prebivalce ali potolkli ali odgnali.1) Drugi so pridrli med Savo in Dravo. Tako grozno so pokončali in opustošili dežele, zlasti Sirmijo, kjer so bili že 1. 1391, pa jih je z nje odpodil z veliko žrtvijo hrabri Ivan Morovički,2) da še mnogo let pozneje skoraj ni bilo ne sledu ne tiru prebivalcev in poprejšnjih fepih mest. Od teh roparskih čet se je brž ko ne odcepila drhal, ki se je spustila ob Dravi dalje in prihrula na dolenjo Štajersko pred Ptuj, prvikrat na slovensko zemljo.3) Mesto si ni bilo v svesti tacega pohoda, sovražniki ga tedaj z lahka izropajo in zapalijo, prestrašene mestjane in deželane z okolice brez posebnega truda polovi in odženć v sužnost, 16.000 duš, mož, žen in otrok z živino in drugim imetjem so neki odpeljali seboj, ter nekaj pustili na Grškem, nekaj tirali dalje v Azijo.
Ta napad spričuje edini Schiltberger. Kdo je Schiltberger ? Ali mu smemo verjeti? Tema dvema vprašanjema se ne moremo ogniti, ker tu gre za to, da dokažemo dogodbo, o kteri nimamo do sedaj razun omenjenega nobenega druzega poročila. Janez Schiltberger je bil doma v Monakovem. Na klic kralja Sigmunda
') „(Turci) post (praelium) usque ad Budam Ungariam quasi nudatam habitatore reliquerunt." Ebendorfferi chron. austr. apud Pez II. 823. a) Rad jugoslov. akademije knjiga III. 1868 st. 122. s) „Vnd als der turckisch kunig das volk liess totten vnd uns gefangen in die obgeschrieben statt (Adrianopel) geschickt hett Dornach am dritten tag bracb er vff vnd zog hin gen vngern vnd fur iiber das wasser, das da ist genant Savv, by einer statt genant mittrotz vnd hub ein gantz land vff. vnd zoch dornach in des hertzogen land zu petaw vnd furt mit im uss dem selben land Sechtzehen tusent-man mit wiben vnd mit kinden mit allem firm gut, vnd gewan die obgenant statt vnd prennt sie uss. Vnd das volk fiirt er mit im hin, denn ain tail liess er in kriechenlant."
Schiltbergers Reisen etc. herausgegeben von K. F. Neumann. Mun-chea 1859 st. 56—57.
v boj zoper splošnega neprijatelja zapusti še prav mlad z gospodom svojim Lenartom Reichartinger-om rojstni kraj. Pri Nikopolji pride Turkom v pest. Tudi njemu je pretila smrt, ktero je bil srditi Bajesid vjetim namenil, vendar mladost njegova — bil je namreč še le 16 let star — rešila ga je smrti, a ne sužnosti. Ker je bil pameten in spreten mladenič, vzel ga je sultan med svojo družino. Postal je potem sužen mongolskega kralja Timur a in njegovih sinov, prehodil malo Azijo, Sirijo, Perzijo, Armenijo, Sibirijo in druge dežele, skusil in pretrpel marsikaj in še le po 32 letni sužnosti se mu je posrečilo, da je pobegnil s štirimi pajdaši in srečno prišel v domačijo svojo leta 1427. Kar je mož doživel, videl in slišal, to je priprosto zapisal in svetu izročil,') V tem potopisu beremo na navedenem mestu napad na mesto Ptuj. Sicer poročevalec sam ni bil pričujoč, vender je lahko izvedel popisano dogodbo iz ust tacih, ki so bili priče, iz ust Turčinov, kterih jezik kakor sploh druge izhodne je kmalu popolnoma umel, vjete pa je morebiti še sam videl. Da bi nas hotel nalagati, ne moremo misliti; kteri razlogi bi ga bili pač naklonili k takemu početju? Ker marsiktere reči v obče tako pripoveduje, kakor pišejo drugi pisatelji o njih, velja to boje tudi o napadu na Štajersko. Res, da v tem hipu nimamo razun omenjenega ni enega vira, ki bi potrdil dogodbo pred Ptujem, a tudi ni jednega ne moremo navesti, ki bi nasprotoval oni pripovesti ali omajal resničnost njeno.
Spričano in dokazano po mnogih zgodovinarjih je, da so Turki razgrajali med Savo in Dravo. Verjetno je toraj, da so jo nektere čete, ki so še premalo naropale, udrle naprej ob poslednje imenovani reki in planile v deželo, kjer se niso nadjali široko-hlačnih gostov, o kterih so menda cel6 že mislili, da jih je velikanska nemško-francosko-ogerska vojska Sigmundova razpršila na vse vetrove sveta. Za brambo zmožnih ljudi pa ni bilo mnogo v deželi. V nesrečni bitvi pri Nikopolji je bilo brez dvombe precejšnje število tudi Slovencev ubitih, drugi so prišli sovražniku v oblast, in kteri so utekli smrti in sužnosti, tavali so na begu po neznanih krajih in niso bili še domd. Neprijatelju ni bilo toraj težavno ropati, požigati, ljudi loviti in iz slovenskega Štajerja tirati več tisoč prebivalcev, če jih prav ni bilo natanko 16.000, kakor trdi naš popotnik.
Prvikrat so bili tedaj Turki na slovenski zemlji leta 1396., kmalu po nesreči pri Nikopolji. Rodila in vodila je tega kakor vse poznejše napade želja po ropu in prelivanj i krščanske krvi.
*) Potovanje Schiltbergerovo je bilo mnogokrat tiskano. Na primer: okoli 1. 1550 v Frankobrodu, potem ga je izdal Panzer v „Annalen der altern deutschen Literatur" (Niirnberg 1788. 41); za njim A. J. Penzel Miinchen 1813 z obširnim naslovom. Leta 1859 je v znova priobčil to delo Neumann v Monakovem: Eeisen des Joh. Schilt-berger itd. itd.. Pred seboj imam poslednjo izdavo.
Poeamesne osmalinske drhali so prihrule v nevarovano deželo, požigale mesta in sela in neoborožene prebivalce z vsem, kar so imeli, gonile v sužnost. Iz nekterih krajev so jih sicer hrabro od-podili, toda velik del Bosne tje do Drine, kjer so pridrle do Zvor-nika, vso Sirmijo in Slavonijo, kjer se jim je pri Požegi vdrugiČ v bran postavil Ivan Morovički, spremenile so vendar le v puščavo."1) Kazdjanja in žalosti, ki gaje učinil ta napad, ne opisuje nam neben spominek, kakor v gomili vsi molčž. A v duhu nam se kažejo tužne razvaline tam, kjer so malo poprej stale prijazne vasice, lepa mesta: še slišimo mili jok onih, ki so srečno oteli sebe, pa ne svojcev in svojega prebivališča. Še vidimo brezupnost na obličji tistih, ki so na potu v njim še neznano sužnost, iz ktere ni upati rešitve, zlasti otrok je bilo mnogo med njimi. Schiltberger kot priča pripoveduje, da je Bajesid prišedši v Bruso z drugimi vred 60 dečkov poslal egiptovskemu sultanu. Tudi Babilonija, Perzija, Armenija so vidile krščanske otroke in koliko so jih pripravljali za janičarsko službo, ki so jih povile slovenske matere, kdo ve?!
Sreča Bajesidova je bila, kakor vidimo, nenavadna. Skoro vse dežele takraj Donave in grške pokrajine so se uklanjale njegovemu zmagovalnemu meču. Bizantinsko cesarstvo že blezo ni bilo veče ko Carigrad, kjer je životaril njegov poglavar. Misleč, da mu nikakor ne more spodleteti, obleže sultan naposled stari Bizanc, po kterem so hrepenili njegovi preddedje ter leta sem obračali vse mišljenje in delovanje v to, da se ga vendar enkrat polaste. Stiska za obleženo mesto je dospela že visoko, njej se pridruži lakota, konec je pretil romejskemu glavnemu mestu, kar dospe novica: grozni Timurlenk,2) vojskovod mongolski, je v mali Aziji. Sultan popusti Carigrad in gre nepričakovanemu sovražniku naproti. Na angorski planjavi 20. julija 1. 1402 se je utonila svitla zvezda Bajesidova. Njegova vojska je bila sicer močna do sto tisoč mož, toda Mongolov je bilo ko listja in trave. Boj je bil silno krvav in srdit, za Turčine osodepoln, Bajesid Ilderim, to je,
') Zinkeisen's Geschichte des osmanischen Reiches. Hamburg 1840 I, 315—316.
2) Ne zastonj pravimo ,,grozni", zakaj kar povestničarji pripovedujejo o besnem, nečloveškem trinoštvu njegovem, presega našo domišljijo in ne d& se izraziti z navadnimi besedami. Hoteč Džengiskanovo kraljestvo povzdigniti, razlil se je kakor povodinj po Aziji, kamorkoli je stopil, mesaril je v najstrašnejšem pomenu te besede. Morijam pri Ispahanu 1387. leta, Tus-u 1. 1389., Marneziru , Seraji, Astrabanu, Damasku, Bagdadu in drugod ni enacega v zgodovini stari in novi. Pri oblegi mesta Sistan-a je bil ranjen v nogo, zato ga imenujejo Timurlenk, to je: hromi Timur. Leto 1405. je vzelo to šibo človeškega rodu iz sveti in mongolsko kraljestvo se je razsulo na vse strani kakor pesek v pustinah azijatiakih. (J, Schiltberger herausgegeben von Neuman v uvodu st. 36—38.)
blisk, pred kterim je malo poprej trepetala Evropa in Azija, prišel je Timurlenku v oblast,1) vojska je bila pokončana in stolno mesto Brusa izropano. Osem mesecev po tej dogodbi je smrt rešila Ba-jesida sramotne, nestrpljive ječe.
Po smrti njegovi so se jeli njegovi štirje starejši sinovi prepirati za prestol. Po dolgih krvavih homatijah obvlada slednjič Mohamed I., ter ga leta 1413. izkličejo za sultana v Aziji in Evropi, v glavnih mestih Brusi in Adrianoplu. Dokaj je imel opraviti, da je popravil, kar se je zakrivilo in zamudilo v letih razpora in občne zmešnjave. Pri tem pa poveljniki posamesnih turških čet na mejah niso pozabili slovenskih pokrajin. V jeseni, Valvazor
Eove cel6 dan namreč 9. vinotoka leta 1408., pridere eden teh la-omnih glavarjev s svojo trumo v slovensko marko ali stran in v metliškem okraji razsaja.2) To potrjuje neko pismo od leta 1411. do velikega mojstra nemškega reda, ki je imel v Metliki in Črnomlji posestev in cerkev. V njem beremo: Hišo v Metliki in župnijo črnomaljsko so Turki tako razdjali, da ondašnji komptur podpore potrebuje."3) Razun Metlike in Črnomlja brž ko ne nobeden kraj ni čutil nevernika, napad leta 1408. tedaj ni imel posebnih nastopkov.
Tudi od naslednjih let nam viri kaj malo pripovedujejo. Mohamed I. je pridno razširjal svojo moč in svoj vpliv, podonavski knezi in bližnje države so se mu po vrsti uklanjali, samo Benečani so mu bili kos. Premagan na egejskem morji je leta 1416. ž njimi mir sklenil, s Sigmundom pa se ni hotel pogoditi, ampak planil je v Ogersko in plenil in požigal vse tje do posestev celjskih grofov, do nadškofije juvavske in meje oglejske dežele. Ker je Drava v zgornjem teku mejila nadškofijo juvavsko od oglejskega patrijarhata in ker so imeli celjski grofje največ posestva na slovenski in nekaj na hrvaški zemlji, trpele so zopet največ slovenske dežele med Savo in Dravo. Teodorik, ki nam to pripoveduje, dosedaj še ni našel tovarša, ki bi potrdil ali bolje na drobno opisal dogodbe tega časa.
Ni se tedaj čuditi, da so se jeli gibati in pripravljati na sprejem neljubega gosta. Po smrti bratov Viljema (1.1406.) in Leopolda (1. 1411.) je prevzel vladarstvo Štajerske, Koroške in Kranjske Erneet Železni, poslednji vojvoda, ki je v Korotanu leta 1414. prisegel po starodavni slovenski šegi na kamenenem prestolu pod Kernskim gradom. Na dedne dežele je skrbno čul ter branil jih
') Da je bil zaprt v železni kletki, kakor beremo po knjigah, je pač le pravlica, ker tudi Schiltberger v soglasji z izhodnimi pisatelji nič n^ vč o tem, vendar ne trdimo, da Timur ni bil morebiti mož sposoben za tako početje.
a) Valv. XI. st. 389. in XV. st. 329.
3) „Das hus in der Metlig und die Pfarre zu Tchernombl sind von den Turken furheret, also das derselbe komptur einer hiilfe pegeret." Kozina v Mitheil. d. h. V. F. K. 1863 st. 35.
pred samooblastjo cesarja Sigmunda in varoval napadov občnega sovražnika. V Ljubljani je bil večkrat, n. p. grudna meseca leta 1405., 1. 1414. pri poklanjanji, meseca avgusta 1. 1421. Ker se mu je poročilo, da so Turčini primahali cel6 do Polhovega gradca,') poslal je iz Bolzana soboto po sv. Rešnj. Telesu 1.1416. deželnemu glavarju UrhuŠenku Ostrviškemu dva ukaza: 1. naj Ljubljančanje nemudoma napravijo nasipe, okope okoli mesta in obzidje bolje utrdijo in popravijo, ob enem naj pa glavar zahteva od samostanov, farnih predstojnikov, okoličanov in drugih, da svojim ljudem zapovedć, mestjanom pomagati apna, kamna voziti, kopati itd.; 2.
Slemenitaši in vitezi, ki imajo hiše v Ljubljani, naj v njih ostanejo in obro v bran postavijo, da zavoljo njih mesto škode ne trpi; kdor to opusti, smejo mestjani z njegovim poslopjem storiti, kar bode potrebno, celć podreti ga, ako bi bilo pravilnosti obzidja na potu.'-®) To zadnje povelje meri na one viteze, ki so svoje hiše v mestu popustili, ko je glas počil, da se sovražnik bliža, in šli na svoje trdne gradove, nekaj ker so bili ondi bolje varni nekaj pa morebiti tudi, ker so se mislili s tem umakniti sodelovanju pri zidanji in vtrjenji mesta Ljubljanskega. Ob enem mu je dal pravico nove mesnice napraviti, šolo pri sv. Miklavžu ustanoviti, potrdil deželne in mestne privilegije, razsojal v tožbah zoper plemstvo večidel Ljubljančanom v prid, kakor se je sploh hvaležnega skazoval udanim in zvestim mestom, trgom in v obče podložnim svojim ter jih osipal s pravicami in svoboščinami.
Leto 1418. si je Turek zopet izbral, da se poskusi s Slovenci, prigrmi namreč na Ogersko in Štajersko do Radgone. Tukaj je bila velika, za nas slavna bitva. Nenavadno obširno in na drobno jo popisujejo Megiser in vsi drugi za njim. 20.000 nevernikov oblože imenovano mesto, ki se prav vrlo brani. Nadvojvoda Ernest, poklican na pomoč pa preslab, čaka na pomoč iz dežel. V malo dneh je dospela. Nikola grof Frankopan pripelje 800 hrvaških in 250 kranjskih konjikov; Oton Ehrenfels, dež. glavar koroški 2700 kirasirov in pešcev, njim na čelu so stali Pangracij Ungnad, Wulfing Krajg, Miklavž in Ernest pl. Ditrihstein, Eberhard pl. Kolnic, Viljem in Janez pl. Khevenhuller in drugi. Štajerce — 2000 jih je bilo — pripeljejo Vuk pl. Stubenberg, Dieting pl. Emer-berg, Ekart pl. Herberstein 3) in Friderik pl. Harrach, vojvoda
') Kje je Kichter (Klun Archiv f. die Landesgeschichte des H. Krain II. st. 215.) to novico našel, ne vemo. Val. XV. 330 poroča, da so Madjari prigrmeli do Polhovega gradca ter se dokaj „turško" obnašali.
2)	Dr. Klun Diplomatarium Carniolicum 1855 st. 24. štev. 25. in st. 23. štev. 23.
3)	O Ekartu Herbersteinu vd njegov sorodnik Žiga v „Familienbuch'' (v Arch. fiir K. ost. Gesch. 1868. st. 310.) edino to , da je leta 1379. podpisal ženitovansko pismo brata svojega Henrika. Gotovo ne bi molčal, da je bil Ekart res pri tej slavni bitvi.
Albreht V. posije 3000 konjikov in 2000 pšičarjev tem se pridruži še neki gospod Turjaški (kteri ?) z 1000 pšičarji; vseh skupaj tedaj kakih 12.000 dobro oboroženih mož. S to trumo udari Ernest nenadoma na Turka. Bili so se srdito na obeh straneh. Eberhard Kolnic v pričo Ahmetbega popuca dva imenitna Turčina, hoče se toraj beg ž njim poskusiti. Toda naletel je, kajti Kolnic ga tako vseka, da se mu kar obilna kri prikaže. To videvši planejo sovražniki na hrabrega Kolnica in ubili bi ga bili, da ni prišel še o pravem času Frankopan s svojimi, drhal v beg zapodil, Ahmetbega pa zadavil. Sedaj upade turškim vojakom pogum. Spustć se v beg, vojvoda Ernest, ki je bil poprej sam raz korna pal, se ojači, gre za njimi in jih hudo otepe. 12.000 pešcev in 7300 jezdicev, med njimi Ahmetbeg in 16 poveljnikov, obležalo je na borišču. Ta zmaga pa je bila za kristijane jako draga, 1500 pešcev, 500 konjikov je bilo mrtvih, 300 jih je umrlo v šotoru in tretji del vse vojske ranjen. Gotfrid Ravber, Ditrih Dan-havsen in Viljem pl. Khevenhuller so se žrtovali za domovino. Plen je nadvojvoda tako razdelil, da so eno polovico prejeli stotniki, drugo pa samostani in cerkve, ker v njih se je izprosila zmaga krščanski vojski. 3)
Kakor so dogodbe tukaj popisane, imamo o njih nektere pomislike.
1) Težko, težko je bilo 20.000 Turkov pred Radgono. Tisti čas je imel namreč sultan Mohamed I. mnogo opraviti v mali Aziji, da si je iznova pridobil v poprejšnjih homatijah zgubljena mesta. Če so bili Turčini res na Štajerskem, zapovedoval jim je le kak mejni beg, ta pa ni nikakor bil gospodar 20.000 mož močne vojske. Bilo jih je morebiti komaj 2000.
2.	Ni verjetno, da je bila Radgona tistih dob že tako utrjena in močna, da bi se bila mogla več dni vspešno braniti tako ogromni sili, kakor tudi to ne, da se je v tako kratkem času zbralo 12.000 mož jež in peš iz vseh slovenskih krajev.
3.	Oton Ehrenfels leta 1418. ni bil več dež. glavar koroški ampak Konrad Krajg.4)
4.	Khevenhiillerji ta čas še niso bili plemeniti. O Viljemu, ki je neki padel pred Radgono, ni nič znanega. Janeza Kheven-hiilier-ja pač najdemo v pismu leta 1400 kot mestjana in prise-ženega moža v Belaku. Leta 1427. ukaže vojvoda Friderik IV. „Khefenhilerju" mestjanu belaškemu graščino Aichelburg zastaviti5), ta prejem Janez Khevenhuller kot oskrbnik v Vetrovski
') Hlirisches Blatt 1831 str. 3. in Lichnovsky: Geschichte des Hauses Habsburg V. 207.
2)	Illirisches Blatt 1831. st. 3.
3)	Valv. XV. 330 - 331.
4)	Hermann Handbuch der Geschichte des H. Karnten I. 124.
5)	Hermann: Geschichte itd. I. str. 136.
blizu Belaka štiri leta pozneje reverzira. Od tega časa še le je ta rodovina plemenita.
5. Število mrtvih osmanov (19.300) se ne veže z množico oblegovalcev, kterih štejejo 20.000 mož, ker potem računu bi jih bilo le 700 uteklo, če nijeden ni bil vjet. Na prvi pogled se vidi, da vsa pripovest na-to meri, zmago in junaštvo nekterih vitezov več ko treba povzdigovati in slaviti. Ako pa še bo^e natanko preberemo zgodovinarje, ki so pisali o bitvi pred Radgono, prepričamo se, da si je njih pripovedovanje z raznimi najmanjšimi nebistvenimi dostavki in spremembami podobno: njih poslednji, poglavni vir je Megiser. Megiser, prav za prav Kristalnik, po imenu tedaj slovenskega rodu, je zasukal marsiktere dogodbe po svoje, ter olišpal z mnogimi junaškimi deli plemenitih rodovin, kterim se je ravno hotel prilizniti in prikupiti. Pri tem poslu se ni zmenil, je li istina, kar pripoveduje, ali ne, sklicovaje se predrzno cel6 na druge pisatelje, da so mu morali podpirati sebične njegove laži. Kakor o drugih dogodkih, lahko se je zgodilo tudi zastran bitve pri Radgoni.
Povzemimo vse, kar smo rekli, prav na kratko. Napad leta 1418. je bil res, iz trte izvil ga tudi Megiser ni, Valvazor je videl različne to bitvo zadevajoče listine, Krištof grof Frankopan se je 1. 1691 pri sodniji skliceval na junaštvo preddeda Nikole pri Radgoni, in nihče mu ni nič oporekal in zgodopisec Volfgang Lacij, ki je res da še le 150 let po tej dogodbi živel, kratko omenja, da je Nikola Frankopan vojvodi Ernestu, očetu cesarja Friderika Ш., pripeljal 1000 lahkih konjikov zoper Turka. 2) Da so se pa vse posamesne reči prav tako vršile, kakor nam jih pripoveduje Megiser, iz navedenih razlogov močno dvomimo in to tako dolgo, dokler nam jih ne potrdi kako drugo verjetniše pismo iz do-godbam bližih časov.
Kmalu po ravnokar omenjenem upadu je umrl sultan Mohamed I. v Adrianoplu. Njegov naslednik Murad П. se brž leta 1422. loti oblege Carigraškega mesta. Ta pot sicer še ni dosegel namena svojega, vendar mu je moral cesar Janez razun glavnega mesta in okolice odstopiti skoro vse druge dežele in kraje, ki jih je ta čas še imel v posesti. Prav tako srečen je bil novi sultan ozir sosedov na severu in zahodu, Vlahov, Srbov, Albanezov, ki so poskušali iznebiti se turškega jarma: užugal in ukrotil jih je, njegovi paše pa so razgrajali po njih deželah. S kraHem Sigmun-dom je miroval, a ne z Benečani, ki so bili zavoljo kupčije v ogerskih brodiščih in lukah in po otocih njemu kakor naslednikom njegovim vedno na potu. Takrat pa tudi njih otepe, vzame Salo-nik in 1. 1430. sklene ž njimi sebi ugoden mir. V tem so roparske drhali turške v enomer napadale Srbijo, Vlaško in Sedmo-
3) Megiser: Annales, Carinthiae (Leipzig 1612) II. 1082—1085.
a) Dr. Dirof: „Die Einfalle der Osmanen in die Steiermark I." str, 29.
graško." Že leta 1425, kakor piše Tomasič, prider6 na Slovensko. Leta 1431 ponove upad. Bilo jih je neki kakih 8000 roparskih, silno predrznih tičev, kakor jih imenuje vrli Valvazor. Ko divja zver planejo naravnost nad ubogo, slabo utrjeno Metliko. Hitro iz lesa narejeno mesto obladajo, mlado in staro, možke in ženske pobijejo, cerkve razrušijo, živino in sploh kar je bilo kake vrednosti pograbijo. Potem se vzdignejo proti Novemu mestu. Kranjski deželni glavar Ulrik Šenk Ostrviški in koroški deželni glavar Stepan grof Montfort s svojim spremstvom sta bila tisti čas ravno V.Ljubljani. Ko prvi izve žalostno novico, skliče plemeni-taše domače in koroške v posvetovanje, kako ustaviti se predrznemu neverniku in obleženo in stiskano Novomesto rešiti iz njegovih rok. Sklep je bil, nemudoma udariti nad sovražnika. V naglici zbereta oba deželna glavarja 4000 mož, v treh dneh ugledata Turka pred Novim mestom. Tu imd Megiser zopet lepo priliko, da se iznebi enega svojih vedno pripravljenih poklonov proti visoki gosp6di. Pripoveduje namreč na dolgo in široko, kako je Ulrik Šenk Ostrviški prigovarjal deželnemu glavarju koroškemu, da je prevzel poveljstvo nad krščansko vojsko in kako je potem Stepan Montfort v obširnem govoru, (pri kterem je bil menda Megiser nazoč (!) vojščake vnemal k srčnosti in hrabrosti.
Boj se pričnč, zmaga omahuje, zakaj nobena stran se ne gane ne za ped, naposled vender opešajo Turčini, ker naši so bili pogumniši in njih topovi so učinili divjakom veliko škodo. Polovica jih je obležala, plen in rop je prišel zmagovalcem v oblast. Tako pripoveduje ta napad kranjski zgodovinar Valvazor ®) dodavši v XI. str. 389, da je bil eden najhujših, vendar razun Me-gisera ne navaja nobenega vira ali pisma, s kterim bi potrdil svojo pripovest.
Tudi s to dogodbo, kakor smo jo po starih zgodopiscih ali prav za prav le po Megiseru opisali, imamo razne težave, ktere treba poprej odstraniti, da popolnoma vse verjamemo. Že Valvazorov so-
Sisatelj Francisci opominja, da je v letni številki pomota in da je [egiser stvar za nekaj let pozneje postavil, kakor se je res zgodila. In res leta 1431. Ulrik ni bil več deželni glavar Kranjski,
*) V : Chronicon breve Regni Croatiae Joannis Tomasich minoritae, Arhiv. IX. st. 16. beremo: „Anno Dei 1425 venerunt iterum Turche et intrauerunt Bosnam et Croatiam, et spoliaaerunt usque ad mare, Dlamoch , Cetinam, Uernicham (Verhnika ?) et transierunt in C a r-niolam (et) C ar in tam (?) usque ad aquas gradatas, que vulgo „bile vode" dicuntur et multum abduxerunt populum." Kar zadeva napad 1. 1425., omenja ga le on; Valv,, ki je marsikaj posnel iz njega, molči o njem. a) Valv. XV. st. 331—334 s podobo bitve pri Novemmestu po popisu Megisera Annales Carinthiae II. 1097. Potem ravno tako Aquil. Jul. Caesar Annales Ducatus Styriae III. 331; Braun-r v Illirisches Blati. 1831 st. 3. Zinkeisen in Hammer nič ne vesta o tem napadu.
џ
ampak Jost Šenk Ostrviški.J) Tudi gledć Štepana Montforta še moti Megiser, zakaj zgodovina koroška ne pozna deželnega glavarja tega imena, 1. 1412—1444. je namreč Konrad pl. Krajg opravljal to službo. 2)
Napad ravnokar omenjeni brž ko ne ni sanjarija, toda prestaviti ga moramo za dve leti nazaj v leto 1429., ko je bil Ulrik še glavar kranjski. Okoliščin te dogodbe pa tako dolgo ne moremo natanko določiti, dokler o njih druge listine in spominki molčč.
Sicer se je pa dežela po tej nesreči o kratkem opomogla, ker je bila 1. 1432. zel6 dobra letina. Vagan pšenice je veljal v Ljubljani 13 soldov, kterih je šlo 20 na funt srebrd; vagan rži 2, ajde 1 repar; tovor najboljšega vipavca 30 grošey in 12 jajec 1 sold.3)
Drugo poglavje.
Slov. dežele za časa Ernestovih sinov. — Grofje Celjski. — Cesar Albrehtova nevspešna vojna proti Turkom. — Grofa Celjska in Albreht se dvignejo zoper Friderika IV. — čete prvih naskočijo Ljubljano. — Janez Hunjad. — Bitva pri Varni. — Homatije v avstrijskih deželah. — Mohamed II. vzame Bizanec. - Zmaga kristijanov pod Belim gradom. — Janez Korvin in Kapistran umrjeta. — Nove zadrege po silni smrti poslednjega Celjskega kneza Ulrika. — Kralj Matjaž. — Slovani rešijo v Beču obleženega Friderika IV. — Njegova hvaležnost proti slov. vitezom. — Zbor v Mantovi. — Kralja Matija in Jurij Podčbrad v srditem boji. — Slov. dežele se pripravljajo na pohod turški.
Po vpadu leta 1429. naši preddedje 40 let niso videli Turčina, pozornost je obrnil drugam. Toda nikar ne misli, ljubi čitatelj , da je v tem času morebiti po slovenskih deželah ljubi mir kraljeval, da se je kupčija vzdignila in cvetela, veda in omika širila se. Vsega tega nič! Komaj je sirovi Azijat popustil krvavo borišče, nastopili so drugi in davorije so se pričele iz nova. Iz-podkopale in oslabele so slovenske pokrajine tako, da Turek o svojem prihodu tudi potem ni našel niti dobrih trdnjav, niti vojske,
') Vojvoda Friderik starši dovoli 20. marca leta 1429. Joštu Šenku Ostrviškemu in bratu njegovemu Lenartu vse fevde, ki sta jih podedovala po očetu Ulriku. Chmel: Geschichte Kais. Fridrich IV. I. st. 490. — Če je ta regest resničen, Ulrik že leta 1429 ni bil več med živimi. Od naslednjega leta je pa ta-le regest: Vojvoda Friderik IV. izroči v Inspruku 17. marca 1. 1430 po smrti Ulrika Šenk.i Ostrviškega Joštu Šenku, kranjskemu glavarju, fevd Ostrvice. Dr. Goth v Mitth. d. h. V. f. Steiermark VIII. st. 178.
s) Hermann: Handbuch der G. des H. Karnten I. str. 301.
3) Valv. XV. str. 334.
Letopis 1871.	8

in ako ie dosehmal napadal samo dolenje kraje Štajerske in Kranjske, bile so mu sedaj okoliščine tako vravnane, da se je mogel spuščati dalje in dalje ter prav samopašno gospodariti po vpo-stošenih pokrajinah slovenskih, česar se poprej ne bil predrznih Res sicer, da so mu sreča in zmage drugod dajale veči pogum, vendar nihče ne more tajiti, da so k njegovi nestrpljivi oholosti in predrznosti veliko pripomogle žalostne razmere v naših deželah, ktere hočemo ob kratkem omeniti.
Desetega rožnika 1. 1424. je umrl vojvoda Ernest Železni, zapustivši razun sopruge Cimburge in dveh hčer sinove Friderika, Albrehta in Ernesta. Poslednji je kmalu šel za očetom v večnost, starejši sin Friderik pa še ni bil 10 let star.
Do leta 1436. je vladaril njun varh Friderik IV. Tirolski, potem sta prevzela vkup dedne dežele. Po izgledu svojega očeta se je še isto leto Friderik V. napotil v sveto deželo. O njegovi nenazočnosti se je spremenilo marsikaj, kar je bila pogubljiva iskra poznejšim požarom.
V savinski dolini je cvetela že leta 1129. imenovana ro-dovina vitezov Soneških. Bogate dedšine, imenitne svaščine, sreča v kupčiji in druge ugodne razmere so povzdignile Soneške med najimenitniše v deželi. Friderik iz te rodbine je po smrti grofov Heunburških dobil graščino Celjsko in mnogim gradovom na Kranjskem in Štajerskem je bil gospodar. Zavoljo obširnega posestva njegovega mu podeli cesar Ludovik vMonakovem 11. aprila 1341. leta grofovski naslov s priimkom: grof Celjski. Vedno bolje se je množilo premoženje grofov Celjskih. Po smrti poslednjega grofa Ortenburškega leta 1418. podedova Herman H. vsled pogodbe 1. 1377. obširna njegova posestva. Cesar Sigmund, njegov tast, brž 29. sveč. 1420. s pismom iz Vratislava izroči Celjski rodo vini izpraznjeno grofijo ortenburško in sternberško z vsemi gradovi, trdnjavami, kraji, ljudmi, sodnijami, desetinami in davki, kot državni fevd. ') Ti dve grofiji ste bili neposrednje državni, kajti Orten-burški so bili odgovorni in podložni samo cesarju in državi, v posestvih svojih pa so vladali po svoji volji, imeli so tako zvana „jura regalia" vladarske pravice, pravice namreč lova, ribštva, gozdne pravice in denar kovati.Kar zadeva , kranjska posestva, bila so večidel oglejski fevd, kar so tudi pozneje ostala, zato beremo, da jih je očak Ludovik 6. majnika 1425. 1. grofu Hermanu, 16. avg. 1436. pa Frideriku v fevd izročil. 3)
Celjski grofje so bili tedaj, kakor vidimo, skoro ^najbogatejši in najimenitniši posestniki na Notranje-avstrijskem. Šteli so nad 70 grajščin po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrovaškem in
l) Hofschatzgewolbbucher v Gradcu. I. st. 1018—1022 in 1024—1028.
a) Dr. K. Tangi: „Die Ortenburger in Karaten" v „Archiv f. Kunde osterr. Geschichtsquellen XXX". I. polovica, st. 216.
8) Hofschatzgewolbbiicher I. st. 878—879.
Avstrijanskem. Vrh tega so bili v rodu z najvišo gospodo, n. pr. и vladarsko hišo saksonsko, bavarsko, poljsko, bosniško. Friderika П. sestra Barbara je bila omožena cesarju Sigmundu, in njegov sin Ulrik П. je bil oženjen s hčerjo srbskega kneza Jurija Bran-koviča, Katarino.
K vsej presvitli mogočnosti Celjskih grofov manjkalo je le še-naslova: knez. A tudi to se jim posreči. Cesar Signiund povzdigne v Pragi 30. novembra 1436. I. Friderika, njegovega sina Ulrika in naslednike njegove v kneze z vsemi dotičnimi pravicami. Kaj čuda tedaj, da je ošabnost Celjskih prikipela do vrhunca in da se je vojvoda Friderik V. vrnivši se iz Palestine uprl početju, ki se je spletlo brez vednosti njegove! Poknežena grofa Celjska in Friderik V. vojvoda so si stali odsehmal sovražno nasproti in to je rodilo slab sad za avstrijske, zlasti slovenske dežele. Hujskanje se je začelo, ko se je krški škof razprl s Celjskimi. Ker ga je vojvoda Friderik podpiral, vzdignel se Jan Vitovec, poveljnik celjski vojski, in kakor hudournik vzame grad Blanken-stein pri Studencu, 2 grajščini v savinski dolini na Štajerskem, " Schrottenturn pri Kranji, Kacenstein pri Begunjah, in Mokronog na Kranjskem, samo Lož so dobili vojvodovi. V tem umrje poslednji Luksenburški, cesar Sigmund, najvzdatniši podpornik Celjski rodbini, 11. grudna 1. 1437. Krona češka in ogerska je vsled dedne pogodbe leta 1364. pripadla habsburški hiši. Avstrijski vojvoda Albreht V., in zet Sigmundov, postal je kralj češki in ogerski in 18. marca so ga v Frankobrodu izklicali za nemškega cesarja. Po skoro 130 letnem prestanku je cesarsko žezlo zopet prišlo k ro-dovini habsburški. Toda cesarstvo ni bilo mogočno in čvrsto, kakor nekdaj. Novega kralja so čakale mnoge in hude težave. Največ so mu prizadjali Turki. Sultan Murad П. je namreč pri-lomastil v Erdelijo. Razun Siblnja so neverniki čisto vse pokončali in pomandrali, pravijo, da so 70.000 ljudi odgnali v sužnost. Srbski despot Jurij BrankoviČ, sit turške nadvlade, pobegne na Ogersko, izročivši staršemu svojemu sinu trdnjavo Semendrijo. Tri mesece jo je junaško branil, toda poslednjič opešal, ter prostost in oči izgubil. Albreht brez podpore od strani Friderikove pokliče Madjare na boj. Počasno se je pomikala nabrana vojska proti Semendriji, dospela je sicer — a prepozno. Spusti se toraj za sovražnikom v Bosno v lastno škodo, ker tepeni so bili Madjari, da je bilo joj. Sedaj se vzdigne cesar sam. Komaj 24.000 mož je prikoledoval v dveh mesecih. S to armado prekorači Donavo pri Tiidorev-u in hoče zgrabiti Turčina, ali vojska se plaho razleti na vse vetrove. Žalosten in potrt zarad te in druzih nezgod umije cesar še le 42 let star 27. vinotoka 1439.1. za mrzlico v Lanzendorfu v požunskem komitatu.
Po njegovi smrti so nastale nove zmešnjave, ker dedič oger-ske in češke krone in avstrijskega vojvodskega klobuka še ni bil rojen. Oporoka cesarja Albrehta je velela, če bode rojen sin, naj mu bode Friderik V. kot starašina varh, njegova mati Eliza-
beta, trije Ogri, trije Čebi, dva Avstrijanca in eden Pražan naj ga podpirajo v vladarstvu, dokler sin ne odraste. Toda stanov po-samesnih dežel nič ni bilo kaj volja, otroka za kralja isklicati. Ogri so se deloma ko j jeli pogajati s poHskim kraljem Vladi-slavom I.; za njega so bili palatin Lovro Hedervdry, erlavski škof Simon Rozgonyi, drugi plemenitaši, pred vsemi pa Janez Korvin, grof Hunyad, ban mejnega komitata Severinskega. Za Albrehto-vega pozneje rojenega sina Ladislava so glasovali ostrogonski nadškof in primas Dionizij Sz6csy, bogati magnat Nikolaj Ujlak, Ladislav Gara, Frankopan in drugi, vsem je bil duša mogočni Ulrik Celjski in njegov siloviti vojskovodja Janez Jiskra. . Čehi so začasno volili dva gubernatorja, a tudi med njimi je bila stranka Ladislavu nasprotna.
V tem sta se Celjska vojskovala naOgerskem za Elizabeto, toda nesrečno, prisiljena sta bila primirje skleniti s Friderikom. Friderik IV., ki je leta 1440. rimsko-nemški kralj postal, in njegov brat Albreht sta si bila preveč nasprotnega značaja, da bi se ne bila prav hudo razprla. Misleč, da mu je prikrajšal dedovino, kljuboval je zapravljivi Albreht varčnemu in premišljenemu bratu, kjer je mogel. Skrivaj od kraja, potem očitno se je z enako mislečim, visoko letečim Ulrikom Celjskim zavezal zoper vse sovražnike „razun sv. katoliške cerkve, rimskega cesarstva in sv. krone ogerske". To je merilo na cesarja Friderika IV., kteremu se prevzetni Ulrik nikakor ni hotel vklanjati.
Na Kranjskem se začne vojni ples in sicer, ker je bilo do 24. rožnika 1. 1441. sklenjeno pomirje podaljšano do 24. aprila naslednjega leta, v drugi polovici leta 1442. Albrehtove in Celjske čete pod poveljstvom Jana Vitovca se lotijo najpoprej Ljubljane. Jurij Apfalterer je mesto tako vrlo branil, da niso nič opravili. Cesar je dal zarad tega zvestemu mestu pravico z rdečim voskom pečatiti, kar je bilo tisti čas posebno poslavljenje. Kranj so zavezniki sicer dobili, a kmalu potem izgubili. Razgrajaje in po-žigaje po deželi priderć do Novega mesta, pa tudi tam jim je spodletelo, ker veliko ljudi jim je bilo pobitih. Kralj pošlje Hartmana Turna s precejšno vojsko Ljubljani na pomoč. Sovražnikov sicer ni videl več, ali pri Žavcu jim je pobral voz poln dragocenosti, ki jih je Friderik Celjski iz Soneške graščine v Stari grad poslal. Vojska je bila tedaj brez vspeha za Albrehta in zaveznika njegovega, toraj se pobota s kraljem Friderikom IV. Prvi je odstopil vse dohodke od dveh let za 6000 gold., in postal glavar nekterih gradov, grofa Celjska pa je cesar poknežil z vsemi pravicami, ki so sklenjene s knežjo častjo, proti temu, da Celjski branijo in varujejo nadpravice avstrijske. Ob enem napravijo med seboj dedno pogodbo, vsled ktere dobijo ^Celjski avstrijansko Istrijo, več grofij in grajščin na Kranjskem in Štajerskem, čezamrje habsburški rod; Љо pa ugasne rodbina Celjska, podedovajo Habsburški celjsko, ortenburško in sternberško grofijo. Ulrik Celjski je postal potem kraljev svetovalec.
Mir je bil tedaj med kraljem in mogočno hišo Celjsko, ker se je njeni častilakomnosti vsaj nekaj ustreglo. Pri vsej prijaznosti proti cesarju, tlela je pa v prsih Celjskih pokneženih grofov, očeta in sina, še vedno neka sovražna iskra do Friderika IV., ki se je večkrat, manje ali bolje nevarno zasvetila, leta .1451., in 1452. cel6 vnela v požar očitnega upora.
Poglejmo sedaj nekoliko na Ogersko. Tam ste se stranki še vedno strastno napadali. Da-si je bil novo izvoljeni kralj Vladi-slav že v deželi, poganjali so se mnogi za mladoletnega Ladislava, sina Albrehtovega, kar je bil vzrok, da se je prelilo veliko krvi. Papež Evgenij IV. hoče konec storiti ogerskim homatijam ter pošlje poslanca v Budo. Kardinal Julian Cesarini je z živo besedo pri-
fovarjal kralju in magnatom, naj se pomirijo med seboj, da se odo mogli tem krepkejše ustaviti občnemu sovražniku Turčinu. Papež je med tem pisaril do kraljev, cerkvenih glavarjev, naj križarsko vojsko na noge spravijo in s cerkvenim denarjem pomagajo. Prvemu se je posrečilo bolje nego druzemu, zakaj Ogri so se dali pregovoriti in so vojsko zbirali Ne tako vladarji zapadnih dežel, izgovarjali so se s sitnostimi domd, s pomankanjem itd. Turek jim je bil predaleč. Samo Poljaci in Vlahi so poslali krdela peščev in jezdecev in tu in tam prosti narod. Proti jeseni se vzdigne vojska, na čelu sta jej bila Janez Hunydd, v bitvah s Hu-siti in Turčini skušeni in slavni junak, in kralj Viadislav sam.
Pri Nisi na bolgarski Moravi se 3. nov. 1443 vname hud boj. Navidezni beg Korvinov ugonobi Mohamedance, Ž000 jih je obležalo, 4000 so jih vjeli. Kralj in Hunyad se obrneta sedaj proti Traciji. Veselo so jih sprejemali Slovani, zlasti Poljake, kterin jezik so umeli in spoznali jih kot rojake istega močnega stebla slovanskega. Pač niso mislili, da bodo ti rešitelji kedaj njih tlačitelji!
Balkanski sneg in zima jim ni pustila dalje, napotijo se toraj proti domu. Nepopisljivo je bilo veselje zarad zmage. Vse države so bile po koncu in ploskale, da sedaj bije zadnja ura turškemu polomescu. Benečani, Genvezi, papež, vojvoda burgundiški ponudijo ladje. Dogovore se, naj gre vojska kar naravnost proti Carigradu in ondi združi se z grškim cesarjem Janezom, kneza Drakul in Brankovič bodeta pritisnila s četami svojimi. Hunyddu se ves ta načrt zdi nekaj prenapet, toraj sklene z Muradom П, ki je imel res v Karamaniji opraviti, meseca julija 1. 1444. v Sce-gedinu pomirje na 10 let. Pogoji so bili ti-le: Srbijo in Hrcego-vino dobi Jurij Brankovič nazaj, trdnjave v posesti turški izroče do 1. septembra Madjarom, Vlaška ostane pod ogersko nadvlado, za 'vjetega Mahmuta Celebi prejmejo 70.000 cekinov. Besnično ugodno in častno pomirje! Ali na 10 let sklenjeno trajalo je komaj toliko tednov. Vlade in pred vsemi kardinal Julij an so sedaj na vse kriplje tiščali v Vladislava, naj vendar tako ugodnega trenutka ne zamudi, zakaj Helespont je krščansko brodovje že pre-
') Majlath II., etr. 220.
preglo, grški cesar komaj pričakuje potrebne pomoči, sultan ima mnogo posla z nemirno Azijo, leto 1444. bode pokopalo turško mogočnost in naposled ni vezan na storjeno pogodbo, ko gre za više namene. Huny&da, ki se je obotavljal, pa so vabili z obljubo, da bode kralj bolgarski, ako še enkrat prime za orožje. Take in enake besede in zadnja sreča oslepi ogerskega kralja. Zanašaje se na obetano obilno pomoč *raznih vlad in podonavskih knezov, prelomi mir in stopi s 24.000 vojaki v Bolgarijo. Toda glej! knezi ga zapuste, krščansko brodovje podkupi turško zlato, da popusti Helespont, in 100.000 nevernikov prigrmi nenadoma iz Azije ter se ustavi na močvirju pri Varni. Korvinov izvrstni vojni načrt ni zmogel zoper silno množico nasprotnikov. Mladi kralj se iskreno zakadi med-nje in najde prerano smrt. To zbega njegove vojščake in vsa Korvinova hrabrost ni mogla odvrniti nesreče. Ogri so bili premagani, kralj Vladislav ubit, kardinal Julijan vsmrten na ladij i, na kteri se je hotel rešiti čez Donavo, Hunv&d sam je prišel vlahom v pest. To se je zgodilo 10. listopada 1. 1444. Osode-polna je bila ta bitva za podonavske dežele, osodepolna za ogersko zgodovino.
Štiri leta pozneje zopet vidimo Korvina proti Turkom. Na Kosovem polji — žalostnega spomina — zgrabijo se. A tudi sedaj krščanskim borivcem sreča ni bila mila. Kakor pri Varni, morali so bežati in poveljnik НипуМ sam je prišel Brankoviču v oblast. Sicer je bil kmalu izpuščen in lahko bi se bilo z združenimi močmi kaj vspešnega storilo zoper splošnega sovražnika, toda vse dobre namene tega ali unega so ovirale nesloga, osebno mrzenje in po-gubljiva sebičnost ogerskih prvakov, obotavljača Friderika IV. in brezznačajnega, omahljivega kneza Brankoviča, kar naj sledeče nekoliko razjasni.
Friderik IV. še vedno ni hotel izročiti niti krone ogerske niti varovanca svojega Ladislava, da-si so ga po smrti poslednjega Jagelona Vladislava kot kralja tirjali iz varstva. Na Oger-skem se je med tem 5. rožnika 1. 1446. Janez Korvin, si a vM eni ljubljenec naroda ogerskega, izklical za gubernatorja. Na Češkem je zvonec nosil Jurij Podčbrad. Sam utrakvist vedel se je v verskih zmešnjavah, ki so jih zasejali Hus in tovarši njegovi in ki so mnoga leta grozno pretresale češko in sosedne dežele, tako modro, da si je pridobil zaupanje in spoštovanje pri visokih in nizkih in da ga naposled 27. ^aprila 1. 1452. izkličejo za gubernatorja češkega. Tako ste se Ceska in Ogerska korak za korakom odmikali od svojega kralja Ladislava, kterega so pa na videz na vso moč tirjali od Friderika IV. Še nevarniše je bilo na Avstrijan-skem. Tam so se stanovi — vedno nepokojni Ulrik Celjski in lakomni Bavarec Ulrik Eizinger na čelu — kar očitno ustavili vladarju svojemu. V Wiener-Neustadtu so oblegli Friderika IV., in da ne bi ga bil pozneje toliko imenovani korenjak Andrej Baumkircher rešil, sramotno bi ga bili vjeli. Prisilili so naposled cesarja 4. sept. 1452. 1., da je mladega kralja izročil stricu njegovemu, Ulriku
Celjskemu. Sedaj je bil častilačni pokneženi grof na konji. Postal je prvi svetovalec Ladislavov, prav za prav vladaril in gospodaril je sam, kakor mu je bilo drago. Okoliščine mladega kralja niso bile kar nič prijetne. Od ene strani je pritiskal denarja željni cesar tirjaje odškodovanje za trud pri varstvu in krono ogersko še zmirom pri sebi držeč. Od druge strani so bile razmere na Ceskem in Ogerskem prav malo ugodne novemu vladarju. V prvi deželi verske razprtije še niso bile vravnane in gubernator Jurij Podebrad komaj pridobljene visoke časti in oblasti ne bi bil rad zopet druzemu oddal. V drugi se je IIunyad sicer odpovedal gu-bernatorstvu, a dobro je vedel, da dežela brez njega ne izhaja. Ladislav je njegove zasluge priznal, povzdignil ga v grofovski stan, dal mnogo posestva. Janez Korvin je postal glavni ali prvi kapitan in sin njegov Ladislav ban hrvaški in dalmatinski in kapitan „v gorenjih krajih".
Samovoljno vladarstvo mogočnega grofa Celjskega je imelo le kratko življenje. Premeteni bogatinec Ulrik Eizinger ga je izpodrinil. Razkačen je ponižani grof divjal ko lev in koval hude naklepe zoper svoje sovražnike. A tudi lakomni Bavarec se ni dolgo veselil milosti kraljeve in ljudskega nagnjenja. Tisti Dunaj-čanje, ki so Celjskega pred komaj dvema letoma zasramovaje iz mesta zapodili, sprejmejo ga leta 1455. z velikim veseljem in krikom. Ladislav sam si je želel bogatega strica nazaj, ker na Ogerskem se mu ni zdelo varno, zakaj „dežela je Korvinova". Tudi je štirnajstletni mladeneč potreboval krepkega moža pri vladanji različnih in nemirnih dežel, da-si je bil za svoja leta kralj sila pameten in moder. Knez Ulrik je že poprej pokazal, da mora le njegova beseda veljati, vendar je bil še dokaj zmeren, ali sedaj je strune ostro napel. Sosebno na starega nasprotnika, ogerskega kapitana Hunj&da, je pomeril. Njega je hotel ugonobiti, naj veljd, kar hoče. In to ga je pogubilo.
Tako se je tedaj godilo v avstrijskih deželah. Zmešnjave in homatije brez konca in kraja so razjedale nesrečne pokrajine, ko doide kakor strela z jasnega novica: stari Bizanec je padel v turško oblast. Junaško se je branil Konstantin XI., toda brez vnajne pomoči je omagal in s smrtjo njegovo je po več ko tisočletnem obstanku 29. majnika 1. 1453. propadlo izhodno-rimsko cesarstvo za vselej. Kmalu se je zasvetil vrh najkrasnejše cerkve carigraŠke sv. Sofije turški polomesec in prevzetni zmagovalec sultan Mohamed П., Muradov naslednik, izustil ošabne besede: „Kakor je le en sam Bog v nebesih, mora biti tudi na zemlji le en gospodar. Vse se mora polomescu uklanjati".
Pad Carigrada in žuganje sultanovo osupne zahodne vladarje in plašno premišljujejo: Kaj bode? „Premišljujejo" pravimo, zakaj k zložnemu, junaškemu delovanju manjkalo jim je tudi v tem prevažnem trenutji potrebne krepke volje in edinosti. Beremo sicer, kako je Timotej Veroneški, kraljev kancelar, brž po nesreči Carigraški izdal pismo, v kterem poziva vse laske vladarje, naj
mahoma udarijo nad Turka, J) toda njegov poziv je bil glas vpijočega v puščavi. Bolj srečen je bil Jurij Brankovič. Njemu je sporočil sultan: „Dežela, ktero vladaš, ni tvoja, ampak Lazar j e-vega sina Stepana, toraj moja. Tvojega očeta Vuka delež in Sofijo ti odstopim; ako se braniš, pridem nad-te." Bežal je tedaj na Ogersko na pomoč klicat Korvina. Mohamed II. pridere v tem v Srbijo s silno voisko in odžene blizo 50.000 ljudi, ki jih deloma v sužnost razdeli, deloma okoli Carigrada naseli, Firusbega z 32.000 možmi pustivši pri Kruševcu na srbski Moravi. Hunydd in stari Brankovič združena planeta na Firusovo vojsko, ter jo dobro otepeta, tega vjameta in mesti Piroto in Vidin zapalita. Ko se sultan vzdigne in Korvin vrne domii, ponudi srbski knez, da vsaj nekaj otme, 30.000 cekinov na leto. Sultan s tem zadovoljen, sklene mir. Prav tako je storil z Benečani, ki so mu morali davek plačevati za posestva svoja v Albaniji. 2)
Ne dolgo potem je glas počil, da sultan silno vojsko nabira proti Belemu gradu. Zopet so bili vladarji v trepetu. A posve-tovaje se o tej zadevi v Budi in Wiener-Neustadtu pokazala se je stara nesloga in vnemarnost. Osemdesetletni papež Kalikst Ш. je mogočno klical krščanskemu svetu: na noge! Starček^Kapistran s kardinalom Janezom Karvajal-om je prehodil Avstrijo, Cesko, Moravsko, Šlesko, Nemško in pridigal z gorečo besedo vojsko zoper nevernika.3) Tudi cesar Friderik se je ojačil. Poklical je v Franko-brod kralje in vladarje, da dovolijo pomoč poslati stiskani Ogerski. Njegov tajnik Enej Silvij Pikolomini, poznejši papež Pij П., navdušil je v izvrstnem govoru vse tako, da so smrt in pogin prisegli občnemu sovražniku, da so splošni davek, velikansko vojsko obljubili itd. Ko je pa veljalo, pogoditi se, kako naj se zvršijo ti lepi sklepi, glej stara pošast sebične nesloge! Poslanci se še o tem niso mogli zediniti, kje bodo sedeli v zboru pri posvetovanji! Nemčija že tistih dob ni marala za dežele, ki jih je Turek teptal.
Kapistran zbere tedaj sam 60.000 kristijanov raznega stanu ter združi z vojsko Hunyadovo. Oba gresta obleženemu Belemu gradu na pomoč. Korvinov sin Ladislav ga je težko branil, Turkov je bilo namreč ko listja in trave, pravijo da 150.000 mož in več ko 300 topov. Meč v rokah junaškega Hunyada in križ v rokah za vero gorečega samostanca Kapistrana popolnoma stereta turško moč 22. julija 1. 1456. Divje so bežali neverci, 50.000 jih je poginilo, sultan sam ranjen. Plen je bil velik, veselje neizmerno. A ni sreče brez nesreče. Dobrih 14 dni po sijajni zmagi, pri kteri je bila pomoč Božja očitna, umije veliki Janez Hunyad Kor-
') Sitzungsberichte der Wiener Akademie leta 1850 str. 433.
a) Hammer: Geschichte des osm. Reiches II. et. 10—12.
3) Tudi v Ljubljani je bil 1. 1454. in enekrat v farni cerkvi pridigal. (Richter v „Archiv f. die Landeageschichte dee Herzogthume Krain" II. st. 229).
vin in za nekaj tednov 23. vinotoka gre za njim v večnost junaški
Kapistran.
Važnih nastopkov vendar ni imela zmaga pod Belim gradom, da-si je bila tako slavna za kristijane, zakaj, kar nič ni ustavila Turčina na zmagovalnem potu. Najbolje ugodna je bila menda Ulriku Celjskemu, ker ga je rešila mogočnega nasprotnika Hunydda, izpraznivši stopinjo, po kteri je že dolgo hrepenel: v Futaški skupščini ga res izvolijo njegovi privrženci za kraljevega namestnika na Ogerskem. Potem krene brž s kraljem proti Belemu gradu polastit se te trdnjave, a tam je smrt čakala poslednjega grofa Celjskega. Stranka Hunyddova je planila nad njega in posekala ga dne 8. novembra 1. 1456. ') Kralj Ladislav poprej obetaje milost morivcem, zapove potem staršemu sinu Hunyadovemu Ladislavu, branitelju Belega grada, glavo odsekati, mlajšega Matija je seboj vzel in pozneje Juriju Podebradu izročil. Ogerska je bila skoro izgubljena.
Obširna zapuščina celjskih grofov je bila vir hudih pre-
Sirov in bojev, ki so zadeli največ slovenske dežele. Cesar Fri-
erik IV., češki in ogerski kralj Ladislav, nadvojvoda Albreht, vojvoda Sigmund, goriški grof Janez in drugi — vsak je nekaj tirjal. 2) Vsled dednih pogodeb 1. julija 1. 1433. in 16. avg 1443. 1. je bil Friderik IV. pravni dedič celjske, ortenburške in stern-berške grofije. Jel se je izpočetka mirno pogajati s služabniki celjskimi. Kapitanu Vitovcu se vć da moral se je najbolje prikupiti. Dal mu je nekaj v denarji, odstopil grajščino Sternberg pri Belaku ter ga v plemeniti stan povzdignil. Oskrbniki so bili še precej voljni, tako je oskrbnik Starega grada prišlemu cesarju koj izročil celjsko grajščino in prav tako so storili ostali, le Soneski, Mehovski, Radolški in nekteri drugi so potegnili z vdovo celjskega grofa Katarino ter niso cesarju nič hoteli odstopiti. V tem pride povelje od kralja Ladislava v soglasji z vdovo do celjskih oskrbnikov, da posestev in gradov celjskih nikomur ne smejo izročiti, kakor edino le njegovemu pooblastencu. Brez ozira na ta ukaz je cesar napeljal, da mu 16. svečana 1. 1457. v Gradcu zbrani razsodniki celjsko zapuščino prisodijo. 3)
Jan Vitovec boječ se, da ne izgubi posestva svoja na Ogerskem, ako vse tako z lahka cesarju prepusti, zbere skrivaj vojaško četo in plane tako nenadoma nad cesarske, ki so bili ravno v Celji, da ie cesar sam komaj utekel v Stari grad, spremstvo, pisarnico in dragocenosti pustivši Vitovcu in njegovi trumi. Osem dni so oblegali cesarja v gradu, a predno prihiti pomoč, odide Vitovec. Oprošteni Friderik IV. udari sedaj z vojsko na Kranjsko skozi Ljubljano, Kranj, kjer je bil 11—13. junija, naravnost nad
') A. G. Supa n: Die vier letzten Lebensjahre des Grafen Ulrich II. von Cilli itd. Wien 1868. str. 100.
2)	J. Orožen: Celjska kronika. V Celji 1854. str. 92.
3)	Arch. f. K. ost. Geschichtsquellen. XI. st. 144.
Radolico. Predno se še ta udd, hiti cesar proti Belaku 17. rožnika, naskoči Sternberg in ga razruši do tal. Ta čas pa Vitovec ni rok križem držal. Pridrl je s svojimi ljudmi na Kranjsko, Škof} o loko požgal,') Kranj užugal, naposled polastil se Radolice, ktero je cesarski poveljnik Gašpar Lamberg zapalil in popustil. Obnašanje celjske druhali se menda ni prikupilo deželanom, ki so se držali bolje svojega vladarja nego tujca, torai se je jela dežela gibati. Nič dobrega sluteč vrne se vitovec skozi Trojano urno na Štajersko. Poprej so pa še, kakor Valvazor spričuje, srditi slovenski kmetje njegove čete priTrojani dobro oklestili. Cesarski zopet obležejo Kadolico, celjska posadka se je morala udati, mestno obzidje je pa bilo razrušeno. Ko se je Friderik IV. še mudil na Koroškem, dosp6 novica, da je kralj Ladislav 23. nov. 1. 1457. izdihnil mlado dušo. Vdova Katarina ie bila skoro prisiljena, po-
foditi se s cesarjem. To se je zgodilo 15. decembra. Vse gra-ove, zemljišča, podložne itd. razun krške grajščine je prepustila cesarju, ki jej je obljubil na vse žive dni letnih 2000 u vinarjev dajati. s) Pozneje se je grofinja Celjska odpovedala še temu posestvu in šla v ^Dubrovnik v samostan, drugi hočejo, da je živela pri svoji sestri Mari, vdovi sultana Murada II., v Jasovi, blizo gore Atoške. 3)
Pravda zarad celjske zapuščine je bila tedaj srečno dognana za habsburško rodovino, a smrt Ladislavova je bila seme novih homatij, šlo je namreč za dva izpraznjena prestola kraljeva: oger-skega in češkega. Mnogo se jih je oglasilo za-nju. Največ se je blezo nadjal Friderik IV., da se bode kaka stranka na Ogerskem za njega potegnila, ker vedno je še imel ogersko krono pri sebi shranjeno. Jan Vitovec, izkušeni vojskovodja celjski, je bil kakor nalašč za njegove namene. Ubogi češki plemič je postal grof zagorski, baron šternberski in ban hrvaški. Frideriku IV. se želje niso izpolnile. Madjari so 23. januarja 1. 1458. mladega Matija Hunydda izklicali za svojega kralja. Podebrad sam mu je to novico naznanil in ob enem svojo hčer Katarino v zakon mu ponudil nadjaie se zvestega, veljavnega zaveznika, 2. marca pa se je dal voliti češkemu narodu za kralja. Tako ste prišli dve svetli kroni drugima na glavo, Friderik iV., nadvojvoda Albreht VI. in Sigmund so se med tem prepirali za to, kar jim je bilo ostalo!
Slednjič so se vendar porazumeli. Friderik je dobil dolenjo Avstrijo, Albreht gorenjo, Sigmunda sta z gotovino potolažila. Toda mir ni trajal dolgo. Albreht ni miroval. Ril in ril je tako dolgo, da 1. 1461. bratu svojemu Frideriku vojsko napovć. Vse gnjusne prizore te bratovske vojske opisati, tukaj pač ne more biti naš namen.
') Ker je bila Školja loka lastnina Frižinskih škofov, pač ne vemo razloga, zakaj so se Celjski lotili tega mesta, tudi Valvazor (XV. st. 360) nam ga ne povč.
5) Arch. f. K. oster. Gesch. XI. st. 148.
3) Hammer: Gesch. des oem. Reiches II. et. 31.
Le toliko omenimo, da so uporniki cesarja, ki se je v tem zvezal s češkim kraljem, v dunajskim gradu oblegali devet tednov, da je vrli Baumkircner dirjal v Prago po pomoč, da sta res češki kralj Jurij in njegov sin Viktorin prihitela z veliko vojsko pred Dunaj, da sta 4. decembra 1. 1462 ukrotila puntarje in obleženega cesarja rešila. Pri tej priložnosti so zlasti kranjski in štajerski gospodje s slovenskimi oddelki pokazali udanost svojo do habsburške hiše. Lepo število se jih je pridružilo armadi češki. Tu so bjli Turjaški, Honenvvarti, Apfalteri; Lichtenbergi, Gallenbergi, Črnomaljski, Lambergi, Semeniči, Herbersteini, Stubenbergi, Puhheimi, Jan Vi-tovec in mnogo druzih. Posebno Kranjska dežela je smela biti hvaležna cesarju, ker ni minulo tega leto in dan, ko jej je bil izkazal imenitno dobroto, da je ustanovil škofijo ljubljansko. A tudi tega znamenja djanske udanosti kranjskih prebivalcev ni prezrl hvaležni Friderik IV. Izboljšal in olepšal je deželni grb kranjski, da je poprečnica čez orla odsehmal smela biti zlata in da je višnjevi orel dobil mesto prejšnjega vojvodskega klobuka cesarsko кхопо. ') Poleg tega je ustanovil za Kranjsko in slovensko stran tri nove častne službe dednih maršalov, miznikov in točajev. Prvo je podelil Janezu, Juriju in Viljemu, bratom Turjaškim, s pismom 5. januarja 1463. 1., ker so se za osvobodenje cesarjevo hrabro obnašali. 2) Vrh tega jim je dal 28. svečana istega leta pravico, da si smejo v Sumberku na Dolenjskem grad in trdnjavo zidati.3) Službo dednih miznikov so prejeli Andrej Hohemvarter in njegovi nasledniki tudi v zahvalo, aa se je Andrej pred Dunajem za vladarja tako vrlo vojskoval, da je bil „skoro ranjen". Tudi ta podelitev je od 5. januarja. 4) v Dedni točaji naposled so postali viteza Jurij in Gaspar, brata Črnomaljska, in potomci njuni v drugi polovici leta 1463. 5)
Zlobni Albreht je dobil na 8 let dolenjo Avstrijsko proti temu, da plača na leto po 4000 gold. Pravega miru pred njim vendar ni bilo, dokler ni umrl 2. dec. 1463 leta. Za Friderika IV. so se tedaj razmere na bolje obrnile, se vć da ne za dolgo časa; v oni nestanovitni, zmedeni dobi kaj tacega skoro ni bilo mogoče.
Pri tej priliki ne bode napačno, ako se nekoliko ozremo na cesarjevega tajnika Eneja Silvija, tri leta tudi škofa tržaškega, ki je postal papež z imenom Pij H. Ta neutrudljivi cerkveni poglavar se je na vso moč prizadeval, da bi sklical krščanske vladarje v posvetovanje o turškem vprašanji. Z veliko, veliko težavo je v Mantovo
Valv. X. st. 297.
2)	Valv. X. str. 298.
3)	Muchar: Gesch. des Herzog. Steim. VIII. st. 33.
4)	Arch. f. K. ost. Gesch. XI. st. 161. Dedni mizniki kranjski so
tedaj še le od leta 1463. začenši. Plemeniti Krajg so bili koroški mizniki. Primeri sestavek: „Cesar Leopold I. v Ljubljani" v (Koledagu Matice Slov. za 1869. 1. str. 43.)
6) Arch. f. K. ost. Gesch. X, st. 405.
privabil laške vladarje, iz vnanjih dežel pa le poslance. Friderik IV. je doma ostal vkljiib pozivom papeževim, češ, da ima v svojih deželah dovolj opraviti. Zborniki so se jako složno in polagoma shajali in donašali nič ko tožbe. Papež posreduje in prigovarja na vso moč, da ne bi težko pričeto delo splavalo po vodi. Naposled obljubijo nazoči Lahi desetino od duhovstva, dvajsetino od judov in tridesetino od svetnih prebivalcev. Nemci dovolijo 30.000 pešcev, 10.000 konjikov, vojvoda burgunški obeta 4000 peš in 2000 jež. Za poveljnika je Pij П. priporočal cesarja samega, a počasni Friderik ni bil mož za to. ')
V	sladki nadi, da je vendar nekaj dosegel, govoril je papež k sklepu navdušeno tako-le: „Benečanje ne bodo potem hoteli zaostati za preddedovi, ki imajo tolikanj zasluženja za krščanstvo. Isto upamo od Francozov, Spanjolcev in Portugalcev. Poljaki, zaradi Moldave mejaši turški, se gotovo ne bodo obotavljali, svojo reč braniti, Cehe dobimo za denar — kdo sme pač še dvomiti, da take sile ne premagajo Turčina, zlasti če ga Skanderbeg v Albaniji in Armenci in Karamanci v Aziji nadlegujej'o? Pojdite tedaj in povejte dom&, kaj smo tu v Mantovi sklenili in opominjajte gospode svoje, da o pravem času store, kar se je tukaj obljubilo" ! 2) Po iskrenih teh besedah sodil bi človek, da naslednje leto nobenega Turka ni bilo več v Evropi, toda grozno bi se motil, zakai besede so ostale le besede, krščanski vladarji jih niso spremenili v djanje. Vendar je pogumni papež pod križevim praporom zbral okoli sebe krščansko množico ter vzdignil se ž njo in beneškim dožem proti zapriseženemu neprijatelju, a nemila smrt gaje v Jakinu 6. rožnika 1464. 1. prerano dohitela.
V	avstrijskih deželah se je med tem vnel zopet hud boj. Izvoljeni kralj ogerski Matija Korvin je namreč hotel biti kronan, toda Friderika ni bila volja iz lepa oddati krono, ki je bila še vedno v njegovi oblasti. Kralj Matjaž, kakor ga narodne pesmi imenujejo, z vojsko cesarja prisili, da jo je prepustil proti obljubi, da po smrti Korvinovi brez otrok Friderik IV. in njegov 22. marca 1. 1459. rojeni sin Maks njega nasledujeta. Prijazniši ie bil cesar proti češkemu kralju ter ga potrdil in skrivaj zvezal se ž njim zoper Matjaža. Toda to ni trajalo dolgo. Ko namreč Pijev naslednik ostri Peter Barbo kot papež Pavi П. 1. januarja 1467. 1. Podšbrada za krivoverca izkliče, izobči in križarsko vojsko zoper njega oznani, popusti Friderik Podčbrada, s kterim se je le hinavsko sprijaznil, in postane mu tako hud nasprotnik, da so njegovi poslanci v zboru Norimberškem neki izustili, raji udariti na krivoverca češkega nego na starega sovraga turškega. Kakor se je devet let prej z Jurijem združil zoper Matjaža, tako se je 3. nov. 1. 1468. oklenil tega zoper češkega kralja obljubivši mu cel6 krono
') K. Haselbach r knjigi zgodovinskemu društvu Kranjskemu posvečeni: „Die Turkennoth im XV. Jahrtiunderte" Wien 1864. st. 39.
2) Schmid: Geechichte der Detttechen VI. st. 271.
gesko, ki je še sam ni imel in ki bi je tudi ne bil dal, ako bi jo bil imel, ker pozneje se je kesal, daje sploh to obljubo storil. Ogerski kralj se d& slednjič papežu preslepiti, da se res vzdigne zoper svor jega svaka in dobrotnika Podžbrada. „Bodi-si zoper Čehe, bodi-si zoper Turke" pisal je papežu „vselej je Matjaž in madjarski narod pripravljen tebi služiti." In krvava morija se je začela na Češkem ш trajala do I. 1471. Vse njene okolnosti opisovati nas bi predaleč odstranilo od pravega predmeta, tedaj naj bode samo toliko rečeno, da so se v tej vojski doprinašale grozovitosti, kakor bi se jih straš-nejših ne bil izmislil zakleti krščanski sovražnik, divji Turek.
Kristijanski vladarji so se ali vojskovali med seboj ali druge sebične naklepe drug zoper druzega kovali, Mohamed II. pa je ta čas pridno razširjal svojo moč. Ukrotil je onemoglo Srbijo, podjarmil razun nekterih beneških luk skoro ves Peloponez, odpodivši ali umorivši kneze klasičnih pokrajin Lakonije, Ahaje in Atike, vzel mesto Sinope na izhodnjem bregu Črnega morja, razdjal cesarstvo Trapezunt s cesarsko rodbino vred, zapodil vlaškega trinoga Drakula, nadvladal otok Lesbos. Bosna je postala turška drajna, njenemu kraljuje meč vzel življenje in deželo in Hercegovina je bila prišteta turškim provincijam. Edini kralj Albanije in Epira, slavni Skanderbeg, bil je kos mogočnemu sultanu do smrti ter je 3G let junaško^ odvračal od dežele svoje turške navale. ')
Štirideset let so vživale slovenske pokrajine mir pred Turčinom. Kaj se je pa v tem dolgem času storilo, da se v okom pride protečim napadom oholega Azijata? Ne moremo tajiti, da se je njih vladar Friderik IV. prizadeval na vso moč izboljšati jim žalostno stanje,^ vzlasti v bran postaviti jih zoper nove vpade, ki so bili skoro gotovi, a izostali za toliko časa, da se je Turek drugod dobro zastavil, da bi se potem toliko vspešniše mogel lotiti roparskega svojega j>osla. Toda Friderik IV. zapleten v tolikošna prizadevanja in skrbi zarad lastnega prestola, poleg tega počasen v izvrševanji čvrstih djanj, v dosego vsacega namena tolikanj potrebnih, in vrh vsega tega tudi ne malo skop v okolnostih, kjer se s srebrom urno mnogo dovršuje, pač ni imel lastnosti za to potrebnih. Valil je bremena le na posamesne dežele. Te so morale turški davek plačevati, vojščake izdržavati, mesta in trge utrjevati. Kedar pa je prihrul sovražnik, morale so se same braniti in škodo, ki ni bila majhena, povse same trpeti. Da so nadloge in britkosti prikipele do vrha, razsajale so po deželah sedaj Celjske sovražne čete, sedaj iz vseh krajev svetil stepene druhali ogerske. Naposled so se vzdignili cel6 nezadovoljni podložniki zoper gospoda svojega, kar je splošno revščino in zmešnjavo še bolje zmedlo.
Cesar Friderik IV., miroljubni imenovan, nameraval je namene svoje doseči na dolgem potu zborniških obravnav. Ta pot je v nevarnih, burnih časih, ko je treba krepkega in hitrega delovanja, malo vreden, včasih celo škodljiv, kar se je pokazalo pre-
•) Hammer II. st. 95.
očitno v dobi, o kteri govorimo. Toraj vidimo, kako se za časa Friderika IV. shod vrsti za shodom, zbor za zborom. Ti so bili ali za vsako deželo posebej, ali so se poslanci vseh notranje-avstrij-skih dežel shajali v glavni ali skupni zbor ("Grenerallandtag). Kmalu se je to mnogo večkrat zgodilo, kakor je Dilo sumljivemu vladarju prijetno. Predaleč bi zašli, ko bi hoteli našteti vse shode ,in zbore ao leta 1470. V misel hočemo vzeti samo one, v kterih so se posvetovali o turških zadevah.
Leta 1461. je bil štajerski zbor v Mariboru. S privoljenjem poslancev naložil je cesar občen davek duhovstvu in svetnim. Od slehernega dvora je bilo n. pr. plačati po 3 denarje, od zemljišča po 60 in koče po 15 denarjev. Obljubil je ob enem, da v prihodnje ne bode več naložil tacega davka. ') Vkljub tej obljubi je kmalu potem tirjal velik pa nepravičen davek od cerkva itd. Prelati štajerski, koroški in kranjski so 24. marca in 11. aprila 1. 1463. ugovarjali in ustavljali se tej neslišani samovoljnosti, toda zastonj.®) Drugo leto po mariborskem zboru so se Štajerci, Korošci in Kranjci brez volje in dovoljenja cesarjevega sešli vLipnici na Štirskem. Ker je Friderik prepovedal obiskati ta shod, prišlo je Štajerskih poslancev komaj tretji del, Koroških in Kranjskih
Solovico,vtedaj niso mogli vsega dognati, kakor so želeli. Ven-ar so Štajerci sklenili med drugimi: 1) deželni vojski naj se na čelo postavi poveljnik; 2) vsaka dežela naj se razdeli v štiri pokrajine; 3) v vsaki teh pokrajin naj pobirata po dva pooblaščenca potrebne davkarske doneske, ako ne izhajata, naj pomagajo drugi zborniki, vojni kapitan ali ves zbor; 4) štirje deželni poslanci naj hranijo nabrani denar; 5) kedar pridere sovražnik v deželo, naj vojskovod skliče vojsko in zbor 12 pooblaščencev določi novce za vojne potrebe in vse stroške v račun postavi; 6) vojaški poveljnik sme v sili sam v vojake jemati, da je črna vojska vedno dosti močna. Štajerci so si koj izbrali vojskovodjo, 8 nabiralcev in štiri varhe denarni blagajnici. Erazem vitez Stubenberg je postal kapitan deželne vojske, vsi so mu obljubili zvestobo. Koroškim in Kranjskim stanovom pa so naznanili sklepe z opominom, naj oni enako storć.3)
Tudi leta 1468. in 1469. so se poslanci — odborniki treh notranje-avstrijskih dežel mnogokrat skupaj posvetovali o turških zadevah, pritoževaje se ob enem, da cesarska mesta, trgi itd. tedenski vinar zanikrno odrajtujejo, da morajo ubogi kmetje celo leto prehudo tlako delati pri mestih, da zaradi zvijač in goljufij judov dežele božajo in konečno naj cesar dolgove povrne Baum-
•) Dr. F. Krones: „Zur Quellenkunde und Geschichte des mittelalter-lichen Landtagswesens der Steiermark." Separat - Abdruck aus den „Beitragen fur Kunde steierm. Ge8chichtsquellen. 2. Jahrg. 1865". str. 59.
a) Archiv des Geschichtsvereines f. Karaten 1862. str. 109.
3) Dr. Kronee v navedenem sestavku st. 61—63.
kircherju in drugim, da zavoljo tega ne bode dežela trpela, ki jo mislijo že napasti. ')
Za obrambo posamesnih krajev je dal cesar sam mnogo
tiovelj. V torek pred križevim dnevom 1. 1448. je ukazal vsem jubljanskim okoličanom, naj brž pritekć z motikami, sekirami in drugim orodjem Ljubljančanom pomagat in popravljat mestno obzidje, ograjo, rove in okope, ki so bili bržkone poškodovani v celjskih vojskah, da bodo imeli v potrebi zavetje.®) Isto jim je zabičal iz Neustadta v petek po sv. Ulriku 1. 1463 3), morebiti ker se prvo povelje ni natanko in vsestransko izvršilo. Leta 1467. ukaže Celjsko mesto v bran postaviti; 9. dec. 1464. 1. odpusti Metličanom na štiri leta polovico vseh davkov in dohodkov, ki mu gredć, da si lože napravijo trdno obzidje okoli mesta. 4) Okoli Dravburga na Koroškem so morali podložni pota graditi, z orožjem se preskrbeti in na meje ogleduhe postavljati. Tudi moliti in romati je cesar 1.1468. zapovedal, da Bog odvrne nesrečo.5) Na njegovo prošnjo je papež Pavel П. 2. majnika odpustke razpisal za vse, ki se na slovenski marki ali strani bojujejo zoper Turčina v brambo grofije Metliške. 6) Papežev poročnik je dovolil 1. 1464. prvemu škofu ljubljanskemu, Sigmundu Lambergu, pravico, turško štibro pobirati in sploh vse vrediti, kar je treba za vojno zoper Turke ') in Friderik IV. je oklical dne 20. avg. j. 1467. v Neu-stadtu v isti namen 5 letni mir po deželah. 8)
') Dr. Erones v nar. Best. str. 64—66.
») Dr. Klan: Diplomat Carniol. 1855 str. 30, štev. 39.
s) V arhivu ljubljanskega mesta.
4)	Arch. f. K. ost. Gescb. X. st. 418.
5)	V zapiscih Št. Pavlskih v Arch. des Gesch. f. Karnt. III. st. 25. e) ,,Cuin Turchi fere usque ad comitatum Medlicen Marehiae Scla-
vonicae suos conatus extenderint, et hostiles per dictum Comitatum incursus facere et comitatum subigere continuo machinentur." Muchar Gesch. der Steiermark VIII. st 60 iz c. kr. tajnega arhiva. Iz teh besedi bi skoro sodili, da metliški okraj tudi v preteklih 40 letih ni imel pokoja pred sovražnikom.
7)	V arhivu kapitelna ljubljanskega fasc. 84. štev. 7.
8)	Chmel: Eegesten Fridrichs IV. Wien 1838 — 40. st. 521.
Tretje poglavje.
Neverniki razgrajajo I. 1469. po Kranjskem. — Valvazorove pravljice o tem napada. — Turki v Furlaniji, na Krasu, v Slavoniji in na Štirskem. — Baumkircher in pajdaši njegovi. — Razne nadloge. — Skupščina v Ve-likovcu 1. 1470. — Hudi davki. — Sklepi državnega zbora v Ratisboni 1. 1471. glcdd brambe pred neverniki. — Poslednji grozno gospodarijo po Sloveniji I. 1471 in 1472. — Nevspešna državna zbora v Avgsburgu.
— Osmani prvikrat na Koroškem.
V poprejšnjem poglavji omenjene priprave niso bile nepotrebne , samo to napako so imele, da so bile preslabe, neizdatne, kar se je 1. 1469. le preočitno pokazalo. To leto je namreč mo-bamedanec enekrati udaril nad uboge Slovence in gospodaril med njimi prav neslišano. Meseca rožnika navedenega leta priderejo turški konjiki — po Valvazoru jih je bilo 10.000 — iz Bosne, skozi Slavonijo, čez Kulpo in se všotorć pri Metliki. Celi teden divjajo po okolici, Metliško mesto čisto razdenejo. Iz Bosne prišli frančiškani, ki so se bili vselili v poprejšnji samostan nemškega reda, „pri treh farah", morajo zopet pobegniti. V Novem mestu najdejo zavetje in sezidajo si 1. 1472. še dandanes cvetoči samostan.') Me-tličanje brez strehe se potem pomaknejo bliže k trdnemu gradu, kjer je zapovedoval Andrej Hohenwart. Ta je imel dokaj opraviti, da je begoče cesarske podložnike sprejemal in preži vil.2)
Najpredrznejša druhal se spusti na zahodno stran, požge Kočevski trg3) in druge vasi, obrne se potem proti severu in dirja na ižansko polje, v Mateno, v Šmarje 4) in cel6 v Ljubljano, kjer zapali pred 7 leti v stolico povzdignjeno Šenklavško cerkev.s)
Druge trume so razgrajale okoli Žumberka do blizo Kostanjevice ter se všotorile na Šentjernejskem polji. Kranjski stanovi
*) Program des k. k. Obergymn. zu Rudolfswert letnik 1868. st. 6. po letopisu samostana novomeškega.
a) Glej pobotnico ces. Frid. IV. za vino in pšenico, ki jih je dal Andrej Hohenwart ces. podložnikom. — V Chmel „Regesten Frid. III. II." st. 585.
3)	Kočevarji so hitro trg sezidali in za silo utrdili, cesar ga je pa s pismom iz Gradca v petek po Velikonoči 1. 1471 povzdignil v mesto in prebivalcem njegovim podaril pravice meščanske. — Ustanovno pismo v arhivu mesta Kočevskega.
4)	Chronicon Celejanum (v Caesaris Annales III. st. 154.) ima: 1469. Haben die Tiirken von Motling biss auf Herrlandt (Šmaije) und Igg auch biss auf das Hoflein alles verwiistet. Prav tako Valv. XV. st. 369.
s) Catalogus Cleri Labacensis iz kterega vira, ne vemo.
ao jeli naglo vojakov nabirati, iz vsake hise po enega moža, toda veliko prepozno se dvignejo, Turčini so jo deloma memo Samobora, kjer so 8 vasi vpepelili, na dan sv. Urha 4. julija popihnili z bogatim plenom v Bosno.1) Divje čete so hotele čez Kulpo, ker je pa zarad obilnega dežja zelo narasla, niso mogle tako naglo vjetih prepeljati čez reko, kakor so želele, toraj jih čez tisoč posekajo na mestu.2) Da se njim ni posebno mudilo, priča pismo do nekega kardinala, v kterem je rečeno, da so Turci osem dni stali na obali narasle reke in da bi bili kristijani kaj lahko ne samo rešili vjete iz rok krutega sovražnika, ampak tudi maščevali se nad njim zavoljo grozovitnosti njegove, ko bi se jih ne bil polastil tako hud strah pred njim.3)
Valvazor nam o tem napadu pripoveduje marsikaj. Tako piše XV. st. 369., da se je neki 80 letni Weih-beg v bolezni zaklel, Kranjsko napasti, ako bode zopet zdrav. To obljubo je izpolnil 1. 1469. Hammer II. st. 561. pristavlja, da je težko vganiti, kdo je bil ta Weih-beg. Brž ko ne je to pravljica, kterih se ne manjka pri Valvazoru. Nadalje piše naš zgodovinar, menda da ne bi opustil lepe priložnosti, prikloniti se nekterim rodovinam, da so brata Friderik in Vuk Gallenberg, Jurij Runski, vicedom Kranjski, Viljem Turjaški, stotnik Metliški (?) in deželni glavar kranjski Andrej Hohenwart4) koj sporočili cesarju, ki je — se ve da zopet brez vojne za slovenske tlačene dežele, — brž napovedal črno vojsko. V devetih dneh5) so nabrali 20.000 možakov. Ker dežele niso bile nič kaj pripravljene za neljube goste, kar naš poročevalec sam spoznava, moramo pač strmeti, da se je v tako kratkem času nabralo za tadanje razmere res ogromno število brambovcev, še bolje pa, da ta močna vojna — ako je bila res na nogah — nič ni storila proti sovražniku, ki se je kakor v posmeh še osem dni mudil to stran Kupe! Cesarju poročati in po njegovem povelji ljudi nabirati, potrebovalo je tistih dob pač več ko 14 dni, toraj ni čuda, da je prišla hramba prepozno, saj je bilo Turčinu le ropanje in požiganje na mari, za to pa je bilo 14 dni dovolj. Ali je stari paša 500 zalih dečkov in toliko deklic enako oblečenih sultanu res v dar poklonil, kar naposled omenja
») Mitth. d. h. V. f. K. 1862. st. 96.
2)	Unreet st. 562.
3)	„Id spatium, si tantus terror Christianorum animos non occupasset occasionem praestare populiš cifcumstantibus poterat non redimendae tantum captivae multitudinis, sed vindicandae quoque crudelitatis ezercitae." Zinkeisen II. st. 363.
4)	Andrej Hohenwart 1. 1469. ni bil dež. glavar, sploh nikoli ni imel te službe, ker Sigmund pl. Sebriah-a nahajamo leta 1466. in 17. aprila 1. 1469.—1482. kot glavarja. Andrej Hohenwart je bil in ostal do smrti kapitan Metliški in potem poveljnik Celjske grajščine.
5)	Hammer II. st. 133 , ki brez temeljitega razloga ta napad stavi v leto 1470, trdi celo v petih.
Letopis 1871.	3
Valvazor, o tem se ne bodemo prepirali ž njim, ker nimamo razlogov ne za ne zoper to stvar.
S prihodom turškim o Duhovem britkosti in stiske slovenskih pokrajin še niso bile pri kraji, zakaj nekaj dni pozneje —18 julija — prihrule so druge roparske aruhali v prijazno Furlanijo in odgnale 1500 oseb in 28. sept. so ponavljale pod Skander pašo žalostni svoj posel z ognjem in mečem po Krasu in Furlanskem do reke Piave, učinile mnogo zla in seboj tirale 11.000 duš. ')
Konec leta, ko je jelo že zmrzovati, razlije se še le prava ploha nad slovanski svet. Velikanska turška vojska namreč pridere na Ogersko v Slavonijo in Stirsko do Celja in ker se niso v bran postavili niti Hrvatje, niti ogerski kralj Matija, niti cesar Friderik IV. sam, čegar dežele so vendar največ trpele, divjala je brez skrbi: do 20.000 kristijanov je bilo ugonobljenih ali v sužnost od-peljanih. 8) O tej priliki so menda prilomaštili v okolico Krško. 3) Koliko škodo so napravili Turčini to leto, težko je natanko določiti; kakor jo nam opisujejo sovremenski viri, bila je neizmerna. Dolenska stran, Kočevsko, ižansko polje do Ljubljane, Kras do Gorice pomandran, trgi, vasi, cerkve, hiše požgani in razrušeni, tisoč in tisoč umorjenih in pobitih, 20—30.000 v sužnost odpelja nih, dolge vrste naropanih goved, dražega blaga, ki so jih tirali z ljudmi vred čez mejo — to je strašno in prejasno spričuje, kako zmedeno, kako nedovršeno je bilo ta čas v naših krajih. 4)
') K. P. Rubeis AppendLs st. 59. omenja tudi prihod turški v Metliko in Ljub^ano, število vjetih 11.000 je bojž splošno za vse tudi iz drugih dežel iztirane.
2)	„Sub anni hujus estremum tempus, cum hyems validior nivibus con-ereta, paludes, stagna rigore magno glaciasset, Turcorum ingens exercitus, terras Hungarorum et Slavorum invadens, usque ad Ci-liae regionem, Croatis transitum eorum.non impedientibus, necHun-gariae Rege Mathia, depopulatus est. Sed nec Imperator Romanorum Fridericus, cujus regiones magna ex parte vastabat, aliquam oppo-nebat resistentiam. Ex quo factum est, ut prope viginti millia anima-rum de Christianis barbaries aut trucidavit aut in miserabilem ser-vitutem secum traduxit et incursiones postea aliquot in easdem terras innovavit: nullo mortalium resistentiam opponente." Dlugoss Hist. Pol. st. 454.
3)	„In der Zeyt kumen die Turkhen gein Churveldt und tetten aber ein grossen Sehaden mit Prannt und mit Volckh verfueren." Unrest st. 564.
4)	O napadu leta 1469. pišejo: Drechsler Chronicon de earacenis: „Eodem tempore (1469) multi Christianorum in Stiria et in aliqua parte Germaniae a Turcis capti et abducti sunt"; Bonfinij st. 559: „Eodem quoque anno Turci populabundi Alemaniam Stiriam inva-serunt et ex omni aetate multum hominum abduxerunt"; letopis Melkiški k letu 1469: „Turci abducunt ex Slavonia 30.000 hominum"; letopis Marini Sanutov: „1469 Allemania scorgata dai Turchi fin a Goricia.
Opravičen je bil tedaj splošni strah in trepet po slovenskih deželah. Ta je prikipel do vrha, ko se je pridružila neštevilnim nadlogam nova: Andrej Baumkircher iz Vipave in pajdaši njegovi se očitno spuntajo zoper cesarja, ker jim dolžnih denarjev ni plačal. Razgrajali so uporniki po dolenjem Štajerskem in škode mnogo napravili dolžnim in še več nedolžnim. Friderik IV. prišedši iz Rima ni skoro za ubogo ljudstvo nič druzega storil, ko — davke nakladal. Vsem homatijam, vsej nesreči pa je bila kriva njegova skopost. ') Slovenija je bila tačas nesrečna drajna: Baumkircher je roval po njej po svoje, Turčini po svoje. V takih neslišanih stiskah prosijo dežele Friderika cesarja, naj vendar skliče skupni zbor, aa se kaj stori za obrambo od dveh strani napadanega naroda. Bil je tedaj zbor sklican v Št. Vid na Koroškem. Iz Kranjskega so prihiteli ljubljanski škof Sigmund Lamberg, Jurij pl. Krajg, Andrej Hohenwarter, poveljnik v Metliki, in njegov brat, Ludevik Apfalterer in en Gallenberger. Le-ti so milo prosili, naj se jim pomaga zoper neprijatelja. Poslanci druzih dežel so jim obljubili storiti, kar mogoče.2) Cesar pa je po navadi naložil občen davek vsej duhovščini, cerkvam, bratovščinam, bćlnicam, samostanom, zemljiščem, mestom in trgom vseh treh dežel, tudi Židom ni prizanesel.
Ker pa vendar niso vsega do dobrega dognali v Št. Vidu, pokliče cesar na 19. marca 1470 odbornike štajerske, koroške in kranjske v Breže na Koroškem. Ta skupščina se je sešla še le meseca majnika v Velikovcu, kjer je zborovala z malim preneh-liejem do srede julija meseca. Veliko gospode je bilo zbrane. Cesar sam je predsedoval. Bili so škoije juvavski, sek&vski, la-vantinski, tržaški, ljubljanski, tudimogunški; razun teh grof Lenart Goriški in neki grof nasavski. V spremstvu cesarjevem so bili grofje Rudolf Sulški, Hugon Werdenberg, Janez Eberstein, neki grof Barbo in drugi, potem mnogo boljaijev ali plemenitašev iz Stajerja, Koroške in Kranjske in precej prelatov in proštov in 10 vitezov Kranjskih. Štajerci so se potezali za to, da se cesar pogodi z Baumkircherjem. Ker se to ni moglo koj zgoditi, prenehal je zbor za nekaj časa in 30. rožnika je bila sklenjena pogodba. Toda dežele so morale za cesarja dolgove in najemščine plačati, ako niso hotele poginiti. Naložil se je namreč slov. deželam nov davek za različne stanove, tako zvani stanovsk ali telesni davek. Razdeljen pa je bil tako-le: Vsak škof je moral plačati po 40 gold., vsak opat, infulirani prost in vsaka opatinja po 32 gl., slehern drugi prošt in kartuzijansk prednik po 16 gold., vćliki mojster po 36 gold., komptur nemškega ali sv. Janeza reda po 12 gold., gvardijan po 4 gold. za-se in brate svoje, ženski samostan pa po 2 gold.; nadduhovnik po 6 gold., župnik po 1, 2 in več
') „Das gemain Geschray war, es tat der Kays er aus Karehait wegen".
Unrest st. 564.
2) Unrest st. 564.
<
gold. po dohodkih svojih, ravno tako vsak svetni cerkveni ključar; vsak beneficij at po 1 gold. in vikarij tretji del gold., duhovni pomočnik po 60 vinarjev, kaplan po 32 vin., vsak učenec, ki ni pri starših in je star več ko 14 let, po 7, mlajši pa 4 vin., berač in beračica po 2 vin., vsak grof za svojo osebo po 32 gold., baron po 28 gold., gospod po 24 gold., vitez po 10 gold., vsak plemeni-taš, ki od posestva svojega štibro plačuje, po 5 gold. za-se, po 3 gold. za soprugo in slehernega otroka po 4 vin., udove po stanu; mestjan, ki ima posestvo, po 2 gld., vsi drugi brez posestva 1 gld.; rokodelec po 32 vin., udova njegova polovico, kmet na svojem posestvu po 1 gold., ki pa sedi na celi pristavi po 32 vin., na pol pristavi po 24 vin., itd., žene polovico tega, kar so plačevali možje j fantje, dekleta, cel6 dete, kije še na prsih, po 4 vin., posli, hlapci in dekle, da si ne služijo , delalci, delalke po 7 vin., rokodelske družbe po 60 vin., bratovščine po 1 gold., židje in Židovke v treh deželah vkup 4000 gold.') Resnično splošen davek, kakoršnega poprej še ni bilo, zakaj prizaneslo se ni niti beraču niti detetu v naročji maternem! In ta krvavi davek se je najmanje porabil proti Turčinu, obrnili so ga le v to, da je cesar notolažil Baumkircherja. Kranjci so menda voljno plačali, ne tako Štajerci in Korošci, zato so stanovi teh dveh dežel na pćsodo vzeli potrebni denar.2) Na 8. januarja 1. 1471. je bil tedaj nov zbor sklican v Gradec, in ker je bilo še vedno premalo novcev, nakladal je cesar nove davke. Vsak prelat, slehern samostan, plemstvo, cerkve, duhovščina, sploh vsi posestniki so morali brez izjeme platiti polovico štibre, ki so jo navadno vsako leto dajali deželnemu davkarju.3) Ti davki so bili res neslišani. Poprej so vladarjem za razne potrebe zadostovali dohodki iz vladarskih posestev, vaj dnina, sodnina, posredni davki, pridobnina, mostnina, davščina za fevd, pravica denar kovati in rudo kopati in prostovoljni darovi, ki so jih prejemali pri poklanjan j i , ženitovanji vladarske rodovine in o druzih posebnih prilikah.4) Turški napadi so prisilili vladarja in stanove, da so nalagali tako nenavaden sklad bogatinu in siromaku. Ako pa vprašaš, kam so prišli leto za letom nabrani novci, ne vemo odgovora, to pa znamo, da za obrambo slovenskih dežel krvavo malo, kajti ljuti osma-lin se je prav samopašno košatil na tužni slovenski zemlji. Hlastno so sicer prištevali naše pokrajine velikemu rimsko-nemškemu cesarstvu, če pa vprašaš, kaj so nam neštevilni državni zbori koristili, kakošna pomoč je došla iz Nemčije stiskanim Slovencem, odgovarjajo tačasni zgodovinarji s stalno opombo pri popisovanji slehernega napada: nihče ni pomagal — nemine impediente — nullo opem ferente! —
Grozovitno razdjanje dednih dežel leta 1469. izdrami Fri-
')	Unrest apud Hahn st. 565—568.
2)	Hermann I. st. 182.
3)	Unrest st. 569 in Ilwof IV. st. 10. opazki „halbe Giilt".
4)	Hermann: Handbuch itd. I. et. 287.
derika IV. iznova, da jame resno premišljevati, kaj je storiti? Ker je bilo denarja še vedno premalo, obrne se v Nemčijo, pričakovaje odtod izdatne pomoči. Kakor po navadi zdel se mu je za to državni zbor potreben. Razpiše ga toraj 22. decemb. 1470. 1. na sv. Jurija dan naslednjega leta v Ratisbono in ker je bil namen tega zbora določevati o stvari, ki zadeva ves krščanski svet, povabil je k njemu razun nemških državnih stanov tudi vnanje vladarje: papeža, kralja ogerskega, Benečane, vojvoda burgunškega in druge. Vsi so poslali namestnike, papež — na primer — kardinala Franca Pikolomini, Benečani izvrstnega Pavla Morosini. Da-si je bila sila velika, shajali so se poslanci jako složno, in zbor se je pričel še le meseca rožnika in tudi tadaj ni se lotil nemudoma predmeta svojega ampak poslanci so se prepirali za sedeže nektere ure. Ko so slednjič srečno posedli svoje sedeže in v dolgih govorih srečo_ si voščili, da so vendar enkrat skupaj, razložil je Pavi Morosini z gorečo besedo turško vprašanje, povdarjal prizadevanje Beneške republike, da bi ustavila nevernega sovražnika in konečno Nemce vnemal k pogumnosti, ki je potrebna slehernemu, ki hoče ohraniti sebi življenje in svojcem prostost. Kako so se zbrani zavzeli, ko cesar ni več tirjal ko 10.000 mož, kterih je potem še 6.000 mož odjenjall Papežev legat Pikolomini je ugovarjal, da s tako vojsko nič ne opravijo, da je sramota za veliko nemško državo tako pičlo število postaviti neštevilnemu sovražniku nasproti, taka pomoč bode dežele na turški meji bolje vznemirila nego ojačila. Toda vse zastonj! Cesar je ostal trmast.1) Po dolgem besedovanji so se vendar zedinili o naslednjih točkah: 7500 mož peš in 2500 jež naj se zbere v Gradcu in druzihkrajih, da jih porabijo v potrebi; poveljnika izvoli cesar sam, šest svetovalcev, ki morajo biti zmirom pri poveljniku, pa on in državni stanovi; meseca aprila 1. 1472. naj začno shajati se; kdor pobegne potem, zgubi pol posestva; ako bode treba, pridruži se tej vojni druga, poslala se bode nova armada za tri leta, da reši vse pokrajine, ki so v oblasti nevernika, turškega jarma; vse druge vojske, vsi prepiri naj nehajo, štiriletni mir naj bode v državi; ako gr6 cesar sam na vojsko, povabljeni so vsi ostali kralji in knezi, posnemati ga; papež bode razpisal popolne odpustke za vse, ki primejo _ za orožje ali kri-žansko vojsko z denarjem podpirajo, zato naj se postavijo po cerkvah pušice za mile darove, na zboru pričujoči kardinal naj pridiga vojsko zoper nevernike in papež se pogodi z laškimi vladarji in ž njimi vred brodovje oboroži; _ cesar hoče papeža pregovoriti, da gre tudi on na vojsko; prvi in legat bosta druge vlade povabila, da se vdeležć, njuni poslanci bodo spravili francoskega kralja z vojvodo burgunškim in vnemali za vojsko; tudi ogerski kralj naj pomaga in o določenem času naj se snideta cesar in legat na Dunaji, ogerski kralj pa v Požunu, da se dogovori, kaj in kako. Dobro bi bilo ob enem, da poslednji cesarski vojski
J) Zinkeisen: Geschichte des osm. Reiches II. st. 364—368.
prepusti nektere trdnjave. Poljska in Češka naj se pomirite, da tudi pripomorete po svoji moči in dolžnosti; nemški red in vsi plemenitaši naj pridejo, duhovščina pa naj vsaki teden obhaja očitne obhode, naj se posti in moli z vernimi vred; kdor pa ne moli, ne posti se in s procesijo ne hodi, naj daje vsak teden po 3 vinarje v pušico ali pa naslednji teden zamujeno delo dvakrat stori, ako noče biti izobčen. Potrebni denar naj se zloži tako-le: sleherni plačuje od prihodkov svojih po 10 odstotkov tako, da more od vsacih 1000 gold. enega konjika ali dva pešca oborožiti in leto in dan izdržavati proti Turčinu; kdor nima naloženega denarja in ne prejema davščine, naj plača od vsacih 25 gold. dohodkov po 1 goldinar, vsak rokodelec najmanje četrti del ranjžka zd-se, za pomagače pa po 32 vin., dninar na leto po 18 vin., hlapci in dekle od goldinarja letne plače po 2 vin. Vsi duhovniki naj z novci podpirajo triletno vojno, samostanci nižega reda naj izdržujejo na svoje stroške vojake in tudi židje tri leta po vrsti plačujejo svoje doneske.')
To tedaj seje sklenilo v sijajnem zboru Ratisbonskem, izvršilo se pa menda nikdar ni. Unrest piše, da zbrani so bili voljni dati pomoč zoper Turka, ako cesar sam z mišico in blagom stopi v vojsko. A Friderik lV. je odrinil v Norimberg, potem domu.2) Kakor v Mantovi govorilo se je mnogo in lepo, storilo nič. In zakaj? Razmere niso bile ugodne. Kralja ogerski in poljski sta si bila navskriž, kralj francozki in vojvoda burgunški nasprotna, Švicarji so se uprli avstrijskemu vladarju, Čehi, Moravci in Šle-zanje so si bili v laseh, cesar Friderik sam je bil počasen in tudi njemu ni bilo toliko mar za slov. dežele, — saj so bile že njegove, — kakor za kraljestvo češko, kterega nikakor ni hotel prepustiti Matjažu, kakor mu je obetal. Vesel je tedaj sprejel poslanstvo nadškofa ostrogonskega in drugih s kraljem Matjažem nezadovoljnih velikašev, mrzel in nevoljen pa vrlega Kolovrata, ki ga je
Erišel opominjat, naj sedaj po smrti češkega kralja Jurija Podš-rada t 22. marca 1471. 1. izpolni obljubo svojo in Matjaža potrdi kot kralja češkega. In ko bi se res bilo vse natanko izvršilo, kar so sklenili v Ratisboni zbrani mogočni knezi, škofje, vojvodi, mejni grofje in poslanci državnih mest in vnanjih vlad, kaj posebnega bi se bilo pač zgodilo! Kaj bi bila opravila peščica i0.000 nevkretno oboroženih vojakov proti neštevilnim lahkim konjikom in izurjenim, brzim turškim janičarom, ki so gospodovali že po vsem Peloponezu in podonavskih kneževinah! Pokazalo se je zopet prejasno, da niso marali za nas, Slovence!
V Ratisboni so, kakor smo omenili, mogočni gospodje naklepe snovali zoper zakletega sovražnika Turčina, ta pa je ta čas na desni Savini obali nekaj milj nad Belimgradom mirno zidal trdnjavo Sabač, in sicer tako pridno, da kardelo naglo nabranih
') Dr. Ilwof. Die Einfalle der Osmanen itd. II. 13—16. a) Unrest st. 574.
vojakov, ki ga je kralj Matija poslal delo razrušit ali vsaj zavirat, prav nič ni opravilo. Lega in kraj te trdnjave je bil posebno pripraven za vpade na Ogersko, Hrovaško in Slovensko,1) ki tudi dolgo niso izostali.
Že 1. 1470. so ropale turške druhali sicer ne po naših deželah — vsaj nam znani viri nič ne pripovedujejo — pa blizo slovenskih mej. Krakovski korar Dlugoš piše, da so oktobra meseca prigrmele v Erdelijo in razgrajale do Zagreba ter odpeljale nad 10.000 ljudi.2) Isto poroča Drechsler.3) Valvazone pa trdi, daje 4. sept. 1470. 1.8000 konjikov prihrulov Furlanijo. Toliko hujše je bilo naslednje leto vkljub zborom v Št. Vidu, Velikovcu, Ratisboni in kmalu potem v Norimbergu. To leto so Turci celć trikrat privreli v našo domovino, ako smemo Dlugošu vrjeti. Valvazor meni, da so bile temu krive razprtije med grofi Krupskimi in Frankopani, a drugi viri nam o tem nič ne poročajo. Barbarska ošabnost in nikoli nasitena želja po plenu in nesloga in sebičnost krščanskih vladarjev so bile menda kakor dosle tudi sedaj edini studenec vseh rev in nadlog, ki so prišle nad uboge slovenske pokrajine.
S 15.000 urnimi konjiki se je vzdignil bosniški poveljnik Izak-paša in skozi Hrvaško nenadoma prilomastil na Kranjsko. Vse je z mečem in ognjem pokončal, tri mesece je divjal po deželi brez nikakoršne ovire in slednjič kakor neumno živino odgnal 20.000 kristijanov v sužnost. Cesar Friderik IV. ni kar nobene priprave naredil za obrambo. Ko Turčini naglo vjete pospravijo v trdnjave svoje, vrne se po istem potu kakih 10.000 roparjev zopet na Kranjsko, pleni in ropa po deželi do Ljubljane in odpelje drugih 20.000 Slovencev v turški jarem.4) A to še ni bilo
') Hammer II. st. 132.
2)	„Undecima die mensis octobris Turcorum esercitus in satis debili et parvo numero congregatus , per Alpes et nemora furtivis itineribus Hungariae Regnum et partem eam , quae Transylvaniensis appelatur, omnibus prae nimio terrore et subito ingressu diffugien-tibus nec ullarn resistentiam opponentibus, ingressus usque ad Z a-grabiam et Carvatiam libere grassatus , patratis multis spoliis et caedibus decem millia captivorum utriusque sexus in miserabilem captivitatem deduxit. Quo malo inescatus, vice iterum geminata, circa festum Nativitatis Cbristi, Pannonieam oram, nullo opem miseris ferente — — vastavit." Dlugos st. 461.
3)	„Eodem anno ("1470) Turcieus exercitus in Ungaria usque ad Za-grabiam praedando grassatus circiter decem bominum millia cap-tiva abdiuit—Eodem anno Turcae in Dalmatiam Forum Julium, Stiriam excursiones fecerunt, multa ex hominibus et peeoribus praeda abacta." Drechsler st. 85. Poslednji odstavek meni pač le vpad leta 1471.
4)	„Turcorum Caesaris Machumeti Satrapa Isabek alias Isaac Bossnae Regnum tunc detinens , cum quindecim millibus equitum ex Bossna
zadosti. O duhovem se Izak-paša v tretje prikaže pri Vinici na Kolpi s 15.000, drugi pravijo s 16.000jezdeci, vedoč Friderika IV. v Ratisboni pri zboru. Kakor hudournik so dirjali krvoločni divjaki vso noč, v pondelek zjutraj se všotorijo na Rašici in mav-harje in roparje spuste okoli Turjaka do Ljubljane.1) Dim gorečih vasi je Ljubljančanom naznanil prihod sovražnikov, sicer bi bili mesto nenadoma naskočili in nepripravljeno vzeli. Tu razdeli paša trume svoje na tri kampe. Ena druhal dirja prek Save proti Kranju in Kokri, ter mimo vasi razruši tudi samostan Velesovski,2) druga se spusti proti planinam, ki ločijo Kranjsko od Štajerske,
?lane nad Mekine ,3) zgrabi nune in hiti po savinski dolini proti lelju, ropa, požiga in mori, da je groza — 30.000 ljudi je izgubilo življenje in svobodo. — Eno miljo pod Celjem pri Laškem trgu se ustavi. Tretja četa pa je menda razgrajala po Dolenjskem okoli Zatičine, Mehovega, Metlike in zgubila se na sv. Rešnjega telesa dan na Ogersko in Sedmograško.4) Pri tej priložnosti ali
per Croatiam sive Liburniam in Carniolam transgressus, inopi-natam ezcursionem ingerens, et omnia ferro et igne vastans , tri-' bue mensibus illic absque omni reprehensione liberc immoratus, viginti millia hominum, peeorum ritu in perpetuam servitutem đetruđenda abegit, Frederico Romanorum Imperatore et Austriae duce nullam super his provisionem adhibente. Nulla deni-que mora facta, eaptivis Catholicorum in arces et Civitates ditionis suae conductis, per eandem viam, qua venerat in Carniolam, cum decem millibus Turcorum regressus, et usque in L a y b a c u m , ca-put Carniolae grassatus alia rursus viginti millia animarum catholica-rum in servitutem impune abdusit." Dlugoss. st. 476.
!) Mittheil. des hist. V. f. K. 1862 st. 96. Rokopis v graškem Joaneju 8629 štev. 42 poroča o tem: „1471 feria tertia pente-costes (4. rožnika) Turcus Carnioliam circa Leubacum et se-quenti die v ali e m Saunia (Savinska dolina) improuisto pro more depredatus est." Dr. Krones v Beitrage zur K. steierm. Gesehichtsq. Graz 1870 st. 35.
2)	Velesovo — nemški Michelstetten—je sila star kraj v lepi dolini ne daleč od Kranja. Leta 1238 so ondi nekteri dobrotniki ustanovili samostan za dominikanke. Več stoletij je slovel, leta 1782 je bil zatrt. V sedaj župni cerkvi najdeš izvrstne podobe in sploh marsikaj lepega. V samostanu so katakombam podobne rake pod zemljo, sicer pa razun velikih prostorov ni mnogo zanemivega — vandalska doba samostanov tudi tukaj ni brez sledu.
3)	Ta samostan reda sv. Klare je mlajši od poprejšnjega, ustanovil ga je namreč grof Sigfrid Gallenberg nekaj pred letom 1300. Stoji v prijetnem kraji prav blizo Kamnika in je sedaj stanovanje župnijsko.
4)	,,Cum vero sensisset (Izak-paša) Fredericum romanorum imperatorem apud Ratisbonam cum electoribus et principibus Alemaniae agere Conventum, prioribus incursionibus inescatus, absentia etiam Frede-rici Imperatoris , tunc in remotis agentis, sibi subministrante vireg
pri prvih dveh popadih so skoraj do tal požgali zatiski samostan.1) Tačasni opat Ulrik menda ni veliko storil za obrambo, toraj je pobegnil z nekterimi brati. Domd ostale, ki so videli svojo lepo nišo v plamenih, privezali so trinogi svojim konjem na repe in tirali seboj.2) Ko izvedo na Koroškem strašno novico, zbero se jadrno ondašnji prebivalci sosedom Kranjcem na pomoč. Krištof Ungnad Soneški in Viljem Senk Ostrviški hitita z naglo nabrano množico mestjanov in kmetov čez Ljubelj in skozi Kokro na Kranjsko. Toda Turek jih ni čakal, temveč popihnil v Bosno.3)
Ni nam treba popisovati na dolgo in široko strašno raz-djanje in gor j 6, ki so ga barbari napravili mili naši domovini, dovolj je, ako omenimo, kar so v pondelek po sv. Vidu nesrečnega leta 1471. sporočili stotniki Celjski državnemu zboru v Ratisbono: lepa Zatičina je v prahu, Pletrije so v pepelu; Gajre, v savinski dolini dva samostana (Gornjigrad in Nazaret), v predmestjih Ljubljanskih tudi dva razdjani, Velesovo, Mekine izropafie, nune odpeljane ; na Kranjskem so ljuti sovražniki razrušili ali poškodovali blizo 40, na Stirskem 24 cerkvd, iz prve dežele so odgnali 10.000, iz druge 5000 duš; 5 dobrih trgov in do 200 vasi zapalili in oropali, sploh, kamor so prišli, vse so požgali in pokončali. Konečno
et ausus, cum quindecim millibus equitum, mirabili celeritate per Croatiam, in cr as ti no Pentecostee, circa occaeum Soliš, usque ad portas et maenia Lyaibaci venit. Cepiesetque tunc Laibacum nisi incensione villarum, quarum fumus ex muris conspectus est, se prodidisset. Postridie vero copias partitus, partem unam per Alpes, qui Carniolam a Stiria dividunt, in vallem illam praecla-ram Savae, usque ad Ciliam transmisit et triginta millia anima-rum capta abduzit: alteram per Savum in Illyricum, tertiam per Transylvaniam ultra Danubium, cladibus omnia complens, egit." Dlugoss. st. 476 — 477. Unrest st. 574 piše o tem napadu: „Als man zalit 1471 Jar kumen die Turckhen mit Gewalt gein K r a i n an Montag in den Pfingstfeyertagen und kumen gein L a y-bach und Krainburg, und nahent zu der Kanker und zugen an das SanndtTall und gar gein C y 1 y und tetten an allen Enndten Sehaden mit Pranndt, Mordt und Verfurrung des Volckhes, als man daselbs schatz, das wo!l XXX tausent Mennsch totten und verfurten."
Celjski letopis (cronicon Celejanum) v Caesaris Annales III. st. 154 omenja k letu 1571: Haben die Turcken Igg verbrennt bis auf Presser. Item in diesem Jahr haben die Turcken das ganze Landt uberzogen und viel Volk hinweggefiirt. Ilwof II. st. 18.
Valvazor XV. st. 373. poroča le , da so Turci to leto prišli na Kranjsko do Iga in Preserja in da so Zatičino.požgali. ') Zatiški samostan cistercijansk na Dolenjskem — ustanovljen 1.1135.,
zatrt leta 1784. — bil je svoje dni zel6 imeniten in bogat. a) Radič: Die Gegenabte Albert und Peter von Sittich (Wien 1866)
po rokopisu Pavla Puzel-a: Idiographia itd, st. 87, a) Unrest apud Hahn st. 574,
ved6 poročevalci še povedati, da Turci v treh taborih prežć na rop in mor, sultan sam z 80.000 vojaki stoji pri Belemgradu, dan hodd gori na vodi (na Savi ali Donavi?) je 60.000, v Preloki na Kolpi (?) nasproti 40.000, kar je v oziru na številke menda prenapeto.1)
Meseca avgusta so obiskali tudi Hrvaško do Zagreba in o sv. Martinu Istro in Kras, divjali do Vipave in Gorice in seboj tirali 500 ljudi in mnogo živine.4)
Tako se je končalo leto 1471. žalostnega spomina. Naslednje leto je bilo nadaljevanje britkosti in nesreče. Meseca marca so prihruli stari sovražniki na Kranjsko, razsajali po Notranjskem in o tej priliki vpepelili Cerkniško cerkev.3) Dospevši do glavnega mesta Kranjskega najdejo mestna vrata zaprta in se vtabore na treh krajih, za sv. Krištofom v tako zvani „Jami", kjer imajo še dandanašnji na velikonočni pondelek otroci veliko veselje, ker jim Ljub-ljančanje v jamo mečejo pomeranče, smokve, rožiče, jabelka itd.,4) potem v Šiški in na Poljanah. Trdne Ljubljane se niso lotili, ampak ropali in požigali po okolici in posrečilo se iim je, da zapa-lijo staro farno cerkev sv. Petra in izropajo, kakor veli napis na desni strani koj pri durih cerkvenih.5) Slednjič so jih krogle z
') Pismo v meniški (monaški) dvorni knjižnici (Codex bav. mon. 1585 fol. 115 z naslovom: Tiircken anno Domini 1471).
a) „In mense antem Augusto sequente Marchiam Slavoniae et in Ca-lendis Novembris Istriam et Car sos, usque ad portas oppidi Goriciae funesta strage omnia faedando vastavit." Dlugoss st. 477. „Inn demselben Sumer sindt die Turckhen nahent peyn Agram geweesen und haben daselbs grossen Schaden gethan. Inn demselben Jar umb St Martein Tag chumen die Turkclien an den Kast an vili Eendt und sunder was enhalb den Wippach war, haben sie vast verhert und wol V. C. Menschen verfuert, und an derselben Rays Vieh mit In vertribeu." Unrest st. 574. Valv. XV. 373 kratko omenja, da so bili Turki to leto tudi na Krasu.
3)	Na vnanjem zidu je gotišk napis, ki ga Hicinger (Mitth. d. h. V. f. K. 1854 st. 55) tako-le bere: Anno Domini 1472 die do-minico ante annuntiationem combusta est titularis ecclesia beatae Mariae Virginis per manus indomitorum Turcorum; slov.: Leta 1472 v nedeljo pred Oznanjenjem so kruti Turčini požgali cerkev Matere Božje.
4)	Valv. XV. 373 trdi, da so to jamo Turki leta 1572 izkopali, brž ko ne, da so se varovali krogelj iz grada. Elze Th. (Mitth. des hist. V. f. Kr. 1864 st. 90,) pa je dokazal, da jame za sv. Krištofom niso Turci izkopali, ker se imenuje že leta 1418 v listinah. Da se je sovražnik skrival v njej, to je pač mogoče.
5)	Anno 1472 den 3. Junius ist dieses Gotteshaus St. Petri, Pfarr-kirche dcrStadt Laibach, von dem Erbfeind christlichen Nahmens, den Tiirken abgebrannt und verheert worden, 1618. — Slov. Leta 1472. tretjega rožnika so to Božjo hišo sy. Petra, župno cerkev mesta
Ljubljanskega građu ođpodile. Ta napad je zelo podoben onemu leta 1471-, a določno naznanjene letnice nikakor ne prepuščajo, oba stisniti v enega. Isto leto priderć iz Bosne v Ilirijo in strašno pokončajo vse Posavje posebno Slavonijo. Meseca septembra se pritepo v Furlanijo Jo sv. Daniela in po Valvazonu požgejo okoli Gorice in Tržiča (Mc nfalcone) mnogo vasi, 12.0(.'0 ljudi odpeljajo in s tem še ne zadovoljni, prigrmć meseca novembra vdrugo v Istro in Goriško.1) Noben kralj, noben vladar se ni ganil za uboge kristijane, saj so bili le Slovenci. —
Videli smo tedaj, kaj so pomagale lepe besede, ki smo jih slišali v Ratisboni. Prav tak vspeh so imeli poznejši zbori v Fran-kobrodu, Norimbergu in Wiener-Neustadtu, prenašali in odlagali so določen sklep o tej važni stvari od zbora do zbora. Neapoli-tanski poslanci in kardinal France Pikolomini so resno tirjali, naj se saj že enkrat kaj stori. Cesar razpiše toraj na 21. marca L 1473. državni zbor v Avgsburg. Vtem zboru, ki pa se je pričel po navadi še le nekaj mesecev pozneje, namreč rožnika, opisovali so revščino in stisko napadanih dežel prav živo. Omenili so, koliko dežel je Turek odtrgal od prave vere, koliko sto tisoč kristijanov pod s6 spravil. Vrh tega preti sedaj nova nevarnost. „Ko si je Turek ne samo grško kraljestvo prisvojil, ampak tudi vso izhodno cerkev, poleg te Bosno, Srbijo, Hrvaško in mnogo druzih k oger-ski kroni spadajočih pokrajin s silo vzel, in ko je potem, česar bi si ne bil pred nekaj dnevi nihče mislil, brez težave^pridrl v rimsko- cesarske dežele, na Furlansko, Kranjsko, Stirsko in Koroško , ter ondi pokazal nečloveško samopašnost in razuzdanost svojo in ko je te dežele, kakor znano, potem še večkrat prehodil z ognjem, ropanjem in drugo škodo in nad 60.000 duš v sužnost in večno ječo odpeljal, pomoril, potolkel in neusmiljeno trpinčil,
Ljubljanskega, zapriseženi sovražniki krščanskega imena Turčini požgali in izropali. — ') Aeetate anni praesentis (1472) Turcorum exercitus ex Bossna adu-natus et egressus, per 111 y r i a m , omnia circa S a v u m fluvium et Marchiam Slavonitanam vastavit. In mense vero Septembre in terras Patriarchatus Aquilegiensis a Venetis occupatas, descendens et usque ad Castellum sancti Danielis, excursiones in foro Julii faciens citra duodecim millia hominum, non secus quam pecora in perpetuam servitutem abegit. In mense deinde Novembre, apud G-oriciam et per totam Istriam mirabili clale in sesurn utrum-que saeviendo, ferro et igne singula complebant: nullo Rege, nullo { Principe resistentiam pro Catholicis opponente." Dlugoss st. 487. Valv. XV. st. 373 omenja samo, da so bili pri Ljubljani in napravili si tri šotore, Unrest pa celo nič.
Poprej omenjeni rokopis v graškem Joaneju dostavlja k letu 1472., da so bili Turci o sv. Petru in Pavlu na Dravskem polji blizo Maribora in Ptuja (in campo Drauensi in limitibus Marchpurge et Pettau).
počil je glas, da se sedaj pridno in močno oborožuje, z mogočnim Asem-begom brati in pajdaši, da potem z vso močjo in silo plane nad sveto rimsko cesarstvo in druge krščanske dežele in
{>od svojo oblast spravi."1) Omenjeni Asem-beg ali Usanhasan, si-oviti sultan Turkomanov „belega ovna", bil je res najnevarniši turškemu cesarstvu. Njega se je oklenil 1. 1458. poslednji cesar trapezunški David. Pri zahodnih vladarjih, zlasti Benečanih, papežu, iskala sta pomoči. Toda trohljivo carstvo je moralo 1. 1461. pasti, kakor smo omenili, zaveznik sam ga je popustil. Po več manjših bitvah zadela je leta 1473. tudi Usanhasana težka roka Mohamedova: potolkel mu je namreč do malega vso mogočno vojsko njegovo.2) Prisiljen je bil toraj vsaj na videz ž njim potegniti , skrivaj pa je vedno tiščal v krščanske vlade, naj mu pomagajo, a vladarji niso bili sposobni za junaško in složno djanje. Pač je papež Sikst IV. poslal leta 1477. antiohijskega očaka Lu-dovika k Usanhasanu, da ga pregovori, naj prime Turčina v izhodu, da se ne more obrniti proti zahodu. Przijski sultan je sicer obljubil, da se noče sprijazniti z Mohamedom in da bode mu dal toliko opraviti v izhodu, da bodo zahodni kristijani lahko v miru živeli,3) kar bi se bilo morebiti zgodilo, toda Usanhasan je umrl naslednje leto v občno žalost, ker nesloga in razpertije med sinovi njegovimi so le še pospešile namere Mohamedove.4)
Vrnimo se k zboru in poslušajmo, kaj se je tam sklepalo ali bolje, kaj se je govorilo. Cesarje zagotavljal, da se je s papežem združil k složnemu delovanju v tej važni stvari, namreč o obrambi dednih dežel in krotenji turške sile. In res je Friderik IV. pisal svetemu očetu Sikstu IV., naj ga podpira, kolikor mogoče. Najbolje bi bilo — piše do papeža — da napravijo laške vlade skupaj mogočno brodovje, da po pismih in poslancih opominja nemške vladarje in kneze, da izvršijo obljube zbora ratisbonskega. Nadalje naj pošlje poročnike do francoskega, oger-skega, poljskega, angleškega, danskega in škotskega kralja, do voivode burgunškega, do imenitniših plemenitašev čeških, mogočnih „ velikasev ogerskih in šleskih mest, da se spravijo med seboj in pomagajo k vojski zoper Turka. Izvrsten kardinal naj pred vsemi Švicarje pomiri in sprijazni z avstrijsko vladarsko rodovino, da tudi oni pomoč pošljejo zoper občnega sovražnika. 5)
Iz ravno kar navedenega posnamemo, da se je cesar prizadeval in trudil še precej, vendar kaj vspešnega storiti za dežele svoje. Videli pa bodemo, da je bil njegov trud brez vspeha. Po načrtu, narejenem pred dvema letoma v Ratisboni, ravnali so se tudi v Avgsburgu. Slednjič so ga sprejeli. Ker je pa cesar tirjal
')	Chmel J: Monumenta Habsburgica I. 1. XVIII.
s)	Hammer: Gesch. des osm. K. II. st. 120 in Zinkeisen II. st. 347—358.
3)	Mon. Habs. L 1. XIX. in I. 3. st. 636.
*)	Hammer II. st. 152.
5)	Mon. Habs. I. 3. str. 433.
od nemških mest še posebej 1000 konj, razdrle so se obravnave. Poslanci iz mest so se namreč ustavili tej tiriatvi, češ, da je nepravična, ker nizke bolj tlači nego gospođo. V treh shodih v Frankobrodu, Eslingen-u in Speyer-u so se posvetovali o tej zadevi. Naposled pošljejo 24. avg. 1473. 1. vStrassburg cesarju vest, naj ne zameri, da ljudi domd pridrže, saj je to potrebno, „zarad velikih in naglih uporov, kakor njih veličanstvo samo Odgovorilo se jim je, da se cesar kaj tacega ni nadjal. Ker se pa ravnokar razpošiljajo vabila k novemu zborovanju v Avgsburg, naj se poslanci iz mest tam snidejo, toda s potrebnim poob-laščenjem. J)
Po čudnem odlašanji vedno počasnega cesarja Friderika IV. pričel se je ta zbor še le 5. aprila 1. 1474. Lepo število imenitne gospode je bilo vkup, cesar sam, danski kralj, papežev legat, oglejski očak kardinal Marka, mnogo nemških škofov, prelatov, knezov, mejnih grofov, tudi svetovalci kralja češkega, volilnega kneza saksonskega, vojvodov burgunškega, Sigmunda avstrijskega, bavarskega, badenskega, potem veliko grofov, med njimi Lenart Goriški, in poslanci iz nemških mest. Vkljub nasprotovanju nemških mest je zbor v Ratisboni za štiri leta sklenjeni deželni mir podaljšal ie za 6 let in to oklical 21. oktobra. V imenu cesarjevem je govoril grof Hugon Werdenberg blizo tako-le: Pred štirimi leti so v Ratisboni premišljevaje o raznih potih in pomočkih govorili o osnovi, po kteri bi najmanjši in najmogočniši, od pastirja do kralja vsi primerno plačevali za državne potrebe. To osnovo je cesar pismeno sporočil mestom, da se po njej vedejo. Cesar je bil vselej in je še sedaj pripravljen, poštenim mestom ska-zovati milost in dobrote, toda mesta so dala na Dunaji cesarju nesramen odgovor in ko bi cesar iz prirojene dobrotljivosti ne bil tako milostljiv, hude ostrosti bi se jim bilo treba bati na tak odgovor. Ko je cesar prišel 1. 1473. v Avgsburg, tirjal je od mest nekaj malega, namreč 1000 konj, malenkost, ki bi se ne mogla odreči kteremu koli drugemu vladarju. A tudi temu so se ustavljala mesta in v Strassburgu njemu drugič tako odgovorila, da bi imel cesar zopet priliko, ostro postopati proti njim. Toda turško trinoštvo je očitno, zakaj od zbora ratisbonskega sem so se godile kristijanom na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem grozne silovitosti: do 6000 ljudi je bilo odpeljanih, otroci so bili razsekani, da so potem očetje in matere njih kose in kosce pobirali po cestah, in mnogo druzega grozovitega so učinili, kar bi se gotovo ne bilo zgodilo, da se je bilo koj storilo po načrtu in ne odlašalo tako dolgo. Vse to cesarja naklanja, da hoče temu resno in brž v okom priti. Zato naj se v Ratisboni načrtana osnova nemudoma in brez ugovora sprejme in izvrši. Poslanci vseh mest prejmejo popis načrta brambovskega in mesta naj pokažejo, da so pokorna in da se nočejo cesarju zameriti. Mesta naj sama
') Mon. Habs. I. 1. str. XXIV.
nabirajo pešcev in konjikov, kedar pa doide povelje, naj jih pošljejo cesarskemu stotniku. ')
Da so poslanci nekoliko premišljevali načrt, dalo se jim je nekaj ,časa odloga. 14. rožnika se je obravnavalo v očitni seji. Papežev legat je hvalil pravično razdelitev davkov za turško vojsko, tako imenovani „Anschlag" ali sklad, obrisal grozovitnosti turške in v imenu papeževem slovesno zapovedal, naj zbor sprejme brambovski načrt. Proti mestnim poslancem obrnjen pa je rekel: Cesar je dal v Ratisboni 6 tednov premislika, a v treh letih do-sedaj se še niso premislila. Stanovi in mesta sprejmejo slednjič sklad za obrambo naših dežel proti sili turški in to je bilo vse. a) Zopet je bil zbran mogočen zbor. Veliko je obetal, lepo govoril, storil le — nič. Komaj da je potrebne komisarje za izvršitev sklepov izvolil!
Težko je krivdati samo cesarja. Močno se je trudil, vendar ne moremo tajiti, da je bil pri tem prepočasen, da ni krepko na noge stopil. Jasno je, da njegov vpliv na nemške kneze je bil preslab. Gotovo je pa tudi, da so bili ti silno zamotani v domače homatije. Kaj so se brigali za daljne slovenske pokrajine, saj Turčin še ni prišel „v osrčje Nemčije"! Kaj hočemo pa ziniti o nemških mestih? V boji zoper gospodstvo priviligiranih stanov skrbela so le za-se in svojo veljavo in svobodo, kteri so si pri-bojevala korak za korakom. Toliko da se niso očitno uprla brambini osnovi. Vendar česar se niso pridrznila izgovoriti na ravnost, storila so potem v djanji: roke so položila navskriž in mislila: sam si pomagaj, Slovenec, in pomagano ti bode! Največ seje prizadeval poglavar krščansko katoliške cerkve. On je glavno povelje — generale — razposlal vsem deržavnim stanovom nemškega cesarstva in njihovim podložnim svetnim in duhovskim, v kterem žuga cerkveno kaznovati in izobčiti slehernega, ki ne bi hotel storiti po načrtu; vsem pa, ki bodo ubogali, podeli odpustek na tri leta.
Ki je bil pa najbolje sposoben za strahovalca turškega na-silstva — ogerskega kralja Matija Korvina so vabili k zboru zastonj. Razun avgsburškega zbora poskušali so tudi na druge načine pridobiti si zaveznikov zoper nevernika. Tako se je meseca oktobra 1. 1473. cesar Friderik IV. v Trierji sešel z mogočnim in sila bogatim burgunškim (vojvodo Karolom nekaj zarad ženitve si»a svojega Maksa z vojvodinjo Marijo, največ pa zavoljo turškega vprašanja. Mnogo se je govorilo pri tem imenitnem, od strani voj-vodove sijajnem shodu, naposled je bil odgovor: vojvodi sicer hude stiske krietijanov globoko segajo v srce, vendar ne meni, da je njegova pomoč tolike važnosti in vrednosti; ako mu pa okolnosti pripustč, rad bode pomagal krotiti silnega dušmana. 3) In pri tem je ostalo. Vojvoda Karol je namreč nameraval odtegniti se fran-
») Mon. Habe. I. 1. etr. CVIII. — CX.
2)	Mon. Habs. I. 1. str. СХ1Н.
3)	Mon. Habs. I. 1. str. LXIX.
cozki nadvladi in postati rimski cesar ali vsaj burgunški kralj, ni imel toraj časa niti veselja premišljevati reve in nadloge avstrijskih dežel, ki so mu bile ob enem preveč oddaljene.
Cesar je koledoval po Nemškem, prosil in trkal pri mestih in velikaših, naj pomagajo, in slednjič prepričal se, da ne marajo za dedne dežele, da v Nemčiji ni leka ni pomoči za tlačene slovenske prebivalce. Ko je izvedel, da tudi 1. 1473. ne izostanejo Turci, opominjal je aprila meseca Koroške stanove, naj se zbero okoli Viljema Šenka Ostrviškega, združeni s Kranjci in Štajerci naj mejo obstavijo in zlasti vhode v deželo skrbno obzidajo in utrdijo, ker Turek se bliža. *) Ali prepozno ! Predno se je kaj izdatnega storilo, bil je Turek že na slovenski^zemlji. V četrtek po sv. Matevžu 23. sept. je prilomastil skozi Žumberk na Kranjsko. s) Blizo Novegamesta so neverniki vjeli po Unrestu Korošca Miha Cvitarja, moral jim je pot kazati. Kakor hudourniki se uderd potem skozi Mirnopeč, Trebno naravnost proti Ljubljani. Mesta se ne lotijo — saj jim je šlo le za rop; ne pa za obladanje trdnih mest — ampak dalje drve proti Kranju. Iz istega razloga se ognejo tudi njega. Mimo Šenčurja dirjajo na urnih konjičih skozi nezavarovano sotesko kokriško in stoje že v soboto prvikrat na Koroški гетШ pred prestrašeno Kaplo. Tukaj bi bili lahko ustavili sovražnika, ker soteska proti Rebru je že naravno močno utrjena, ko bi bili imeli poleg tega druge zidane trdnjave, okope, rove itd., ktere so pozneje še le napravili. Kaplenčanje pobegnejo na visoke pečine poleg Bele in se branijo, kakor jim krajne razmere in lastni razum velevajo: velikanske skale namreč valć z visočine v dolino na sovražne čete. 17 Turkov in 200 konj je bilo ubitih na ta način. Pač majhina peščica proti velikemu številu napadovalcev, da-si od 27.000 še nektere tisoče zbrišemo! Da taka bramba ni preplašila, a še ustavila ni Turčina, ume se; Kmalu je bil pri Rebru. Tu se razlijejo roparske trume na desno in levo. Ene so požigale, morile, ropale, — da z eno besedo povemo — divjale po junski dolini, okoli Doberlevesi, Pliberka in se slednjič všotorile na desnem bregu Dravinem blizo Brezja. Cel6 na somenj v Velikovec bi bili prišli nekteri širokohlačmani, toda nek kranjski Kamničan in nek domač kmet jih srečno še o pravem času zapazita in kos mostu podereta. Druge so prebrodile Dravo pri Mogličah in drvile ob njeni obali do Ličje vasi. V nedeljo za rano se vzdigne največi oddelek, koraka tiho memo Celovca in se ustavi pri Dhovšah. Naslednji dan se razkropi Tur-čini na razne strani. Nekteri obiščejo Blatograd, Trg, potem čez
') Herrmann: Handb. I. str. 184.
2) Janez Turs, kaplan v Korošk. Strassburgu in vrstnik te dogodbe, pri Megiseru, potem Valvazoru XV. str. 373. piše, da je bilo 9000 pešcev in 18.000 konjikov. Dvomimo, da je bilo prvih vmes, kako bi bili pač ti pridirjali v treh dneh iz Žumberka na Koroško! Tudi konjikov blizo ni bilo toliko. Unreet, tudi vrstnik, ne povč števila.
hribe Glinsko dolino in memo Šent-Vida, samostan Sv. Jurija, ') kjer ugrabijo nekaj nun — Unrest imenuje le lepo Paskalo, — dalje Ostrvico, Weissenburg, Neidenstein, Voubre in blizo Veli-kovca se prepeljejo čez Dravo v Junsko dolino. Med tem so drugi konjiki južno stran teptali, da je bila groza. Vetrinje, Pod-velb, Žitpolje, Podkernos so čutili krutega osmalina, čegar sled je bilo razdjanje, požiganje in mor: Kamorkoli se je oziralo oko, gledalo je plamteče vasi, oskrunjene hrame Božje, brez števila ubitih kristijanov, zlasti otrok. In ko so oholi dušmani dolge vrste vjetih ljudi — trdijo, da 2000, — vsakoršne domače živine in raznega naropanega blaga kakor v posmeh tirali mimo Celovca, oja-čilo se je nekaj sto večidel kmetov, v obupnosti svoji rešiti vsaj nekaj iz rok neusmiljenega neprijatelja. Planejo toraj iz mesta nad-nj, ta beži. Ko pa vidi, da so daleč dosti od zavetja mestnega, obrne se in otepe na glanskem polji okorne kmete tako, da jih kacih 90 na mestu ostane. Pripovedujejo, da so neverniki vse te glave na kup strkljali. 2) Dravo prekoračijo pri Mogličah, ta-mošnega oskrbnika s sinom vred seboj potegnejo, Mogliče same pa zapalijo. V sredo so bili vsi skupaj na desnem bregu Dravi-nem ter prenočili pri Pliberku. Ko združeni vso Junsko dolino do Laboda čisto izropajo, odrinejo dnć 29. septembra proti Guštajnu, prenočč ondi blizo farovža in zapustć naslednji dan nesrečno deželo. Pred Slovenjimgradcem, kamor so drvili, ustavi se jim Egidij Schultheizinger, oskrbnik tega mesta, s 100 možmi, a drago je plačal to predrznost: ljudje so mu bili deloma razkropljeni, deloma pobiti.
Pri Slovenjemgradcu napravijo šotor, v kterem ostanejo tisto noč, na jutro pa se razcepijo na dva kampa. Eden je šel skozi Vitajino v Konjice, kjer so se v farovžu v gostje povabili, drugi pa so prehodili Velenje, Šoštajn in lepo Savinsko dolino. V soboto so se trume vjetih kristijanov, kterih se je nabralo do 8000, in živine brez števila od 8 ure zjutraj do 4. popoldne počasno pomikale mimo Celja, Slovenci so sicer neprenehoma nadlegovali in napadovali Turčine, opravili pa niso nič. Tisti dan so se ustavili pri Sv. Juriji, na vzhodni strani od Celja, ter po okolici grozno škodo učinili. Pri Brežicah so stopili na Hrvaško. 3)
') V tem samostanu so bivale plemenite benediktinke. O turških napadih so bežale na eno uro oddaljeno Ostrvico, kjer še sedaj kažejo na severo zapadni strani sobe, kjer so se skrivale o takih priložnostih. Včasi jih je sovražnik pa vendar le prehitel. Herm. Handb. str. 409.
2) Tako trdi Megiser itd. po Janezu Tursu, druga poročila nič ne ved(5 o tem.
a) O napadu leta 1473. poročajo: Unrest str. 578; Valvaz. XV. str. 373—374 po Megiseru, ta po vrstniku J. Tursu; za temi poročilo Koroških stanov cesarju Frideriku IV. od četrtka po sv. Frančišku S. 1. 1473., ki ee hranuje v dvorni knjižnici Monaški (gl. Sitzungsb.
Komaj štirinajst dni eo se mudili Turki na Slovenskem in kdo more našteti in opisati zla in škode, ki eo jih napravili mili naši domovini? Največ je takrat trpela Koroška, ki je videla krutega divjaka prvikrat. Po hribih in dolih, kjer koli so razgrajali, iztrebili so skoro vse krščansko ljudstvo, deloma njih krv pre-livaje, deloma peljaje jih kakor živino v grozno sužnost. Najsvetejši sakrament so teptali z nogami, zasramovali in oskrunjevali podobe Izveličarja, njegove Matere, svetnikov in svetnic, izropali m razdjali šestdeset cerkev. Tako so pisali stanovi Koroški vladarju svojemu.
Četrto poglavje.
Pismo kranjskih stanov do papeža Siksta IV. o žalostnem stanji Kranjske dežele. — Brambovska osnova sklenjena v mariborski skupščini 1. 1476.
—	Papež vnema k vojski zoper nevernike. — Nesrečna bitka na Sotli.
—	Turci se razlijejo po Kranjekem. — Kralj Matjaž vzame Šabac. — Strašen polom na Slovenskem leta 1476. — Neverniki na Furlanskem in
Beneškem. — Bazni ukazi zarad obrambe proti Turku.
Nepopisljive so bile reve in stiske, ki jih je napravil zakleti neprijatelj naši domovini. Besno so tedaj tir j ali stanovi Ko-
der k. k. Akademie der Wiseenschaft in Wiea. 1. 1850. str. 632); neka opombica v Mitth. des hist V. f. K. 1862 str. 96. Dlogoš str. 499 omenja ta naval tako-le: „Alius antem esercitus Turcorum, qni Bosenam occupaverat, Carinthiam et S t y r i a m hostiliter m-gressus, fere totam depopulatus est: infinitam hominum utriusque sexue et puerornm multitudinem in captivit&tem, nu 11 o repu-gnan te, abigens". Letopis Juvavski brezimnega pisatelja (Pez SS. rerum auet. П. st. 436) pravi k letu 1473: „Eodem anno apparuit cometa, habens caudam longissimam ad instar lanceae. Non multo poet Turci Carinthiam devastaverunt per rapinas et incendia, ho-minee interficiendo et captivos abducendo/' Bonfinij str. 570: „Bel-
lum--neque Turcicum unquam defuit, quando quotidiams ineur-
sionibus nune Dalmatas et Carnoe nune Pannones et Daeoe infe-stabant". Da eo bili Torki isto leto tađi na Hrvaškem, priča frater Šimen Klimentović, ki je živel blize Zadra do lete 1518. Piše namreč v letopisu: „1473 tada pridoge turei u hrvate na božič. I stale v hrvatih 16. d'n i učiniše velju zla". Кикиђ Ark. IV. str. 34. — Km piše Hammer т Geech. des osm. Reiches И. etr. 184. o napadu t 1473., jako zmeden« je. Prihod tarški pred Ljubljano postavlja na Dubovo, v Šenčuiji pri Kranji pa 25. eept. — tedaj bi bili Tnrčim najmanj tri mesece razgrajali po slovenskih deželah 1 Brez dvombe je Dlugoševo poročilo napačno bral in napad 1. 1473. deloma umenjal e napadom 1. 1471. Letopis 1871.	4
roški, naj jim cesar bolje pomaga, kakor dosehmal, ker počil je glas", da sovražnik jeseni zopet pride, vsaki dan ga pričakujejo. Ako cesar ne pošlje vspešniše pomoči, ko doslč, izginila bode sv. vera iz teh krajev. Od kmetov pa naj se ne tirja črna vojska, ker zavoljo turških in druzih težav so zelć nejevoljni in mislijo sploh, da je cesar kriv vseh nadlog.
Kmetje koroški so res kmalu potem v Wolfsbergu zbranim stanovom kranjskim in koroškim sicer dostojno toda določno sporočili: ako jim bodo še dalje nakladali davke zaradi Turkov, in jih vendar ne odpodili, odškodovali se bodo sami s tem, da ne bodo več dajali urbarskega davka. Znani nam Krištof Ungnad, nazoč pri tem zboru, vabi 8. sveč. 1474. 1. grofa Lenarta Goriškega in Štajerce na 20. dan marca v posvetovanje v Judenburg, h kteremu so bili pozvani razun treh notranje-avstrijskih stanov tudi poslanci iz Gorice, Avstrije, Juvavske in Bamberške škofije. Ta shod se bode vršil na povelje cesarjevo, in posvetovalo se bode zlasti, kako naj se te tri dežele združijo k skupni vojski zoper Turčina. ') Ali se je ta skupščina sešla, ne vemo.
Še bolje so tarnali stanovi kranjski. Z živo besedo opisujejo v pismu do papeža Siksta IV. žalostni stan kranjske dežele. „Ker ni bilo krščanske pomoči od nikoder — pisali so — spravil je pod sč grozoviti Turek krščansko cesarstvo (izhodno-rimsko ali grško), Bosno, Srbijo, Armenijo in druge dežele. Potem smo tudi mi povzdignili glas na vso moč, a žalibog malo se kaže, da se je slišal naš klic. In ta pomoč, ki nam je došla, dospela je prepozno, zato je pa turški sovražnik osemkrat prihrul z veliko množico v deželo, požigal po njej in upostošil jo, da se sm6 smiliti Bogu, Vaši svetosti in vsakemu krstu. Kaj nam je storiti, ako nam kristjanje še sedaj ne pridejo na pomoč? Nič druzega, kakor da se bodemo morali mi in prebivalci Slovenske strani, Metlike, Istrije, Krasa in še mnogo druzih sosednih pokrajin, ki z nami vred enako silo trpć ali jo v kratkem dožive, vzdigniti in popustiti deželo, mesta, gradove in domovino. Ako se toraj zgodi, česar se bojimo, kje bodo pač ti revni in žalostni ljudje prihodnjič dobili podstreho in hrano? In kako bi bilo, ko bi Turek naše dežele posedel in iz njih predrzno še dalje stegal roko po krščanstvu? Vse bi potem ugonobil in razdjal. Kdor ni sam skusil ali videlbritkosti, ne da se mu dopovedati niti s pismi niti z zgovornimi besedami. Kdor je pa gledal in slišal tisočerno
Sotrebo, britko vpitje, žalostni jok ubogih vjetih kristijanov ti v eželi, kakor so videli stotniki in hlapci mejnega grofa Alberta Brandenburškega in vojvode Sigmunda Avstrijskega, ki sta jih poslala našemu cesarju in naši deželi na pomoč, ta je pač brez dvombe občutil žalost in vsmiljenje." — „Štiri dolga leta že traja grozna vojska in ne bode jej konec, ako nam ne prihiti Bog sam z mogočno roko na pomoč. Malo čutimo, da se izmenijo za reve
») Dr. Bidermann v Mitth. d. h. V. f. K. leto 1865. etr. 16—16.
naše dežele in kar še pride, ker v toliko in toliko letih se še nič ni storilo določnega za nas, sami smo se branili. In kakošne skrbi, da ne pridemo krutemu Turčinu v pest! Zakaj baha se, da se mu mora uklanjati vsa zemlja, tedaj ne kaže druga, kakor da ga ali spodimo iz dežele ali da jo popustimo sami, ali da se mu ne udamo. Prvo je težavno ker naša moč je proti njegovi sili jako majhena. — Drugo je še težavniše, kaka grozna revščina bi nas pač čakala! Najteže pa je tretje, da bi bili namreč mi, ki se imenujemo po Kristusu, podložni zaničevalcu in sovražniku tega sv. imena."
„Da tedaj ostanemo združeni z rimsko cerkvijo in ne bo-demo prisiljeni podvreči se dušmanu in da tudi sosedne dežele, nad ktere bi za nami planil Turčin, ne pridejo zavoljo nas v enake stiske, treba je,^ da glasno kličemo na pomoč, da bode vsaj kdo zaslišal tužni naš klic in pomagal s svatom ali djanjem, da ne bo-demo tako zapuščeni, ko doslej, in da nas reši iz rok sovražnikovih. Naše okolnosti so take, da nas propada nihče ne ubrani, ako se nam brž nemudoma ne pomaga, (Je sovražniki obdajo našo deželo — česar nas obvaruj dobrotljivi Bog! — odprtajim je pot in ovirati jim ne morejo potem ne vode ne gorć, da se ne vdero v laške in nemške dežele, bati seje celo za Bim, saj so v nekaj letih privreli iz Carigrada do sem in še dalje. Vedno smo mislili, da jih bodo ustavile vsaj visoke gor6, ki nimajo niti cest niti stez, in'mogočne reke, kterih ni mogoče prejahati, ampak le preplavati, toda vse to jih ne ovira in nam nič ne pomaga. Da nam krščanstvo ne more očitati, da smo mu zamolčali in prikrili, kaka nesreča proti nam in drugim deželam, razložili smo vestno žalostne razmere svoje."
„In koga bi pač pred vsemi na pomoč klicali, kakor prav sv. vere najvišega poglavarja, ki je postavljen, da pase ovčice svoie in čoln sv. Petra varno krmi, da se ne potopi, zlasti pa, da mohamedanca ne vtrdimo v veri, da se mu ni bati krščanskega meča, da ga nihče ne more ukrotiti in oteti krščansko krv!"
„Naj se pomisli grozna nečast, ki se dela Bogu. Sv. sakramente teptajo, hiše Božje razdevajo in koliko Božjih služabnikov in koliko tisoč ljudi je kruti nevernik pomoril v poslednjih letih j Kako neusmiljeno je ločil žene, može, otroke in sorodnike ter jih je — Bogu bodi potoženo! — nage, bose, lačne in žejne z zvezanimi rokami na hrbtu odgnal v večno sužnost! Kako nečloveško oskrunjajo uboge žene in device, da prežalostno vpijejo na pomaganje! Kako brezsrčno delajo s starimi ljudmi in nedolžnimi otročiči, ki jih v kosce sekajo, če jih ne morejo seboj tirati! Oj, kako grozno se preliva krščanska krv! Oj, kaj trp6 ubogi ljudje, kterim je vse pobral in požgal, kar so premogli, in ki brez strehe in zavetja ne vedć, kje bi se skrili pred grozovitim sovražnikom! Oj, kako žalostno, da morajo usmiljenja vredne matere z majhnimi otroci bežati v črni noči, v dežji in nevihti; m kar je še hujše, da dece nimajo pokriti s čem! Oj, to je mraz
4 *
in trpljenje, strah in revščina!« To so britkosti, bolečine in jok! Človešl to srce jih ne more umeti, nihče ne popisati, nihče ne dopovedati! — Ako se nam sedaj ne pride na pomoč z velikansko vojsko, pozneje se ne nadjamo, da nas more kdo še oteti, zakaj požrešni in besni neprijatelj ne daje nobenega odloga, ampak razširja zmirom dalje svojo moč, če se mu krepko v bran ne postavimo !" ')
Tako so pisali Kranjski stanovi ali bolje Kranjskih prebivalcev besedniki papežu Sikstu IV. Res žalostno je bilo stanje naše domovine, daje prisililo njene poslance k takemu poročilu! Kterega pravega rodoljuba ne pretrese živa in goreča beseda zastopnikov Kranjskih, za svoje rojake in domovje svoje tako vnetih!
Tudi Štajerci niso molčali. V Mariboru 1. 1474. zbrani so izvolili 9. grudna Janeza Savrava za poročnika svojih sklepov in prošnja. Naj cesarju sporoči, da so kmetje zarad vednih napadov obupali, da so cel6 pripravljeni, pokorščino odreči zemljiščinim gospodarjem, Turkom pridružiti se ali pa izseliti se na Laško, Ogersko ali kamorkoli. Stanovi bodo vojsko na noge spravili prihodnje leto v nedeljo pred vnebohodom — (30. aprila 1. 1475), — tudi cesar naj postavi vojno. Cesar naj izvć, da so stanovi opazovalne straže na turški meji napravili, ter jih izdr-žujejo na svoje stroške. Kdor se vdeležuje turške vojske, varen je povsod in nihče mu ne smć storiti nič žalega. Tudi duhovščina naj kaj pripomore. Sv. Očeta, očaka oglejskega in nadškofa juvavskega bodo naprosili, da bodo odpustike razpisali za brambovce in vse, ki darujejo za turško vojno. V vsem pa jih naj podpirajo stanovi Kranjski in Koroški. a)
Toda kaj je Turčin maral za solze bornega kmetiča in sklepe preplašene gospode! Tudi to leto je šel po navadnem opravku svojem. Unrest piše namreč, da je blizo 16.000 široko-hlačmanov privrelo jeseni 1.1474. na Hrovaško, Ogersko in zgornje Savske doline in do Metlike. Okoli in okoli so vse požgali in pokončali in 3000 vjetih tirali seboj v Bosno, 3) med njimi tudi dva Kozijakarja iz Kravjeka. 4)
Cesar je v tem potoval po Nemškem. Silovite dogodbe v dednih deželah so ga naklonile, da je razpisal skupni zbor poslancev iz Štajerske, Koroške in Kranjske na drugo nedeljo po
*) Esemplar epistole de seua persecutione turckoram misse domino pape Sixto quarto ab incolis seu terrigenis Carniole provincie ee-quitur admodum lamentabilis. — Nemška tiskovina iz tistega časa hranjena v monaški dvorni knjižnici Codex Teg. 967 (1474) natisnjena v Ногтауег Arch. f. Geschichte itd. 1828. st. 324—326.
a) Dr. Erones v naved. sestavku str. 73—74.
3)	Unrest str. 682.
4)	Valv. (XV. str. 374), ki kar na kratko omenja, da sta bila dva plemiča Kozijakarja vjeta. Dod& ob enem tudi, da so isto leto kobilice mnogo škode napravile žitu.
veliki noči 1. 1475. v Maribor. Pozval je k temu zboru vse prelate plemenitaše, zastopnike mest in trgov teh treh dežel, česar iim' vladar poprej Se nikoli ni privoščil, kakor misli Unrest, da ве bodo posvetovali, kako vzajemno ustaviti se turškemu napadu, ker sporočilo se mu je, da pride Turek že prihodnje poletje v njegovo dežele. Sklenilo se je v mariborski skupščini to-le: po vseh treh deželah naj se pobira občna štibra, da se more plačevati najetim vojakom, ki naj se po mejah tako razpostavljajo, da v prihodnje Turek teh treh dežel ne bode mogel tako nenadoma napadati kakor se je dosle že večkrat pripetilo. V ta namen mora vsak prebivalec, sveten ali duhoven, po svoji vesti dajati vsaki teden vsaj po en vinar, tudi hlapec, dekla, ki služi na leto po 2 H, naj odrajta tedenski vinar; oproščene so le ženske, ki nič ne služijo. Ta davek so dovolili za eno leto. Posebne može so odbrali, da so pobirali tedenske vinarje vsake kvatre in hranili v deželnih blagajnicah. Taki pobiravci so bili na Koroškem opat Vetrinjski, gospod Krištof Ungnad Soneški in Baltazar Višpri-janski; ') na Štirskem Janez opat admonški, Ulrik pl. Graben in Vuk Neuenhauser in kot prisedniki Jurij iz Reichenburga, Viljem Graesel in Andrej Nerringer; na Kranjskem Kasper Črnomaljski in Jurij Turjaški, v Istri in na Krasu Jakop pl. Raunach; za Metliko in slovensko stran pa Oton Semenič. Postavili so tudi za vsako deželo posebnega vojskovodjo: za Koroško Jurija Šenka Ostrviškega, za Štajersko Reinprechta iz Reichenburga in za Kranjsko Ljudevita Kozijakarja, oskrbnika Mehovskega gradu. Deželni vojni poveljniki so imeli po 4 pribočnike in za-se po 24, pribočniki pa po 10 konjikov. Kupili in izdržavali so vse iz tedenskega davka in cesar je potrdil vse. 2) S tem so do malega odstranili črno vojsko in napravili vojsko samih plačanih najemnikov, le čete 24 konjikov poveljnikovih in 40 pribočnikovih je bila domačih vitezov, kolikor jih je hotelo na vojsko. Sicer pa je pleme-nitaš mesto sebe poslal in plačal najemnike. 3) Kako so se ti bojevali za tuje svetinje, lahko si mislimo, narodne navdušenosti zastonj iščeš, bojevanje je bilo nekako rokodelstvo.
Iz zborovih obravnav in sklepov v Mariboru posnamemo še drugo prikazen, ki nam pa ni več nova: obramba Štajerske, Koroške in Kranjske prepustila se je samo in edino le novcem in po-gumnosti njin prebivalcev, kakor da so bile te dežele samostojne brez vsakoršne zveze z drugimi. In vendar so na vso sapo zatrjevali, da so te dežele del sveto-rimskega cesarstva nemškega naroda, da morajo toraj vdeleževati se pri skupnih zadevah; a ke-dar je šlo za to, da se njim pomaga v nesreči in sili, bil je stalni izgovor: predaleč ste. In prav je imela Nemčija iij brez
') Balt. Višprijanski je dal sezidati gotiški kor v farni cerkvi sv. Jakopa
v Belaku, kjer je umrl 1. 1484.
Unrest st. 589 — 590; dr. Ilwof. II. et. 32 in dr. Krones st. 74—75.
3) Hermanu: Handb. itd. I. st. 188.
skrbi je lahko položila roke v naročje, saj je bil Turek oddaljen in Slovenec ga bode že odpodil. Se vć, da pri tem Nemci niso pomislili, kako škodo trpe dežele, kako za stoletja zaostajajo v omiki njih prebivalci. Ko so oni krasne cerkve zidali, vednosti gojili, književnost in omiko, ko so cvetela njih mesta, napredovala kupčija in obrtnost; stal je med tem ubogi Slovenec z orožjem v roki na straži, varovaje svoje malo imetje, varovaje svojo domovino, pa tudi druge dežele vedno protečega sovražnika, ali se je skrival v dupljinah, podzemeljskih jamah ali visoko z gradov in taborov bistro oziral se na vse strani, da bi zasledil nevernike, ki so se tu pa tam plazili kakor volkovi vedno lačni krščanskih ovčič. — Toda kam smo zašli! Le povedati sm.o hoteli, da so morali Slovenci treh notranje-avstrijskih dežel — in prav njih so največkrat zadevali turški napadi — sebe in ognjišče svoje sami varovati in braniti, sami plačevati najemnike in druge vojne potrebe. —
Kar je ta čas cesar storil za nas, pičlo je. Iz Andernacha je ukazal 1. 1475. kranjski duhovščini, plemstvu, oskrbnikom in uredom, naj zavoljo vedne nevarnosti pošiljajo svoje in njegove podložnike v mesta, da tlako delajo in pomagajo zataboriti jih, kedar bode zapovedal Sigmund Sebriach kranjski glavar. ') Ljubljano so zopet ogradili in okope napravili okoli nje, delati so morali pri tej priložnosti nekteri vjeti. 2) Da je glavno mesto jako trpelo v vojskinem hrupu, zlasti da je imelo malo prebivalcev, spričuje cesarjevo povelje od peteka pred Duhovim leta 1476. do mestnega odbora ljubljanskega, da nikomur ne smejo braniti, če se hoče naseliti v mestu3) in ukaz leta 1478., naj odbor prejema tudi kmete in podložnike v mesto, da bode to bolje utrjeno in da bode vsaj več braniteljev. 4)
Tudi cerkveni poglavar je storil, kar je mogel. Na vso mpč se je trudil, spraviti vladarje. Prigovarjal je francoskemu kralju, prekanjenemu Ludoviku XI., naj pomiri cesarja Friderika z vojvodom Karolom, ktera je isti francoski kralj sam razprl. Pisal in svaril je oba, pošiljal poslance na vse strani, a vse zastonj. 28. rožnika 1. 1475. je papež Sikst IV. razglasil bulo, v kteri zopet opominja, naj se izvrši, kar se je sklenilo v Avgsburgu. Ker pa človeška moč nič ne veM brez mogočne roke Božje, zapovć, naj duhovniki v prvih nedeljah kterega si bodi meseca, po vseh cerkvah sv. mase ber6, litanije molijo in obhode napravijo skozi mesta in vasi. Vsa duhovščina mora biti pričujoča, pridigar pa naj ljudi opominja in spodbada k obrambi krščanske vere. _ Molijo naj, da se Bog usmili vseh, ki gredć na turško vojsko ali jo podpirajo z novci. Samostanci naj opravijo obhod v samostanu. Kdor
')	V mestnem arhivu Ljublj. natisnjeno v Klun Diplomat, st. 42 štev. 56.
2)	Hoff's Gemalđe vom Herzogth. Krain I. str. 85.
3)	V mest. arhiv. Ljublj., natis, v K. Dipl. str. 43. štev. 59.
4)	V mest. arhiv, v knjigi privilegij, nat. v K. Dipl. str. 44. štev. 62.
moli za vojake in njih podpornike, prejme tolikokrat po 200 dni odpustkov, kolikorkrat ie pri sv. maši, litanijah in procesijah, kdor gre pa sam na vojsko leto in dan, ali ki še prostovoljno pošlje po enega ali dva moža nad Turka, dobi odpustek svetega leta. Vsem, ki podpirajo vojno z denarjem, ali ki se bojujejo v dednih deželah cesarskih zoper sovražnika nevernega ali na kak drug način pripomorejo k poginu njegovemu, smć spovednik podeliti popolni odpustek enkrat v življenji in enkrat v smrtni uri. Po cerkvah naj postavijo pusice, da se nabirajo milodari v ta namen. Ako se pa vojska ne spravi na noge, porabi naj se nabrani denar za druge potrebne in pobožne naprave. Vse to naj duhovniki ber6 tri nedelje zaporedoma z lece in tudi sicer, kedar je treba.J) To bulo so razglasili tudi v Ljubljani. V stolni cerkvi so morali opraviti litanije in slovesne obhode za srečno vojsko zoper Turke. Škof Sigmund je ukazal napraviti prepis te bule z dostavkom, da se jej je zadostilo v stolni cerkvi 24. sept. I. 1475.2)
Papežev klic je bil glas vpijočega v vojskinem vrišu. Vidi se, da vladarji in visoka gosp6da ni dosti marala za cerkvene milosti in dobrote. Dežele slovenske so morale tedaj same gledati, kako si odpode neprijatelja iz dežele, ki je že prežal na meji.
In res komaj se je v naglici nabrala četa po mariborskem sklepu, da bi ukrotila prekucuha Ulrika Pesničarja, ki sije bil pri Furstenteldu sezidal dva tabora in odondot ropal po deželi, stal je (14 avg. 1. 1475.) Turčin že na slovenski zemlji. Neki I2.0u0 mož močan je divjal in razsajal po Dravskem polji od Ptuja in Novaštifta do Lembaha. Ko se približata štajerski in koroški stotnik, umaknejo se nepovabljeni gostje proti Savi do blizo Brežic. Sedaj pa dospejo Kranjci s stotnikom Ljudevitom Kozija-karjem. Na sv. Jerneja dan — 24. avg. — združijo se kardela in izvolijo za prvega poveljnika Sigmunda pl. Polheima, zapoved-nika radgonskega. Bilo je vkup samo 450 mož slov. junakov. Pri Bizelji blizo Sotle se zgrabijo. Morija je bila jako huda, Slovenci so se bili ko levi, naposled so omagali, nasprotnikov je bilo primerno preveč. Unrest piše, da so nesreče krivi nekteri nezvesti, ki so pobegnili iz boja.3) Toda čudež bi bil, ako bi bilo 450 kristija-nov premagalo 12.000 nevernikov. Mogoče tudi, da se imenovana peščica ni bojevala zoper vso ogromno silo Turško. Sploh so si zgodovinarji oziroma številk posamesnih dogodeb zel6 navskriž. Valvazor po Megiseru poroča Unrestu nasproti, da je koroški vojskovodja Jurij Šenk Ostrviški prvi zagrabil turško četo pri Brežicah in kakih 200 Turčinov pobil, potem pa je Ahmet paša razkačen zaradi te praske pridLrl z 12.000 možmi in 5krat manjše kardelo kristijansko z zgubo 2000 svojih ljudi otepel.4) Hammer
>)	Mon. Habs. I. str. 349 — 354.
2)	Staatsarchiv. Wien. Indesb. str. 301. štev. 47.
3)	Unrest st. 591.
4)	Valv. XV. st. 375.
dodaja, da je 6000 kristijanov smrt storilo za vero in domovino in 124 plemenitih bilo odpeljanih v sužnost,1) Valvazor pa trdi, da je padlo 400 kristijanov, kar se že bolje vjema z Unrestovim naznanilom. Nekoliko bolj edini so viri o imenih plemenitašev, ki so v tej bitvi ali smrt storili, ali ki so bili odpeljani v sužnost ali -se hrabro rešili une in te. Med mrtvimi so bili: Janez Grade-neker iz štajerske plemske rodovine, ki je bila 1. 1658. povzdig-njena v baronski stan; Viljem Gall s) iz rodovine, ki je imela po-sestva na Kranjskem in Štirskem; Viljem Grazel iz dolenjega Štir-skega; Andrej vitez Naringer tudi štajerske rodovine; poslednji Ekensteiner, menda Boštjan3); Janko Keučaher, neki Lichtenber-ger4), dva Mordaksa, eden iz Loža, en Tattenbach in drugi iz manj znamenitih rodovin.5) Med vjetimi so bili: Sigmund Polheim, prvi poveljnik sam, deželna stotnika koroški in kranjski Jurij Senk in Ljudevit Kozjek ;^Jurij Sokovar (Himelberger) iz Koroškega, Andrej Guttensteiner iz Štirskega, Oton Semenič iz Kranjskega, Mavricij Ditrichstein, ®) tudi Andrej Hohenwart7) je bil menda med njimi in drugi. Srečno so predrli sovražne trume med drugimi ti-le junaci: Deželni oskrbnik štajerski Viljem Sauer, Žiga Mordaks in njegov sin, Andrej Weispriach ali Višprijanski, Janez Gutensteiner, Krištof Radmansdorfer, 8) Kozma vitez Graben iz rodbine naseljene blizo Gradca, ki pa je že 1536.1. odmrla; Kaspar in Krištof Lam-berger,9) Osterman Turjaški — živel še leta 1500 — Jurij Rav-
*) Hammer II. st. 146. (Rokopis v graškem Joaneju, ki pa stavlja ta vpad v leto 1474.) trdi, da je bilo 120 ubitih, 200 vjetih. Tudi bavarski letopisec Schamdocher omenja velike nesreče štirskih gospodov in njih hlapcev pri Sotli. Krones v Beit. itd. st. 36.
2)	Valv. XV. st. 375 ima Ulrika med ubitimi, Viljema pa med vjetimi, 1000 gld. so turki neki tirjali za-nj. Galli so stare rodovine, živela je že v XIII. stoletju.
3)	Dr. Ilwof: Die Einfalle itd. II. st. 33.
4)	Po Valv. XV. v prilogi in Mon. Habs. I. 3. st. 717 se je Lich-tenberg otel. Ta rod najdemo leta 1248.
5)	Valv. XV. v prilogi šteje med mrtve tudi Jurja Hohenwarta, gra-škega grofa ali poveljnika Celjskega. Menda je to Andrej, ki pa je bil le vjet.	/
e) Valv. imenuje Martina Ditrichstein iz starodavne imenitne rodovine.
7)	Tega beremo pri Valv. XV. st. 376 in v Mon. Habs. med vjetimi. Prvi dodaja, da so Turci za-nj tirjali 600 gold., kar so brž ko ne tudi prejeli, ker Andrej Hohenw. je kot poveljnik celjski živel še po 19. nov. leta 1503. Pokopan je v celjski župni cerkvi, kakor kaže grobni spominek. Orožen: Celjska kronika st. 119.
8)	Morebiti je ta, pozneje z grofovsko častjo poslavljena rodovina iz Radolice na Kranjskem ? Ako je iz Radolice, preselila se je Že zgodaj na Štirsko, kjer jo nahajamo od XIII — XVII stoletja.
9)	Lambergeiji so stare korenine. Viljem tega imena je posedal 1. 1397 Wallenburg, slov. Lipnico pri Radolici. V Begunjah na Go-
ber1) Megiser in za njimi drugi pišejo, koliko odkupnine so zmagovalci tujali za vjete plemenite kristijane. Za Jurija Senka je bila največa, namreč 4000, za Kozjeka 2000 gold., za tisti čas res veliko denarja. Imenovana in vsi drugi vjeti so pisali v saboto po sv. Eei-diju do svojih, naj jih odkupijo. Storilo se je, kar se je moglo, zlasti si je trudil Senkov sin, da bi nabral visoko odkupnino, prosil je neki pri kralji Matiji, goriškem grofu Lenartu, toda denar je došel prepozno, Jurij Šenk Ostrviški je po tolikih težavah in terp-Ijenji žalostno končal v Carigradu. a) Tudi cesar je davek razpisal za odkupnino vjetih kristijanov, koliko jih je pa odkupil, ne vemo. Da se za slovenskega kmeta, ki je prišel v žalostno sužnost, nihče ni mnogo brigal, pač ni treba dostavljati, saj o onih časih zunaj plemstva ostali niso veljali veliko.
Nasledek nesreče pri Sotli je bil, da je postal Turčin pre-drzniši. Kmalu po sv. Mihelju je bil zopet na Slovenskem. To pot jih je bilo samo 4500 nevernikov. Glasoviti Korošec Miha Zvitar jim je bil v drugič kažipot. Mimo Krškega, Kostanjevice udarijo naravnost proti Kranju in Radolici in prihrulijo do visokega mosta in v kraje, kjer poprej še niso bili nikdar. Radi bi bili skozi soteske šli na Koroško, toda njeni prebivalci so dobro ob-stavili in zavarovali vhode pri Slovenj emgradcu proti Plibergu, pri Jezeru, na Ljubelu in Korenu. Ker tedaj ni bilo v moči pridreti v Korotan, razgrajali so toliko daljše po Kranjskem. Dober mesec so se drvili od kraja do kraja, nihče se jim ni v bran postavil. Slehern si lahko misli, koliko škodo so učinili s požiganjem, ropanjem , koliko mirnih Slovencev so pobili ali seboj odpeljali v sužnost!3)
Ali s tem britkosti tega leta še niso pri kraji. Ko je namreč Ahmet bosniški paša, izvedel, da je na sv. Miklavža dan somenj v Muljavi, kakih 1000 korakov od Zatiškega samostana, in da bi se dalo o tej priložnosti kaj vjeti, privihral je omenjeni dan nenadoma na žegnanje. Kdor se je ustavil, posekali so ga divjaki, 4200 oseb obojega spola so nalovili in v sužnost tirali.
renskem so imeli tudi grajščino, drugo koleno pa Ortenek pri Ribnici na Dolenskem itd. Mnogi iz te rodovine so sloveli ali kot državniki ali kot hrabri vojaki. Komu ni znan Lambergar, ki se je skušal s Pegam-om?
') Unrest apud Hahn. st. 591—593 in imenik ugonobljenih, vjetih itd. v Mon. Habsb. I. 3. st. 717.
3) Valv. XV. st. 375.
3)	„. . an die hohen pruckh und an Enndt, da sy vormalen noch nie gewessen tvarden und versuechten an manigen Enndten an dem Ge-pirg , und waren gern gein Kernnden getzogen." Unrest st. 593, kjer nam popisuje ta vpad. Do kterega mostu da so prišli sovražniki, ni prav jasno.
4)	Radič: Gegenabte itd. st. 86. po Puzel-novi Idiografiji. Valv. XV. et. 376 dodaja, da so Turci komaj sezidani samostan požgali in mnogo
t
Sploh je bilo leto 1475. žalostno in nesrečno. Tako so Turki že 6. svečana pokončali celi Varadin in okolico njegovo. *) Pridružila se je tej nesreči druga, kobilice so namreč prišle na Ogersko ter požrle razun trte vse listje in perje. a)
Kdo bi bil pač mislil v početku 1. 1475., da se bode tako britko končalo, ki znd, kake silne naprave za vojsko so delali pomladi! Cesar Friderik IV. je meseca majnika oklical črno vojsko zoper Turčina. Kralj Matjaž je nabiral vojakov. Bojni načrt je bil že gotov. Iz Bude se bode napotilo po suhem in mokrem 70.000 mož, poljski kralj pridruži 4000 vojakov, vojvoda Štepan Moldavski premore do 80.000 mož, Drakul stoji med Moldavo in Erdelijo s 4000, Ladislav je obstavil glavno mesto na Bolgarskem z 200.000 (?) možmi. Benečani so poslali kralju ogerskemu za vojne potrebe 200 tisoč gold. in obljubili, da se bodo tudi oni lotili nevernika. Poleg tega je imel kralj Matjaž sila veliko vsakoršnih topov, možnarjev,_ pušek pušic, sulic, krampov, 340 centov smodnika, obilo živeža in dru-zega za vojsko potrebnega orodja.3) Tudi papež ni zaostal. Razun omenjene bule 28. rožnika razposlal je to leto 12. sept. do vseh krščanskih vladarjev vabilo, naj pošljejo poslance v Rim v posvetovanje, kako bi se vendar enkrat Turku krepko ustavili. Po pravici toži v tem razglasu: naša zanikrnost je kriva, da krščanska reč peša od dne do dne; vse to smo sicer že pred prevideli ter opominjali po poročnikih in pismih k složnosti; da se tej grozo-vitni kugi v okom pride, vabili smo po očetovsko ne enkrat, temuč mnogokrat, sami smo dajali izgled, nič nismo opuščali in tudi sedaj nič ne opuščamo, kar bi hasnilo naši cerkvi: vendar se v taki nevarnosti , v taki očitni občni zadregi nihče ni vzdignil za vero, vsem je tako rekoč Božja sodba pamet zatemnila, da ne spoznajo viharja, ki razgraja jim v lastnem osrčji.4) Kaj se je sklenilo v rimskem zboru, ako se je res sešel, ne vemo.
Ogerski kralj je imel s početka leta 1475., kakor smo slišali, silno veliko ljudi in vojnega blaga. V jeseni je bilo vsega tega le malo. ^Da ni počival, vzdignil se je z 10.000 vojaki proti novi trdnjavi Šabac na desni obali Savini. Za časa ratisbonskega državnega zbora je bila sezidana in pospešila vedne napade turške, ob enem pa tudi branila čez Savo na Turško. Posadka je štela 5000 mož, kralj jo je oblegal 30 dni. Se le trideseti dan po noči
patrov odgnali v sužnoet. Dlngoš st. 540 omenja k letu 1475. da je poslal Matjaž poslance do eesaija, ,,čegar dežele Koroško in Št irsko Turci iz Bosne pokončujejo."
*) Givitatem etiam Varadiensem sezta die mensis Februarii et vni-versam Varadiensem regionem caede et igne vastavit. Arx Varadiensis aegre defensa." Dlugoss st. 540.
8) „Cladem super cladem coacervante in eum annum (1475) in Panno-nicam gentem divina ultione" kliče (ravno tam) nekaj pristranski Dlngoš.
3)	Mon. Habs. L 2. st. 78.
4)	Mon. Habs. I. 3. st. 438.
jo je z vojno zvijačo dobil v pest. Neizrečeno veliko streliva so našli v trdnjavi. Kralj je koj okoli nje napravil velik jarek, da je stala kakor na otoku. Veselje zarad tega djanja je bilo splošno po krščanskem svetu. Signoria in papež sta zmagovalcu srečo voščila in prva mu je poslala novcev, kakor smo omenili nekaj prej. Kralj Matjaž se je potem poskusil tudi nad Semendrijo. Ker je pa ni bilo mogoče vzeti zaradi poznega letnega časa, nekaj pa tudi zavoljo pomanjkanja izdatne moči, vrnil se je domu pripravljat se za na slednje leto.')
A predno je bil pripravljen, prigrmelo je kakih 4000 turških konjikov čez Donavo na Ogerskem ropaje do Temešvara. Nazaj dirjaje dospejo jih Madjari kakih 30.000 korakov pod Semendrijo ter jih ugonobijo do poslednjega, vjete oprosti in konje in dragocenosti, ki jih menda ni bilo malo kot dober plen domu odnesć.2) Ker je toraj staremu grešniku na Ogerskem izpodletelo,
Srimahal je v manj zavarovane slov. pokrajine. V večernicah sv. [arjete — brž ko ne mučenice, tedaj 11. dan meseca julija — pridere namreč 4500 turških konjikov iz Hrvaškega na Krko proti Brežicam. Ker pa niso mogli čez Savo, kjer so čakali en dan in eno noč, umaknejo se proti Pletrijskemu samostanu. Tu so ostali do četrtega dne in naskakovali pristavo, toda brez vspeha. Obrnejo se tedaj proti Novemu mestu, potem čez Bloke, Cerknico proti Postojni in naprej čez Kras v Ipavsko dolino proti Gorici. Tu jo krenejo Čez Crniverh, Žire v loško okolico, odtod der6 v Polhov-gradec, Vrhniko in Logatec. Nekteri prilomastijo pred Ljubljano in žapalijo cerkev sv. Petra. 3) Ker tukaj menda niso veliko opravili, spustili so se čez revni Kras nad Lož, požgali trg, prebivalce pa odpeljali. Ko ta druhal skoraj vso dolensko in notranjsko stran premete in dovolj nabere, odrine skozi Kočevsko in poleg Kolpe iz dežele na Hrvaško. Nekteri pa vendar še niso bili zadovoljni s tem, kar so učinili, zdelo se jim menda premalo. Prepeljejo se toraj —■ bilo jih je kakih 2000 mavharjev — pri Krškem mestu čez Savo in planejo na dan sv. Jakopa v lepo dolenje Štajersko. Kakor huda ura vihrajo skozi Podsredo, Planino, Reihenek pri sv. Juriji, skozi Šmarje, Lemberg, Rogatec do blizo Borla. Potem se razlijejo na Hrvaško^ in razgrajajo okoli Krapine do Zagreba. In zopet se vrnejo na Štirsko. Skozi Pilštajn se uder6 v Kozje, Brežice, Reichenberg, Sevnico, prepeljejo se čez Savo, združijo z drugimi četami in zapustivši ropaije med Sotlo in Savo odrinejo v Bosno. 4) Ko Turki naropano blago in vjete kristijane pospravijo v zavetje, prihrulijo v drugo. Sedaj je veljalo Koroški, deloma
4 Zitikeisen II. st. 370-372.
a) Zinkeisen II. st. 374; Hammer П. 144—145.
a) Unrest se tu blizo moti. Št. Peterska cerkev je pogorela 1. 1472. kakor omenjeni napis v tej cerkvi spričuje. Morebiti je sovražnik tudi 1476. 1. cerkev zapalil, da so jo pa oteli.
4) Unrest st. 604—605.
tudi Kranjski. Bilo jih je sedaj več ko prvikrat, 8.000—10.000 krvo- in ropaželjnih urnih konjikov iz Bosne, poveljnik jim je bil Wal-lumbeg Markučevič, brž ko ne poturčen Slovan, kije tako neizmerno zlo učinil svojim bratom Slovencem. V četrtek pred sv. Kozmom in Damijanom 1476. 1. je bil dan žalostnega spomina, ko so pri-lomastili na slovensko zemljo. Poleg Save so dirjali tje v visoko Gorenjsko proti Kranjski gori, odtoa skozi Belopeč in Trbiž. Ker soteska ni bila obstavljena, udarijo naravnost skozi Vrata nadPod-klošter. Trg zapalijo, da plamen više stoječi benediktinski samostan >) doseže in vname, 200 ljudi, ki so pribežali iz okolice v tihe, mirne prostore samostanske, zadušilo se je v dimu. Dušmani se hočejo polastiti samostana, a menihi z izvrstnim opatom se branijo junaško. Dvakrat so naskočili močno zidovje, toda zastonj. Razun zakristije in kleti je pogorelo vse. Huda rana se samostanu nikoli ni prav zacelila. To se je zgodilo v četrtek po sv. Dioniziji, ki se obhaja 9. oktobra, ali 11. okt.a) V petek divjajo osmalini naprej, preplavajo pri Vetrovu (Federaun) derečo Žilo in pri Pe-ravi pod Belakom Dravo. Pri Wernbergu ne daleč od Belaka se razdeli na dva kampa. Prvi ie razsajal v Diholci, župniji vrlega našega poročnika Unresta, okoli Osojanskega samostana in v Trgu, kterega je do tal požgal, Ie župnijska hiša, cerkev in uradnija so ostale. jNaprej so drvili sovražniki kakor strela po krški dolini mimo Št. Vida in Ostrvice ne prizanašaje daljni Sirnici in Glodnici, ne še daljnišema Reichenavu in Strasburgu. Pri Celovcu se ustavijo.
Druga četa med tem rok ni ^križem držala. Izbrala ei je Velikovec, Grebenj, Rudo, Labod, Št. Pavel. Več ko pol trga so požgali Turčini, Št. Andraž naskočili, na dve milji okrog vse pokončali in poteptali, 2000 ljudi odgnali in grozno razgrajali po labodski dolini do Svineške planine. V soboto je bila prva druhal blizo Truksna, druga v Aboličah, v nedeljo 14. okt. ste se sesli pri Krivi vrbi, naslednji dan pa združeni korakali memo Celovca, ter mu kakor v posmeh zasmodili Velikovsko in Vetranjsko predmestje. Pod Veliltovcem prebredejo Dravo in planejo v Junsko dolino, da tudi ondi pograbijo, kar se da. Pliberg, Dravberg in okolico strašno razdenejo, каког pred tremi leti. Vso pot se nihče ni v bran postavil nepovabljenim gostom. Samo Miklavž Wildenstei-ner, posestnik Truttendorfa, z nekterimi oboroženimi ljudmi ni jih pustil v grad. Zastonj so naskakovali trdno grajščino, s pobitimi glavami in 40 mrtvimi morali so sramotno odjenjati. Zato so se
!) Ta samostan je ustanovil bamberški škof Oton leta 1107. Trg se
zaradi te nesreče nikoli ni opomogel, obožal je in postal vas. s) To potrjuje tudi omenjeni bavarski letopisec dogodeb za Friderika IV. pisaje: „LXXVI jar Michahelis iiberzmmgen dy Turkhen das ganz Lauental, Judenburg, sant Veit, Friesach vnd triben vil volke aus dem land." Krones v navedenem sestavku st 36.
ei
pa maščevali nad ubogimi kmeti: od vrbskega jezera do Velikovca ostalo je malo celih hiš. ')
Z naropanimi ljudmi in blagom so roparji mirno korakali skozi nezavarovane soteske4) v Slovenji gradeč, Celje, potem poleg Save do Krškega. Tu so se všotorili in ostali osem dni, razpošiljajo roparje na vse kraje, da to in uno stran Save skoraj nič ni več ostalo. Nadloge s tem pa še niso končale. Med tem, ko potrebni oddelek naropano blago in vjete kristijane napoti v Bosno, vrne se drugi skozi Kočevje , Ribnico, Bloke, Cerknico , povsod razgrajaje po več dni. Med Ložem in Postojno odpotijo se Turčini na Kras in Istro. Na dan sv. Lenarta 6. nov. se izgubć čez Grob-niSko polje na Hrvaško in Bosno, tiraje seboj nad 2000 glav vsa-koršne domače živine.3)
Tako je minulo leto 1476.! Kakošen polom, kako razdjanje
Eo Štajerskem, Koroškem in Kranjskem! Ni bilo menda družine, i ni milo žalovala po sorodniku, ki je ali ubit ležal ali kar je bilo še hujše v železnih verigah ječal pod oblastjo krutega neverca; ni je bilo družine, ki ni bolestno gledala na razvaline svojega
*) Unrest st. 605—608.
a) Dlugoš s t. 548 naznanja temu razlog, namreč, soteske so bile brez posadke, ker ee jej ni plačevala dnina — praesidiia in propria, quoniam illis conventa merces non solvebatur, dilapsis. —
3) Tako poroča bamberški vicedom predniku svojemu. Naslov zanimivemu poročilu je: Der Ttircken Inezug anno 1476. Ker je spisano koj po omenjenih dogodbah, ima zgodovinsko vrednost. Ono nam imenuje poveljnika, tudi Število njegovih konjikov, namreč 10.000 kakor so mu iz Kranjskega pisali Kozijaker in drugi, ki so videli sovražne čete. Unrest na kratko pravi, da so Turki izpred Krškega mesta še enkrat obiskali Kras, bamberški oskrbnik to bolje na drobno popisuje ter dodene še dan, kedaj so zapustili slov. zemljo, in kako so ležali več dni okoli Ljubljane ter vse žito, kolikor so ga mogli dobiti, sami izmlatili in smleli, kar se je utegnilo zgoditi pri prvem napadu, meseca julija. Izvirnik je v arhivu koroškega zgodovinskega društva in še nikjer natisnjen.
Leta 1476. sta bila toraj dva vpada na Slovensko. To potijuje tudi Valv. XV. st. 376, pisaje, da je našel v ljubljanskem rokopisu dva napada zaznamovana. Več o njima mu pa ni znano, sicer bi ju bil gotovo po navadi svoji obširno popisal.
Napad v jeseni Dlugoš tako omenja: — — „copiosus Tarči eiercitus ex Bosnae regno, insperate in subito, šesta decima mensis Octobris adveniens (16. okt. so že odhajali iz Koroške) omnem Car-neolam, Carinthiam et partem Stiriae, gravi dade popula-tus «st, Salezburgensemque et Bambergensem Episcopatum (ki sta imela posestva na Koroškem) gravi afflictione vexavit et usque ad montes 11 ali a e grassatus est. Multosque animarum Catholicarum catervas in perpetuam servitutem tuno abdiucit, nemine resi-stente." Dlugoss st. 548.
imetja! Štiri mesece se je Turčin tako rekoč sprehajal po slov. pokrajinah, gospodaril po niih, kakor mu je srce poželelo. Koliko Kristijanov je pomoril, koliko v večno sužnost odpeljal, koliko devic in žend oskrunil, da so kar mrtve obležale, koliko cerkvi, vasi in krajev je razdjal, kdo jih je štel? In razun Wildensteinera se ni nihče ganil, nihče ustavil! Deželani, ubogi kmetje so bili zapuščeni, brez orožja. Marsikteri gospod bi bil morebiti rad pomagal in zgrabil meč zoper nesramnega roparja, toda brez dostojne podpore ne bi bil opravil nič, toraj se je zaprl v trdnem posestvu svojem. № čuda toraj , da so zlasti koroški kmetje godrnjali zoper gospodo in stanove, češ, da se poskrivajo v močnih gradovih, prepuščaje kmeta žalostni osodi in tako potuho dajaje ljutemu tujcu. Po pravici kliče diholski župnik Unrest, priča teh dogodeb: „Glejte ali ni res čudno, da so Turci toliko časa na dolgo in široko razsajali v tako majhenem številu in tako škodo storili, da se pa njim nobena duša ni uprla; ali ne dela Bog čudežev s kristijani!1) „Naj vendar pomisli živi človek, kako je ta mala peščica Turčinov, kterih je bilo k večemu 8000, v treh deželah na Koroškem, slovenski strani in Kranjskem s Krasom vred hodila brez ovire in zaprek, toliko škodo storila in vendar se jej nikdo ni uprl, kakor le, kdor si je hotel oteti življenje. Le na Krasu so Turčinu po noči vzeli nekoliko vjetih kristijanov. O Bog, čas je, da krščanski meč izkrha ostro turško sabljo"!2)
In zopet so jeli premišljevati, kako ubraniti se prihodnjih navalov turških. Koroški deželni zbor je poslal sicer može do cesarja, da ga prosijo pomoči in podpore v teh neslišanih zadregah, toda Friderik IV. skora ni mogel pomagati, saj z denarjem ne, ker blagajnica njegova je bila neki prazna in sam je moral novcev na posodo vzeti, ko je sina Maksa ženil z Marijo, hčeijo vojvode burgunškega Karola, po smrti poslednjega v bitvi pri Nancy. Nemški državni zbor pa ni hotel pomagati, kajti Turki svojih konj še niso napajali v Lehu. — Slovenske dežele so morale tedaj same ugibati, kako si pomagajo. Davek je bil za to najpripravniši pripomoček. Koroški zbor toraj razglasi, da mora vsak posestnik bodi-si duhovnega, bodi-si svetnega, plemenitega ali neplemenitega stami, plačevati deseti vinar od prihodkov, vsak mestjan, kmet, rokodelec, hlapec in dekla pa po en vinar na teden. Pol leta so pobirali ta davek. Z denarjem so sezidali trdnjave pri Guštajnu, blizo Korena, v Zapotnici pri sv. Magdaleni na malem Ljubelu in zagradili druga pota in vhode iz Kranjske, kjer še ni bilo dosehmal takih trdnjav. Kranjska je ostala odprta sovražniku, ker njene naravne meje zlasti v izhodu in jugu ne dopuščajo kaj enacega. Ostale novce so izročili nekterim stanovom, da so najeli vojakov za obrambo omenjenih trdnjav. Ker je pa denar le prehitro pošel, mrmrali so kmetje in sploh mislili,
') Unrest st. 605.
') Unrest st. 609.
<Јл se gospodje- bogatć ž njihovimi žuli, in Žilčanje so se očitno ustavili temu davku. ') Ta nevolja je rodila dve leti pozneje kmečki punt na Koroškem. 2)
Kranjci so v službo vzeli slavnega Krištofa Lambergerja in Jurija Scheyrera ko poveljnika narodni brambi. A stanovi so menda slabo plačevali, ker Kmalu sta se pritožila pri cesarji, da se jima ne plačuje niti najemnina, niti škoda povrne, ki sta jo trpela po Turcih. 3)
Leta 1477. so osmani oblegali Lepanto, najmočnejše branišče beneško na Grškem, in Kroj o v Albaniji, Antonio Loredano pa je prvo tako branil, da so morali z veliko zgubo oblego odložiti na ugodniši čas. Ravno tako jim je izpodletelo pri Kroji. 4) Razkačen zavoljo te sramote pošlje sultan Mohamed mavharje in roparje Benečanom na dom, ki se ve tudi Kranjski niso prizanesli. V poleni namreč so že pridrli na Kranjsko in v slov. stran ter napravili šotor. Iz tega so mesec dni okolico napadali in ropali, kar se je dalo. Pri Krškem mestu pa jih je neki 500 utonilo v Savi, ko so brž ko ne hoteli čez njo. 5)
A to je bila le predigra poznejših dogodkov. Oktobra meseca prilomasti Omar-beg z mogočno vojsko — pravijo, da je bilo 30.000 Turčinov — na Furlansko. Za obrambo so Benečani ravnokar dovršili vrsto okopov od izliva reke Soče blizo starega Ogleja do Gorice in dva tabora pri Gradiški in Foljani vkljub nasprotovanju goriškega grofa Lenarta kot pravega lastnika teh krajev. Tuai most pri Gorici je bil utrjen. 3000 vojakov, mislili so, da bode dovolj. A Turci se polaste mostu, predno v Gradiški še dobro vedć, da je Turčin v deželi. Omar-beg prepelje tukaj 1000 jezdecev, ostalim pa ukaže, naj drugod preplavajo Sočo in se po-skrijejo. Turški poveljnik ponudi beneškemu kapitanu Geronymo NoveDo bitvo. Le-ta jo sprejme. Potuhnjeno se Turci v beg spustć, sin Novellov ne zmenivši se za opominovanje očetovo, dere za njimi, skritim v zasedi ravno naproti. Zjutraj dn6 31. oktobra po Valvazorji se sprimejo čete bližo Majnice, na mostu in pri Luč-niku ob enem. Benečani so bili hudo tepeni, oba Novello sta bila ubita, beg je bil splošen. Sedaj se pa roparji razlijejo po ravninah med Sočo in Talmentom. Skedni, hiše, gradovi, krasne vile, gozdi so bili kar v enem plamenu. Tisti večer je Sabellico gledal z grajščine blizo Vidma grozni prizor med Sočo in Talmentom, vse je bilo kakor plamteče morje. 6) 3000 korakov pred trepetajočim
M Unrest. 609—610.
2) Moj sestavek o kmečkih puntih v „Letopisu Matice Slov. za 1. 1869." str. 98.
а)	Mon, Habs. I. 2. str. 894.
4j Hammer II. str. 150—151.
5) Unrest. st. 628.
б)	„Tardius atrocinsque sub primas tenebras ac per reliquum noctis cernere aciem unam flammarum a Sontio amne ad Ta-
Vidmom se Turci ustavijo. Potem jo udarijo Čez Talment, ki je bil ta čas brez vsakoršne brambe. Do Pordenone, do Trevise so strašno razgrajali in med Talmentom in Piave je bil isti grozni prizor, kakor unkraj prve reke. Nikoli se morebiti ni tresla ponosna Benečija tako, kakor ko so gledali z zvonika sv. Marka silni požar po planjavah, kakor daleč je segalo oko. Kolikor je bilo vojakov, vzdigne se zoper Turčina, a ta jih ni čakal, ampak umo pete odnesel čez Sočo, druzega ne pustivši v deželi ko razvaline in kugo. ') Kdo more tajiti, da je nesreča, ravnokar le v obrisih načrtana, največ zadela prebivalce Goriške grofije do Vidma, ki so bili Slovenci! Koliko jih je bilo ubitih, koliko v sužnost od-peljanih, ne pove nam noben tačasni zgodovinar, saj bi jih tudi ne bil mogel šteti, ker bili so — neštevilni. Kar je požrešni ogenj učinil, to popisati moramo prepustiti drugemu spretnejšemu peresu! Le o kugi omenimo, da je ta po poročilih vseh zgodopiscev skoraj še več ljudi pomorila ko turški meč. Razsajala je tako strašno po deželi, mestih in slednjič v Benetkah, da se v poslednjem mestu veliki zbor ni mogel shajati; komaj 300, pozneje le 80 zbornikov je prihajalo k posvetovanju, ko jih je bilo treba 800, kedar so bile važne stvari, kakoršnih se prav o tem času ni manjkalo,
liamentum extensam, ut nihil medium esse videretur, quod non ignis occupasset. Quam speciem ardentiarum villarnm densitas, quae eirciter centum numero fuere, ausim ego affirmare nnllo unquam tempore tam atrox incendium a mortalibus virom, nisi forte fabulis poetarum credendum putamus, qui portentosa illa de Phae-tonte mendacia confinxere" piše Sabellico kot priča v knjigi: De pugna inter Venetos et Turcas ad Sontium amnem str. 111.
•) Hammer II. st. 151—152; Zinkeisen П. st. 375—377. Dlugoš etr. 563. omenja ta napad tako: „Intestino bello, quod inter Freden-cum Caesarem et Hungariae Regem Mathiam funesto Marte agebatur, Turcae cognito — nihil enim illos, quidquid ubique terrarum agebatur, J u d a e i s explorantibus et Turcorum Caesari mensibus sin-gulis per literas significantibus, latere poterat — cum triginta millibus armatorum, Forum Julii hostiliter circa festum s. Michaelis ingressi, omnem illius regionem, usque ad Cumanum alias Kingilianum (Conegliano) ad novem milliaria a Trevisio depo-pulati sunt. Triaque millia stipendiariorum, quos Veneti circa angusta et clausuras Alpium, transitum Turcorum prohibituri, locave-rant, facta impugnatione et conquisitione loci trucidarunt, omnem-que sexum, juxta ac pecora, captivantes, impuberibus et senibus occisis puberes, nullo ferente auxilium, in perpetuam captivita-tem abegerunt." Unrest. st. 629. kratko omenja, da so bili Turci v Furlaniji. Kar zadeva čas napada, moramo pač več verjeti pričam, ki pišejo, da je bil meseca oktobra, kakor koroškemu župniku Un-restu trdivšemu, da so prišli o vseh svetih. Zastran števila sovražnikov — 30.000 — segla sta Dlugoš in Diarium Parmeiwe previsoko. : 1 •	•
ko so Turki tako močno pritiskali Benečane doma in v njih kolonijah. ')
Nadloge in britkosti leta 1477. so konečno dovršile kobilice, ki so že nekaj let sem prihajale v neštevilnih trumah iz Ogerske ob Muri in Dravi na Štajersko, Koroško do Tirolskega in Benedek in vse požrle, kar so našle na polji. 2)
Ko so Turčini tako ošabno gospodarili po lepi deželi naši in prijetni Furlaniji, nastale so med Friderikom cesarjem in oger-skim kraljem nove razprtije. Po smrti češkega kralja Jurija je namreč cesar delal na vse kriplje, da ne bi Cehi izvolili mogočnega Korvina za kralja svojega, ampak poljskega Vladislava, s kterim se je že zvezal zoper Hunyada ter mu slovesno izročil češke fevde. To in lepi sprejem Janeza Bekenfloera, ki je k cesarju pribežal z vsem bogastvom, ki si ga je nabral kot nadškof ostrogonski in jagerski, razsrdi Matjaža, da cesarju vojsko napovč. Tista vladarja, ktera bi nas imela braniti proti izlamu, vidimo tedaj v srditem boji med seboj, ona sta odgovorna bila za vse zlo in nesrečo, kije zadela dežele!3) Turek je plenil in požigal poJBe-neškem in Goriškem, madjarske druhali pa so razsajale po Štir-skem okoli Ljutomera in po Avstrijanskem. Posredovanje papeža Siksta IV., republike beneške in ogerske kraljice Beatrice je začasno spravilo Matjaža s cesarjem. Prvega grudna leta 1477. sta podpisala pomirje, vsled kterega je moral Friderik IV. svojega „ljubega sina" Matjaža spoznati za kralja češkega — se ve da le po imenu, ker Čehi so si že 27. majnika 1. 1471. izvolili poljskega kraljeviča Vladislava, zmožnega češkega narečja, za svojega poglavarja— in poleg tega obljubiti 10.000 gold. v dveh letnih obrokih.
Kmalu potem je Korvin mir sklenil z Vladislavom proti temu, da gre obema naslov: kralj v češki in da ostane Češka Vladislavu, Matija pa dobi Moravsko, Šlezijo in Lužice. Prav zavoljo te vojske med cesarjem in ogerskim kraljem je ustavila signoria poslednjemu letno podporo 100.000 cekinov, češ, da ne bi se s tem denarjem vojskoval zoper poglavarja nemško-rimskega cesarstva. 4)
V tem času se je Friderik IV. mnogo prizadeval za obrambo slov. dežel in olajšanje nezgod, ki so jih zadele v turških napadih. Toda cesar ni hotel tega doseči z djansko, denarno podporo, ker znano je, da je bil Friderik IV. vedno v denarnih stiskah — saj je še v zadnjem napadu madjarskem na posodo jemal po 60, 80 cekinov, kjer jih je le dobil — temveč le z raznovrstnimi ukazi in z dajanjem mestnih in drugih predpravic.
') Daru.: Geschichte der Republ. Venedig. Deutsch von Th. Rupreeht Leipzig 1859. II. str. 171.
2)	Unrest. str. 628.
3)	„Parturientibus proh dolor! tam horrendas ealamitates Catholieorum Regum et Principum discordiis, quae Turcis animos el prosperitatem subministrabant," kliče krakovski korarski starosta Dlugoš st. 563.
4)	Zinkeisen II. str. 379.
Letopis 1871.	5
Krško je postalo 5. marca leta 1477. mesto ') m v soboto pred tretjo nedeljo v postu je trg Lož povzdignil v mesto. Da si ga zarad mnogih turških napadov lahko vtrcujo in zataborijo — Lož so že enekrat čisto požgali neverniki — dai je cesar Ložanom pravico, da imajo somenj, kterega so poprej imeli o sv. Mihelu na Blokah, kjer so Turci cerkev požgali; da smejo si sodnika voliti, ribe loviti v jezeru itd. 2) Nekaj dni pozneje je iz Dunaja vse nove naselnike oprostil davkov na šest let. 3) Naslednje leto 1. marca je ukazal kmetom okoli Slovenjega gradca, naj mesto pomagajo z okopi in nasipi ograditi, da imajo v sili zavetje. 4) Četrtega marca je opominjal koroškega glavarja - namestnika, Ber-tolda Magera, da urno izvrši, kar so sklenili stanovi koroški o deželni obrambi. 5) Aprila meseca zapove župnikom ali njihovim namestnikom pet ur okoli Gradca, naj oznanijo, da morajo ljudje tlako delati pri vtrditvi Graškega mesta, ki so pa nad tri ure daleč, da morajo pomagati z denarjem.6) 7. majnika pa ukaže Ipavski trg obzičlati in v bran postaviti proti občnemu sovražniku. t) Ženskemu samostanu v Studencu na doljnem Štajerskem je ukazal, naj se nune preselijo v Bistrico, ker v samostanu niso varne pred Turčinom. 8) Meseca rožnika je opominjal stanove in
Eodložne Koroške, da proti neverniku napravljene trdnjave v do-rem stanu ohranijo in z vojaki posedejo, da se ljudem in deželi škoda ne zgodi.9) Višnji gori na Kranjskem je dal v četrtek po sv. Ulriku naslov: mesto in 9. julija poleg tega pravico cestnino pobirativpo en vinar od tovora, obhajati tri somnje, ki so bili poprej v Šent-Vidu pri Zatični — vse to, da bodo Višnjani lože svoje mesto zataborili.l0) Tudi mesta Ljubljanskega seje spomnil: 27. januarja 1.1478. je zapovedal iz Gradca prebivalcem štiri milje okon Ljubljane, da pomagajo mestjanom zidovje ob Ljubljanioi zidati, gozdnarjem svojim in najemnikom svojih gozdov v okolici Ljubljanski pa, naj ne branijo mestjanom les jemati iz cesarskih host. V Ljubljani bivajočim Židom je došel oster opomin, da ne-utegoma popravijo in utrdijo njim odmijeni kos mestnega obzidja od vicedomove niše na novem trgu do stolpa tik vode; ker drugod to delajo, ne smejo odlašati, da delo ne zaostane. ") S pismom
')	V graškem Joaneju.
2)	Ustavno pismo hranjeno v arhivu Ložkem, natisnjen v Mitth. d. h. V. f. K. 1854. st. 44-45.
3)	Listina v arhivu Ložkega mesta. Mitth. d. h. V. f. K. 1854. st. 45.
4)	Mon. Habs. I. 2. str. 707.
5)	Mon. Habs. I. 2. str. 843.
6)	Mon. Habs. I. 2. st. 757.
7)	Mon. Habs. I. 2. str. 902.
8)	Mon. Habs. I. 2. st. 809.
9)	Mon. Habs. I. 2. str. 876.
10)	Mon. Habs. L 2. str. 915.
")	Chmel. v Archiv f. K. oster. Gesch. Ш. st. 150—151.
istega duž je opustil Krškemu župniku Primažu vse davke ш novi farovž, ker so starega Turki požgali.
Ker ni bilo denarjev, tirjal in naganjal je cesar stranke. Zlasti desetega vinarja niso radi ^dajali. Zato je naložil meseca aprila vsem Židom in židinam na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem davek 3000 žf vinarjev za vojne potrebe zoper Turka. Ta znesek so morali izročiti Židoma Langu Aramu in Muschel-u Merh-leins-u.2) Dne 23. januarja je zapovedal cesar iz Gradca prelatom, plemstvu in mestom Kranjskim, naj povrnejo Ljudevitu Kozijakarju denar, ki ga je potrošil za ljudi in za-se v vojski proti Turku in isti dan je pisal do stanov Koroških, naj plačejo imenovanemu vojskovodji 100 gold., kterih je 1. 1475. založil v turški vojski, ki mu jih pa še niso vrnili 3) Ko je 30. marca zapovedal plačati Lamberga in Scheyrera, kakor smo že omenili, ukazal je 16. dnć majnika meseca Kranjskemu glavarju Sigmundu pl. Sebriachu, naj iztirja brž od vseh, ki nočejo plačati ali se obotavljajo, tedenski davek za ohranitev in plačo vojakov, ki so jih lansko leto na Kranjskem najeli zoper Turke; z iztirjanim denarjem naj nemudoma plača Ljudevita Kozijakarja4) in druge brambovce Kranjske.5)
Tudi zborovalo se je o tej zadevi. Na 25. sept. 1. 1478. je Friderik IV. sklical skupni zbor Štajercev, Korošcev in Kranjcev v Gradec. Runskega opata je vabil k tej skupščini blizo tako: Ker so Turci dosle mnogokrat naše dežele napadli in veliko škodo napravili in ker kaže, da temu ne bode konca ne kraja in da se je toraj bati, ako temu ne pridemo v okom, naše dežele bodo naposled čisto pokončane in upustošene: zatoraj smo oklenili s tvojo in drugih pomočjo, svetom in podporo v bran postaviti se in ti resno priporočamo, da prideš v torek po sv. Matevžu z drugimi prelati vred k posvetovanju, kako se ubranimo prihodnjega pokon-čevanja. Tudi bližnje kneze smo naprosili sveta in pomoči v tej Nadevi. 6)
Ta zbor se je res sešel meseca novembra s pretvezo, da bode sklepal o turških zadevah, a glavni namen cesarjev je bil nazo-čega nadškofa juvavskega Bernarda pregovoriti, da nadškofijo prepusti ljubljencu njegovemu, bivšemu nadškofu ostrogonskemu Janezu. 7) Silne zadrege slovenskih dežel so morale tedaj podpirati
J) Archiv. III. str. 151.
a) Mon. Habs. I. 2. str. 929.
•) Archiv. f. K. Gesch. Ш. str. 142.
4)	Ljudevit Kozijek toraj ni umrl 1. 1476. zavdan v turški sužnosti, kakor Valv. poroča in drugi za njim pišejo. Žiga Sebriah je umrl 1.1482. Njegov in njegove sopruge Uršule pl. Savrav-ove grobni kamen jeValv. IX. str. 22. videl v stolni cerkvi Ljubljanski.
5)	Mon. Habs. I. 2. str. 904.
•c' e) Muchar m str. 101; Krones v nav. sest. I. str. 76.
7) Hermann: Handb. itd. I. str. 205.
sebične namene cesarjeve! To ni rodilo dobrega sadii, kakor se bodemo kmalu prepričali.
Peto poglavje.
Turžini ropajo na Koroškem 1. 1478. — Nasledki tega napada. — Resen opomin do cesaija Friderika IV. — Ta prosi pomoči v nemški državi.
—	Benečani sklenejo mir z osmani. — Cesar Friderik I V. in kralj ogerski se zopet spreta. — Turška vojska ugonobljena v Erdelji. — Turški polom 1. 1480. — Ne spričana bitva pri Brežicah. — Sultan Mohamed II. umije, Bajesid II. njegov naslednik. — Nemci zborujejo. — Slovenci in
Hrvatje otepč Turke pri Onavici.
Videli smo v četrtem poglavji, kako so se Slovenci pripravljali na prihod starega neprijatelja. In res, ni se dolgo mudil. Že meseca aprila 1. 1478. je razgrajalo krdelo 15.000 Turčinov po Furlaniji okoli Tržiča, toda takrat ni prestopilo Soče, ampak kmalu obrnilo se nazaj. Hujše je bilo meseca julija. Ker so bili Mohamedu konjiki nepotrebni pri oblegi močne trdnjave beneške Skadra v Albaniji, odpravil jih je z Iskendrom, sandžakom bosniškim na čelu na Furlansko, da Benečane domd napadejo.1) Bilo je po žetvi. Prebivalci so do malega že pospravili poljske pridelke, v zataborje-nem šotoru pri Gradiški so se bili z vsemi dobro založili. Turki so prebredli Sočo in radi bi bili Benečane izvabili v bitvo. Toda beneški poveljnik Karlo Montone se ni hotel sprijeti ž njimi, kakor leto poprej Novello, in ker ob enem ni bilo ničesa ropati, umaknejo se sovražniki proti Korminu, naslednji dan — 23. julija
—	pa ee spustž proti severu v Koborid, potem poleg Soče v Bovec in Log. Tu v soteski so jim Slovenci most odtrgali in imenitnega Turčina, Hasan bega, ustrelili. Sedaj je veljala srčnost in pogum-nost, ker strašne pečine, visoke strmine brez steze in pota so tukaj zapirale sovražniku uhod na Koroško. A Turci se vsega tega ne ustrašijo. Po ovinkih plezajo čez nevarne peči in stene na visočine, po kterih morebiti poprej še nobena noga ni hodila. Konje so po vrveh vlekli kviško, in njih in sebe ravno tako spuščali od skale do skale v globočino. Z vrhov so valili skale na kristjane v dolino, da so pobegnili. Tako so po ovinkih okoli Predela dospeli v Trbiž, — predrznost tako velike vojne res neslišana.
Ko je glas počil, da je Turek na Soči, planejo Korošci na noge, kakih 3000 jih gr6 pod poveljem nekega Matjaža sovražniku naproti. Pri Kokovi se ustavijo. Sedaj pa prisopihajo begunci s Predela s strašno novico, da je Turčinov ko listja in trave, da so že na Koroški zemlji. To preplaši zaveznike tako, da jih po noči
Viri število roparjev turških različno navajajo. Monaški rokopis ima 20.000, poročilo belaškega sodnika 24.000, beneški zgodovinar Sabellico cel<S 30.000 mož.	Л!
od sobote do nedelje 2600 odnese petć. Tako vsaj poroča župnik Unrest, drugi viri o tem nič ne omenjajo. Ostalim 400 se je pridružilo 70 knapov in 130 kmetov in ta truma, kakih 600 mož močna, je pričakovala sovražnika. Se ve da ni nič opravila proti tako ogromnemu številu. Unrest piše, da so jo zajeli nenadoma in končali, 400 so jih namreč ubili, druge vjeli in malo jih je uteklo, poročilo v miniški knjižnici pa trdi, da se je na obeh straneh pogubilo do 400 mož in da bi bilo Turkov več poginilo, da ne bi bili kmetje pobegnili. Že v nedeljo zvečer so bili na Vratih, goreče vaei in pohištva so to naznanjale.
V pondeljek se dvignejo iz Bistrice, kjer so si napravili šotor, in gospodarijo po Ziljski dolini, da je bilo groza, ker ljudje zanašaje se na brambovce niso bili dokaj pripravljeni. Trg sv. Mohor so zapalili, cerkev sv. Daniela v gornji Zilski dolini raz-djali. ') Do Kotoč so divjali, tam pa so se obrnili na desno čez Dravberg do blizo tirolskega mesta Lienca. Ondi so se prebivalci tako ustrašili, da je več žensk, ki so pričakovale poroda, kar naglo izdihnilo duše samega strahu, neki kmet pa je tako tekel, da je mrtev obležal.
Tem četam so se pridružile druge, ki so pridrle iz Ziljske doline menda pri Cačah pod Dobračem v Plajberk in dravsko dolino. Pri Kelerbergu pod Paterjonom so preplavale reko, pri Molcu blizo Špitala pa„ šotor napravile. Od tod so se spustih roparji na vse kraje. Spital so požgali, da razun župnijske in uradniške hiše nič ni ostalo. Kakih 300 se predrzno razlije po Jezerski dolini v Sovodinj, v Malto in Kremco, drugi so razsajali okoli Milstadta, kjer so se za brambo zoper Turčina nalašč postavljeni vitezi sv. Jurija kaj nevitežko poskrili, potem okoli Ož-balda, Kirhheima, Reihenava celo gori do Blatniške in „krvave" planine. Krški dolini tudi ni bilo prizaneseno. Sirnica, Greben), Glodnica, Staritrg so okusili brezbožnega azijata. V poslednje imenovanem kraju je vtorek ob sedmi uri zjutraj naskočil trdno cerkveno obzidje, kamor so se rešili prebivalci. Možakov sicer ni bilo mnogo, vendar so hrabro odbijali vse naskoke sovražnikove. Ljut zarad tega začne ognjene puščice metati na cerkev in njene brambovce. A tudi to je bilo brez vspeha: osramoten je moral odlaziti v veliko veselje vrlih tržanov.3) Ker tukaj nič niso opravili, hrulili so dalje, zapalili Weitensfeld, požigali in plenili okoli samostana Krškega, trdnega mesta Strasburga, Brež in po Grobniškem polji, drugi so se spustili čez puste, neobhodne gore v glinsko dolino. Na gospejsveskem polji so bili vsi skupaj ter se potem pomikali mimo Vrbe proti Žili. Med tem so bili" uni, ki
Napis na cerkvi se glasi: „Anno Domini 1478. affuerunt Turci va-stantes illam ecclesiam et multitudinem captivam duserunt". Hermann Handb. I. str. 201. a) Poročilo v miniški knjižnici. Clm. 14668.
3) Napis na obzidji, ki to svedoči, glej Hermann Handb. I. str. 202,
so gospodarili na Podravji, prišli skozi Debrije, Moleč in dravsko dolino do Sv. Martina pri Belaku. Od 9. ure v sredo do noči so korakali z naropanim blagom in vklenjenimi kristijani memo tega mesta proti Mariji na Žili, kjer je postavila glavna vojna med tem svoj šotor in kamor so dospele tudi čete od unkraj Drave. Belaška okolica na široko in dolgo je grozno trpela: vsako vasico, vsako dupljino po hribih, kjer so bili kristijani skriti, so iztaknili, živino na planinah pograbili, ljudi ali pomorili ali zvezane seboj tirali. —
V petek je bilo, ko je Iskender iz šotora poslal vjetega kmeta s krvavo pušico v Belak vprašat, ne li bi kdo hotel rešiti vjete kristijane? Mestni sodnik Janez Hochsteter je naslednji dan napotil dva moža v turški tabor, da bi se pogajala za kristijane, ki so jih Turčini vjeli na Kokovi in v Kanalu. Ker so pa preveliko odkupnino tirjali od njih in za to, da prizanesejo vasi in cerkvi Marije na Žili, niso se mogli zediniti. Pride toraj turški poslanec sam v mesto in sklenila se je sledeča pogodba: Belačanje dado tovor vina, ') voz kruha in 20 cekinov, Turki pa prizanes6 vasi in cerkvi Marije na Žili. Obravnava zarad jetnikov se je odložila na drugi dan. Belaški sodnik je storil po pogodbi in turški poveljnik se je zaklel pri svoji duši in sabli, da hoče izvršiti obljubo svojo, ki jo je ob enem naznanil v šotoru. Posmehovaje se je reklo kristijanom: „Vi nimate pravega Boga, imate le lesene bogove in podobe in ne molite pravega Boga. Kaj dela vaš cesar? Vaših knezov je dosti, pa nas ne morejo zapoditi iz dežele." 2)
Ko zjutraj Belačanje pridejo, da se pogode zavoljo vjetih, ni bilo nobenega Turka več: eno uro pred dnevom se je vojska vzdignila, cerkev in vas zapalila, moža pa, ki sta bila v šotoru zarad pogajanja, umorila. 3) V Rožje se je obrnil sovražnik. Tam ni prizanesel nobenemu selu, nobeni planini na visočini, nobeni cerkvi in vasici na planem. V Šent-Jakopu se je zbralo 300 duš, med njimi samo 90 mož okoli cerkve. Pol dneva so se branili, a naposled se vpehani in vtrujeni udajo s pogodbo, da smejo brez ovire oditi, ako puste vse premoženje. Toda Turci niso bili mož beseda: vsi, ki niso utekli, bili so ali posekani ali odpeljani v sužnost, cerkev in vas pa je požrešni plamen pokončal. V Pod-gorjah ni hotela cerkev goreti, barbari jezo razlijejo nad podobami ter jih razsekajo. Do Mohlič prišedši niso še bili zadovoljni, vrnili so se nekteri nazaj, pravijo, — da jih je bilo 5000 — v dravsko, zil-sko dolino in v okolico Celovško in pograbili, kar jim poprej ni prišlo v pest. Tako je prišlo kakih 300 kmetov iz Belaka, kamor so bili bežali pred sovražnikom, na pogorišče gledat, je li še
*) Tedaj so Turci že ta čas vino pili ? ali je bilo le za njih zaveznike ?
a) Omenjeni rokopis Clm. 14668.
3) Poročilo sodnika Belaškega Hochstetera. Sitzungsberichte der k. k. Academie der Wissenschaft in Wien 1850. str. 647.
kaj oetalo njih imelja. Turčini pa so bili skriti po grmovji in v votlinah. Ko ugledaj o prišle kmete, planejo nad-nje in jih blizo sto vjamejo, drugi so zlezli na cerkev — znamenje, da ni do tal pogorela — in ostali ondi en dan in eno noč, dokler jih niso rešili mestjani. Drugi so prišli dva dni pozneje, konje poskrili, sami pa so stopili na pode ter jeli pridno mlatiti. Ljudje misleč, da so se vrnili sosedje, popusti zavetja svoja in gredo na svoj dom. Toda hudo so se prevarili, prekanjeni sovražnik jih zopet lepo število možakov in žensk pograbi in odpelje.
Ko se kruti nevernik naveliča razgrajati po krasni slovenski zemlji, vrne se proti domu s svojim ropom in sila veliko vjetimi kristijani — viri nam pripovedujejo 10.000, da celo toliko, kolikor je bilo sovražnikov. — Pri Mohličah, kjer vse pokončajo, da je ostala le neka koča, hram in kopelj, prepeljejo se 15. avg. čez Dravo, popred pa posekajo starčeke, otroke in kar ni moglo ž njimi. Drava ni mogla nesti tolike teže, utonilo je tedaj mnogo Turkov, a še več kristijanov v mrzlih valovih narasle reke. Skozi nesrečno junsko dolino jih je peljala žalostna pot mimo Slove-njega gradca in Celja na Hrvaško.
Ko so Turčini tako divjaško gospodarili po Korotanu, kranjskim Slovencem se ni dosti bolje godilo, tudi njim je turška kriva sablja učinila veliko zla in škode. Natančnega popisa o tem napadu vendar nimamo. ')
Unrest nam še pripoveduje, kakošen konec je storila turška druhal. Ko se je namreč počasi pomikala proti Bosni, napadla stajo grof Peter Zrinjski2) in poveljnik iz Jajce z malo četo. Turci v zadregi stepejo vjete kristijane do smrti, drugi se oprosti in zbežć, sami pa se umaknejo v bližnji~gozd, kjer so bili naslednji dan tako tepeni, da jih je od 20.000 mož komaj 5000 pet6 odneslo na Turčijo.
Tako je končal najhujši in največi turški napad, ki ga je doživela Koroška dežela. 3) Nihče se ni vzdignil za nesrečne pre-
*)■ Unrest piše str. 641.: „Die weyl die Turckhn zw Kernndtn warn, warn auch Turckhn zw K r a y n im Lanndt, da tetten sie auch gros-sen Schaden."
®) M. Mesic v delu: Život Nikole Zrinjskoga v Zagrebu 1866. ne pozni nobenega Petra Zrinjskega. Morebiti je bil Nikola, a tudi o njem nič enacega ne pripoveduje. Sploh je ta dostavek Unrestov nekako nejasen ter potrebuje potrjenja od drugod.
3) O njem poročajo Unrest st. 637—641, Belaški sodnik Janez Hoch-steter kot priča dogodeb okoli Belaka (glej Sitzungsberichte d. k. k. Akademie der Wissenseh. in Wien 1850. st. 647.) in spis nekega brezimnega sovremenika v monaški dvorni knjižnici (Cod. lat. mon. 14668 Variae hist. XV. XVI. Pol. 56-58.) vzet iz St. Emerana v Ratisboni in tukaj prvikrat priobčen. Ob kratkem govori o njem Dlugoš str. 572. tako-le: „Cladibus et bellis civilibus, quae in Italia gerebantur, Caesar Turcorum Mahumeth eshilaratus, tempu«
bivalce njene. Turčini so hodili sem ter tje na dolgo in široko, nikjer ni bilo nobenegu upora. Dlugoš sicer piše, da so kristijani most čez Dravo podrli, menda pri Mobličah, a kaj je to motilo sovražnika, ki je naplenil blaga in ljudi, da jih skoro ni mogel seboj spraviti! Pa kar je najbolj čudno, je to, da se vitezi in grajščaki po deželi niso nič ganili, viri naši vsaj molčć o hrabrih djanjih plemstva, česar bi gotovo ne storili, ko bi se bilo kaj doprineslo, saj nam spričujejo o druzih prilikah, da niso skopi, ke-aar velja, plemenitašem slavo pope vati. V vseh deželnih zadevah so oni zvonec nosili, pri napadu 1. 1478. o njih ni tiru ne sledu. Ali se je mar tudi njih polastil turški strah, ali morebiti niso čutili v sebi dovolj moči, ustaviti se silnim hudournikom, ali jim je bilo v trdnih gradovih celo po volji, da tujci uporne kmete krote? Skoraj, da obvelja poslednji razlog. Eazkačeni zarad odrtije od strani gosposke, vedno večih davkov, vedno manjše varnosti pred zapriseženim dušmanom so se bili namreč 1. 1478. spuntali kmetje, kakor smo že omenili. To ni bilo prijetno niti duhovščini niti plemstvu. Ne vemo, kaj bi se bilo zgodilo, da ni prihrul Turčin v deželo. Po njegovem odhodu pa so plemenitaši, kterih
sibi opportunum sibi praebitum non negligendum ratus, ingentein exercitum circa festum sancti Laurentii ex Bossna in Carinthiam transmittit. Qui, nullo obstaculo offensus, omnem Carinthiam ab oppido Malburgetha usque ad Villacum et prope Hracz ce-leriter transeurrens, caediis, incendiis, rapinis et captivitate bar-barica, cuncta foedavit. Et prope Salszburgam grassatus, cum ad fluvium Dravva pervenisset, mille trecentoa homines, resistentiam illi pro ponte facientes, occidit. Et nisi pons disruptus et Dravva undis inflatus, impedivisset, in ulteriora multo procesisset. Neque enim clausurae Alpium, neque concava Piciarum illis obstabant. Quo factum est, ut magna multitudo captivorum a Turcis in perpe-tuam servitutem tunc fuit nemine ferente opem et terrore mašimo animos singulorum occupante depulsa." Bonfinij st. 602 piše: „At ubi quindecim equitum millia, haud procul Scodra convenisse scivit, Dalmaticos Carnosquo montes superare, ac Forum Julii in-cursare, agrumque late populari praecipit. Turci, Alibecho* duce, Dalmatiam trajiciunt: nullum dum iter faciunt, provinciae detrimen-tum inferunt: equorum pernicitate longa itinera metiuntur: Dalmatiam et Carnos demum emensi, Forojulianum agrum invadunt, flu-vios, praeter hominum opiniones, tranant, montes superant editis-simos: et nihil usque adeo arduum ac difficile reputatur, quod illo-rum audacia adoriatur. Cum in Venetorum provinciam descendissent, tot homines cum uxoribus et liberis abduxere, ut supra quam viginti hominum millia in servitutem vindicasse dicerentur." Chron. Mellicense po Muharji VIII. st. 109. ima k letu 1478.: „Turci magno cum exercitu properantes circa fines Sclavoniae et Carinthiae ad triginta millia hominum vinetos in paganismum abduzerunt."
o, hudi nesreči ni bilo ne duha ne sluha, prihajali iz tamnih gradov na svitlo in stikali po puntarjih, in kteri so srečno utekli turški sablji, krvaveli so pod mečem svojih gospodov. Se pozno potem so kazali v Ortenburgu, Landskronu, Ostrvici, Leonsteinu in Ve-trovu ječe, v kterih so zdihovali trpinčeni kmetje. ')
K napadu 1. 1478., v kterem so bili v Zilski dolini tudi mnogi duhovniki, ki so se brž ko ne, vsaj nekteri z majhnimi slabo oboroženimi četami okoli cerkva' ali v utrjenih krajih ustavljali sovražniku, grozno umorjeni, pridružila se je druga nesreča, namreč kobilice, ki so se kakor poprejšnje leto v mogočnih trumah priteplje iz Ogerske na Štirsko in Koroško do Celovca in silno škodo napravile.a) V tacih stiskah ni jčuda, da so se državljani oglašali in tirjali, naj se vendar že enkrat kaj izdatnega stori za napadane dežele, ker došle ni došla pomoč niti od cesarja niti od cesarstva, in deželni in državni zbori so si komaj pripravnih nasvetov dajali, toliko manje izvrševali jih. V poprejšnjem poglavji omenjeni skupni zbor v Gradcu je sicer sklenil sklad za brambo, toda poslancev iz Kranjskega in Korotana je bilo tako majheno število, da se nazoči niso hoteli zavezati za nepričujoče. Zatoraj jih je Friderik IV. decembra meseca istega leta 1478. pismeno opominjal, naj tudi oni sprejmejo turški davek, h kteremu hoče tudi on pripomoči po zmožnosti. 3) To se je brž ko ne zgodilo, ker 10. sušca 1. 1479. je cesar dal ukaz k nabiranju tedenskega vinarja za turško vojsko. 4)
Kako so posamesni tiščali v vladarja ter ga vnemali k krepkemu delovanju, svedoči nam v petek pred sv. Martinom 1.1478. v Gradcu sestavljeno, sedaj v dvorni monaški knjižnici hranjeno pismo.5) Med drugim pravi: „Tvoji podložni plemenitega in neplemenitega stanu v kneževini Kranjski in v Metliki, kteri si gospod, kličejo Te že več ko pol leta s srčnim tarnanjem na pomoč proti Turčinu, so-
') Hermann Handb. I. str. 205.
2)	Unrest st. 642; Hammer H. str. 570.
3)	Mon. Habs. I. 2. str. 885.
4)	Hermann Handb. I. st. 205.
5)	K. Haselbach ga je v knjigi: „Die Tiirkennoth im XV. Jahrhun-derte Wien 1864" priobčil iz Cod. germ. mon. 414 Fol. 169 — 179. Pripisuje ga Kranjskim stanovom, ko so bili v Gradcu pri skupnem zborovanji, Chmel. (Sitzungsb. der k. k. Akad. 1850 st. 387) nasproti neimenovanemu duhovniku. Poslednja misel zdi' se nam ver-jetniša, ker k sklepu pisatelj piše, da bi bilo prav, ko bi ta spis kdo hotel prepisati in cesarju in svetovalcem njegovim izročiti, „kdo vč, kaj hoče Bog doprinesti po revnem bratu!" saj drugi, ki bi imeli govoriti, vsi molče. — Naj bodi temu kakorkoli, to nam vendar spomina vredno pismo jasno kaže, da je bila sloboda v pisanji v tačasni ustavni dobi jako obširna, zato smo posneli iz njega naj-krepkejše stavke. Ali je pa res tudi došlo na svojo adreso, ne upamo se razsoditi.
vražniku naše vere. Korošci tekajo ponižno k Tebi, da jih ne pustiš brez tolažbe. Štajerci se spoštljivo približujejo in Te pohlevno opominjajo, da se spraviš in složiš s svojimi nasprotniki, da se moreš tem krepkej še lotiti mogočnega sovražnika krščanskega imena. Zatoraj vstani iz spanja in ne dremlji dalje!"
Koliko je Štirsko trpelo, ko so rovali Baumkirher in pajdaši njegovi! Nihče se ne spominja ubogih ljudi, kmetje si morajo sami pomagati, cesar naj prevdarja, kako prihodnjič v okom priti sovragu. „Domisli si" nadaljuje pismo „kako si v cerkvi Matere Božje v Ahenu očitno Bogu' prisegal pred duhovskimi in svetnimi volilnimi in drugimi knezi. Spomni se tudi častitljivega maziljenja k cesarski časti v Rimu in prisege, ki si jo storil najvišemu škofu kot varuh rimske cerkve. Glej in pomisli, da Ti niso dali knjige v roke, ampak da so Te prepasali z mečem, da ga rabiš, kakor Te je opominjal papež Nikolaj, v to, da vero širiš, nevernike krotiš in cerkev varuješ, kteri si prvi pokrovitelj !"
Dalje pismo opominja počasnega Friderika, naj se vnemarno ne obotavlja, ampak naj v djanji stori, kar je sklenil poslednji ratisbonski zbor, ker njegovo odlašanje je že rodilo veliko škodo, in pravi: „Odpravi muke nedolžnih krščanskih otrok, ki jih krvoločni kruti Turčini vpričo staršev na plotove natikajo in ki jih je odrešila Kristusova krv! Ne spoštuj svojega blaga bolje nego Jezusovo krv! Daj ga od sebe, da si ž njim kaj prislužiš, dokler ni prepozno! Žaluj, da se taka reva godi za časa Tvojega vladanja! Lajšaj očetom in materam bolečine in tuge, ki jin vživajo sleherni dan! Sprejemaj njih, ki pri Tebi iščejo zavetja in zaupajo v Tebe! Ne skrivaj se pred njimi, ki Te ljubijo, aa Te ne popuste v potrebi!"
O lepih in koristnih stvareh je lahko govoriti, o rečeh pa, ki so k tem potrebne, namreč o denarji in pokorščini, se nič ne črhne. Kar denar zadeva, naklada cesar duhovščini velike davke, jemlje cerkvam posestva, od mestjanoV si izposojuje denarjev „na nikoli vračanje" in ubogim ljudem molze krvavo zaslužene novce, češ, da jih potrebuje zoper Turka.
„Povej" vpraša pismo dalje „kaj si opravil, ko si vojakov najel, ki so pa le Tvojim škodo delali in zveste prebivalce Tvoje obropali na telesu in blagu, da nikdar ne bodo več za rabo! — Misliš li, da ljudje ničesa ne umejo, ali da jim Bog ni dal pameti? Povedi, kje je denar, ki Ti 32 let in še več prihaja iz 4 kneževin, nekaj grofij in marsiktere grajščine? Kje so dragocenosti, ki si jih podedoval po vojvodi Frideriku?"
Cerkvenega blaga naj se nikar ne dotakne, Friderik Barba-rossa naj mu bodi žalosten izgled. „Kako moreš ubogemu podložniku davke povišati, ko so mu že 20 let Tvojega vladanja zastavljene in zaprte vse ceste in pota? Kako si upaš delalcem, udovam in sirotam jemati s krvavimi žulji pridobljeno, ki si jih prav dolžan varovati nadlog in potreb! Toda Ti le grabiš in ne bojiš
ве ničesa". Dohodkov plemstva se je večidel polastil, drugi pa nimajo, kolikor tirja. Nepokorščino so napravili prav njegovi najemniki, ker so po deželi divjali po roparsko in zlasti duhovščino grozno odirali. Zakladov svojih prednikov naj se ne loti, „Bog ve, kako so vkup prišli", saj svojega blaga ni gospod, ampak hlapec „kar imaš Ti danes, jutri drug posede".
Friderik IV. je bil, kakor znano, stiskavec in ljubil je denar, zato ga pismo opominja, da je vse minljivo na svetu, da so bili kralj Ladislav, vojvoda Albreht, Celjski grof Ulrik tudi mogočni in bogati, a njih konec žalosten. Naj ne misli, da ljudstvo iz nepokornosti noče dati, ono le nima, toraj naj pa sam seže v žep m pomaga proti Turku, saj je to cesaijeva dolžnost. Cesar ni mogel pozabiti zadreg, v ktere so ga spravili njegovi upniki, ko so se spuntali zoper njega z drugimi nezadovoljneži vred. Zato zatrjuje pismo, da njegova nevolja ni vpravičena, zakaj če so podložni res v tej ali uni reči hudobni, zlasti ako so le nekteri ,taki, naj ne trpi zavoljo tega vsa dežela, ampak nepokorneži. Ali bati se je, da upor izvira od drugod. Dokler se bodo stare pravice tako malo spoštovale, dokler prihaja denar vedno slabši in so mitnice, izvoznina, vvoznina, dac za vino, sol in železo tako visoki; dokler se bode pravica tako kratila in sodniške obravnave šiloma tako odlašale, pravega reda ne more biti. — Vladar naj se sprijazni in spravi s podložnimi vsemi, z njihovo pripomočjo bode premagal vraga. Ce si ne pridobi ljubezni in udanosti svojega ljudstva, bolan je in brez moči. „Seboj bodeš vzel dobra dela, ki Te bodo priporočala za nebesa, za Teb oj gred6 pa tudi hudobna dela, ki Te bodo pogreznila v dno pekla. Ako pa drugače storiš in si tega ne zapomniš in samovoljno govoriš, da Te nihče ni svaril, zgodilo se Ti bode, česar sedaj ne pričakuješ!"
To so čvrste in odkritosrčne besede, pripravne slehernega zaspanca izdramiti. Tudi Friderik IV. se je prebudil iz svoje apatije, ali zbog navedenega pisma, ne vemo. 26. januarja 1. 1479. je prosil papeža, naj konec stori vojski na Laškem ter se pomiri s kraljem francoskim, beneškim dožem in s Florentinci, ker „Ijutost in moč raste Turčinu, ker vidi, da se krščanski vladarji in narodi mesarijo med seboj". ') Kakor leta 1473. Hugon Werdenberg imel je sedaj grof Schaffrid Leiningen nalogo, v imenu cesarjevem podpore prosita na Nemškem. Trkal je pri juvavskem nadškofu, vojvodu Sigismundu Tirolskem, pri vojvodih bavarskih Ludeviku in Albrehtu in goriškem grofu Lenartu. Tožil je in to po pravici, da cesar dolgo časa že prosi pomoči v Rimu in na Nemškem, toda še dandanes je ni prejel. Sosedni vladarji in njih dežele niso mnogo marale za to reč, zato turška sila narašča in zgoditi se utegne, da Turci dedne dežele prederć in prilomastijo v pokrajine, ktere se branijo, zoperstavljati se Turku. Vzajemno bodo lahko
') Mon. Haba. I., 3, st. 6.
Odpodili dušmana, posamesnim to ne bode obveljalo. ') V Norim-bergu zbranemu državnemu zboru pa je kmalu potem poročal za-stran turške podpore med drugim to-le: Ker so se krščanski vladarji tako malo izmenili ustaviti se turski sili, nadlegovali so Turki s hudimi vojskami sosedne dežele tako, da so bile, brez vsakoršne pomoči, prisiljene v svojo in vsega krščanstva škodo s Turki mir skleniti. Tem predrzniši prihajajo zarad tega in sedaj se lahko obrnejo proti nemškim deželam, kakor se je že lansko leto zgodilo (1478. 1.), ko so z 20.000 konjikov prigromeli v cesarske dežele, na Štajersko, Koroško in Kranjsko, in v teku dospeli celo do Bavarskega. Bati se je, da to poletje priderejo še dalje v nemške dežele, ker so mir sklenili z Benečani, ki so jim dajali dosti opraviti. Ako se Turkom ne bodo krepkejše uprli, kakor doseh-mal, in ako ces. deželam ne doide pomoči in podpore, naj knezi vrjamejo, da bodo njeni prebivalci prisiljeni pogoditi se 8 sovražnikom ali pa deželo popustiti. Dolgo se tako ne morejo braniti, ker primanjkuje jim živeža in ljudi, ki jih je Turek ali pobil ali odpeljal. Dežele so tako obožale, pomandrane in upustošene, da skoro nihče ne more v njih prebivati in da je treba hrano vvažati iz druzih dežel. Turčini so napadli dežele že 23krat. To je pripomoglo, daje cesar zbor sklical. In prav sedaj so Turčini zopet privreli do Kupe, ki meji Hrvaško od dednih dežel, in še so ondi in brez dvoma bodo, kedar se sedaj narasla voda vleže, prilomastili z vso silo v dediie dežele. Za tega del ni mogel cesar sam priti v Norimberg. Saj to ne bode motilo zbora, da nakloni krepko pomoč dednim deželam. To leto ne tirja cesar več nego 6000—7000 mož za največo silo, tem bode dodAl iz svojih dežel 2000 vojakov. S temi upa sovražnika tako dolgo ustavljati, dokler se ne spravi mogočna armada na noge. 2)
Cesar sam ni pričakoval mnogo od tega zbora, zato ni prišel. Težko, da se je komu le sanjalo, da bodo Nemci pošiljali vojake v slovenske pokrajine, branit jih pred krvoločnim nevernikom. In res, zbor je dne 14. okt. 1479 kratko odgovoril: ker je zbranih premalo knezov in mestnih poslancev, niso mogli nič dognati, cesar naj toraj skliče drug zbor. 3)
V cesarskem poročilu omenjeni mir so Benečani dnć 26. jan. 1. 1479. res sklenili s sultanom. Mohamed jim je namreč vzel Krojo v Albaniji in potem oblegel Skadar. Ker tega mesta ni mogel s silo preobladati, hotel ga je izstradati. Zaveznika Benečanov, papež Sikst IV. in napuljski kralj Ferdinand, sta jih zapustila v tem tako važnem trenotii. Poslednji je šuntal Turka zoper signorijo in šepetalo seje cel6, da se je kralj Matjaž zavoljo Ferdinanda, čegar hčer Beatrico je imel za ženo, pomiril a
1)	Mon Habs. L, 2, str. 379.
2)	Mon. Habs. I., 3., str. 112.
3)	Mon. Habs. I., 3., st. 116.
sultanom Mohamedom. ') Signorija brez pomoči, v glavnem mestu pa kugo, ki so jo zanesli Turci, se je tedaj udala s temi pogoji: V dveh mesecih bode izročila Mohamedu П. Skadar, Krojo, otok Lemnos, Negroponte, gorovje v Majni, Epiru in Peloponezu, vse drugo naj ostane tako, kakor je bilo pred vojsko; za slobodno vvažanje in izvažanje beneškega blaga v vse turške kraje in luke plačuje republika na leto po 10.000 cekinov in kakor poprej ostane v Carigradu beneški bajlo kot sodnik beneških podložnikov in posrednik v kupčijskih zadevah.s)
Benečani so 15 let Turke zel6 nadlegovali, junaško odbijali njih napade, naposled omagali, in da so si oteli kupčijo v izhodu, sklenili so sramoten mir s Turčinom ter pokazali, da smž kristijanska vlada tudi z nevernikom mir sklepati, ako gre za dobiček.
Med tem, ko so v Benetkah slovesno sprejemali silno napihnjenega turškega poslanca — mestu novo prikazen — tarnali so kristijani, da so Benečani mir sklenili sebi in vsemu krščanstvu v nečast, Italiji pa v nesrečo. 3)
Za cesarske dežele je bil ta dogodek posebno važen in osode-poln, ker odslć so mogli neverniki tem lože še z večo silo planiti zlasti nad uboge Slovence. Tudi Erdeliji in Ogerski je pretila velika nevarnost. Kralj Matija je bil zarad tega ves razkačen ter sporočil nemškim vladam: ko bi bil hotel posnemati izgled beneški, davnaj bi bil dosegel isto in sicer še lože in boljše, saj mu je
Sonujal Mohamed Bosno in druge reči, ako mu odpre pot skozi »gersko, toda on je ravnal kot dober kristijan in odbijal take ponudbe. 4) Vrh tega je prišla za slov. dežele nova nadloga. Omenili smo že, da je ostrogonski nadškof Janez pribežal k cesarju, da ie zavoljo tega razljuteni Korvin napadel avstrijanske dežele in Friderika IV. prisilil k obljubam, ki jih pozneje ni mogel izpolniti, in da je slednjič cesar pregovoril juvavskega ali solnogradškega nadškofa Bernarda, da se je odpovedal nadškofijstvu cesarjevemu ljubljencu Janezu v prid. Svetovalci so Bernardu to odsvetovali in ko je dospel v Solnograd, preklical je svoj odstop. Razkačeni cesar noče vkljub opominovanju papeževemu izvršiti svojo nesrečno misel. Nič prida pričakovaje pokličeta nadškof s kapitelnom vred in sekovski vladika skrivaj najhujšega neprijatelja cesarjevega, ogerskega kralja na pomoč. Ta jima jo dovoli proti temu, da mu odpreta juvavske in sekovske trdnjave in mesta po Štirskem in Koroškem s pretvezo, da hoče nadškofijo varovati pred never-
Zinkeisen II. str. 422.
«) Zinkeisen II. 432—433.
3)	Dlugoš str. 582 piše, da so to storili „cnm suo et totius Ctmstiani-tatis dedecore et malo totius Italiae". Kralj ogerski pa trdi: „Veneti a Turcis turpissimis conditionibus et cum Christianorum jactura pacem estorserant". Zinkeisen II. str. 440.
4)	Zinkeis. II. str. 440.
nikom. Tako so zopet turški napadi pomagali sebičnim naklepom onih mož, ki sta bila poklicana braniti Turčinom vhod v slovenske dežele. —
Prekanjeni kralj vpraša cesarja, je li smč svoje trume peljati skozi Štajersko in Koroško proti Benečanom. Ker ta ni sumil nič hudega, ni imel nič zoper to. Madjarske čete pa niso udarile na Benečane, ampak pesedle odprte trdnjave in mesta. Ptuj, Breže, Radgona in mnogo gradov je prišlo kralju Matjažu v last. Ni naš namen na dolgo in široko opisovati boje, ki so divjali po lepih pokrajinah slovenskih, zarad osebne malenkosti, ki kar nič ni zadevala niti Štajerske niti Koroške, tudi nočemo na drobno razkladati, kako sirovo so se obnašale od vseh vetrov prišle madjarske druhali, dosti je ako povemo, da so „črni" Haugvic in njegovi vojščaki gospodarili prav po turško.
Iz Nemčije nobena pomoč, mir
Turk ov z Benečani in vojska v deželi — v tacih okoliščinah Slovencem res ni sijalo solnce lepe prihodnosti. Treba je bilo tedaj vse žile napenjati, da se rešijo popolnega propada. Se v6, da so morali gledati, kako si sami pomagajo. Na sv. treh kraljev dan 1.1480. se je sešel zbor Štirski v Gradcu, 2. marca v Velikovcu Koroški, in 8. marca Kranjski v Ljubljani. Kar se je v prvem sklenilo, potrdila sta poslednja dva. Cesar je poročil: Obrnil se je v Rim, do državnega zbora nemškega in na druge strani, da bi se mu bila naklonila podpora v vojski zoper nevernika, toda brez vspeha, ker drugod ne čutijo trpljenja in težav oropanih dežel. Tudi v teh kneževinah so mnogokrat zborovali, toda nič se ni dognalo. Neverniki vedno hujše razgrajajo po njih. Zato se je cesar sprijaznil z ogerskim kraljem na vse večne čase in izročil mu ogersko krono proti temu, da mu bode na svoje stroške zaveznik proti osmalinu. A kralj je pridrl v deželo in grdo gospodaril. Pri vsem tem ga je še izvolil vo lilnega kneza in da-si je ta s pismom in pečatom zarotil se, cesarja slušati, prelomil je vse obljube ter poslal mu veliko množico vojakov v deželo, ktero sedaj od sv. Mihela z ognjem in ropanjem mandrajo, nič boljše ko Turek. Naj tedaj zbori pospešijo nabiranje tedenskega vinarja za turške potrebe, kakor so ga že poprej odobrili. Verh tega naj sleherni duhovskega ali svetnega stanu, ki ima v deželi dohodke in kmete, od vsacih 100 U vin. prihodkov oboroži in izdržuje po enega konjika. Vsak plemič mora s svojimi ljudmi, pešči in jezdici, pripravljen biti za vojno in nemudoma priti, kedar ga stotnik pokliče. Po deželah mora vsacih devet mož postaviti desetega v vojsko in če je treba, vsakih pet mož šestega z orožjem in vsem, kar je treba. V vsaki deželi mora biti po en vojni poveljnik in po štirje stotniki, da po deželi ljudi sklicujejo, jv redu ohranujejo in rabijo, kjer bode sila. Ta načrt so sprejeli Štajerci, prav tako so storili bojč tudi Kranjci in Korošci.
») Mon. Habs. I., 3, str. 378, 380, 383, 393.
Med tem Turek rok ni križem držal. Že pred sv. Pangra-cijem 1. 1479. je počil glas, da je na Hrovaškem. Listi so švigali sem ter tje s to novico. Lovrenec Turjaški je pisal (od kod?) v Ljubljano Kranjskemu vicedomu, da je z veliko močjo pri „Stainnussnigk" (morebiti.Kostajnica na Uni?). Le-ta je sporočil v Tržič z opominom, naj se novica razširi po Gorenskem. Koroški namestnik jo je izvedel iz Celja ter jo koj naznanil Belačanom, belaški sodnik pa svojemu gospodu na Bavarsko. V dveh dneh je bila proteča nevarnost splošno znana. *) Ta naprava je bila korak k boljšemu, da so se mogli ljudje vsaj poskriti ali pripraviti na neprijetni pohod. Meseca avgusta se je čez Savo prepeljalo kakih 30.000 osmanov na Hrvaško in čez Dravo na Ogersko. Oddelek glavne vojske prilomasti okoli svetega Jerneja vNedelico. a) Bil je somenj ondi in tedaj mnogo ljudi. Neverniki jih pri tej priložnosti veliko posekajo, drugim pograbijo, kar so pripekali na prodaj. Naskočijo tudi stolp, v kterem je bila muta, in umore 60 oboroženih mitničarjev. Potem so razgrajali med Dravo in Muro okoli Ptuja in Lutomera. Poslednje mesto v prah in pepel spremeni in sploh tako škodo napravijo, kakor še pri nobenem napadu ne.
Glavna vojska, kteri se je morebiti pridružila ta truma, šarila je na ogerski zemlji. Z neizmernim plenom, pravijo, da je bilo 30.000 vjetih kristijanov, obrnila se je proti domu. Kralj Matjaž udari za njo, pri Jajci jo doteče. Po noči jo napade in raskropf. Njegovi vojščaki si plen razdeli in skrivaje se tri dni gostujejo ž njim. V tem se zbere sovražnik, zgrabi nenadoma Ogre in popolnoma bi jih bil uničil, da ni prihitelo 300 Hrvatov.3)
Meseca oktobra pridrla je druga 43.000 mož močna turška armada v Erdelijo. Pri Scasc-Varoš-u 13. okt. jo primeta erdeljski vojvoda Štepan Bathor in grof Pavel Kinis iz Temešvara in tako otepeta, da je ostalo neki 30.000 Turčinov na mestu z vsemi poveljniki vred. A Madjari so drago kupili to zmago: 8000 mož in Štepan Bathor so ležali na krvavem bojišču. Veselje zaradi zmage
') Sitzungsb. der k. k. Akademie 1850. st. 642.
'-1) „An die Neledits" piše Unrest str. 643, ki nam poroča v tem napadu. Ilwof: Die Einfalle der Osm. II. str. 43. meni, daje to neki hrib ne daleč med Ponikvo in Poleami, nam se zdi, da je to Ne-delic nad Varaždinom ne dalječ od Ormuža, kar se tudi bolje strinja s popisom Unrestovim.
3) Zinkeis. II. str. 443. Napad na Štirsko omenja tudi Abrah. Bak-echay v Chronologia de Regibus Hungaris z besedami: „Turci ab-sente rege Pannonias invadunt ad castrum usque Ferreum et in Stiriam discursant: in pagos, bomines et pecora justa desaeviunt: XXX. hominum millia cum ingenti praeda, incensis vastatisque pro-vinciis, secum abducunt in Bossenam ueque".
in bogatega plena je bilo brez mere. Na mrličih so na večer tistega dnč jedli, pin in skakali kakor besni. ')
Važno je bilo to za Ogersko, ker odšle so jo dalje časa pustile turške čete v miru, tem več so trpele slovenske pokrajine.
Pokazalo se je to koj naslednje leto 1480. Pri štajerskih Brežicah so se 29. julija prepeljale čez Savo turške trume, močne 12-16.000, Valv. trdi cel6 26.000 mož. En oddelek je razgrajal na potu skozi Kočevsko, Ribnico2) zlasti na Notranjskem okoli Cerknice 3) in Logaca. Natančnejšega poročila o tem napadu na Kranjsko nimamo. Več vemo o drugem, ko je na dan sv. Ožbolda — 5. avg. — prihrul na Koroško, kjer so se, kakor smo slišali, cesarski najemniki pulili z madjarskimi vojaki za trdnjave in mesta. Natihoma prebrodi turška druhal pri Mogličah Dravo in prenoči pri Grafensteinu. Naslednji dan se vzdigne. Tiho kakor poprej koraka mimo Triksna, Ostrvice proti Staremu dvoru. Na grob-niškem polji zasačijo neverniki dva moža in ženo in jih vprašajo, kje da so ogerski vojščaki. Ti odgovore, da so se v nedeljo pred sv. Lorencem umaknili na Štajersko proti Neumarktu, dve milji od Brež. To slišavši brž derejo proti Brežam. Na koroški meji se razdelijo na dva kampa in po cesti in čez hribe jo udarijo proti Neumarktu. Ondi pa so bili že pripravljeni. Ko so se namreč Turci bližali Staremu dvoru, napotil se je neki mestjan in hitel ogerski četi oznanjat to novico. Haugvic s 1500 možmi v hudi zadregi pred Neumarktom prosi sedaj cesarsko posadko, naj jim od-prć mestna vrata, da bodo združeni lože odbijali turške napade. Sklenejo tedaj pogodbo, vsled ktere hočejo cesarski in Ogerski med seboj mirovati, dokler je Turčin v deželi. A Haugvic je kmalo pozabil obljubo svojo ter mesto sebi pridržal.
Komaj so bili Ogri v trdnjavi, bili so sovražniki že pred mesticem. Tu so pomorili nekaj kristijanov in vlovili nektere okoličane. Ker so jim iz mesta preveč streljali, ostali so le eno noč in odpravili se drugo jutro, požigaje in ropaje po okolici. Pri Ju-denburgu so postavili šotor in okrepčali se za nove napade. 4) Pri Neumarktu jim je pobegnil mož, ki je moral 14 let ž njimi po svetu hoditi. Prosil je posadko, da ga v zavetje vzame, in pripovedoval, da se je napotilo to leto 52.000 mož iz Turčije, prvi del na Laško, drugi na Kranjsko in tretji na Koroško. Siromak je moral boje neverniku pota kazati!
]) Zinkeis. II. str. 444 — 445. Kakor vč Unrest. str. 643 povedati, obiskali so Turčini isto leto v jeseni vdrugič Štajersko in sicer okolico Breško, Jurij grof Zagorski iz Kranjskega (?) pa jih je dobro oklestil in jim precdj konj pobral in Bonifinij piše, da so to leto Turci pridrli na Štirsko do Radgone.
a) Valv. XI. st. 467.
3)	Valv. XV. str. 378.
4)	Mon. Habs. I., 3., str. 724.
Pri Judenburgu se vsa vojska zopet razdeli. Dn6 9. avg. se spuste eni čez Zeiring v Rottenman in čez hribe v Ljubno (Leoben), potem ob Muri mimo Bruka, Gradca do Radgone, drugi divjajo okoli Judenburga, Knittelfelda ter se snidejo s prvimi pri Ljubnem. Tretja truma se vrne na Koroško v labodsko dolino čez Volfsberg, Andraž, Rojansko cerkev zastonj naskakovaje v Šent Pavel. Kmetje pri Preimsu in Ladniku so se pri tej priliki hrabro obnesli ter odpodili sovražnika. Toda ne samo dolina je čutila divjost njegovo, tudi stranskim, samotnim dolinicam in vasem v gorovji ni bilo prizaneseno, n. pr. Grebenju, Haberbergu, Dekšam itd. Pri Velikovcu so se združili roparji, potem pa razprostirali proti Pliberku, čez gosposvetsko, grobniško polje proti Št. Vidu, dalje v krško dolino do Rajhenava, kjer so na planinah polovili mnogo konj. Tudi dravsko dolino do Podgorjan so grozno razdjali. Tri šotore so si tisti čas napravili na Korotanu, blizo Vetrinja, pri Tirnici (Timenici?) in med Truksnom in Ostrvico. Ko ni bilo skoro nič več pleniti in požigati, vrnejo se priMogličah čez Dravo, skozi Kranjsko in Hrovaško domu. ')
Turška vojska na Koroškem je pa razposlala svoje čete tudi na druge kraje čez koroške meje. Nektere so plenile okoli Slovenjega Gradca, druge do Marbega na Štirskem. Tudi na Furlansko so Turci pridrli2) skozi kanalsko dolino in premagali 500 beneških najemnikov. Že v sredo po vćlikem Šmarnu so pisali iz Gorice nadvojvodi Sigmundu, da se Turci pomikajo proti Kanalu. Benečani pa, ki so pregledali svojo armado, vse skup ne premorejo več nego 400 mož. 3)
Tudi sedaj se nihče ni krepko uprl sovražniku, ne beremo namreč nikjer, da so se vzdignili ali cesarski, ali ogerski, ali domači in planili nad Turčina. Hrabrost, če še tako junaška, le po-samesnih vaščanov ali mestjanov, rešila je morebiti posamesne kraje, skupnega se vendar ni nič storilo. Tudi od vnanjih gospodov ni bilo pomoči, da-si je bil prihod turški naznanjen na vse kraje. Pisali so juvavskemu nadškofu iz Mosheima dnć 10. avg., ljubljanskemu oskrbniku iz Ipave 13. avgusta, radstadtskemu poveljniku 15. avg., goriškemu grofu Lenartu 17. avg. iz Milstata, nadvojvodi Sigmundu iz Gorice 16. avg.; da so ti možje kaj storili za
--- ч
' ') Unrest. str. 654; Mon. Habs. I. 3., 722 — 725. Letopis večkrat omenjeni v graškem Joaneji poroča, da so neverniki prigrmeli na dan sv. Ožvalda na Stirsko, od Celja so se spustili na Korotan: „trajiciens totam superiorem Styriam usque ad Rottenmann et inferio-rem usque ad Raba fluvium et colles prope Marchburg in die S. Laurencii vallem Lauentinam ingressi duce Waehusch wascha." Krones Beit. 1870. str. 37.
2)	Brž ko ne iz Kranjskega, kjer so se klatili zlasti na Notranjskem. Da bi bili prišli od Trbiža, ni verjetno, tudi tega ne povč nobeden vir.
3)	Mon. Habs. I., 3., st. 208.
Letopis 1871.	6
usmiljenja vredne teptane dežele, zgodovina molči. To pa piše Caesar v zgodovini štajerski in za njimi drugi, da je bamberški vicedom v Wolfsbergu Jurij Schaumberg pri Brežicah zbral kar-delo konjikov. Ker se pa ni upal ž njimi prijeti močnejšega sovražnika, ukazal je kmetom za svojimi jezdici na konje sesti. Po noči napade turške trume s strašnim vriščem, ki so ga naredili kmetje na konjih s pavkami, trobentami in piščalami. Turci nenadoma iz spanja predramljeni mislijo, Bog vž kaka moč jih napada in pobegnejo. Jako živo in plastično nam to opisuje Trdinova zgodovina slov. naroda, ') a kritika je trezna v časih bolj nego nam je ljubo. Tako tukaj. Naj prvi pripoveduje o neki slavni zmagi glasoviti Megiser П. str. 1216., ki pravi, da se je vršila na Koroškem; Valvazor XV. str. 378 ne imenuje kraja, štajerski Caesar pa že piše, da je bila pri Brežicah. Mož je menda le po vrhu bral Megisera in Valvazora in spremenil kraj, kjer so Turci prebrodili Savo, z mestom, kjer je bila nedokazana bitva. Poveljnik Jurij Schaumberg sam je sumljiv, ker ga ne najdemo med vice-domi bamberškimi. 2) Dokler nam na pomoč ne pridejo drugi za-nesljiviši viri od imenovanega Megisera, bitva pri Brežicah zgodovinsko ni utrjena. 3) Vsakako so tedaj Turčini gospodarili po deželah brez posebnega upora.
Strašen je bil polom. Največ ste trpeli Koroška in zgornja Štajerska, nič manje dolenja. Mnogo sel in hiš je bilo razrušenih do tal. Na tisoče so peljali vjetih in vklenjenih v sužnost, med njimi 500 duhovskega stanu. Mnogo cerkvi so razdjali, oskrunili oltarje, sv. Rešnje telo in svetinje. „Monštrance, kelihe, mašna oblačila, bukve, oltarna pregrinjala in druge cerkvene lepotije so ugrabili, Božje hiše spremenili v hleve, kjer so plesali in oskru-njali jih z nečistostjo in drugimi grdobijami. Duhovnike so žgali, vtapljali ali drugače morili in veliko jih gnali v britko sužnost. Po nekterih krajih so žene in može z družinami vred zvezali in seboj tirali. Novo rojeno deco so materam trgali, morili in metali čez plotove. Veliko množico zalih deklic so peljali v težko sužnost. Nedolžne otročiče so basali v ljuknjaste vreče, da so skozi luknje glave molili in ječali, da je bila groza. Kar je bilo močnih, odgnali so jih, slabotnim pa glave odsekali in utopili in velika žalost in revščina je bila v deželi. Ni pomagalo ne jokati se ne prositi, nihče si ni bil zvest ne na hribih ne v dolinah, niti na planinah, da ga Bog sam ni otel. Povsod je bilo na kupe ubite živali, umorjenih ljudi in ni ga bilo, da bi jih bil zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Po hribih so mrtva trupla ležala v vodnjakih in slabo zakopana in nastal je tak smrad, da ostalim ljudem
!) Trdina zgod. str. 73.
2)	Vonend Ph. v Herrschaften des Hochstifts Bamberg in K. navaja st. 76, vicedome, kterih imena je našel v listinah belaške grajske urad-nije. V tem imeniku ni Jurija Schaumberga.
3)	Glej tudi Ilwof II. str. 50 op. 2.
ni bilo prestati. Pač je bilo treba klicati s prerokom Davidom: „O Bog, tuje ljudstvo je prišlo in oskrunilo Tvoj tempelj, Tvoje ime, Tvoj narod!" ')
Leto 1480. je bilo kakor 1478. za Koroško deželo najne-srečnejša doba, zakaj Turci in Madjari so jo teptali in strahovali kakor nikoli ne poprej ne pozneje. Kar je nesrečnim prebivalcem ostalo, požrle so požrešne kobilice ali je segnjilo na polji zarad neprenehoma vlažnega vremena, grozno skrčeno število živih ljudi pa je naposled še bolje zmanjšala neusmiljena kuga. '2)
Tudi po Kranjski in Štajerski je smrt to leto veliko veliko ljudi pokosila, ker tudi po njih je razsajal legar. V poslednji so poleg tega mnogo škode napravile kobilice, ki so priletele dan pred velikim Šmarnom in 10 dni enomčr žita in travo končavale. 3) Ne samo zapisali so nam potomcem žalostne dogodbe leta 1480., tudi naslikali so nam jih. Tako je bila še pred kakimi 20 leti na vnanji steni stolne cerkve v Gradcu videti malana podoba, ki je kazala več obrazov iz onega leta: cerkev pred ktero Tur-čini grdo in neusmiljeno ravnajo s kristijani; zvezane ženske peljejo v šotor imenitnega Turka; plamteče vasi in gradovi; Graško mesto s stolpi in zidovjem utrjeno; Turci z banderci na sulicah in z gorečimi bakljami pomikajoči se mestu; Turki naskokujejo zatabo-reno cerkev, ktero branijo vojaki v železji s puščicami, sulicami in puškami. — Drug obraz je predstavljal na visokem hribu grad, kjer so odbijali naskoke turške; potem bitvo kristijanskih vitezov z neverniki, ki že beže; mnogo jetnikov dobi prostost; na desnem kraju je nekaj turških konjikov, dva trobita v dolge trobente, na-
') Besede iz tačasnega rokopisa hranjenega v sekovskem farovžu, ponatisnjenega v Haimner Gesch. II. str. 569—573. V zapisnikih bratovščine Marijne v Sekovu beremo: „Anno domini 1480. die S. Affre Imanissimus Turcus rebus inprouisis agrum Seeeouiensem inuasisse constat. Per quos predia populata, domus Ineense, Populus crudeli ferro necatus atque abductus est, fumabant templa sanctorum stupra in matronas commissa, virginesque incredibili dictu viciataa fuisse nemo diffitet." Krones v Beit. 1870. št. 37.
„Das yetz genannt achzigist Jar was dem Lanndt Kernndtn gar eyn verderblieh Jar, wann es khamen die Turckhen und khamen die Ungrischen inn das Lanndt, und khamen auch die Haberschreckh, und ward gross Pestilenntz, und was еуп unwetterlich Jar, das vili Traydt auff dem Veldt belyb und verdarb." Unrest str. 655.
3) „In Stiria et Karinthia tempus utique lamentabile, quod rex Hun-garie Mathias de Huny4d nomine Petouiam, Rakerspurg, Leybenez, Biechofsegk et sem. Georgium prope Wildon, Lansperkh, Windwerg, Frisacum, Altenmarkch et alia obsedit et in manus suas venerant." Tako piše župnik Erhard Polinger na Paki v letopisu svojem ome-nivši tudi turški napad, kobiličji prihod in kugo. Beitrage zur Kunde steierm. Geschichtsquellen 1 Jahrg. str. 27—28. Val. XV. str. 379 potrjuje to in bolezen na drobno opisuje.
posleđ je zastava s podobo Matere Božje. Nad vso podobo, ki je sedaj ni več, bil je primeren napis v vezani besedi. l)
Ko so osmalini tako šarili po notranje-avstrijskih deželah in takrat sosebno nemškim krajem zapustili žalosten spomin barbarstva svojega, tudi drugod ni miroval ta ljuti zarod. Kakor je pripovedoval oni krščanski begunec pri Neumarktu, stopile so res krvoželjne turške čete na italijanske obali. Veljalo je Otrantu v Apuliji. Neprijateljske razmere med laškimi vladami so bile tega krive, Benečani so v Carigradu celo hujskali Mohameda, češ, da so Brindisi, Tarent in Otrant deli nekdanjega bizantinskega cesarstva, čegar vladar je sedaj sultan. Da Mohamed ni bil gluh za take in enake razloge, jasno je. Njegove trume so naglo obdale Otrant in doprinašale tam nečloveška dejanja, da jih pero ne more zapisati. a) Dolgo si pa mesta vendar niso mogli ohraniti.
Predno so dospele turške ladije v Apulijo, jadrale so druge proti otoku Rodu z namenom rodiškim vitezom vzeti ta kraj. Toda njih veliki mojster Peter Aubusson z vitezi vred je junaško odbijal sovražnikove naskoke od 23. majnika do 28. julija 1. 1480., ko so Turčini poslednjič poskusili srečo. Že so postavljali zastave na prestreljene nakope, zmaga bila je skoro že njih. V tej zadregi se zakadi veliki mojster v najhujši vojni hrup, razpne veliki prapor maltskega reda s podobo Izveličarjevo, vitezi sedaj pogumniši udrihajo in mahajo ko oroslani in kakor čudež: Turčini se umaknejo in odlazijo.
Ta dogodba je Mohamedu ogrenila poslednje ure njegovega življenja, ker ne dolgo potem, 3. maj. 1. 1481., rešila je smrt krščanski svet te grozovitne šibe. Ne zastonj ga zovejo osmani „osvojevalca", zakaj privojskoval je turškemu polomesecu v 30 letih svojega vladanja poprej nepoznano slavo. Stari Bizanc je padel, trapecunsko cesarstvo, Srbija, Bosna, Albanija, Moldava in Mo-reja so se mu uklanjale, Negroponte, Kefalonija, Lesbos, Lemnos, Tenedos, Imbros, Tasos in druge otoke si je prisvojil, zahodna Evropa je trepetala pred njim. Nič manje ne zasluži priimka „trinog", zakaj on je prvi vseh vladarjev, ki so kedaj živeli na zemlji, kot državno postavo oklical, da sme vsak, ki pride za njim na prestol, zaradi miru na svetu pomoriti svoje brate. Mohamed П. je bil začetnik turškega vpliva na evropejske države, ki je rodil silno veliko zla glede blagostanja, vede in umetnosti sosednih dežel; za slovenske pokrajine je bil prava šiba Božja. Kristijane je črtil na smrt. Pišejo, da je v nekem razglasu 1. 1470. do svojih ne-vercev med drugimi tako-le prisegal: „Obljubim in prisezam pri edinem Bogu, stvarniku vsega, da nočem prej zaspati, _ne pokusiti okusnih jedil, niti poželeti nič sladnega, ne storiti nič dobrega, niti obrniti se na zahodno stran, dokler ne razderem in s kopiti konja svojega ne poteptam lesenih, železnih, srebernih in nama-
») Ilwof.II. st. 51.
2) Hammer II. str. 181.
lanih bogov, ki so si jih z rokami naredili častilci Kristusovi, dokler ne izbrišem iz sveta od izhoda do zahoda vseh njih pregreh." ') Po smrti osvojevalca Mohameda se je vnel hud boj med sinovoma njegovima Bajesidom in Džem-om. Poslednji je omagal. Klatil se je s prva po Aziji, potem bežal k rodizerjem. Ti so ga vlačili po Francoskem, odtod je prišel v Rim in 24.' sveč. 1. 1495. zavdan umrl v Napoli, še le 36 let star.®) Novi vladar Bajesid II. ni bil podoben soimeniku Bajesidu I., ljubil je mir, čislal učenost in premišljevalno življenje. Morebiti ne bi bil dal zavdati bratu, ko bi ta ne bil prijel za orožje. Z Benečani je mir sklenil in jim odpustil dober del na davku, z Rodom se je pogodil in dobrovški republiki potrdil stare pravice ter davek znižal.3) Vojskoval se je le, kedar je bil prisiljen. Ce so pa za njegovega vladanja vendar le Turčini prodirali v naše kraje, tega ni bil toliko sultan kriv, ampak mejni plenaželjni begi, sandžaki in paše, ki so vpa-dali bolj na svojo roko.
Takošne reči so se vršile na Turškem. V tem času so v sveto-rimskem cesarstvu nemškega naroda po stari navadi — zborovali. V ta namen je poslal cesar 1. 1480. meseca oktobra do pa-
Eeža Siksta IV. dva poslanca Andreja, nadškofa Krajinskega 4) in judevita pl. Angnellis. Imela sta nalogo, zboru, ki se je sešel v Rimu meseca novembra, poročati, koliko je cesar storil in še dela za krščanski svet gledć turške nadloge; da je bilo samo na Nemškem 26 državnih zborov o tej zadevi; da vneznarnost in nesloga vladarjev je kriva, ako narašča turška sila. Zaradi tega je tudi ravnokar nov zbor sklical v Norimberg, nadjaje se, da bodo državni knezi in papeževi poslanci vendar enkrat sklenili kaj vspešnega. Ob enem je tožil, da je ogerski kralj Matjaž iz Rima poslano denarno pomoč zoper nevernika porabil zoper cesarja in dežele tako opustošil, da se skoro ne morejo braniti proti Turku. 5) Ogerski kralj je obljubil cesarju, da ne bode kljuboval Benečanom , ampak da hoče pomagati, naj se le v Norimbergu krepka vojna zoper sovražnika na noge spravi, zakaj Turci napadajo njegove dežele in podpore potrebuje od krščanskih vlad na vsak način,
') Zinkeis. П. str. 469.
'	e*
Hammer II. str. 277.
i 3) Hammer II. str. 284.
4)	O tem nadškofu se je mnogo pisarilo. Imenuje se v pismih: Andreas
archiepiscopus Crajanensis ali Crainensis. Da ni ljubljanski ali
kranjski vladika, gotovo je. Dognano prav pa vendar še ni, kje da je bil nadškof ta mnogo imenovani cesarski poslanec Andrej. Najvrjetniše je, kar piše Hicinger (Mitth. d. h. V. f. K. 1858 str. 24.) da je bil nadškof mesta Bar v Krajini na zgornjem Albanskem in da je po smrti hrabrega Skanderbega bežal pred Turčinom na cesarski dvor.
5)	Mon. Habs. I. 3., st. 50.
sicer bi moral, rad ali nerad mir skleniti s Turčinom na kvar vsega krščanstva. ')
Važnih nasledkov ni imela ta rimska skupščina. Papež Sikst IV. je razpisal 18. jan. 1. 1481. odpustek za vse, ki kaj darujejo za stolno cerkev Dunajsko in zoper Turke, in 22. jun. istega leta je opominjal oba vladarja, naj se sprijaznita in združena napadeta sovražnika.2) To je bilo boje vse.
Novembra meseca je bil zbor v Norimbergu, cesar zopet ni bil pričujoč. V njegovem imenu je govoril grof Hugon Wer-denberg in živo je obrisal žalostno stanje naših dežel. Omenil je, kako so bili Turčini v poslednjem prihodu komaj dva dni hodd daleč od bavarske meje, pa tudi ni pozabil zbrane poslance opomniti surovega in nepoštenega vedenja kralja Matjaža v cesarskih deželah. Potrtega srca je zbor zaslišal te novice in z ozirom na ogerskega kralja izrekel, da „kdor Turka podpira ali ovira brambo zoper njega, ta je sam Turek." Ne tako enoglasen je bil zbor, ko je šlo zato, kolikošna in kakošna pomoč naj se dovoli zoper nevernika. Cesarski poslanec je namreč povdarjal, da ni treba silne vojske, ker se ta težko in počasno na noge spravlja, teže oskrbljuje s potrebno hrano, v majhinih kardelih naj se marveč vojskuje, kedar in kjer je ravno treba, najboljše bi bilo toraj, da napravijo tabor na meji Hrvaški in Ogerski. Zbor pa je želel močnejše vojske. Zato sklene dati 15.000 pešcev in konjikov na tri leta. Kako se bode vkup spravilo to število vojakov, poslanci še sami niso vedeli. Poleg tega so se vkljub nasprotovanji! cesarskega pooblaščenca poprijeli zopet sredstva, ki ni bilo vredno pigkavega oreha, 3) namreč odlašati in poslance pošiljati križem svet. Na drugo nedeljo v postu so povabili cesarja, naj sam pride k posvetovanju v Norimberg in naj se spravi z ogerskim kraljem. Ob enem so opominjali poslednjega, da se sprijazni s cesarjem v prid krščanstvu, isto tako kralja francoskega in nadvojvodo Maksa. 4)
Mnogo se je potem še pogajalo, posredovalo med Friderikom in Matjažem, toda vse zastonj. Gluha sta bila oba za žalostno klicanje na pomoč. Ogerski kralj je celć ponuđeno pomirje od sultana 1. 1483. sprejel na 5 let proti temu, da medmejna kupčija nič ne trpi. Leta 1488 je bilo podaljšano še na 3 leta. Tako je mogel kralj obrniti vso silo proti Avstriji. Na Korotanu se je za-nj vojskoval že omenjeni „črni" Haugvic, sam pa je po Avstrijskem razsajal in Dunaj oblegel, ki mu je 1. jun. 1. 1485. brez hrane in
*) Mon. Habs. I. 3., str. 272.
2)	Chmel Regesten II. str. 703.
3)	Mon. Habs. I., 3., str. 139-150. V tem zboru so Goriškemu grofu Lenartu odmerili 45 konjikov in 60 pešcev za njegovo posestvo, kot cesarskemu knezu vrh tega še 34 konjikov in 32 pešcev. Co-ronini. Ten t. str. 414.
*) Mon. Habs. I., 3., str. 123—128.
pomoči odprl mestna vrata. Dve leti pozneje je kapituliral vselej zvesti Wiener-Neuetadt.
Da se v tako zmedenih okoliščinah tudi slovenskim pokrajinam ni godilo jako dobro, pač sleherni hitro sprevidi. Stari sovražnik jih je prav izdatno za-se porabil. Kakor koroški letopisec Unrest poroča, prigrmeli so Turci 1. 1482. na Kranjsko in odgnali mnogo nesrečnih ljudi v sužnost. ') Več nam ni znano o tem napadu, ker drugi viri ne govorž o njem. Obilniša so poročila o dogodbah naslednjega leta. Teden pred godom ss. Šimna in Jude leta 1483. so privihrali turški konjiki — kakih 7000-8000 jih je bilo — na Kranjsko v treh, ali kakor hočejo drugi v 5. oddelkih. Na sv. Gola dan se prikadi ena truma na Koroško v junsko dolino do Moglič. Ogenj in ropanje je bil kakor po navadi njih sled, zlasti mnogo moštva so polovili. Eazen Moglič, Kamna in Dobrlevasi so bila razrušena vsa sela v okolici. Ker je bila Drava prevelika, niso mogli na uno stran, toliko bolje so toraj razgrajali po junski dolini. 4) Med tem so na Kranjskem ostali never-niki tovaršem na Koroškem vrlo nasledovali. Trinajst dni so divjali po deželi, požigali in podirali cerkve in pohištva, ropali in ostudne reči počenjali, da se ne dd popisati. Tudi Štajerci so čutili tisto leto težko roko in britko sabljo krutega mohamedanca, zlasti prebivalci okoli Ptuja. Ko se roparji iz vseh krajev zopet snidejo, odrinejo z 9000 vjetimi kristijani proti Turčiji. A takrat jim sreča ni bila mila. Hrvatje in Srbi s kranjskimi plemenitniki vred se ojačijo in zberć naglo 4000 konjikov in 8000 pešcev. Zapovedovali so tej močni armadi Ivan Zrinjski, Zmaj despot Vuk, sin ali pa vnuk Brankoviča Jurija, grof Bernardin Frankopan, ban Gara, tudi dva Turjaška, čegar krstni imeni pa žalibože niste zaznamovani. Pri potoku Onavici so kristijani pričakovali sovražnika. Ko jih turški poveljnik zasluti, pošlje jim 1300—2000 mož nasproti. Vsi so počepali pod krščanskim mečem. Ker jih njih gospodar dolgo zastonj pričakuje, odpravi drugo krdelo na ogled. Ti izvedć od dveh vjetih Hrvatov, da so krščanski kapitani ugonobili njih tovarše. Oproščeni kristijani so potem pripovedovali, kako so Turci na drog obesili sablio in vedeževali, ali jim obeta srečo ali nesrečo. Toaa mesec je bil krvav, postal potem črn in tamen. Prikazale so se tudi tri zvezde, ki so ogenj švigale na vojake, da so si prestrašeni lase ruvali z glave in brade, na zemljo padali ali objemali drug druzega.
■ ') Unrest st. 660: „In dem zwei und achtzigsten jar kamen die Tur-ken gen Krain und tetten einen grossen schaden mit volk verfueren." a) Narod pripoveduje, da je bil pri tej priložnosti pri Rebru oholi paša Ahmet čudovito ubit. Drugi imenujejo poveljnika Iskendra, Valv. Haussi pašo, ime toraj ni dognano. Ahmetova glava kipi pred tabrom na skalni steni na potu od Rebra v Kaplo še dandanes. Lahko je tudi kakega druzega Turčina. Virk nam je zapčl o tej dogodbi lepo balado. Glej „Drobtinice" 1. 1854. str. 262.
Turški kapitan je poslal krščanskim poveljnikom pet sedlanih konj v dar s ponudbo, da jim hoče izročiti vse naropane ljudi in živali, ako turški četi ne store nič žalega. A ti se ne zmenijo za to, ampak konje napotijo nazaj in sporoče, da nič ne marajo od njega, kakor kar si bodo pridobili z mečem. Turek še ni obupal. Poslal je drugič v krščanski tabor ljudi s ponudbo, da hoče vrh poprej olb-ljubljenega plačati še od vsake sablje, kolikor jih šteje v šotoru, po S—3 goldinarje ter obetal, da on in njegovi nikdar ne pridejo več na Kranjsko. ^Kristijane z vsem tem nezadovoljni pomaknejo se v sredo po sv. Šimnu in Judi po noči prav blizo k Turčinom. Bali so se, da vjetih ne pomore ali pobijejo, kakor jim je bilo v navadi, toraj odpravijo 6 mož, da se pogode ž njimi za vjete kri-stiiane. Turški poveljnik jim pokaže blizo 3000 oseb, žensk, otrok sploh slabotnih ljudi, ktere je bil izbral iz množice, močne in krepke, je pa v taboru poskril, kjer so morali z listjem in odejami pokriti na tleh ležati in ne ganiti se, ako kdo ni hotel, da mu glava odskoči. Šesterim možem je bilo 3000 premalo, dodali so jim še tisoč. V tem so kristijani obhodili sovražnika in zajeli, drugi so priskočili ubogim jetnikom z veselim naznanilom, da se bliža rešitev, in z opominom, naj kličejo: „Jezus in Marija". In zdajci se popadejo s strašnim krikom. Turci se spusti v beg, toda krščanske čete jih doidejo in posekajo. Paša ali poveljnik sam in ž njim 200 odličnih Turkov so se potuhnili med vjetimi kristijani, a zastonj, Hrvatje in Slovenci so jih vjeli in poslali ogerskemu kralju, uboge jetnike pa rešili. Poleg zlate slobode so dali vsakemu še po 2 — 3 zajete domače živine. Krdelo kakih 300 osmanov je plavalo čez potok in bežalo kake tri milje dalječ. V neki soteski so jih naši došli in popolnoma ugonobili. Nič bolje se ni godilo drugi trumi, 500 mož močni. Od 7000—8000 Turkov, ki so zapustili Bosno, vrnilo se je prav malo domu, ravno toliko morebiti, da so neprijetno novico razglasili po Turčiji. ')
*) Napad leta 1483. je zgodovinsko dobro utrjen. O njem pišejo Unrest str. 689—690, ki pa šteje samo 5500 sovražnikov pri Uni; poročilo iz Brež na Koroškem pisano po sv. Elizabeti istega leta natisnjeno v Sitzungsb. der k. k. Akad. der Wissenseh. in Wien 1850. 1. str. 649 in pismo Bertold Mayer-a, Kranjskega glavarstva oskrbnika, do bavarskega vojvode Jurija od nedelje po vseh Svetih 1. 1483. pod naslovom: „Ein andere tat vnd cristen den Sig", hranjeno v monaški knjižnici (Cod. lat. mon. 14.668 Variae historiae Fol. 79 — 82) tukaj prvič omenjeno in porabljeno. To poslednje poročilo je najbolje obširno, le škoda, da nam to kakor ono iz Brež mnogo več pripoveduje o dogodbab pri potoku Onavici nego o tem, kar se je godilo domi. Unrest, vsaj kar zadeva Koroško, je še največ zapisal. У zapiscih Šent-Pavelskih beremo: 7000 Turkov je pridrlo na Hrovaško, Kranjsko, Koroško in odgnalo 10.000 duš, na Hrvaškem pa so bili potolčeni do poslednjega. (Archiv d. Geschichtsv. f. K. III. str. 29.). Letnice ni, a vse kaže,
Leta 1483. so toraj kristijani pokazali, da ne spijo, njih zmaga je bila sicer pohlevna proti ogromnemu razdjanju, ki ga je vsipal po slovenskih deželah ljuti sovražnik leto za letom skoro cel6 stoletje, vendar je bila prijazna zvezdica boljše bodočnosti ter dajala nov pogum opešanim jugoslovanom.
Več let potem niso bili Slovenci nadlegovani in ta je bil najvažniši nasledek krščanske zmage na Uni. Prezreti pa ne smemo, da je k temu ne malo pripomoglo tudi to, da je sultan Bajesid II. potreboval ljudi drugod, zlasti v Egiptu, in da je mir sklenil z ogerskim kraljem. Slovenci so se med tem nekoliko oddahnili, popravljali podrtije, utrjevali mesta, cerkve in tabore in tako se ob enem pripravljali na prihodnje nezgode. Tako je bila 1487. leta 15. maj. nunska cerkev Matere Božje v Studencu naStirskem zopet blagoslovljena, ker so jo Turci oskrunili z nesramnim dejanjem. ') Leta 1489. dne 1. marca je cesar Friderik IV. Celjskemu davkarju ukazal, 80 funtov vin. trgovine odpisati vsem, ki tržujejo doma, da morejo tem bolje mesto utrditi in 16. aprila Andreju Hohen-wartu, naj zarad silnega turškega ropanja ljudi nabira, za njih plačo pa razpiše v Celjskem glavarstvu štibro, ktero naj nabira on in naddijakon savinske doline. Stanovom Koroškim je zapo-vedal, da naj o turških napadih nikar ne silijo St. Pavelskih pod-ložnikov na tlako, samostanu pa, da sme pomirje skleniti s Turkom, ki je že pri „Gams u". 2)
Valvazor po Schonlebnu piše, da so Turčini primahali leta ,1488. v Hrvate, kjer so posekali 7000 ljudi, potem da so se spustili na Kranjsko, kamor so se vrnili tudi naslednje leto.3) Po zgoraj navedenem bili so roparji 1. 1489. morebiti tudi blizo Koroškega.
da ima letopisee v mislih 1. 1483. Tudi Valv. XV. str. 379. po Tomasiču str. 22. omenja k tistemu letu dogodbe enake omenjenim in dodaja še lepo podobo bitve, toda številke njegove so pretirane, ker po njem je padlo 15.000 Turčinov, 25.000 kristija-nov pa je bilo rešenih. Trdinova zgodovina slov. naroda str. 74. je naredila iz tega v (Sliko bitvo pri Trbižu, kamor Turki 1. 1483. gotovo niso prišli, še manje 1. 1484., pa govori nekaj pozneje, da so jih zgrabili na meji kranjski in „hrvaški" Slovenci, kteri poslednji vendar niso prihiteli cel6 do Trbiža? Drugi pisatelji n. p. Bonfinij str. 622—623., Baškaj str. 929. poročajo v prav enakem prigodku, ki se je pa vršil 1. 1484. Ker se v dveh letih zaporedoma vendar eno in isto ni godilo, moramo pač bolje vrjeti pričam Unrestu, kranjskemu oskrbniku itd. nego daljnemu Bonfiniju.
!) V Joaneju Graškem.
2) Po zapisnikih samostana St. Pavelskega. Arch. f. K. III. str. 27. , 3) Valv. XV. str. 381.
Šesto poglavje.
Deželne razmere po smrti kralja Matjaža. — Turki tepeni pri Hrušici. — Bitva pri Belaku zgodovinsko ni dokazana. — Pogubljivi dan na krbav-skem polji 1. 1493. — Hrvatje prosijo pomoči. — Cesar Friderik IV. umrje. — Maks I. se prizadeva zlajšati stanje slov. pokrajin. — Vkljub sklenjenemu primirju šarijo Turci po Slovenskem. — Sultan Selim I. in mir pred nevernikom. — Razne nadloge. — Velikanski brambovski načrt papeža Leona X. splava po vodi. — Cesar Maks I. in Selim umrjeta. — Siloviti Sulejman I. zasede turški prestol. — Vsestranske priprave na turški pohod. — Osmalini na Ogerskem. — Nesreča na mohaškem polji.
Dnć 6. aprila leta 1490. se je Matija Korvin „dobri kral ugarski" preselil v večnost. Ne da se tajiti, da je bil mogočen vladar, kakoršnih tudi druga kraljestva ne štejejo na kope. Za kralja Matjaža je dospela ogerska država na vrhunec moči in slave, brez nje ali bolje rečeno, brez Matije se ni dalo računiti. Zatoraj vidimo njegov vpliv v vseh imenitnih vprašanjih in pri-godkih. Korvin je bil kos nemškemu cesarju, s kterim se ni mogel nikdar popolnoma sprijazniti, a tudi stran turškemu polomesecu, kteremu je njegova smrt pot odprla v madjarske dežele. Da-si je po njem prišlo ne malo zla tudi v slovenske pokrajine, vendar ga slovenski narod sato ni črtil, ampak brez ugovora smemo trditi, nijeden vladar ni bil Slovencu tako znan, tako popularen, v nobenem ni v zračnih visočinah ni na obalih dereče Drave in bistre Save toliko narodnih prepeval, kakor o njem: kralj Matijaž je slovenskemu narodu „vzor" junaštva.
Ko mahnil je, je prostost dal, Deset je padlo vselej glav.
Zakaj njegova britka sablja je bila strupena: Od spodaj kača gor sedi, Od zgoraj ogenj grč iž nje.
Ko nam narodne slavljajo Matjaževo hrabrost in prekanje-nost, s ktero je med drugim kot menih preoblečen svojo Alenčico rešil iz turških rok, ne smemo prezirati njegovih napak in po-greškov, da se nam ne bode očitala pristranost. Njegovo nehva-ležnost do tasta svojega Jurija Podčbrada smo že omenili. Kedar je hotel, zlasti v vojski, je bil sila priljuden s podložnimi, sicer pa in posebno v poznejših letih je bil jako brezobziren, sebičen, zapravljiv. A kaj hočemo dalje slikati to podobo! Pri teh in druzih slabostih ostane resnica, da je kralj Matjaž povzdignil Madjarsko na stopinjo, na kteri ni bila niti poprej niti poznej.
Kar posebej zadeva Kranjsko deželo, razodeva nam neko pismo v Inspruku pomenljivo vest, da je kralj Matjaž resno hrepenel po tej vojvodini, ki mu je bila vsakako zel6 všeč ali zarad strategične važnosti svoje proti morju ali po hrabrih vojakih, ki so vreli iž nje pod zmagonosne zastave njegove, O neki priliki je namreč zahteval od cesarja Friderika IV., naj mu za dolžnih 200.000 gold. prepiše Kranjsko v zastavo. Se ve da cesar ni hotel nič slišati o taki kupčiji, češ, da je Kranjska del sveto-rimskega carstva nemškega naroda. To tirjatev je po smrti Matjaževi ponovil njegov sin Janez, za Kranjsko vojvodstvo kralju Maksimilijanu ponujaje ogersko krono, ki jo je imel v posesti, in vse gradove in drugo imetje svoje na Ogerskem. Maks je odbil to ponudbo, pa za krono obljubil mu na vse žive dni dohodke Celjske grofije in slovenske strani. ') Toda tudi tega ni bilo treba, ker stvar se je zasuknila drugače.
Po smrti ogerskega kralja se jih je mnogo oglasilo za krono sv. Štepana, slednjič je zmogel češki kralj Vladislav tekmece za kraljevo čast. K temu mu je največ pomagal Štepan Zapoljski, pred 30 leti boren stotnik, sedaj eden najbogatejših magnatov ogerskih in njegov najtrdnejši podpornik. Z Maksimilijanom je novi kralj ogerski sklenil pogodbo, vsled ktere pripade po njegovi smrti brez moškega potomca njemu krona ogerska. Brata svojega Alberta
1'e z mečem užugal, rahločutni Janez Korvin, nezakonski sin veli-:ega Matija Hunyada, vdal se je sam nemili osodi.
Ko so Vladislava kronali 21. sept. 1. 1490. v Stolnobelgrad-u, pravijo, da je močno plakal, žalosten pomžn, da je novi kralj prinesel malo djanja, a mnogo solz! In res, točila jih ni samo Ogerska, v potocih so tekle le prekmalu tudi v slovenskih pokrajinah! Že naslednje leto v jeseni je prihrul stari neprijatelj na Slovensko, a takrat so bili Slovenci deloma srečni. Kakor poroča Valvazor bilo je več tisoč Turčinov, ki so planili na ubogo Kranjsko deželo. Slovenski brambovci in vitezi slišavši to neprijetno novico zberć se jadrno in poskrijejo v gozdih tamne Hrušice na Notranjskem. Ko prider<5 Turčini z naropanim plenom, udarijo Slovenci nepričakovano iz zasede nad nje ter jih popolnoma potolčeje.2) Škoda, da nam je ravno o tem vpadu, ki je za nas srečno izšel, tako malo znano. Prištevali bi ga drugim nespričanim pripovedkam lahkovernega Valvazora, ko ne bi slavni Žiga Herberstein sam opomnil k življenju svojega brata Janeza, da se je vojskoval zoper Turke, posebno ko so bili tepeni v jeseni 1. 1490. v Hrušici,3) kjer je
') Dr. Bidermann v Mitth. d. h. V. f. K. 1866. st. 24.
2)	Valv. XV. st. 382, za njim Hammer II. st. 301., Braun-r v Illiri-sches Blatt 1831. st. 18, ki pa stavljata vpad po Valv. v 1. 1490.
3)	V rodbinski knjigi piše sam, da se je Janez vojskoval zoper Turke „als die im Pierpamer wald erlegt im herbst des 1490" „was auch zu ritter geslagen" dostavlja neka roka. Zahn: Familienbuch Sig-
celć vitez postal. A Herberstein se moti v letnici, ker dva druga o tej zadevi bolj izvedena izvira kažeta, da se je to zgodilo leto pozneje, namreč 1. 1491. Pismo tedajnega deželnega glavarja Kranjskega Viljema Turjaškega do nekega gospoda nam precej na drobno opisuje napad I. 1491. tako le: Na sv. Mihela večer so prilomastili Turčini v Metliški okraj. Naslednji dan so se spustili, hudournikom enaki, mimo Mehovskega grada proti Novemu-mestu in Hmelniku. Blizo Bele cerkve se ustavijo in všotorijo. Namenjeni so bili na Štajersko in Gorensko, toda narasla Sava in Krka niste pripustili tega. Zato so pa njih ljuto togoto okusili Presek, Kostanjevica, sploh vse Šentjernejsko polje, ktero so čisto izropali in požgali. Ker so ravno kar pospravljene poljske pridelke ali pobrali ali pokončali, revščina in lakota res ni bila majhina. Nič bolje se ni godilo Notranjcem. Do „Hirsberg-a" (morebiti Hassberg) in Prema je razposlal mavharje in roparje, okoli Šmarja, Turjaka, Cobelsberga, Dobrćpolja, Nadliška, Žužemberga, Ribnice, Kočevja, po Suhi Krajini je bilo razdjanje in požiganje, ki je naznanjalo krvavo pot krutih, nečloveških mohamedancev. Ž njimi sta prišla morebiti kakor vodnika dva kristijana, ki sta bila 17 let v turški sužnosti in jim sedaj srečno utekla. Pripovedovala sta, da se je 10.000 mož vzdignilo iz Turčije. Namen njih je udariti dalje v cesarske dežele, a visoka voda je kriva, da mora sedaj Kranjska dežela toliko trpeti, zakaj nepričakovano so pri-drli va-njo. Hrvatje, ki so sicer s streljanjem naznanjali prihod Turčinov, opustili so to, ker so mir sklenili ž njimi, ter jim dali vina in kruna, morebiti zato, da so jih lože prekanili, kakor bo-demo kmalu povedali.
Dne 4. oktobra je bila ena četa še pri Beli cerkvi všotor-jena. Velik je bil toraj strah in trepet po deželi, da Turek naposled vendar izvrši svoj kleti namen. Ako se namreč voda prenaglo odteče, prekorači Krko, naskoči in preoblada Mokronog, Ostrovrh, Višnjogoro itd. da slednjič nič ne ostane ko Ljubljana, Kamnik, Kranj in Radolica. O kratkem, piše Viljem Turjaški, bode dežela velika puščava, ako jej vladar ne pomaga in potem
Eride vrsta na druge. „Meni se le usmili ubogo nedolžno ljudstvo, i je sleherno leto težko dajalo krvave žulje, sedaj pa zapuščeno od vsega sveta toliko trpi." ') Ta poročevalec, ki zasluži vse zaupanje naše, nič ne omenja dogodbe v Hrušici, menda je še 4. oktob. ko je spisal pismo, ni vedel. Njegov vrstnik v Korotanu, marljivi letopisec Unrest, jo je pa vestno zabilježil in tako dopolnil njegovo poročilo. Ko v soglasji s Turjaškim pripoveduje
mund von Herb. v Arch. f. K. oster. Geschiehtsquell. 1868. XXXIX st. 318 opomba 3.
*) V meniški dvorni knjižnici cod. lat. 14668 Variae hist. fol. 82—84. Natisnjeno je to pismo v P. pl. Radics: Herbard VIII. Freiherr zu Auersperg Wien 1862. st. 38—40 in V. Streffleur: Oester. Milita-risehe Zeitschrift Wien 1864 V. Jahrg. et. 90—91. • -
turško razdjanje po Dolenskem, pristavlja, da so sovražniki privihrali celć blizo Ljubljane v kraj imenovan „Grusnitz", kar je menda naša Hrušica. Ondi so bili kmetje zbrani, samo dva plemenitaša in šest konjikov je bilo pri njih. Spredaj in zadaj jih zgrabijo, kar jih ne zbeži v gozd, pobijejo, vjete kristijane pa oproste. Valvazor trdi, da je bilo Turkov veliko tisoč. Mogoče. A nam se zdi, da jih ni bilo ogromno število, ker Unrest nadalje poroča, da so ve če krdelo na potu proti Turčiji Hrvatje tako otepli, da je turškemu poveljniku manjkalo 2300 mož, ko je prisopihal v Bosno. ') Da je bil v Hrušici res boj med Slovenci in neverci, spominjajo holmci pri vasi Hrušici, ki se imenujejo še dan današnji „turški klanci", -) in to se je zgodilo ne leta 1490., ampak leta 1491.
K letu 1492. pripoveduje Valvazor grozne reči, ki so jih doprinašali osmani pod Ali pašo na Kranjskem, Štirskem in Koroškem. Nič nas ne mika ponavljati za njim na drobno, kako so divjaki kristijane na raznovrstne načine morili, njih glave na sulice nabadali in okoli njih skakali, kako so otročiče z glavami butali ob plotove in zidovje, da so možgani razlivali se po tleh; dekleta in žene skrunjali, zale in imenitniše pa kakor pse vezali; kako so človeški udje ležali na cestah in potih; kako so telesa umorjenih parali, ž njihovimi čevami prepasovali se in celć pekli in žrli človeško meso kakor „Hotentotje v Afriki". Te in enake ostudnosti so uganjali leta 1492. besni Turčini, ki jih je neki bilo tačas ko listja in trave v slovenskih pokrajinah. Toda pri Belaku so jo skupili. Koroški in štajerski vitezi so ondi pokazali, kaj premore „nemški" meč. Boj je bil krvav in za Turke osodepoln, ker 10.000 mrtvih, med njimi Alipaša sam, in 7000 ranjenih je obležalo na bojišču. To zmago so morali kristijani drago plačati, zakaj tudi njih je padlo 7000. Mnogo so pripomogli vjeti kristijani, kterih je bilo 1500 ali kakor drugi hočejo 15.000. Med bojem so namreč raztrgali vezi in sovražnika zgrabili od ^zadej. Divje so bežali razkropljeni Turki ob Savi v Bosno. 3) Čete, ki so šarile po Štajerskem in Kranjskem, kjer so pridrle celć do glavnega mesta in zapalile predmestja, 4) odpodil je Jurij Herberstein5) z
>) Unrest. st. 751.
Letopisec Tomašič navaja velikanske številke. Po njem je Skajn paša pripeljal 17.000 konjikov na Kranjsko, mudil se ondi mesec dni, blizo Udvina so Hrvati potolkli 9000 Turčinov in 18.000 vje-tih oprostili. Arkiv. za pov. IX. st. 22. Hicinger po Apparat. Scbonleben st. 86. v Mitth. d. h. V. f. K. 1854. st. 84.
3)	Valv. XV. st. 382—384; Megiser st. 1231—1239; za njima Hammer И. st. 304—305 tega je prepisal Braun-r v 111. Blatt. 1831. st. 18; Trdina Zgod. st. 76—77.
4)	Valv. XI. st. 712.
5)	Njegov brat, slavni Žiga Herberstein , v rodbinski knjigi govori; o Juriju, tega ne omeDja.
avstrijskimi in tirolskimi brambovci, in pri Novemmestu so bili Turki neki dobro namahani. ')
Da so po smrti Matjaževi mohamedanci leto za letom nadlegovali Slovence, ni dvomiti, da se je pa leta 1492. vse tako vršilo, kakor smo ravno kar počez omenili, to dokazati je težava. Zakaj oziraje se po zanesljivih izvirih ugledamo le Megisera in Valvazorja, ki pa brez podpore od druge strani ne zaslužita po vsem naše vere. Zlasti kar zadeva bitvo pri Belaku, ki je opisana tako živo in natanko, moramo spoznati, da je blizo plod razjarjene domišljije Megiserove, kajti niti o njegovem pogumnem poveljniku Rudolfu Kevenhulleru niti o druzih pri tej priliki imenovanih junakih v tistem času ne najdemo ne sledu ne tiru. 4) Sicer navaja Hammer3) dva osmanska zgodovinarja, ki govorita o tej pogubni bitki, temu nasproti pa diholski župnik Unrest, ki je še živel, in ki bi gotovo ne molčal o tako sijajni zmagi, kar nič ne črhne v letopisu svojem. Prav iz trte izvita menda ni bitva pri Belaku in sicer zarad tega, ker beremo tudi v zapiscih Št. Pavel-skih, ki so se pa javalne sestavili že leta 14^2., da je leta 1493. — tedaj negotovost v letnih številkah — 10.000 Turkov z Ali pašo vred bilo ugonobljenih na Koroškem,4) da so pa bile vse posa-mesne okoliščine res takošne, kakor jih opisujejo Megiser in za njim drugi, ne moremo po zgodovinskih virih dokazati.
Bolje vtrjene so dogodbe naslednjega leta 1493. Jakub paša se je dvignil z 8000 konjki avgusta meseca. Mimo Jajce, kjer niso nič opravili, drvili so pri Ostrovici čez Uno in potem čez Kupo. Petnajst dni so razsajali po Hrvaškem, dolenjem Štirskem okoli Celja in Ptuja in po Kranjskem do Ljubljane. Mnogo kri-stijanov so zasačili — trdijo, da 10.0005) — še več so pokončali.") Jakob Scekely s 5000 jezdeci in veliko nemškimi vojaki, kte-rimi ali kmalu za njimi je došel tudi kralj Maksimilijan na Štirsko, potisnil je neprijatelja iz dežele. Na krbavskem polji se mu ustavi številna vojska Madjarov, Hrvatov, Ilircev in Kranjcev, ako smemo vrjeti Valvazoru. Dne 9. sept. vojna sreča kristijanom ni bila mila. Nad 5000 jih je obležalo na bojišču, najizvrstniši plemenitaši, kakor Dren čini, Frankopani in drugi, so bili ali ubiti ali vjeti. Ban Emerik Drenčin je prišel Turkom v oblast, pri obedu so mu po-
') Valv. XI. et. 488.
а)	Hermann: Handb. itd. st. 238-234.
3)	Hammer II. st. 305. op.
4)	Arch. st. 27.
5)	Valv. XV. st. 390.
б)	Bonfinij v Dec. V. lib. III. st. 707 piše: Bassa — confestim cum octo millibus expiditissimorum equitum per Croatiam regnicolas Germanorum infestus incnrsat et ad Juliam et Petoviam usque praedas facit ac C i 1 i a n u m agrum continenti prope populatione de-format." — Unrest st. 794 piše, da so Turki 3500 kristijanom glave odsekali. Hammer II. st. 305—307.
stavili glavi njegovega sina in brata na mizo. Ubitim so nosove odrezali in z banom vred poslali v Carigrad Bajesidu sultanu. Drenčin ni dolgo životaril v sužnosti, v treh mesecih ni ga bilo več, trdno, da je umrl za kugo, drugi mislijo, da mu je bilo za-vdano. Kranjska in Hrvaška ste silno trpeli v teh napadih. Dokaz temu pismo kranjskih stotnikov Viljema Turjaškega in Gašperja Ravbarja do kralja Maksimilijana iz Ljubljane 26. avg. 1. 1493., v kterem naravnost pišeta, da so Kranjska dežela in pritikline njene Metlika, Istrija in Kras v tacih zadregah in plemstvo in ljudstvo tako obožalo, da stanovi v deželnem zboru v petek po včlikem Šmarnu nikakor niso mogli odobriti niti občnega davka niti sklada, kakor se je poprej večkrat storilo. Vendar je duhovščina in plemstvo pripravljena pomagati kralju s svojimi dohodki, kterim naj se naloži štibra. ')
Hrvaški stanovi so tudi poslali prošnjo do kralja. V njej se pritožujejo o nečloveški sili, ki jo trpe od turškega divjaka. Nad 70 let se mu upirajo — pišejo — zastavljaje življenje in blago. Kakor trdnjava branimo kar mogoče krščanske dežele s svojimi životi. Ko bi dopuščali, vsaki čas bi nadlegovali krščanstvo iz Hrvaške. Sleherni dan, vsako uro žrtvujemo življenje, čast in premoženje. Očetje, bratje in prijatli so nam neusmiljeno ubiti ali vjeti, žene, otroci, hčere odpeljani in omadeževani, kar je za nas največa nesreča na svetu. Dosehmal smo se branili, ker smo se nadjali, da bodo cesar, volilni knezi in drugi, kot rimskega cesarstva najviši podpečitelji in udje, pred vsemi premislili naše težavno stanje in na pomoč nam prihiteli, da bi se s tem ne ena ali dve deželi, ampak celo krščanstvo otelo grozne nesreče, ako pride Hrvaška Turku v oblast, ker od ondot lahko napada vse kristijanske dežele. Ranjki cesar je napravil načrt za obrambo, a smrt mu je prestrigla izvršitev. Ako se nam koj ne pomaga, ne moremo se ubraniti Turkov, ker boji ž njimi so nas djali pod nič, gradovi in hiše so nam deloma prazni, podložniki in kmetje odpeljani, naše imetje je vzeto, razdjano in požgano. Vendar smo doslč odbijali vsakoršne ponudbe, ki so nam jih stavljali Turki, misleči, da se bodo cesar in knezi kedaj uprli turški silovitosti, da ostanemo v zvezi s krščanskim svetom. Sedaj se pa ne moremo dalje braniti, ker do prihodnje pomladi ali poletja so nam Turci postavili obrok, do kterega jim moramo odgovoriti in pokorščino obljubiti. Ker so v 70 letih vednega bojevanja popolnoma opešale naše moči, zatoraj prosimo za Boga in mile njegove Matere, naj nas cesar in knezi varujejo turške sužnosti, in ker je rimskega
*) Josef Chmel: Urkunden, Briefe und Actenstiicke zur Geschichte Maiimilians I. und seiner Zeit. Stuttgart 1845. st. 2—3. — Istega leta je bila menda tudi slaba letina zlasti v Ribniškem okraji, ker 29. okt. ukazal je Maks I. stotniku Gašperju Ravbarju, da ubogim Ribničanom posodi pšenice in rži do prihodnjega leta za seme. Ibidem XVII. st. 13.
cesarja sveta dolžnost braniti krščansko vero, naj ne dopusti, da nas iztrgajo iz kristijanskega občestva, sicer smo prisiljeni izneveriti se Božjim zapovedim. Tudi naše žene, otroci in prijatli morajo popustiti krščansko vero, naša posestva, gradove in vso deželo pa treba prepustiti Turkom. Le vaše veličanstvo more Hrvaško, toliko bogoljubnih kristijanov, naše žene in otroke ohraniti Bogu in postavam njegovim ter rešiti jih mohamedanske vere. In ker se moramo do prihodnje pomladi odločiti, je li hočemo se podvreči grozovitnim, neverskim Turčinom, in ker nam ne dovoli nobenega daljšega odloga, prosimo vaše veličanstvo, volilne in druge kneze, pridite nam do pomladi na pomoč, ali preskrbite nas vsaj s topovi in strelnim prahom, da branimo svoje gradove. ') Iz tega pisma je dosti jasno, kako je ljuti neprijatelj pritiskal uboge Hrvate, da jim je celi čas naznanil, dokli se morajo določiti ali za sužnost in izlam ali za svoj pogin. l)a so se obrnili do nemške države, ni čuda, saj je po smrti Korvinovi ogerska moč vidno pešala. Vladislav II. je pripoznaval hrvaško hrabrost v turških bojih. V diplomi, s ktero se je slavonskemu kraljestvu podelil grb, pravi: „Kraljestvo ovo medju dvimi riekami Savom in Dravom ležeče, drži i brani suproti Turkom, vjekovitim nepriateljom i dušmanom kraljestva, najbliža mjesta, vodeči vje-kovite bojeve i braneči se tako, da nepriatelj želeći prekoračiti granice, vsaki put natrag sa štetom susbijen biva. Poradi čega mi ovo kraljestvo punim pravom jakim štitom ili dopače zidom ugarskoga kralještva imenovati možemo".2) Toda pomagal ni Hrvatom, niti ko so leta 1507. odpravili poslanca do njegar, da mu razloži njihov pogubni položaj in prosi, naj jim priskoči v pomoč, sicer se morajo udati ali Turčinu ali kakemu drugemu vladarju, ki jim more dajati brambo in varstvo, niti ko so mu najveljavniši knezi poročili, da jim druga ne kaže, ko pogoditi se s Turki, ker jim kralj nikakoršne pomoči ne naklanja in ne iz-polnuje, kar obeta.3)
Leta 1493. dne 19. avg. je v Lincu umrl cesar Friderik IV. Štiri in petdeset let je držal vladno krmilo v rokah in veslal včasih srečno, še vfečkrat nesrečno. Veliko nasprotnikov ima, malo častilcev. Slovenske dežele je varoval bolje z besedo nego s krepkim djanjem. Počasen, sumljiv, odljuden in stiskav skliceval je zbore na zbore, da si sam v dnevniku svojem piše: kdor hoče čvrsto vladati v svoj prid in po svoji želji, boji naj se skupščin, stanov in plemstva. Nakladal je davke, podeljeval mestom in trgom tudi lepe pravice, a sam ni dal niti reparja za brambo napadanih dežel
') Podpisali so to pismo brez letnice: od krščanstva doslč zapuščeni grofje, plemeniti in neplemeniti iz Hrvaške. Chmel: Urkunden itd. »t. 459 - 463.
s) Dano v Budimu 1496. leta. Luka Ilić v Arkiv za povjestnicu jugoslavensku V. st. 104.
3) M. Mesić: Život Nikole Zrinjekoga. V Zagrebu 1866. st. 15.
in dvignil se ni, dokler ni slo prav njemu za kožo. Pozabiti vendar ne smemo nasproti, da je Friderik IV. našel mnogo nedovršenega v dednih in državnih deželah, veliko upornosti, malo pokorščine, nasprotnikov v lastni rodovini, v domačih in vnajnih pokrajinah, mnogotere in hude turške in madjarske navale. Kranjska mesta jn trgi so prejeli od njega res ne malo svoboščine in pravic, za deželo pa je ustanovil novo škofijstvo, za kar mu gre velika hvala, ker to je bil povod, da so se razni kosovi jeli združevati v eno celoto. V tem smislu menda Friderika IV. nekteri imenujejo „očeta Kranjske dežele".
Za časa sina njegovega Maksimilijana I. so se naše razmere obrnile nekoliko na bolje. Toda homatije na Španskem, Nizozemskem, Francoskem in v Italiji nakopale so mu toliko skrbi in posla, da tudi ni mogel vsega tako vrediti, kakor bi bil morebiti rad. Prizadeval se je vsakako izboljšati stanje slov. dežel. Kako je pospeševal po očetu ustanovljeni red sv. Jurija zoper turške napade, bodemo poročali pozneje; da ta skoro nič ni storil, ni cesar kriv. V isti zadevi se je o svečniei 1. 1494. sešel državni zbor v Wormsu. Sklenili so ondi občen davek od slehernega, plemenitega in neplemenitega, duhovskega in svetnega stanu. Kdor je imel promoženja 1000 in več goldinarjev, dolžan je bil plačati 1 gold. in več, kdor je posedel nad 500 gold. vrednosti, po 4 kr. in vsaki, ki je bil star več nego 15 let, po 10 vinarjev. Nabiranje te turške štibre je bilo naloženo v po-samesnih duhovnijah dotičnim župnikom in dvema poštenjakoma.')
Nemško-rimski knezi po stari navadi niso preveč hiteli z obetano pomočjo, Maks I. je moral toraj potrkati pri dednih ali bolje rečeno, pri slovenskih deželah. Sklical je namreč iz Štirskega, Koroškega in Kranjskega stanove in poslance iz mest in trgov v Maribor k posvetovanju o turškem vprašanji. Njegovi komisarji Žiga pl. Polheim, Simen iz Hungerspaha, prvi blagajnik Jurij Elaher in štajerski vicedom Lenart Ernauer so v njegovem imenu predložili skupščini nasvete o brambi zoper občnega sovražnika ter naznanili, da bode kralj pomoči iskal v „Reichu" in drugod. Od poslancev pa je zahteval, da prihodnje poletje izdržujejo nekaj tisoč konjikov in pešcev zoper Turčina in v ta namen dovole od 100 tC vinarjev po 1 ž? naklada. Kar vojska več stane, hoče sam trpeti. Tirjal je nadalje vžitnino in dac ter obljubil tekoj vslišati prošnjo Štajercem zarad iztiranja Židov iz dežele.
(	Skupščina je odgovarjaje tem kraljevim tirjatvam povdarjala
revno stanje dežel, razne nadloge zlasti nepoštenost in odrtijo židov. Pobiranju vžitnine niso mogli pritrditi posebno Kranjci in Korošci ne, ker pri njih nikoli še ni bil tak davek. Ker je pa vladar pripravljen židove „te sovražnike naše vere" pahniti iz dežele, hoče zbornica v prevdarek vzeti zahtevano oboroženje. Za odpravo ju-dov je privolila 16.000 ti. vin., h kterim pa naj pomorejo tudi kraljeva mesta in trgi, toda poprej se morajo odstraniti vse nove
') Unrest st. 793. Letopis 1871.
davščine , zlasti v Korotanu nepravično vpeljani davek in vse za ogersko vojsko dolžne štibre. Poleg tega je skupščina primaknila še 19.000 vin. ali rajš., ki jih je pa obljubila plačevati v poljubnih obrokih in s pogodbo, da se tega sklada vdeležć kraljevi kmetje in duhovščina. ')
Tako se je menda zgodilo. Nabiravci tako zvane „židovske" štibre so marljivo nabirali in o kratkem je bila skupaj odkupnina, s ktero so se Štajerska, Koroška in Kranjska iznebile židovskih pijavk. Dne 19. marca 1. 1496. je Maks I. podpisal pismo, s kte-rim so bili izgnani iz dežel. Tudi vojska je bila kmalu na nogah, a s Turki ni imela mnogo posla, vladar jo je drugje potreboval.
Kako po polževo pa so prihajali doneski v Wormsu sklenjenega turškega davka, spričuje, da je Maks I. dnć 15. aprila 1. 1497. — tedaj 3 leta po zboru — moral še priporočati goriškemu grofu Lenartu, naj ^prigovarja podložnim svojim, da radovoljno od-rajtajo blagajniku Šimnu iz Hungerspaha sklenjeni občni vinar. a) Turški napadi v tem času niso zaostali. Po sv. Jerneji 1. 1494. je privrelo kakih 5000 osmalinov v Hrvaško, ropalo okoli Zagreba, Samabora, Križeve in odgnalo veliko kristijanov. V Savi pa je utonilo mnogo Turčinov in vjetih. Lahko bi bili naši ugonobili jih, toda krščanski meč ni hotel rezati. 3) S tem še ne zadovoljni, prilomastijo v nedeljo po sv. Mihelu vdrugič skozi Hrvaško na Kranjsko. Plenijo in razgrajajo okoli Kostanjevice, Pletrij in Mokric, preplavajo Savo in razsajajo po dolenjem Štajerskem okoli Planine, Piištajna, Šusma, Studenic, Slov. Bistrice in Zajc-kloštra. Ondi vjamejo kartuzijanskega prednika in dva druga sa-mostanca. Potem krenejo proti Novištifti, ter veliko iz somnja gre-dočih ljudi polove in mimo Piištajna popihnejo z bogatim plenom — nekteri štejejo 7000 kristijanov — domu. Prav blizo omenjenih krajev, kjer so se godile te prigodbe, stali so nemškega kralja vojaki in najemniki. Ta 3000 mož močna truma bi se bila lahko v bran postavila turškemu' ropanju in morenju, a to blizo ni bila njena naloga. Tem več pa je nadlegovala, dražila in škodovala ubogim kmetom, ker so lenobo pasli. Sicer so se spustili za Tur-čini, toda vjeti so bili zasramovani zarad dolgih drogov in čudne obleke, ki so jih imeli, drugi Turka celć še videli niso. 4)
') Dr. Biedermann v Mitth. d. h. V. f. K. 1865. st. 16. in Dr. Krones Landtagswesen itd. I. st. 79—80.
a) Chmel: Urk. itd. CLX st. 182.
3) Unrest. st. 793.
*) Unrest. st. 795. Tudi Bonfinij st. 719 omenja ta napad, za njim Ham-mer II. st. 307 in pristavlja po Caesar-u, da jih je cesar Maksimilijan zapodil, toda ta ni bil tisti čas na Štajerskem, ampak na Nizozemskem. Catalogus Cleri dioec. Labac. st. 138 a) pravi, da so neverniki 1. 1494. sedajno frančiškansko cerkev razrušili. Ker nobeden vir ne poroča, da so ti omenjeno leto res dospeli do Ljubljane, zgodilo se je to menda 1. 1493., ko so Turci zapalili predmestja Ljublj.
Tako piše odkritosrčni Unrest in potrjujejo naše pred izrečeno mnenje, da so se zoper Turke nabrani vojaki obračali za vse druge namene.
Leta 1495. je sklenil sultan Bajesid II. triletno pomirje z Vladislavom, v ktero je bil sprejet tudi Maks I. z našimi pokrajinami. Odšle sicer niso zapriseženi neprijatelji s tako silo udrihali po slovenskih deželah, ko poprej, vendar mejne ropaželne druhali niso mirovale, ampak neprestano so napadale sosedne kristijane in včasih spuščale se tudi v oddaljene dežele kakor v Dalmacijo, Poljsko. Pomirje, kar zadeva naše dežele, bilo je le na papirji. Tako so bili Turci 1. 1496. in 1497. na Kranjskem.Več nam ni znano o teh napadih. Leta 1498. so prihrumeli v Dalmacijo, razgrajali okoli Sadra, do tal razrušili Makarsko mesto s stolno cerkvijo sv. Petra vred,2) prodrli v Furlanijo in na Kranjsko do Vrhnike, 3) nekteri trdijo da celo do Ljubljane. 4) Ali so se jim v bran postavili vojaki, ali ne, neverno. To je pa znano, da je 1. julija, ko je počil glas, da so sovražniki na Hrvaškem in Kranjskem, štajerski poveljnik Reinprecht iz Reichenburga razglasil povelje, naj bodo brambovci pripravljeni. 5)
To je naklonilo kralja Vladislava, da se je pritožil v Carigradu, češ, da je sultan pomirje prelomil, ker so njegovi ljudje ropali po Hrvaškem, Kranjskem in Koroškem. Tirjal je med drugim, da se mu izročč vsi poslednjikrat v Korotanu vjeti kri-stijani in da se natanko izpolnujejo pogoji v pomirji navedeni, zlasti ki zadevajo cesarja Maksa in poljskega kralja. 6) Padišah je podaljšal pomirje za dve leti, a ne toliko iz strahu pred ogerskim kraljem, nego zarad tega, ker jo je pomeril na Benečane. Poslal je veliko brodovje v korintiški zaliv, da jim je vzelo stari Naupakt, trdni Lepant, potem pa brž sivega Iskender-pašo z 10.000 možmi na Beneško. Benečanom namenjeno jezo in grozo so čutili tudi Slovenci.
Kakor pred 22. leti so gospodarili sedaj po lepi Furlaniji. Požigali in morili so med Talmentom celć do blizo Vicence, potem ob Soči gori in doli. Pri Gorici prekoračijo imenovano reko in drvno kakor besni skozi Istro mimo Novegagrada ter na potu še razdenejo klanski grad med Skalnico in Reko. Sicer je stal beneški poveljnik Andrea Zancani s 6000 vojaki za nasipi pri Gradiški, a ugledavši sovražnika upade mu srce in šariti ga pusti, kakor se
*) Valv. XV. st. 392.
а)	Kukuljević: Arkiv VII. st. 93.
3)	Zinkeis. II. st. 507.
4)	Sanutov letopis ima k letu 1498: „Turchi coron in Lubiana, me-nano via assaissima gente." Hammer II. st. 315 šteje 2000 Turkov. Valv. XV. st. 393 nič ne poroča, da so bili omenjeno leto res v Ljubljani.
s) V graškem Joaneji.
б)	Dr. Ilwof: die Einfalle itd. III. st. 13.
mu je ljubilo. Še le ko so odšli Turci, poslal je za njimi nekaj stotin lahkih konjikov, ki se ve, da niso dosti več opravili, nego da so mu prinesli nekaj turških glav. Zancani je moral v pregnanstvo, toda kaj je pomagalo to, lep kos dežele je bila vendar puščava, ker 132 mest, trgov in vasi je bilo razrušenih, 6000 ljudi, med njimi jako veliko majhnih otročičev po 4 leta starih, od-peljanih v sužnost in janičarstvo. Reve in britkosti so bile splošne, največ pa so trpeli slovenski Furlani. ')
Po različni vojni srečni mir sklenete signoria in Turčija, prva, ker ni imela novcev, druga, ker jej je pretilo iz Azije. Dne 20. avg. 1. 1503. je bil mir podpisan na sedem let tudi z ogerskim kraljem. Va-nj so bile sklenjene vse krščanske države, ako bi se pa ktera ne bila skladala ž njim, prosto jej je bilo, oznaniti to sultanu. Med pogoji beremo, da letnih davkov moldavskega in erdelskega vojvode kakor tudi ljudovlade dobrovaške sultan ne smS povišati, nove trdnjave na mejah se ne smejo zidati, kupčija pa, da je slobodna. 2)
Leta 1509. je strašen potres posebno Carigrad spremenil v prah in razvaline. Janičarski punt in srditi boj med sinovi Baje-sidovimi za cesarski prestol je majal stebre osmanske države že za Bajesida ter končal s tem, da je kruti Selim — kakor trdijo — dal 26. majnika 1512. 1. po židovskem zdravniku zavdati svojemu očetu, ker si je za naslednika svojega želel Ahmeda, da je potem ukazal pomoriti brata svojega Korkuda in Ahmeda in pet bratrancev. Isto tako je novi sultan zapovedal 40.000 krivovercev od 7 do 70 leta deloma usmrtiti deloma v večno ječo zapreti. 3) Ko je tako z mečem in krvoločnostjo mir napravil v turškem cesarstvu, obrnil je oči na vnanje dežele, najprvo na novoperzijsko državo, ki se je vzdignila na razvalinah Usanhasanovega cesarstva. Naglo
l) Zinkeisen II. st. 531 — 532; Hammer II. st. 321 po Marini Sanuto-vem letopisu. Poslednji piše, da so bili 1499 1. Turci tudi na Kranjskem in Koroškem; Val v. XV. str. 393. govori? o napadu v Furlanijo, tega ne omenja. Da so posamesni ropaiji udarili tu in sem tudi čez mejo Kranjsko, menda ni tako neverjetno. — Tudi Hrvatje so to leto videli Skander-pašo in njegove pajdaše in sicer že pomladi. Frater Šimen Klimentović namreč tako-Ie piše v letopisu svojem k 1. 1499: „Tada pride skendjar baša s turci u hrvate na 20 i prvog ijuna i vzeše ljudi sedam tisući. I živine vele i male 1700." Kukulj. Archiv. IV. str. 34.
s) Zinkeisen II. str. 517—519.
3) Obširno v Hammer. II. str. 349- 403. — O potresu je Janez Cu-spinian v dnevnik zabilježil k letu 1509. sledeče: 14. Sept. Die exaltationis Crucis corruerunt et submersae sunt in Constantinopoli VI. millia domorum et tres turres eirca palatium Cesaris corruerunt. (Dne zvišanja Križa se je razsulo in pogreznilo v Carigradu 6000 hiš in trije stolpi okrog palače cesarjeve podrli). Fontes rerum Avst, 1855. I. st. 402.
8x jo je prisvojil. Za njo so prišle na vrsto Mezopotamija, Sirija in Egipet s Kairo vred, ki so se morale po krvavih bitvah udati gultanu Selimu.
Ti so ob kratkem razlogi, da so po dokončanem osodopol-nem XV. stoletji slovenske pokrajine več let mir vživale pred zapriseženim dušmanom. To je bilo važno za krščanstvo, zakaj sedaj, ko je turška moč rastla in napredovala v izhodu, mogie so vlade resno premišljevati, kako vendar že enkrat mogočen jez postavijo vedno silnejšim navalom predrznega in ošabnega tujca. V prvi vrsti je bil papež Julij П. Na vso moč je vnemal k boju zoper polomesec vladarje in državnike, razpisaval desetine in od-pustike, toda vnel ni nikogar, slehern je bil ali onemogel ali zapleten v druge homatije. Vladislav je mir s Turci podaljšal, Benečani ga niso hoteli prelomiti in so sultanu radi plačevali, da jim ni kalil kupčije, brez ktere niso mogli izhajati, vrh tega so bili tacaš v vednih bojih s Francozi, z drugimi laškimi vladami, z Nemci. Kaj rečemo še le o cesarji Maksu? Kamor se je^obrnil, povsod skrivne zapletke, zmešnjave, upori in vojske! Švicarji so si po hudih bitkah privojskovali neodvisnost od Nemčije, francoska kraHa Karol VIII. in Ludo vik XII. sta tajno, kjer in kakor sta mogla, zvijače kovarila zoper cesarja ter nejevoljna in sumljivo gledala rastočo moč habsburške rodovine. Tudi dolga vojna z Beneško ljudovlado, zoper ktero so se 10. dec. 1508. 1. zvezali cesar, papež, LudovikXlL, Španja in Angleška, ni imela ogromnega vspeha za Maksimilijana. Več ko z mečem je pridobil svoji rodbini na mirnem potu po avstrijskem geslu: „Bella gerant alii, tu felix Austria nube". Njegov sin Filip je v zakon vzel španskega kralja Ferdinanda Katoliškega drugo hčer Joano, njen brat Joan pa Margareto, hčer Maksimilijanovo. Tako so prišli Habsburgčani na španski prestol. Po smrti poslednjega grofa Goriškega Lenarta 1. 1500. pripadla je Goriška grofija njemu, kakor nekaj poprej Tirolska. Z Vladislavom se je tudi pogodil zaradi dedinstva, kakor smo že slišali.
Za Maksimilijana cesarja slovenske dežele niso sile trpele pred turškimi konjskimi repi, zaželenega in potrebnega miru vendar le niso vživale. Vojske na mejah proti ljudo vladi beneški so neprenehoma klicale tudi Slovence na boj. Beneški stradioti so obladali 1. 1508. Gorico, Trst, Pazen, Reko in kar je cesar po-sedel na Krasu, v Istri in Furlaniji. Lotili so se Postojne in pro-tili celo Ljubljani, kteri so na pomoč pritekli vojvoda Erik iz Braunschvveiga z 2000 pešci in 500 konjiki, podložniki Celjske grofije in nekoliko Korošcev. Lenart Ravbar, škof ljubljanski, Krištof istega priimka, Jurij in Žiga Herberstein, Lambergar in drugi so se vrlo obnesli v tej vojni, za ktero so slovenske pokrajine mnogo ljudi in blaga žrtovale.
K tem nezgodam so pritisnile druge ne manjše nesreče. Kakor v Turčiji čutili so menda tudi na Kranjskem 1. 1509. hud potres. Strašno pa je gospodinjila ta šiba Božja meseca marca dve
leti pozneje. Križanska hiša in cerkev, stanovališče vicedoma kranjskega, 8 stolpov, del mestnega, na povelje cesarja Friderika IV. napravljenega ozidja, deželna hiša in druga trdno zidana poslopja v glavnem mestu so se vsula v prah ali pa bila zelo poškodovana. Razrušeni so bili čeloma ali deloma mnogi gradovi n. pr. Karnek, Kamnik, Smlednik, Skofjaloka z mestom vred, Tržiška grajščina, Klanec pri Radolici, Blejski, Postonjski grad, Polhov gradeč, Turjak. V razvalinah so bili gradovi in trdnjave v Gorici, Tolminu, v Trstu in okolici njegovi, zlasti pa v Gradiški. Lepo število močnih gradov, hiš, cerkvd, cel6 nekaj taborov, veliko ljudi je pokončal ne zaslišani potresi. 1511. in včinil samo na Kranjskem za 200.000 gold. škode, — za oni čas ogromen znesek. ') •
Tej nadlogi ste se pridružili navadni tovaršici: lakota in dragina. A vsega tega še ni bilo zadosti. Zaradi visokih davkov, še bolje pa zavoljo marsikterih krivic in nečloveškega odiranja, ki so jih trpeli podložni od svoje gospode, spuntali so se nezadovoljni kmetje in tu moramo gledati žalostni prizor, kako se koljejo in davijo med seboj podložni in gospodje grajščaki. Leta 1503., 1513. in posebno ^ 1515. so z debelimi črkami zapisana v zgodovini. 2) Cesar bi bil rad z lepo poravnal, njegovo odlašanje pa ni bilo povoljno^ plemstvu, ki je bilo v hudih zadregah. Toraj postavijo stanovi Stirski, Koroški in Kranjski sami Jurija Herbersteina ko vojskovodjo puntarjem nasproti. Ta jih otepe in razkropi. Pod Raj-henburgom se prepelje čez Savo, prehodi Kranjsko in oprosti plemiče in vćlike posestnike. 3) Kmetje so bili sicer ukroteni in pomirjeni , toda iskra upornosti je še dalje tlela na tihem.
Da v tacih in enacih okolnostih ni bilo niti časa niti volje vspešno posvetovati in dogovarjati se o brambi zoper občnega starega sovražnika Turčina, ni treba razkladati. Vendar so se ga včasih spominjali, kedar so zborovali sami za-se v deželnih hišah ali skupaj v skupščinah. Več se je govorilo in pisalo o tej zadevi, ko je izobraženi Leon X. iz medicejske rodovine stopil na stol sv. Petra 1. 1513. Iz početka se je obrnil do najpogumniših braniteljev evropejske omike proti pretečemu barbarstvu, do beneške ljudovlade in ogerskega kralja Vladislava. Signoria ni poslušalca glasu krščanskega poglavarja, zamotana je bila namreč v srdito vojsko s cesarjem. Z Vladislavom so se pogajali sultanovi poslanci za primirje in ker je odlašal odločiti se konečno, nadjaje se obetane pomoči od krščanskih vlad, dohitela ga je smert dnć 13. marca 1516. Naslednik mu je bil njegov sin Ludovik I. Peter Berislavič je bil tisti čas ban hrvaški. Njemu je pisal Leon X.
') P. v. Radisc: Das grosse Erdbeben in Krain im Jahre 1511 in Valv. XV. st. 402. Cuspinianov dnevnik k 1. 1511.: 26. Martii Ein Erdbyben 3, 4 tag.
2)	Bolje na drobno o kmečkih puntih „Letopis Matice slov. za 1. 1869. str. 98 — 100."
3)	Familienbuch Sigmund's v. Herb. v Arch. f. K. ost. S. 1868. »t. 317.
kot varuh ogerskih dežel, naj skrbi za mir in red v deželah. Dni 26. marca 1. 1516. mu je odgovoril, kako ga je drnula novica o smrti Vladislavovi, ker od njega je pričakoval, da reši Hrvaško, ki se še več nego tri leta komaj brani siromaštva in pogube. Sedaj mora to zopet sam, a ne bode mogel, ker po smrti Vladislava kralja ni mož za to sposobnih. Ničesa se ne nadja, Ljudevit je mlad, velikaši se ne brigajo za splošne potrebe in občno blagostanje in stanovi so med seboj nesložni. Zatoraj prosi papeža kot vsega krščanstva najboljšega in najmilostljivišega očeta, naj pomaga deželam zlasti sedaj, ki so brez vsakoršne pomoči, da ne pridejo najlepša in najjačja branišča krščanstva gadnemu dušmanu v oblast in sicer bolje zaradi „naše vnemarnosti nego njegovega junaštva". Papež je odpisal, da nikakor ne bode dopustil, da propade hrvaško kraljestvo, „ktero je dosli tako junaško sovražnikov meč odbijala od naših glav". Pomagal bode, ker od vseh strani pričakuje tirjane pomoči. Naj toraj še nekoliko potrpi. Večkrat je' že opominjal francoskega kralja Franca I., naj brž brž pošlje novcev, da jih s svojimi vred napoti k banu. „Gradovi" piše dalje, „na ktere so pomerili Turci, so zaradi lege tako važni, da, ako pade le eden v roke, ali Jajce, ali Knin, Klis ali Skradin, ne more se več obraniti Ogerska in Turkom je pot odprt preko jadranskega morja do laških mej, česar vendar ne bodo pripustili krščanski knezi. ') Leon X. se je tedaj še dokaj poganjal za Hrvaško, a razun lepih besed Hrvatje niso dobili nič niti od njega niti od ostalih vladarjev. Ta francoski kralj France, na kterega se sklicuje papež, bil je prekanjena glavica. Na videz se je z vso mladostno gorečnostjo oklenil ideje križanske vojske, ki jo je oznanoval krščanski poglavar, toda 1. 1517. se je v shodu v Cambray-u dogovarjal s cesarjem Maksimilijanom in španskem kraljem Ferdinandom, da si oni trije sami brez druzih zahodnih vladarjev, zlasti pa brez papeža, lotijo Turčina ter premagajo in dežele njegove razdeli med seboj. Ti prevzetni, visoko leteči naklepi so le prenaglo splavali po vodi. Papeža nikakor ni bila volja tako imenitno stvar prepuščati drugim. Ko tedaj izve, kaj se snuje brez njegove vednosti, skliče jadrno cerkven zbor v Lateran. V tem zboru je modruški vladika z živo besedo opisoval žalostno stanje slovenskih pokrajin. Zbrani cerkveni očetje in papeževa bula 16. marca 1. 1517. so klicali krščanskim knezom, naj mir stori med seboj na 5 let in dvignejo se zoper ne-vernika. Da pisane črke tem gotoviše vžgejo vladarje, poslal je do njih najveljavniše kardinale, da pripomorejo k temu tudi z živo iskreno besedo. Ob enem je naročil o vojni in turških razmerah izvedenim možem, da spišejo spomenico. Te-le točke posnamemo iž nje: Vojska zoper Turka mora biti splošna. V ta namen naj se krščanski knezi pobratijo s papežem; vsi vladarji naj se je vdeleži pod vodstvom nemškega cesarja in „najbolje krščanskega
M. Mesić: Banovanje Petra Berislavića v „Rad jugosl. akademije"
knjige III. st. 7 — 9.
kralja „francoskega na suhem, kralja angležkega in portugalskega pa na morji; potrebne novce -— 8 milijonov, po Zinkeisen-u le 800.000 cekinov — bodo donašali radodarni knezi in plemenitaši, turški davek in desetina od duhovščine po 1/,n in več tako tudi od plemstva, odmestnjanov po y,i0 čistih prihodkov; armado 60.000 pešcev, 12.000 huzarjev in 4000 težkih konjikov, postavijo po primeri vse evropejske vlade; zbira naj se na Laškem, iz Jakina in Brindisi prepelje v Drač v Albaniji, brodovje pa v Sicilijo in dalje v egejsko morje naravnost nad Carigrad. Ko bode premagan, bodo papež in kardinali plen razdelili po doneskih posamesnih dežel.
To spomenico je rasposlal papež Leon X. vladarjem. Prvi je odgovoril francoski kralj. Z nasveti papeževimi se je popolnoma strinjal, vendar je željo izrekel, da papež sam naj novcev pobira po Francoskem in koj za tri leta tirja desetino. Obljubil je 4000 sulic, 8000 lahkih konjikov in 50.000 peščev in Švicarjev. Rajši bi pa videl, da gre cesar posebej z Nemci, Madjari in Poljaki.
Ne tako brž se je oglasil cesar. Tudi on ni imel nič zoper križansko vojsko, toda o izvršitvi njeni ni bil po vsem enih misli s cerkvenim poglavarjem in francoskim kraljem. Po njegovem mnjenji bi bilo treba, da se vojna kar določi na tri leta. Najprej bi cesar sam z brodovjem pod vodstvom kralja španskega in portugalskega napadel sultanove dežele v Afriki, poljski kralj pa z Avstrijanci, Bavarci, Madjari, Cehi in Moravci postavil se na Donavi ter pridruževal si Škite, Tartare, Vlahe in Moldavce. Po osvojenji afrikanskih posestev bi cesar udaril iz Afrike, Angleži, Danci in Prusi čez Algerijo, Aleksandrijo v Turčijo in združili se s perzijskem šahom, Francozje pa pridrli iz zgornje Italije v Ilirijo in Hrvaško, in s Poljaki vred vzeli Plovdivo (Philipopel) in Drinopel v Rumiliji ter se po južnih turških deželah razlili, da se v tretjem letu s cesarskimi na Grško prišlimi združijo in vsi skupaj Konstantinopel naskočijo in v oblast dobe. Sodniki, kte-rim je papež prvomestnik, naj potem razdele posamesnim knezom deleže njihove. Da se pa za vse to potrebni pomočki najdejo, svetuje, naj se kristijani seštejejo po farah ali župnijah, da postavi vsacih 50 duš po enega vojaka, denar naj se nabira po družinah za desetino in odpustike. ')
Načrt je, kakor vidimo, daleč segal, zahteval je nič manj nič več, ko da se dvigne vesoljni krščanski svet zoper nevernika. Pristopila sta mu razun cesarja, francoskega kralja, laških vlad, ogerskega kralja tudi angleški kralj Henrik VIII., španski kralj, poznejši nemški cesar Karol V. Žalibog, da vladarji niso bili zmožni za tako imenitno, vzvišeno nalogo! Politika, ki je stopila v tem veku na zvita, spolzka pota sebične diplomacije, odkazovala je posamesnim vse druge, za lastni napredek in obstanek slehernega
Dr. K. Lanz: Aktenstiicke u. Briefe zur Geschichte K. Kari V. v
Monumenta Habs. H. Abth. Wien. 1857. st. 201—205 in Zinkeis.
IL str. 593-604.
ugodniše steze. Oglejmo se po raznih državah! Beneška signoria je skrivaj pogodbo s sultanom ponovila ter se odtegnila dogovorom, češ, da stopi tedaj v kolo, kedar se bode res kaj pričelo. Se misli svoje o tej zadevi ni hotela razodeti, ampak podvizala se je vse sklepe o turški vojni poročati v Carigrad. Papež je v razglasu 13. marca lata 1518. naznanil 5 letni mir in splošno vojsko združenih kristijanskih knezov ter sebi in kardinalskemu zboru pridržal obravnanje prepirov in potrebnih prememb v vojskovanji in nabiranji novcev itd. To pa ni bilo po godu Henriku VIII. Nadvlada papeževa mu je bila zoperna. Ogerska je pogodbo za eno leto sklenjeno 1. 1519. še za prihodnje ponovila, sultan jej je protil, pomoči pa ni bilo od nobene strani. Španski kralj Karol I. je poslal skrivaj poslanca v glavno mesto turško, španska duhovščina se je enoglasno branila sitne desetine. Na Nemškem je Luter svoje bogoslovske stavke nabil na Wittenberško cerkev in storjen je bil začetek neskončnim zmešnjavam in prekucijam v cerkvi in državah v Evropi. Nemški zbor v Avgsburgu 1. 1518. ni maral odpustikov, še manje je hotel dovoliti pomoči zoper Turka. Razdraženo ljudstvo je sploh godrnjalo proti turškemu davku, češ, da se mu na ta način le denar izmika, ki se pa potroša za druge namene. Naj-stanovitniši je bil francoski kralj Franc I. Slovesno je zaterjeval, da hoče nad Turčina, in je v ta namen pridno vojakov nabiral. Ko so pa volilni knezi Maksimilijanovega vnuka, španjolskega kralja Karola, izklicali za nemškega cesarja in je Francu I. s tem najtoplejša želja po cesarski kroni splavala po vodi, popustil je tudi on splošno križansko vojsko in Leonovi res velikanski naklepi so ostali brez sadu, brez vspeha.
Kaj in kako bi k temu pripomogle dedne dežele, določilo se je v Inspruku, kamor je cesar poklical odbornike iz svojih kneževin. Prišli so iz Štajerja: Žiga pl. Ditrihstein, deželni glavar, kapitan v Ptuju Lenart pl. Harrach, kapitan Runski Janez iz Rei-chenburga, vitez Jurij Herberstein, vojni poveljnik, vicedom Baltazar Gleinitzer, Vuk pl. Savrav, Vuk Schrott, mestjan v Gradcu in Benedikt Huber, mestjan v Bruku na Muri; iz Koroškega: la-bodski vladika Lenart, deželni oskrbnik Vid Weltzer, Filip Weich-sensteiner, Franc Tanhauser, Vuk pl. Bibriach, Janez Gleismiillner iz Št. Vida in Maks Hiltprant mestjan in pisar Velikovški; iz Kranjskega t Arnold, opat Kostanjevški, Janez Turjaški, deželni glavar, vitez Bernard iz Ravnaha, Ulrik Verneker, poveljnik v Kostajnovici, in Peter Geisler, meščan Ljubljanski. Gorico, Furlansko in Kras sta zastopala Lenart pl. Orsan in Hieronim pl. Atems. 'j Posvetovanje je začelo 21. januarja .1. 1518. in končalo 24. majnika. Sklepi te odborove skupščine so bili, kar zadeva deželno brambo, zoper kterega si bodi napadovalca domovine odločilne, ker po njih se je ravnalo veliko veliko let. Ker je deželni
Dr. Zeibig: Der Ausschusslandtag der ges. osterr. Erblande zu Inn-spruk 1518. v Arch. f. K. ost. G. 1. 1854. str. 205.
brambi odmenjeno posebno poglavje, hočemo ondi nekoliko več spregovoriti o brambinem redu sklenjenem v Inspruku, samo to naj povemo, da so odborniki štajerski, koroški in kranjski obljubili 100.000 gld.
Te denarne podpore cesar Maksimilijan ni potreboval, dne 12. januarja 1. 1519. napotil se je namreč v deželo, iz ktere nobenega ni več nazaj. Njegov vzor je bil po izgledu Karola Velikega osnovati vesoljno monarhijo krščansko in potem z vso silo Turke izgnati iz Evrope in svete dežele. — Neustrašen v vojski, moder v vladanji, izveden v pesništvu in prijazen umetnosti bil je v resnici velik vladar in — poslednji vitez.
Leto pozneje je šel za njim sultan Selim I. Samo osem let je gospodaril, a izkazal se vladarja in vojskovodjo, da malo tacih. Z Ludo vikom, s poljskim kraljem Sigmundom je sklenil premirje, Vlaški deželi naložil davke, Dubrovniku povišal mitnino, z ruskim velikim vojvodo Bazilijem je bil v prijaznosti in Sirijo, Egipet in druge pokrajine privojskoval turškemu polomescu. Toda tudi v grozovitnih hudobijah mu je težko kdo izmed jutrovih trinogov podoben. Krvoločen in nagle jeze je ukazal podaviti svoie brate, sorodnike in na tisoče krivovere sumljivih podložnikov, cel6 smrt očetovo pripisujejo njemu, s kratka: pomor in pogin bilo je njegovo veselje.
Maksimilijana tedaj ni bilo več, ž njim je menda tudi mir pred Turčinom pobegnil. Njegova dediča sta bila španjolski kralj Karol in Ferdinand, oba sinova njegovega sina Filipa. Prvi je postal, kakor smo omenili, naslednik Maksov na cesarskem prestolu. Dežele avstrijske pa niso hotele sprejeti ju, da nista poprej obljubila varovati privilegije in druge pravice. Poslale so toraj može v Barcelono n kralju Karolu. Zaradi tega in nekterih družin navskrižnih misli, ki jih je moral Karol poprej odpraviti, odlašalo se je tačas navadno poklanjanje kranjskih stanov do 4. julija leta 1520., ko so ga sprejeli v vladarjevem imenu za to odločeni gospodje: Janez Mandorfer, opravnik Ortenburški, deželni glavar Janez Turjaški, vicedom Erazem Braunwart, grof Jurij Montfort in Ulrik, opat v Šent-Pavlu. ') Ko sta pa brata 21. aprila 1521. 1. razdelila dedino tako med seboj, da Ferdinandu pripadejo avstrijske dedne dežele, cesar pa sebi pridrži slovensko Krajino, Metliko, Kras, Trst, Reko in Istro, — tedaj dosedanje dele Kranjskega vojvodstva — uprli so se stanovi kranjski takemu razkosanju žugaje, da ne prisežejo Ferdinandu, ako se imenovani pokrajine odkrhnejo od Kranjske. Tako možkemu nasprotovanju se je udal cesar in vse dedne dežele prepustil Ferdinandu.
In prav je bilo, da so se naglo porazumeli, zakaj iz jutra je pretila nevarnost, kakoršna še nikdar ne. Turški prestol je namreč zasedel Sulejman I., najslavniši, najimenitniši izmed vseh osmanskih vladarjev, Evropa pa je bila po tolikih naskokih k do-
!) Mitth. d. h. V. f. K. 1865. et. 16.
bremu skoraj da nepripravljena. Prva je Ogerska čutila težko roko novega, sultana. Njen kralj Ludovik, sicer mlad v letih, a star in slab na duhu in telesu, ni bil kos brzdati ohole velikaše in sebične plemenitaše ter jih ogreti k složnemu delovanju zoper starega neprijatelja. У zadregi se obrne do papeža in Benečanov, toda zastonj! Zastonj je njegov poslanec Jeronim Balbus grmel v zboru Wormskem: „Krščanska, da! krščanska mlačnost in vne-marnost je kriva, da je sila turška tako zrastla, da ne le ne mo-remu upati, Carigrad še kedaj preobladati, ampak da se moramo celć bati za Rim, ako koj ne pomagate ti mogočni cesar in vi knezi vojaške Nemčije — toda saj se v vas že davno pogreša stara, prava nemška pogumnost! Kaj mar niste več oni nekdanji germani, ki so bili Rimljanom v davoriji enake slave inševeče?" ') Vse zastonj, nihče ni hotel, vni mogel na pomoč prihiteti. Sulejma-novi paši so osvojili Knin, Šabač, Semlin, on sam pa Beligrad in mnogo gradov v Sirmiji. Hrvaška in slovenska zemlja ste bili zopet dani dušmanu na milost in nemilost in vse to zarad sebične, neodkrite politike krščanskih vladarjev, ki jih ni združila složno ustaviti se navalom turškim niti skrb za krščanstvo, ki je bilo v nevarnosti, in za ktero se je mnogo delalo, delalo celć v Ameriki in drugod in v čegar imenu se je godilo to in uno. —
Se več bi bil storil mladi sultan, toda sedaj je obrnil oči na otok Rod. Ta otok je bil turškim vladarjem že od nekdaj trn v peti, ker Rodski vitezi so tam neverniku neprenehoma nagajali in vse napade njegove neustrašeno odbijali, saj so prisegli in obljubili, da ga zatirajo, kjer in kakorkoli. A lahko ni bilo Rod v pest dobiti in užugati hrabre branitelje njegove. Še le po šest mesečni trdovratni oblegi in dvajsetem naskoku dnč 21. grudna leta 1522. so kapitulirali junaški Rodarji, popustili otok in osem let potem posedli Malto ter se imenovali Maltezi.
V tem času tudi Slovencem ni bilo prizaneseno. Že za Maksa I. ni^o mogli vtrpeti neverni dušmani, da ne bi pohodili uboge slovenske pokrajine. V jeseni leta 1511. so razgrajali po Metliškem okraji, Goriški grofiji, po Krasu in v Paznu. Več sto vojakov naših so pograbili in odgnali v sužnost. 2) Meseca maja leta 1522. kmalu po osvojitvi Belega grada, ko je Ferdinand potoval po Nemškem, prilomastili so na Pivko. Cvetno nedeljo planejo v najstarejšo cerkev Slavinsko, potegnejo mašnika beročega terpljenje Kristusovo izpred oltarja in njega in veliko vernih pomore. Potem so se spustili skozi Postojno, Cerknico, Ribnico, Kočevsko in Hrvaško domu. Bili so o tej priliki neki celć blizo Korotana. Narodna hramba je bila naglo skupaj, mahnila za vragom na Hrvaško, pa ga ni dohitela. Ta roparski napad je bil v treh dneh pri
J) Zinkeis. II. str. 618.
a) Valv. XI. st. 376, 389; XV. str. 402, edini, ki nam poroča o tem napada, ki je bil zgolj roparija sosednih mejnih Turčinov.
kraji, vkliub temu je prišlo več tisoč Slovencev v turško sužnost.') Ti prigodki in vedno žalostnejše novice iz Ogerske so spodbudili nadvojvodo Ferdinanda, da je vse sile napel. Ogleduhom na turški meji je bilo odločeno na leto 1900 ti., isto tako je bilo treba ondi razpostavljati vojaška krdela. V ta namen je Ferdinand, kteremu je ogerski kralj v budemskem zboru L 1522. prepustil branitev hrvaške granice in pravice, posadke postavljati v gradove, najpo-prej avstrijski armadi izvolil grofa Nikolaja Salma za prvega vojskovodjo , Žigo pl. Zelkinga, Janeza pl. Lamberga in Jurija pl. Herbersteina kot komisarje k razpisanemu zboru Dunajskemu, kjer naj bi se stanovi dogovorili zastran daljnih priprav in potrebnih novcev za vojno zoper splošnega neprijatelja. Posrečilo se je, da so v naglici nabrali 5000 gold. za plačo vojakom pri Gradišah blizo Ipave in Marani na levem bregu Talmenta blizo Ogleja. Štajerskemu vicedomu Vuku Graswein-u je bilo zaukazano, 6400 gold. kot mesečno plačo grofu Salmu izročiti za njegove čete. 4) Leta 1522. so bili štajerski brambovci, ki so se morali po navadi po 4 krat na leto shajati, ^poklicani v Gradec iz gorenje, in Slovensko Bistrico iz dolenje Stirske.3)
Da Turek nekaj zlobnega namerava, ovadili so vohuni grofu Salmu. Dne 10. sept. 1. 1522. je tedaj iz Jastravičke pisal do deželnega glavarja koroškega Vida Welzer-a in vicedoma namestnika koroškega Krištofa Welzera, da se sovražnik pripravlja napasti Avstrijsko, da gaje hotel s 1300 možmi in lahkimi hrvaškimi konjiki, ki so bili pri banu, prehiteti in tako nesrečo odvrniti od avstrijskih dežel, da je pa v Jastravički prejel od bana vest, da paša zapoveduje 12.00O konjikom, ter misli ž njimi planiti na Kras. Taki sili se ne more ustaviti, zatoraj so on in vojskovođi štajerski, koroški, kranjski in gorenje-avstrijski sklenili imenovane dežele klicati na vojsko „da-si bi jim radi prizanesli, vendar zbog posebnih razlogov in silne potrebe ne morejo drugače." Naj tedaj na Korotanu in sicer takraj Drave mesta, trgi, kmetje, duhovščina
J) Valv. XI. str. 54; XV. str. 421. Tuđi vrstnik te dogodbe Jožef Lamberg — o kterem slišimo pozneje več — opisuje nam jo v svojem letopisu v vezani besedi pri Valv. IX. str. 52. Hammer III. str. 51. imenuje načelnika roparski druhali: Ferhadbega iz rodo-vine Michaloghlijev, navadnih poveljnikov roparjem in požigalcem. Omenja ta napad slednjič tudi Pez: Narratio de dissensione provin-cialium Austr.: ,,Tum absente principe (Ferdinando) conventus pro-vincialium in Nova Civitate cogitur, mense Majo anno 1522., ut Turcis, qui jam in Carinthiam irruptionem feceraut et homines quin-gentos et aliquot millia (?) abduxerant, resistatur et ordine fiat, quo pacto sint expellendi a regionibus nostris". Ilwof: Einfalle etc. III. str. 21.
2)	Dr. Ilwof: Die Einfalle itd. III. st. 20.
3)	Dr. Krones Landtagswesen itd. Beitrage zur K. steierm. Gesch. IV. str. 9.
in plemstvo ria noge postavijo kar največ mogoče vojakov peš in jež. Ti naj nemudoma noč in dan hitč proti Metliki, kjer jih pričakuje Salm s svojimi in iz druzih krajev poslanimi četami, kte-rim je tudi ban obljubil svoje pridružiti. Toda hitro naj pritek6, da še o pravem času odvrnejo deželam pretečo nevarnost.
Deželni glavar je razposlal pisanje na vse strani s poveljem, naj natanko izpolnujejo vredbe Salmove, in ob enem Krištofa Wel-zer-a postavil za svojega namestnika koroški vojni. ')
Taka ali enaka pisma so došla boje tudi ostalim deželnim glavarjem. Poleg tega se je Ferdinand menda nadjal pomoči iz Nemčije. V Norimbergu so knezi sklenili na hrvaško mejo poslati vojakov, pa le toliko in tedaj, kolikor in kedar je dolžna nemška država podpirati svojega cesarja. Iz milanskega vojvodstva je pričakoval 2000 mož, istovštevilo iz Avstrijanskega in Tirolske in ako je k temu številil na Štirskem in Koroškem dovoljenih 6000 brambovcev, mislil je, da je dovolj močen odbiti turški naval. -)
Te priprave vendar še niso bile takošne, da bi se jih bil Turek vstrašil, ker tudi naslednje leto 1523. je prigromela roparska druhal na Kranjsko. Zlasti Metliška okolica je silno trpela v tem in poprejšnjem letu.3) Deželni komptur nemškega reda spričuje to v pismih svojih pisanih 1523. in 1524. 1. Med drugim piše: „V Kranjski deželi, sosebno v Metliškem okraji, skoraj bi mislil človek, da bode zdajci Turek iž nje vse ljudstvo odpeljal v večno sužnost. Za polovico bi bil toraj že rad prodal posestva nemškega reda, toda težko je to in oskrbnik ne pušča denarja iz dežele. *)
Vkljub vsem žrtvam in prizadevanju manjkalo je vedno za vojno najpotrebnejšega: vojakov in novcev. Nadvojvoda je tedaj 5. sveč. 1523. 1. iznova ukazal, da se po vseh poglavarstvih, oskrbništvih, mestih in trgih preštejejo za vojskovanje sposobni možaki ter koj pokličejo pod zastore; 15. marca pa je razpisal občno štibro, ktere so se branili Trst, Istra in Kras, ko so jo Kranjski stanovi sprejeli. Bil je ta davek res splošen in kakor oni leta 1470. ni prizanesel nikomur. Na Koroškem je bil razdeljen tako-le: Vsak duhovnega ali svetnega stanu je moral dati od premoženja 100 rajnžkov vrednega po pol gold., od 50 gold. po 2 šilinga itd.; opati in infulirani prošti za-se po 4 gold., drugi prelati po 3 gold.; opatinje po 2 gold., prednice po 1 gold. in 4 šil.; kanonik po 2 gold., vsak župnik ali namestnik od duhovnije, ki je bila vredna nad 1000 gold. po 1 gold., od manj vredne po 4 šil.; mestjanke, udove, kmetje od imetja vrednega čez 1000 gold. po 4 šil., sleherni drug duhovnik, posel od gold. po 1 kr., rokodelec in pomagač po 12 denarjev, samostanci, nune, delalke pa po 10 den., vse ostale tu ne vvrstene osebe po 10 den., ke<iar
j)	Notizenblatt des kais. Akad. Wien 1855, st. 201 — 202.
a)	Notizenblatt itd. Wien 1858. str. 108—109.
3)	Valv. XI. st. 593, XV. str. 421.
*)	Kozina: Mitth. d. h. V. f. K. 1863. et. 36.
gredć k sv. obhajilu. Grajščaki so imeli nalogo, nabirati novcev pri podložnih svojih in jih oddajati v glavno mesto. Poleg tega so bile puščice nastavljene po cerkvah in pridigarjem naročeno v cerkvenih nagovorih vernike spodbadati in vnemati k darežljivosti za turško vojsko. ')
Stroški so pa daleč presegali dohodke. Grof Salm je zahteval 10.000 gold. za topničarstvo in ogleduhe in 4000 gold. za zidanje grada Maranskega. Kmečki in knapovski punt 1. 1525. in 1526. na Koroškem, zgornjem Štirskem, Juvavskem je pogoltnil sila novcev — samo Štajerska je dala v prvem letu 87.000 gold. in v drugem 35.000 gold. sklada. — Vrh tega so potrebovali še 25.300 gold. vojakom za plačo in vsaki mesec 4200 gold. za varovanje turške meje. Vlada je morala na pćsodo jemati. 2)
Tudi deželni zbori niso rok križem držali, shajali so se v tej nevarni dobi večkrat nego v poprejšnjih časih, o skupnih zadevah so se posvetovali vkup. Meseca avgusta 1. 1525. so bili v Wolfs-bergu. Zedinili so se v tem, da vsaka dežela pošlje po enega vojaškega svetnika grofu Salmu na pomoč. V posebni nevarnosti sm6 vojskovodja v soglasji ž njimi tirjati iz vsake dežele od 100 gold. zlata po 1 gold. denarja in 2 pešca. Kacijanarju je bilo zaukazano pridružiti se Salmu. 3)
Turška nevarnost je bila tudi predmet dopisovanju Ferdinanda do brata svojega Karola V. V listu pisanem v Inspruku dnć 14. marca 1. 1525. piše nadvojvoda med drugim: „Slišal sem, da se je francoski kralj — Franjo, ki ga je bil cesar pri Paviji 24. sveč. 1525. 1. vjel in se zaradi tega obrnil do sultana — z grofom Krištofom Frankopanom pogodil, da deloma s svojimi ljudmi, deloma s pomočjo Turčinov v Bosni napade moji deželi Koroško in Štajersko in me zaplete v vojsko. Vsled tega so res prigrmeli Turki v moji imenovani deželi in ondi napravili ргесбј veliko škode, ki bi bila pa veča, da se nisem poprej pripravil na to."4) Ker je bilo nad 15.000 Turčinov tudi leta 1524. na Kranjskem in Hrvaškem, ko jih je nadškot Pavel Tomori otepel, jetnike jim odvzel, isto tako premnogo zastav, konj , orožja5) itd., ne znamo, ali je imel Ferdinand v mislih ta napad ali onega 1. 1523.
Ko je počil glas, da pride siloviti Sulejman na Ogersko, zapove nadvojvoda vnovič nabirati vojakov. Janezu Kacijanarju in Kasparju Scheirer-u je bilo ukazano, 500 konjikov napotiti na Hrvaško m dež. glavarju štirskemu, Sigmundu pl. Ditrichsteinu, da
*) Arch. f. Karnt. III. et. 28. po zapisnikih Št. Pavlskih.
2)	Dr. Ilvvof: Die Einfalle itd. III. st. 23.
3)	Dr. Krones Landtags. itd. IV. st. 10.
4)	Dr. Lanz Korresp. des K. Kari V. I. str. 155.
5)	Zinkeisen II. str. 646; Valvazor ne vd nič o nobenem napadu leta 1524.
2000 Čehov, ki so jih najeli štajerski stanovi, nagloma pošlje na Dunaj in odtod na Ogersko. *)
A vse to ni rešilo madjarskega kraljestva. Dne 23. aprila 1. 1526. se je vzdignil sultan s 100.000 možmi in 300 topovi. Tri mesece potem je padel Petrovaradin. In dalje so vihrale turške trume. Pri Oseku so prekoračile Dravo in mesto zapalile. Na Mo-hačkem polji jih je pričakovala Ljudevitova vojska in 29. avg. se vname srdita pa kratka bitva v grozno nesrečo kristijanom. Nad 20.000 jih je obležalo , 2000 glav, med njimi 7 škofov in mnogo velikašev, so nakupičili pred šotorom sultanovim kot zmagovalno znamenje, kralj Ljudevit II. sam je žalostno poginil v bližnjem močvirji. Desetega septembra se je padišah sprehajal po glavnem mestu, v Budi. Sedaj si se ni hotel prisvojiti Ogerske,
S odpiral je toraj volitev njemu vdanega Janeza Zapoljskega, er-eljskega vojvode, v kralja ogerskega. V Carigrad vrnivši se divjali so zmagepijani roparji in požigalci po nesrečni deželi, da bi skoraj ne verjeli tačasnim pisateljem. V Pečuhu n. p. so na trg sklicane prebivalce kar posekali, v Moroth-u, poletnem gradu vladike ostrogonskega, so zavetja iskajočih kristijanov več ugonobili nego v Mohački bitvi, pri Petrovaradinu so se ljudje zataborili, sila krvi je poteklo, predno so besni Turci vtrjeni tabor preobla-dali. Skratka: od Donave in Blatnega jezera do Rabe, vse je bilo pokončano z mečem in ognjem. 4)
Sedmo poglavje.
Hobordanec in Višnjagorski, prva avstrijanska poslanca v Carigradu. — Njuno zaslišanje. — Slab vspeh poslanstva. — Turci plenijo po Kranjskem. — Ferdinand I. ukaže cerkveno premoženje ceniti. — Razni zbori.
—	Sulejman oblega Beč. — Slovenci pomagajo odbijati turške naskoke.
—	Sultan odlazi, njegove čete razgrajajo po deželah. — Kralj Ferdinand vzame četrti del cerkvenega premoženja za turške potrebe. — Lamberg in Jurešič dospeta v Stambul. — Njuno potovanje nevspešno. — Janez Kacijanar. — Janez Ungnad. — Ogromne priprave. — Jurešič ustavi v Kiseku Sulejmanovo velikansko vojsko. — Žiga Višnjagorski brani Maribor. —Turci grozno palijo in morč. — Slovenci se maščujejo.
Turški nevarnosti pridružila se je po nesreči na Mohačkem polji nova nadloga. Smrt Ljudevitova je izpraznila prestol ogerski m češki, ki je vsled dedne pogodbe, sklenjene med Maksom I. in Vladislavom, pripadel habsburški rodovini. Cehi izvolijo Ferdinanda za svojega kralja, na Ogerskem in Hrvaškem se pa je njegovi volitvi v Požunu ustavila močna stranka, ki je že 10. nov. 1.1526. izklicala erdeljskega vojvodo Janeza Zapoljskega za kralja oger-
>) Ilwof: Die Einfalle III. str. 23. s) Hammer III. str. 63.
skega. Ferdinand je razpošiljal razglase in opomine ogerskemu narodu, Slavonskim prebivalcem, naj popuste uzurpartorja Zapolj-skega ter se oklenejo njega, pravega, postavnega naslednika Lju-devitovega, veljakom pa je ponujal gradov, beneficij, novcev in druzih priboljškov, ako potegnejo ž njim. ')
Vse je bilo brez vspeha. Zapoljski je poslal Jeronima La-ckega naravnost v Carigrad. S pomočjo premedenega, priliznjenega in čuda zvitega beneškega poročnika na otomanski porti, Ludovika Gritti-a, in z zlatom je naklonil sultana, da se je z erdeljskim bogatašem 29. sveč. 1. 1528. zvezal zoper kralja Ferdinanda I. Kaj mu je bilo tedaj storiti, nego poprijeti se istega pripomočka, s kterim je Zapoljski toliko dosegel in kar v glavnem mestu turškem prestriči naklepe nasprotnikove!
Že 16. sveč. 1. 1527. je naročil iz Prage ljubljanskemu škofu Krištofu Ravbarju, naj poišče pripravnega moža, da gre v Beligrad k Belibegu. Temu naj prigovarja, da ne bi podpiral Za-poljskega in v miru puščal Ferdinandove dedne dežele in posestva. Da to lože doseže, sme mu obljubiti do 6000 cekinov. Novce in pooblastivno pismo prejme v Ljubljani. 2) Vladika je enajst dni potem poročil, da je dobil plemiča Blaža, bivajočega nekaj časa sem v Metliki, ki se hoče lotiti težavnega posla. Ob enem je omenil, da ban France Batjan želi vojščakov, vendar ne nemških, am-
Eak čeških ali slovenskih strelcev. Pošljejo naj mu jih do režič, da jih popelje v Bihač. 3) Navedeni Slovan, ki je prevzel poslanstvo k Belibegu, bil je Blaž Radošič. Imel je ob enem nalogo, v deželah, ki so bile v turški oblasti, dobro opazovati, kaj se snuje na suhem in mokrem zoper avstrijske dežele in pozvedati, ali in kaltošno zvezo je sklenil Zapoljski, dozdevni kralj ogerski, s Turci, da ti .lože napadejo dežele Ferdinandove. Ker je v tem umrl Belibeg in nastopil njegovo mesto Mehmed-paša, prejel je poslanec pismo do novega paše, pri kterem pa ni nič opravil, kakor smo videli: Zapoljski je postal kralj ogerski, sultan njegov pokrovitelj.
Meseca julija je pisal kralj Ferdinand 1. bosanskemu begu Chosrewu, naj skrbi za slobodno potovanje poslancu, kterega misli poslati do sultana prosit triletnega primirja. Enako je poročil ve likemu veziru Ibrahimu. Cel6 navod je načrtal, kako vesti se poslancu v Carigradu, vendar ni znano, da je ta res dospel v
') Nekoliko tacih listin deloma izvirnih, deloma prepisanih najdeš v kne-zoškofijskem arhivu Ljubljanskem fasc. 8.
2)	Ant. von Gevay: Urkunden und Aktenstiicke zur Gescbichte der Verhaltnisse zwischen Oesterreieh, Ungarn und der Pforte in XVI. und XVII. Jahrhunderte. Aus Archiven und Bibliotheken. I. Ge-sandshaft K. Ferdinande I. an Sultan Suleiman I. 1527. Wien 1840. st. 39.
3)	Gevay: Gesandschaft. st. 41—43.
glavno mesto turško, vsakako ni nič opravil. ') Zatoraj je kralj 1. 1528. odpravil novo poslanstvo v stari Bizanc. Za to važno opravilo sta bila odbrana Janez Hobordanac — nekteri pišejo Hobor-dansky — iz Zalatnok-a in Žiga iz rodovine Višnjagorske. 2j
Dne 9. aprila meseca sta stopila na turško zemljo. Več ko 300 lepo oboroženih Turkov jima je prišlo do Turškega broda naproti. Povsod sta bila slovesno sprejeta, krasni sprevodi in naj-pkusneje pojedine so jima kratkočasili in lajšali dolgo potovanje. Dne 29. majnika 1. 1528. sta srečno stopila v Stambul prva poslanca kralja Ferdinanda I., prva avstrijskih vladarjev. Pomenljiv je bil ta dan, ker natanko pred 75 leti je isti dan častitljivi Bizanc ugledal Turčina v sveti Sofiji.
Potrpežljivi bralci nam pač ne bodo zamerili, ako opišemo nekoliko natančneje sprejem in delovanje prvih poslancev na turškem dvoru, saj smemo ponosno reči, aa sta bila Slovana, ki sta prišla prva pogajat se za habsburško hišo.
Ko sta došla v Carigrad, najpred se poklonita velikemu veziru Ibrahimu-paši, duši vsega obravnavanja. Da nista o tej priliki pozabila z darili mečiti njegovo srcć, ni treba dostavljati. Tretji dan pride po nju 40 vitezov, cesarskih dvornikov, in ju pelje k sultanu, dva konjika pa sta držala darila sultanu namenjena. Tri ali štiri ulice, ktere sta prehodila, bile so polne radovednega ljudstva. Prva cesarska vrata so varovali sultanovi vojaki na konjih, vsi oblečeni v volni in škrlatu, med njimi sta bila tudi dva s plahtami pokrita slona. Pri drugih so stražili cesarski gardisti jež in peš, pri tretjih pa vratarji in več nego lOOOjaničarjev, njih načelnik Aga med njimi, ter so se lesketali v zlatu, škrlatu in v tur-banih z zlatom in svilo všitih. Tu poskočita poslanca raz konja in pozdravita Ago in ostale janičare in Solihtare, plemiče izrejene na dvoru sultanovem. Zdajci stopijo pred nju trije paše, namreč vćliki vezir Ibrahim, Ajas in Cassom beglerbeg ali opravitelj opravkov, za njimi pa Čaus-paša, prvi vojni učenik in Capičiaga, učitelj vratarjev, držeča v rokah srebrni palici. Imenovani veljaki peljejo poslanca v dvorano, kteri so strop podpirali štirje marmel-nasti stebri in ki je bila pregrnjena s tapetami in tepihi. Na-nj sedejo prvi trije paše, njim nasproti poslanca. Vćlikemu veziru na levi je bil Sech, starašina turških duhovnikov, star mož z dolgo brado, poleg njega Lescherechadia, dvorni sodnik, Cassom-paši na
') Gevay. Gesandtsch. 1527. et. 91.
a) Ta rodbina, ki je po izročilu Valvazorjevem grofovski stan spremenila v viteški, cvetela je že leta 1164. Albert Višnjagorski je živel 1. 1177. Njegova hči Sofija je po smrti svojega soproga Henrika, mejnega grofa Istrskega, 17. julija 1. 1228. stopila v Ad-monški samostan. Bila je iskrena dobrotnica samostana Zatiškega, kakor so sploh ta ustav podpirali vsi Višnjagorski, njih poslednji je bil 1581. 1. Karol, kakor trdi Valv. XI. st. 629. Imeli so razen druzih posestev grad Višnjagorski,
Letopis 1871.	8
desni pa Hussein Cćlebi, Theuterdar imenovan ali po naše kancelar, zraven njega dva tajnika s papirjem in črnilom, da sta zapisovala govore. V drugem pregrajenem oddelku dvoraninem je sedelo nad 20 svetovalcev. Vsakemu izmed njih sta dva služabnika podajala dve usnjati posodi, iz kterih so pili, menda — dostavlja Hobordanac v poročilu svojem — da ne bi pri zasliševanji poginili gnjusa ali žeje. Nad pašami je bilo omreženo okence, za kterim je sultan poslušal poročnika kraljeva, misleč, da ga nihče ne vidi.
Ko vsi potihnejo, spregovori prvi Ibrahim vprašaje poslanca, kedaj sta odrinila od svojega gospoda, kje sta ga zapustila, kako potovala in ali sta imela dovolj živeža? Odgovorita, da sta bila povsod prav dobro sprejeta, kakor se spodobi tako mogočnemu vladarju, da sta bila poldrugi mesec na potu. Ko pa izustita, da sta pri Ostrogonu stopila na turško zemljo, preseka jima Ibrahim besedo rekoč: „Ostrogon ni niti nemšk niti ogersk." Odkar je kralj Ludovik padel v boji zoper mogočnega cesarja turškega, ne poznajo nobenega kralja ogerskega. Poslanca srdito odvrneta: Vedite, da prideva od kralja Ogerske, Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Srbije, Galicije itd. Vsem tem kraljestvom je najin kralj od Boga postavljeni gospod. Posmehovaje ju je poslušal ošabni veliki vezir, ter ju še nadlegoval z dolgo vrsto vsalkoršnih vprašanj, kterim je vrli Hobordanac dobro odgovarjal.
Naposled stopijo v sultanovo stanico. Omenjeni paše kora-čijo v poprejšnjem redu naprej, na pragu pa vratarji sprejamejo iz rok poslančevih služabnikov darila in jih nosijo sem ter tje, da jih sleherni lahko ogleduje. Na migljej položijo darove na pogrnjeno klop, da tudi sultan vidi, kaj mu je namenjeno. Prvi trije prej imenovani paše pozdravijo padišaha, potem stopijo na stran, Capiči in Čaus-paša pa peljata poslanca v izbo in ostaneta pri durih. Sultan je sedel, desnica mu je bila na kolenu, leva pa visela poleg leve strani. Osorno je pogledoval poslanca. Spodobno se mu priklonita. Ibrahim in Cassom-paša primeta sedaj poslanca vsak za eno roko in peljeta najprej Hobordanca potem Višnjagor-skega pred sultana, da mu roko poljubita, potem stopita na pripravljeni kraj, kjer je čakal tolmač. Hobordanac je jel sedaj pozdravljati sultana v imenu kraljevem. Ker je pa tolmač začel po svoje tolmačiti, uprl seje in tirjal, da od besede do besede to povć, kar on narekva. Veliki vezir mu pritegne in tolmač uboga. Konec ogovora vpraša Ibrahim prevzetno, kako se predrzne njun kralj imenovati se najmogočnejšega in sicer pred obličjem turškega cara, čegar varstvu se priporočajo vsi drugi krščanski vladarji? Ko je Hobordanac dokazal, navedeni kralj francoski in poljski, papež, Benečani in vojvoda erdeljski niso najmogočniši vladarji in ko je povdarjal, da njegov kralj želi le prijatelstva s turškim cesarjem, in ako tega ne doseže, da si bode vedel drugače pomagati, reče konečno Ibrahim, da ima sultan važniše opravke, ne more se tedaj dalj ž njima muditi. Naznanil jima bode uro, da razlo-
žita svoje želje. Zaslišanje je bilo pri kraji, 300 konjikov je dalo našema poslancema časten sprevod v prenočišče.
Poznejši razgovori z velikim vezirom so bili brez vspeha. Značajno za tačasno turško politiko je čitati v Hobordančevem poročilu, kako se je ošabni Ibrahim po lisičje posmehoval kralju Ferdinandu in poročnikoma njegovima. Ko sta mu namreč naštela trdnjave, ki jih tirja od sultana med drugimi: Beligrad, Sabač, Sa-lankemen, Varadin, Severin, Orzovo, Novigrad, Banjaluko, Skar-dono, Udvin, Jajce, Ostrovico, vprašal je veliki vezir zbadljivo: „Čuda, da ne zahteva še Carigrada." O drugi priložnosti je pripovedoval, kako je vojvoda Zapoljski s 36.000 vojaki otepel 40.000 kraljevih. Temu sta naša rojaka dobro odgovorila, da ne dvomita, da kralj premore toliko vojsko, toda dosle je pošiljal zoper vojvodo le po 8000 mož, Janez Žapoljski pa da ne spravi na noge 36.000, če kliče vse ljudi, kolikor jih ima s kokoši in piščeti vred.
Benečani so sedaj zopet jako sijajno razodeli kupčijsko svojo dušo, ker prav oni so bili krivi, da sta bila Hobordanac in Višnjagorski dobrih pet mesecev zadržana v Carigradu. Sumničili so ju pri velikem veziru, da nista poslanca ampak vohuna kralja Ferdinanda, sicer bi poslednji nei bil poslal vojske zoper Benečane in ne bi se pripravljal na boj zoper turško veličanstvo. Svetovali so, naj ju pridrže, da kralj ne bode vedel, pri čem da je, v tem pa osmanske čete lahko poljubno gospodarijo po njegovih deželah. Kot pretvezo njunega udrževanja naj jima pove, da so drugi kraljevi poslanci na potu, ktere naj počakata, da odrinejo skupaj domu. Za to dobro delo so Benečani Ibrahimu obljubili 100.000 gold. in sultanu dragocen kamen, ki si ga je že davno želel. Tudi stroške za hrano in stanovanje poslancev in služabnikov njunih so prevzeli radodarni Benečani, uni pa niso zamudili z najdrajšimi jedmi kar mogoče povišati jih. Uboga poslanca mogočnega habsburščana Ferdinanda I. sta z raznimi pretvezami in izgovori tratila dragi čas vBizancu, ko ju je težko pričakoval njun gospod, in slednjič zaslišala sultanov zasmebljivi odgovor: „Sporočita svojemu gospodu, da pridem osebno z veliko močjo in veličastvom ter mu hočem sam izročiti zaželene trdnjave. Opomnita ga, naj le vse lepo uredi in pripravi, da nas spodobno sprejme." ')
Hobordanac in Višnjagorski sta 18. sveč. 1529. dospela v Insbruk in prinesla sultanov odgovor, kterega so z mnogim trudom še le sredi meseca julija iz turškega preložili v španski jezik. V tem pismu 8. nov. 1. 1528. neznano prevzetno našteva padišah Sulejman kraljestva, dežele in bogastva svoja in pravi naposled: Kar imaš, bodi v miru in nikdo mojih Ti ne smč škodovati. Ako se moreš pogoditi z vojvodo, da nam ni v kvar, bog naju združi in sprijazni; ako pa nisi zadovoljen s tem odločilom, piši mi jasnejše
') Iz poročila Hob. kraljevemu tajniku pisanega 19. svečana 1. 1529. v Gčvay: Gesandtschaft K. Ferd. an Suleiman I. 1528. st. 3—28.
in pošlji pismo dobro zapečateno in zavarovano, da drugi nič ne izvedo. Treba Ti je pisarja, ki vrlo piše in zvesto bere. *)
Tak je bil konec in izid prvega poslanstva avstrijskih vladarjev do oholega Turka. Hobordanski se je potem leta 1530. v obleženo mesto Budo vtihotapil z namenom Zapoljskega prebost, a predrzneža so spoznali po meču, ki mu je bil v rokafu zašit. Vjeli so ga, brez odloga v vrečo sešili in v Donavo vrgli. Žiga Višnjagorski je prejel 3000 gold. ranj. za pot. S tem denarjem in drugimi 352 gold. si je kupil grajščino Sibenek in trg Rateče na Dolenjskem. 3) Izkazal se je pozneje kot hrabrega vojščaka in umnega zvestega služabnika svojega kralja.
Tisti čas je hitel na povelje Ferdinandovo drugi naš rojak, slavni Žiga Herberstein k poJMskemu kralju, da ga prigovarja k zvezi z avstrijskim kraljem. Tedaj dva Kranjca, kterima so kakor Hobordancu znanje slovenskega jezika in druge izvrstne zmožnosti pripomogle k tako imenitnim državnim opravilom.
V tem, ko so se pogajali v Stambul-u za mir in prijaznost, rogovilil je Turčin po Sloveniji in drugod po svoje. Že leta 1527. maja meseca je plenil in požigal v Metliški okolici. 4) Naslednje leto pa so sovragi obiskali Kranjsko večkrat. V petek pred drugo postno nedeljo se jih je prikradlo kakor tihotapci kakih 1000 na Kočevsko. Tri velike vasi so napadli, izropali, ljudi in živino odpeljali. Ti so bili le avantgarda, ker za njimi so tudi tako nati-homa v sredo pred sv. Gregorijem prikorakali drugi, bilo jih je 2000, po Valvazorji le 1000 osmalinov. Kras je bil prva njih žrtva. Okoli Postojne so pokončali vse. Ravnokar imenovani zgodovinar trdi, da so tudi trg dobro in čisto izpraznili, topovi z grada so jih pa zapodili, kar mu prav radi verjamemo, saj turški mavharji niso toliko merili na trdne gradove, nego na blago in življenje ubogih podložnikov. Pod Šilertaborom v Zagorski duhovniji so, kakor piše Valvazor, naleteli na florentinske trgovce, breme so jim olajšali ter ugrabili 20 tovorov svile. Po navadi so potem šarili okoli Cerknice, Loža, Blok, Nadliška, Orteneka, Ribnice in po Kočevskem. Ves Kras je bil pomandran in opustošen in celo v belo Ljubljano bi se bili tatoma pritepli neverni sovragi, da ni postojnski oskrbnik jadrno sporočil tje, da je Turek v deželi. Brž je deželni glavar poklical brambovce, toda samo 50 konjikov in 200 kmetov se je v naglici zbralo okoli deželnega vojskovodje Bernarda Ričana. Ta peščica ni bila kos 2000 Turčinom, ki so toraj
fospodarili, kakor se jim je ljubilo. Slednjič se ustavijo pol ure aleč od Kočevskega mesta. 5) Ričan jim gre pa vendar naproti. V majhinih praskah jih nekaj pobije in naposled prisili, da se
Gćvay itd. st. 51—52. a) Zinkeis. II. st. 703. 3) Goth v Mitth. d. h. V. f. K. 1865. st. 19. *) Valv. XV. et. 423.
3) Še dan danes imenujejo Kočevarji ta kraj: „Die Turkentroje".
umaknejo proti Kulpi ne prizanašajo Poljancem in Kostelcem, kte-riin pober6, kar morejo odnesti. Narodni vojaki se razidejo, misleči, da se je neprijatelj vrnil domu. A temu ni bilo tako. Z več stotinami vjetih kristijanov obojega spola in z naropanim blagom jo res utrujeni in spehani pobrišejo čez mejo, 400 konjikov in toliko pešcev — Valvazor ima vseh vkup le 500 mož — se pa po-skrije. Ko prilezejo naslednje jutro ubogi ljudje iz zavetja na pogorišča in priženo oteto živinico, planejo iz zakotja kruti dušmani nad nič hudega sluteče kristijane kakor požrešni volkovi med čedo in pograbijo in odženo še to, česar se poprej niso mogli polastiti. Samo oseb jim je prišlo v pest 400, kakor beremo pri Valvazorji.J) Prva polovica leta 1528. tedaj ni bila mila Slovencem, a tudi druga jim ni bila ugodniša. V početku julija meseca se je namreč zbrala pri BihaČi na Uni druga roparska truma z namenom zopet planit na toliko teptano slovensko zemljo. 4000 — drugi hočejo cel6 10.000 — osmanov je bilo, ki so pri Kostelji preplavali Kupo. In vreli in divjali so skozi Kočevsko naselbino, Ribnico proti Turjaškemu močnemu gradu. Tam nič ne opravijo. Kakor hudourniki se tedaj spuste na ižansko polj k. in celo do L jubljane, kjer mimo grede dan sv. Marjete zapalijo nekaj hiš. Prekoračijo potem Savo in grozno razgrajajo po Mengiški okolici in Dragomnu. vKer zdajci slišijo, da se zbira črna vojska, ne utegnejo udariti na Stirsko, ampak ko blisk se vrnejo nazaj in vihrajo skozi Dolensko. V diru svojem so naskakovali Višnjagorski grad, utrjeni samostan Zatiški, toda brez vspeha. čutila je divjake okolica Trebanska, Žužemberška, Mirnapeška, Novomeška. Skozi Kočevsko so se udrli na Hrvaško. Nikolaj Turn je med tem nabral precejšnjo vojsko iz Kranjske in sosedne Stirske in Koroške in kranjski deželni vojskovod Bernardin Ričan je urno ž njo udaril za sovražnikom. Združeni s hrvaškim banom J. Torkvatom Karlovi ćem zagrabijo Slovenci pri volanskem gradu begoče Turčine: 1250 jih je ostalo na mestu, 400 je bilo ranjenih, drugi so pete odnesli. Vjete ženske in otroke je ukazal pred bojem bosniški paša umoriti, nekteri usmiljeni Turki so jim prizanesli in poskrili jih, češ, da jih po bitvi seboj tirajo. Nesrečni izid njen tega ni dopustil in vjeti so bili rešeni. Pogumni zaradi te zmage se spuste Slovenci sedaj celć v sovražnikove dežele in se ondi zmaščujejo za nesreče,
ki so jih dosle doživeli od Turka. 2) Da se Turkom poletni vpad -- i
') O tem napadu poroča njegov vrstnik loški oskrbnik Baltazar Siges-torffer v pismu do frižinskega vladike Filipa de dato četrtek pred 4. nedeljo v postu I. 1528. (glej Notizenblatt 1858. st. 355—356) Valv. (XV. st. 423) trdi, da je ves upad trajal le 3 dni. Ne moremo mu pritegniti, ker v treh dneh pač ne bil mogel Kičan svoje kardelice sklicati in marširati v oddaljeno Kočevsko deželico in oskrbnik loški naravnost piše, da bi bili lahko z izdatnišo silo trudne Turke užugali in da so zarad tega ljudje sploh nevoljni.
2) Valv. XV. st. 323-424, tudi XI. st. 588, 628, 715.
na Kranjsko ni dobro obnesel, spričuje tudi jagrski vladika in ogerski kancelar Tomaž Szalahazy, ki je 29. julija 1528. 1. pisal do kralja Ferdinanda, da je slišal, da Turci skoro nič niso odnesli iz Korotana — menda je hotel reči iz Kranjske — pri Ljubljani jih je bilo mnogo ugonobljenih, trepetajoči so namreč bežali, kar so mogli, ker bali so se črne vojske, Ivana Taha itd. ') Leto 1528. je razun omenjenih turških bojev tudi o drugem obziru spomina vredno. Velika dragina je bila namreč na Kranjskem, zlasti vino, žito, sol, meso se ni dalo preplačati, beračev, sosebno italijanskih, je kar mrgolelo po mestih in vaseh. 2) Vrh vsega tega se je avstrijskih državljanov polastil neznan strah pred Sulejmanom, ki so ga tisti čas imenovali trepetaje enega najimenitniših gospodov na svetu. 3) Nov in sicer hud boj je protil in Ferdinand je delal na pretege, da se dostojno pripravi na sprejem silnega sultana. ^ V ta namen si je izmislil dosehmal nenavaden pripomoček. Ze 8. dec. 1. 1523. je izrekel, da so vse vstanove in samostani od nekdaj prav cesarska lastnina, s ktero avstrijski vladarji smejo razpolagati, kakor hočejo, in da jim zbog tega ni treba nobenega papežkega ali duhovskega privoljenja. 4) To mu menda ni obveljalo, ker še le po preteklih treh letih, v kterih se je poganjal za dovoljenje^ razglasili so povelje, da morajo vsi ustavi, samostani, cerkve svoje dragocenosti, zlatnino, srebrnino, bisere in gotovino vpričo stanovskih komisarjev dati kovniškemu mojstru zapisati, tehtati in ceniti in to zarad tega, da bi bil izvedel, koliko da je cerkvenega premoženja. Zahteval je tudi od duhovščine tretjino dohodkov za turške potrebe. Prvemu davku so se sprva ustavili štajerski stanovi iz strahu, da se kmetje spuntajo. Tirjali so nadalje, da zapisovanju dragocenosti treba pritrditi stanovom in oddano blago se mora na graškem gradu hraniti s tremi ključi, iz dežele pa ne sme nič. 5)
V tako kritičnih časih so bili deželni zbori na dnevnem redu, po večkrat v letu so bile seje. Nalog jim je bil, dovoljevati novcev in vojakov zoper Zapoljskega in zaveznika njegovega. Tako je štirski zbor meseca aprila 1. 1527. dovolil 300 konjikov, 600 pešcev, 7000 vin. in iz cerkvenega premoženja 31.725 gold.
') „Turcas nullam fere praedam ex Carinthia (?) reportasse, multis ad Laybacum desideratis, trepidi enim sunt reversi citius quam potu-erunt, territi fama banorum, Joannis Tahy etc." Gevay Gesandtsch. 1528. st. 44. Trdina piše, da so Goričani, Trzinci in Mengšani pobili mnogo Turkov, največ pa da jih je poginilo pri Homški cerkvi, kjer so ondotni tabor napadli. Zgod. nar. st. 90.
2)	Poročilo oskrbnika loškega Notizenb. 1858. st. 356.
3)	V službenih pismih čitamo: „das der jezig Turann auf heutigen tag der mechtigisten herrnn ainer in der wellt geacht". Notizenbl. 1858. st. 186.
4)	Muchar VIII. st. 320.
5)	Muchar VIII. st. 359—360.
zoper Zapoljskega. Vsakemu podložniku, njegovi ženi in otrokom je bilo naloženih po 5 kr., hlapcu, ki je služil nad 6 gold., od goldinarja po eden krajcar, rokodelcu in dninarju po 8 kr. Leta 1528. januarija meseca so Štajerci zoper nevernika odobrili sklad 22.000 gold., h kterim so dali mesta in trgi četrtinko. Deželna vojska se je zbirala v Bruku, Fiirstenfeldu, Radgoni in Ptuju. Meseca decembra so obljubili 52.000 gold. s pristavkom, naj kralj skrbi za izvedene vojščake, premetene vohune in hrano, potrka pri vnanjih vladarjih n. p. pri perzijskem šahu, tartarih in moskovitarjih in dobro zastavi granico. ') Tudi v Ljubljani so zborovali o svetih treh kraljih. Kralj je zahteval 10,000 gold., ako stanovom to ni - po volji, naj samo oboroži kakor v beneški vojni, in če jim tudi to ni všeč, naj odobri davek poprejšnjega leta, davek od vsake glave in tedenski vinar. Poslednji nasvet so sprejeli in obljubili plačati v dveh rokih, o sv. Juriju in sv. Jakobu. 2)
Naslednje leto 1529. je kralj tirjal od Štajerskega zbora 26.000 gold. Dovolil mu je 22.000 gold. v dveh obrokih, in žalo-stinke prepeval o slabem stanji štirske dežele, zraven tega pa pokazal nemške rogi vpiraje se proti kazenskim njegovim poveljem zoper „novo vero", češ, da vničujejo deželske sloboščine, saj stanovi sami z vso ostrostjo postopajo proti luterski veri, zoper krivo vero, puntarije, prekrščevalce itd. Da se verskim homatijam v okom pride, nasvetovali so štirski poslanci občen cerkven zbor ali vsaj skupščino „teutscher Nation". — Na Nemškem sejana pšenica
i'e šla v klasje tudi že v zboru štirskem, potem koroškem in Lranjskem! 3)
Na 8. nov. 1. 1528. je pozval Ferdinand I. Avstrijance na Dunaj, da se posvetujejo, kako pripravljati se na prihod nadležnega nevernika, zakaj po ogleduhih se je pozvedelo, da se silno oborožuje na suhem in mokrem in da v kratkem prilomasti v dolenjo Avstrijsko, kakor je po letu z ognjem in mečem pohodil Ogersko in Kranjsko in veliko škode učinil. 4) Tudi ta zbor je sklenil sklad, vsled kterega so morali dati duhovščina, plemstvo in meščanstvo v dveh obrokih polovico dohodkov svojih nekaj iz lastnega žepa, nekaj so smeli naložiti podložnim, mesta in trga pa četrti del; tudi inostrancem in trgovcem se ni prizaneslo. Vsi ostali po mestih in trgih moškega in ženskega spola, ki niso všteti poprejšnjim, vsi obrtniki, hlapci, kopači, dninarji in ki niso bili stari nad 12 let, so morali plačevati na teden po en vinar vse leto za krščanske potrebe. 5)
Naslednje leto so se zopet zbrali na Dunaji. Kralj je hotel na noge spraviti 40.000 pešcev in 10.000 konjikov brez ogerske
J)	Krones II. st. 13—14.
2)	Notizenbl. 1858. st. 355.
3)	Krones П. st. 14—15.
4)	Notizenbl. 1858, str. 189.
5)	Ibidem, st. 149.
vojske. Zatoraj je dolenje-avstrijskim poslancem na srce polagal, naj brž brž oborože vsacega 5. ali 10. moža in s brano preskrbi, da so koj pripravljeni udariti nad sovražnika in rešiti domovino. Sicer bi bila skupščina vseh deželnih odborov obrambo bolje na drobno, vspešno in premišljeno pretresla in vredila, toda — pravi kralj — prepozno je sklicati jo sedaj, ko se Turek že bliža. ') Za vojsko so to leto privolile Ceska 100.000 gld., Moravska48.000, Avstrija 80.000, Štirska in Koroška 56.000, Tirolska 65.000 (in Kranjska?); skupaj toraj 349.000 rajn. Od tega zneska je bilo namenjeno 2000 pešcem pod Kacijanarjem za 6 mesecev 48.000 gl.; 500 konjikom tudi pod njegovim poveljstvom, vsacemu za pol leta po 66 gold., vsem 33.000 gld.; 700 lahkim konjikom na hrvaški granici, vsacemu po 5 gld. na mesec, vsem za pol leta 21.000 gld.; 300 pešcem razpostavljenim po vaseh proti Turku za šest mesecev 7200 gl.; Kacijananevemu topničarstvu na mesec najmanje 3000gl., za pol leta tedaj 18.000 gld. Razun teh toček je bilo drugih potreb toliko, da je kralju primanjkovalo 296.400 gold. 2) Posebno je Ferdinand tiščal v to, da v dednih deželah ustavi, samostani, bratovščine, cerkve in beneficije prodajajo ali zastavijo četrti del svojega premoženja in vladi novce izroče za vojne potrebe. Kralj je sicer obetal v ugodniših časih cerkvam in samostanom vse vrniti ali jih odškodovati, v oporoki 1. junija 1. 1543 je to ukazal storiti gledć Koroške, ali se je pa res tudi zgodilo, ne vemo. 3) Vrh tega je zahteval od štajerskih in koroških prelatov, da sami brez niže duhovščine 3000 mož za 4 mesece pošljejo v vojsko. Niti prošnje štirskih prelatov, niti posredovanje tačasnega dvornega kancelarja Evzebija Freudenberga, ljubljenca kraljevega, niso mogle nagniti Ferdinanda, da bi bil preklical ta ukaz. 4)
Po stari navadi je obrnil kralj oči tudi na nemške dežele. In res, v Wormsu 1. 1521, v Norimbergu 1. 1522. in 1524, v Es-lingen-u 1. 1526., v Ratisboni 1. 1527., v Spiri meseca aprila 1. 1529. se je govorilo mnogo o turški pomoči, toda storilo krvavo malo. Kdo bi bil pač pomagal? Francoski kralj Franc je z Janezom Za-poljskim skrivaj spletke kovaril zoper habsburško dinastijo. Njegov namen je bil po smrti ogerskega kralja Janoša brez moškega potomca na njegov prestol posaditi svojega druzega sina Henrika. Iz tega razloga ni mogel biti zoper pokrovitelja Zapoljskega Su-lejmana. Benečani so se sladkali Turčinu, kakor vselej mogočnežem. Papežu na Nemškem nihče ni verjel, najhujši zoperniki katoličanstva Luter, Hutten, Melanhton, so grmeli zoper turške štibre,
') Ibidem, st. 267.
2)	Ibidem, str. 268.
3)	Arch. des K. G. III. st. 28. Že leta 1530 je obljubil Koroški in Kranjski duhovščini odvzeti 4. del premoženja popolnoma ali vsaj deloma povrniti. V zgod. društ. v Celovcu.
4)	Ilvvof III. et. 25.
ki so jih razpisovali cerkveni poglavarji. Tem strastnim reformatorjem je bil ljubši Turek nego papež.
Na videz so Nemci vendar napotili krdelo kralju na pomoč. Počasno se je pomikalo proti meji in število njegovo ni bilo v nobeni razmeri z veličastnim cesarstvom nemškega naroda. Kralju Ferdinandu ni bilo pomagano. V hudih stiskah posluži se posled-njega pripomočka: pošlje namreč svetovalca svojega Nikolaja Ju-rešiča naravnost v Carigrad, da premirje odkupi za vsako ceno. Pripravljen je bil sultanu dati 100.000 cekinov v dar ali kakor so se lepše izrazovali kot „pension" in vrh tega zastavljence poslati, in to, če Turčin odstopi vse trdnjave, ali le nektere, ali vsaj eno, ki jih je posedal popred kralj Ludovik. Ako bi se sultan tudi v to ne udal, naročeno je bilo poslancu, da mu prigovarja, naj trdnjave pusti kakor so in iz njih nikar ne napada kraljevih pod-ložnikov. Ibrahimu je bilo odločenih 40.000 cekinov, vsakemu drugemu paši, ki bi utegnil pripomoči k premirju, po 1000 do 2000 cekinov. x)
Dne 15. julija 1. 1529. je pisal sultanu, da Bog varuj, da bi prijela za orožje, ker nič ne želi tako goreče, nego v prijaznosti in dobri soseščini živeti ž njih veličanstvom. Isto tako ni opustil kralj velikega vezira prositi njegove tehtne podpore in pri-prošnje.2) In da se pisma gotovo ne pogubi, pisal jih je „in duplo" ter ena oddal Hobordancu, da jih nese noč in dan, druga vitezu Jurešiču.
Toda prepozno! Sulejman je že 10. majnika odrinil z 250.000 vojaki in 300 topovi iz Stambula, a zavoljo povodinj se je pomikal počasno proti Ogerski. Čez Dravo so naredili Turki šest mostov in toliko dni so korakali čez nje. Ogerski begi so prišli poklanjat se gospodu svojemu, 18. avg. se jim je pji Mohaču žalostnega spomina pridružil „kral Janoš", in naslednji dan slovesno sultanu poljubil roko in prejel v dar tri zlato - sedlane konje in 4 kaftane (turška vrhna obleka). 3)
Jurešič, ki se ni upal skozi Ogersko, dospel je v tem v Metliko na Kolpi. Komaj da je sultanu in velikemu veziru namenjeni pismi po Kamengraškem paše-namestniku odpravil v turški šotor, srečnega vspeha ni bilo nikakor pričakovati, zakaj sultan si je hotel sedaj osvojiti glavno mesto Dunajsko. Dne 26. sept. se je pri-valila velikanska armada turška in napravila 7 taborov okoli Beča. A vse naskoke njene so hrabro odbijali krščanski vojaki, ki jih je bilo le 16.000 pod vodstvom vojvode bavarskega Filipa in grofa Nikolaja Salma. Med branitelji ni bilo malo vitezov in junakov iz Stirske, Koroške in Kranjske, ki so se pogumno obnašali. Abel
') Pooblastivno pismo iz Linca 27. julija 1529. v Gčvay: Gesandtsch. an sultan S. 1529. str. 3—16.
2)	Ibidem, st. 23—25.
3)	Sulaiman des Gesetzgebers Tagebuch itd. iibersetzt von Dr. Behr-nauer, Wien 1858. str. 9—17.
Holenek, 1) poveljnik štajerski vojski, Janez Jurij pl. Purgstall,a) stotnik; Nikolaj Turn,3) kraljevi svetnik in načelnik pešcev; slavni Janez Kacijanar, o kterem hočemo pozneje nekaj več povedati, vitez Trajan Turjaški, ko svetovalec dolenje-avstrijske vlade, Erazem Obričan, kranjski vojni svetnik; Janez Abfaltrer4), podvojskovod; Melhard Lamberg, Erazem Scheurer, Jurij Gallenberg, Viljem, Janez, Ludovik Gal in mnogi drugi so veliko pripomogli, da prevzetni Sulejman nič ni opravil pred Dunajem. 5) Dne 14. oktobra so janičarji poslednjikrat naskočili okope, s krvavimi glavami so odskočili, sultan je zapovedal nehati in dva dni potem so Turci sramotno odlazili, „dunajska zaprtija," je bila pri kraji. Ni baha-rija dunajskih brambovcev, ki so peli, kakor veli narodna:
') Rodovina, ki je imela posestev na Štajerskem. Najdemo jo konee XII. stoletja, neki Rupert te rodovine se je pod kraljem Rudolfom vojskoval zoper Otokarja, češkega kralja; Sigmar je umrl na zboru Kpstniškem kot vladika sekovski; Sigmund je bil nadškof juvavski 1. 1494.; poslednji Holenekar Friderik je umrl kmalu po 1. 1582. Zgoraj omenjeni Abel se je preselil v večnost 26. okt. 1. 1545. (Schmutz Top. Lexicon II. st. 91.)
2)	Ta silno stari vitežki rod prišedši, kakor pripovedujejo, iz Bosne, imel je posestva na Kranjskem, Koroškem, Štirskem, Tirolskem in Avstrijskem. V raznih, zlasti turških borbah, bili so hrabri junaki Purg-stalli. Eni izmed njih so bili orjaške postave in nenavadne moči. Tak je bil n. pr. Erazem, čegar podobo posneto iz grada Pobre-škega tik Kulpe nam je Valv. XI. str. 146 ohranil, jaz je nisem več videl. Sigmund Friderik mu je bil podoben. Leta 1632. so postali baroni, potem grolje. Poslednji iz te imenitne in mnogo-zaslužne rodbine Wenzel Rafael je umrl 7. jan. 1. 1817. (Schmutz. Lex. III. st. 231).
3)	Bogata in po več deželah razkropljena rodovina, ki je dala vladarju in domovini lepo število izvrstnih možakov. Leta 1363. nahajamo Ulrika Turna, 1. 1388. Gebharda, „der Tiirnar," 1. 1543. Franca kot dednega hišnika kranjskega, ki je prejel to čast od Ferdinanda III. iz Prage 12. avg. imenovanega leta. Grofovski naslov je Tur-nom dal cesar Karol V. v Milanu 24. avg. 1. 1541. in Maksimilijan 8. okt. 1567. v Beču potrdil. Imenitni izmed njih so: Erazem, komendator nemškega reda na dolenjskem Avstrijskem in kapitan Metliški leta 1535. potem prvi poveljnik na Hrovaškem, pokopan v križanski cerkvi Ljubljanski; Ambrož 1582 — 1592 kranjski dež. poglavar, Ahacij, iskreni podpornik luteranske vere, Matija, glasoviti podpihovalec tridesetletne vojske. (Mitth. d. h. V. K. 1861. str. 52 itd.)
4)	Stara že 1. 1165. imenovana hiša. Cesar Leopold I. je 2. januarija
1. 1572. Abfalterne povzdignil v baronski stan.
&) Valv. XV. str. 427; Hammer. HI. et. 87.
„Turk še le poznal nas bo; Pred posekal nam bo buče, Pred, ko da dobil bo ključe Našega mesta Dunaja, Kjer naš cesar d6m ima."
Dunaj se je tedaj srečno iznebil ljutega sovražnika, tolikanj hujše so čutile njegovo divjo jezo njegova okolica in sosedne dežele. Eoparske čete so prestikale na desni obali Donave vse kraje od Wiener-Neustadta, skozi gorenjo Avstrijo do Linca, celo do blizo Ratisbone so se priteple nektere druhali. Pokončali in požgali so pa besni osmalini vse, kar so ugledale bistre, škode-željne njih oči. Mesta in trge so spreminjali v razvaline in podrtine, cerkve, Božje hrame, kapele ropali in onečastili, žetev na polji in mirne vasi vpepelili, otročice parali materam iz teles ter jih metali na kolovoze ali nabadali na sulice. Po cestah in ozarah so ležala trupla devic, ki so jih oskrunjali po sili tako dolgo, da so umrle. Na tisoče je bilo ubitih prebivalcev in v sužnost so jih odgnali ali pa kar pomorili več, nego si jih osvojili pri tritedenski oblegi. *) Tudi na Štajersko so pridrli turški trinogi maščevat se zaradi nepovoljnega izida pred glavnim mestom. Patent kralja Ferdinanda I. Dunajskemu magistratu 8. nov. 1. 1529. pravi, da so roparske druhali, znamenit del kneževine Štirske pokončale s prelivanjem grozno veliko krščanske krvi, z ropanjem, ognjem in od-peljanjem premnogo ljudi mladih in starih, moških in žensk.a) Kteri kraji so o tej priliki največ trpeli, ni znano.
Kranjski se ni godilo bolje, zlasti na mejah v Metliškem okraji niso imeli pokoja. Sleherni dan je lomastilo 50 do 60 ko-njikov posebno tako zvanih martolosov ali nerednih vojakov čez mejo in požigalo in plenilo, kolikor se je dalo.3) A tudi dalje v deželo so se spustili omenjeno leto, pridrli so namreč do Zatičine in kar se jim prejšnje leto ni posrečilo, dosegli so sedaj: samostan so razdjali, redovniki so bili berači. 4)
Pogumnost krščanskih, iz raznih narodov zbranih vojakov, deloma pa tudi pomankanje živeža, deževno vreme in nezadovoljnost janičarov so naklonile sultana, da je opustil oblego Dunajskega mesta ter vrnil se domu. Zavoljo mnogih zaprek pomikale so se silne čete le počasno skozi Ogersko proti meji. Ivan Zapolj-ski, ki so ga bili 14. sept. Segban-paša in janičarji izklicali za
>) Hammer III. str. 91, Ilwof III. st. 28.
2)	Notizenbl. 1858. st. 272.
3)	Jurešič je pisal 27. avg. 1529. iz Metlike do Bernarda Cles-a, škofa tridentinskega med drugim to-le: ,,Es beschehen taglich ein-fall von den turckhen, die zu 50 vnd 60 phardten vnd sonderlich die Martholoseen in Crabathen vnd an den Crainerischen Confin pren-nen vnd rauben.
4)	Radisc po Puzelnovi Idiografiji.
kralja ogerskega, prišel je 28. okt. iz Bude in poklonil se Sulej-manu rekoč: „Blagoslovljena bodi Tvoja vojska!" Prejel je za to 10 kaftanov, tri sedla in vajete z zlatimi verižicami. Nebo ni uslišalo voščila Janoševega; vojska je silno trpela na potovanji. Mar-sikteri so zašli v močvirjih. Pri prehodih in mostovih je bila ne-popisljiva gnječa in strašansk nered, jako veliko tovorne živali, konj in vozov se je pogreznilo, s kratka, nadloga je bila strašna. Dne 16. dec.je sultan dospel „srečno", kakor piše v dnevniku, v Carigrad. ')
Nevarnost je bila odstranjena, toda ne za vselej. Treba je bilo toraj iz nova napenjati vse sile, da sovražnik v prihodnje ne najde dežel nepripravljenih. Najbolj je manjkalo novcev. Naj-izdatniši vir, da se temu v okom pride, bilo je cerkveno premoženje. Ferdinand je tirjal od duhovščine četrti del vsega premoženja, ki naj se ali proda ali zastavi, zneski paizroče vladi. Геј že omenjeni postavi so se deželni stanovi ustavljali s prva, a protestan-tiška sofistika jim je zašepetala na uho ta-le izrek: Ogromno premoženje je bilo dano sosebno cerkvi in veri v prid, toraj naj se rabi za ohranitev cerkve in vere proti Turčinu.2) Vkljub uporu duhovščine so komisarji ostro izvrševali kraljevo zapoved, cerkveno blago zapisovali, cenili, in četrti del prodajali. Koroškim prelatom, ki so se menda najresneje ustavljali, dovolil je kralj, da mesto četrtega dela naj sami dotično število vojakov nekaj mesecev prežive. Ker tudi s tem niso bili zadovoljni, obveljala je postava brez usmiljenja. 3) Pri cenitvi so pa včasih komisarji segali čez mejo postavljeno v zakonu in stranke so se pritožile v Avgsburgu
fri Ferdinandu. S pismom iz Prage dne 9. maj. 1531. je tedai ralj naznanil, naj se vsakdo oglasi, kteremu se je zgodila krivica. 4)
') Behrnauer Tagebuch itd. st. 17 in dalje.
2)	Muchar VIII. str. 373—375.
3)	V zgod. društvu korošk. v Celovcu nahajamo o tej zadevi med drugimi te-le listine: V Lincu 10. nov. 1529. Ferdinand prodi 4. del premoženja prošta Vuka in kapitelna v Sent - Andrašu v labodski dolini, Lenartu, škofu labodskemu, za 1004 rajn. Osojanskemu samostanu je dal prodati posestva na gornjem in dolnjem Korotanu n. pr. za 1350 rajn. Jurju Senussen-u, za 140 ranj. Andreju Mor-daksu itd.
V	Avgsburgu 17. avg. leta 1530. Ferdinand prejme od Janeza, prošta Doberleveškega in nadduhovnika junske doline več zemljišč kot 4. del, ki jih je prodal za 633 gold. koroškemu oskrbniku Mavriciju Weltzer-u.
V	Avgsburgu 9. oktob. I. 1530. Ferd. potrjuje, da je prejel od opatinje Eme in vsega samostana v Šent-Vidu četrti del.
V	Kolinu 26. dec. 1. 1531. Isti potrjuje, prejem 1000 rajn, kot četrti del od opatinje Neže in samostana v Sent-Jurji,
4)	V zgod. društvu v Celovcu,
Tuđi deželni zbori niso bili brez posla. V Linču so zborovali odborniki dednih dežel in komisarji kraljevi so opominjali Koroške pooblaščence, naj pripomorejo, da bodo mesta in trgi več dajali za vojskine potrebe.') V Praškem zboru 14—18. marca 1. 153U so Štajerci dovolili 20. del tega, kar so posestva vredna, od duhovščine in plemstva polovico davka, ki ga je moral vsak plačevati kraljevemu davkarju (halbe giilt), ob enem so sklenili vtrditi Radgono, Maribor, Ptuj, Ormuž, Celje, Rogatec in druge kraje in odmerili posamesnim tlako. Odbori iz dednih dežel so devet dni pozneje odobrili v Slovenjem-gradcu kraljeve tirjatve. 2) Nemci so se sešli v Avgsburgu. Kranjski poslanci jim razloži žalostno stanje Kranjske dežele, isto tako so storili poslanci Štajerski in zbor je privolil kralju ne kakor doslć za eno leto, ampak vsegdar za vsako leto ne za šest, temveč za osem mesecev 40.000 pešcev in 8000 konjikov. Državni vojaški svet je sicer na-svetoval 90.000, Ferdinand zahteval le 60.000 mož, zborniki nemški so pa imeli tehtne razloge, da niso pritegnili ne unim ne temu ampak dovolili samo 48.000 vojakov. Dve leti kasneje L 1532. so to potrdili v Ratisboni. 3)
Kralj Ferdinand I. bi se bil vendar raji mirno pogodil s padišahom, ki se je dokaj sramotno vrnil od Beča, nego z orožjem sprijel se ž njim. Takošen strah je bil takrat pred mogočnim Turčinom! Poskusi toraj v tretje s poslanstvom. Jožef Lamberg in Nikolaj Jurešič sta bila odbrana v to. Prvi je bil rojen v gradu Orteneku blizo Ribnice na Kranjskem I. 1489. Ko je bil star 10 let, umrl mu je oče. Že v 13. letu starosti svoje začel je služiti štir skemu dež. glavarju Ruprehtu iz Reihenberga, 1. 1503 je bil ž njim v bavarski vojni. Po smrti Ruprehtovi je hotel iskreni mladeneč na Ogersko, kjer se je vnela vojska. Toda premlad moral je ostati domd. Sedemenajst let star je prišel na dvor Maksimilijanov. Na prošnjo svojo se je vojskoval zoper Benečane pet let. Leta 1513. se je oženil na Orteneku, a žena mu je umrla, ko je bil 1. 1518. pri cesarji. Postal je vitez, kranjskega dež. glavarja namestnik in slednjič deželni glavar. Dvakrat je potoval na Turško, kakor bodemo koj slišali. Ko se je naveličal potovanja, ostal je nekoliko časa na Dunaji, potem se je kot baron preselil na Kranjsko, kjer je trikrat oženjen umrl 1. 1554. v Ljubljani. Njegova kronika v vezani besedi opisuje njegovo živahno življenje. 4)
Jurešič, drugi poslanec in neustrašeni branitelj mesteca Giinsa, bil je Slovan, „ki nemško ni znal niti pisati niti brati" ter se vselej cirilsko podpisoval. Njuna instrukcija od 27. maj. 1. 1530 je bila podobna oni leta 1529. Premirje naj skleneta s silnim Sulejmanom, ako ni drugače s podporo nov-
')	V zgodovinskem društvu v Celovcu.
®)	Krones II. str. 20—21. Škoda, da obravnave niso posnete obširneje.
3)	Ilwof III. st. 32.
4)	Valv. IX. str. 46-64.
cev. Sultanu sta smela obljubiti po 100.000 cekinov na leto, Ibra-himu do 10.000 gold. vsako leto, drugim postrežljivim pašem po 2000 gold. enkrat za vselej. Meseca avgusta sta zapustila Avgsburg s spremstvom 24 oseb, med kterimi se je odlikoval doktor prava in pooblaščeni odvetnik Benedikt Kuripešič iz Gornjega grada, ki je šel z njima kot latinsk tolmač in to potovanje opisal v posebni knjižici.
Skozi Ljubljano potovaje v Bosno zagledala sta 17. okt. Carigrad, kjer so ju jako slovesno sprejeli. Še le deveti dan ju je pustil veliki vezir pred se. Lamberg, ki je, kakor sam piše, znal slovenski,1) nagovoril je Ibrahima v nemškem jeziku — tako mu je bilo namreč zaukazano — Kuripešič je narekoval njegove besede v latinščini. Ker pa nikogar ni bilo zmožnega tega jezika, da bi bil prevedel v turščino, nastala je zmešnjava in vlekle bi se bile obravnave, da ne bi se bil Jurešič oglasil o hrvaškem jeziku, ki ga je umel eden turških tolmačev, lbrahim je po navadi svoji poslanca vpraševal to in uno, vmes tudi podrobil marsiktero za-bavljico, ošabno in zaničljivo opombo. Na tirjatev, da se Ferdinandu prepusti Ogerska, odvrnil je, da nima nobene pravice do nje, pravi njen gospodar je sultan, ki si jo je dvakrat z mečem privojskoval. Ferdinand se pač imenuje kralj ogerski, kje pa je to njegovo kraljestvo ogersko? ali ste mar dve tega imena? — Ko sta poslanca jela prošnje svoje podpirati z novci, odrezal se je veliki vizir, da njegov gospod ne potrebuje njunega denarja, odprl okno in kazaje na sedmero stolpov rekel, da so vsi polni zlata in srebra, kterega se še niso dotaknili, sploh sultan ne prodaja dežel in ljudi in on mu k temu ne bode nikdar svetoval, tedaj naj molčita o novcih.
Dnč 7. nov. sta z veliko svečanostjo stopila pred sultana, poljubit mu roko in pozdravit ga v imenu kralja Ferdinanda. Tudi sedaj so bile zmešnjave zaradi jezika, Lamberg je nemški govoril in rad bi bil slovenski, pa menil je, da ga ne bodo umeli. Iz zadrege je zopet pomagal Jurešič s hrvaščino ali morebiti s srbščino. A niti pri tem zaslišanji niti v poznejših razgovorih z Ibrahimom nista dognala in opravila nič: Turek ni hotel izpustiti Ogerske, a tudi ni maral za premirje. Po veliki pojedini njima na čast in po slovesu od sultana 15. nov. zadrževali so ju še šest tednov v Bi-zancu. Še le v četrtek pred Božičem sta odrinila in 2. sveč. leta 1531. iz Krupe kralju poročila slabi izid poslanstva svojega. V Ljubljano sta priromala 9. sveč. Jurešič je tu bolan obležal, Lamberg pa hitel v Line k Ferdinandu s sultanovim in vezirovim pismom. 2)
J) Gćvay. Gesandtsch. K. Ferdinand I. an S. Suleiman I. 1530. st. 71.
2) Gćvay Gesandt. 1530 str. 27 — 49. Naj postavimo tu sem naslov, ki si ga daje Sulejman v svojem pismu: „Jaz sultan sem največi, najizvrstniši in prevzvišeni cesar; v oblasti imam Grško krono, gospod sem deloma belega in črnega morja, potem Grške, Turške,
Tako je izpodletelo tudi tretje poslanstvo. Dušman je v tem šaril po stari navadi. Let a 1530. do velike noči je petkrat planil čez mejo na Kranjsko in odgnal 3000 mirnih prebivalcev. ') Vzlasti na Kočevskem je rogovilil, dalje se pa ni spuščal, menda ker se je bal slovenskih batov in krogel. Trebalo je tedaj vsestranskih priprav, ker nadjati se je bilo, da pride prej ali slej z večo močjo. Kralj Ferdinand je delal v ta namen po zmožnosti. Po smrti vrlega branitelja Dunajskega mesta, grofa Nikolaja Salma je postavil Lenarta pl. Vels-a za vojaškega maršala vseh nemških trum na Oger« skem, Janeza Kacijanarja prvega vojskovođa na Štirskem, Koroškem in Kranjskem, Ludovika de Avallos za poveljnika španjolskim in italijanskim četam na Ogerskem in barona Janeza Ungnada za deželnega glavarja Štirskega. Nas zanimivata drugi in četrti imenovanih.
Janez Kacijanar je brž ko ne iz rodovine Kacensteiner-jeve, ki jo najdemo sred XIII. stoletja v okolici Gornjega grada, kjer so bili, kakor beremo v listini 1.1359 , pokopani vsi pred tem letom umrli Kacensteineri. 2) Imenovali so se tako menda po gradu Ka-censteinu blizo Šoštanja na Štirskem, ki je bila njih last. Leta 1338. so živeli Diepold s Kacensteina in sina njegova Kecel in Friderik. 3) Od 1. 1347. do 1367. najdemo Rudolfa tega priimka, njegov brat, brez dvoma poprej navedeni Diepold, bil je pa že 1. 1358. med mrtvimi. Kakor se razvidi iz več listin, bila sta vazala grofov Ortenburških. Rudolf je avstrijskemu vojvodi Albrehtu pomagal z oboroženo četo na Furlanskem, bila je tedaj rodo vina že takrat močna in premožna. Kot odškodovanje za ono pomoč je vojvoda 1. 1372. njegovima štričnikoma Diepoldu in Rudolfu ponudil 200 gold. iz desetine na Raki. 4) Njuna sestra Ana, hči Die-poldova in vdova Janeza Turjaškega, odpovedala se je 1. 1380. v prid svojima bratoma vsake pravice do dedsine, ako ne umrjeta brez otrok.5) Janez Kacensteiner je živel pred letom 1423., ker v tem letu je vojvoda Ernest potrdil njegovi vdovi Magdaleni,
Karamanije, Antiohije, Male Armenije, Sirije, Iverije, Przije, Damaska, Alepa, Egipta, Meke, groba Mohamedovega, Medine, rojstnega kraja njegovega, vse Arabije, Jemna proti rudečemu morju in cele Tartarske." Kuripešič je pisal o tem potovanji jako zanimivo, sedaj redko knjižico z naslovom: „Itinerarium Wegraiss k. kiinig Mayestet Potschafft gen Constantinopel zu dem turkischen Kayser Soleyman anno XXX" ki šteje 32 strani. Isti je tudi opisal šege, navade, vero turške dežele v knjižici: Ein Disputation oder Gesprech zweyer Stallbuben itd. Uradno poročilo je zložil Lamberg,
') Valv. XV. str. 431.
2)	Urkundenregesten aus dem grafi. Auersperg'schen Archiv. in Auer-sperg, opisal Th. Elze v Mitth. des h. V. f. K. 1861. st. 50—51.
3)	Mitth. d. h. V. f. K. 1865. str. 62.
4)	Mitth. f. K. 1861. str. 59.
5)	Ibidem, str. 65.
hčeri grofa Konrada Schernberga, od moža jej prepisana zemljišča in polovico grada Kacensteina. ') Neki drug Kacensteiner, Diepold po imenu, se je 1. 1422 prepiral zjuvavskim nadškofom ter plenil in požigal po njegovem posestvu. Se le 1. 1433. se je njegov svak pobotal. 2) Krištof Kacensteiner je 1. 1438. prejel od vojvode Kacenstein v fevd z obljubo, da mu bode s svojimi ljudmi zvesto služil. 3) Dn6 22. marca 1. 1476. je Jurij Kacijanar od kralja Friderika IV. v oskrbništvo in na račun prevzel grad Wallenburg
{ni Eadolici unkraj Save s sodnijo vred in urad gorenje- in do-enje-radolški. 4) Leta 1476. nahajamo Kacijanarje prvikrat v okolici radoliški, kje da so prebivali, vendar ne vemo. Valvazor 5) poroča, da se je okoli 1354. 1. neki Jurij Kacijanar k begunski grajščini na Gorenskem priženil in grad prekrstil v Kacenstein. Iz poslednjega bi se dalo sklepati, da so Kacensteineri popustili svojo prvotno grajščino Kacenstein na Štirskem ter to ime prenesli na novo posestvo v Begunjah. Ker je pa 1. 1480. Friderik Lamberg dobil Kacenstein in Šostajn, smeli bi soditi, da je begunski grad še le po letu 1480. prejel novo ime in da se toraj moti naš Valvazor pisaje, da je že leta 1354. Jurij Kacijaner priženil Begunje inWal-lenburg in to tem bolj, ker iz navedenih datvje jasno, da je rodovine Kacensteinske imenje večidel bilo na Štirskem in da še le 1. 1476. prvikrat najdemo ime Kaeijanarjev v okolici radoliški. Kakor v marsikterih drugih zgodovinskih naznanilih poroča Valvazor tudi o pričujočem morebit napak, vsaj navesti ne moremo.nijednega pisanega spominka, ki bi potrjeval njegovo vest. Ako so pa Kacensteineri različni od Kacijanarov, razpadejo vse kombinacije6) o visoki starosti in imenitnosti preddedov Janeza Kacijanara, in naj-prvi, nam znani ded njegov, bil bi Jurij 1. 1476.
Roditelji našega junaka sta bila Lenart in Uršula, sestra slavnega Žige Herbersteina. Imel je tri brate in sestro Marjeto. Starejši, Andrej, padel jevbitvi pri Raveni, mlajši, France, je postal škof ljubljanski, o Juriji ni nič znano. Ker je mati njih Uršula stopila v drugi zakon, 7) posnamemo, da so otroci kmalu izgubili očeta. Kje pa je bil rojen Janez Kacijanar? Voigt v spisu o Janezu Kacijanaru kaj mično in poetično pripoveduje, kako sta se Janez in France radovala v rojstnem kraji v begunški grajščini tam na znožji mogočne Begunšice, kako so velikanska narava go-renska in njeni snežniki našemu Janezu prsa širili, kako gaje napajala bistra voda in ostra sapa navdihovala k pogumnosti in nadu-
J)	Muchar VII. st. 167.
2)	Ibidem, str. 229.
3)	Chrnel Materialien I. str. 30.
4)	Mitth. f. K. 1863. str. 89.
5)	Valv. XI. str. 298. in str. 463.
6)	Zlasti Voigtove v njegovem obširnem spisu: der Freiherr Hans Katzianer im Tiirkeukrieg vKaumers Hist. Taschenbuch 1844. st. 3—4.
7)	Herbersteins Familienbuch v Arch. f. K. ost. G. 1868. st. 330.
Šenemu sklepu rešiti milo domovino krutega zatiralca in vpado-valca turškega. ') Vse to je lepo, a nima trdnega stala. Valvazor, kterega navaja, nikjer ne pove, da se je Janez rodil v Begunjah in tudi nam ni znana nobena listina, iz ktere bi se dalo trdno spričati, da so Janez, ali njegovi starši ali dedovi prebivali v begunskem Kacensteinu, beremo pa, da je njegov bližnji sorodnik Krištof Kacijanar, ki ga nam zgodovina imenuje 1. 1530., v zakon vzel Ano, hčer poslednjega gospoda na Kamnu. — sedaj razvaline — ki je stal kake četrt ure od Kacensteina. Iz te okoliščine smeli bi sklepati le to, da so Kacijanarji posedali Kacenstein, ali vsaj, da niso bili daleč od Kamna.
Janeza Kacijanarja prištevajo nekteri Nemcem. Dosledno: Kranjska je bila del Nemčije, toraj vsak Kranjec—Nemec. Drugi n. p. Jovij, Hass, Kirchmair imenujejo ga Hrvata. Iz tega sodimo nenapačno, da je govoril kako jugoslovansko narečje.
Prvikrat najdemo njegovo ime 1. 1525., ko mu je zbor v Wolfsbergu, kakor smo omenili, ukazal Salmu na pomoč hiteti. Bil je že ta čas poveljnik vojaški. Dve leti kasneje je peljal kranjske Slovence na Ogersko. Tu je rastlo njegovo kardelo, in v diru je Ferdinandu pridobil Požun, Trnovo, Starigrad, Rabo, Komarno, Ostrogon, Trenčin, Budo itd. Nikjer mu niso bili kos privrženci Zapoljskega. Predaleč bi zašli, hoteči Janeza Kacijanarja šprem-ljevati po vseh njegovih potih, opisovati njegove mnoge bitve in boje s Turci in Žapoljevci, naštevati nezgode in težave njegove na Madjarskem, kjer mu je vedno primanjkovalo novcev in vojakov, dovolj, ako rečemo: Kacijanar je v kratkem postal čisian vojskovod, kakoršnih je Ferdinand potreboval. Vzlasti pri oblegi Dunajski se je hrabro obnašal. Kjer so oblegovalci prestrelili največ mestnega ozidja, stal je Kacijanar s svojimi in odbijal vse napade. In ko so Turci odlazili, udaril je s husari svojimi za njimi in jim pobral veliko vjetih kmečkih mož, žensk in otrok, tudi nekoliko konj, klavne živine in šest kamel je prišlo v njegovo oblast.3) To obnašanje je še bolje povzdignilo^ slavo „drazega viteza", kakor ga zove svak njegov Herberstein. Že 1. 1528. je bil poveljnik v Komarni in Trenčinu, meseca marca naslednjega leta deželni glavar kranjski in leto kasneje prvi vojskovodja združene armade štirske, koroške in kranjske.^ Dne 4. marca istega leta mu je kralj podelil urade in gradišča v Soštajnu, Kacensteinu in Bischofsdorfu blizo Celja v last4) in 1531. 1. so mu štirski stanovi v priznanje njegovih zaslug za domovino poklonili darilo 100 cekinov vredno. 5)
Prestopimo sedaj k drugemu možu, ki se je odlikoval ne samo na vojnem, ampak še sijajniše na slovensko - književnem
')	Eaumer's Tasch. st. 5 6.
*)	Familienb. st. 356.
3)	Voigt v Raumer's Tasch. st. 63.
4)	Mitth. f. K. 1865. st. 19.
5)	Muchar VIII. st. 389.
Letopis 1871.
9
polji, k Janezu Ungnadu. Tudi on je bil iz stare, častitljive korenine koroške. Oton Ungnad je dal St. Pavlskemu četrtemu opatu Pilgrimu (1159—1192) dve zemljišči, da njega in ženo njegovo pokopljejo v samostanski cerkvi, njegovemu nasledniku Ulriku (1192—1222.) pa dve njivi v isti namen za svojo hčer. ') Druzega Otona „dictus Ungnade" nahajamo v pismih 1. 1284. 2) Konrad „der Ungnad", njegove hčere, Rajnar, Šenk Ostrviški in „Offen" iz Kostanjevice so 1. 1316. prejeli od tasta svojega trdnjavo Vipavsko in Neunburg kot fevd. 3) Waltenstein v gorenji labodski dolini je bilo njih posestvo. Leta 1442. je cesar Friderik IV. Janezu Ungnadu in potomcem njegovim dodal grad Soneški v junski dolini. Odslć so se pisali Soneški in ta priimek jim je ostal nad 200 let. 4) Krištof Ungnad je Kranjcem pritekel na pomoč, ko so jih 1.1471. napadli Turki, kar smo že slišali. Po odstopu Sigmunda Ditrich-steina od deželnega glavarstva stirskega, stopil je na njegovo mesto naš Janez Ungnad, baron Soneški, ki je bil tačas že kralj6v svetovalec, kapitan in vicedom Celjski z letnimi dohodki 1000 gold. in vžitkom grada Graškega. Od leta 1530. ni se vršilo nobeno imenitno opravilo brez Ungnada, „37 let sem služil veličanstvu in veliko tisoč gold. žrtoval za njega, in ko je ogerski kralj postal, dajal sem mu celć od svoje revščine, kar so mi namreč donašali gradovi, mesta in druga posestva in vse to brez povračila", tako je potem tožil v pregnanstvu v pismu do vojvode Albrehta praškega. Kako se je Janez Ungnad trudil na književnem polji slovenskem, to opisovati ne spada tu sem.
Ta dva moža sta bila tedaj nekaj časa duša vsega početja dom d in zunaj na bojišču. Njima se je pridružil v delovanji za domovje in vladarja vrli vladika ljubljanski, do leta 1529. tudi 1 ' 1 '	Ravbar.5) Njegove veljavne be-
je resno dogovarjati s Kacijanarjem in Nikolo Zrinjskim, očetom Sigetskega junaka, kako vspešno Turke odvračati od slovenske meje. Za ta namen se mu je zdel naj-
J) Arch. f. Geschichte und Topographie von Karaten 1866. st. 144.
«) Arch f. G. 1863 st. 88.
3)	Mitth. f. K. 1865. st. 61.
4)	Tangi v Mitth. f. Steierm. X. st. 160.
5)	Njegov oče je bil Nikolaj in bil oženjen z Kotijo, hčerjo Nikole iz Jame. Samo eno sestro Marjeto je imel. Oče mu je kmalu umrl, ker mati njegove se je potem vdrugič omožila z Janezom Turnom. Krištof je postal škof 1493., do 1529. je bil dež. glavar kranjski, potem kralj d v namestnik v Beču in svetovalec. Bil je ob enem oskrbnik Sekovske cerkve in komendator samostana Admonškega. Dnd 26. majn. 1. 1533. je povzdignil Ferdinand njega in naslednike njegove na škofovski stolici v kneze. Umrl je ta zasluženi mož 26. okt. 1. 1536. in pokopan v Gornjem gradu. Geslo mu je bilo: „Spartam quam nactus es orna".
odboru, nobeni skupščini, bil je
pripravniši pripomoček, sovražnikom vzeti Kamen grad in Ključ z okolico vred, ker prav iz teh krajev so najbolj pogostoma in najlože vpadali v Hrvaško in Kranjsko. Ker je Kacijanar imel opraviti s Turci, sešli so se poslanci Ravbarjevi le z Zrinjskim, ki je bil koj pripravljen prevzeti oblego omenjenih gradov. Svetoval je vrh tega še, naj se postavijo na meje vojaške čete, da nagajajo Turkom, kakor so dosle oni delali Slovanom in tako vračajo enako z enakim. Le tako bi se dali začasno odbijati navali turški, dokler namreč ne doide veča armada, obljubljena v Avgsburgu. ') Zakaj so bili ti dogovori brez vspeha, ne vćmo. Manjkalo je brž ko ne novcev in potrebnih priprav, znameniti so pa za nas, ker nam kažejo, v kaki tesni zvezi so bili Slovenci s sosedi Hrvati.
Isto osodo imel je shod v Brežicah, kamor je na Hrvaškem stiskani Ludovik Pekri povabil tudi Kacijanarja. Bolje se je ob-nesel zbor odbornikov štajerskih, koroških in kranjskih v spodnjem Dravbergu 24. marca 1531. 1. Pri tej skupščini je bilo na-zočih 17 odbornikov, med njimi so bili vojskovod Janez Kacijanar, škof Krištof Ravbar, Krištof Welzer iz Koroške, Janez Ungnad, Erazem^ pl. Turn, Vuk pl. Lamberg. Za vojsko so dovolili 2500 gold. Štajerska je prevzela 1333 gold. 60 vin., Koroška 666 gld. 6 vin. in Kranjska 500 gold. Porazumeli so se, da mora biti ob mejah stalna straža peš in jež, da morajo ogleduhi dobro zasledovati sovražnika, 8000 kranjskih kmetov je treba vedno pripravljenih imeti in orožja zmožne sklicati iz vseh dežel. 2)
Da-si je stal popred imenovani Krištof Kacijanar s precejšnim krdelom konjikov na hrvaški meji, pridrli so vendar Turci v malih tropah na Kranjsko že 1. 1530., kakor smo že slišali. Naslednje leto so ponovili napad in primahali na Pivko, toda Hrvatje s Frankopanom, na čelu ^pobrali so jim vjete kristijane in vse na-plenjeno Dlago.3) Tudi Stirski niso prizanesli, ker beremo, da je v tem letu v Lutomeru veliko škodo učinil hud požar, ki so ga boj 6 vnetili kleti sovražniki, in da so 1. marca na kose razsekali prednika Zajckloštra Andreja. 4) V obče, kakor vidimo, slovenska zemlja in prebivalci njeni v tem času niso tako zel6 trpeli po Turcih ko poprej. Tolikanj veča nevarnost pa je pretila 1. 1532. Sulejman je hotel popraviti hibo 1. 1529. pred Bečem. V Bizancu so delali za to velikanske priprave. Kakošen strah je imela zapadna Evropa pred silnim Turkom, kaže v Rimu na svitlo izišla knjižica, ki našteva posamesna turška krdela, čete, trume, in slednjič pretirano in prenapeto pride do tega, da bode nad milijon osmalinov kakor potop poplavilo krščanske dežele.5) Poslednje niso mirno pričakovale tega, kar bode prišlo, temuč pripravljale
')	Obširno Valv. V. st. 431—436.
2)	Krones II. st. 22.
3)	Valv. XV. st. 437 edini vir o tem napadu.
4)	Muchar VIII. st. 388.
5)	Naslov tej 8 strani močni knjižici je: Krigs rustunge vnd heerzug
šo se za brambo na vse pretege, zlasti one, ki so bile najbliže turškim mejam in tedaj v največi nevarnosti, namreč hrvaške in slovenske pokrajine. Deželni glavar štirski je v ta namen obhodil in pregledal hrvaško granico; Gradec, Radgono, Ptuj, Maribor, Brežice, Celje, Postojno, Neuhaus pri Tržiču, Senj, Otočec, Munjavo, Starigrad, Bihač, Lankoviceso popravili, utrdili s pripo-močjo kmetiške tlake in preskrbeli z vsemi za vojno potrebnimi rečmi. V Trstu se je nakupilo 40 centov streliva in razdelilo po Kranjskem. Novcev so pobirali povsod za vojsko, po cerkvah postavljali pušice.') Kralj Ferdinand I. in brat njegov cesar Karol V. sta vendar enkrat prejela pomoč iz Nemške države, blizo 100.000 mož pod raznimi poveljniki.
A vkljub vsem tem in drugim ogromnim pripravam, pogodil bi se bil kralj naj raj še na mirnem potu. Poslal je tedaj zopet do sultana poslanstvo z nalogo, da se pobota ž njim vzaj za primirje enega leta. Ako sultan kralju prepusti Ogersko, hotel je poslednji plačevati na leto 100.000 „penzije", če se pa ne uda temu, naj deželo poseda Zapoljski, toda neoženjen naj ostane, da po smrti njegovi pripade avstrijskemu nadvojvodi. Dn6 3. maj. 1. 1532. sta za ta važen opravek odbrana grof Lenart Nogarola in naš rojak Jožef pl. Lamberg odrinila iz bele Ljubljane v Višnjo goro, kjer sta prenočila. Pri Metliki 5. maja sta se prepeljala čez Kupo na Hrvaško. A prepozno je bilo!
Sultan in ž njim 200.000 mož, med njimi 60.000 požigalcev, in 300 topov so bili že na nogah, da „kralju prihranijo dolgo pot" kakor je izustil Ibrahim. V Nisi na Moravi sta od 28. maj. čakala bližajočega se padišaha. Došel je še le 12. rožnika in Sulejman in veliki vezir sta ju tu sprejela. Morala sta potem z armado v Be-ligrad, Ibrahim jima je rekel, da se bode sultan že sam prepričal jeli res kralj želi miru ali ne. V obleki, ki jo je jima podaril turški cesar, stopila sta pred njega. Vsa vojna je stala v taboru, sred kterega je bil sultanov šotor. Sulejman je sedel na prestolu, stoječem na štirih stebrih, ki so se lesketali dragih kamenov in biserov, poleg njega se je svetila krona. Tako je razkazoval poslancema vso svojo mogočnost, imenitnost in bogastvo, istotako francoskemu poročniku in Janezu Martinucci-u od strani Zapoljskega.
Kakor v posmeh sta bila prisiljena za vojsko korakati do Oseka. Tu sta dobila pismo sultanovo do kralja Ferdinanda, ki ga oholi Ibrahim v pogovorih ni drugače imenoval ko „majhen gospodek" „Klains herl". V tem listu od 17. julija piše sultan: „Vedite, da sem po milosti božji in preroka našega Mohameda z vsemi svojimi prvaki, slugami in neštevilno vojsko dvignil se iz
des wuterichen Turckischen Keysers mit aller Ordenung vnd Zal des volcks so er zu ross vnd zu fuss die Christenheit zu iiberzihen mit ym bryngt warhafftig beschriben." Koma Anno MDXXXII. z dvema drevorezoma. 8° ») Much. VIII. st. 390.
stolnega mesta. Zdavnaj že sleparite uboge kristijane v deželah svojih, češ, da bodo udarili na Turško; leto za letom na ta način izmikate ljudem denarje, večkrat so v ta namen tudi zbori in shodi. Zatoraj sem sklenil dvigniti se zoper kralja španjolskega. Vedite tedaj , da nisem namenjen k Vam, ampak k unemu. — Ko se bližam meji nemški, nikakor ni spodobno, da popusti dežele in kraljestva in beži, zakaj dežele kraljev so kakor njih žene: ako jih zapusti možje, pridejo tujim v last, kar je čudno in sramotno. Saj španski kralj že dolgo baha, da gre nad Turke, jaz mu pa grem z vojsko že naproti. Ako je pogumen, pričakuje naj me na bojišču, ako ni, pošlje naj moji visokosti tribut." ')
Tako se je glasilo ošabno pismo zmagonosnega Turčina, a poslanca ga še nista smela nesti svojemu gospodu, ampak za armado sta morala stopinje pobirati do Bruka na Litavi, kjer so 5. sept. poslanca še le izpustili, kralju Ferdinandu poročat, kar je že vedel. 2)
Cesarja v srcu Nemčije je hotel tedaj Sulejman pohoditi, toda ni priril do njega. Slovani, kterim se le premnogokrat očita, da niso nič ali prav malo storili za človečanstvo, za omiko v zapadu, zabranili in vničili so mu to prevzetno početje. Trdnjava Kisek (Giins), majhina sicer in neizdatna gled6 obširnosti, močna in velika po junaških mišicah, ki so jo branile, ustavila je visoko leteče namene in naklepe mogočnega sultana. Nikolo Jurešič, spreten v govoru, pokazal je tu kot poveljnik 700 vojakov in 2000 moških prebivalcev, da je še spretneje sukal britko sabljo proti never-niku, ako gaje prav ko listja in trave. Tri tedne je naskakoval trdnjavico, kri je tekla v potocih, Senjan Jurešič in njegovi junaki se niso udali. Dne 28. avg. so odbili poslednji naval, potem je Jurešič častno kapituliral in prejel od velikega vezira častno oblačilo. Nemčija je bila rešena, iznosil se je pa divji Turčin sedaj nad našimi deželami. Cesar in kralj z močno armado v Beču nista porabila trenotka, toliko ko nič sta storila z onimi 100.000 Nemci, Cehi, Spanjoli, Lahi. Toliko bolje so španjolski in italijanski najemniki moževali, vrnivši se domu, po Stirskem in drugod, kjer so razgrajali barbarsko, ter gradove, trge, vasi ropali in požigali. 3) Pač so palatinski grof Friderik, grof Lodron in mladi mejni grof Joakim Brandenburški, ki je pripeljal 2000 konjikov in 4000 peščev iz Kolonije, proti štajerski in ogerski meji potisnili Kasimbega, ki je pridrl z 16.000 možmi do Aniže in Linca in v naglici ukazal pomoriti neki 4000 vjetih kristijanov, zaradi ktere zmage so zlasti poslednjega v Berolinu tako slavili, ko bi bil res vse Turke vničil za vselej. To je pa blizo bilo vse, kar so storile nemške čete za nas, ker razun nekterih malih kardel, niso se spustile
') G(5vay: Gesandtsch. K. Ferd. an Sultan Suleiman 1531 —1532 st. 87.
2)	Ibidem: Wegraiss Keyserlicher Majestat Legation in 32. jabr ztt den Tiircken geschickt etc.
3)	Muchar VIII. st. 303. Voigt. st. 104.
dalje na Štirsko. Domovino dostojno maščevati, odmenjeno je bilo po večem Slovencem in njihovemu slavnemu voditelju Kacijanarju.
Pogumnost Nikolaja Jurešiča in njegovih zvestih je Sulejmanu popolnoma odvzela veselje cesarja Karola iskati na Nemškem. Prve dni meseca septembra je odrinil izpod trdnjave, kjer je bila tako nepričakovano ponižana njegova oholost in prevzetnost, in na severno izhodni strani stopil čez Stirsko mejo. Zaradi neprestanega deževja in jako slabega pota valila se je vojska počasno proti Nemškemu Gradcu. Pred njo in za njo ni bilo druzega nego razdjanje in požiganje. Zataborene cerkve, kjer so se prebivalci moško branili, končal je požrešni ogenj , ki so ga zanetili besni sovražniki. Nijednega trdnega kraja niso sicer užugali, tolikanj strasnejše je trpela dežela, ki jim je bila odprta. Dne 11. sept. stal je sultan pred Gradcem.
Ko je Kacijanar pri Dunaji izvedel, da se turška sila pomika proti glavnemu mestu štirskemu, dirjal je noč in dan z 2200 večidel domačimi konjiki na Štajersko, Žiga Herberstein ga je spremljeval. Hotel je sultana prehiteti in pomnožiti posadko mestno, kajti znano mu je bilo, da ima mesto sicer dovolj topov, a le malo izurjenih vojakov. Prišedši za nekaj milj do mesta, došla je novica, daje Turek že pred Gradcem, Kacijanar zdajci sklene tudi šiloma predreti sovražne trume do obzidja mestnega, ker bal se je za lepo mesto, ki bi ga mozlemini gotovo izropali, da jim pride v oblast. Toda Sulejman slišavši o bližajoči se krščanski vojski ni je čakal, ampak 12. sept. umaknil se proti jugu. Ko toraj Kacijanar dospe naslednje jutro ob 5 uri, sovražnika ni bilo nikjer, kajti ta je že Muro preplaval in pri tej priložnosti izgubil mnogo ljudi in popotnega blaga. Kacijanar je v mestu ostal tri dni, da so se spočili utrujeni vojščaki. Pripovedujejo, da je potem sovražnika dobro otepel pri Fernicu. Herberstein, spremljevalec Kaci-janarjev, ne omenja nič o tem dogodku, piše pa, da je Pavel Bakič, ki je imel mnogo Kranjcev pri sebi, v slovenskih goricah pod Lipnico prijel zadnje straže in ugrabil veliko Turkov, konj in dragocenosti. ')
Turki so krenili proti Svečini, kjer so zapalili grad, kakih 1000 se jih je pa 14. sept. spustilo čez Radi proti Koroški. Deželni glavar Vid vVelzer je bil postavil v sotesko pri dolenjem Drav-bergu 1500 mož močno posadko. Ko jo Turci ugledajo, pobegnejo čez Remšnik nazaj. s) Dva dni kasneje je sultan dospćl pred Maribor. Štiri dni so delali most čez Dravo. V tem je peščica hrabrih braniteljev pod vodstvom nam že znanega Žige Višnjagorskega odbila tri sovražne naskoke. Predno je bil most gotov, lotile so se nektere nemške četice Turčinov in nagajaje jim škodovale na razne načine. Tudi Bakič in njegovi ljudje niso mirovali, da so si
') Herberstein Selbstbiogr. v Pontes rer. aust. 1855. st. 301. s) Arch. Ш. et. 29. po Št. Pavelskih zapisih.
jezo ohladili nad neverniki. ') Ti so za seboj most sežgali in všo-torili se na Ptujskem polji. Po glinastih, jako slabih, potih so se pomikali s težkim topovjem silno počasno. Še le 22. sept. je sultan pri Vinici stopil na Hrvaško, kjer so Turci neznano razgrajali in divjali ter 30.000 duš pritirali na Turško.
Kacijanar je med tem izvedel, da se Kasim-begove razkropljene čete klatijo na meji Štirski. Da jih uniči, hiti na Avstrijan-sko. S kakimi 4000 štirskih strelcev in husarov zgrabi 19. sept. neutegoma sovražnika pri Neustadtu in samo 600 mož neki je odneslo petć. Od vse 16.000 močne vojske, ki jo je pripeljal Ka-sim-beg na Avstrijansko , bilo je v tej in poprejšnjih bitvah po-tolčena in ugonobljena dobra polovica s poveljnikom vred, ako ne več, le Ferif z manjšo polovico je menda srečno utekel.2) Opisati grozovitosti, ki so jih učinili krvoželjni neverniki ubogim kmetom v samotnih dolinah in nenadoma napadenim hribovcem z ognjem in mečem, kakor tudi neusmiljeno, kruto maščevanje krščanskih zmagovalcev, naj mi čil J 11-------
strasti tudi omikanejšim narodom, nego so bili Turci, iz vseh vetrov nabrana soldateska in srditi za domovje svoje boreči se Slovenci s početkom XVI. stoletja. —
Leta 1532. je tedaj sultanu doneslo malo slave, da-si je Ibrahim paša kralju širokoustno pisal, da njegov gospod nikjer ni našel cesarja in da so dežele njegove kakor njegove žene: ni ga videti niti v unih niti pri teh. A tudi vspeh krščanskega orožja ni bil takošen, kakoršnega bi pričakovali po velikanskih, vsestran-
1 ', ki sta jo nabrala cesar in kralj.
______ _______, .	deti o nasvetu, naj bi pritisnili za
sovražnikom. Vojaki, kolikor jih je prepustil bratu Ferdinandu, uprli so se naklepu udariti na Ogersko in vsa lepa armada razšla se je na vse kraje. „Zgrešili smo lepo priložnost, Bogu služiti in krščanstvo rešiti trinogov" tožil je kralj sestri Mariji, in drug poročevalec piše: „Ves svet žaluje in milovanja je vredno, da se je sešla tolika izvrstna vojska in ni kar nič opravila". 3) Zakaj se je to zgodilo? Avstrijanska je bila rešena, nevarnost za Nemčijo odstranjena , in slovenske pokrajine, da-si štete k nemškemu cesarstvu, naj si pomagajo, kakor ved6 in znajo! Morebiti se je tako mislilo? Skoraj smemo tako soditi, okoliščine to le preočitno potrjujejo. Kolikokrat so Slovenci na bojiščih kri prelivali za vse druge nego za svoje namene, a domovino jim branit, priskočil ni nikdo, vedno so stali — sami.
>) Voigt. st. 102.
a) V teh praskah so poročila tako zmedena in navskrižna, da je težavno pravo zadeti. Najverjetniše se mi zdi, kar piše Heiberstein na navedenem mestu.
je znano iz najnovejše dobe,
odrinil je prvi z večim delom
3) Voigt. st. 103.
Osmo poglavje.
Slovenci planejo v Bosno. — Sultan sklene mir s Ferdinand om I. — Vojne priprave. — Kacijanarjeva vojska nesrečno vojuje. — Beg pri Oseku. — Kacijanar zaprt in umorjen. — Ogerska postane turška. — Ferdinand ukaže opoldan zvoniti. — Žiga Herberstein hiti v turški tabor pred Budo.
—	Sulejman ga ne vsliši. — Kraljeva vojska nič ne opravi na Ogerskem.
—	Zbora v Celju in Beču. — Slovenci se oborožujejo. — Janez Lenko-vič, slavni vojskovod. — Herbart Turjaški stopi na vojaški oder. — Turci na Slovenskem. — Rop krščanskih otrok. — Janičarji. — Krvavi davek. —
Njegovi nasledki.
Sulejman sicer nič ni dosegel leta 1532., vendar so kralju Ferdinandu moči tako opešale, da sam ni mogel nadaljevati vojske, in dežele njegove so tako onemogle, da so potrebovale miru in počitka. Kralj je toraj še istega leta meseca grudna odpravil na Carigraški dvor viteza Jeronima iz Sadra, brata branitelja Ki-seške trdnjave, da sultana nakloni k miru ali vsaj k primirji. In Sulejman je bil sedaj mečega srca ko sicer ter koj naznanil, da se hoče pomiriti s kraljem, ako mu pošlje ključe mesta Ostro-gonskega. Turšk čavš je bil odposlan s pogoji v Beč, sin Jero-nimov Vespazijan ga je spremljal. Kjer sta potovala, sprejemali so ju po ostrem povelji kolikor mogoče slovesno, do Kacijanarja pa
i'e Jeronim iz Carigrada 21. jan. 1533. pisal, da je sultan srdit, :er je čul, da so Kranjci udarili čez mejo do Ud vina in da pretijo dalje, naj se tedaj ogiblje vsacega sovražnega napada.
To se je zdelo Jeronimu potrebno, ker Slovenci res niso rok križem držali, ampak nagajali so Turčinu, kjer in kolikor so mogli. Še ko je bil sultan na Ogerskem, zbere Janez Pihlar, vedoč, da je bosniški paša pri veliki armadi, viteze in kmete kranjske in na svojo srečo udarijo v Bosno. Mnogo gradov in sel vzamejo šiloma, ne malo nevernikov potolčeio in odnesć precej ropa. Tur-čini se hočejo maščevati in 3000 jih prigrmi na Kras. A Slovenci jim zastavijo za hrbtom vse soteske in ceste in vitez Jakop Ravnah, kapitan Kraški in Istrski, z naglo sklicanimi kmeti jih zgrabi in neki 2000 osmalinov je obležalo, 500 vjetih in ves plen odvzet. Naših ni bilo nad 800. 2) Ko se je Jeronim v Bizancu pogajal
Gdvay II. Gresandtsch. 1532—1533 st. 65.
2) Tako poroča Valv. XV. str. 448 po deželnih zapisnikih; Tomašič stavlja dogodjaj v leto 1531. in piše, da so Turci privreli „inpiucam" na Pivko, veliko pokončali in mnogo ljudi odgnali, Pihlar, Vuk Fran-kopan, Jurij Slunjski in drugi so obstavili Planino in s Knežjegorice streljaje nevernike deloma v beg zapodili, deloma pobili. Archiv IX. str. 29.
M, •	•
za zlati mir, tudi takrat niso mirovali Slovenci, hrepeneči maščevati se nad krutim Turčinom. Kacijanar, vojsko vod z dušo in telesom, kteremu primirje ni bilo menda prav nič po volji, in vrli Žiga Višnjagorski, pridružita si drugih enakomislečih vitezov in ropa željnih Slovencev in napadeta Bosno. Do Udvina so vasi čutile srdite Slovence, zakaj sploh so bile izropane in zapaljene. Živine v velikih čedah so maščevalci seboj tirali, Turkov dokaj posekali ali vjeli. Se nikdar jim ni Kacijanar napravil tolike škode kakor takrat, zato je bilo že ime njegovo strah Turčinom. !) Ta čin bi bil pa skoraj podrl vse prizadevanje Jeronimovo v Carigradu. Vdrugič je toraj 11. svečana opomnil Kacijanarja, naj miruje in nikar ne nadleguje turških dežel, isto naj brez odloga ukaže tudi plemenitašem hrvaškim in poveljnikoma v Senju in na Reki. V tistem smislu je pisal v glagolitici slavonskemu glavarju Ljudevitu Pekriju in Francu Batjanu, banu hrvaškemu.
V Beču so slovesno sprejeli prvega poslanca turškega in se ve, da udali se mirovnim pogojem, ki jih je bil prinesel. Kmalu sta se poslovila on in spremljevalec Vespazijan in vrnila v Carigrad. Ž njima je odrinil Kornelij Duplicij Schepper s ključi ostrogonskega mesta, s pismom kraljevim in darovi, da ž njimi in z letnimi 100.000 cekini „penzije" odkupi primirje. Dnć 20. maj. so dospeli vsi trije v Stambul. Jeronim je poklonil velikemu veziru ključe in darila. Smehljaje je ta z glavo odkimal, naj ključe le ohrani, prijazno pa je vzel krasna darila, vredna 7000 cekinov. Po obširnih razgovorih, v kterih se čudimo goropadni oholosti turškega vsemogočnega državnika Ibrahima, pa tudi doseh-mal neslišani pohlevnosti kraljevih poslancev, porazumeli so se slednjič v glavnih točkah. Žaljivo, poniževalno za habsburške vladarje je bilo, kar se je govorilo o zaslišanji pri sultanu 23. junija. Po navodu prevzetnega Ibrahima je Kornelij Sulejmana ogovoril takole: „Kralj Ferdinand, Tvoj sin, spoznava vse, kar imaš in pre-moreš, za svoje in vse svoje za Tvoje, ker Ti si njegov oče. Ni vedel, da hočeš Ogersko sebi pridržati, sicer bi se nikdar ne bil vojskoval. Ker pa ga hočeš imeti Ti, njegov oče, želi Ti sreče in zdravja in ne dvomi, da mu kot oče pripomoreš do tega kraljestva in do druzih."
Poslanca sta se potem silno izgovarjala, češ, da so darila pre-borna, in prosila sultana dovoljenja, da bode v prihodnje Ibrahim, brat Ferdinanda kralja — za tacega se je bil namreč ponudil Turčin in poslanca sta ga radostno sprejela — zastopnik in opravnik Ferdinandov pri turški porti in naj nazaj doto kraljice Marije. Jeronim je še posebno naglaševal, kako sin včlikega cesarja (Sulejmana), kralj Ferdinand, hrepeni po dolgem miru z očetom svojim in po dopisovanji ž njim in kako sin ne poseda ničesa, kar ni ob enem očetovega, ne oče, kar ni sinovega. Sultan je odgovoril in
») Valv. XV. str. 449.
2) G<5vay. Gesandtsch. 1532—1533 et. 74.
Junisbeg tolmačil: „Padišah dovoli Vama mir, ki ga ni pridobilo šest
{>oslancev pred Vama. Ne privoli ga Vama za 7, ali 25 ali 100 et, ampak za 200, 300 let ali za večne čase, ako ga sami ne prelomite. Padišah se bode obnašal proti kralju Ferdinandu kakor oče proti sinu; sultanove dežele in ljudje so sina njegovega Ferdinanda in Ferdinandove očeta njegovega. Kraljica Marija dobi doto in kar je posedla na Ogerskem." K temu je pristavil Ibra-him med drugimi: „Včliki car bode prijatelj prijateljem, sovražnik sovražnikom svojega sina kralja Ferdinanda. Ako noče cesar Ka-rol mir, pošlje naj poslance do visoke porte".
Tak mir je sklenil vladar z ošabnim nevernikom! V zahvalo za to milost je Kornelij v imenu kraljice Marije sultanu poljubil roko in Jeronim obleko Ferdinandov tajnik pa je pisalj „Ne vem, kaj bi rekel ohlapnosti cesarja in kralja, ki sta poprej tako bahala, sedaj pa ponižno prose priberačila mir". ') Enako poniževalnega ne pozna zgodovina habsburške rodovine.
Skoraj tri tedne so mudili poslanca v turškem glavnem mestu in še le potem odpravili s pismi do kralja in cesarja.2) Meseca septembra leta 1533. sta poročnika prinesla zaželeni mir. Kralj je urno razglasil na vse strani veselo novico. Kranjskim duhovskim in svetnim oblastnijam je iz Beča 1. oktobra leta 1533. posebno ostro zaukazal, „mir povsod ohranujte, mirno v soseščini živite, nikomur ne delajte škode ali nadlege, niti v večih niti v manjših trumah ne napadajte turških dežel in krajev in ne kalite miru ne tako ne tako". Kdor bi temu nasproti ravnal, hudo bode kaznovan na telesu in premoženji „da bode tudi turški car spoznal, da mir sprejemši, hočemo ga popolnoma ohraniti in ostro kaznovati , kdor mu nasprotuje". 3) Blizo tako so mir oznanili tudi na hrvaški in slovenski granici.
Zaželeni mir je bil tedaj sklenjen. Sultan in veliki vezir sta priljudno dopisovala sinu, oziroma bratu, kralju Ferdinandu, in do neba povzdigovala turško junaštvo v Perziji, kamor se je bil Sulejman obrnil po nesrečnem izidu vojne 1. 1532. Hujskanje ob mejah pa s tem nikakor ni jenjalo. Kralj sam ni dosti upal svojemu vsiljenemu očetu, dokaz temu neprestano pripravljanje za nove vojske. Dnč 13. januarja istega leta je zapovedal vtrditi Fiirstenfeld, mesto Kočevsko — denar zato posoditi je obljubil Janez Ungnad, — 20. jan. pa Žužemberg na Dolenjskem, da imajo ubogi prebivalci v okolici ondi varno zavetje v turških napadih. Meseca aprila dne 6. je iz Inšpruka Mariborčanom odpustil 305 gold. davka „ker so se v poslednjem turškem napadu dobro branili zoper sovražnika, vrlo obnašali se, mesto oteli in ohranili, ob enem tudi, da se jim nekoliko odškodova". Slovenski
') Voigt v Raumer's Tasch. str. 117.
2)	Obširno Hammer III. str. 127-140 in G<5vay Ges. 1532—1533.
3)	Natisnjen v Gćvay II. str. 153—154; prepis tega ukaza v novomeškem kapiteljskem arhivu.

Bistrici je potrdil svobodščine in pravice, Celju prosti somenj. Od štirskih stanov je tirjal denarno podporo, ker stanje je jako nevarno: Turki že prežć v Obravcu, Senj in Bihač, dve imenitni trdnjavi varujeta Erazem Schever in Erazem Turn, kar prizadeva veliko stroškov. ') Prvemu je aal kralj 16. sept. 1. 1531 za dolžno stotnikovo plačo, za izplačevanje, hrano in obleko vojakov v Senju, Otošacu, Starem gradu, Brinjah in Jablonici, in kar je potrošil za sele, ogleduhe in za potovanja na dvor vkup 10.000 gold. in zastavil mu za ta iznesek urad v vrhniških Rovtah in 5 dni kasneje za hrabro in zvesto službo v vojski — vzel je bil namreč Obrabice in Salin — 200 gold. letne penzije iz mestnega davka Novomeškega. a)
Leta 1535. dnć 30. jan. je ukazal kralj iz slovenskega Šta-jerja napraviti vojno pošto in sicer čez Ptuj, Gradec na Dunaj in 17. okt. istega leta zapovedal Maksu Leisserju, oskrbniku vojaških potrebščin, topov poslati v Krško.3) Dnć 28. okt. 1. 3536 so stanovi štirski dovolili za 6 let po 12.000 ranjžkov proti Turku, ako bi deželi ne protila nobena nevarnost. Temu so pa dostavili, kazaje na nerodno življenje po samostanih, ki so bili v tej dobi po večem luteranskim stanovom bolje pri srcu nego Turci, „naj se v službo vzamejo dobro učeni in v sv. pismu izvedeni predikanti". Sploh so se po deželah marljivo pripravljali na prihod Turčinov. Na zahtevanje Kacijanarjevo je kraljevi zidarski mojster Janez Čerte pridno utrjeval kranjsko glavno mesto Ljubljano. Pisali so po stavbarske mojstre v Meran, Benedke, Napoli, ki so že takrat sloveli kot najboljši zidarji. Smodnika in streliva so tovorili v Ljubljano in Gradec, isto tako v bran postavili Zobelsberg, Ribnico, Senožeče, Polhovgradec na Kranjskem.4)
Tudi zborovali so na vse kriplje. Meseca nov. 1. 1536 so se sešli odborniki peterih dolenje-avstrijskih dežel in iz grofije Goriške v Beču. Trajal je ta zbor do marca 1. 1537. Iz Kranjske prišli Erazem pl. Turn, dež. oskrbnik Andrej pl. Lamberg, vitez Erazem Scheyer Soteški, znani kapitan Senjski, vitez Erazem Obričan, Jurij pl. Lamberg, gospod Crnelski, Janez Jožef pl. Ek, Viljem Braunsperger, župan ljubljanski, so po svedočbi Valvazor-ovi pri tej priložnosti svetovali, naj se Ogerska inkorporira nem-ško-rimskemu cesarstvu, češ, da se bode poslednje krepkejše potegnilo za nesrečno, po raznih strankah strašno pomandrano deželo, ktere Ferdinand sam ne more oteti propada.5) Navdušenost za veliko Nemčijo že takrat ni bila majhina! Vendar nasvet še ni obveljal.
') Muchar VIII. str. 397- 398.
«) Mitth. d. h. V. f. K. 1865. str. 19-20.
3)	Muchar VIII. str. 407.
4)	Ibidem str. 415—416.
5)	Valv. X. str. 336; Krones II. str. 33. Prvi stavlja ta zbor v leto 1538., kar je zmota.
Hrvatje, raztrgani in nesložni med seboj, zbrali so se v Kri-ževcih 1537. leta in sklenili porazumeti se, da složni udarijo na občnega neprijatelja. Ljudevit Pekri je bil izbran za poveljnika hrvaške vojske s pogodbo, da dela vse v soglasji z vojskovođom Kacijanaijem.
Koj po zboru Dunajskem sešli so se poslanci v Pragi, kjer so avstrijski naglašali hudo nevarnost naših dežel, ako ostanejo brez pomoči. Na srce so polagali češkim, moravskim, sleškim in lu-žiškim tovaršem, kako je Turek v preteklem poletji pod-se spravil do 30 trdnjav, krajev in brodov čez Savo in odtiral kakih 60.000 kristijanov,]) kako ima že skoro v svoji oblasti vse prehode, ceste, soteske in brodove, da roparji brez težave lahko priderć v dveh dneh na Kranjsko, v treh pa na Avstrijansko. Da je potem nevarnost velika tudi za češke pokrajine, ni treba še le razkladati* Dolenje-avstrijske dežele so sicer — nadaljevali so poslanci — tudi sedaj z vladarjem vred vse storile, da se ustavijo protečemu navalu , po dveh velikanskih vojnah so neizrečeno trpele, — zlasti Kranjska zdihuje že- 20 let v večih in manjših napadih, v ropanji in požiganji ter je izgubila v bitvah tako izvrstne plemenitnike in druge pogumne može — da se oslabljene, brez druge pomoči ne morejo več zoperstavljati mogočnim vpadom, še manj pa vsej sovražni sili, zatoraj prosijo izdatne podpore, ki so jo tudi res obljubili. 2)
Kakor vidimo, nevernik, vkljub sklenjenemu miru ni miroval. Nagajal in napadal je na mejah, kedar in kjer je mogel. V tem sta se posebno skušala Kozrevbeg, bosniški poglavar, in Mo-hamed-paša Jahjaogli, poglavar semendrijski. Preobladale so njune čete, kakor smo slišali, do 30 trdnih mest, med njimi važni skalnati Klis, ki ga je vrli Peter Krušič dolgo časa srečno branil. Zaradi tega vračali so kristijani enako z enakim. Razun mnogih več ali manje znamenitih prašek osnovali so 1. 1537. veliko vojsko, ker glas je počil ob enem, da se je francoski kralj Franc dogovoril s Sulejmanom, da hočeta oba planiti v Ferdinandove in Karolove dežele, sultan s 40.000 konjiki na Stirsko in Avstrijo, kralj pa v Flandrijo in Holandijo in dražiti tudi v Milanu, da bode Ferdinand moral armado svojo deliti na dva kampa. Od rimskega carstva ni bilo pričakovati pomoči zavoljo luteranskih homatij. 3) Tako so nakanili sovražniki habsburške rodovine. Toda Ferdinandu se je posrečilo, da je nabral, se ve da iz raznih dežel in narodov kakih 24.000 mož, 16.000 peščev in 8000 husarjev, poslednji pod vodstvom Ljudevita Pekrija in P. Bakiča. Cehe je pri-
') To omenja tudi Janez Hass v letopisu mesta Zgorelca v Lužici, ki je živel ondi od 1473 —1544. M. J. Hass: Gorlitzer - Rathsannalen herausg. von der Oberlausitzischen Gesellschaft der Wissenschaften. Gorlitz 1870 str. 311.
a) Voigt. v Raumer's Tasch. str. 136 -140.
3) Kirchmayer's Denkwiirdigkeiten Font. rer. aust. 1855. st. 494.
dal grof Albert Slik, Avstrijance Julij grof Hardek, tirolske in janske strelce grof Ludovik Lodron, Korošce Erazem M ager, Štirce Janez Ungnad in Kranjce Janez Kacijanar, kteremu je kralj 10. junija 1. 1537. iz Prage izročil nadpoveljstvo skupni vojski. Vojna sreča je bila temu možu do sedaj jako mila in kralju svojemu je služil z življenjem in premoženjem. Kakor mu je poprej posojeval novcev, vzel je za to vojno 10.000 gld. od Turjaških na posodo.1) Vojska je bila dosti močna, tudi novcev ni manjkalo. Vprašanje bilo je le, kako bode Kacijanar izhajal z različnimi trumami, ker njihovi poveljniki se niso radi uklanjali zapovedim Kacijanar-jevim, ki je bil nekterim Nemec, nekterim Hrovat. Prepiri med njimi, neredno dovažanje hrane za veliko vojsko in druge nepriličnosti že izpočetka niso obetale nič prida. Poglavitni namen vojnemu početju 1. 1537. je bil Osek osloboditi iz turške oblasti. Počasno so se pomikali na desnem bregu Drave. Zdajci nastane nevihta, dež lije več dni, konji stoji do trebuha v vodi in blatu, ljudje cepajo na potu glada in prehudega trpljenja. Ko so dospeli v Valpovo in pred Osek, pošel jim je skoro ves živež. Mesta se ne lotijo, ker živali in ljudje so bili izstradani in utrujeni. Kacijanar je svetoval, ali naskočiti mestno obzidje in tako prisiliti k boju Turčina, ki se je tega ogibal na razne načine, ali pa umakniti se tje, kjer bodo dobivali potrebne hrane. Poveljniki so pritegnili poslednjemu in lačna vojska se je jela klatiti po neznanih krajih sem ter tje, jemala kmetom, kar so premogli, naskakovala tudi nektere gradove, misleča, da najde jedi in pijače. V tem so jo posamesne konjiške čete turške vedno napadale od vseh strani in naposled je tako opešala armada in zmešnjava je dospela do vrhunca: brez strahu in reda so začeli poveljniki in krdela njih begati, kjer so si nadjali zavetja in polnih hramov. Vojskovod je bil v strašnih stiskah. Kakor beremo v njegovem zagovoru, sklenilo se je nekega dne — bilo je menda 9. oktobra — naslednje jutro za rano odriniti z vso vojsko proti Valpovemu in sicer na znamenje piščalke. Ko se je pa jelo daniti, bili so v šotoru le Kacijanar, Obričan in Ga-šparRičan, kapitana husarjev; Pekri, Ungnad, Lodron in drugi so bili že pobegnili s četami svojimi. Vojskovodja je bil toraj prisiljen udariti za njimi. 2)
Druga poročila dogodbe drugače pripovedujejo. Najprej je s svojimi ljudmi potegnil Ladislav More v bližnjivsvoj grad, za njim Ungnad, Nikolaj Turn, vladika zagrebški Simen Erdod in Pekri, pred solnčnim vzhodom se je v beg spustil Kacijanar sam. Tirolci, Cehi brez Šlika, ki je popustil krdelo svoje, Avstrijanci in Korošci so ostali v šotorih, morebiti čakaje dogovorjenega znamenja s piščalko, ki ga pa niso dali, da ne bi Turci slišali glasu.
1)	Radisc. Herbarđ VIII. str. 53. Za ta znesek je kralj 1. 1541 En-gelbertu zastavil Smlednik.
2)	Valv. IX. str. 30—41, prepis zagovora v tajnem arkivu v Konigs-bergu. Voigt str. 177.
Ti so hitro izvohali stan ostalih kristijanov ter si ga hoteli obrniti v svoj prid. Kmalu krščanski vojaki čujejo ropot bližajočih se neverskih trum, naglo izkličejo Lodrona v poveljnika in v istem hipu zgrabijo turški konjiki krščanske pešce in jih popolnoma vni-čijo. Koroški kapitan Mager je padel, Lodron za smrt ranjen je bil vjet in kmalu potem umrl, ako ga ni dal Mohamed paša, kakor se misli, umoriti. Malo kdo je utekel in kdor je ubežal vrnil se je v strašno revnem stanji domu brez konja, okleke itd. Ves šotor, kanone, med njimi kasneje večkrat imenovana „Kaci-janarica" bile so v turških rokah. Magerovo, Lodronovo, in Ba-kičevo glavo so poslali kot zmagovalno znamenje na srebrnih plo-šah sultanu, in vjeti kristijani so morali vpreženi kakor konji peljati Kacijanarico in une topove pregrnjene z zlatimi plahtami in ozalj-šane z zastavami in banderci v Carigrad. Letopisec Hass temu dostavlja, da so 300 vjetim nosove porezali. ') Jasno je iz teh in drugih listov, kterih pa niso spisale priče, ampak taki, ki so o tej dogodbi le slišali od drugih, da je Kacijanar popustil vojsko, pri kteri bi bil moral kot prvi poveljnik ostati do poslednjega trenutka.2) Je li se to zgodilo iz malodušnega strahu pred sovražnikom ali samo po pomoti.zarad znamenja k odhodu, ne drznemo se razsoditi: poročila o tej zadevi so preveč zmedena. Toliko je gotovo,vda prav njegova nenazočnost je bila kriva pogube ostale vojske, čem več so si prej kristijani obetali od lepe armade, tem veča je bila sedaj njih jeza in žalost. V vezani in nevezani besedi so jo vrstniki naznanjali.3) Kirchmayr zdihuje v dnevniku: „Nikoli se še ni čulo o tako sramotnem begu nemške vojske in Bog daj, da se nikdar ne zgodi"!4) Drug kronist Kacija-narja v srdu imenuje izdajico, ker je pred bojem popustil vojsko. Ob enem nam pove, da je bil nesrečnež srecmje postave, črn in trinošk do služabnikov svojih, kterih je neki mnogo sam prebodek O Ungnadu pa piše, da je bil mlad, velik in močen mož, da se ni
') Valv. XV. st. 450 - 452; Voigt v Raumer's Tasch. st. 177—179; Hass: Gorlitzer Rathsannalen itd. str. 356.
2)	Voigt v Raum. (str. 179—186) priobčuje pismo Jeronima Laškega do prijateljev svojih, poročilo brezimnega do volilnega kneza saksonskega in neka druga izvestja od nov. 1537 tudi brez podpisa. Naposled imamo poročilo loškega oskrbnika Antona Turna do fri-žinskega škofa Filipa iz Loke 28. okt. 1. 1537 (v Notizenblatt 1858 str. 357 -359). Vsi ti dopisniki dogodbe niso videli, ampak o njej slišali od drugih, ki morebiti sami niso bili priče tega, kar so poročali.
3)	Na cerkvenih vratih in po gostilnicah nemških je bilo brati, kakor svedoči Назв Rathsan. str. 357.:
Catzianer, der her von der Ungnade und her Albrecht Slig Weren werdt das sie alle drey hingen an einem striegk.
4)	Kirchmayr Denkwurdigk. Font. rer. aust. 1855. str. 496.
slabo obnašal do domovine, vendar se ne bode čisto opral madeža, da je bežal ')
Ferdinand je ukazal stvar na tanko preiskovati in ostro kaznovati Kacijanarja in njegove druge, ako so res krivi žalostnega dogodka. Slik in Turn sta morala v zapor. Pekri-a so peljali v Gradec in Inspruk, Ungnad je bil zaslišan v Graškem zboru in kralj ga je spoznal nekrivega, Kacijanarju pa je poslal sprevodno pismo, kakor ga je zahteval. V sled tega je došel sred meseca grudna v Krems, kjer v zboru njegov zagovor ni našel prijaznega odmeva, marveč kralj je spoznal v njegovi pregrehi razžalitev veličanstva ter ga rekel na Dunajski dvor pripeljati in zapreti, da se v treh mesecih opraviči, sicer bode tožen skrunbe veličanstva. K temu povelju je veliko pripomogla sestra njegova Marija, zakaj cesar se je potezal za jetnika. Morebiti so jej nevoščljivi ogerski zapovedniki kaj zašepetali v uho?
Nihče se ni izmenil za Kacijanarja v ječi, toraj je pisal kralju, naj mu razodene, zakaj je v zaporu? Dalje omenivši zaslug svojih za kralja je prosil, naj mu predloži poročila in izgovore posamesnih kapitanov in poveljnikov, da se more zagovarjati in opravičiti, ako se mu kaj očita; kralj naj mu naznani, česar ni rekel in dokazal v zagovoru svojem. Zahteval je sodnikov izvedencev v vojskinih rečeh, saj še navadnega prostaka sodijo le vojaški sodniki, slednjič je ponudil poroštvo, ako ga spustć. 2) Zastonj je Čakal odgovora kraljevega, obrnil se je toraj do prijateljev. Osoda njegova jih je silno osupnila. Hieronim Laski je hitel s pismi Žige Herbersteina na poljski dvor, da bi se kralj Sigismund potegnil za nesrečnega vojskovođa. Vsa kraljeva rodovina je sklenila prositi milosti. A predno je odšel njih poslanec Nikolaj pl. Nibšič v Beč, zasuknile so se razmere glede Kacijanarja. S početkom 1. 1538. je ta v drugič pisal kralju list, v kterem pravi, dokler je sam napeljeval vojsko, nikdar se ni zgodila sramota in škoda, čislali so ga krščanski knezi in spoštovali ce!6 neverniki, a pred Osekom bili so trije poveljniki, Slile češkim,^Pekri ogerskim in hrvaškim, on pa notranje-avstrijskim četam. Cez vso armado je imel le v nekterih rečeh pravico, sicer pa je imel v vojnem svetu le en glas, kakor vsi drugi vodje, ako se je tedaj kaj zakrivilo , zakaj bi edini on trpel za to, kar se ie sklenilo skupno! Kralj naj ne sluša obrekovalcev, ki mu podtikajo, da je bil v zvezi z oskrbovalcem živeža, da vojske ni zakladal s potrebno hrano in da sta si na ta način pridobljeni dobiček delila. Tudi se nikdar ni izdajsko razgovarjal s Turčinom. Ponovil je prošnjo, naj mu kralj naznani točke v zagovoru njegovem, ki se mu zde pomankljive, in naj ga postavi pred nepristransko komisijo. 3)
Hass Rathsannalen str. 357—358.
a) Voigt "v Raum. str. 204—208.
3) Voigt v Raumer's Taechenb. str. 210 — 215.
To pismo kakor prošnje kranjskih in slavonskih stanov za Kacijanarja in Pekri-a bile so brez vspeha. Prvi se tedaj poprime druzega sredstva. Po noči od 30. na 31. januarja se spusti po vrvčh, ki mu jih je neka imenitna gospd v srebernih posodah poslala v ječo, v graški jarek in pobegne na čilem konji, dolgo se ni vedelo, kam?
Ferdinand je bil v Pragi, kjer je bil Slik oproščen, ko prinese sel novico: Kacijanar je všel. To je kralja skoro bolje drnulo nego nesreča pri Oseku. Bati se je bilo namreč, da hrabri voj-skovod, ki je poprej toliko storil in žrtoval za kralja, sedaj srdit, ne obrne meča zoper njega, ker počel je glas, da je Turek zopet pomeril na Ogersko. V tem je došel poljski poslanec in svetoval omahovajočemu kralju, naj pomilosti Kacijanarja in sprejme njegovo ponudbo, vsled ktere hoče na svoje stroške tri mesece izdržavati 4000 husarjev, zlasti, ker se jevnadjati, da bode s svojim vplivom pripomogel, da Kranjska in Štajerska povrnete zgubo to-povja in drugo škodo. Toda kralj se je premislil in ostal pri tem, da mora obveljati sodnijska pravica. Marsikteri niso odobrili te ostrosti.
Razposlan je bil tedaj kralj6v ukaz do uradov in poveljnikov po Ogerskem, Slavoniji in Hrvaškem, prijeti „zavrženega človeka in včlikega izdajico". Prejme pa 8000—10.000 gold., kdor ga izroči živega, polovico tega, kdor ga pošlje mrtvega.
Kacijanar je bil na Hrvaškem. S Ferdinandom nezadovoljna in zbog poslednjih žalostnih dogodkov razdražena stranka se je koj oklenila slavnega vojščaka. Skoro vsi plemenitaši so se mu pridružili. Ivan in Nikolaj brata Zrinjska sta mu celć trdni grad Kostanjiški izročila v prebivališče. Novo življenje se je začelo. Iz Kacijanarjevih in Zrinjskijevih posestev so zapodili kraljeve dav-karje in zbirali pridno vojne željnih ljudi, ker Kacijanar je imel neki sila novcev. Za Ferdinanda toraj na Hrvaškem ni bilo posebno ugodno. Od njega postavljena bana Toma Nadažd in Peter Keglevič nista biia^ kos mogočnim velemožem, prosila sta tedaj novcev in ljudi iz Štirske, Koroške in Kranjske, kterih jima pa kralj ni mogel dati. In še nevarniše bi bilo postalo stanje, da ni kralj miru sklenil z Zapoljskim, vsled kterega je pripadla prvemu vsa Hrvaška, Slavonija in kar je posedal na Ogerskem in po smrti drugega vsa Ogerska dežela. Ferdinandu so bili znani naklepi Kacijanarja in tovaršev njegovih, ki jih sedaj niso mogli izvršiti. Razkačen zaradi tega, dal je grofa Salamanko in njegove ljudi — same Španjolce —, kterim je bil Kacijanar izročen, soditi in sodniki in sodnija jih je obsodila na smrt. Te krvave sodbe se je bilo nadejati tudi slavnemu vojskovodji. Grdi jeziki so imeli dovolj prilike podtikati mu, da se pogaja z Mohamedom pašo „da postane renegat in turšk general". Da mu je res dopisoval, spozna Kacijanar sam. Kako bi se temu .čudili, saj mu ni kazalo drugače! Ferdinand ga ni hotel pomilostiti, Zapoljski, od nekdaj sovražnik njegov, sedaj ni mogel pomagati, ko bi bil hotel. Šlo mu je za
življenje! Da je pa nameraval s svojimi dopisi več nego rešiti golo življenje, ne more spričati niltdo. Istuanfi poroča, da je veliki vezir Kacijanarjeva pisma do paše poslal Ferdinandu kralju. Dokler nam pa niso znane njih besede, ne moremo reči naravnost, da je hotel izdati kralja in domovino. —
To neprijetno, negotovo stanje Kacijanarjevo ni trajalo dolgo. Nikolo Zrinjski, njegov kučigazda, dal ga je nekega dne po obedu umoriti, ali ga je celo, kakor drugi hočejo, sam umoril ter glavo poslal v_ Beč. To djanje kasneje toliko slavljenega junaka Siget-skega ni bilo junaško. Brata Žrinjska, ki popred nista bila po vsem prijatelja kralju Ferdinandu — sicer se ne bi bila združila s Kacijanarjem, še manje bi bila odstopila Kostanjico temu „zavrženemu človeku in velikemu izdajalcu" — hotela sta se s tem krvavim činom, kakor sodimo mi, le prikupiti kralju, dobro ve-doča, da nič ne kaže z Zapoljskim in da jima tudi zveza s Turkom ne hasne. Ako se tedaj prizadevajo nekteri zgodovinarji, oprati Žrinjska tega madeža, trudijo se zastonj. Značiti ta zavratni umor kot nekako potrebno politiško djanje ali kot krščanstvu koristno in važno delo, kakor sta storila kneza v pismu do kralja, je hinavstvo, za kterim se skriva grda sebičnost. Sovremeniki so ga splošno obsodili. Herberstein je pisal vojvodu pruskemu Albertu: Na Hrvaškem sta grofa Žrinjska Janeza Kacijanarja ubila, ko je bil mlajši zaupljivo pri njem v Kostanjici. Milostljivi knez veste za tako djanje pravo ime, toraj ga opustim". ') Valvazor je videl na njegovi raki v cerkvi Gomjegraški kamen, na kterem je bila upodobljena basen o lesici, ki je tiča povabila v gostijo, in ga sama pozabala. 2)
Kralj Ferdinand ni kar nič zameril Zrinjskima, ko sta mu naznanila krvavo svoje delo. Odpustil jima je to in vse druge pregreške s pogojem, da se nikdar ne bodeta dogovarjala ali pogajala z nevernikom in da ostaneta zvesta podložnika njegova. To je čudno. Sumničili bi skoro, da se stvari niso godile brez vednosti Ferdinandove, kakor kasneje leta 1551. ne, ko je Castal-dov tajnik umoril meniha Jurija Utješiniča, škofa veliko-varadin-skega, privrženca mladega Zapoljskega. Istuanfi nas v tem sumu nekako potrjuje. 3) Kje je resnica, ne moremo povedati zarad po-mankljivih nam znanih virov. Vsakako bi ne bilo nehvaležno delo, globokeje pogledati v razmere in okoliščine onih nejasnih dogodeb, razgnati temo, ki pokriva Kacijanarjev tragični konec, razvozlati po zmožnosti spletke in odkriti nagibe, ki so vzročili silno smrt slavnega vojskovodje. 4)
') Voigt str. 241. V rodbinski knjigi piše o J. Kacijanerju : „Von Hattsn und Niklasn graffn von Serin umb seines guetswillen vber sein ver-trauen in seinem haus ermordt wordn." Arch. 1868. st. 331. op. 1.
а) Valv. IX. str. 41.
3) Istuanfi Hist. de rebus Ung. st. 218.
*) Voigt v Raumer's Tasch. st. 236—241; Mešić: Život Nikole Zrinj-Letopis 1871.	10
Kacijanar je zapustil soprogo Elizabeto, hčer Andreja Str-melskega in vdovo Tomana z Gradneka. Po Valvazorji ') je imel tri sinove, Baltazarja, Lupa in Janeza, a ti so menda zgodaj pomrli, ker imenuje se nam le njegova hči Skolastika, ki se je omo-žila z Ulrikom baronom Eytzingom ter 28. maj. 1. 1539. ženito-vanje obhajala pri stricu svojem Francu, ljubljanskem škofu v Gornjemgradu.2) Tudi rodovina je čutila jezo kraljevo, ker sprva jej je Ferdinand odrekel sleherno pravico do imenja očetovega, nasposled se je vendar omečil in na Skolastiko prepisal grajščine na Štirskem in nekaj desetin na Kranjskem. a)
Kacijanarjev naslednik v glavarstvu Kranjskem in povelj-ništvu avstrijskih in slov. čet je bil Nikola Jurešič. 4) Niti ta niti Janez Ungnad nista mogla in nista smela pomagati Zrinjskima, ko so jima Turci požigali gradove, ker sta bila izključena iz primirja.
У tem so se naše dežele marljivo oboroževale in pripravljale na sprejem neljubih gostov. Iz zakladnic v Gradcu in Neu-stadtu so vozili topov, raznih pušek, sulio, sekiric, smodnika in krogel v Ptuj in od ondot v Ljubljano in važnejša mesta na Hrvaškem, v Dalmaciji in slov. pokrajinah. V Brežice so zazidali 3000 gld. Bramba Hrvaške in Dalmatinske je bila izročena Erazmu baronu Turnu, kompturu nemškega reda na Avstrijskem, ki je pa že konec 1. 1539. zaradi bolehnosti odstopil in 1. 1541. umrl, potem Žigi Visnjagorskemu in Kegleviču. V Senj je prišel kot kapitan Janez Lenkovič. Posebna četa martolosov je bila sestavljena, da je hodila po hostah. Za prevažanje živeža, streliva in drugih vojnih potrebščin čez Muro, Dravo in Savo je bilo vicedomom Štajerske, Kranjske in Koroške zaukazano, napraviti ladij, plavo v in v ta namen poklicati tesarske mojstre, ki so se pa morali skrivati v Ljubljani in drugod. Naročil je kralj tudi narisati zemljovid Kranjske, Hrvaške in Krajine in odločil risarju razun navadne plače 20 ranj. po vrhu.5)
Leta 1540. je planila roparska druhal v Kočevsko in pokončala mesto in okolico njegovo. 6) V istem letu so se zbrali odborniki peterih avstrijskih dežel in grofije Goriške v Beču in za
skoga st. 63—69. se trudita vsak s svojega stališča razjasniti to stvar, a pomanjkanje zanesljivih spričevalnih virov pogrešamo tudi pri njunem delu.
J) Valv. XV. str. 456.
2)	Herberstein v Familienbuch str. 331 in 363.
3)	Mitth. d. hist. V. f. K. 1865. str. 21; Voigt v navedeni razpravi str. 243.
4)	S pismom iz Beča 19. okt. 1. 1537. Iz Prage mu je Ferdinand 24. aprila 1. 1538. še posebno naložil, da po svoji pameti in moči brani hrvaške kraje proti Turčinu. Muchar VIII. str. 425.
s) Povelja so iz leta 1538, meseca januarija, aprila, maja in novemb. Muchar VIII. str. 435 -436,
6) Valv. XI. str. 199. in XV. str. 457.
turške potrebe kralju dovolili polovico davka, ki ga vsak posestnik na leto plačuje deželnemu davkarju. 1)
To leto je rodilo nove hornatije na Ogerskem, ker „kralj Janoš" je umrl, in njegova zemlja bi bila morala vsled pogodbe s Ferdinandom pripasti poslednjemu. A temu so se ustavili varhi njegovega komaj rojenega sina in sultan. Vnel se je tedaj med kraljem Ferdinandom in neverniki boj, ki je bil nesrečen za prvega in za slovenske pokrajine. Z močno vojsko pridere Sulej-man vHungarijo, da jo šiloma posede ne za mladega Zapoljskega, ampak za-se. Po vrsti so se mesta uklanjala turškemu jarmu, 29. avg. 1. 1541. Buda, 1. 1543. Šikloš, Pečuh, Ostrogon, Stolni Beligrad, 1. 1544. Višegrad in drugi gradovi in kraji, — Ogerska med Donavo in Tiso in kar je ni bilo unkraj Donave v l'erdinandovi oblasti, postala je turška.
Ko se je na častitljivem gradu budimskem zasvetil turški polomesec, pretresel se je krščanski svet. In kaj se ne bi bil! Poglej na zemljovid in videl bodeš, kako daleč v srce krščanstva je že priril oboli nevernik, spoznal pa bodeš tudi, komu je pretila sedaj najhujša nevarnost! Kakošen strah se je polastil Nemcev, spričuje zgodovina. Dežele so dovoljevale novcev in vojakov zoper Turke, pesniki so v pesmih in igrokazih navduševali rojake zoper dušmana, celć Luter jih je vnemal k molitvi in ki niso mogli sami nad krvoločnega azijata, vojskovali so se doma —• z lesenimi Turki.
Najžalostnejši prizor v prihodnost so imele avstrijske dežele, sosedinje mogočnega Turka. Vse sile je bilo treba tedaj napenjati, da se trden jez postavi daljnemu napredovanju turških druhali, ako že ni mogoče popolnem potisniti jih čez stare meje. Zato se vć trebalo je novcev in vojakov. Kralj Ferdinand je toraj pridno nakladal vsakoršne davke podložnim svojim. Ni bilo ga premakljivega, niti nepremakljivega blaga, niti osebe začenši od škofa in kneza do rokodelca in zadnjega posla, da ne bi moral plačevati „turško štibro." Izvzeti niso bili ne otroci, ne igralci, piskači, pevci, glumači, ne skakači. Iz Dunaja 5. majnika 1. 1542. je zapovedal kralj, naj za to postavljeni možje na Štirskem cenijo blago, imenje, dohodke, mostnino, cestnino, gozde, prihodke iz ribštva, rudarstva, polja, vinogradov, gradov, zaslužke dninarjev, rokodelcev, delalcev. Od vsakih 60' gold. vrednosti je bilo treba plačati po 1 gold. za turško štibro. Včliki posestniki, grajščaki so morali po zneskih, ki so jim bili zapisani v zemljiščnih bukvah za vsako pesestvo, dajati novcev ali sami izdržavati vojake. 3)
Ker je bilo še premalo denarja, poprijel se je kralj izposo-jevanja. Iz Beča 12. maj. 1. 1541. je naročil vicedomu koroškemu, potem Vuku pl. Hodiškemu (Keučah) in Sigmundu pl. Kevenhiilleru,
') Notizenbl. 1855. str. 324. a) Ilwof IV. str. 9.
3) Ilwof IV. str. 9-10.; Muchar VIII. str. 470.
naj vzamejo od koroške duhovščine novcev na pčsodo za turško vojsko z obljubo, da se bode plačevalo 5 gold. od sto. In res je prejel od vetrinjskega samostana in opata njegovega Boštjana in druzih prelatov 2000, od gurniške proštije 50 ranj. dobrega denarja, od grebenjskega prošta Jurija pa 150 gold., ki jih je zarad nesreče pod Osekom, kjer so njegovi vojaki močno trpeli, še le pridobil s tem, da je dve zemljišči prodalbainberškeniu škofu Wei-gandu za 190 gold. V zastavo je kralj prvima dvema izročil dac v Trbižu tako, da se jima iz dohodkov njegovih polagoma plačajo izneski z obrestmi vred. ')
Na večkratni opomin kranjskih poslancev, da človeške naredbe ne zadostujejo, ako jih Bog ne podpira, razposlal je Ferdinand iz Linca dn6 20. okt. 1. 1541. razglas, v kterem pravi, da zavoljo hudih pregreh in nesloge v veri Bog kristijane tepe s kugo, dragino, lakoto, vojsko in posebno s turško šibo. Da se odvrne ta Božja jeza, zapoveduje „naj po vseh mestih, trgih, vaseh in krajih v farnih in drugih cerkvah vsaj enkrat na teden v določenem času obhajajo očitne obhode s sv. mašo in vsaki dan ob dvanajsti uri se mora zvoniti;" da podložni na kolenih prosijo vsemogočnega Boga, da se jih usmili in potolaži svojo jezo. Poleg tega je bilo ukazano pridigarjem in župnikom, da v ogo-vorih svojih poslušalce opominjajo k pokori in poboljšanju življenja, gosposkam pa, naj čujejo, da se izvršuje ta zapoved. To zvonjenje zoper turško silo je prišlo v navado po vsem nemškem cesarstvu, in da-si sedaj ni več tega strahu pred Turčinom, ohranilo se je opoldansko zvonjenje še dan danes. 2) V nekterih krajih zvonć že ob enajstih, po druzih kakor v Kočevji zvečer o mraku, kar pa ima poleg tega še kako posebno zgodovinsko podlago.
Predno je kralj poskusil nestanovitno vojno srečo, poslal je Žigo Herbersteina in mlajšega grofa Salma v turški tabor pred Budo, nadjaje se, da morebiti vendar kaj dosežeta z dobrimi besedami in obljubami ter izprosita mir ali vsaj primirje. Dnć 2. sept. 1. 1541 odrineta s 46 spremljevalci iz Beča na Donavi proti Požunu, Komami, Ostrogonu in Višegradu. Stopivša na suho pozdravi nemšk dragoman, rojen Dunajčan. ČJavspaša in drugi imenitni Turki jih sprevodijo v šotor blizo Rustem-paševega. Naslednji dan se poklonita temu paši in dvema drugima. Na malo gospojnico so bili pripeljani v drug šotor, ne daleč od sultanovega. Tu je bila gostija. Paše so sedeli na nizkih stolcih, kancelar pa kar na tlćh, se ve na krasnem tepihu. Na istotaka stolička sta sedla poslanca. Sleherni je dobil prtič za čez naročje in obrisavko, sicer ne belo, vendar snažno. Osem do devet raznih jedi so prinesli v zelenih lončenih skledah in postavili na nizko, z belim prtom pre-grnjeno mizico. Vsak je kar s prstom segal po tem, kar mu je
') Izviri de dato 1. avg. in 24. dec. v arhivu zgod. društva koroškega v Celovcu.
«) Mitih. d. h. V. f. K. 1864. str. 90; Ilwof IV. str. 11.
dišalo, nož in vilic ni bilo treba. Nazadnje so postavili pred vsa-cega na kositernih ploščekih lončeno skledico sladke vode. Spremstvo so med tem gostili sandžak begi.
Po obedu je bilo slovesno zaslišanje pri sultanu. Sedel je na zlatem stolu, poleg njega so stali vezira Rustem in Mohamed in dva dvornika z dolgima, posrebrenima palicama. Poslednja sta najprej Salma, potem Herbersteina pod pazduho prijela in peljala pred sultana, da sta mu poljubila desno roko, ki je počivala na kolenu. Na vprašanje Sulejmanovo: „Kaj pravita, kaj hočeta?" pozdravil je Herberstein sultana in prosil, naj milostljivo ogleda darila, ki mu jih poklanja kralj Ferdinand. In zdajci prinese dvanajst slug bogato pozlačeno čašo in silno umetno uro, ki ni kazala samo ur in dni, ampak tudi premikanje nebesnih teles. Dasi so mu bila darila všeč, govoril ni mnogo, in kmalu vprašal: „Ali nimata nič več?" Na odgovor Herbersteinov: „Sedaj nič več" odpravil ju je rekši Rustemu. „Reci jima, naj gresta!"
Pogajala sta se potem z Rustem-pašo za mir, toda ta ga je hotel dovoliti, le, ako kralj vrne vse, kar je privojskoval, za to pa, kar ima, plačuje leten davek. Dni 10. sept. je sultan vsakemu v dar poslal po dva kaftana, pet kosov navadne svile in 5000 asper, to je 100 cekinov. V podarjenih oblačilih sta slovo vzela od sultana. Ko se je Herberstein hotel
tej zadregi slovenski: „zja rsozjo voijo pomagaj, ne morem:-Paša ga je umel, a ne pomagal. Sulejman tudi umevši ga, pa je vzdignil roko eno ped više, da jo je 55 let stari mož mogel doseči z ustnicami. Rustem-paša je ukazal potem poslanca peljati poleg Donave pod mesto, da sta videla brodovje na reki, pripeljane in osvojene topove, neizmerno oblegovalno orodje, rove in kamele okoli šotorov. Pri slovesu je vprašal Rustem Herbersteina v slovenskem jeziku: „Kaj si videl?" Odgovoril je: „Mogočnega gospoda veličastvo." In močno se je prikupil paši. Enajstega sept. so jima izročili dve pismi v zlatih vrečicah, da ju poneseta kralju. V njih je bilo pisano: Ogerska je turška, sultan si jo je osvojil z mečem. S sodčekom vina, nekaj koštrunevine in govedine in s sladkorjem obdarovani in spremljani po čavsu in tolmaču, vrnili so se vsi v Beč — poslanstvo ni opravilo nič. *)
Cesar Ferdinand ni dognal s posredovanjem, mislil je doseči z mečem. Skupščina avstrijskih odborov v Lincu mu je privolila vojakov in 50.000 gold. za nakupovanje živeža. Državni zbor v Ratisboni istega leta 1541., h kteremu so avstrijske dežele odposlale 19 poslancev, med njimi iz Kranjske Erazma Šcheirera, 2) pečal se je s prva z verskimi stvarmi, naposled je vendar obljubil
J) Herberstein Selbsb. st. 331- 336; Hammer III. st. 236—238.
2) Valv. X. str. 336 in XV. str. 457. Erazem Scheirer, ees. stotnik v Senju, bil je zet Jožefa Lamberga in umrl 18. sveč. L 1547. Nagrobni kamen njegov je vzidan v stolni cerkvi Ljubljanski.
bolečine v ledjah tega niso
krepko podporo 40.000 pešcev in 8000 konjikov. Tem je kralj pri družil 10.000 pešcev in toliko konjikov, Papež Pavel Ш. in druge laške vlade so tudi poslale svoja krdela. Dne 7. julija 1. 1542. se dvigne velikanska armada ter se jame pomikati proti Ogerski, 60 dni je trebalo, da je prikorakala do Pešte. Prvi vojvoda jej je bil volilni knez Joakim Brandenburški, okoli njega osem nemških vojnih svetovalcev. Vojaki so bili različne narodnosti, Nemci, Italijani, Slovani, Madjari itd. vse vprek, kar je rodilo zmešnjav in nerednosti. In res, nevednost mnogih poveljnikov in nepokorščina vojakov, kterim baje niso redno plačevali dnine, ') bila je kriva, da so brezvspešno oblegovali Pešto. Oktobra meseca je bila vsa mogočna vojska tako brez vsakoršnega reda, da je pobegnila in v Beč prisopihala v 7 dneh, ko je poprej potrebovala za tisto pot dveh mesecev. Na tej gonbi se jih je več pogubilo nego pred Turčinom v boji. Vtakniti so jih hoteli kasneje v po-sadna mesta na stroške nemške države, a Nemci se še niso poboljšali: kakor drugi sklepi splaval je po vodi tudi ta.
Nade, ki so jih stavljali kristijani v to vojno, kakor 1537. leta v Kacijanarjevo, bile so toraj popolnoma vničene. Na vsak način je bilo treba skleniti mir ali vsaj primirje. Poslanstvo za poslanstvom je hitelo v Carigrad in po ne majhinih žrtvah od strani Ferdinandove ponižal se je vendar 1. 1547. sultan Sulejman, da je kralju dovolil primirje na 5 let proti temu, da plačuje letnih 30.000 cekinov. 2)
V tej dobi so se jeli Slovenci sosebno živahno gibati. Po važnejših trdnjavah na meji so imeli naši rojaki častna mesta. Kraljica Ana je 1540.1. Bihač sred Une združila s Kranjsko deželo in ta je prevzek brambo te ' 1 ' , Gall je bil ondi poveljnik,
zapovedoval na Reci, Krištof Mazgon v Paznu, Janez Lenkovič v Senji itd. Pri plačevanji davkov v krvi in blagu ne pogrešamo Slovencev in vrh vsega tega morali so si doma braniti svoje ognjišče, ker nevernik opazivši dobro priložnost za plen in požiganje, prigrmel je večkrat v njih pokrajine, sicer ne v ogromnem številu, vender so le prehudo čutili, kamor so pridivjala turška kopita.
Leta 1543. meseca sept. so Turci plenili po Hrvaškem okoli Krupe, Sinca, Ribnika, Bosiljeva, Novigrada in zašli do Metlike. V tem se vzdigne plemstvo z narodom svojim, namreč Peter Ke-
*) Notizenbl. 1. 1855. str. 388. Da je državna pomoč došla po stari navadi prepozno in da vojaki niso dobivali redne plače, potrjuje J. Ungnad, ki je takrat zapovedoval 10.000 Ilircem, v pismu do Albrehta Pruskega: „Bog razsvetli srca včlikih gospodov in vladarjev, da se drugače poprimejo tega toliko imenitnega početja zoper Turka" ! Johannes Voigt: Briefwechsel etc. v Arcbiv XX. st. 222.
4) Hammer IH. str. 277.
za njim Viljem Šnicenbaum
Saurau. 3) Graspar Ričan je
3) Valv. XII. str. 12.
flevič, Jurij Slunjski, knezi Blagaji in Trsatski. Ti udarijo na 'urka in ga pobijejo pri gradu Otočiću sv. Jerneja dan. Dve leti potem so bili Turci zopet na Kranjskem in pokončali vasi in sela okoli Kostanjevice do Krškega mesta. Na Hrvaškem so jim pri Vagatovičevem brodu precej olajšali naropano breme.2) Leta 1546. so se spustili dalje namreč skozi Kočevsko, Ribnico, požigaje zlasti tikoli Orteneka, Nadliška in Blok do 4 milj pred Ljubljano. Nazaj dirjaje zajeli so jih Slovenci pri Vinici, kakih 120 mož, dobro oklestili in 20 vjeli. 3) Znosili so se za to prasko leta 1547. Tu so hudo razsajali na Metliški zemlji, v okolici Semiški in Novomeški in odgnali veliko vjetih v Turčijo. 4) Da se niso upali dalje, gotovo niso krivi oni, ampak oboroženim Slovencem gre čast za to.
Že med pogajanjem za mir, še marljiviše pa po sklepu primirja se je kralj Ferdinand pripravljal na prihodnost. Neprestano so zborovali deželni in državni poslanci. Velike zneske so slovenske dežele žrtovale leto za letom za trdnjave in brambo granice, ker kralj je vsako leto potrošal 442.000 gld. za vojake, njih obo-roženje in mnogovrstne vojne potrebe. Da je bilo pri razdelitvi sklada posamesnim mestom, trgom, družbam itd. mnogo pritožeb zarad nepravičnega, presilnega naklada, ni treba dostavljati.
Leta 1547. je bil zbor v Avgsburgu. Pričujoči so bili poslanci peterih dolenje■ avstrijskih dežel, da so Nemcem razložili, kako se godi našim deželam. Zbor je dovolil kralju 50.000 gold. za varovanje Krajine, razdelil pa je ta znesek tako, da je prišla skoraj polovica na mesta. Zastopniki mestni so se temu uprli rekši, da se od njih zahteva toliko vojakov, kolikor je mestjanov, in ne manje novcev, nego so vsi njih prihodki. Odgovoril jim je kralj, da prav zbog njihovega rokodelstva je treba skrbno varovati državne meje in sklep je obveljal.5) Dne 16. junija 1. 1555. so se sešli poslanci štirski, koroški in kranjski v Celji. Iz Kranjske so bili nazoči: Jakop pl. Lamberg s Kamna, kraljev svetovalec, namestnik deželnega glavarja kranjskega in oskrbnik deželni, Anton baron Turn Kriški, Janez Jožef pl. Ek, oba kraljeva svetnika in poslanca kranjska, Jošt pl. Gallenberg, dež. davkarski pobiralec in Lenart pl. Sigerstorf. Vladni pooblaščenci so bili štajerski glavar Ungnad, tržaški poveljnik Janez Hojos in vicedom štirski Krištof Reš. Iz sejnega zapisnika razvidimo, da so Stirci dovolili za leto 1555. 108.372, Korošci 40.000, prvi vrh tega od 100 gold. drugi od 200 gold. po enega konjika, Kranjci naposled 22.000 gold._ o sv. Jerneji in sv. Martinu, vsi skupaj 36.135 manje kakor je tirjal kralj. Na pritožbo njegovo, da ste zlasti Koroška in Kranjska
1)	Mešid: Zrinjski st. 93; Tomašič str. 30 piše: Turci so došli va-stantes „Metlicam" itd.
2)	Valv. XI. str. 241, str. 333; XV. str. 460; Mešid st. 105.
3)	Valv. XI. st. 390; 432, 467; XV. st. 460.
4)	Valv. XI. str. 389; 488, 529; XV. str. 460.
5)	Ilwof VI. str. 12.
premalo storile za občili prid, opomnili so odborniki, da so dežele zarad vedno hujših davkov, neprestanega oboroženja in vojske silno obožale in opešale. Brez druge pomoči nikakor niso kos mogočnemu Turčinu, in ako sev pripeti kaka nesreča, naj se ne naklada njim. Vojne sile na Štajerskem in Kranjskem se morajo vsakako pomnožiti, ker vsak šterih mejnih paš premore več ljudi nego štejejo vojakov na mejah. Za te poslednje hočejo žrtovati kakor poprej tudi sedaj, a hrvaške trdnjave vzdržavati ni njih dolžnost, vendar so pripravljeni zaradi hude nevarnosti tudi za nje storiti, kar je v njih močeh. Ako se vname vojska, bode v sili dežela deželi pritekla na pomaganje; Štirci bodo priredili 2000, Korošci in Kranjci po 1000 mož. Crni vojski naj kralj postavi domačina kot poveljnika. Za hrvaške meje imenovana vojskovođa Jan. Lenkovič in Jurij pl. Wildenstein sta bila potrjena in njima pridruženih sedem podpoveljnikov. v) Jasno je iz tega, da so večidel Slovenci vzdržavali jako drago stražo na svojih mejah in tako varovali nemške pokrajine, da so se pa branili skrbeti za hrvaške in slavonske trdnjave, ker so morali svoje sami braniti in varovati.
Naslednje leto so se sešli pooblaščeni možje vseh avstrijskih dežel na Dunaji. Kralj jih je tje pozval, ker po dovršeni perzijski vojski je Sulejman njegovemu poslancuvprivolil primirje samo za šest mesecev. V tem zboru najdemo iz Štirske Ungnada, Jurija pl. Herbersteina, namestnika njegovega v glavarstvu, Mavri-cija Raknica, dva župana, mestjana Mariborskega, šest drugih in nobenega duhovnika, iz Koroške opata vetrinjskega Bernarda, Erazma pl. mndischgraca, Sigmunda pl. KevenhtLllera, Avguština Paradeisera, Lenarta Hodiškega, župana Šent - Vidškega, Andreja Magerla, Janeza Senusa iz Belaka in štiri manje znane osebe; iz Kranjske, slovenske strani, Metlike, Istre in Krasa poleg v Celjski skupščini imenovanih Miha Frankoviča, župana ljubljanskega mesta in V. PrimožaStrusnika, mestnega pisarja; iz Goriškega Jurija Edlinger-a, Maksimilijana Dornberškega in Jurija Alinger a. Nalog temu shodu po mislih kralja Ferdinanda je bil hitro skleniti izdatno pomoč zoper nevernike, toda luteranstvu uda-nim poslancem šumele in rojile so po glavah vse druge težnje. Pri srcu jim je bil „čisti evangeljski nauk, izveličanje samo iz vere in sakrament v obeh podobah", razgovarjati se o deželni brambi zoper Turčina se jim tedaj ni mudilo. Ko so tri dni zaporedoma na kolenih opravljali neko po njih skovano dolgo molitev, jeli so kralju razlagati na dolgo in široko svoje verske želje, žugaje, ako jim jih ne izpolni, da popuste dežele in kralj, njegovi potomci in dežele naj potem gledajo, kako se obranijo Turka. Ker je to pre-tenje ostalo brez vspeha, ohladili so si jezico s kljubovanjem kraljevim tirjatvam za vojaške potrebe. Dovolili so namreč le 496.612 gold. in sicer Štirska 170.000, Korotan 60.000, Kranjsko 50.000, Goriška duhovščina in plemstvo za-se 3500 gold., tedaj
Dr. Krones v Mitth. d. h. V. f. K. 1867. str. 31—33.
300.000 manje od zahtevanih 800.000 gold. in še to le s pogojem, da bodo sami nabirali vojakov, in plačevali jih za brambo do-lenje-avstrijskih pokrajin. Za vojskovođa so priporočali Jan. Lenkoviča in Jan. Ungnada, za vojaške svetovalce samo domačine n. pr. Baltazara Kacijanarja, Jurija Sigerstorfa, Martina pl. Gallen-steinskega, Krištofa Mordaksa, Martina Magera. Te in druge sklepe pa je bilo treba potrditi v deželnih zborih, ker možje so se izgovarjali, da nimajo pooblastila za vse točke ali z drugo besedo: Dunajski shod 16. januarija 1. 1556. je z obširnimi razpravami in obravnavami potratil skoraj dva meseca, a dognal ni ničesa. ') Isto tako je bilo jalovo posvetovanje vPtuji meseca febr. 1. 1558. Trditi smemo, da nič ni oviralo složnega in krepkega delovanja r.aznih zborov tako močno, ko silni verski prepiri, brez kterih si v XVI. stoletji ne moremo misliti nobene skupščine, nobenega zborovanja; ker s sleherno še tako malo privolitvijo hoteli so si odkupiti kako versko slobodo.2)
Predaleč bi zašli hoteči na drobno opisati zmedene zborove obravnave. Prestopimo tedaj k vprašanju, kaj se je storilo za vtrditev mest in krajev, da se turškim četam pot v Avstrijske dežele zapre ali vsaj vhod opovira. V ta namen so vtrdili Donavo, Dravo, Muro, popravili Gradec, Ptuj, Radgono, Brežice, Sent-Jurij, Maribor, Koprivnico, Varaždin, Zagreb in druge trdnjave na Hrvaškem. Vetrinjskemu opatu Boštjanu na Koroškem je bilo 20. sept. 1.1542. ukazano, naj zopet postavi nekdanje pomoli z vzdigljivim mostom in strelnimi linami na Holenburški cesti, ker bi Turci lože prodrli, ako jih ne bi bilo.3) Pozorno je Ferdinand čul, daje ljubljansko mesto dobro vtrjeno. Prošnjo Ungnadovo, da smejo popraviti mestno obzidje, uslišal je koj in dal dotična povelja. Ker se menda 1. 1553. ni mnogo storilo, obrnili so se Ljubljančanje zopet do velikega poveljnika Ungnada, naj bi se potegnil za nje. Dnć 20. aprila naslednjega leta je ukazal vladar Ungnadu in Jakopu Lamber-garju, dež. oskrbniku, Ljubljano postaviti v dober stan in bran. V ta namen je prosil ferarskega vojvoda Herkula in mantovskega Viljema, naj mu pošljeta izvedene laške zidarske mojstre. Cesar sam je za vtrjenje podaril 2000 gld., kakor piše ll.majn. 1. 1554. neki Vincencij Struzinger Ungnadu. Povelja so se javalne dobro izvršila, zato se 18. dec. 1. 1555. mestjani zopet oglasijo „ker trinog še vedno preti."4) Dne 10. aprila 1. 1557. iz Beča je Ferdinand opominjal novomeški kapitel, bolje skrbeti za vojake na
*) J. Stiilz: Auscbussstag der fuiif niederost. Lande in Wien 1556. v Arch. f. K. ost. Geschichtsquellen VIII. st. 157 —173. imena Kranjskih pooblaščencev ima tudi Valv. X. st. 338.
2)	Glej Mitth. des h. V. f. K. 1867. str. 43 in dalje; Krones Land-tagswesen v Beitrage zur K. steierm. Gesch. letnik IV. etr. 9 itd.
3)	V zgod. društvu Koroškem v Celovcu.
4)	Listine o knjižnici zgod, društva Kranjskega v Ljubljani.
mejah, zlasti gledć potrebnega živeža. ') Tudi s posojilom si je pomagal. Vetrinjski samostan mu je posodil 1000 gold., ker ni imel toliko gotovine, zastavil je nekaj zemljišč. Kralj je to potrdil na Dunaj i 17. okt. 1. 1543. Od istega samostana je prejel 1. 1548. 1400 gold. Barbara pl. Sebach je posodila 3000 ranj. na 8 let po 8 gold. od sto. Ferdinand jej 24. marca 1. 1556 odkaže dacarski urad na Vranskem, ki jej naj polagoma izplača posojilo in obresti. Dnč 28. febr. 1. 1546 je zahteval od koroške duhovščine, da mu v 6 tednih pošlje prepise zemljiških knjig in popis premoženja vseh ustavo v, samostanov, duhovnij itd. in leto potem je tirjal od koroških prelatov več tisočev naprej. Temu zahtevanju so se uprli. V Lambrehtu se snidejo koroški in štajerski prelati in odberejo enega, da gre k avstrijskim posvetovat se, kaj storiti v tej zadevi. Izvedevši to pokliče Ferdinand opata Lamberškega v Gradec, da mu natanko pove, kaj so dogovorili. Naposled so se morali udati. Dn6 31. okt. 1552. leta je razglasil, da brez vladnega privoljenja cerkvenega blaga ne smejo niti prodajati niti zastavljati niti drugače oddajati. 2) Kar je zadelo koroško in štirsko duhovščino, baje ni bilo prizaneseno kranjski.
Na te in druge načine nabrane novce so nemudoma obrnili za brambo ogerske in slov. meje. Tako na priliko šlo je v Ljubljano 200 centov bakra in 10 centov kositarja, da so vlili nove topove (Beč 1. jan. 1557). Iz ljubljanske in graške orožnice so pošiljali v Zagreb in Varaždin smodnika, svinca in mnogovrstnega orožja, (Beč 19. in 29. avg. leta 1557.) In česar niso mogle dogotoviti domače tovarne, naročili so iz Norimberga. 3)
Neprestano so se oboroževale naše dežele, neprenehoma je tudi nagajal kruti Turčin. Vendar sedaj niso tolikanj trpele^ slovenske pokrajine po ljutih napadih, ker bojišče je bilo tisti čas na Ogerskem in Hrvaškem. V teh vednih bojih so se odlikovali pred vsemi Slovani banZrinjski, Ungnad, Jan. Lenkovič in drugi. Prva dva sta — da navedeme nekaj izgledov — 1. 1553. Ulamana, pašo bosanskega, Malkoč Osmanoviča, hrcogovaškega pašo, ^ in Murata, kliškega poveljnika, pobila na varaždinski ravnini in jim pobrala vso za robstvo namenjeno množico. 4)
Tri leta kasneje je Sulejman odposlal vojvoda Alija s 25.000 vojske, da osvoji Siget. To se mu ni posrečilo, ker isti Zrinjski s 1000 konjiki, Lenkovič s 600 štirskimi konjiki in nekterimi četami štirskimi in koroškimi in drugi poveljniki so pod Bobovcem, 4 milje od imenovane trdnjave, prisilili sovražnika, da je oblego opustil. 5) Leta 1557. je pridrl bosanški paša — Ferhat ga zovejo izviri — s 5 do 6000 na Hrvaško in plenil med Zagrebom in
J)	Mitth. d. h. V. f. K. 1865. st. 77.
2)	Izviri v zgod. društvu Koroškem.
3)	Muchar VIII. str. 557-558.
«)	Mešić Zrinjski itd. st. 138.
5)	Mešić et. 145—151.
Ivaničem. Toda skupil jo je takrat oholi Turčin. Janez Lenkovič je združil slovenske oklepnike z Ivan Alapičejevimi četami. Potoma mu narašča vojska. S 1000 konjiki in nekaj pešci, dobrimi junaci, udari pri sv. Heleni na neprijatelja. Z vsklikom: „V ime Božje" planejo tako srdito nad nevernike, da se v kratkem v sramotni beg spustć. Kar so naplenili ljudi in blaga, poberejo potem pa hajd za njimi do Save. Silno veliko škodo so kristijani napravili sovražniku, skoraj polovico vojakov je izgubil, konj pa je bilo toliko, da je vsak junak prejel po dva ali tri. ')
Tako se je obnesel hrabri Lenkovič, „dobrega spomina", kakor piše Vramec v svojem letopisu, natisnjenem 1. 1578 v Ljubljani. Ta slovenski vojskovodje bil dveh cesarjev svetovalec. Mnogokrat se je poskusil s Turki in vselej so čutili težko njegovo roko in, kakor je spodobno Slovanu, bil je ob enem tako gostoljuben, prijazen in dobrotljiv, da ga niso mogli pozabiti na Hrvaškem in Kranjskem. Najbolje znači delovanje njegovo grobni kamen v novomeški samostanski cerkvi, postavljen po smrti njegovi 22. junija 1. 1569. Na njem je upodobljen, kako s krepko nogo odganja po cesarskem jabelku sikajočo kačo (Turčina). e)
Ni čuda, da je izvrsten postal, kteremu je bil Lenkovič učitelj v vojni vednosti. Tak učenec, ki ni delal sramote slavnemu učeniku, bil je Herbart Turjaški. Rojen je bil v Beču 15. junija leta 1529. Njegova roditelja Trojan Turjaški, svetovalec kraljev in njegov namestnik v dolenje - avstrijskih deželah, in Ana, hči Jurija Eka, poveljnika Goriškega, sta ga zgodaj poslala na kle-veški dvor, kjer je bil izrejen. Komaj 18 let star je prišel na meje, kjer sta se tudi njegova brata Ditrich in Vajkart korenja-ško borila zoper Turke. Lenkovič mu je izprva izročil le 50 mož. A brž je pokazal Herbart, da ima zdravo mišico in srce junaško. Kmalu je bil imenovan kapitan v Senji, trdnjavi in mestu na morski granici, ktero kakor tudi slovensko je po večem Kranjska dežela oskrbovala s posadkami in živežem. Tudi v tej službi se je izkazal junaka, zlasti 1. 1557., ko je po svedočbi valvazorjevi s 340 možmi premagal 4200 Turkov.3) Zarad tega čina je postal lej-tenant na hrvaški meji, to je, namestnik prvega vojskovodje. V mnogih manjših praskah in bojih je Turkom vtepel nenavaden strah pred Slovenci. 4)
') Mešič str. 169—170; Valv. XV. str. 465 po Vramecu piše, da je s 400 potolkel 4000 Turkov. Isto tako piše Tomašić st. 31. Len-koviea imenuje: magnificus dominus eques auratus de podbrizye — Pobrežje, Freithurn na Kulpi, lastnina njegova. — Podobo glej Valv. XI. st. 145.
2)	Mitth. d. Central - Commission f. E. u. E. đer Baudenk. II. st. 183.
3)	Valv. XII. st. 91.
4)	P. v. Radisc: Herbard VIII. itd. str. 120—129.
Taki sokoli so zasedli mejo v Slovensko domovino. Težko je stalo volku planiti med čedo, vendar se je priplezal 1. 1558 na Kočevsko in okolico Ribniško '). Da njegov opravek ni hasnil Slovencem, kaj hočemo razkladati? Naslednjega leta zadnje dni ja-nuarija je Malkoč-beg iz Bosne pridirjal s 6000 konjiki do blizo Metlike. Izvedevši, da jih čaka ondi oborožena množica Slovencev, prebrodi Kulpo pri Poljanah in udari s- svojimi ljudmi skozi šume in gozde na Kočevsko. Dne 29. januarija so bili nemili gostje v okolici Ribniški. Požigaje in ropaje se spuste po noči čez hribe memo Nadliška in Blok na nesrečni Kras. Okoli Cerknice, Unca in v Ivanjem Selu vse vkončajo. Naslednji dan se razkrope na razne strani. Nekteri se lotijo 1. 1556. sezidane cerkve sv. Mihelja nad Jakovico, vasjo v planinski župniji, kjer so bili ljudje zbrani, bodi si pri popoldanski službi Božji bodi si da so pribežali v to svetišče, kot najvarniše zavetje zoper nevernike. Hitro se zagrade, kakor so vedeli in znali. Najtrdnejši varuh pa so bile hrastove z debelimi žeblji močno okovane duri. Zastonj so se Turci prizadevali predreti jih, okoličani, ki so se zatekli k sv. Mihelju, rešeni so bili. A ne tako njih prebivališča. Laze in Jako vica so bile požgane in živina odgnana. Drli so potem naprej. Pri Logacu so ubili dva kmeta in vjeli 17 oseb. Veča truma z begom vred je stala v tem pri Hasbergu, 31. januarija pa odrinila skozi gozde proti Postojni in razsajala na Pivki. V Liburnijo prišedši naskočijo Turčini o svečnici trdni Klanski tabor, toda s krvavimi glavami morajo odlaziti. Besni, ker so izgubili toliko tovaršev in blaga, divjajo kakor silen vihar čez Grobnik v Turčijo.Leto kasneje so Kra-šovci zopet ugledali ljutega sovražnika.3) Sedaj se dvigneHerbart Turjaški, plane čez mejo in vrnivši enako z enakim vpepeli mnogo vasi, in odžene 20.000 ovac. Turki se spuste za predrznimi kri-
]) Valv. XI. st. 467; XV. str. 466.
2)	Valv. XI. st. 7, 55, 303, 391, 449, 467; XV. st. 466; njega sta prepisala Hammer III. st. 359 in Braun-r v Illir. Blatt st. 35. Valv. trdi, da je bilo 15—16.000 Turkov, kar skoraj ni verjetno, zato smo vzeli številko, ki jo nam poroča naslednji vir. Pristavlja ta zgodovinar tudi, da je Turjaški (kteri?) pri Blokah neprijatelje zgrabil in vzel 600 vjetih kristijanov. Mogoče, da so iz trdnega Turjaka skočili Slovenci nad nadlegovalce domovine, ki jim je bolje bilo za rop nego za bitve, da so jim pa pobrali toliko kristijanov, težko verjamemo. O napadu 1. 1559. govori urbarska knjiga Has-berška 1. 1573. Mitth. d. h. V. f. K. 1. 1860 str. 22; potem isti letnik str. 53 in Tomašičev letopis str. 31: „Anno Domini 1559 Maukocbegh bassa cum multis venit carniolam, videlicet ho-chewje, ribnichu, et circum circa, et ultra montes in piucam, christianorum damna intulentes, alii vero pedestres espectans eos, et occupans castrum klanu, sed nihil feeerunt castello, et sic sani et uietoriosi reuersi sunt ad propria."
3)	Valv. IX. st. 8, 55; XV. etr. 466.
stijani, misleči, da jim odvzamejo bogati plen, a raztepeni so bili in ubita njih poveljnika Deli-Mohamed in Hasan-aga. Zarad tega vspeha osrčen je tudi Vid Halek z 1200 možmi, med njimi 300 Kranjcev, udaril na sovražnikovo zemljo in veliko škodo in mnogo plena napravil. ') Leta 1561. dni 8. maj. je 1800 nevernikov napadlo Kostelj na Kupi. Vsled tega je deželni zbor kranjski 15. maj. ukazal, naj se konjiki preskrbi z orožjem in hrano, da pri 3. ali 4. strelu prihiti Gorenci v Ljubljano, Dolenci in Notranjei v Novo-mesto. ®) Tudi štajerskim Slovencem ni bilo prizaneseno. Dni 18. junija 1.1562 so turški graničari, martolosi, ropali in razgrajali okoli Ljutomera in veliko ljudi polovili in odpeljali. Cesarski poslanec Albert pl. Wyss se je zarad tega pritožil pri vilikem ve-ziru^ Ali-paši. 3) A tacih pritožeb so bili že vajeni na turški porti, toraj se niso mnogo brigali za nje.
Dosedanji kakor poznejši turški vpadi so slovenske dežele grozno razdjali, škodo, ki so jo učinili kruti neverniki z ognjem in mečem, kdo jo more preračuniti? Toda vse nesreče, vse reve v XV. in XVI. stoletji presega rop ljudi zlasti otrok. Da so jo Turčini posebno pomerili na krščansko deco, izvira od tod, ker so osmani svojo moč in silo stavljali na odgojo krščanskih otrok za dvorne, državne in vojaške službe. Jemali so jih po sili, kjer in kolikor so jih mogli, ker prišel je čas, da se nobeden paša ali beg ni smel bližati sultanovemu prestolu brez mladih krščanskih otrok. Za Selima I. so jeli celi nabirati desetino v krvi, vsako 5. potem vsako 4. 3. 2 in celi vsako leto so namreč pobirali v podjarmenih deželah v Bolgariji, Grškem, Slavoniji, Oger-skem itd., vsacega 5. dečka v kraji, kasneje po enega iz sleherne družine, naposled kolikor se jim je ljubilo, se vi, da najlepše, najmočnejše in najpripravniše. Za bogatine je bilo dobro, ti so lahko odkupili sinove, a gorji ubogim! Da bi oteli sužnosti dečke svoje, ženili so jih pred časom, a Turci se potem tudi zato niso menili ter pobirali tudi oženjene. Revščina, nesreča in žalostna pajdašica njena vnemarnost so dospele slednjič tako daleč, da so krščanski starši sami radi dajali otroke v sužnost, da so se iz-nebili težavne izreje, in da so se mladenči radostno poprijemali robstva, da dobi kruha, denarjev, lepe obleke, bogastva in visoke službe. Na ta način je postal Mohamed Sokolič 1. 1565 viliki vezir. Drugi so mesto dolžnega davka dajali otroke, kakor znani Rustem, ki je dosegel najvišo stopinjo v turški državi. ^Te kot desetino ali mesto davka nabrane in druge na Poljskem, Ceskem, Ogerskem, sosebno pa na Hrvaškem, Stirskem, Kranjskem in Koroškem naropane dečke so vtikali v dvorne učilnice in v kasarne
>) Valv. XV. st. 466-467; Radisc Herb. VIII. str. 130.
a) Mitth. d. b. V. f. K. 1859. str. 88.
3) V pritožbi pravi Alb. pl. Wyss, ki je prvi bil imenovan redni poslanec pri turški porti dni 17. julija 1. 1563: 18. Junii Martolossi captivos a Luetenberg abduxere. Hammer III. str. 397.
janičarske. Prve so bile v Drinoplu, starem in novem seraji Ca rigraškem in v Peri. Carigraška učilnica je imela pet razredov. V prvem so se otroci, vsi enako oblečeni, učili brati in pisati tursko, arabsko in perzijsko in nekoliko iz korana, polegitega v razmeri s svojimi močmi z lokom streljati, s prva z manjšim ponarejenim, potem s pravim orožjem. Obrezani mladenči od 15. leta so se izurili v drugem razredu do dobrega. Tu se je odločilo, je li deček bolje sposoben za dvorno ali državno ali vojaško službo. Za dvorne službe zmožni dečki so stopili v tretji oddelek, kjer jih je bilo navadno 300—400 jako spretnih mladenčev. Manj, 60—70 jih je dospelo v šolo za državne poslove. Največo veljavo pri sultanu so pa dosegli, ki so smeli v peto učilnico — komaj 25—30 — ker odtod so peljale stopinje do najviših služeb na dvoru in v državi in postali so ljubljenci sultanovi. Kteri so bili pripravni za vojaščino, pošiljali so jih na deželo kmetom in rokodelcem, da bi se s težkim delom poprej utrdili in jezika turškega navadili. Ta skušnja je trajala po 1—2 pa tudi več let, potem so bili odpravljeni v glavno mesto. Tu so v četah 25-30 skupaj živeli precej prešerno. Sami so si morali kuhati in sila težko delati n. pr. pomagati na sultanovih verteh, kamna, apna, drv pri zidanji nositi itd., lakota, žejo, mraz in vročino so morali trpeti. Ko je bil krščanskih staršev sin 24—25 let star, krepak, in v orožji in prenašanji vsakoršnih težav dobro izurjen, stopil je še le med ja-ničarje. Ni čuda, da so postali v kratkem strah krščanski vojski! Bilo jih je s prva 5000—6000, za Selima I. 10.000, za Sulejmana in Selima П. do 15.000, majhino število sicer, a izurjeni, disciplinirani so bili izvrstno in kos kteri koli drugi vojaški četi. Janičarji so imeli izpočetka lok s pušico, kratko puško in handžar ali malo sekiro ali nož za pasom. V prvi polovici XVI. stoletja je stopila mesto loka dolga puška, ki so jo kmalu znali dobro rabiti. Razun age in nekterih drugih manjših poveljnikov so bili janičarji pešci. Kako to, da so janičarji tako sloveli? Iž njih skrbne izreje za vo jaščino izvira vse to. Najprej so, kakor smo videli, krščanske otroke, ta mlada žlahtna drevesca, šiloma iztrgali iz domače zemlje ter presadili v tuja tla. Vzeli so jim vero, jezik in vsakoršen čut, ki blaži človeku otroška leta, izbrisali spomin na očetovski dom in njegove šege in navade in pretrgali vezi, ki sklepajo tako skrivnostno, tako sladko človeka z milo domovino. S kratka: vse prirojene nravne občutke so zadušili v mladih krščanskih srcih, da jih v novem okrožji spremeni za drug, nov poklic. In kaj so jim dali za to? Vcepili so jim ono nepogojno, slepo udanost do novega gospoda, od kterega so strastno oklenivši se ga pričakovali vse, grozno sovraštvo do vsega, kar je bilo krščanskega, živo pokorščino do predsednikov, prneg tega pa tudi neko razuzdanost in upornost, pred ktero so trepetali ne le njih nasprotniki, ampak slednjič tudi celć njihovi gospodarji. V sveti vojski zoper krščanstvo, v kterem so bili rojeni, bili so pa kakor besni.
To je storilo, da so bili janioarji, dokler jih je navdajal pravi, prvotni duh, tako silni, skoro da nepremagljivi, da so bili prva podslomba in najkrepkejši [steber turškim sultanom. Polagoma je opešala njih sila. Turki so jeli namreč krščanskim staršem podrivati svoje dečke, da so prišli v janičarje, ki so morali biti krščanske korenine. A ti otroci so bili premehkužni. Že pri težkih vajah so marsikteri poginili, v vojski se niso izkazali. Tako je slabela moč slavno znanih janičarskih čet, kolikor manj je bilo med njimi krščanskih in kolikor več turških mladenčev. Naposled se je preživela odgojnica janičarska, ko je bil že poprej, 1. 1637. Murad IV. odpravil nečloveško desetino. ')
Turško silno državo so ustanovila tedaj krščanska deca! žalostna majka! Kdo more sešteti naropane in na omenjeni način izrejene slovenske mladenče, ki so se potem vračali kot ljuti sovragi v domovino, ki je niso spoznali, da so ondi plenili, morili in v sužnost vlekli svoje rojake, morebiti lastne svoje sorodnike! Ni ga poročila o kterem si bodi turškem napadu brez pretresljivega naznanila, koliko tisoč ljudi so odgnali, koliko nedolžnih otro-čičev so iztrgali slovenskim materam iz naročja! In ta grozna nadloga je leto za letom več nego dve sto let obiskovala uboge slovenske pokrajine! Kako je kopnelo število čvrstih mladenčev, pridnih delalcev, marljivih rokodelcev, da so bile dežele kar prazne in upostošene, da so postale drajna iz raznih krajev prišlim, ki so jih deloma potujčili! V tej krvavi štibri, v hudih davkih, ki so jih morale plačevati naše dežele drugim enako in še več, v potuj če-nji in v vednih bojih z nevernikom najdeš, blagi čitatelj, razlog, zakaj so Slovenci za drugimi narodi, zlasti za Nemci, zaostali v blagostanju in omiki. In to jim ni v sramoto, temveč v vekovito slavo!
Raziskavanja na polji staroslovenske zgodovine.
Spisal Davorin Trstenjak.
П.
0 plemenski sorodnosti Venetov v Armenii, Paflagonii, v lllyriku, kraj Adrie, kraj baltijskega morja in y Armoriki.
Srednja Azia je pradomovina narodske rodbine, ktero sedaj zemlje in zgodovinopisci obče imenujejo: arij s k o. Pogorje himalajsko je središče te rodbine. Svete povesti zendskih knjig imenu-
») Zinkeisen: Gesch. đ. osm. E. III. str. 205-234.
*) Prvi Članek je natisnjen v „Letopisu Matice Slov." za leto 1868.
jejo ta prasedež: Arijana vaedžo, to je: semenišče Arja-nov, staroindijski: vedža, semenišče. Že stari zemljepisci so Ar-jano razdeljevali v iztočno, v kteri so stanovali: Gandharas, Pa-rupanišadhas, Parikani, Gadrozi, Drangi in druge indijske betve, dalje v severno, v kteri so prebivali: Baktrijanei, Sogdiani, Kha-razmi, Kaspijci in druge perzinske betve, potem v zapadno, v kteri so imeli stanovališča medijski Hyrkanci, Parthi in Medi, in slednjič v južno, kje so bili sedeži Peršinov, Harmanov Kuzov itd. ')
Ta plemena arjanska so bili bratje in sestre evropejskih arjanskih narodov: Grkov, Italov, lllyrov, Keltov, Germanov, Slovano - Litovcev, Sarmatov, Trakov, Skythov itd.
Ta rodbina se je že v Azii velela: A rja, in svojo zemljo imenovala: Arjavarta, Arjaka, iz ktere je novopersinsko: Irak nastalo. Arja pomenja: čestitljiv, slaven, ehrwiirdig, venerabilis, in to ime je delalo nasprotje proti drugim narodom, ki so se imenovali: Mlškhas in Varvarikas, *) s kterim slednjim imenom so posebni črni rodKušitov aliAithiopov po-znamenovali 2)
Vsa veča plemena arjanske rodbine niso samo v Azii se imenovala: Arjas, kakor postavim Medi, — Artai najstareje ime Peršinov, ktero učeni Lassen 3) je bistroumno razložil iz staro-persinskega; areta, češčen, geehrt, temoč tudi v Evropo se preselivši njihovi sorodniki so se dičili s svojim čestitim pokolenjem, in tako zvemo, da so Traki imenovali svojo zemljo: Arja,4) med germanskimi rodovi najdemo: Arie, in visokoučeni Gilferaing 5) je dokazal, da tudi ime S ar mat pomenja: čestitljiv. Ravno tudi Gilferdingu se je ugodilo dokazati, da tudi ime: Veneti, Ven ti, prestaro poznamenovanje Slovanov je synonymon imen: Arjas, Aretas, Sarmatas, in tudi izrazuječlena čestite, slavne arjanske rodbine. Sanskritska korenika: van, iz ktere je lat.
') Lassen, Iudisehe Alterthumsk. I., 5 Gfrorer, Urgesch. des menschl. Geschl., str. 145 itd. Benfey, članek Indien v Erseli. in Gruberovi Encyklop.
*) Iz staroindijsk: v arv ara je gršk ^ао^аџод , korenika var pomeni to, kar slov. vr, od kod na — vret/, aufwinden, vrv, das Ge-wundene, das Seil, nemšk reduplikovano kakor v indijščini: vvir-war, worren, verworren, toraj ljudstvo ktero je zmešan, nerazumljiv jezik govorilo, ali kakor Benfey misli, ki je imelo: ver-wirrtes Kopfhaar, kar je tudi lastnost kušitske plehe. Edno betvo divjih Kušitov so Indi imenovali: Padjas, die Schlechten, iz staroindijsk.: padja, primeri slov.: podli, armselig, schlecht.
a) Beri: Haug, Ueber die altesten Namen der sogenannten Indoger-manen v Allgem. Monatsch. fur Wissensch. in Liter. 1844 st. 785 itd,
3)	Lassen, 1. c. I, b. 518, 526.
4)	Steph. Byz. vox Thrake.
5)	Gilferding, Drevnejši period istorij Slavjan v časop. „Vjestnik" Ev-rop. etr. 239."
veneror, venustus, Venus, venerabilis izrazuje pomene: amare, desiderare, venerari, in mi jo nahodimo v slovanščini v oblikah: van in un, primeri: uniti starosl.: tto&siv, gotinski: unjan, favere.
Iz te korenike so staroslovanska osebna imena: Van, Va-niš, Veneta,*) Uneta, Uneš, Unimir, Unimysl, Vento-slav, Unegost, Vangost itd. >)
Ker je dokazano in brez vse dvombe pripoznano, da so Ta-citovi Veneti bili Slaveni, in ker tudi sosedni Finci in Škan-dinavci že od nekdaj Slavene imenujejo: W a n e, V e n e j e, V e n e-laiset, to je, zemljo Veno v — Venetov, in ker po postavah in lastnostih svojega jezika Slavene tudi Nemci imenujejo: We ne d i, Wanadi, Vinuli, Windili, Wenden, Winden, in Kelti: V i n e t h, V e o n e d, Gwineth, smemo brez vse spotike povsod iskati slovenskega**) plemena, kjer ime Venet najdemo.***) _ Homer je prvi, kteri poslavlja Venete. On omenja, da v vojski Trojancev s Helenci je prišel prvim tudi na pomoč Pylai-menes, vodja Paflagoncev s posebnim krdelom iz roda E n e t o v, ktero je bilo tako junaško in viteško, da je Homer imenuje: „laaiov KrjQu — hrabro srce. 2)
_ Da ste obliki 'Evsroi in 'Evstoi. posebnosti grških pisateljev, je priznano od vseh kritičnih jezikoslovcev. Grški jezik ni poznal glasnika v, in ni ga menda tudi ni mogel izgovoriti, zato ga je zmenil s spiritusoma - asper in lenis, ali pa je v razvezal v vokale. Tako pišejo indijsko ime božanstva vina: Suradevas grški pisatelji žovgccdsiog persinsko ime kralja: Darjavuš — /Jaoung; pomagali so si tudi z glasnikom: Ov ali ol, zato v grščini vidiš oblike: ianif)a — vespera, 01x04 — vikos, lat. vicus, oivog n vinos, lat. vinum, aiav, lat. aevum, е(бш lat. video, vSieg lat. naves itd. ****) Latinskemu jeziku je glasnik v primeren, zato so prav pravilno pisali: Veneti.
Eustathij,3) rodom Grk, sam izpoveda, da seje rod, kterega imenujejo Grki 'Evsroi ali 'Evttoi, za njega velel: Bevetoi — to je: Veneti, ker Grki so že za Suidasa izgovarjali B kot V (fara —
*) Veneta, ime hčeri hrvatskega župana. Rodbine Venet še živijo na Koroškem.
') Moroškin, Imenoslov, sub vocibus.
**) Razloge različnih poznamenovanj navaja Šafarik v Slov. Starož. I. 8.
***) Jaz sem prvokrat ime Venet, Vend, Vind se trudil izpeljevati iz Keltskega: fin d, albus, drugokrat iz: van d, slov. vad, loqui, vendar, ker se mi dozdeva Gilferdingova razlaga naravna in verjet-niša, ni me sram odpovedati se svojemu trdenju, ker v vseh svojih spisih mi je edino načelo: resnica naj velj4.
2)	Homer, Odyss. II., 852.
****) Tako so tudi Grki napravili iz persinskega imena V a s t aš p a s svoj 'Тагкамд in iz: V ar kan i a (Wolfsland) — 'Ttmma.
3)	Eustath. ad Dyonis Pierg. 378.
Letopis 1871.	11
vita). Eustathij še pristavi: „01 če naluioi Ovevetiav rrjv доogav nevraavll.aflog sy.alovv шта. ушгтааг oimav"• toraj : V e n e t i a.
Pomen imena Venet še je bil znan Jornandu1) (iz leta525) ker piše: cujus urbis (Ravenae) dudum ut tradunt majores poses-sores Venetii, id est: laudabiles dicebantur.
Da se zopet vrnemo k paflagonskim Venetom, zvemo iz Homera, da je pleme Venetov stanovalo v severni Paflagonii kraj pobrežja: „rontus euxinus"; in daje imelo v vlasti mesta: Kytor in Sesam. Paflagonci so bili po Lassenovih2) preiskavah sorodni z Armenci, kterih jezik ima svojo podlago v iranščini. Homer pripoveda dalje, da so Veneti stanovali kraj divičje reke (apcpl rs IIctQQeviov потацог), da njihovo je bilo mesto: Kromna in pobrežje: Aigial, ali kakor Eustathij bere: Ko-bial. Tudi grad Erythyn (Egv&ivovg) je bil njihov. Mesto Ky-tor, (primeri panonski rod: Kvrvoi), je stalo tik kite (frons) črnega morja, toda prav naravno poznamenovanje, — zarad oblike primeri šator, sipor, prapor; Kromna je bila trdnjava, primeri staroslov. Krom, arx; Aigial in Kobial pa ste gotovo popačeni imeni v ustih grškega pevca, in pobrežje se je pri Venetih velelo: Egalo ali Igalo, kar še sedaj v jugoslovan-sčini pomenja, litus, Meeresufer, če pa je Kobial pravilniše berilo, nam ime razloži slov. Kobel, Berg, Hilgel.
'Eovdivog si je prizadeval Eustathij 3) iz grškega: igmOog, igv&aiva, razložiti, rekši, da je grad dobil po rdeči barvi (and rrjg XQoag) svoje ime, ker je stal na: „sosv&og aхолеХод." Ali venetsko ime iz grščine izpeljevati, je nedosledno, in Eritin tudi v slo-vanščini pomenja rdeči grad, Rothenburg, Rothenwart iz aru-eru, rusk. al', srbski al' rdeč, in tyn, ograjen kraj.
Strabon in Ptolomej še več imen mest, rek in gor imenujeta v Paflagoniji, ktera imajo slovenski glas, postavim: Zagora (ime gore), Šivata, Tobata, Rastia, Sekora, Titva, Olen, Elvia, Laskoria, Armen itd.
Homer hvali pri teh Venetih lepo rejo konj, in pripoveda, da je tam obilo živelo divjih mulov. Z konjerejo so se Slovani od nekdaj marljivo pečali in še sedaj, zato bi jaz iskal pradomovine Venetov v Aziji na nišanskih visokih planjavah. Niša pomenja v sansk.: Bergwiese, in tudi v slovanskih zemljah nosi to ime več krajev in plemen slovanskih. *) Kako so ti Vene ti prišli na severni boč črnega morja? Jaz trdim z učenim Gilferdin-gom, da so pri preseljevanji velikega venetskega plemena iz
J) Jornand 29. primeri: Paul Diacon. Histor. Longob. II., 14. Chronicon
Altinum v Archivio storico italiano, append. V., 103. s) Lassen v Zeitsch. der deutsch morgenl. Geaell. X. B. str. 386, 3) Eustath. ad II. II. v. 855.
*) Nis, Nisovci, prebivalci v ruskem kneževstvu: Volodimir, Nišani, županija v zemlji polabskih Slovanov, Ni šav a, okolica mesta Niš in reke: Nišava v Bulgariji.
srednje Azije tam slučajno zaostali; kakor tudi Veneti, ktere Pomponij *) Mela navaja med Armenci in Kap p a dočani, Apol-lonij a) pa pod T ib ar eni; toraj v okrajini virov reke Halysa. Znamenito je zopet, da v onih okrajinah nahodimo imena starih mest s slovenskim licem: Zar a, Zela, Ibora, Komana, Komiša.*)itd.
Ti Veneti so še se ohranili v Armeniji za zgodo vino-slovca Mosesa Chorenskega3) (rojen 370. umrl 489. po Kr.), in on sporočuje iz starih domačih pisateljev, da leta 127 pred Kristom je vdrla edna betva Bulgarov v armenski dištrikt imenovan: Vanat- Van and, toda v zemljo Pomponijevih in Apollonijevih Venetov in se tam ž njimi zmešala, zato so prebivalci dobili ime: Bulgar-Vanand — Pulgar-Vend.
Betve venetske familije pa so pri svojem preseljevanji ni samo zaostale v Paflagoniji in mali Armeniji, temuč tudi na dolenjemlstru. Appijan4) nam imenuje Venete v soseščini Dardanov in Sintov tje do mej Makedoncev: ,,'Evetovg mi /laoSavtag, xai Zivzavg, mowiy.ia Махедопог š&viq."
Macedonija je segala v starih časih do goreOrbelos, toda do dnešnjega balkanskega pogorja. Rod Sintov ali Sintikov stavljajo stari geografi kraj gore Bentiskos, tam se imenuje njih glavno mesto: Heraclea Sintica. Toda so Sinti stanovali na južni strani Balkana. Dardanom odločujejo stari zemljopisci okrožje od: „mons scardus" (goraŠar), kraj reke Drina, virov Morave, in sicer je to bila gorenja Dardanija, dolenja se je vlekla kraj Haima (Balkana) do mej traških. Za Appijanove Venete nam toraj drugo okrožje ne ostane, nego od radičkegore od mesta Niš (stari: Naisos), kraj desnega pobrežja Morave gor črez Jagodo ao Požarevca na zapadni, in od Vidina do železnih vrat na iztočni strani, s starimi mesti: Bonionia, Ratiaria in Naisos, ker dalje doli nahodimo Triballe, in v soseščini Triballov jih tudi imenuje nek Anonymos pri Eustathiji5), kterih sedeže naznamlja do reke Tim o k. Ta Anonymos je tudi mnenja, da so tiVeneti iz Paflagonije se preselili v Trakijo, in odonod še le na jadransko pobrežje. vendar so utegnili tudi pri napadih keltskih plemen, ktera so leta 370 pred Kr. iz Galije skoz gorenjo Italijo, julske planine v illyrski polotok pod imenom Skordiskov privreli, iz gorenje Panonije na dolenji Ister porinjeni biti. Grški pisatelj Arrian6) je zvedel, da so Veneti svojo pradomovino v Aziji zapustili zarad vojske, ki so jo imeli z Assyrci; Assyrci pa so
J) Pomp. Mela I, 2.
a) Apollon II. 378.
*) Komana, Komiša na komu (mons rotundus) stoječe mesto.
3)	Glej priLanglois: Collection des historiens de 1' Armenie I, 45.
4)	Appian, Bellum Mithrid C. I. V.
5)	Eustath. ad Hom. Iliad 852.
Pri Eustath. ad Dyon. Pierg. v. 378.
začenjali arjanske narode pobojevati okoli 2200. pred Kristom ') toraj kakošnih sto let pozneje, nego je Abraham živel. Takrat se je moglo začenjati preseljevanje arijskih plemen v Evropo. Gil-ferding to vojno stavi v leto 1270 pred Kristom, kar pa se mi dozdeva premalo verjetno, in zato rajši Kriigeru priglasujem. Bodi si temu, kakor drago, mi bi v Arrijanovem sporočilu našli vzrok in tudi približno dobo, kedar se je venetska rodbina spravila na pot v Evropo. Daje to preseljevanje trajalo več, nego edno stotino let, je gotovo, ali vprašanje ostane, po kteri poti? Gotovo ni samo črez Kavkaz, skoz velike ravnine južnoruske proti baltiškemu morju, nego tudi od Črnega morja sem skoz dunajsko dolino do boka jadranskega morja, in morebiti edino po tej poti.
Že Šafarik2) je v svoji knjigi: „Ueber die Abkunft der Slawen," dasiravno mu, kakor se nam dozdeva, Appija-nova omenitev Venetov v soseščini Makedoncev ni znana bila, izustil, da v Cerkveni staro-bolgarščini najdeš dvajezikovska življa, ednega iz pradobe v Illyriku naseljenih Slovanov, druzcga primešanega po poznejih severnih slovanskih prišlecih.
Meni se dozdeva, da so ona petera slovanska plemena, kterih omenja v Trakii Moses Chorenski, in v kterih sedeže so pozneje Gotini se naselili bili, ostanki Appianovih Venetov.*)
Med Slovani živečimi na ilirskem polotoku še so žive povesti o Aleksandru velikem, zato je že Šafarik vprašal: Datieren sich nicht die spateren Sagen der Slovenen iiber Alexan-der den Grossen von da?, naimer, ko je sosedne Tribale po-bojeval, kakor Justin3) sporočuje pisaje: Alexander protinus su-perato jugo per Haemum montem in Triballos ad flumen Ly-gium profectus est. Syrmus Triballorum rex erat: in cognito Alexandri adventu uxores et pueros caeteramque imbellem turbam ad Danubium in insulam Peucam (v dunajskem delti) confestim misit, quo et Thraces Triballis finitimi se receperant. Nec multo post et ipse Syrmus eodem fugit. Reliqua Triballorum multitudo ad alteram insulam se contulerat eo in loco, ex quo pridie Alexan-der moverat, sitam. Alexander Triballos repetens, hostes ex sylvis in aperta provocatos superat, 800 caesis. Te T rib al le je Suro-vviecki, in tudi iz prvega Šafarik imel za Slovane prispodoba-vaje ime Tri bal k imenu: Srb al; pozneje je svoje mnenje zapustil; vendar mislim, da po nepravem. Dasiravno imena izpelje-vanje je posiljeno, tako vendar Tribale lehko deneš k lužičkim: Triebovanom, kjer še danas stoji mesto: Triebel. Ime nji-
*) Kriiger , Urgescli. des indogerman. Stammes I. Heft, str. 34. —
Moses Chorens pri Šafariku: Abkunft der Slav. str 140. a) Šafarik I. c. str. 147, 148.
*) Gotini so v Trakio prišli leta 220—251 po Krist. Moses. Chorens je zajemal večidel iz Alexandrinca Pappa. Temu so toraj mogle ve-netske betve na Duuaji znane biti in za njega še životariti
3) Justin II.
bovega vladarja S y r m u s zopet najdeš v imenu kneza: Sermon, ki je leta 1019. po Kristu vladal nad Slovani sremskimi. ')
Ti v predhistorični dobi na severni strani Balkana naseljeni slovanski Veneti, ki so se zdržali do prihoda novih naseljencev slovanskih iz severa Evrope, so ohranili povesti o Aleksandru velikem in jih izročili novim svojim sorodnikom, kajti ni mogoče misliti, da bi se drugači te povesti sporočevale, ker med prihodom Aleksandra na obale Istra in prihodom severnoslovenskih A nt o v na Balkan leži blizo 800 let.
Ti so jim tudi izročili thraške pesmi o Orfeji. Orfejeva povest ima svoj začetek na gori Pangaon pri Libethri in v кукоп-ski okolici. Odtod je prišla k Grkom in po njih k Rimljanom, prek črez Haemus pa k Venetom, in Tribalom, kteri sojo sporočevali od roda do roda, in zato je Bulgar V e r k o v i č -) našel Orfejev spomin v veči narodni pesmi med Slovani bulgar-skimi v balkanskih planinah. V okrožji sedežev Appianovih Venetov*) inTriballov imenuje Prokop (552) množino trdnjav s čistim slovenskim licem postavim: Labutza, Skaplitza, Klesvetitza, Vraziste, Balesina itd. Ta mesta so že mogla postavljena biti po Venetih, ker ne da se misliti, da bi nje v sredini petega stoletja iz severa prišedši Slovani v tako kratkem času kakošnih 50 let med vednim bojevanjem bili postaviti mogli. Iz plemena Appianovih Venetov je mogel izhajati slavni cesar in pravdoznanec Justinian, kteri se prvlje, nego je polatinčil svoje ime, velel: Uprav da, dalje imenitni vojskovodja: Belizar. Tako tudi zastopimo, kako ime bivola bo na s nahodimo po Soli-novem sporočilu na pogorji rhodopskem, s kterim imenom so po Pliniji isto žival poznamenovali tudi — Panonci; in to nam je zopet nov dokaz sorodnosti Panonov z Veneti — mejaši Makedoncev.	, Te Venete v zemlji Illyr o v stanujoče je mogel Herodot3) poznati, ker omenja, da pri i!lyrskihVenetih — „тф xai 'IllvQimv EvBtovg"—je bila enaka navada, kakor pri Babyloncih, neveste na sejem postavljati, in vse na eden isti dan omožiti, ktera navada je tudi bila pri ruskih Slovenih.
Dardani, Mysi, Sinti itd.. so bili rodovi illyrskega plemena, in sicer tukaj v večini naseljena, — a potiori tit denominatio —, zato je imenoval te Venete — illyrske v razloček Venetov kraj Adrije, ktere je tudi poznal, ker pravi, da so se Synginni medijsk rod, razširjali od Istra do mej Venetov kraj jadranskega morja. Venetska plemena so toraj v pradobi stanovala na dolenjem Istru, in njihovi sedeži so segali skoz Panonijo, Norik, Karnijo, do Ravene v gorenji Italiji, in v zapadu po severnem Ty-
>)	Strilter, II, 399.
2)	Verkovič v časniku „Moskva" štev. 128. 13. septembra 1867. *)	Jeli ne bi se pri tih Venetih smel iskati početek glagoljice?
3)	Herodot I., 196. V., 9.
rolskem do bodenskega jezera, ktero se je velelo: lacus Vene ticus, kakor Pomponij Mela in Ptolomej ') povesta, in kjer še se je do denešnjega dne ohranilo slovensko poznamenovanje za ladje: L adi s,2) starosl.: lad', polsko in lužičkosrbsk.: lodz.
Slovenskost adrijanskih Venetov je učeni Gilfer-ding tako jasno dokazal, da meni le ostanejo poberki. Že v „Novicah" sem več jih učenemu svetu priobčil, tukaj le nekoliko novih.
Dokazano je, da so v starodavnih časih baltijski Veneti adrijanskim prodavali j a n t a r.
Stari pisatelji niso znali, kako se jantar rodi, in kje da je prav za prav njegova domovina.
Teophrast je mislil, da v Lyguriji; ali gotovo ga je zmotilo poznamenovanje jantara: lv/xovr>iov. Tako so Grki, kakor iz Aeliana zvemo, tudi jantar imenovali, misleči, da se stvarja iz: „ivyxos ovoov," — iz scalnice risa (Luchs). Tega mnenja je tudi bil Demostrat, ker Plinij piše: Demostratus lyncurion id (suc-cinum) vocat, et fieri ex urina lyncum. Drugače Zenothemis, on pravi, da se veli: langurium — od zveri: langurus, ktera zver (bestia) se je znašla v hostah kraj reke Pada.3) Padus reka je tudi tekla skoz zemljo Venetov, langur toraj utegne biti venetska beseda. Nar naravniša razlaga je iz staroslov.: lang, 1ВДБ, sylva, toraj: langur (primeri zarad obleke: dihur), animal silvestre. Saj še Srbi radi imenujejo živali, ktere se pogostem v logu zdržujejo: lugare.4)
Zavrnivši naše bralce, ki se hočejo na tanje podučiti z zgodovino adrijanskih Venetov na Gilferdingov spis, preskočimo do b a 11 i j s k i h. Odkod so ti prišli v to okolico ? Jaz mislim iz juga, odtrgnovši se od dunajske in noriško-panonske betve. Zato govorijo vse stare povesti severnih Slovanov. Poljski Krak pride iz Korotanskega, Lel in Čeh iz horvatskega Zagorja, Nestor pripoveda, da so severne Slovane, kteri so enkrat stanovali ob Dunaji v Noriku, Illyriku pregnali Vlahi, to je Kelti iz podunavskih pokrajin. Surowiecki, Šafarik, Schlotzer, Mannert so spoznali, da so slovanska plemena segala v pradobi nepretrgoma od Adrije do baltijskega morja, in so obsedla ves svet med potočnim okrožjem Save, Drave, Ina, Dunaja, Labe in Visle. Schultze, Wersebe, Miiller, Landau 5) in drugi nepristranski Nemci, med Slovani: Šembera in Hanuš so spoznali, da v iztočni Germaniji so Slovani že v predhistorični dobi živeli pomešani med Germani, tudi Kelti, in da ta zmes je stvarila posebno germansko-keltsko-slovansko pleme: Svabinov
*) Pompon. Mel. II., 4.
a) Allg. Conversat. Lex. fiir das kath. Deutsch. vox Bodensee.
3)	Primeri Plinij Hist. nat. XXXVII.
4)	Vuk, rejčnik sub voce.
s) Obširno navedena dokazalna mesta najdeš pri Šemberi Zapad. Slo-wany str. 283 — 307.
(Svavov, Svebov), pod nadvladarstvom Germanov. Zato takošen bistven razloček v družbinskem življenji Germanov in Svabi-nov, kterega je bistroumniLandau tudi zasledil v stavbi hramov, razdelitvi lanov (Hufen) itd. Mi toraj ne smemo prvotnih sedežev Slovanov iskati v pokrajinah Tanaisa, in dalje doli proti Maotidi, tam so izvirno stanovali Kelti in Germani, za njimi so prišli v ono okolico traška, skytska in sarmatskaplemena. Vlak Venetov je bil skoz dunajsko ravnino, črez noriške planine v Germanijo, in črez Karpate in Krkonoše v ravnine Visle inOdretje do venetskega jadra. Na najskranjiših mestih so ohranili rodbinsko ime: Veneti; tako kraj reke Pada, kraj dolenjega Istra, v zapadu kraj bodenskega jezera, in na severu kraj baltijskega morja. Prav je toraj imel stari pisatelj, ko je pisal: Heneti Asiae incolae jam in Evropa aliis per-mixti incolis habitabant. *)
Jeli so Veneti prišli pred Germani v Evropo to ni dognano, Gilferding misli, da so bili slednji izseljenci arjanske rodbine, meni бе to ne dozdeva resnično, in bi priglasoval Surowieckemu, kteri njihov prihod pred Germani stavlja. Prihodna raziskavanja bodo tudi to temo razsvetila. —
Jaz sem si nabral v svojih študijah dosti gradiva z ozirom na jezik in vero starodavnih Slovanov, prispodobljaje oboje jeziku in veri drugih sorodnih evropskih Ai'jancev, ali za objavljenje svojih raziskovanj si odločujem prihodni čas, in poseben pretres.
Ker je slovenska narodnost baltijskih Venetov ne-dvomljiva, podamo se do armoriških Venetov. Ti so stanovali kraj atlanskega oceana') v provinciji lugdunski denešnji: Bre-tagne, ni samo na kopnem ali primorji, nego tudi na otocih: Siata, Sena, Vindillis, to je venetski otok po poznameno-vanji Keltov. Denešnje mesto: Vannes, bretonski: Venet in Gwenet imenovano, na najskranji strani departementa du Mor-bihan še opominja na njihova nekdanja bivališča na bretanskem primorji. Morsko njihovo loko (portus) so Galli imenovali ve-netsko: „vindana portus"; in geografi pravijo, da je tudi mesto: Dariorigum bilo v njihovem posestvi. Prvi del besede ima prav slovensk glas, drugi nas opominja na rusko mesto: Riga in rusko besedo: riga. Znamenito je, da venetski otok po Keltih imenovan: Vindillis se denes veli: Belle Isle — lepi svetli, jasni otok, sosedni pa se je velel: Siata, ktero pozname-novanje zopet kaže na sijajno svitlo lastnost otoka. Morsko predgorje imenujejo rimski geografi: „promontorium Gobaeum," toda po g obu (Riicken, Hocker, gibbus), ali pa po gubi (Bai,
*) Galina Jatlienatem piše, da je te besede izustil: „Vater der Geschichte, toraj Herodot. Ali pri njem jih ne najdem. Škoda, da virnika ne imenuje. Iz rokava jih ni stresel.
!) Caesar beli gall. II. 34. III. 9. Strabon Geog. VI. Dio Gase. XXXIX, 46.
kleiner Meerbusen). Denes se veli: Pic de Penn marche. Pristan-sko mesto se je velelo: Vorganium, to je: Брт>гате od: Бргга№, werfen, anstossen. Se danas še velijo kraji ob bregu rek, kjer z ladjami zadenejo, v r ž e n j a. Drugo primorsko mesto še stari geografi imenujejo in sicer: Blavia, brž ko ne pokvarjeno za: Plavia, mesto pri kterem se začne morski plav. Uckert se prišteva Venetom otoke: Riduna, S ar ni j a*) in otok, ki je dobil po Caesaru ime: Caesarea. ') Več topičnih imen niso nam ohranili stari pisatelji.
Ti armorski Veneti so tudi naselbino ustanovili v Britaniji v okolici pozneje: Venedotia tudi Gwineth imenovana. Omenja še jih Einhard 2) v osmem stoletji, ko govori o povratku britanskih Venetov v Galijo. Od kod je prišlo to slovensko pleme v te kraje? Jeli je ga vrgla osoda sem, ko so Veneti začenjali iz Azije v Evropo se preseljevati in proti Alpam korakati? Jeli niso se kje odtrgali od onih, ki so stanovali kraj „lacus vene-ticus," in gazili naprej do britanskega primorja? Ali so se morebiti odtrgali od adrijanskih Venetov, in jo rivali skoz Hel-vetio, kjer še v vališkem kantonu den denes slabe slavenske ostanke nahodimo, in od ondod na zapadno mejo stare Gallije? Verjetniše pa še se mi dozdeva, da so sem prišli po morji od baltijskega primorja, saj še Caesar hvali njihovo izvrstno bro-darijo in trgovino. Brž ko ne so jantar privažali iz jantarskega boka na severnogališko primorje, kjer so gaFoiničani in Grki nakladali. S tem privažanjem je s časoma nastala velika kolonija, ktera si je pridobila veliko veljavnost, tako da Caesar sam jo odlično priznava pisaje: „hujus (veneticae) civitatis longe amplissima auctoritas omnis orae maritimae regionum earum, quod et naves habent Veneti plurimas, quibus in Britaniam navigare con-suerunt et scientia atque usu nauticarum rerum reIiquos antecedunt, etin magno impetu maris atque aperto paucis por-tibus interjectis, quos tenent ipsi omnes fere, qui eo mari uti con-suerunt, habent vectigales. 3) Njihove ladje so bile silno močne, kakor jih Caesar popisuje, zato so mu delali tudi Veneti velike nadloge, predno jih je mogel v vojski premagati. Res je znamenito, da so Slovani že od nekdaj bili izvrstni mornarj in bro-darji. Vsi tedanji pisatelji hvalijo trgovinsko umnost baltijskih Venetov, in cvetočo trgovinsko mesto V o lin (Vineta); bizantinski pisatelji brodarijo ruskih Slovanov po njihovih rekah, in da so adrijanski Veneti sloveli kot izvrstni trgovci, spri-čujejo nam dovolj rimski pisatelji.
*) Imenuje še se tudi mesto o bregu morskem: Aletum, primeri sansk.: ali, višina, srbsk. prejotovano: j a 1 i a, Ufer, ripa, Iitus. Alet bi toraj bilo: Brežice, Uferstadt. Suffiks: et najdeš v besedi: velet itd.
') Glej Uckert, alte Geograph. IV, 237, 334. a) Einbard Annal. ad an. 786 ed Pertz.
3) Caes. III. 8.
Trdil bi, da so Veneti že v svoji azijanski pradomovini mogli ob morji stanovati,, in se z brodarijo pečati, zato ni ravno brez vsega razloga, ako njih azijanskih prasedežev iščemo ob kaspijskem morji, ktero so starodavni Sloveni imenovali: hvalinsko. Kambriški Britanci so Armoriko imenovali: Le tavi j a in prebivalce: Letewicion. Že stari kambriški interpolator -) si je prizadeval to besedo iz ltambriškega jezika razlagati, in sicer iz: lled, semi, in tewi, tacere, in piše: Nos illos Britones armo-ricos vocamus in nostra lingua Letowicion, idest semitacentes, quo-niam confuse loquuntur. Ta opazka je za naše preiskavanje zelo važna, ker nam pričuje, da še je zraven staro keltskega je-zikovskega življa tudi vladal neki drugi. Na rimski (romanski) samo ni mogel misliti, ker ta je tudi se znašel v britanskih narečjih, moral je toraj v jezik Armoričanov tudi jezik Venetov svoj vpliv imeti. Vredno bi bilo, ko bi kteri učenjak presodil kritično jezik prebivalcev Bretagne, posebno kraj primorja, kjer so nekdaj Veneti stanovali. Jaz sem v Zeussovi kel-tiški gramatiki sledeče besede našel, ki so edino v nekdanji Ar-m ori ki znane, in prav slovenske, naimer: bran, corvus, slov. vran od vran, niger, latvijski: varns, yen, glacies, sloven. inje, pruina, bud, victoria, slov. beda, pobeda, coant izgovori: koant, desiderare, amare, rusk: kantovat, ljubiti, yar, gallina, slov. jara, j ar i k a, gallina pullus, gueluet, voćare česk. vola t, volova t, klicati, g a i, sylva slov. gaj, primeri še stavek: „ez eo ret techet", necesse est fugere, kjer techet se vjema slov. tekati.
Znamenita je tudi ta okoliščina, da zelišče, ktero Rusi imenujejo: bjelena in je bila Belbogu — Belinu posvečena so tudi stari Gralli imenovali: /hXivovna— belinovica, in da jo Bre-tancisedaj imenujejo: louzawen saiites Apollina, Slovenec pa: travo sv. Apollonije.
Toliko sem dosedaj našel dokazalnih razlogov za sorodnost Venetov v Armeniji, Paflagoniji, vlllyriku kraj Adrije, baltskega morja in v Armoriki. Želim, da bi drugi slovenski starinoslovci v teh preiskavah še srečniši bili. *) Na koncu te razprave še priložim nekoliko vrstic o glavnem pokrivalu adrijanskih Venetov — k u k u lj i c i.
Historik Venetie Romanin (I., 15) piše, da so starodavni Veneti kuk u le, kakor se vidi na izobraženih starih pametni-kih, rabili za glavna pokrivala. Tudi rimski satyrik Juvenal omenja kuk ulov v sledečih vrsticah:
Translatus subito ad Marsos mensamque Sabellam Contentusque illic veneto duraque cucullo.
(Sat.yr. III. v 169. seq.)_
Dozdeva se, da je beseda „veneto" po svoji koordinaeii
') Glej: „Zeus, Gramm. Celt." pag. 799.
s) Bretanjski: „Gandin v on Anschowe", čegar prvo domačijo
z beseđo: „dur o", appellativ, respective: synonym z besedo: „cae-ruleus", vendar Juvenalov scholiast kaže na rod Venetov, kteri so si glave pokrivali z kukuljicami. Romanin omenja tudi, da so oblačila starih Venetov bila cifrasta (fimbriata) šarena in pisana, kakoršna nosijo azijanski rodovi in še sedaj primorski Sloveni; glavna farba teh oblačil je mogla biti modroplava, ker je izraz „venetus" obviknol^za: caeruleus. *) Znana je, da še denes Sloveni po dolenjem Štajerskem in Kranjskem čislajo oprave posebno plašče iz plave farbe. **) Romanin pripoveda tudi, da je prosti narod na veneških otocih še dolg čas nosil na glavi kuku 1 e — „kapišone". ***) Naš slavni Miklošič ima besedo za tujko, in jej primerja lat: cuccullus, cuculla novogršk: xovxovla,, in starogorenjenemšk: chugela. Klasična grščina te besede ne pozna, le poznejši glosatorji jo rabijo ob Hieronymovem veku. Latinskim je dobro znana, mi jo najdemo pri Martialu in Juvenalu in v cerkveni latinščini in sicer v Hieronymovih spisih. Rimljani niso kukuljic rabili za glavna pokrivala, k njim je ta oprava priromala od Ven eto v, ****), in z opravo tudi beseda. Sicer Martial govori tudi o „santonico bardocucullu" od: „1 iburni c i cuculli;" ali ravno ta okoliščina pričuje, da kukuljica ni rimskega početka. Omenja je tudi Collumella, Trebellius Pollio, po kterih pisateljih zvemo, da so jo prišivali k plaščem, in cel6 pri Catonu najdemo: Cum tempestates pluviae fuerint, centones, cuculliones familiam oportuisse sibi sarcire. Vendar jezik latinski nima korenike za razlago besede. Ko se je v rimski cerkvi meništvo ustanovilo, in menihi s svojimi kutami zvezali kukuljice (kapuce), sta meništvo in kukuljica romala po vsej Evropi, in latinizirana beseda je prišla med Irce (Hibernenses) in v životopisu sv. Kadoka se prvokrat omenja oblačilo: cocula;
je Wolfram Eschenbachski mislil najti v mestu Gandine pri Pe-tuji, in rdeči vitez Ither (od iter, jitro?) sta utegnila biti v heroe potisnjeni solnčni božanstvi bretanjskih Venetov, primeri moj članek: Jeli obličaji na petujskem etc. v „Letop. Mat. slov. za leto 1870. str. 20-23."
*) „Venetus" prestavljajo jezikoslovci latinski: v caeruleus, eisen-grau, meergriin.
**) Primeri k temu, kar g. Verdelski piše v svoji knjigi „Opis in zgodovina Trsta" str. 100 itd. o nekdanji nošnji tržaških okoličanov.
***) Gosjtod Verdelski v omenjeni knjigi tudi pripoveda, da so Primorci
nosili po zimi plašč s kapuco.	Pis.
****) Po vseh krajih Venetie je polno slovenskih imen. Jaz omenim le: Stolbica, Leštice, Platišče, Tinica, Studena, Glavnik, Mira, Bor, Cebina, Livenca, Lonka, Koja itd. Znamenito je, kar Peez pripoveda, da na severni strani Westerwalda, se ponemčeni prebivalci slovanski „H i k i" ravno tako nosijo, kakor prebivalci friulske Stolbice (glej Westermann Monatshefte 1859. str. 64). Toraj zopet zavez adrijanskih Venetov s severnimi.
dalje v spisih koncilija klovenshavenskega anno 747. V Britaniji se je beseda kukula zelo popačila, in mi najdemo oblike: gwccwll, cwccwll, cugol, cyccyllu, cwgwl, kongowl, cochl, cwfl, cwfle, cufle, cochull, cochal, cubhail cul-1 a d h, vse v pomenih vestis monachalis, pallium, Kapuze. Že popačene oblike te besede v novokeltskih besedah pričujejo, da beseda ni domača. Eavno tako skažena je beseda v germanskih narečjih. V teh se glasi: kogel, gugel, gogel, kugula, kugel itd. Tudi romanski jezici so to besedo zel6 skazili, v francoščini jo najdemo skrajšano v obliki: coule, všpanjolšČini cuculla, cugulla, cogulla, provenc: cogula, portug. cugula, italj. cuculla, c o c o 11 a. *) Ko bi ta beseda bila obče blago indoevropskih jezikov, kakor Diefenbach meni, morali bi mi v nemščini najti oblike: chochel, huhel, huhula, ni pa: kugula, gogel, kogel itd.
Domače tvarine latinskega in romanskega jezika so: capu-tium, capucio, capuchon, iz theme: caput. V to družbo spada: kappe, kapa, čapka itd.
Kako je Diefenbach mogel k besedi: cucullus, staviti nemšk: kugel (globus) škand.: kula, globus, dalje: keule, kolbe, česk. polsk. lužičkosrbski: kula, globus, finsk: kula, Schiesskugel, ne urnem, saj krogla (globus) je okrogla reč, kukulj aca pa — špičasta. —
Kukol se je najprvlje rabil pri Venetih, njegovo prikladnost so spoznali Liburni in G ali i, kteri so bili njihovi sosedje, dalje Rimljani, in tako je s pokrivalom za glavo tudi šlo po-znamenovanje za to pokrivalo po svetu.
Besedo kukul poznajo vsa slovanska narečja, starobolg. kukulj, kuklar cucullus, srbsk: kukuljica, rusk.: kukulj1 česk: kuklice, slov., kukma, kučma, znamenje da v besedi: cucullus ni reduplicatie, kakor Diefenbach misli. Od Slovanov so prijeli Madžari: čsuklya. Thema kuk pomenja to, kar latinski cac, v besedah cac-umen, cacuminatus, cacumino, zugespitzt, primeri staroslov.: k u k o n o s, aduncum nasum habens, srbs. bolg. kuka, uncus, česk in rusk: kukla, kukulj, cacu-men tecti, odkoder so si Finci izposodili svojo: kukkula, cacu-men, in Rumunji po omehčanji naglasa: gucluiu, Zipfel, Wipfel, iz tega themata je jugoslov.: kukulj a va, alauda, Schopflerche, avis cristata, der bewipfelte Vogel, kukmast ptič, primeri slov.: kukma, Zipfel, Wipfel, Schopf, **) dalje poznamenovanja za špi-
*) Druge popačene oblike so: kymr, huque, hug, gotb, hakuls.
**) Z besedo: kuklja, kukma, kučma so v zvezi česk., rusk., polsk., lužičkosrbsk: chochol, h ohol, crista avium, Busch, Schopf, in hrvatskoslov. huhor, crista, huhorjav, cristatus. Gilferding stavlja te besede k. sansk.: gekhara, §ikhara, kar isto pomenja. Posebno srbščina ima iz themata. Kuk dosti besed, postavim: kuka, uncus, kuk ar a, idem kukinja, Spitzkugel, kukma,
v t
časte brege: Kuk, Kukenbergen, Kuklice itd. na Štajerskem. Kukuljica je toraj: cacuminatum tegumentum, eine zuge-spitzte Kopfbedeckung, in kukule nosijo še den denes Rusi in karpatski Huculi, tudi božanstva na noriških rimskoslovenskib pametnikih. Rimska cerkva je vzela dostojne oprave tujih narodov med svoja cerkvena oblačila, tako dalmatiko od Dalmatincev, in kazulo še sedaj po zimi nosijo zagorske Hrvatice. Tako je tudi kukuljica, kapuca bila sprijeta za redovniško oblačilo, in kapucin je toraj kuklar, kukuljičar, kukman, kučmar. Znamenito je, kar Festus piše, da so si kukuljice spletali iz sitja (ex scirpo). Iz sitovine si še denes napravljajo slovenski pastirji kučme in Srbi plašče za obrambo pred dežjem.
Raziskavanja na polji staroslovenske mytliologie.
Spisal Davorin Trstenjak.
HI. Črnobog.*)
Da so Slovani častili božanstvo: Črnobog, izzveni o iz nedvomljivega vira in sicer iz Helmolda. On piše v svoji: _ Chronicon Slavorum: „Es autem Slavorum mirabilis error, nam in con-viviis et compotationibus suis pateram circumferunt, in quam conferunt non dicam consecrationis sed execrationis verba sub nomineDeorum boni scilicet et mali, omnem prospe ram for-tunam a bon o Deo, adversum a malo dirigi profitentes; ideo etiam malum Deum sua lingua: Diabol sive: Zcernoboch, id est, nigrum Deum appellant." *) —
Med vsemi mythologi je Schwenck prvi, kteri je_ v Crno-bogu spoznal solnčno božanstvo. On piše: „Einen eigentlichen Gott der Nacht, oder einen eigentlichen Gott der Erde hatten die Slaven so wenig, wie ein anderes mit ihnen verwandtes heidnisches Volk. Die Nacht und Finsterniss gehoren der Unterwelt, und die Untemelt gehort der Erdmutter. Herrscht doch ein Gott, so ist er entvveder eine Personification des Todes, oder der Gott der
Schopf, kuk m arka, ptica z kukmo, kukast, uncinatus, kuk, spitziger Felsen, kukac, fibula itd., vseh teh poznamenovanjih tiči pomen rti (Spitze). Primeri še litovski kykas.	Pis.
Helmold, I. cap. 43. pag. 4. cd. Steinhem.
*) Prvi članek: o symboličnem pomenu ribe itd. glej Letop. Mat. slov. za leto 1869 str. 1—24; drugi članek. Jeli ob li ča j i na petujskem spomeniku spadajo v Appolonov ali Or-fejev kultus? najdeš v Letopisu mat. za 1870. str. 1—25.
Sonne, welcher Nachts in der Unterwelt ist, und ein anderer als dieser ist auch der Czernibog nicht." ')
Simbol Črnoboga je med restrankimi kumiri (idoli) —: pes. Že med leti 1687—91 bilo se je našlo več kumirov z run-skimi nadpisi v Velehradu (Meklenburgu) blizo starodavne Retre — svetega grada za polabske Slovane, kamor so oni potovali in v tempeljnih se shajali o vseh važniših pitanjih, osobito, kadar se je delalo o miru in vojski. —
Ali jedva do sto let pozneje došli so ti kumiri do ušes učenega sveta po delih Mascha2) in Potockega. 3) Pa kako prime učeni svet te starine imenovane bodričke (obotritske) ali prilviČke ? najdene so naimer bile v domovini Bodričanov, a imenito pri Prilvici, kjer bi bila po mnenji nekih ležala Retra.
Mnogi učenjaci prvega glasa, kakor^naš Dobrovsky, so sumili, jeli so istinite, dočim drugi, kakor Šafarik in Schepping so jih držali za podmetnute. A za obrano bodričkih run in kumirov vstali so važni učenjaki, postavim: Bulgarin, 4) Magnussen, Lisch, Giesebrecht, Lelewel,5) Boli6) in J. Kollar. Sam Jakob Grimm 7) čudi se onim, kteri brandenburžkemu zlatarju pripisujejo toliko znanja nordičke, pruske in slovanske mythologie, nordiških run in glagolske azbuke, da bi bil umel iz njih kumire z runami sestaviti, in to ne nespretno, temveč z vestim nasledovanjem. *) A jegov učeni brat Vilhelm izpoveda, da ti spomenici morajo nekaj v sebi imeti, kar osvedočava, ker, ko jihove snimke sumnjo probu-dujejo, vsaki se je očitoval za njihovo verovnost, kdorgod jih je videl svojimi očmi. 8) Tudi prezgoda umrli Hanuš ne drži obojih zbirk ednako krivih, temoč sodi, da v Potockovi je mnogo pod-metnotega manje v Maschovej.
Naša raziskavanja so več nego enkrat potrdila, da so re-transki kumiri in jihovi symboli istiniti, in sledeče pretresevanje bode pripomoglo z novimi dokazi.
Med retranskimi kumiri je, kakor smo slišali Crnobog predstavljen pod podobo psa, in pes imarunskinadpis: „Crnobog pas" (glejfig. Nr. 1)] na darivniRadogostovi skledi pa: Če bog, aliČi bog, okrajšno zaČer ni ali čir ni. Prvlje, nego se spravimo do razlage bistva črnoboga pogledajmo, kar so si starodavni narodi o psovi i jegovih lastnostih mislili.
')	Schwenck, Mythol. der Slaven st. 162.
2)	Masch, die gottesdienstl. Alterth. der Obotriten, Berlin 1771.
3)	Potocky Voyage dans quelq. part. de la basse Saxe, Hamburg 1794.
4)	Myti slav. jazijčestva, Moskva 1849. st. VI.
5)	Lelewel, Polska wiek6w srednich Poznan, 1846. str. 400.
6)	Boli, Wochenblatt fur Mecklenburg Strelitz 1850. Nro. 41 — 44.
7)	Grimm Gottinger gelehrte Anzeig. Jahrg. 1835. st. 33. 326. 327.
*)	V poznejem svojem delu Gesch. der deutsch. Spraehe st. 157: piše
„O ver o vn osti prilvičkih starin ne treba še nam sdvojiti." —
8)	Wilh. Grimm v Wiener Jabrb. 1828 B. XL1II, st. 1—34,
Psa so stari narodi zelć čislali zavoljo njegove velike bed-ljivosti in zvestosti, zato pravi nemška1) prislovica: če psovi vsaki dan iz sklede jesti daš, ne bode ti nobeden tat v hram prišel." У svetem pismu2) se primerjajo ludje, kteri svojih dolžnosti ne spolnjujejo, nemim psom, kteri ne lajajo. Tudi v mythologiji Peršinov3) je pes imenitna in važna stvar, on se po noči, kedar nobeden človek ne bedi, postavi proti Ahrimanu — principu hudega, zato perzijske pesme psa stavljajo nad vse živali, in le človek ga v vrednosti preseže. Mislili so tudi, da duša umrlega ide pod spremlanjem psa v nebesa.*) Zoroaster hvali psa, in umorjen bil je človek, kteri je koristnega psa ubil. Pri Rimljanih4) je bil pes attribut domovnih duhov imenovanih: Lares, in podobščine teh duhov so bile oblečene s pasjo kožo. Na neki starodavni lampici ima tudi Jupiter Custos psa za attribut.
Po krščanški symboliki je pes branitelj vernih ovčic proti krivovercem. 5) Kot symbol zvestosti se je pes rad rabljal še v srednjem veku, in kdor je mir v deželi prelomil, moral je psa od vesi do vesi nositi.
Ne morem tukaj vseh prikladov navesti, iz kterih se prepričamo, da je pes v krščanski symboliki symbol pobožnosti, zvestosti itd., zato zavračam častitljive bravce na dotične knjige. Posebna lastnost psa je njegova silna moč ovohovanja in zasledovanja (Spiirkraft), zavoljo ktere je pes dobil avgursk pomen. Egyptski bog An ubi s (commeator inferum) je bil od psov odkrit, zato so ga obraževali s pasjo glavo, in psa so torej Egypčani tako čislali, da so, če je pes pri kakošnem hramu crknil, vsi stanovavci za njim žalovali, in se v črnino oblekli. e) V veži Hephaistovi7) so imeli pse, kteri so celć nravno vrednost prišedših ovohali; in po Homerovem s) izvestji so psi cel6 zavohali, ako se je kakošno božanstvo približevalo.
Zavoljo te lastnosti so o psovi mislili, da on tudi n e -vidljive reči in bitja vidi. Znane so povesti pri Nemcih
') Becbstein, МуЉе, Sage itd. I. del, st. 120.
2)	Jesaia, 56, 10.
3)	Sehwenk, Mythologie der Perser st. 5.
*) Po Creuzeru (Symbolik I., 251) je pri Perzih pes bil tudi symbol neumerljivosti. V egyptski mythologiji pa je nwo>tsqiaXo{, pesji opičnjak symbol živlenja (glej obšimiše: Schwenk, Sinnbilder 208, 209 )
*) Ovid, Fast. V., 137.
5)	Hack, v katbol. Sonntagsblatter 1852. Nro. 45.
6)	Fritzscb, Uebersicht der Versuche zur Entzifferung der egypt. Hie-roglyph. st. 56.
7)	Aelian, zgodov. žival. XI., 3.
8)	0dys8 XVI, 162.
in Slovanih, da psi smrt vidijo in nemška1) dekleta na Andrejev večer poslušajo, od ktere strani p s i lajajo, ker od one bodo prej prišli snubači.
Sedanji P ar s i mislijo, da pes ve za prihodnjo srečo aH nesrečo mrtvega, in da je dobro znamenje, če pes košček kruha iz ust mrtvega vzame in pojć, hudo pa, če se mrtvemu neče bližati. a)
Ali zraven te lepe symbolike symbolizuje pes zavoljo svoje velike spoljivosti (Geilheit) in požrešljivosti dajmonsk element, in pes je postal symbolom skopca in pregrešnika, nesramežljivosti in grdobe. V homerskih 3) pesmih in v bibliji4) se beseda pes pogostem rablja za poznamovanje grdobe, in nemška beseda: Hundsfott (canis vulva) je obče poznana psovica.
Ali pes še je tudi symbol smrti in podzemeljskega sveta in hudega duha. Da pasjo tuljenje smrt naznanuje, je obča vera vseh narodov, in pri Eabbi 5) Bechaji stoji: „naši rabbini so rekli, da, kadar psi tulijo, Elias v mesto prihaja."
Valahi") so si mislili hudega duha Pikoliča,*) kteri po noči hodi v pasji podobi, in živali že ubije, če se jih samo dotakne. Poznan je triglavni pes Kerberos pri Grkih, kterega se tudi krščanska symbolika poslužuje. Pes je tudi zapleten v baje vanje vetrovja in znane so nemške povesti o divjem lovcu (wilde Jagd), kterega oznanujejo klivkajoči psi.7)
Kotsymbol podzemeljskega sveta je pes po nemških in slovanskih narodnih povestih varh zakladov.8)
V Eddi se omenja pes z imenom Garmks, kteri je privezan v podzemeljski dupli imenovani: Gnupa,**) tega psa bodo na koncu sveta spustili v boj proti Asom.9)
') Temme, Volkssagen aus Pommern st. 347.
2)	Friedreich, SymboI st. 396.
3)	Ilias, IX, 373. Odyss. XIX, 91. XXII, 35. in na drugih mestih.
4)	Hiob 30, 1. Prov. Salom. XXVI, 11. II. Samuel, 9, 8 itd.
ft) V razlagi svoji 5. knjig Mozes. Fol. 74. column. 2. primeri: Boden-schatz, die kirchliche Verfassung der Juden 3. Theil 5. Kap. 8. 4.
6) Schott, Walachische Mahrchen st. 298.
*) Pikolič, Pikulik spada v slovansko litovski mythus. Kakor so Valahi iz slovanščine prijeli dosti besed, tako tudi povdrij. Pikulik druga ni, nego posebno priime Črnoboga.
') Haupt, Zeitschrift fiir deutschee Alth, VI. zvez. st. 117.
8)	Panzer, Beitrag zur deutsch. Mith. st. 288.
**) V skandinavski mythologiji se tudi Tyr bojuje proti psovi Mana-garm, kteri je mesec požrl. Tukaj pes symbolizuje temo solnčno mrknenje, kakor volk, kteri solnce hoče požreti. Glej moj članek: „Solnce j eden o" v Glasniku mesca Listopada 1860.
9)	Finn-Magnusen, priscae mith. Lex. pag. 110.
Podzemeljski indiški bog Jama (osebljeno ponočno in zimsko solnee) ima dva psa, ktera neprenehoma trgata prekletim meso iz trupla, ktero pa njim kmalo na novo zraste. J)
Pes je bil tudi posvečen grški boginji Hekate (kadar je veljala kot chtoniško božanstvo), in na starih spomenikih vidimo Hekato obraženo psa v krilu svojem držečo, tudi s pasjo glavo so jo predstavljali. ") Tudi Hermesa kot voditelja duš so predstavljali s pasjo glavo.
Na rimskih spomenikih, na kterih najdeš umirajoče po rimski šegi obražene, tudi vidiš psa pod posteljo umirajočega. Pri Nemcih še je pes podoba hudega bitja Fylgie, symbol boga bure in vetrovja, in podoba duš umrlih. 3)
V indiški mythologiji še psa nahajamo kot symbol boga vetrov Maruta in Sarame, in sicer so si stari Indi mislili dva psa, ednega šekastega imenovanega: Qabara,*) in ednega črnega: Qiava, ktera sta duše umrlih spremljevala v podzemeljski 'svet. 4)
Ako še tedaj enkrat pregledamo mnenja starih narodov o p sovi, ter ga nahajamo 1. kot symbol bedljivosti pri Nemcih in Perzih, 2. kot symbol domovnih duhov pri Rimljanih, 3. kot symbol zvestosti in pobožnosti pri starih kristijanih, 4. z avgursko lastnostjo pri Egypčanih, Grkih, Nemcih in Perzih, 5. kot symbol slastnosti, nesramožljivosti, grdobe pri Hebrejcih, Grkih in Nemcih. 6. kot symbol smrti, podzemeljskega sveta**) in hudega duha pri Hebrejcih, Vlahih, Grkih, Rimljanih, Indih, Perzih in Germanih, 7. kot spremljevavca duš umrlih pri Grkih, Persih in Indih. Kaj vč slovansko basenstvo o psovi? Da je pes tudi pri Slovanih symbol zvestobe, pričujejo obilne slovanske prislovice. Omenjam samo polske. „Akoravno je tvoja roka psovi kost potrla, vendar bode zvesto za tebo
J)	Ehrmann, Neueste Beitrage zur Kunđe von Indien 3. B. st. 143.
a)	Creuzer, Symb. und Mith. 2. Auflage 2. B. st. 526.
3)	Mannhardt, Germanisehe Mythen 172. 216. 300. in na drugih mestih.
*)	V slovanskih narečjih nahajamo poznamovanja: Kobel, Kobal,
Kopov, Kobov za psa. Na Slovenskem imamo dosti rodbin z imenom Kobale, Kobav, Kobalo, in na norenskih spomenikih ime: C ob al o večkrat nahajamo. K sansk. besedam ^abara, jahala, kumbara, versicolor, primeri ruski: čubari, variegatus, menda tudi slov. k o b i 1 a r , avis versicolor ? —
4)	Kuhn v Hauptovi Zeitschrift fiir deutsches Alterth. VI, 130., primeri Weber Indisehe Studien 2, 229.
**) Gerhard (Mythologie der Griech. 24) reče, daje pes symbol „de s Erddunkels". Grški Kerberos se vjema z indiškim: Q ar v ar a, Karbura, scheckig, in po učenih mythologih symbolizuje pisano zemljo, pod ktero duše umrlih potujejo (glej, Weber, Indisehe Studien 2, 298.)
klinkal." S hudobnim značajem mije samo znan izraz: Ti pasja noga; kakor tudi beseda „psovka" poznamlja, da druge ogrdo-vati je kaj pesjega.
Po vseh slovanskih zemljah je tudi vera, da pes smrt vidi, toraj jim je tudi služil za symbol smrti, dalje Pohorci pripovedajo, ') da, ako je kdo na smrt bolan, klivče pes Maran t okoli hrama. Enkrat je čula ljuba žena Maran t a lajati. Vsa razkačena, da bi mogla dragega moža, kateri je v hiši bolan ležal, zgubiti, vzela je puško in je na Maran t a vstrelila. Pa kakor puška pokne, vzdignil se je hud veter, in je odnesel njo in moža in ves hram črez planine, da sosedje drugi dan celo torišča niso spoznati mogli, kjer je hram stal. Pri čeških Slovanih je poznano božanstvo Merot,B) ktero so Krokove hčeri prosile: „naj očetovo dušo vodi po svetli cesti." Ta basenski ostanek toraj pričuje, da je tudi pri Slovanih, kakor pri Indih in Perzih pes bil „Vv^onofinog", voditelj duš umrlih, in M ero t, Maran t ednak z indijskim Mar utom, bogom vetrov. Ker so stari Slovani3) mislili, da duša iz umirajočega zleti v podobi ptiča*) pobožnega v podobi goloba, grešnika pa v podobi kukuvice, ter je veter celo naraven nosač duš v drugi svet. Dosti povest imajo Slovenci, da črni pes čuva nad zakladi. Videl je enkrat kmet, pripoveda se, po noči denarje cvesti. Gorel je naimer na njegovem travniku lep plavkast plamen. Kmet je utrgal lagotico (trobentico, Schlusselblume), katera je na tistem mestu zrastla, na katerem se je mavra v zemljo opičila, **) in je hotel s to rožico zaklad odpreti, ali ko je do mesta prišel, videl je tam ležati velikega črnega psa, ki gaje hotel požreti. Toda tudi tukaj je pes symbol in čuvar podzemeljskega sveta.
Omeniti še moram, kar piše Konštantin Porphyrogenitus. 4) On pripoveda, da so Slovani njegove dobe pse rabljali pri prisegah, katere so darovali, ter iz bokala vode se napivši, ostanek vode na zemljo razlili. Po tem so z rokami sedla obrnili, treh jermenov se dotaknili, in seno kvišku držali.
Kadar kdo priseže, reče Schvvenck, se pozivlje na maščevalca in kaznovalca neresnice in laži, po veri starih Slovanov pa je bil maščevalec in kazno valeč pregrehe, kakor smo zgore iz Helmolda slišali, — vladar podzemeljskega sveta s svojimi hudimi duhovi. Podzemeljski svet pa je vladal Crnobog, in ker so
*) Glasnik, 1859. st. 46.
") Dr. Hanuš, Wissensch. des slaw. Myth. st. 180.
3)	Woycicky, Klechdy I, 16. 1, 180. 1, 209. Kralodvorski rokopis, ed. Svoboda, st. 88. 106.
*) Enako vero so tudi imeli stari Indi, glej: History of anc Hindu II, 370. Eodbin z imenom: Marant, Marot, je še več živih po Slovenskem.
**) Zaradi tega se: „primula veris" tudi veli: mavričica.
4)	Konstant Porph. I, 20 primeri še: Ignat. Diar. Vita Nicephor.
Letopis 1871.	12
temu pse žrtovali, zato je pes bil njegov symbol. Resnično opazuje učeni Weber:') Die Begleiter einer gottlicnen Personlichkeit parti-cipiren an ihrem gottliehen Wesen.
Iz teh samo površno omenjenih ustmenih in pismenih sporočil se tc '	•- veljal v mythologii starodavnih
s ki kumiri. Ako sedaj pogledamo na noriške rimsko-slovenske spomenike, najdemo na njih pogosto pseKomuse izobražene. Jaz
Sriložim k temu pretresu le dve snimki. Edna nam kaže psa*) v ružbi urne (glej jig. Nr. 2.) v pričevanje, da psa strežeta na smrtni svet, druga predstavlja psa samega brez drugih zavez.**) {glej jig. Nr. 3). Ali Črnobog je samo temna stran solnč-nega božanstva, zato že med retranskimi kumiri je pes zmi-rom v zavezi s solnčnimi symboli. Na tako imenovani Radogostovi skledi je pes***) v družbi polža, grozda, kebra, človečjih obličajev in pa kronanega orla. Kronani orel, jastreb ali sokol je symbol vladajočega solnca, solnca v svoji največi moči o kresu, zato se v narodnih slovanskih pesmali in pripovedkah solnce veli: car, vladika, knez, beli Ban, in tudi Rimljani*so stavili spomenike: „Invicto^ Deo Soli Imperatori".
Pes z napisom: Cibog, to je okrajšano za: črnibog, je toraj symbol solnčen, in sicer solnca ponočnega in zimskega.
To pesjo glavo nahajamo tudi na drugem retranskem kumiru. Prednja stran tega kumira nam kaže prijazno človečjo
Sodobo z obilnimi kosami (Locken) pokrito, zadnja pa pasjo.***) a glavi te podobščine sedi zopet orel ali jastreb kronan, toda obličaji predstavljajo: Belboga in Črnoboga (glej jig. Nr. 4 in 5). Prvlje nego bodemo presodili enake zveze solnčnih sym-bolov na rimsko-slovenskih spomenikih, moramo v mythe starodavnih narodov pogledati, kako so v one ptiči: orel, sokol, jastreb, kragulj itd. zapleteni. Sokol, sanslt: §akhuna, je solnčen symbol v indijskem basenstvu, in božanstvi A§vinau, kar pomenja: jahača — osebljeni prvi jutrni solnčni žari, — se velita: sokola. Tudi solnce ima priimek: sokol.2) Sokol, orel itd. je tudi symbol egyptskega solnčnega boga O si risa, kteri je obražen s
») Indische Stud. 175.
*) Spomenika se najdeta v tako imenovanem „Osvvaldgraben" pri Neu-hauslu v kanjuški (Kainach) fari kakšno dobro uro od Voitsberga na Štirskem. Pogledal sem ga sam, in po vestem slikaru dal posneti.
**) To sliko je že objavil Muchar v svoji Gesch. der Steier. B. I. Ab-bildungen Taf. VII. 5. Spomenik je najden v fari sv. Kunigunde med Marburgom in Ehrenhausenom.
***) Glej Masch. 1. c. fig. 44.
****) Pri Maschu, iz katere sem jo izrisati dal, najdeš podobščino fig. 11,
2) Glej Weber; Indische Literaturgescb, etr. 195.
Slovanov
kar tudi potrjujejo retran-
sokolovo glavo na denarjih egyptskih. *) Prichard vzrok tega sym-bola lepo razlaga pisaje: „Als Ursache welche man angibt, warum der Falke, Habicht, Sperber u. s. w. dem Horus und Osiris geweiht gewesen, griindet sieh auf die Beobachtung des kiihnen Fluges, den diese Vogel gegen die Sonne nehmen, ohne durch deren Strahlen verblendet zu werden." -)
Tudi v germanskem mythu je bil sokol symbol solnčnega boga, ker Freya, sestra solnčnega boga Freyra ima sokolsko srajco: fjadrhmr. 3) Pri Persinih je bil jastreb ptič solnčnega boga Mi trasa, in v mitrasove skrivnosti vpeljani učeniki so se veleli —: jastrebičevci.
Grki so ga celć imenovali 1епађ — svetec, in je bil atribut, ali kakor Homer pravi, bistri posel Apollonov. 4)
Veliko čast so sokoli in kragulji vživali tudi pri S1 o v a n i h, in redili so jih v posebnih gajih, 5) toraj zopet nam ne sporočujejo samo obličaji kumirski, temuč tudi pisma, da je orel, jastreb, sokol, kragulj bil atribut solnčnega božanstva v mytnologii slovanski. Kakor med retranskimi kumiri vidimo te ptiče združene s solnčnimi symboli, tako tudi na noriških rimsko-slovenskih spomenikih. Jaz predložim tukaj le nekoliko snimk, in sicer prva nam kaže psa s sokolovima ali kraguljevima perotima in kljunoma kraj urne, toraj obličaji strežejo na svet smrtni, nad kterim vlada nerazdeljivi solnčni bog — Crnobog {glej fig. Nr. 6).*)
Imenitniši je drug spominek sedaj hranjen v koridoru vojaškega odgojevališča v Strassu kraj Mure na Štirskem. Na tem spomeniku vidimo leva symbol močnega letnega v solnca, v srednj em trivoglatem polji psa komusa symbol C r n o b o g a, kteri se z levo taco dotika prevržene urne; in v slednjem polji zopet psa s petelinovo glavo in peroti {glej fig. Nr. 7.) Stebra spomenikova sta od zdole oblečena s palmovo skorjo; **) palma je bila pri Indih symbol rodovitnosti, in atribut solnčnega boga Rama-ta, toda znamenje, da so noriških Slovanov praočetje že imeli v pradomovini svoji azijanski dovršeno bogočastje, in nje že s seboj v Evropo izobraženo prinesli. Volčiča Romula
') Schlichtegrole, Auswahl đer Gemmen der Stossischen Sammlung I, 33,
2)	Prichard, Darstellung des egyptisch. Mythol., deutsch von Наутапп str. 125.
3)	Mannhardt, Germ. Myth. str. 39.
4)	Odyss. XV., 526.
5)	Kralodvorsk rokopis, ed. Svoboda, str. 73, 81.
*) Spomenik je vzidan nad vratami kovačeve hiše v kanjuški fari v Oswaldgrabenu. Muchar ga je objavil v omenjeni knjigi Taf. VIII., 17. 3; vendar ni cel6 zvesto, ker psa sta narisana brez perot. Pogledal sem sam spomenik, in zvesto po svojem slikarji dal posneti.
**) Ta spomenik ni še, kolikor meni znano nikjer objavljen. Videl sem ga sam, in snimko mi je oskrbel g. stotnik Ferenc, tadaj profesor v kadetnem ustavu po učitelji domačem risarstva,
in Rema doječa utegnila bi biti poklonjenje rimskemu vladarstvu, imeni: Lap p inJantumar, ktera tudi na drugih mestih najdemo v obliki: Jentumar, in ktero še so ohranile kranjsko in koroško - slovenske rodbine v novoslov. obliki: Jetmar, kakor ime: Lap slov. rodovine Lap, Lapanja, Lapajne, staročeske: Lapa č k a, sem že na drugem mestu razložil, Lap od lapa, ungula, planta, Pfote, Jantumar; Jentumar pa iz staroslov. janto — j e n t o, srbski: jat o, agmen, caterva, toda: Jantumar, Jentumar — т.тј&охЦ<;. Zvezo petelinove glave s p s o m bodemo malo niže razložili.
Tretjo predstavo Črno boga s svojim psom najdemo na kamnu vzidanem v steno kaplanije na Laškem (Tuffer) kraj Sa-vine.*) Na tem spomeniku vidimo cvet solnčanico symbol solnca, kraj njenega stebla je naslonjen pes symbol Črnoboga in zraven stoječa možka podoba drži v desnici zanjko (Schlinge). Toraj tudi zopet na tem spomeniku, kakor na Straškem združeni symboli Belboga in Črnoboga {glej fig. Nr. 8). Kaj pa pomenja zanj k a v desnici naše osebe? Našel sem po Slovenskem navado, da, kedar kdor umira, njegovi sorodniki razrezavajo motvoze, vrvi, vožeta itd. Tako hočejo zaprečiti, da smrt ne vjame duše, in ne odpelja v podzemeljski svet. Tudi po indijskih nazorih bog smrti Jama, v katerem učeni starinoslovci tudi spoznajo nočno ali zimsko solnce, pri veže duše umirajočih na vrv, in jih odpelja, zato se veli: Jama, od korenike: jam, slov. jamem, fangen, binden in anbinden, ') in Kollar je bral na retranskih ku-mirih, da Radogost solnčni bog ima priimek Imar, kar je le druga oblika za: Jamar, kakor imam za jamem, zato staroslov.: imanije, prehensio.v
Gore smo videli, da Črnobogov symbol p e s ni samo v zavezi s symbolom Belboga — sokolom, kraguljem, orlom, jastrebom, nego tudi s petelinom in med petujskimi spomeniki najdemo večkrat psa s petelinovo glavo. Edno snimko sem priložil temu svojemu pretresu {glej fig. Nr. 9).**) Kako pride petelin v mythus solnčnega božanstva? Petelin je prav boje-željna žival, zato je postal symbolom boga boja pri Persinih 2) in
*) Ta spomenik je že objavljen pri Mucharu Abbild. Tafel. XVIII., 16., 2. precej zvesto.
J) Lassen, Indische Alterthumskunde II, 848. Sav. V., 12. 16. Grass-man piše o koreniki jam: anbinden , und zwar zunachst von der speciellen Anschauung des Anbindens mit einem Seile.
**) Ta spomenik ni še nikjer objavljen, vzidan je v severno steno velike farne cerkve sv. Jurija v Petuji. Sliko zahvalim prijateljstvu slavnega starinarja Dr. Honischa. Pod psom se vidi krilat konj končajoč se v delfina. Da ta symbol spada v kultus slovanskega solnčnega boga sem dokazal v svoji razpravi: o symboličnem pomenu delfina itd. v Letopisu Matičnem za leto 1869, a) Schwenck, Sinnbilder članek: Hahn.
Škandinavcih,') pri katerih se veli: Gullinkambi, der Gold-kammige, Goldkamm, Zlatogrebenjak, in kliče junake v vojsko. Tudi polabskoslovanski solnčni bog Gerovit je petelina imel za atribut, kateri je bil kakor vsi solnčni bogovi tudi bog boja. 2) Petelin pa, kader dan napoči, zapoje, in postane po takem oznano-valec dneva, luči, in tako posvečena žival lučnega — solnč-nega božanstva. Zato Še Rusi sedaj, ko ob Ivanjem kres kurijo — stari ostanek solnčnega bogočastja, v ogenj vržejo belega petelina. Ker se bogu luči — solnca žrtvuje petelin, ter je on ravno tako symbol boga luči — Belboga, kakor pes Črnoboga, in v naši predstavi zopet imamo združene nazore svitlobe in teme. Kaj takošnega edino nahodim v bogočastji starih Slovanov, ne pozna te ozke zaveze ni rimska ni grška, ni keltiška mythologija, sledov druge pa ne moremo iskati v Noriku in Panoniji. Se ve, da Muharju in Knabeljnu in drugim skazi-teljem starinoslovja vse takošne predstave velajo za gribe (Greife), in sfinkse, ker niso si truda vzeli po virih se podučiti, kakošne so si starci mislili gribe, naimer: „le o ni similem, dorsum pen-nis tectum et alis instructum. Ctesias narrat, eitribuere alas versicolores et os aquilinum, oculosque igneos (glej Aelian de natura anim. IV., 27. *)
Petelin še je zraven tega symbol rodivnosti, pripisuje se mu avgurska lastnost, novi razlogi, zakaj je postal symboI solnčnega boga. Da je v slovanskem basenstvu tudi bil symbol nočnega daimonskega smrtinosnega principa, sem že na drugem mestu dokazal. Slednjič še predložim svojim bralcem snimko združenega Belboga in Črnoboga, kako se najde v družbi drugih symboličnih predstav na nekem spomeniku v Sisku.**) (glej jig. Nr. 10.) znamenje, da v Panoniji in Noriku so vladala enaka religiozna načela, in da so toraj Noričani in Panoni bili ednoisti rod. Da v tej predstavi nimamo kje griba iskati, pričuje četvero-nožna žival, ktera nima levovega repa in tudi ne levovih griv.
') Finn Magnussen Priseae veter. Boreal. mythol. lex. pag. 133.
2) Hanuš, Wissensch. des slav. Myth, str. 176.
*) Slike gribov, kakor so jih predstavljali rimski in grški umetniki, lahko pogledaš pri Millinu: Vases 2. 16., T. 3., pag. 268. dalje: Dubbois Maisoneuve Vases, pl. 75.
*#) Spomenik je vzidan nad ulaznimi hišnimi vratmi hrama, kjer se opravlja zavarovalništvo. Objavil je ta spomenik že tudi g. Tkalec v svojem delu: Rimske starine iz Siska Taf. II., fig. 5. ali ni po-vse zvesto. Tako je risar izpustil psu kviški zafrkočeni repec. Še na edni spominek opominjam, na katerem je združen Beli in črni-b o g in ta je hranjen v gradi sekovskega škofa nad Lipnico. Na kamni sta obražena dva psa s tičjim (sokolovim) vratom in klju-
nom sedeča kraj posode, v ktero je nasajen b r š 1 j e n , symbol radosti in veselja, na vejicah bršljenovih pa stojita zopet ptiča, symbola solnČna. Glej. Muchar 1. o. Abbildungen s. v, Seckau.
Gori smo slišali, da se je pri starodavnih Indih podzemeljski bog velel: Jama, da v njem vsi kritični basnoslovci spoznajo modifikacijo solnčnega boga, in da z njim se vjema Ra-dogost Imar držeči v roki sekiro, symbol sodnika mrtvih. Priimek: Imar, Jama, to je: jemajoči, imajoči, der Grei-fende, Packende, Bindende je imel tudi Crnobog Polakov, če-gar ime so poljski letopisci nam ohranili v obliki: Niam, in ga ednačili podzemeljskemu vladarju Plutonu. Ткапу piše o njem: Niam ein polnischer und schlesischer Gott, unter dessen Herrschaft die Seelen der Abgeschiedenen standen, er bewahrte sie nach dem Tode des Leibes, und fiihrte sie in ein besseres Land ein. Gnezen war daher durch Niam s Tempel die Seelen- und Todesstadt der Polen. Darum, sagt Mone, wurden in der Nahe die Konige begra-ben, darum heisst Gnezen ein Nest, weil die Seelen der Abge-storbenen als junge Vogel in die andere Welt kommen. Was Gnezen in Polen das war Niemtsch in Schlesien Njam's Stadt, wie es selbst der Name bezeugt. ')
V sanskritu2) se rabi beseda: nijam v pomenu vezanja darilnih živali k darivnemu stebru. Nijam je iz: ni in j a m — toraj: der Herunter, Hinabnehmende, kar bog umrlih tudi v istini je. Mrliču so stari Slovani kakor pri Grkih in Germanih dali denar s seboj, da je zamogel plačati mito (vectigal, donum, munus), kedar se je peljal črez smrtno reko. Menda se tako razloži nad-pis: Mita na komusu retranskem. *) Sicer pa je Črnobog sam bil mitnik (telonarius) na meji med nad- in podzemeljskim svetom, in tako njegov priimek: Mita menda okrajšano za: mit ar, mi tale c, prav naraven. Vendar je pes tudi utegnil biti darilo kakošnega pobožnjaka, in nadpis: ini ta, donum, vtegne to izraziti. V Vedah se Jamova psa velita: čuvaja ceste, Weg bewachend, (glej: Rigveda 10. 10.).
Tudi v ruskem solnčnem božanstvu C h o r s u 3) (Hrsu) ktero zraven solnčnih symbolov, kakor: konjskih nog, ptičjih krempljev, kozjih rogov, ognja, žezla, človečje podobe, ima tudi pesjo glavo, vidimo tudi združene symbole svitlobe in teme — Belboga in Crnoboga v znamenje, da so pri vseh slovanskih plemenih vladali ednaki nazori, in da je tudi tam bil pes symbol ponočnega ali zimskega solnca.**)
») Ткапу, Mythol. II, 32.
2)	Glej: Ramayana I., 13. 33.
*) pri Maschu fig. 64. Besedo k o m u s, Bullenbeisser poznajo le štajerski Slovenci kraj ogerske meje in pa Hrvati. Gilferding jo razlaga iz sansk.: m a £ — u n a , pes, in s poveličavnem: k o, kakor najdemo to jezikovsko prikazen v besedah: rebro in korebro, robida in korobida, luža in kaluža, hrvatsk.: k omar da, Sehlachterei, sansk.: m r d h , ubijat, kopito, sansk.: puta, ungula, rusk: k o v o r a, pokrov, srbsk: var, v r, pokrivat itd.
3)	Wahrmund, Relig. Moseov. Nr. 3.
**) Daje ruski: ХорС, Chors, — slov. Krs, Kres, Krsnik, Kres-
Nadpis: Mita zna tudi ta religiozni nazor izpričevati. Ni samo pri Slovanih, nego tudi pri Nemcih ') najdemo poverje, da duše umrlih morajo potovati črez veliko reko, ali jezero, črez ktero drži ozek most. Na tem mostu čaka pes ali pozoj, kteri hoče duše požreti. Valvazor omenja nekega čudnega jezera: M i tal o v hribovji blizo Radeč, brž ko ne so si tam nekdaj mislili vhod v podzemeljsko okolico, kakor polabski Slovani v Altmarku, kjer mužni kraj Dremelnik (Dromling) slovi tako, kakor acheruško jezero, in muža avenska. Ponemčeni prebivalci one okolice še sedaj šestico mrliču denejo pod jezik, da ne pride nazaj kot taves (vukodlak, vampyr). Ta dar duši služi za mito (Zollgeld) na_njenem potovanji skoz jezerski mužnati svet,2) in Crnobog_ je toraj mi t ar, in jezero prav naravno dobi ime: Mi t al o, kraj, kjer se mite pobirajo od duš potovajočih v svet smrti. V starotržki fari, kjer kmeti imajo dosti imen po staroslovenskih božanstvih: Perunik, Perkunik, Krakor, Kurtel, Švarožnik, Marot, Mike, itd. so tudi Mi tani, Mi tale i. Znamenita je ta okoliščina, da tudi na norenskih spomenikih izobraženi psi so roda komusovega, kakor tega roda pse vidimo tudi med kumirskimi starotinami retranskimi.
Kakor smo našli ednoličnosti v mythu Radogostovem in njegovem odnošenji do ribe delfina na retranskih in noriških spomenikih, kakor slične ideje Triglavovega kulta pri severnih Slovanih in Noričanih, tako tudi v kultu Črnoboga vladajo enake razmere, enaki nazori, in ednaka symbolika, in mi imamo nove dokaze za slovenskost Noričanov in Panonov.
V podporo našega trdenja, da je po staroslovanskih mythič-nih narodih ednako bil češčen bog solnca kot bog svitlobe rasti, življenja, vskrsnenja, pa tudi po svoji temni strani — kot nočno alijesensko-zimsko solnce — kot bog teme, nehanja rasti in smrti, nam služijo ohranjena sporočila o bistvu lužičkosrbskega: Flynsa.
Božestva Flynsa omenja saska kronika (Sassenchronik) iz leta 1116. Spisatelj te kronike piše, da se je zategadel velel: F1 yns*) „wente he stod upp eynem Flynsstyne", ker je stal
nik bil solnčen bog, spoznal je že učeni Šepping, in potrjuje nam resnico tega mnenja ta okoliščina, da so stari ruski letopisci ga primerjali Apollonu (glej Drevnosti, trudi moskovsk. arheol. občestva Tom I. oddelek: Materjali, str. 1. Gilferding: ХорС primerja sansk: koreniki: §rš, urere, fulgere, splendere. V ruščini je slov. glasnik k pogostem: X; zato je Nestor pisal: Хороутани, namesto: Korutani. Izmeno glasnikov: k in X tudi najdeš v hrvaščini, primeri: huhurjav in kuku rjav erispus. ХорС, Chors s pesjo glavo toraj izrazuje temno nočno zimsko stran solnca, solnce v podzemeljskem svetu.
») Kuhn, Markische Sagen, XII. str. 19. 36.
2) Schvvartz, Der Ursprung der Mythologie str. 273.
*) Schwenck piše o tem imenu: „Eine slavisehe Gottheit mit deutschen
na kremenu — siveckamnu. Obraz njegov je bil bled, v roki je držal gorečo zobljo (barnen blase — Fakel), na ramah sto-ječaga leva (upgerichten lauwe), kteri ima mrtve s svojim rjovenjem vzbuditi. Ograjen je bil z dolgim plaščem. ') Drugi pišejo, da je bil nag, samo opašen s pregačo, da so prednje tace levove bile položene na glavo, edna slednjih tac pa na levo ramo. Budi-šinski letopisi pravijo, da je četrt ure od Budišina (Bauzen) bil češčen na nekem kremenitem stolpu, kar še pričujejo bre-žanjek, in dole ležeče kamenje, največe so zmetali v reko Sprevo. a)
Kritični Schwenck 3) ne dvomi o slovanskosti tega božestva, in Flynsa ima za solnčnega boga, in sicer v njegovi lastnosti kot k r a 1 j a mrtvih, ker s o 1 n c e vsako večer stopi v dolenji svet, in ker tudi Skandinavski Odhin — solnčno božanstvo v tem svetu kraljuje, in v perzijski mythologiji solnčni bog Mithra na mostu kraljestva mrtvih duše sodi. Vendar Flyns ni slovansko, temoč ponemčeno ime božestva slovanskega.
Presodimo sedaj pomen njegovih attributov. Flyns stoji na kremenu. Že ta okoliščina ga dela solnčnim bogom. Naj-stareje predstave solnca nahajamo pod podobo kamna, zato Апаха-goras, Demokritos in Metradotos opiraje se na stare predstave solnce imenujejo: U&ov, nfagov, pvdgov dianvgov. 4) Stein, Fels, gliihender Steinklumpen. Iz kremena pa se ogenj izkreše, in tako še je ta kamen posebno bil prikladen za symbol solnčnega ognja. --
Zato vidimo v Emesi kamen solncu posvečen. 5) Tudi solnčni bog Herakles je imel v mestu Hyettus v Boeotii posvečen kamen. 6) Goreča zoblja je symbol luči, in smrti, ker so, kakor je znano, stari Slovani mrtve sožigali. Leva smo že tudi našli kot symbol poletnega pekočega solnca, vsi symboli Flynsovi so toraj izpričani. Bledi mrliču podoben obraz znači, da je v Flynsu bilo tudi izraženo jesensko-zimsko solnce,
Namen darf uns nicht befremden" (1. c. 177), in na drugem mestu: Mit einem ganzlichen Vervverfeu kann es nicht gethan sein. Fiir deutsche Namen beweist die Unterschiebung eines solchen Gottes so wenig, dass er sogar eher fttr das Gegentheil spricht. Hiess man den Fels auf welchem man einen slavischen Gott verehrt hatte, einen Flins, so mochte einer daraus den Namen des Gottes machen, wie man aus dem h. Hain (sventi, svati bor) einen Gott Zuttibor macht. (1. c. str. 179.) Kakor se bodemo iz dalnje razprave prepričali: je ,,FIyns" nemška prestava slovenskega božestvenega imena.
') Leibnifa script. rerum Brunswic str. 336.
2)	Frenzel. 228.
3)	Mythol. VII. 177.
4)	Confer Xenoph. Memor. IV. 7, 7.
5)	Herod. Hist. V. 3.
«) Pausan. IX. 24.
ker kot slabega starca so si Slovani predstavljali zimsko solnce, kakor smo se prepričali iz bistva boga Triglava. O tem govori moj spis „Triglav" (v Ljubljani 1870) obširniše. Budišinski letopisec pravi, da je Flyns stal na kremenitem stolpu, jaz pa mislim, da je stal v kremenitem stolpu. Zimskega solnčnega Boga so stari Slovani časjili v pečev-natih d up lah. V Lužici se veli edna gora: Črno bog, na njej se kažejo peči in grmade, na katerih so klali živali Črn ob og u v žrtev, in so imeli prašiva (oracula), zato se tudi edna grmada na tej gori veli: Prašiča, od prašat, forschen, fragen. Kaže se v eni teh pečin dupla, kteri pravijo: uho Črnobogovo, ker je v tej dupli bil Črno bog skrit. ') Škof Pavlin pa nam pripoveda, da so tudi v Aquileji v pečni dupli (speleum) najvišje božanstvo čestili, in je imenovali: solnce.2) V Akvileji pa je najvišje božanstvo se velelo: Belin, in Rimljani so je ednačili Apol-lonu, tako je v pečevnati dupli akvilejski češčeni solnčni bog bil: — Črnin — Črnobog.
V pečino imenovano „Spitzofen" na Koroškem je vrezan napis: S. Saxano sacrum;3) ta napis bode se toraj mogel brati: Soli Saxano sacrum, ne pa: Sylvano, *) kakor Muhar misli.
To berilo tudi potrdujejo spomeniki posvečeni: Herculi saxano sacrum Servius Sulpicius Trophimus aedem, zothecam, culinam pecunia sua a solo restituit. idemque dedicavit Kalendis Decembris L. Turpilio Dextro Maecio Rufio cos. Eutychus se-rius peragendum curavit. 4) Spomenik je bil najden „in agro Ti-burtino" v okrožji starega Rima, eden drugi spomenik: „Herculi Saxsano vexillatio cohortis prima civium romanorum votum solvit libens merito," pa je bil najden v nemškem mestu Bonni. 5)
>) Glej Kollar, Wyklad, pag. 81—84. Štur v Časop. česk. Muz. IV. zvez. str. 466—467.
2)	Vrstice Pavlinove se glasijo:
,,Quiđquođ et Ivictum spelaea sub antra recondunt Quoque tegunt tenebris, h u n c audent dicere Sole m". Glej Murarovi Novus Thesaur inscript. Tom. I. pag. 28. Nr. 3. Na to pečno duplo streže tudi spominek akvilejski z napisom: Pro salute Tiberi Claudi Macronis con. fer. nor. Sar. speleum cum omni apparatu fecit.
3)	Eichborn, Beitrage. Theil II. pag. 69,
*) Med rimskimi napisi tudi Silvanus nikjer nima predikata : S a-x a n u s ," nego on se veli: coelestis, Deus praesene, dominus, sanctus. Tettus, Božanstev ktera se s črko S začnejo drugih ni v rimski mythologiji, kakor: Sol, Salus, S a-turnus, Securitas augusta, Serapis, Silvanus, S e-mela, Spes, Simo Sangus Deus fidius , Sirona, Senenis Veillo, S u r i a.
4)	Gruter, pag. 49.
5)	Lersch., C. M. II., 22.
Hercules Saxanus bi toraj bil „der imFelsen wohnende Herkules", in po takem tudi zim s k solnčen bog, oslabelo, počivajoče solnce v temnem dolenjem svetu. *)
Jeli je ta ideja izvirno grško-rimska, ali pa sprejeta iz verovanj drugih narodov, ne upam presoditi. Meni se dozdeva slednje, ker ni mi znano, da bi se grško-latinski Herakles — Hercules bil čestil v pečevnatih duplah. **)
S a x u m se v staroslov. veli: ИСТр'Г>, petr, in pa пешТБ iz петв — peć; v solčavski planini: ker, gorenski: čer, in utegnil se je noriško - slovanski Sol Saxanus, Hercules Saxanus veleti tudi: Kerons, ker na Koroškem najdemo spomenike: Chaeronti augusto sacrum. ') V besedi Kerons bi se toraj našel prestari polni suffix, kakor še ga ima latvijščina primeri j Perkhons — Perkun. Da je utegnil Hercules saxanus biti božestvo zimskega solnca, pričuje dan (calendae Decembris), na kateri mu je veža, kuhinja in zotheka (kokošinjak, gosinjak, vsaka mala komorčica za jedi) bila posvečena, ker posvečevanje se je gotovo na njegovi glavni praznik bilo preložilo. Njemu se je tedaj moglo dosti žrtev darovati, ker se mu je posebna kuhinja in komora postavila, tudi o Flynsu piše anonymus histor. eccles. siles.,2) da se mu je dosti darovalo posebno izmed živali. **) Chaeronti augusto seje bil spomenik postavil v namen srečne ekspedicije vojaških trum, toraj je Kerons mogel bedeti nad življenjem in smrtjo, in to moč in skrb ima zopet božanstvo solnca. Vredno je še tukaj navesti lepo razlago Schwenckovo: Auch der Flinz der S t ein selbst, kann hier seine tiefere Be-griindung erhalten durch tiefere Forschung. Der T o des gott stelit nicht nur auf dem Flinz, er ist selber ein Flinz, denn in ihm ist das heiligeLebensfeuer gebunden, einAuferstehungsklaps schlagt es aus demselben, den der Tod ist das erstarrte Leben,
*) Pečevnatih dupelj je po Slovanskem več, posebno v Karpatih, vse so človečje roke izdolbile. Krolmus je tudi na Češkem našel duplo Črnobogovo. Pečina sama po sebi je tudi podoba zadrevene-nja (Erstarrung) in tako Še jasniše postane prebivališče zimskega solnčnega boga.
**) Hartknoch (pag. 161.) piše, da so tudi prusko-litovskemu Črnobogu: Pikolu (slov. Pikulik), kateri je tudi imel bledo lice in sivo brado, in v katerem tudi Schwenck: spozna solnčno božanstvo, na njegovih praznikih obilo kuhali in pekli. Ta jedila so brez dvombe bila v spomin mrtvim, vsaj še denas slovensko ljudsvo z velikimi pojedinami (sedminami, kerminami) obhaja spomin mrtvih. Na dušno se tudi dušam umrlih puščajo jedi na mizah, in pagansk. Slovani so na mogile mrtvih nosili jedi in pijače. Flyns in Hercules S a x a n u s sta toraj mogla biti vladarja podzemeljskega sveta, ker so ju pomirovali s toliko obilnimi žrtvami.
') Lazins, Com. in republ. rom. pag. 1211.
2) Histor. eccles. sil. cap. 2.
đas tief irmen das ewige Feuer birgt, und das Leben ist nur der in Feuer gerathene Tod, beide sind nur verschiedene Seiten einer ewigen Uridee, fortgepflanzt durch die Urtradition. (Lib. cit. 118.) Dr.Fried. Pichler ') misli da je „Chaeront" (sic!) bilo keltsko božanstvo, ker piše: Hercules ward alsFelsgott, Saxanus (keltischer Name „Chaeront"_im Mollthale) auf der Koralpe verehert. Ali špico-fenski napis niti ne govori oHerculi, nego samo o: S. Saxanu, Hercules saxanusje g. numismatiku le poznan iz epigrafičnih bukev. Tako vendar se ne sme v znanostnih zadevah vihrati.
Gr. numismatikarja je ime: Chaeront (?) zmotilo, da je je tako hitro v „Felsgott"_ prestavil. Božanstvo solnca, in to je bil Herkul, zaboga peč in napraviti, je vendar malo predrzno. V nobeni stari mythologii ne najdemo, da bi solnčna božestva imela kakosno vladarstvo črez pečine. Pečine so kosti in rebra zemeljske božice, in le-ta je gospodarica črez gorovje in pečovje, kar tudi potrdi frigijskaKybele, ktera se veli: Agdys, pečevnata.*) Ko bi se bilo gledalo na pomen suffixalatinskega: anus, bi seSaxanus ne bi prestavilo v„Felsgott", ker suffix: anus izrazuje topično lastnost, in ne osebno, tako je ur b anus onaj, kateri živi ponavadi mesta (urbis), romanus, kteri živi v mestu Rimu, C a m p anus, kateri je iz provincie Kampane, toda tudi Saxanu s,**) kateri prebiva v pečini, ni pa, kateri je: pečnat, skalnat, kerat.
Kerons bi toraj bil prebivalec k eri. Beseda kar, ker je tako dobro slovanska, kakor keltska, da ona sama nič ne odloči, primeri še perzijsk: k h a r a, saxum, kavkask': k era, lapis. Iz te besede je poznamenovanje kernskih gora, ktere Ptolomej imenuje: Karvanke to je: karvanjki odkarvanjek, karat breg, primeri zarad suffixa: brežanjek, polsk: karw, bik po-pravem: cornutus. Na Karvanjke opominja gorenji kamniški grad (Oberstein), kateri se veli: Kar nek, to je Karnjek, Kar-njak, in znano je, da so se Karvanjki veleli gore, katere nad Kamnikom dosežejo največo visokost.
Pri lužiških Slovanih, med katerimi smo posebno našli kultus F1 y n s a — Črnoboga šesose dolgo ohranili različni obredi, kateri opominjajo na mythus Boga Flynsa. Anton (I. str. 73) piše: Die Zeremonie, wie sie ehmals in Konigshain bei Gorlitz auf dem soge-nannten Todtenstein vorgenommen ward, gibt noch naheren Auf-schluss. Dieser auf dem Konigshainischen Gebirge aufgesetzte Berg hat eine schwermuthige Lage. Zvvischen zwei Felsen muss man sich schief durchdrangen, um auf die obere Flache zu gelangen. Daselbst zog noch zu Anfang des 18. Jahrhunderts Alles aus dem Dorfe, alt und jung mit F a k e 1 n ausStroh geflochten auf den Todtenstein.
1) Repert steier. Miinz. str. 129.
*) Edini bog groma, kakor postavim Zeus, ima svoj sedež na rtih bregov, zato Kerons tudi utegne biti priimek Perunov.
**) Latinsk: saxum se rabi tudi v pomenu: steinernes Grabmal ital.: sasso, ravno tako, K imenu: Keron primeri starop.: K a m k o, ruski Karn, Karneš itd.
Hier zundeten sie die Fakeln an, und gingen singend naeh Hause, unter bestandiger Wiederbohlung der Worte:
„Den Tod haben wir ausgetrieben Den Sommer bringen wir wieder."
Noch befinden sieb in dem einem S t e i n e, auf welchem einst ein Gotze gesessen, und wahrscheinlich auch in der noch zu sehenden in einem Halbzirkel bestebenden Vertiefung gesessen baben mag, viereckigte Locher itd.
V pečevnatem svetu je toraj imel bog smrti svoj sedež, tam se je končalo tudi njegovo kraljestvo, in z užganimi baklami oznanil začetek živlenja mladoletnega. Ker je bakla symboI luči, je ljudstvo moglo tam obhajati zmago luči črez temo, to je: zmago jarega solnca črez zimsko, Belboga črez Črnoboga. Tudi v germanskem in grškem mythu nahodimo ednake nazore, da solnce prebiva v kamnati,*) in se v mladoletji iz nje izpusti (glej Schvvartz, Sonne Mond pag. 63. 64).
Kakor je že bilo omenjeno, je po Slovanskem dosti umetno napravljenih pečer (Felsgrotten), tako v Kijevi, Ojcovi, v krakovskem okrožji, v Sandeku, Soboru pri Nitri, **) blizo Kremenice na Švicarskem v valiskem kantonu, kjer še sedaj so pokaženi ostanci slovenskih naseljencev, našli so sledove takošnih pečer, v cmureški okolici na Štajerskem. Rusi te veže imenujejo: peštere, tudi v staro si. pester a, впЏаш, Felsenhbhle. Mi toraj kultus o prebivanji solnčnega boga v pečeri najdemo od Akvileje do Karpatov med venetskimi, karnskimi, noriškimi, ložičkimi, karpat-skimi, polskimi in ruskimi Sloveni.
Po popisu nekterih kronistov je „Flin s" tudi v rokah držal snopič latovja. Zato je tudi v tem oziru Scbvvenck') dobro opazil, Ein Gott, welcher einen Biischel Aehren an einer Stange halt. undeine brennende Fakel inderandern, wird damit als der be-zeichnet, welcher das Getreide durch die feurige Warme zur Reife bringt und folglich ein Sonnengott. Nichts steht im Wege den F1 i n z als einen s o 1 c h e n gelten zu lassen, denn der Name kann am wenigsten ein Bedenken dagegen erregen, weil dieses ihm von den Deutschen gegeben worden ist von dem Orte, wo sein Bild stand. Einem Sonnengott kommt aber in der Mythologie auch
*) Kamna ta skoro v vseh slovanskih narečjih znana beseda ni kje nemka. Ze Rapp (System der indoreurop. Grammatik II., 127) je to spoznal pisaje: Das camino, Steimveg, hat der Italiener aus dem Slavvischen: kamen entlehnt, ca-nino bedeutet auch Camin, daher das russische komnata, und das entlehnte altfrankische k e m e n a t e; in der germanischen Sprache ist: H a m a r, das zuerst Fels und Stein dann Hamer bedeutet.
**) Tudi na moravski gori „Kotavč", na kteri je stal tempel Ra-dogostov ste v pečino vsekani dupli, v kteri vsaki ima 30 ljudi prostora. Gotovo so tukaj Radogosta kot Črnoboga častili.
') Shhwenck, Mythol. VII., 176.
der Lowe als Sinnbild des Lichtes zu. Eine so bestimmte Angabe, wie iiber den Lowen des Flinz durchaus verwerfen, wiirde wullkiirlich sem, weil es an jedem Anlasse zur Erfindung fehlte, und der verzweifelte Erklarungsversuch der Christen gar nich gegen, sondern fiir ihn spricht.
Kakor mi na retranskih spomenieih najdemo zedinjeno dnevno in ponočno, jaroletno in jesensko-zimsko solnce — Belboga in Črnoboga, prijazen človečji obraz od predi — p e s j o glavo od zadej, kakor vidimo na noriških kamnih isto idejo izraženo v zvezi psa s sokolovim kljunom in perotni-cama, tako tudi v predstavi Flynsa. Kremen, na katerem stoji je, ker ogenj da, svmbol življenja in rodivne moči. Pri La-
Eoncih je navada, da oče nevestin, kedar se ona poroča, z oclom iz remena ogenj kreše, ocel, kremen in goba se tudi mrličem v trugo dene, in Friedreich1) prav umno ta običaj tolmači pisaje: Diese Handlung war bei der Trauung ein Symbol der in beiden Eheleuten verborgenen Lebens und Zeugungskraft, und der Feuerfunke solite die Schopfung des Dritten, des Kindes, an-deuten, das in Liebesfeuer gezeugt, und empfangen wird, bei den T o d t e n ist das F e u e r ausgegangen, und das ihm mitgegebene Feuerzeug soli ihm auf dem Wege, den er durchwandeln muss, Licht geben. —
Symbol luči je tudi duplir (Fakel), in latovje, plod toplote in luči, ravno to tudi lev; bledi mrliču podobni obraz bo-žestva pa izrazuje, da je v njem ni samo ideja luči, svitlobe in življenja, nego tudi teme in smrti predstavljena. Ako so krščanski kronisti slišali, dalevFlynsov s svojim rjovenjem ima mrtve k življenju zbuditi, ter so mjthično legendo Slovanov Flynsa čestečih samo na pol prav zastopili, in si jo po krščanskih nazorih tolmačili. Lev symbol jarega gorečega s o ln ca res zbudi mrtvo naturo k življenju, pa ker je solnčni bog slovanski tudi bil sodnik mrtvih, se je on tudi smatral kot vzbu-ditelj umrlih od smrti k življenju, ker je duše umrlih spravljal na svitlo stekleno goro, na zeleni travnik •— v s vitli raj. Onim pedantičnim dvomljivcem, kateri se ne morejo sprijazniti z združeno predstavo življenja in smrti v eni podobi, odgovori Schwenck a) prav umno: Aber konnte man einvvenden, wenn auch der Sonnengott ein Herrscher der Unterwelt und ein Todtengott war, so ist er doch als Leuchtender und Warmender, welchen die Fackel zukommt, und der das Ge-treide reifen macht, nichtzugleich als Todter darzustellen. Soleh ein Einwand wurde bei einem Bilde der schonen Kunst der Grie-chen vielleicht Anwendung finden, kann aber auf andere Volker nicht angewendet werden, die bei Gotterbildern nicht nach einem schonen Ausdrucke strebten, sondernnur die Idee der Gottheit
') Friedreich, Symbolik der Natur st. 135. ») Schwenck, Myth. VII. st. 177.
darzustellen zur Absicht hatten, und daher selbst Unschones nicht scheuten. Das ganze Wesen einer Gottheit, mochten auch die Einzelnheiten nicht zusammen passen, in einer Darstellung zusammen zufassen, konnte da nicht anstossig sein, wo der ganze Zweck der Form nur auf die Sichtbarmachung der Idee hinauslief.
Mi toraj v bogu: „Flynsu", kar pomenja: kremen, kre-salni kamen najdemo vse bitnosti solnčnega boga, on je to ime vtegnil dobiti prvič, ker je kamen, posebno kres al ni najstareja predstava solnca, in symbol življenja in luči, ali pa ker njegovo bivališče kot božanstvo ponočnega in zimskega solnca je bila: pe cera. Miklošič navaja besedo: kremen, celo v pomenu: ardor, gorenje, žar, žestoka vročina! Kremenit, živahen, lebhaft, kar pričuje, da je kremen bil starim Slovanom symbol ognja in življenja tako, da bi se smelo misliti: Flyns je prestava slovanskega: Kres, primeri: kresati kresanje, kresivo. Kres v staroslovenšoini tudi pomenja: гоолг;, temporum mutatio, Sommersonnenwende, in ob tem času se še sedaj kurijo solncu v čast ogenj,*) kateri se veli kres, o tem času je solnce v svoji najpopolniši moči, v tem časi dozoruje silje, zato bakla in latovje v rokah Flynsovih. Ali tudi ob kresu solnce začenja pojemati, obračati se h koncu svojega tečaja, se starati, zato lev na ramah Flynsovih in obledelo njegovo obličje.
Po vseh odnošenjih moramo v Flynsu spoznati slovansko solnčno božanstvo, al se oziramo na to ali ono delovanje solnca. Ko bi imeli podobe: Soliš saxani in: Herculis Saxani, bi tudi jasniše zapopadli moment solnčnega tega božanstva, ali tako nam ostanejo samo slutnje. Beseda latinska „saxum" se tudi rabi v pomenu: Kieselstein, kremen. Kremene pa so starodavni narodi ni samo rabili za kresila, nego iz njih so si tudi delali nože in s ulične špice. Besedo: saks (sax, sachs) pozna tudi grmanščina v pomenu: boclež, Degen, Dolch, Schwert-messer, in že Schvvenck je omenil, da je poznamenovanje „saks" v pomenu nož se rodilo iz prvotnega pomena: kamen, Stein, ker so si stari Grmani bodeže, nože iz kamna napravljali, primeri nemško hamar, Steinwaffe, in cheru, Degen, Messer iz: cheru, Stein, Fels, slov. kar, ker, kern, keltiški: karn, perzijski: kh ar a.
Mi se ne trgamo za slovenskost: „Herkula Saxana" in „C h a r o n t a", ker imamo dovolj drugih dokazov za slovenskost Noričanov, da si ravno tudi naša obramba ni brez vseh temeljev. Vendar „C h ar on t a" ne damo tako hitro za keltsko božanstvo veljati, in sicer iz samo tega edinega razloga, ker kern pomenja v keltščini: saxum. Kamen, peč, se veli v slov.: kar, ker,
*) Ogenj zavžiganje kresa se mora iz kremena skresati pravi slovensko ljudstvo, drugač nima prave moči.
čer,*) karn, kern, km, bretanski: kern, kymriški: karan, karn, rupes. sabinski: (italsko narečje): herna, rupes; sorodno je hebrejsko: ker en, kaldejsko: kar na, syrsko: kar no, arabsko: quarnum, lat. cornu, sansk. giras, gotišk: haurn v pomenih: scopulus, rupes, angulus montis, cornu. Tako primerja učeni Diefenbach v svojem Goth. Wortb. s. v.
Ker so iz k ero v si napravljali meče, suličine špice, ali pa, ker so ta orodja tako rtasta, kakor tudi peč (saxum), in rog, najdemo v sansk.: Qiri, meč, lat.: quiris, sulica, gotiški hairus, meč, staronordiški: her, gladius, staro gorenje nemški: clieru, Steinmesser, slovanski po stopnenji glasnika z dalnjimi tvarivnimi sufiksi; in sicer: malorusk.: k o r d, polsk: k o r d, litovski: kardas, horvatski: kordec; iz slovanščine izposojeno: magjarski: k ar d, rum unski: k o ar d, albanski: kor d, češki: os-krd, primeri še persijsk: k sir d, osetski: k ar d, culter iz edno iste korenike**)
Kakor so Cheruski dobili ime po cheru, kamnu ali pa meču, tako tudi Saksi, po sachsu, zato je žeSchwenck dobro opazil: Die Sage lasst den ersten Sachsenkonig A s kani u s bei einem Springbrunnen imWald aus einem Harzfelsen erwachsen, weil „Sax, Sachs" eigentlich einen S tein bedeutet, und wenn der Ahnherr der Sachsen aus einem S te in stammt, so gilt das fur Alle.
Da zeigt sich deutlich das Namenssinnbild, mit dem die Sage ihr erklarendes Spiel treibt. *)
Meni se dozdeva, da tudi ime Kelt isto pomenja, kar Sachs, Cherusk, Hernicus (Hernici star italski rod od sa-binskega: herna, rupes), Karnjec—Kranjec. Koroli, (Ko-roha, pravijo v kranjski goi'i: Korošici) Korošec bodi si prebivalec pečnatega, skalnatega sveta, ali pa nosač orodja iz peči, kamna, kremena, kera, kora, napravljenega. Mi najdemo v staroindijskem jeziku: (jila, silex , in sulica, kala, kamenit breg, slovenski: kal imena bregov na Štajerskem in Kranjskem (črni Kal , rdeči Kal), gotiški: hal u s, Fels, staronordiški: hallr, lapis silex, latinski: calcullus, lapillus, toda
*) Imena krajna: Krn, ime gore, Krnu z ime mesteca pod trnom, čerinjek ime pečevnatega kraja v moji fari, so še žive priče, da je ker, kor, čer bila obče znana beseda.
**) Sansk. korenika: 5ar, kr in karn, pomenja: scindere, fodere, la-cerare, findere, slov.: kr, zato: krt, Maulwurf, als grabendes Thier, krnnog, mutilatus pedibus , krnnos, aduncum nasum habens, ukernja, Thahleinschnitt, srbski: krnja, vagina, toda: das Ge-epaltene, krnjo, diffissus, krnjav, idem, krniti diffindere itd., zato v belski dolini najdeni: Ker on s zraven pomena, Saianus še dopušča razlago: diffindens , der Spalter , kakošni priimek ima tudi indijski Indra, ч ') Schvvenck, Sinnbilder st. 466.
reduplikovano, litovski: kalna s, mons saxosus, estniški: k ali o, rupes, kjmriški: K a e 1, Hode, po anologiji kakor: der S tein im Obste, slov.: pečka iz peč, Stein, lat.: lapidulus, kymriški: cele t, kelt, korniški: Kellester, silex, latinski iz starogalskega: celtes, der Celt, Kelt, Grrabwerkzeug, Griffel,*) Sanskritski glasnik § v grščini in keltšini zmiroin odgovarja glasniku k, v latinščini k, in v staroitalskih narečjih: h, v staronemščini: h, ch (z), v slovanščini pa k in ch (j) primiri sansk.: g 6 k h a r a, crinitus, češki: c h o c h o 1, hrvatski: h u h o r (xa%°(l) > Pa tudi: kukul, kukurjav, crispus, zato Nestor Korotane (Коротднх) imenuje; Chorutane, in tudi po Koroškem se glasnika g in k pogostem izgovarjata kot ch (%).
Končaje ta pretres mislimo, da smo svoj namen dosegli dokazati, da v slovenskem^ mythu ni samo bila dogmatično sprejeta edinost Belo in Crnoboga, nego, daje tudi ta ideja našla svoj izraz v priličnih (bildlich) predstavah, in tako v Be lb ogu in Crnobogu, nimamo toliko iskati dualizma, marveč dvostransko očitovanje (manifestacio) ednoistega božjega bitja. —
Ni samo podobščine na noriških rimskoslovenskih spomenikih: psi s sokolovimi, jastrebovimi ali orlovimi kljuni in perotnicami, psi s petelinovo glavo, pes v družbi rože solnčanice, pes komus v družbi levov, palmove skorje na štraskem spomeniku, nam pričujejo ednobitst venost Belo in Crnoboga, temoč tudi na retranskih spomenikih vidimo prijazno solnčno glavo in psa, svmbol Crnoboga ozko združeno, in ravno tako ponemčeni ,,Flyns'' starec z bledim mrliču podobnim obrazom, z baklo in levom, nam zopet očituje ponočno zimsko in dnevno poletno solnce. V vseh teh predstavah ga najdemo kot boga luči, svitlobe, življenja in kot boga, mraka, teme in smrti; in ker so noriški spomeniki večidel postavljeni v spomin mrtvim, nam to združenje svitlobe in teme, življenja in smrti je novo poroštvo, da so te spomenike stavili členi onega naroda, pri katerih nahodimo verovanje o edinosti solnčnih modifikacij, in že v stari dobi to edinost izraženo v podobščinah; in ti so bili — S1 o-veni. —
*) Primeri še slov. krem, krems, siles, in kremsaea, sekira, toda izvirno iz krems a napravljeno sekalno orodje. Sicer korenika krem, ravno to znači kar kam, kern, scindere.

FIN ITOLAPPI AN LXET
SALV IA E
IANTVMAR I F
CON OPTPL
PECE RVNT
Tin. G
Ciganije*) v Angleškej.
(Po češčini zdelal Lasi. Gorenjec, Podgoričan.)
Anglež se je bil vselil tam, kder je zdaj, uže davno po-preje, predno se je mej razrasle angleške rodove po vćliko — britanskih krajinah po nekoliko stoletijih prikral nov zarod, — za-ničljiv klatešk rod, ciganski rod. A ta ljud nej kakova zvlastitost teh ali teh zaveznih kraljevin: ne v Evropi ni v Aziji, niti v Afriki; nikoli nikder na vsem božjem sveti nej nobenega osamelega, pustotnega kotička, kdčr bi se ne bil dim už6 kadil po ciganskem taboru; morda tudi pašnika nej nikder, da bi po njem ne bil strigel ciganskih kljuset ali oslov zob. Ciganije so svoje kotle razobesili po žalujočih vejah otožnih dobov i po vitkih deblih prijetnih oliv; njih šatorišče se razsteza od zasneženih ruskih ravnij do golih španskih visočin, Himalaju s temena Andom do robatih sten; ali nobena krajina nejma tako čvrstega ciganskega obraza, takega, s kakoršnim vednosti ustreza stara Anglija.
Kedor svet obiskuje le na železnem vozu, — komur je dosti do tega, da je videl vsa velika mesta, gotovo zel6 malo ali pa nič ne ve, o ciganih, o njihovem živeniji na britanskih otocih. Njih običajev i njihovega značaja različnost na deželi v primirji z običaji i obraznostjo domačega selskega naroda različnost je jako zanimljiva i posebna „episoda" vnenjega živenija. Da-si se jih angleški kmetije sploh ogibljć, boje i zaničujo jih, vendar le ciganije v obče krase njih poezijo. Pomladi, ko hitro lesovi ozelene i ko se je trnije obleklo v belo cvetije, človek često veliko črno liso lehko najde v temnej, zaraslej globeli; ciganije so odšli od tu: to liso je vpalil njih ogenj. Vozički — nenavadno zgrajeni, telesna zava-Ijenost, črnih očij čaralni žar, pravilna, če prav neprijazna krasota na obrazi, zel6 zagorela koža, kakor krokar — tako črni kodri, zamolklo petije, ki se razzgublja mej skalami i grmovijem, ponosna hoja, dostojna i svobodna, pa v teh capah, malomarnost i sovraštvo, ki ga gojć do vsakojakega dela na tem božjem sveti: vsled vsega tega so ciganije znamenito ločeni od saškega i gališkega naroda. Ciganije so divji britanski Mohikanije.
Такбј iz početka se je krut razpor bil nazorel mej domačim narodom i kočevniki, toda kmalu ga je zadušila nekova pobota, ki ciganom zagotovlja mnogo ugodnostij. Ne more se lehko reči, da bi njih život v Angliji bil kaj posebno prijetnejši nego je drugodi po sveti, to pa je resnica, da so tu svobodnejši, tako
*) Ti Ijudije imajo po sveti različna imena: v Francoskej jim rekajo bohćmiens; Slovanije jih imenujo cigane; v Turškej i Perziji zingarri; na Nemškem Zigeuner; v Španskej zincali i gi-tanos; v Angleškej gypsies.
Letopis 1871.	13
rekoč, kakor doma, i njih živo pisani kroj, njih plesi, godba, njih bivališča, vozički i kljuseta — vse to so vnenjih veselic neogibne posameznosti. Da nej ciganov, angleškemu živeniju bi nečesa manjkalo, zvlasti na deželi. Ciganije so se oklenili Velike britanije tako, kakor se bršljin okleplje drevesa, a prirodoslovec ne more
popisati drevesa, da ne bi omenil njegovih lehkoživcev. _
Gotovo se nihče ne bode čudil temu, ker je ta rod, tako razkropljen i vsled varnega občevanija do cela sprijaznjen z do mačimi običaji, — na-se zvalil mnogih angleških učenjakov i moralistov pozornost. Po 1816. letuje John Hoyland še dosti zanimljivo pisal svoja opazovanija o živeniji angleških ciganov i gotovo bi se njegova pisma omenjala še zdaj, pa je George Borrow o tej zadevi kasneje odgrnol do cela novo polje jako imenitne iskušnje. _ George Borrow je od mladih let živel mej cigani i govori njih jezik, da: ciganije ga imajo za svojca, George pa je v njih druščini nasrkal se velemnogo njihovih skrivnost?). Ker je preiskaval angleških ciganov živenije, šel je po sveti, zat<5 da je obiskal cigane po različnih evropskih krajinah. Borrow je posedal po njihovih šatorih, grel se pri njih ognji, torej je lehko primerjal različne zvlastiti vsakojakih^ odrastkov te razkropljene človeške družine. Obiskal je tudi v Španskej svoje ljube bratce, pozdravljal jih v imeni njih bratov-angleških ciganov, a povsodi so ga jako vljudno i bratovski pozdravljali i sprejemali. Ni lasu na njegovej glavi se nejso dotaknili, ni kosca mu nejso plašča odrezali, kajti egipški sinovi nejso kvarni si, tudi ne krado drug drugemu.
To novo pozorišče je o njem vzbudilo sklep, da je popisal cigansko živenije sploh, zvlasti pa španskih ciganov ali gitanov. Tega spisa prva zasluga je nedvomljivo ta, da nej brskal i nika-koršne pomoči iskal po kakovih knjigah: pisatelj razglaša le to, kar je v dvajsetih letih sam videl, izkusil i slišal od ciganov samih.
Učenost i umeteljnost sti začeli puliti se za ta zaklad redkih zanimljivostij. Angleško slovstvo, gledalištvo, malarstvo i godci so znamenite vzore stvarili iz ciganskih običajev. Ali jako potrebno je to, da se vsakateri umeteljnik skrbno varuje romantiške domišljije , katere z&rod je dosle prebohotno živel v malomarnih izkušnjah i po nezvestih spisih. S ciganskim životom v zgodovini ali po knjigah se slabejše ne ujemlje nič drugega, nego živenije ciganov samih, s kemi smo o prilikah v dotiki pod milim nebom. To pa je to, ker hrepenimo, da bi prodrli tajnosti ciganskega plemena, ki je samo sebi zastavica, basen. Ta narod, uže razkropljen po vsem zemskem površiji, nejma več ni svoje zgodovine, niti svoje povesti, ni svojih bogov, celo na praočete spomin mu je mrknil: ali torej ne bi pošteno bilo, ko bi v živenije — obudili njegovo zgodovino? —
Zdanje cigansko živenije — prav rćs, da je zel6 žalostno: saj menda imamo dosti krepkih pomočkov, da lehko dokažemo z njimi, kaj je krivo njihove propasti. Mnogotere okolnosti dozdelno pričajo, da bi se njih dozdanje gorje dalo zatreti: gotovo se bode
največ sukalo o tem, da razodenemo, kako, s kakimi sredstvi bi se dala poskusiti njih nravnost, torej nujmo, preiščimo, kakovi so bili ciganije, kakovi so zdaj i kakovi bi lehko bili. Vstaja nam v srci posebno sočutje do tega starodavnega, nesrečnega človeikega rodu, ki — da-si mu je prirojena nerazkaljena krasota, zvlasti v Angleškej, vendar-le trpi i medli, zatć ker ga zmerom preganja prokletstvo.
L
Od kodi so prišli ciganije? Ko bi nam zadosčevale povesti, živoče po nekaterih krajinah, prav kmalu bi nam jasno bilo to, zakaj so dan denes ciganije tako razkropljeni po sveti. Cujmo, kaj svet pripoveduje o njih: „Njih praočetije, iigipei, ti so Mariji i njenemu božjemu detetu pomoč odrekli, ko sta pregnana pribe-žala v Egipet, da bi ušla kralja Heroda jezi. Žejnima: materi detetu so zabranili, da si nejsta smela ni kaplje vode zajeti iz velike reke Nila. Zaradi te hudobije pa je Bog kaznil Egipce. Razgnal jih je, zatć da bi se revni i zaničevani klatili mej "drugimi n&rodi po sveti. A ti dozdelni Egipci nejmajo do cela nič sorodnega z Egiptom. Mnogi novejših popotnikov so v Kairu i po nabrežnih Nilskih krajinah naleteli na ciganske gruče, razseljene pod palmami. Te cigane Egipci imajo za ptujce tako, kakor jih Anglež ima v Angleškej. Vrhi tega pa so jako drugači od domačega bivateljstva vsled svoje natornosti i vsakojakih običajev.
Tem čudovitejše pa se bode gotovo zdelo vsakomu to, ker se te egipške grehote izpovedujć, kljubu slehrnemu nasprotivaniju
—	s kratka ciganije vsi, kolikor se jih poteplje po sveti. Ce jih le kedo povpraša, od kodi so, tekćj mu soglasno odgovore, da so pravi Egipci, to je, da so po krvi pravi Faraonije; a kako oholo pripovedujć o nekdanjej slavi svoje dozdelne domovine. O tej domovini basnujć to-le: „Živel je o svojem časi v Egiptu mogotec Faraon. Imel je nepregledne trume vojičakov, ki so se tepli z vsemi ndrodi tako dolgo časa, da je kralj prisvojil si jih. Ali ko je bil zmogel svćt, pootožil se je i razsrdil, zatć ker je vojsko ljubil iz vsega svojega srca, po zmagi vesolnega sveta pa nej znal, s čem bi si kratil čas. Napćsled mu šine v glavo, da gospodu bogu napove vojsko. Poklical ga je torej , naj iz nebes pride z angelji vred i stepe se z njim i z njegovo vojsko. Gospod bog pak je odgovoril: „„Nečem svoje mogočnosti meriti z močjo tega človeka" ". Bog se je bil razkačil na Faraona, i da bi ga kaznil, zazijala je na njegov ukaz velika luknja na strani neizmerne gore, prihrul aivij vihar na oholega kralja i pahnol ga v grozno propast z vsemi njegovimi vojščaki vred. A kader koli i kedor se še dan denes približa tej gori tisto noč pred svetim Janezom, sliši, da Faraon in njegova vojska javdajo i kolnejo v skalnatih globelih.
—	Ko pa je bil Faraon pogubil se sč svojimi bojnimi jatami vred, vstali so kralji vseh ndrodov, ki so zdihovali v egipškej sužnjesti
13*
i prhrmeli so na osamele, beziorožne Egipce, zmogli jih i pred seboj tirali i razkropili po vsem sveti. Za tega delj se zdaj ciganski konji napajajo v reki: Nevi, v Taji, Sekvani i Temzi i pas6 ob njih, da-si bi morali piti krasno reko Nil."
Ta povest, ki ta zarod prišteva Egipcem, nej nikoli ciganom ugasnila v možganih: prejeli so jo z vero vred od sredovekih bo-goslovcev. Obča dozdevnost je prav do našega časa trdila, ciganije — da so Egipci, ki je asirski meč razkropil jih po vsem sveti. Kar se tiče tega blodečega, prokletega naroda, uže takrat, ko je bil prišel v Evropo, nej znal za svojo zgodovino ne, še svoje domovine imena nej vedel.
Od kodi so prišli ciganije? Kam so namenjeni iti? — Raji bi povprašali studenca, od kodi vrvrajo njegovi valčki; raji povprašajte oblakov, kam se ženo! — Človek strmi i mora čuditi se takovej nevednosti, _ ali do cela se u jemlje z indiferentnimi mislimi teh kla-teških ljudij. _ Vse kaže to, da je gotovo mnogo časa minolo mej njih razkropljenjem i prihodom v omikane domovine kristijanskega sveta. Ker nejso imeli ni najskromnejše znanosti o svojej zgodovini, torej so radi prejeli vest, ki so jim jo razodeli. Pa je -tudi ris človeku moralne domovine treba tako, da, če je zapustila ga zgodovinska gotovost, — da se brezi kake obotave mora vdati domišljiji.
Nekaterim zgodovinarjem seje dozdevalo, da so v ciganskem zarodu zalotili izraelskega rodu obe pogubljeni pokolenji. Romstva*) osodnosti se vsakako mnogostranski stičejo se židovskimi osodnostimi. Oboji — ciganije i židije so razkropljeni po vsem božj em sveti i žive mej kristijanskimi narodi, s kemi se mesijo, zmesili pa se nejso dosle; ciganiji i židije so mnogo zani-čevanija zaužili dosle, mnogo preganjanija i sovražnosti. Žid bi poznal Žida, če prav bi vsak bil vsak svojega izraelskega drevesa sad, sad rodu tistega, ki je uže delj časa, nego sedemnajst sto let razkropljen; cigan pa tudi pozna cigana, če prav je zmrznil kde v švedskih zametih, i kar bi še laže bilo, da je zgorel pod tropiškim solncem. Ciganska i židovska živnost, duševnost i običajnost — vse tri so velerazlične. Židije radi živi po mestih mej gnječo, zato da laže razvijajo svoje dobičkarske sprednosti; ciganije pa se najraji klatijo po deželi, po lesovih i stepah. Poleg tega se izraelski sinovi bolj i bolj prijaznijo s kristijanskim občestvom; vsaj angleški židije se ponašajo s tem, da se rode pod angleškimi prapori: ciganije pa nejso nikder doma, po vsem božjem sveti so raztaknjeni, a povsodi so ptujci. — Znanost pa je mej oba zaroda postavila najznatnejšo mejo. Židije so se sprijaznili se svojim pregnanstvom i še zmerom se odlikujo se svojo nekdanjo omikanostjo, a ciganije, razpršeni v patrijarhališke druščine, ki neprenehoma blodijo od kraja do kraja se svojimi šatori i mrša-vimi čredicami, ti se enačijo stvarstvu sicer znamenitega, a blodečega ljudstva, ki se dosle nej še osvobodilo znanstvene oblačnosti.
*) Tako se imenujo ciganije sami, moški je rom, ženska pa juva.
II.
Jezik je zgodovina takim rodovom, kateri nejmajo nika-koršnih zapisanih spominkov. Ciganije imajo svojo besedo, a to edino besedo po vseh krajinah sveta govore bezi gotovih sprememb. Po ulicah: Moskovskih i Madriških, Londonskih i Carigraških, po ogrskih paščinah i po peščenih Braziljskih pustinah je veter raz-nesel tega idijorna glasove, ali njih takovosti bitnost je povsodi tista.
Učeni jezikoslovci so preiskavah ciganščino ter našli v njej pokažene sanskriške korenine. Nemški jezikoslovec, Biittner po imeni, ta je prvi razodel svoje dozdetje, da ciganije izhajajo iz staroslavnega indijskega plemena, i ta njih izvor je kmalu razjasnil i dokazal učeni Grellmann. Človeških rodov zgodovinar — Pri-chard, ta celo nič ne dvomi o tej izvirnosti, i k pojasnilom — zgodovinskim i jezikoslovnim je pritaknol še fisiologijska razjasnila. Ciganskega telesa skladba se ujemlje Hindom s postavo: Prichard vsled svojega opazovanija trdi, da je ta klateški rod, da-si je v Evropi primeroma zelo rujav, vendar-le veliko svitlejše kože, nego so Hindi priproste vrste, ker teh so marsikateri črni tako, kakor so Gvijanski bivalci. Ciganije so tedaj indijski izseljenci; ali katere vrste so? Jasno je, da so najnižega razreda. — V Manuških pravih je nekov jako važen članek. Žakonar omenja vrsto bivateljstva iz raznih oddelkov, to so Čandali. Omenja o njih to-le: „Bivati smejo le ločeni od domačega ljudstva; za posode smejo imeti samo črepine, sicer pa jim nej pripuščenega nič drugega imetka, le malo psov i oslov, to je njih imenije. Oblačijo naj se zmerom le v robače, okrožniki naj so jim ubiti lonci, sč železom pa naj se lepotičijo; neprenehoma naj se potičo od kraja do kraja; vsak pošten človek naj se jih ogiblje: z nikomer se ne smejo pajdašiti, le sami s seboj, tudi ženiti i možiti se ne smejo z drugimi ljudmi, temuč samo mej seboj." — Ta razodeti vzor čandalskega živenija je gotovo obraz ubogih ciganov, razkopljenih o korušlje i družine , obraz ciganov — zavitih v cunje, obogačenih z mršavimi kljuseti i psi; to je obraz tistih ljudij, ki nejma ni ene cele žlice niti celega kotla, i ki zmerom dan ali dva dneva poležkujć kdć za vasjo, potlej pa zgino tako, kakor so se bili prikazali. — Angleških popotnikov trditve kažo, da enaki pohajalni korušlji še zdaj blodijo po Hindostanu. Stotnik Richardsohn je v Kalkuti zadel na ljudi, ki so se imenovali Bazeegarje ali Nute. Ti ubožci si živež služijo z različnimi stroji, s petijem, plesom, s tekom za stavo i sicer z razno gimnastiko. Zvlasti Nutov nekij oddelek je znamenito podoben evropskim ciganom: umenujd se Bude. Da bi jih človek povprašal, ali imajo svojo vero, tega nej treba, bezi kakovega pomislika vselej prejmo tisto vero, ki jo ima ndrod, mej kem si odbero šatorišče. Pohaja jih najraji cele korušlje skup, sleherna druščina ima svojega vodnika; očitajo jim, da so drzoviti hudodejci. Richardsohn je njih jezik primerjal ci-
ganščini i meni, da so ciganije rastlika teh Bazeegarov, naj-preje pa Budov. Ta različna dozdelnost jasno priča, če prav je čvrsto dokazan indijskih ciganov izvor, da vendar-le še zdaj ne moremo lehko trditi, katerej vrsti omenjenih Hindov jih smemo prištevati. Gost oblak še zmerom zakriva njih zgodovinsko zibel. Ali bodi -si tako, ali tako, saj davno cigansko živenije po britanskih krajinah priča, da je Indija popreje našla Angleško, nego se je Anglija vzdignila, da bi šla iskat Indije.
Na vzroke svojega izgnanstva, na druge vzroke, ki se tičo njih izseljenija, ti blodniki nejmajo nikakovega spomina. Ciganije še ne pomnijo Indije. Obča dozdelnost trdi, da jih je sila ločila od njih narodovega pokolenija, i da so — kakor suha veja od drevesa — odčehnili se od njega i pali v divji prod svoje kobne osode, tega pa, da je kriv najstrašnejših krutežev eden, kega je zgodovina zapisala v svojo knjigo.
1408. leta je Indijo pustotil krutež, kega še zdaj pomnijo, ta je bil Timur-bej ali Tamrlan. Kedor se mu je po robi postavil, vsakedo je moral poginiti: povest pripoveduje o 500.000 umorjenih ljudeh. Kateri pa so bili vdali se zmagonoscu, postali so sužnji, mnogo njih pa tudi sužnjest nej otela novih krutih mučil, s kemi so jih morili divji vragi.
Nedvomljivo je cigane iz njih domovine pregnala ta bridko neugodna vojska.
V	ciganščini so jezikoslovci našli nekoliko perzijskih besed, ali zdajna perzijska beseda, staroslavnega „zenda" hči, prodrla je v Indijo s prvimi Mohamedovimi koraci, z Arabi, Perzijci i Af-ghanisti vred, ki so svojega proroka glas na rtah bridkih bodal nesli mej svet. Ta vspeh pa je bil le počasen; začel se je bil z Validom i Mahmudom, nehal pa je vsled Timurove i Nadirove zmage. Prav ta čas so se ciganije, kar kaže učenjaška dozdelnost o njih zadevah, odtrgali od svojega rodnega kolena; a na tem poti, po katerem so se pomikali iz Azije v Evropo, utegnil bi nas spremljati njih edin spomin — jezik.
Z indijskim i perzijskim korenom zdanjega ciganskega nare-čija se je sprijaznila gotovo še le kasneje množina besed i zvukov — slovanskih, grških i romanskih. Ciganom prvotni, vsakako ju-trov jezik, je gotovo navzel se mnogo besed vseh krajin, koder so hodili; zmesil se je z njimi tako, kakor prod v njegovem begu kali struga i koreninje. Georg Borrow prav nič ne dvomi, da se ciganije na poti iz Bolgarije v Rumenijo nejso vstavili popreje , predno so prebrodili Donavo. Z rumunskega sveta pa se je tako, kakor iz bučelnjaka razsula ciganskih rojev množica v najzakotnejše kraje v Evropi. Nekateri so zavili na sever i odšli v ruske stepe, nekateri so si odbrali jug, vzdignili so se torej i šli tijd v Špansko, — da, celć v Anglijo.
V	Moldaviji i Valahiji še zdaj živi največ ciganskih rodovin: po obeh se poteplje blezu 200.000 ciganov.
1417. leta so se ciganije prikazali v srednjej Evropi, 1427.
pa so se jih razne jate priklatile v Francosko. Ker so prišli iz Češke, za tega delj jih Francozije imenuj6: bohemiens.
Zaradi njih nagote i grdih obrazov je Francozom v glavo šinila nujna potreba, da jim prepovedo pot v Pariz: na sodni ukaz so se raztaborili pri Chapelle Saint- Denis. Od blizu i daleč so se le-sem zgrinjali radovedni ljudije, da bi videli, kakove so te čudovite stvari; skoro vsak cigan je imel po dva srebrna uhana, enega pa gotovo v uhu, kajti to je baje v njih domovini običajno. Moški so bili črne kože i kodrastih las, ženske pa še zagorelejše, imele so dolge šope. Bajć, da so bili to najdivjejši ljudije, ki so jih kedaj videli Fracozije. Vendar pa so si prilisičili dovoljenije: da smejo potikati se po kraljevini.
O prihodu odurnih ciganov v Anglijo nejmamo nikakovih gotovih pisem. Vendar zgodovina priča, da so se v Angleškej prikazali pred 300 leti. Prva „episoda" v zgodovini angleških ciganov je kruto preganjanije o kraljevaniji Henrika VIII. Ohranila sta se nam dva ukaza tega gospodovalca, v keh so ciganije omenjeni, da so ljudije strašno črne kože. Ta ukaza egipškiin sinovom, tako jih še zdaj imenujo v Francoskej, naznanjata, naj se pobero iz kraljevine i nikoli več ne vrno. Mesec dnij jim je bilo odločenih, da se morajo umakniti, če pa ne, da jih vlada sama — kakor hudodejce, iztira iz kraljevine. Kedor koli pa bi se drznil ter teh pritepencev katerega pripeljal v Anglijo, odločeno je bilo, da bode obsojen na 4 libre šterlingov za slehrni prevoz. Kazni — razglašene ciganom, pa so bile nagrožene vsem takim, katere bi vlada zalotila v tej divjej druščini.
Henrika VIII. ukaza sta porodila precej velik vspeh: ne-številne množine starega Egipta dozdelnih sinov so nagnali na barke i odpeljali jih na državne stroške na francosko pomorje. — Drugič so cigane preganjali zopet, ko je Marija Tudorova sedela na prestolu, pa o vladariji kraljice Elizabete. Kedor se je tačas pociganil, ta, trdili so, da je hudodejec, ki so ga za tega delj po zakonu usmrtili. Na slehrnem gričku so stale vislice, na vislicah pa so krokarjem neusmiljeno nastavljena bila trupla teh modernih parias.
Nekoliko let popreje, predno je Karol II. šel na prestol, obsodili so Norfolski sodniki še trinajst ciganov na smrt, ter preselili jih po tedašnjih zakonih s tega sveta. Ali Angliji na čast je bila ta žrtva poslednja vseh žrtev, ki so jih bili krivi tistega časa neusmiljeni zakoni. Ubogih ciganov pak nejso preganjali samo Angležije, temuč tudi Spanci so jih izmej sebe izpodili 1492. 1., Nemci iztirali 1. 1500, Francozije pa 1561 leta. Zakon, ki je preganjal cigane, ta zakon je preklical Jurij III.
Tega prenapeto resnega zakona je gotovo bil ta namen, da bi to ubogo človeško pleme popolnoma zginilo z britanskih otokov; ali nej se posrečilo. Kakor bi se bili pod zemljo skrivali, zato da bi se ognili krutej smrti, tako so se ciganije prikazali tekćj vselej, ko hitro je bila mrknila moreče nevihte prva strast.
Jako zanimljivo, kar se tiče ciganov, to je gotovo to, da izpoznamo, zakaj so jih tako neusmiljeno i krvavo preganjali. Očitali so jim mnogo strastij. Srednjega veka abotna, prazna vera je trdila, da so z vragom v zvezi. A raji i boljše bi bili trdili, da so jim očitali tatvino i da zavdajajo domačemu blagu. Bezi kako-vega pomislika bi človek lehko dejal, ka so tega sumljenija krivi bili obrekovalni pisatelji smešnih i grozovitih pripovedek o kristi-janskih otrocih, ki so jih baje nekateri židije zvabljali v svoja skrivna zakotija i pojedali. Nekateri grehi pa, ki jih imajo ciganije še zmerom , vendar-le kažo, da nekedanjih časov omenjene dozdelnosti o njih nejso bile bezi vsakojakega pomena. Se dan denes angleški ciganije svojo znanost, vsled katere različnim domačim živalim pripisuj o domnele bolezni, imenujo drabbing bavvlor. To počenjajo iz različnih namenov: nekaj za tega delj, da gospodarje silijo, da jim dajo zdraviti svoje ostrupljene konje i drugo živino, za kar zahtevajo dobro plačilo; nekaj pa zat6, da se preskrbljajo se^živežem, ker, če žival crkne, trde, da je božja kazen vzela jo. Cesto je take moritve kriva osveta krivici i neusmiljenosti, ki so jo morali strpeti v kakem kraji. Vse čase pa i
Jmvsodi po sveti so ciganije došle razodevali, kako sposobno de-ajo zelć hude strupove.
Lehko sodimo: ko so se ciganije iz početka 15. stoletija bili vdomačili v Angliji, da nejso dolgo časa odlašali svojega naseljenija tudi po škotskih krajinah.
V škotskih letopisih nej ni enega zgodovinskega spominka, ki bi omenjal cigane pred 1540. letom. Dosle je na ugodnost nekemu Johnu Fawu, „načelniku i gospodu iz Malega Egipta", veljalo Jakoba V. pismo, narejeno njegovega vladanija 28. leto. To pismo je bilo zopet razglašeno ob grofu Arranskem, škotskem vladarji 1553. leta. Podoba je, vsaj to važno pismo nam kaže, da je ta John Faw bil Abd-el-Kader, kega sprijaznenost se Škotsko je škotskej vladi zdela se koristna, torej si je pridobila vdanost tega načelnika i njegovega množnega, poslušnega mu ljudstva. Vlada je resno ukazala vsem zemskim uradom, naj varujo i pod-vpirajo egipškega grofa čest, naj so mu na pomoč, kader koli bi mu je bilo treba zoper katerega njegovih nepokornežev, — da, naj bodo kaznili vsakoga, kedor bi se utegnol postaviti mu o robu — tako, kakor kakega vstajnika. 1554. leta je ta ohn Faw, „ciganom načelnik", z dvanajstimi svojih ljudij vred bil zakrivil se nekove morije v Hintownu, toda pomilostili so njega i njegove pomagače. Ali sedem i dvajset let kasneje se je škotske sprijaznenosti s Fawom žrtvovalna ljubezen razpleznila i prome-rula v najsurovejšo krutost. Ciganije i s cigani vred so se uboji znamenito pomnožili ob politiških i verskih burah, ki so vznemirjale Marije Stuartke vladanije. 1570. leta je vladi uže jasna bila potreba, da se mora poslužiti najresnejših pomočkov, zatć da se osvobodi teh potepenih jat, ki so vse krajine tako neusmiljeno tlačile. Parlament je ustanovil kazen vsem zdravim i lenim bera-
čem, ob enem pa je določil polehkanije nesrečnim ubožcem, ki potrebnega živeža nejso mogli več služiti si. Žalibože, ker so v tem odloku tudi bardije, umeteljniki i popotni dijaci, zat6 ker so se baje radi mudili mej ciganskimi drhalimi. Ali ta zakon vsakako nej bil zmagovit, nej ukrotil strasti i lupeštva, nej zatrl razbojnikov ciganov, kajti 1603. leta so lordije za dobro izpoznali tajna posvetovanija, tičoča se rasnega razglasa, ki bi vsako cigansko drhal neomajljivo preganjal s kletvijo i najkrutej-šimi kaznimi. A 1609. leta je parlament razglasil, da morajo pov-sodi po kraljevini precej prijeti i na smrt izdati slehrnega cigana, ki ga utegno zalotiti kde. — Temu zakonu je na pot stopila osoda taka, kakoršna je napotije delala vsem drugim zakonom: vzbudil je ljudem v srcih usmiljenije do tistih, katerim je bil odločen na pogubo. Ne le priprosti ndrod, temuč tudi omikanejši občanije so po razglašeniji tega grozovitega zakona proklete cigane jemali pod streho in pa pomoč bili jim, kder, kader i kakor je bilo treba. Vlada se je zbala: strah je bilo je te dobrotljivosti do ciganov, toda ker je hotela verna biti svojemu odloku, pretila je s krutimi kaznimi vsem dobrotnim do ciganov. Ali kljubu vsej sili, ki bi Škotska bila rada z njo preplašila svoje ljudi i pogubila cigane, vendar-le se je temu zaničevanemu ljudstvu posrečilo, da so se raztaborili po goratih krajinah. Mnogo, jako mnogo jih je poginilo v tem krutem boji. Podoba je bila: dotičnega prokletstva nastopki — da so najhujše zadeli potomce Johna Fa\va, kemu je vlada tako vrlo ugajala ob svojem času. Mnogo udov tega rodu je poginilo, mnogo pobegnilo jih z drugimi cigani vred. Še 1624. leta so na ukaz resne vlade utopili neko Heleno Fawovo s trinajstimi drugimi ženskimi vred.
V letopisih stare Škotske so ciganije dosti pogosto na vrsti. Zvlasti Maibolski grad v bogatej Airskej grofiji je pomenljiv zaradi nekove ciganske ljubezni. John, šesti grof s Cassilis i ognjen presbiterijan, ta je snubil Johano Hamiltovo, hčer najmodrejšega grofa Haddingtonu. Vzela sta se, da-si je nje srce uže delj časa hrepenelo po roci nekoga drugega. Vnela se jej je bila ljubezen do nekega Johna, Fawom iz rodu. Ta John je bival v njenega očeta sosedstvu. John Faw nej bil ni bogat, ni na glasu tako, kakor je bil njegov tekmec, a bil je mlad, lepega obraza i bistrih mislij. Mlada lada (krasotica) je morala vendar-le zapustiti svojih praočetov bivališče i sč soprogom oditi na Donsko pobrežije. Zakonska ljubezen ju je nadarila s trijemi otroki, izmej keh je pozneje vzel hčer vladika Burnet. Ce prav mati, vendar je krasna lada zmerom žalovala. Maibolski grad se svojimi trdnimi i golimi zidovi, z ozkimi oknici i stolpiči, ki so moleli v zrak tako, kakor golobnjaki, ta grad je noč i dan zdel se jej poln najgroznejših strahov. Ni čas nej mogel ozdraviti jej britkega srca: neprenehoma je bil jej v mislih Dunbarski vitez, John Faw. Kar pa je na ti-homa govorila sama s seboj, to je izvedel njenih mislij ljubček, ne znam po kakovem odmevu. Slučajnost je bila ugodna ljubljen-
cema: grof Cassiliški je tačas bival v Angliji, a John Faw se je z ubogo ljubo pogovoril: določil jej je dan i uro, kedaj jo odpelje iz grada. Ob določenem času pride, za spremstvo je imel nekoliko v ciganske cape zavitih tovarišev, a menda so bili res ciganije, vsaj kazalo je tako. Prikaže se gradu pred mrežastimi vrati i na znamenije svojega prihoda zapoje neko zaljubljeno pesen. Pel je bajč s tako ljubeznjivim glasom, da je dama urno prišla iz stolpa v gradu, radostno splavala ciganskemu troubadurju v naročije i po bliskovo hitro pobegnila z njim. Ali kratka je bila njiju ljubezni zmaga; precej je meč dobil svojo pravico i moč do ljubezni, ko je grof nekoliko ur po ubegu bil prišel domu. Razsrjen je planil na svojega iskrega vranca, svojim služnikom brž ukazal dirjati za njim. Uže dere iz grada. Uže je za hrbtom ubežnici, užć ima v
Eesti vseh petnajst osob — prav ta trenotija, ko brodijo po plitvem »onu, po prostoru, ki mu še dan denes rekajo „ciganski brod". V kratkem ali zel6 krvavem boji so bili pobiti vsi ciganije, samo eden je otel se, ta je bil odnesel pete, da je potlej to žalostno dobrodruštvo poslavljal s trpko pesnijo.
V angleških letopisih so vesti o ciganih prav revne: skoro živej duši nejso bili na mari ti ljudije. Različnih grofij letopisci (kronikarji), — da, celć tistih, kder je bilo dosti ciganov, i keh zgodovina je imela mnogo redkih posebnostij, nejso brigali se za spominke ciganskega pokolenija. Zdaj znamo leto, da so vsled občega preganjanija ciganske rodovine angleške krajine razmerno razdelile svojej potepenosti na ugodnost. Ce prav je slehernej jati odkazano bilo posebno gozdno dvorišče, ki nobena druga jata nej imela nikakoršne pravice do njega, vendar-le jih je prirojeno po-hajalstvo dosti kmalu zapeljalo, da so često menjali s krajinami. Po kratkej dobi hudega sovraštva i nevćre jel se je Anglež zopet miriti s cigani. Da-si se kmečkega naroda pošteni običaji malo ujemljć z navadami klateškega života, vendar so malo po malo popolno svobodo prijeli ciganje po veliko - britanskih krajinah, — prejeli t&ko svobodo, da so smeli priti i oditi, kader so hoteli. — Dan denes se v Angleškej ciganstvo veseli posebno ugodne samosvojnosti, zatć ker se domačinstvu, močneji i starej civilizaciji boljše zdi, da mirno živi s tem trmastim rodom, kega se ne more znebiti, z vlasti pa, ker nej nikakoršnega upanija, da bi kedaj znebil se svojih starih, podedovanih razvad. Za tega dćlj jim ni živ krst ne brani: kder koli, tam pa se razšatorć na pasišči; njih s plahtami pokriti vozički svobodno cvilijo povsodi, koder koli jih za seboj vlačijo mršava kljuseta, a kader zopet priskripljć na staro mesto, molče gospodar prizanese vselej učinjeno škodo, ki je časi prav neznatna.
To je angleških ciganov zgodovina; zanimljivo je gotovo tudi njih živenje, sam sem izkusil njih život, ko sem nekoliko časa potepal se z njimi vred.
m.
Dan denes v Angleškej živi pet velikih ciganskih panog: Stanley s, ki se klatijo po New-Forestu; Lo_wells, raztabor-jeni okrog mesta Londona; C o oper s, ki so Windsor-Castle odbrali si za glavni tabor; Hernes, udomačeni v severnih grofijah, zvlasti v Yorkshiru, a naposled Smiths, ki so se oklenili East-Anglije.
Gotovo je malo krajin — popotnim vrednih veče pozornosti, nego je del Hampshira, po imeni New-Forest. Tu, bogme, veje najčistejši zrak v vsej Angliji. Popotoval sem po tej krajini, ko je pojemala jesen, ne zaradi svojega zdravija, temuč za tega delj, da bi se sešel s cigani.
New-Forest je o Viljemu Zmagovitci bila krajina — opasana z gostimi lesovi, ali bila je vpornega naroda domovina. Leto-pisci razodevlji, Viljem — da je mnogo vasij i cerkev opustotil v New-Forestu; da je pregnal naselnike, uničil krajino i prizanesel samo lesovom, zati da je zverjad pobijal po njih. Ali božja sodba mu je vzela dva sina i vnuka, ki so poginili sredi teh kruto pridobljenih lesov. Ta žalostni pripetljaj je z nekovim trpkim zavojem zagrnil Viljemovo lesovje, priprostega ljudstva vražarija pa je njegove poseke (holzschlag) i otline oživila se strašnimi prikaznimi.
Nadejal sem se, da se tu kde sni dem s cigani; ali naletel sem le na kmete; da-si so bili dosti zagoreli i divji, vendar nejso mogli prevariti me, da bi bil veroval, ka so ciganije.
Ker sem se bil preveril, da ciganov ne najdem ni na navadnem poti, niti na kolovoznem, krenem na pašnike, s pašnikov pa odidem po osamelih stezah mej redko bukovije i svitlo hra-ščino. — Korakal sem po globokem kolovoznem poti, ob katerem je rastlo gosto drevije, — kar zagledam blezu trinajstletnega mla-denčka na osli, da mi jezdi naproti. Tri posebnosti so me teko j dregnile v oči: rejeni osel, mladenčkova lepota i njegovi razmršeni kodrasti lasije. Ko se srečava, lepi jezdec vstavi osla i poprosi me daru. Po olivovej, rumenkastej koži, po kodrih, črnih — kakor krokar, po otožno žarečih, krasnih očeh, po njegovem jako ljubez-njivem obrazu sem uganol, da je ud tistega rodu, po katerem hrepeni moja duša.
„Ali bi me peljal v vaš tabor ?" — povprašam ga. Ubogega mladenčka plaho oko se je pooblačilo, kajti ciganije so precej v mladosti jako občutljivi, tudi so nadnavadno nezaupni i varni. „Rad bi, da bi mi tvoja mati povedeževala." Nečem trditi, da je to razodetije mlademu ciganu pregnalo nezaupnost, izpoznal pa je, da se mu ponuja dobiček, temu pa se ne vstavlja nobeden cigan.
Vrnem se i šla sva z mladim jezdecem po tistem poti, po katerem sem bil prišel do njega; a toliko, da sva prodrla skozi nekovo goščavo, uži sva bila kraj divje žalostne lazi. Gol holmec, le z reso ovenčan, vspenjal se je k enemu jako lepih ostankov
opustošenega pralesa (urwald). Stoletni hrasti, keh sence so sezale po rebri strašnega holmca, raztezali so okrog sebe svoje mogočne veje. Prav ta čas je solnce zahajalo. Nič na sveti nej krasnejše, nego je pogled na ciganski tabor sredi take puste prirodne čestitosti. Sest ciganskih šatorov je bilo v polukrogu. Zapazil sem, da je bil vsak postavljen tako, da so solnčni žarki lehko vpirali se vanj. Moški i ženske so bili razstaknjeni po travi okrog ognja, na katerem so se bolj kadile nego so gorele zelene veje. Če prav je ciganom hudo prepovedano, da ne smejo zelenih vej sekati po lesovih i živih ploteh, ki v Hampshiru rasto ob osamelih i peščenih kolovoznih potih, vendar le nejso pokorni tej prepovedi. — Vsi so lenobo pasli, samo da peli so; kotle so imeli razobešene po koleh v zemljo vtaknjenih.
Nekoliko čmernih kuzelj je glave dvigalo iz šavija i grčalo na gorža. *) Ciganov nej nobeden ni ganol se: ti so ljudje taki kakoršni so divjaki, ki se, če prav še kaj takega vidijo, vedo -tako, kakor ne bi videli ničesar. Samo dve majhni, šestletni deklici, krasni, a črni, kakor demon, ti sti dvignili se i pritekli miloščine prosit me. Mladi cigan, ki je bil pripeljal me le-sem, skr-lehal je se svojega osla i pokimal mi, jnaj počakam kraj tabora, da mora popreje materi oglasiti me. Čez malo časa se mi približa nekova ženska, podobna kakove j čaralnici, — ženska taka, po~ kakoršnej je baje koprnelo' srce — Rembrandtovo, Teniersovo ali Davida Wilkia. Ciganski rod je gotovo najlepši na sveti; ženske, zvlasti mlade, te so čudovito popolnoma vstvarjenih obrazov; kedor koli je le enkrat pogledal jim v oči, prav gotovo tega pogleda ne pozabi nikdar, starost pa se jih, žalibože! kmalu jame po-prijemati, i potlej se urno osiplje njihovega cvetija vabljiva krasota : vročina, mrazi, moreči severni viharji, vrhi tega pa tudi vroče strasti i njih žalostnega živenija okolnosti —■ vse to šiloma gasi blage žarke, s kemi je priroda ožarila obraze cigankam, zato da bi jih nekako odškodilaj ker morajo toliko neugodnostij trpeti i pretrpeti v svojem revnem živeniji. Človeka nekaj pretresne vselej, kedar pomisli, da bodo taka lepa dekleta kedaj grde babure. A vendar ima ta njih ostudnost svoje vzroke; stara ciganka je marsikatera zoperna, fantastiška, nikoli pa nej priprosta nobena.
Jako rad bi bil sam na sebi izkusil vedeževalno umenije, ki se ga ciganije, zvlasti ciganice vdeležijo po vseh krajinah sveta. Te vedeževalke nej imajo nekakovega vodila, mnogokrat sem se dobro prepričal, da ne poznajo pravega vedeževalnega vodila. — V sredjem veku je res cvela priljubljena vednost, vsled katere so ljudem ogledovali roke ter vedeževali po znamenijih na njih. Ta vednost se imenuje „cheiromnatika", ki se je ponašala, da so jej stalo koreniti zakoni, da-si je kanljiva i jalova. Rokovedežev je bilo veliko; učili so, človeška roka — da je knjiga, v katero je
*) Goržo je angleškim ciganom vsak človek, po katerem se ne pretaka njih čestita kri.
priroda s petimi zakladnimi čari zapisala slehrnega človeka osodo i njegove lastnosti. Jaz sem do cela preverjen, ka se prvim ciganom, ld so bili prišli v Evropo, še senjalo nej o tej vednosti, Evropcem pa je bila \v/A v mozgu i kosteh. Da, nekaterim pisateljem se dozdevlje: ti prvi ciganije v Evropi — da so iz zgol potepinske dobičkarije trosili po svetu, da so iz Egipta domd; ti kanljivi do-brodružniki so se nadejali, da bodo prav ugodno živeli ob žuljih abotnih Evropcev, ki so nekedanji Egipet čestih zbog njegove znamenite davnosti i njegovih čudotvornostij. Cigankam i' njih skrivnostnemu vedeževaniju je le prirojeni dovtip na pomoč, a ta vtip, moram se razodeti, mnogokrat je čudovit. Imajo ostro i izvedavo oko; lisičijo se, kakor bi na roci motrile to, kar so prebrale uže v srci. Njih prekanjena vedežnost je le voščilo i nema ljudska domišljija. — Ker sem dejal, da ciganke ne vedežujejo po nika-koršnem vodilu, s tem sem hotel reči le, da nejso ustanovile ni-kakovega razkladanija, ki bi se moralo zmerom ujemati z gotovimi, navadnimi znameniji človeku na dlani; tem menj pa imajo kako dedno izročilo o vedeževaniji. Ali izkušeni fisiologi uče, da se človeško živenije deli v tri posebne dobe, katerih prva je posvečena ljubezni, druga čestilakomnosti, tretja pa skoposti. Z mladostjo ciganice govore torej o srci, odrastlim prerokuje posebne dostojnosti, starcem i babam pa zaklade; a varujć se presneto skrbno, da se ne zagovori. Ciganije trde, da so staroslavnega, mogočnega i bogatega rodu, i če prav jim je bog vzel škrlat i zlato, vendar jim je pustil modrost i nadaril jih z vedeštvom, da znajo prorokovati po zvezdah i človeškej roci. Nekateri izmej njih jako čudno razkladajo to dozdelno nadarjenost. Pravijo, da Romani uže od nekdaj radi praznuj 6, da ne delajo radi, za tega d61j jih je previdnost navdihnila s proroškim duhom, da si s proroštvom služijo živež, ki je treba jim ga tako, kakor vsem drugim ljudem. Pa tudi res ciganom užitek izvira iz njih vedeževanija. Na kmetih uže od davnih časov za prvo vedeštvo zahtevajo po šest penezov; kader pa premeglena bodočest le kljubuje njihovemu proroškemu očesu, gotovo jim o nobenej takej priliki ne odide kakov dodatek, ko hitro se jim posreči, da zavzetija vzbude i izvedavost razvnemć svojim žrtvam v srcih. Služnice, pestine i pastarice, te so jim najvernejše. Vendar pa bi se zelo varali, ko bi verovali, da se njihovo vedeževanije razteza le na priprosti, neomikani svet. Poznal sem v Gravesendu neko'staro ciganko, ki je mej svojimi črnimi prsti imela uže mnogo belih, aristokratiških rok i rokic.
Res nevredno bi bilo razodevati; kako i kaj mi je vedeže-vala čaralnica v New-Forestu. Ptujcem zmerom prorokujo, popo-tovanije po morji i podobne primerljaje, ki se ujemljo z njih prekanjenimi nameni; pa saj tudi, ker ptujcem v Angleškej proro-kuj6 popotovanije po morji, to je lehko, saj drugače ne more nihče ne v Anglijo ni iz nje. Ker pa sem se vel tako, kakor ne bi veroval takemu proroštvu, tekćj je uganola, da gotovo nejsem blizu prišel zatć, da bi si dal vedeževati.
Izpoznal sem za boljše, da jej razodenem svojega prihoda namen. —
„Zablodil sem", — dejal sem, „solnce pa užć zahaja k božjej milosti: rad bi prenočil pri vašem ognji."
Sibili se naglo obraz zavije v mračnost nj6 nezaupnosti.
„Saj vam nejimamo prav z ničemer postreči; vas nej daleč od tu; zablodili ste, dejali ste, s pravega pota, moj sin vam ga lehko pokaže — za majhno darilo."
„Osem dnij blezu je užč tega, ko sem se sešel z vašimi ljudmi vEsseksu, pa ti so me jako vljudno vzeli pod svojo streho; mnogo milj daleč sem šel z njimi."
Povedal sem jej bil nekoliko drobnostij o svojej pomudi mej cigani v Esseksu, a samo zat6, da bi jo prepričal, da sem užč vajen njihovega rodu običajem i živeniju.
Ciganica se lokavo nasmeje.
„Morda bi se vsakako radi pociganili?"
„Nej sam se še do cela odločil. Poleg tega pa znam, da gor ž i nejso prav nič sorodni kralja Faraona krvi. Popotujem po sveti, kmalu sem tii, kmalu tu, samo za tega delj, da bi kaj izkusil, rad se v druščini potičem s takimi ljudmi, ki svet poznajo."
„Oh, zdaj pa užč znam, kaj bi radi", — ciganka divje vskrikne, „ne znam prazno vedeževati. Porodila sem se sicer v grmovji, ali moja mati je bila prišla prav iz Egipta . . . Radi bi izvedeli, kaj navadno počenjamo, ne?"
Razodel sem se jej, da vroče hrepenim po tem, da bi poznal tako staroslavnega, tako zanimljivega mi rodu živenije.
Stara ciganica me dregne na opomin, da je treba, ka se po-razgovori z vsem šatorom. Čez nekoliko minot zopet pride k meni.
„Mi smo nesrečen n&rod!" — viknila je, na obraz pa se se je prikazal jej neizrekljiv boj, ki je zoperoval njenej predivjej misli i ostudnosti." Preganjajo nas od kraja do kraja. Okanili so nas dosti potov tudi užć taki ljudije, ki so se nam prijazne kazali; ali ker ste, kar podoba kaže, gentleman, torej ste nam po všeči. S&j nej smo hudobni tako, kakor trobijo, da smo, i na-dejem se, da ne boste nič nerodnega očitali našemu živeniju."
„Vi vsi, kolikor je vas rojenih v pokritih domeh, čudite se nam; ali vsakedo na tem svetu goji svojih pradedov navade. Vsi robujemo običajem. Egipci nejso bili i ne bodo nikoli počepali mej štirimi stenami, kakor vi tičite mej njimi: uže naši otroci nejso vajeni temu. A pak, najemnina je zelo draga!" —
V vsem šatoru je bilo 30 oseb: moških, ženskih, otrok, starcev i babur. Ciganije nejso, kar se jim rado podtiče, komunisti: vsaka družina ima svoje tvorišče, a noben šotor, noben načelnik nejma nič do drugega.
Ko sem bil stopil v to redko druščino, videl sem molčeče obraze i podobe rodu, ki me je še, ko sem mladoval, jako zanimal. Moški so bili ravni tako, kakor so smreke ravne, vitkih udov i jako različni so bili od večine angleških kmetov. Ženske imajo
bavadno nizko čelo, ki se jim rado zgodaj nabere; lase razčesane, črno-svitle; roke i noge imajo hudno nćžne. Skoro vsaka je imela opraskan obraz, obrunkaste roke, znamenije, da pohajajo po hostah i grmovji. Do cela popolna krasota je mej cigankam tako redka prikazen, kakor mej drugim ženstvom sploh; ali kader pa se kdć snidemo s katero, čudimo se jej i trdimo, da je božje prirode moj-stersko bitje.
Neka blezu štirinajstletna dekle me je vsega očarala; nje olivovo kožo na licih je krasila vedra rdečica, njć velike črne oči pa so se svetile, kakor dve zvezdi. Mislil sem na tihoma: tega preljubeznjivega bitija katero predbitije, temu v cunje zaha-ljenemu vzoru vsakoršne krasote ta ali ta predkinja je svojo podobo gotovo pozabila na starem bas-relifu Indom v tihih svetiščih.
Nekov pesnik cigankam oči primerja s košutinimi očmi; jaz pa menim, da ciganice vendar nejmajo tako prijaznih, ni tako plahih očij. Najsirotnejše delalke, zvlasti v Irlandiji, poobešajo oči, če jih pogleduje kedo: a juwa v svojih capah neprestrašeno strmi tudi kralju v oko: nikogar se ne boji, temuč rajša druge plaši. Kader zarudi, gotovo jej nojbenkrat s krvjo lica ne polije sramožljivost, temuč rajša jeza. — Cesto se je užć dokazalo, ka so usta človeške lepote naj goto vej še znamenije; ciganije imajo usta posebno milostno ustvarjena. — Ne moremo pa lehko umeti, zakaj se tako nadnavadno oblačijo; meni nič — tebi nič, za obleko jim je dobro vse, kar morejo kdć zmakniti ali pa kupiti prav сепб. Najrajši imajo jasne barve. Zvlastni, rodni ciganski^ kroj je okrog glave velik zavoj, zavezan pod brado i rdeč plašček. Varal bi se vsakdo, kedor bi menil, da njih revščina ne pozna tiste gizda-vosti. Skoro vsaka ciganica, vzlasti dekleta, gizdi se rada z različnim lepotičjem. Rade na-se obešajo široke rese, če prav raztrgane i vmazane; rade v ušesa vtičejo dolge uhane, na prste pa natičejo prstane zlate i iz obrušenih biserov. Ena navzočnih ciganic, sicer v bornej suknjici, a vendar teatralno oblečena, kazala mi je, ne malo ohola, zlat prstanček. Moškim so posebno lepotičije srebrni gumbi.
Ko sem bil stopil med-nje, jeli so me siliti, naj sedem, to je, naj se stegnem po tratici. Imeli so samo en stolček, sedela je na njem sto let stara juwa resnega, čmernega obraza. Trije starci, trije romi, ki jim je glave užć davno bil pobelil sneg, stezali so svoje ozeble roke nad ogenj i zdaj pa zdaj z nagorelo gorjačo popravljali skoro užć dogorele ogorke, zat6 da bi bili zopet razvneli se. Eden njih je bil zagrnjen v zelo luknjast plašč, podoba je bil pravega sina v pustini. Neko blezo štiridesetletni moški, ki se je odlikoval se svojim krojem, z okroglim klobukom na glavi, na klobuci pa se srebrnim gumbom i sicer z nekako navidezno omikanostjo, ta je ukazal, naj večerjo pripravijo. Urno je po konci planilo nekoliko ženskih, toda zelć jih je počmeril ta ukaz. Teh bitij roke nejso pridne, nejso delalne. Njihovih očij temni žar, krčevito stisnjena ustna, razmršeni lasje, njih srbopeto gibanije
i ročnost, skakoršno so se ciganice pričkale mejusobno i ščeketale na otroke, ko hitro so jele kaj verdevati po šatoru, — to vse je pričalo, kako hudo se-branijo vsakdanjega dela, ki se tiče njih domačnosti.
Neka stara ciganka, katerej je gotovo bila odločena skrb za-me, narisala mi je zdanjega ciganskega života zelo žalosten obraz. —
„Svoje dni, nekedanje Angleške tiste blagostne čase, kako dobro, kako po všeči nam je teklo vse! Koder smo hoteli, po-vsodi smo smeli šatoriti i taboriti, zemlja svojih plodov nej umikala lačnim egipskim sinovom; ali sčasoma so se ljudije prehudo pokru-tili. Dan denes pa nam se hudo godi: če kateri naših konjičev ali osličev le pest trave odgrizne kde na kakem pašniku, o, kak greh je to! Denes za večerjo imamo samo enega ježka, ki so poprej-le vjeli ga v goščavi. To je presnoto malo za toliko želodcev ..."
Jedva je bila povedala to, uže je izdala jo, da laže, kokoš sž svojim kokodakom v enem ciganskih šatorov. Sibili je naglo zavrela kri v ciganščini je proklela ves ptičji rod. — Imamo sicer kure, ali hranimo ga za svatbo enih naših deklet."
To je jasno pričalo, da me v svojo družbo nejso vzeli iz nikakoršnega drugega namena, nego iz zgol dobičkarije Stisnil sem starki v dlan nekov zlat denar. Текбј je zaklicala mladega cigana, ki sem ga bil srečal na kolovoznem poti, i pošepetala mu nekaj na uho, cigan pa je urno odšel za tabor nekam, kakor da je hitel v sosednjo vas; a kmalu je prišel nazaj s črno kokošjo v naročiji. Precej je začel priprave delati, da jo speče. Ciganije perotnino do cela nenavadno peko. Iz zemlje izrezo primerno rušo, na tistem mesti pa izkopljć jamico. V to ugodno jamico na-Iomijo drobnega lesa. Po tem delu jem6 pripravljati kokoš: vzemo drob iz nje i zavijć celo s perijem vred v gosto testo iz ilovice. Tako zadelano položi na palico, v jamici naravnano, potlej pa vse pokrijo z izrezano rušo tako, kakor s kakim pokrovcem. Ta priprava je po kuharskih spričilih izborna, ciganom pa je velika zasluga to, ker znajo tajiti svojega jela priprave. Jedva so bili zadelali svoj tajni hramček, uže je prisopihal gospodar, ki mu je bilo zmanjkalo kokoši, v ciganski tabor, i jel je hudo razgrajati. Sprejeli so ga mirno i vljudno; dovolili so mu, da sme preiskati ves tabor, zato da se do dobrega prepriča, da krivo sodi, da si je nekolikrat stopil čez rušico, pod katero je kokoš uže parila se v dimu. — Ko hitro pa je bil odšel gospodar, dvignili so zeleni pokrov, kokoš vzeli iz ilovice, drobir je užć gorel, brž so jo torej oskubli i položili na pecilo. — Potlej je ubogi ježek bil na vrsti; tudi njega so tako spekli. To cigansko jed, pa nej, da bi jo kćdo zaničeval. Oskubejo pa, ali ščetine populijo iz odimljene živali še le potlej, ko so jo bili izvili iz ilovice. —
Stemnilo se je bilo; moški, ženske i otroci so se začeli ozirati po svojem ležišči. Meni so ponudili neko staro plahto; nej-
sem pa hotel zaviti se vd-njo, sklenil sem, da prenočim pri ognji, da ne bi vgasnil. Stara šembilija je sila k meni i dalje začela j ado vati.
„Drva so uže nekoliko let draga i imenitna tako, da je groza! Nekedaj so ciganije sekali les, kakor so hotili, robili so suho drevije, — da, časi pa časi so sekali tudi zdravo vejevije po lesu, ha, a dan denes?! Zdaj pa so gozdni zakoni nečloveški hudi, pa vendar-le dan za dnevom sekire poji po lesovih i trebijo jih; les sečejo i režejo za tiste proklete stavbe. Mar ti ljudije nejmajo dosti prostora po svojih mestih, ker prihajajo, da plaši i da bi preplašili ptice i cigane pregnali iz njih revnega zavetija? Dan denes slehrno grmovije skrbno neguji tako, kakor gaj, ki pomaranče rasti v njem."
Jedva sem se svojo besedo ciganko bil malo ohladil, uži je vse trdo spalo i hreščalo okrog mene.
Krasna je bila noč i topla: na nebu je migljalo tisoč i tisoč čarokrasnih zvizd; čuk je skovikal globoko zdolaj — v lesu. Neko vo staro kljuse i nekoliko oslov je striglo travo po razmerno nizkej trati na holmci; kuzle — vsaka na svojem ležišči v travi, nastavile so uha i vlekle nd-nje pricej, ko hitro je _kdi zašumilo kaj. Mesec je svoje žarke vpiral šatorom v izbuljene i rtaste strehe, katerih platno je plapolalo v rahlem vetriči. — Ta jasna noč, nji mrtvaška tihota, ta davnih praočetov životni obraz okrog tleče žr-javice ciganskega ognja sredi nasičene civilizacije, to vse je prijetno čaralo moje misli: poznaval sem ciganski život v njegovem pesniškem bitiji. —
V Angleškej pa noči nejso rade tako tople i jasne, ali vendar žgočega solnca črni sinovi so kos spreminljivega _ podnebija vsakojakim zminam: dežju, meglam i hudej uri i njenim nastop-kom. Da-si so ciganije kmalu pod streho, kmalu pod drevesom, če prav so često brezi neogibno potrebnega živeža, _ izročeni krutega vremena neugodnostim, nekoliko mesecev vsako zimo zameteni, vendar so zmirom čili, zmirom čvrsto-zdravi. Ni vlažno ni suho vreme, mile toplote premin ni tak, ni tak, ki je tako pogost na angleških tleh, nej še dosli izpodvrl ciganske čvrstosti. ^ A toploto vendar najraši imajo, kar nam priča to, ker zmirom počeplji tako blizu k ognju, da se skoro palijo; na poti pa kljubuji neusmiljenej zimi — gologlavi, le v starih capah, ki jim neprenehoma visi na životu. Vse zaničuji i vsemu so vajeni; vselej zaspi zadovoljni, no-benkrat se jim ne cedi sline po blagostnih trenotkih, pa tudi trpke ure jim ne delajo prehude preglavice. Vendar pa sem, ko sem bil mej njimi, začutil, da v posebnem oziru koprni po stanovitem, mirnem bivaniji. Radi si mislimo cigane, da so ljudije brezi vsako-jakega zatišija, ali kanimo se. Ptiči imajo svoja gnjezda, lisice svoje brloge; ciganije imajo svoje šatore i vozičke, ti pa svoje premične domove. Na sveti so doma. Prav redko kedaj puste ptujcu, da bi smel stopiti mid-nje, smel priti v njih tabor. —
Po krasnej noči je po vremenskej navadi v Angleškej na-
Letopis 1871.	14
stopilo otožno, jesensko jutro. Otroci so se razgubili po drva; moški so se mudili z različnim delom; največ jih je cinarjev; po angleških vaseh vsak otrok zna kričati: Old pots and kettles to m en d?*) Kedor bi dobro ogledal prostor, ki je ciganski tabor še le zapustil bil ga, lehko bi povsodi po njem videl kosce cina i različnih drugih kovin. Ciganije popravljajo stole, brusijo nože, vež6 piskre, pletć mreže, pletć koške iz vrbovega protija, ki ga rež6 povsodi na svojem poti i različno barvajo. Razen s temi drobnostimi se ciganije — ni stari ni mladi — ne pečajo z ničemer sicer. Kakor divjati, tako tudi ciganije vso skrb za družino prepuščajo svojim ženam. Ta čudna stvar, ciganka, Često v enem dnevi vidi i izkusi več, nego mož včs teden. Hodijo od hiše do hiše s koški v rokah, ali pa z raznimi, iz lesa izrezanimi igračami; toda to robo le zamenjuj6 za jelo i pilo i oblačilo. Pravo njih rokodelstvo je vedeževanije, prodajanije take pijače, ki razvnemlje ljubezen, izganjanije duhov i to, da delajo i prodajajo zdravila zoper vsako-jake bolezni. Angleški jako gladko govore, malokatera Evina hči se izneveri svoje pramatere zapeljivemu jeziku. Vsaka ciganka je pošteno res veliko dovtipnejša, nego je njč mož, samo to je, da marsikatera njih resnega milovanija vredno bereta se svojimi spretnostimi. Očita se jim, da razsvajajo moške i edinost razdirajo mej otroki, če jim le kaj dobička obeta to. Ciganstvu na nesrečo je dokazana resnica to, da so se te same sebi dozdelne prorokinje už6 več potov vdeležile kažnjivih okolnostij. Še le nekoliko let je tega, ko sti se dve angleški gospe bili zaljubili v nekega mladeniča: obe sti nekovej ciganici dali mnogo novcev, zato da jima je prodala srčne ljubezni nekoliko pijače i druge čaralne robe. Ne znam, ali je bila ta roba kriva, ali kaj, da se je naposled posrečilo obema gospema, ka sti nd-se naklenili svoje strasti predmet. Njiju soproga, jedva sta bila izvedela to hibo, uže sta bila mrtva oba, ostrupljena vsak od svoje soproge.
Ciganski rod sicer nej brezi hib, ali vendar je brezi bridkih nadlog. Moški nejso pijanci, ženske pa ubežnice ne. Ciganice kažć ljudi, same pa se ne pohujšuj6; razdirajo edinost mej ljudmi, same pa jako pazijo, da jih ne bi zapeljal kedo. Kedor motri le njihovega živenija vnenjest, gotovo se mora smijati, če čuje kde, da so poštene.
Nezakonski otroci po ciganskih taborih so redki. Kar se tiče zakonske zvestosti, ta cigane vzvišuje nad vse druge narode na sveti, nad najomikanejše i najdivjejše. Da si tudi je ciganu žarljivost prirojena, vendar ga nej stran, če prav vidi, da se kak zal mladenič muza okrog njegove soproge, tudi ne, če se okrog njč suče kakov bogat gospodek, če tudi se jej ponuja kak poseben dobiček: skj dobro znd, da verna žena gotovo okani darežljivega ženina; ciganice so zale, poštene pa nejso. Njih trdokornost je oklena, neprodorljiva, neomajljiva pa vendar nej. — Zapazil sem,
*) Ali je kaj piskrov ali kotlov, potrebnih poprave?
da ima neka ciganica drag zlat prstan. Ta j u w a, še mlada i jako lepa, razvnela je bila ljubezen sinu, Čegar oča je imel najet bližnji gradiček. Ubogi mladenič od same ljubezni nej znal, kde mu glava čepi, zdal je vse svoje nahranjene novce jej, kupil tudi zlati prstan i ponudil ga jej na dokaz svojega nćžnega čutija do nje: ciganica nej branila se dragocenega daru; ciganije so vsi lakomni.
Tdko razvnetije bilo je prevzelo tudi nekega drugega mla-dovaloa: o nekovej priliki je neke svojevoljne juwe čakal na osamelem kolovozi, po katerem se je nadejal, da pride iz bližnjega dvorca, i ko hitro se mu je približala, oklene se nje posuk-njenega telesa.
Kedor je kedaj videl uže, kako se orel dvigne, kedar se mu približa gruča otrok, lehko si misli, kako je ta mlada ciganica zbežala mu iz naročija: divje-urno je planila čez grm i še od daleč z očitki obsipala ubogega gorža. Domd je vse razodela bila svojemu možu, ki je potlej njć dobrodruštvo na nos obesil vsemu taboru i prav na široko smijal se soprogi.
Cigankina lepota ima dve zagraji: ljubezen i srd. Jezatrdo-korno ciganico varuje bele kože, ljubezen pa njenega rodu moškega.
—	O priliki sem nekega trinajst letnega dekleta povprašal, ali bi se omožila z gentlemanom, a kaj je učinila: — pljunila je prćd-me i na stran obrnila se. „Kaj pa, ko bi živega drugega krsta ne bilo na sveti, nego samo ti bi živćla na njem, pa še kde kak mlad goržo, kaj pa potlej?" — „Vzela bi ga, vendar pa črtila zmerom." —
Ciganka je dobra mati. Najrajša rodi otroke ondi, kder je sama zagledala ta svet: kde na paši pod kakim drevesom, ali pa pod orehom tam ali tam. Videl sem teh ubogih ženskih eno už6 konci njenega osodnega časa v velikem šatoru, pokritem s plahto
—	skrpano s krpami vseh vetrov. Deset otrok različne starosti se je v šatoru grelo okrog ognja iz kamenega oglja. Uboga mati je bila bledega obraza i črnih kodrastih las, še zmerom je imela nekoliko svoje ovenele krasote. Ležala je se svojim dojenčekom na slami, kajti ciganije nejmajo zibek. Bogme, žalosten i ginljiv prizor je bil to, kako je sredi te revščine omedleli materin obraz razjasnil roditeljskega ponosa žarek, ko je sirotno otroče bilo jelo sesati skoro uže umirajoče matere prsi.
Ciganke se ponašajo s svojimi otroki: po žilah njih otrok se pretaka čestita kri, kri nekedanjega Egipta. — Nekoliko nedelj po rojstvu novo ciganče prejme zakrament sv. krsta. Vsako dobi dve imeni: eno ga razlikuje od njim sovražnega gorža, eno pa od bratov ali sester. Mati novorojenčka navadno po tri mesece nosi na hrbtu — bodi-si v starih plenicah, ali pa v ogli raztrgane plahte, i blodi z njim okrog po zimi, po snegu i dežji. Časi ga vendar priveže si na stran i revčka zakrije s plaščem tako, kakor ptica svoje mladiče skriva pod kreljoti.
Ko je otroče dospćlo četrto leto, potlej še le se začne njegovo trpenije: pčš mora hoditi, mencati i mezgati za roditeljema,
14*
plen mora biti vsakojakim nevgodnostiin burnega vremena. Ali ker mu potepinska kri vre po žilah, zato se dosti kmalu privadi različnim nedostatkom i svobodnega živenija dobrodruitvu i zmerom je veselo i smćlo, — da, njegov muhasti obrazek i črnih očij žar se posmehuje našej neugodnosti. — Mati ciganka je v velikih skrbeh za čest svojih hčerij. Pred nekoliko leti se je nekij angleški clergyman ponudil nekovej ciganskej deklici, ki je bilo pristudilo se jej potepanije, da jo vdinja za svojo služnico; ali mati se je dolgo časa branila, da je ne dade. Ko pa je morala povedati, zakaj se vstavlja hčerinej volji, razodela je, da se boji tistih raznovrstnih nevarnostij, pretečih lepega dekleta čestitosti, če ga materino oko neima zmerom pred seboj. Clergymanje toraj skrbnej^materi obljubil, da bode pošteno varoval jej hčer, i potlej še le je ciganka svoje ljubezni sad prepustila tega gospoda skrbi. —
Zapustil sem S ta nI o m tabor i prišel nazaj še le drugega dnć malo pred poludnevom. Tega dne je bila nedelja. Ciganom so vse vere dobre i nobena ne. Ta verska malomarnost je prirojena vlastitost vseh ciganskih plemen. V Turškej ciganije za meš'ite i olumesec tako malo marajo, kakor njih drugi bratije v Evropi za riž i katoliška svetišča ali pa za protestanške bogomolje. Podoba je, da so vselej tiste vere, katere je krajina, ki so prišli va-njo, a njih srce nej odprto ni tej ni tej veri. VRuskej ciganke po svojej vnenjesti kažo grško bogočestvo: okrog vratov nosijo zlate i bakrene križce; a ko jih je Borrow v njih jezici bil povprašal, kaj i kako to, razodeli so mu, da samo za tega delj, da se prikupljajo Rusom. Angleški ciganije svoje otroke nosijo h krstu: to pa je samo prekanjenost; prav malo kedaj pa so sami navzočni. Motil pa bi se vsakedo, kedor koli bi menil: ta njih verska nenaklonjenost, če prav je strpna, — da izvira iz kakega njih staroslavnega, ndrodnega verstva. Ciganom se še ne senja o kakih ostankih svojega verstva, tudi nejmajo ni najmanjših spominkov o svojih bogovih. Ker so bili prišli iz Indije, mogoče je, da so čestili Buddho ali Brahmo, ali pa oba, toda Buddha i Brahma sta uže kedaj iz-kadila se jim iz objestnih buč. V šatori vsaj nejmajo nikoli v nobenem ni najbornejše podobe kakovega indiškega božanstva. Raznotere dozdelnosti, n. pr.: vćra v preseljevanije človeške duše v vsakoršne stvari, blodijo jim po možganih, toda samo tako, kakor jih spremlja minolih vekov senca. Ciganska vera, ciganska zgodovina je nepredorljiva skrivnost. Ali, če prav se ciganije ne uklanjaj o nikakoršnemu božanstvu, vendar basnujo o nekovih do-zdelnih božjih zakonih. Ta stara šembilija, ki sem jo bil nekako pregovoril uže, razodela se mi je o tej priliki tako-le: „Zel6 poznć ste se spomnili naše vere, ko se učite, izpoznavati naše živćnije; ciganije nejsmo več tisti ndrod, kateri smo bili nekedaj. Ciganije so se zmesili z gorzi, za tega deli so taki, kakoršni so ti sami, — da, še hudobnejši so. Dan denes ciganije nejsmo več neke-danji ndrod, ne podpiramo se več vzajemno zmerom i o vsakej
priliki; dan denes skrbi vsak sam zd-se, _ bogatejši črtć revnejše; ciganije so nehali živeti po svojih zakonih." Teh zakonov pa so trije razdelki. Prvi razdelek vsakemu ciganu zapoveduje, da mora zmerom živeti mej svojimi brati, bivati tako, kakor popotnik, — v šatoru, a ne v hiši, i da mora strogo živeti po vsakojakih običajih svojih pradedov. Drugi razdelek se tiče zvlasti ženskih; ta jim ukazuje, da morajo biti verne svojim možem. Tretji pa določuje, da morajo ciganije dolgove plačevati. Ce nekedaj cigan nej mogel plačati svojega dolga, leto i dan je upniku bil suženj za tega delj: Sekal mu je drva i donašal vodo. Dan denes pa ciganije už6 zaradi česti pošteno zadelujć dolgove; najhujše žrtve dolžnikom nejso pretežke, da se le iznebljajo trpkih sitnostij.
Drugega dne je jata Stanlov dvignila se, da se s tega mesta premakne kam drugam. Prav res nej nič zanimljivejšega, nego je pogled na selitev teh karavan, ki nam dušo zamičejo v daljno puščo ali v prve čase človeškega pokolenija. Kar strmel sem, ko sem videl, s kako pozornostjo o takej priliki ciganije česte svoje stare i bolehave brate i sestre. Stoletno starko, ki je edina sredi tabora sedela na stolu, posadili so na osla z največo skrbnostjo._ Šestdeset let nej več spala v postelji; vsi kmetije so jo poznali, radi so jej dajali potrebne slame, — da, tudi se živežem so jo pre-skrbljali." Ko je bila oslepela, ponudil se jej Je nekov mladenič, da bode vodil nje osla i skrbel za njo s Amo. Ciganije so se dvignili : na voziček so zložili drogove i plahte, s kratka: vsega tabora stavilo; ciganstvo — mlado, staro, ženske, otroci — vse povprek se je gnjelo za vozičkom, ustna so vsi imeli začrnela od zrelega sadu črnega trna, roke pa vmazane od sklačenih laških orehov. Nekoliko deklet se je bilo razzgubilo po goščavi, sle so trgat la-skovec (amarinthus) i druge gozdne cvetice, ki jih kmečka angleška mladežimenuje ciganske cvetice (gypsies flovrers). Ta prirodni lišp si vpletajo v lase, pa tudi njih rujavemu čelu ne bi lepše pristovali biseri. Ciganije so pošteno res najsrečnejši popotniki. Priroda je njih pratika, od nje so se naučili kasnega i žalostnega vremena vsa proroštva, opazuj 6 starost nekaterih ptičev, kam oblaci plujo i kakova je studenčina. Kakor divjaci,_ imajo tudi ciganije dober spomin, kar se tiče sveta: za vsak kraj ved6. Tudi jako dobro znajo, kedo biva v tem ali tem domi. Kader pridejo v kako vas, ciganke dobro poznajo po kljuki v vratih, ali je vredno ali ne potrkati tii ali tu. Družinskih okolnostijj popolna znanost, pa ker poznajo ljudske misli i običaje, to jim lajša ndlog, kader morajo komu odpreti njegove osode knjigo. Skoro vsak cigan na prvi pogled za gotovo ugane vsakega unenjika namene, ki jih goje zaljubljeni ljudije. Angleški kmetije so naposled sklenili, da hote mirno živeti s to nepotrebno žloto (gesindel) i da jim bodo senice odprte; da jim bodo odločena nekatera drevesa se sadijem; da jim hote dati vsak na svojem zemljišči malo prostora. Ali to je preverilo jih, da so ciganije podobni krokarjem: čem menj jim človek di iz dobre volje, tem več si laste pa
se silo. Privoščite i dajte jim, kakor temu divjemu ptiču, dosta skromnega prostorca kdć na svojih skalinah ali pa na pašnikih, bogme, da se ni ne pritekn6 vašega zemljišča. Da jih pa utegnete preganjati, naseli se gotovo, a samovlastno kder koli na vašem sveti.
Ko smo šli mimo Southamptona, kazali so mi ciganije precej prostorno zeleno plan mej u dvema kolovozoma, kd6r je prav o tej priliki nekoliko drugih Stanlov razstavljalo svoje šatore. — Ta pašnik baje da je bil kupil nekij bogat cigan (imovit cigan je znamenita redkost, ali mej ubožnimi mora človek reven bogataš biti), ki je videl i znal, da ciganski n&rod res svet preganja, i da Izmaelski otroci še toliko nejmajo svoje prsti, da bi na svojem sveti zaspati mogli; iz ciganske milosti je toraj ta kosec zemlje dal svojim bratom. Vsaka ciganska druščina zdaj tedaj sm6 tu pomuditi se nekoliko dnij, navadno samo dva, tri dni, tako malo časa pa za tega dćlj, da se lehko vrst/; posamezne druščine.
Ko smo bili prišli k ondotnemu velikemu lesu, pokazala mi je ena dotičnih ciganic na popašenem i razritem travniku tri gro-made, ki so bile blizu druga za drugo v enem tamošnjih kolovozov, katerih se je nekoliko križalo. „Na tem poti so bili", — omenila je, „pa naši bratije". Z grmadami, često tudi s križi, zasajenimi v zemljo, dajć si ciganske druščine znamenija, od kodi so naposled odšli, zatć da se vsled tega laže snidć, kader je treba.
Vsem ciganom so trgi i veča naselišča zavetij e, zat6 ker v valovitem človeškem živeniji najlaže razvijajo svoje različne spretnosti. Često se jim ponudi prilika, da zameni katerega svojih starih oslov ali kljuset, sploh pa so vsi dobri izkušeni konjarji. Dosti potov uže se je tega ali tega kraja ljud preveril, kako lepo so ciganije pobarvali uhato kljuse i kako srečno hromo kobilo prodali za žrebico njenemu lastnemu gospodarju, ko hitro so za skednom bili premenili jej dlako, i da bi vsaj nekoliko časa zdćla se rejena, da so do dobrega našegetali jej rebra z vozlatim bičem, če prav so ciganije neomikani i priprosti, vedar umć jako premeteno kaniti.
Iz takega namena se je bilo sešlo nekoliko ciganskih družin. Videl sem mej njimi na konji ponosno mlado žensko smelega, pod-vzetnega pogleda, skoro moške rasti, amazonski nališpano. Vsaka ciganka je otroški zaljubljena v konje, bič i lepa oblačila; ljubez-njiv pogled je res to, kako mično gibčno se ciganica suče na svojem konjiči. Ta je bila vse slavnosti junakinja, ali nej se dolgo časa veselila svoje živoslavne zmagovitosti. Kmalu se je polastila je policija, zat6 ker je izvedela, da je bila okanila dve stari gospe — ter vzela jima veliko novcev.
Ko je bilo konec vražarije, vedeževanija, s kratka: ciganje-nija, potlej sem bil zopet mej svojimi Stanli: moški so se trudili, da bi razprodali svoje osle, ženske pa so se vse povprek ponujale, kedo si ddde vedeževati. Odločili so se naposled, da pojdejo v Lymington.
Vljudno sem se po marsikakej izkušnji poslovil od teh ciganov; ob odhodu so mi za nevesto ponudili eno svojih hčerij,
tisto, ki je po besedah stare ciganice zd-njo bila pripravljena uže omenjena črna kokoš, če prav bi svatba bila morala biti še le čez šest mesecev. Ciganije so revni, ali zapravljivi. Posebno ba-hajo o svojih slavnostih, katerih krona je vselej svatba. Dve leti pred ženitbo je slavna snubitev, mej snubitvijo i svatbo zasnub-Цепса živita tako, kakor bi bila brat in sestra. Naposled se približa ženitvanski dan, imeniten dan; tega dne je neskončno žrtvo-valen tudi najrevnejši cigan, a samo za tega сШј, da pošteno poviša svatbeno slovesnost, ki traja vselej po tri dni. O takih hrumnih slavnostih so ciganski tabori odprti vsakoršnemu človeku. Deva, ki so mi jo ponudili, menda je bila stara blezu sedemnajst lčt; osemnajst mesecev je bila uže obljubljena bratrancu, mladeniču, staremu jedva eden i dvajset let. Ko so mi jo bili ponudili, obetali so, da bode poroka lehko kde v cerkvi. Da-si ciganije nejmajo nikakovega verskega prepričanija, vendar jim je dosti do tega, da trde, ka se smejo cerkvenega blagoslova i božjih obredov vde-leževati tako, kakor se jih vdeležujć drugi ljudije.
Prav ta čas je bil neke umrle ciganke pogreb v Woond-fordu. Ciganije, ti večni pohajalci, katerih se vsak oddahne še le v grobu, jako skrbe za svoje poslednje bivališče. V nesmrtnost svoje duše zelo plitvo verujo, ali poštena rakev i primeren kotiček na tihem vaškem pokopališči, to je predmet^ njihovih poslednjih želj! Pogrebno mesto jih tako zanimlje, da si časi pa Časi kateri cigan sto milj daleč od svoje smrtne postelje kde odbere kako prijetno krajino, da hoče ležati v njej; bratom ciganom pa je tudi toliko do poslednje take naročitve, da njegovo truplo vselej odnes6 na določeno mesto. — Cigan pride v svojo domovino še le, ko ga zaspo v hladno zemljo.
Ko hitro rom izdihne svojo dušo, njegovi bratije ne čakajo, temuč precej zažg6 njegovo obleko i slamo, na katerej je vgasnilo mu živenije; pristanije, tobačnice, stare srebrne žlice, konj i osel, to pa jim je sveta zapuščina, spomin na-nj. Takih rečij i stvarij ne dade od sebe nikoli, le kedar jih sila primora, a tudi o takih prilikah se take podedovane robe ne iznebljajo za zmerom, raji jo zastavljajo bogatejšim bratom, i ko hitro so si malo opomogli, odkupljajo stvar za stvarjo, reč za rečjo. Mnogotere družine svojih rajnkih ostanke obiščo vsaj enkrat vsako leto, i otroci se svojih mrtvih roditeljev spominjajo žalostni i iz ljubezni do njih.
Žena, ki sem nje pogreb počestil se svojo nazočnostjo, ta ženska je bila ud Lee-ov; po vsej okolici so jej rekali, da je ciganska kraljica. Stara je bila 103 leta. Okrog njenega groba se je gnjelo kakih sto zijalcev i zijalek. Pripeljali so jo bili iz njenega šatora, tri četrt milje daleč, v koši; sedem ciganov, mrtvaški oblečenih, imela je na poti okrog svoje rakve.
Škotski ciganije so še zmerom mnogim svojim podedovanim običajem vernejši, nego angleški. Povedali so mi Škotije, daje živel nekov star Robinson, ki je bil najpriljubljenejši godec na vseh trgeh i ob vsakej svatbi po vsem okrožji; njegova soproga, hčere i sestre so bile na glasu zaradi redke, srbopete plesalne spretnosti. Jaka različnost, vrla radost je bila očesu to, kader so te bahantke z vihrajočimi lasmi i v capah, vnemarno razobe-šenih po sebi, divje-ognjeno rajale po travnikih tako, kakor vihrica (wirbelwind), a ko je stari Jamie, črn i razplamenjen, kakor vrag, se svojo godbo razgrete plesalke šegetal bolj i bolj, naposled pa njih rajanije premenil v ples.
Dan denes se le majhni korušlji ciganov potepljo po Škot-skej, slehrno leto se tisti čas prikažo na tistem mesti. Moški popravljajo cinaste piskre, beretajo z glinasto posodo, s cunjami, z jajci, se soljo, s tabakom, delajo rožene žlice i krado le najočitejše reči. Ponašajo se najbolj s tem, ker ne krado blizu okrog svojega tabora. Ženskim pa je skrb za otroke na mari.
Sredi gostih lesov, mej krasnimi potoki i osamelimi škotskimi jezeri so se ciganije prerodili v dobre lovce i ribiče.
Kedar so ciganije na poti, najraji no čuj o po senicah i kol-nicah; čas njihovemu počitku odmerjajo gospodarji. Če pa jih noč prehiti, predno so prišli kam pod streho, potegno plahto raz voz i skrijo i skrčijo se pod-njo: moški, ženske, otroci, kakor vlak jerebic pod sneg. Po mrzlejših grofijah zimujo nekaterim goram na podnožiji, skrivajo se v slamnate koče. Iz tega zavetija se vsako leto prikažo maja meseca, ko se mladi lososi (Tachs) najraji zgrinjajo iz bistre vode svojih vodnih potočkov k gorkim valovom burnega morja. Tistega dnć, kakor na čaralno povelije, vzdigno se vsi ciganije, kakor truma selilnih ptic i svoja slamnata zatišija zamene za platnene šatore, ali pa za zeleno gozdno streho. Marsikatera jata žene pred seboj, po navadi kakega bogatega očaka, tolstih ovec čredo, časi pa tudi katera po kakih dvanajst oslov.
IV.
Državno gopodarstvo (ekonomija) bi si pridobilo dosti znamenitega prida, ko bi poskusilo prerojati cigane, ter ko bi skrbelo za njih nravnost. Nekateri angleški modroslovci so ta n&rod primerjali s plenečega krakulja jajcem, nad katerim je najkrasnejši rajski ptič zaman razpel svoje kreljoti. Nravoslovci pa se nemogo sprijazniti s to obupno mislijo, — ne upajo se prokleti ljudskega rodu, katerega hibe i strastne vdanosti so slučajnih okolnostij nesrečni plod.
Otroci, porojeni pod plahtami, uže od nekedaj žive ob užitku temotne nevednosti, ki je mati vsakojakega grćha. Potepinsko cigansko živenije ne pripušča ni tega ne, da bi ciganu samo na misel smela priti kaka slovstvena vednost. Cigan, ki zna pisati i brati, tak cigan je neznanski redka prikazen. — Najgrša ciganska
pega je gotovo njih strastna vdanost zlodejstvu; ne smemo pa se prenagliti, ne smemo trditi, da je ta grda lastnost ciganskih mislij podloga. Tatinstvo, o katerem — mnogi modroslovci trde, da je za-gaten rod trpkih socijalnih okolnostij i nerazmernega razdeljenija, ki zadevlje imetek, a gotovejše je tatinstvo izrastek kobnega to-lovajstva, prirojenega vsem divjakom, ki jim ga dovoljujo njih zakoni. Ciganije bezi kakove skrbi mnogo hudobije natvozujo svojej vesti, — take čine, kijih proklinja v&s drugi svet; tega pa vendar ne smčrno meniti, da se morda ne česte mejusobno.
Njih družabno prerojenije najhujše zavira tista redka trdo-kornost, ki potomce prikleplje na njih davne običaje. Ali tudi ta zapreka hitrejše i hitrejše pojemlje. To nam pričajo ciganije sami; od morja do morja se v Angleškej razlega bridka ciganska tožba: „Romanije omagujo!" Bratovska ljubezen užć umira mej njimi. Svoje dni so se prosjaci ljubili mejusobno; odkler pa uže obČujć s kristijani, hira ta njih ljubezen. Nravno cigansko propast je najbolj povspešilo kruto proganjanije. Najhujše pa je ciganstvo ob tla treščil i poteptal napredek v gospodarstvu; nepotrebnih, tedaj zapuščenih pašnikov, ciganom najugodnejših prostorov, teh je dan denes zelč malo v Angleškej. Vrhi tega pa je to resnica, da se ciganije povsodi po sveti, kder jih prijaznejše sprejcmljo, vdoma-čuj6 bolj, nego mej Angleškim narodom. Tako se prirojeno*nadćluje pot do jako pomenljivega ciganskega prerojenija, ki bode moralo mnogo hvale dajati denašnjega časa omikanosti; •—da, dajati mnogo več hvale našemu veku, nego vislicam i sredovekim neusmiljenostim.
1832. lćta se je bilo nekoliko blagodejnih rodoljubov v Southamptonu pogodilo, da bodo skrbeli, da se zboljša zanemarjenih ciganov živenije. Duša te ljudoljube druščine je bil čestni George Crabb, ki so mu za tega delj dali ime, da je ciganski zavetnik. Sklenil je, da najpopreje poskusi, kako bi omajal svojih bolnikov potepinsko živenije. George Crabb je svoje nade naslanjal na dogodke, ki so neomahljivo pričali, da ciganije nejso do cela nepoboljšljivi potepenci. Nekij tridesetletni pohajač, nadarjen z množno družino, najel je bil 1810. lčta v Cambridgeskem predmestiji nekov dom z vrtom vred, zatć ker je videl, da gospodarji v Angliji teže i teže gledajo, kako se ciganije klatijo po njih sveti. — Bival pa je pod streho tega domu le po zimi, po leti je vsako leto blodil okrog mej kmeti. Igral je na gosli bogatinom i kupcem pred vrati. — Kaj takega nej ni najmanjše zagotovilo, da je cigan vsaj nekoliko odpovedal se večnega Žida živenju.
Blizu Stevenstona v Škotskej medli nekoliko neprijetnih ostankov takih vasij, ki so minolo stoletije ciganije bivali v njih. V Norfolskej grofiji sem govoril z neko ciganko, katere soprog je bil načelnik enemu ciganskih taborov; ta ciganica je ob burnem vremenu na pomorji bivala v nekej bornej koči, vsak teden je pošteno plačala šiling najemnine. Ime je bilo jej Zizilla; vedeže-vala je i plesala okrog po sveti. Nje mož, ki mu je bila zdela ime, da je ponočni kralj, nej mogel umreti potepinstvu. Ali tudi
ona, da-si je živčla pod streho, verna je bila običajem, navadnih po taborih: v koči so sicer bile tri luknje, toda Zizilli je bila dosti samo ena, da-si je često čutila, ka ima premalo zdravega zraka i potrebne svitlobe. Po zimi je čepela doma, kakor pajek na mreži, a ko hitro je pomlad zazelenela, vselej se je navdušeno spomnila krasnega živenija, ki ga je svoje dni izkušala po lesovih ; spominjala se je, kako razkošno je na planem, kako dobro-družno pod raztrgano plahto, ki skozi njo gledajo zvezde; kako lepo je plesati okrog ognja mej drevijem. Pomlad je zapeljiv čas: tako igra pod pošteno streho zimujočim ciganom po krvi, kakor v srčici zaprtemu ptičku. Slehrno pomlad se je Zizilla dvignila i šla poiskat svoje ljudi, ki je zopet zapustila jih jeseni. Toda neko pomlad je bila odšla, nazaj pa jej nej bilo več.
Gospoda Crabba skrb se je kmalu ponašala se srečnimi zmagami. Šestnajst nalašč odbranih ciganov je 1832. leta živčlo v Southamptonu; dali so bili slovo potepenosti i pečali so se z različnimi rokodelstvi. Nekove druge tri družine, so prosile da bi po zimi smele biti ustavu pod krilom. Otroci so hodili v učilnico, tudi starejši ciganije so se učili brati. Vse je srečno teklo; ali kedor je čital v zgodovini, kako neodločno i le s pomočjo kakih okolnostij se kočujoči n&rod posveti nečemu, gotovo se ne bode čudil, ker tako skromna poskušnja nej do cčla nič premenila v občnem živeniji angleških ciganov. Nravoslovec mora vso svojo skrb obrniti na to , da bi ta potepena bitija zbral pod domačo streho.
Ciganski n&rod je umeteljnišk n&rod. Kedor pa je opazoval njegovo neomikanost i ubožno živenije, ta ne veruje rad tega. Zvlasti ženske se odlikuj o z godbo i s plesom. Imajo mnogo vlast-nih starih pesnij, ki so polne divjosti zanimljivih step. Kakor ča-ralne sence lazijo od kraja do kraja, tako se te pesni razlegajo od veka do veka, — od skale do skale, kakor neznane domovine žalostni odmev. V Carigradu ciganke, lepe ciganke po kavarnah god6 na različne stroje; čaralna igra na gosli je ogrskih ciganov pćnos. Teh zagorelih godcev druščine so hvalno raztaknjene po vseh velikih mestih v Evropi, toda njih pevska umeteljnost jim največ imenitnega, pesebnega dobička daje v Ruskej. V Moskvi ciganske koncerte poslušajo po gledališčih i plemenitašem po salonih; ljubeznjivi glas marsikatere ciganice je tu uže bil izvor vse njene poznejše sreče. Grofica Tolstojeva, znamenitega moskovskega mogotca soproga, ta je bila ciganka po rodu.
Vsled takih izkušenj lehko mislimo i vprašujemo se: ali ta nadnavadni dar v petiji ne bi mogel biti posredek nravstvenega prerojenija množini ciganov?
Z godbo i s plesom se najraji pečajo ciganije; tudi imajo slovstvo. Ciganščine ne smemo imeti za kako tolovajsko kodrčijo, kar se sliši, daje, prav po gosto; nj6 izvirek je jako slaven: učenjaki so v njej zapazili znamenite znake imenitnega sanskrita. Dolgo časa je svet menil, ciganščina — da nej tako omikana, da
bi se moglo ciganski pisati; a G. Borrow, ko se je 1838. lita mudil v Španskej, prestavil je sv. pismo v lepo romanščino: to je prva knjiga, natisnjena v ciganščini. Razen tega — ciganije dosti nejmajo še nikakovega drugega spominka — spisanega v svojem jezici; toda njih pesni i balade vridno namestujo to pomanjkljivost. Nemški pesnik E. Geibel je ponemčil 30 pesnij španskih ciganov.
Njih život, njih dobrodruštvo i ginljivo togovanije, to je predmet njih pesništva. Opomniti pa moramo, da se navadna ci-ganščina znamenito razlikuje od besede, ki se je poslužuji o prilikah v svojih pesnih, basnih i romanih. Brezi vsakojakega prida bi v njihovih mislih iskali zaničljivosti do ljubeznjive svobode, s katero na vlastno škodo tako neusmiljeno igrajo gledališčarji. Cigan nikoli ne opeva tega, kar ima: svobode ne slavi s pesnimi; on jo uživa. Cigan ljubi prirodo, misli pa ima o njej do cila drugače, nego je res. N. pr.: znajte, kaj je ciganskemu bardu rekel vljudni mrjesec, ki se je z grička motal proti njemu? — „Cigan, n&, pa me vjemi!"
Ljubi bralec, da natančnejše izpoznaš ciganske misli, na tu-le nekoliko pesnij iz Geiblove zbirke:
Tam od vrchu prich&zi vepr	Devče, neminuj cizince,
a rychle sem pfichazi s kvikem,	freba byl ti pritelem;
prichazi, voli hlasitč:	na konec se tobž k hanbč
,,Cikine, bud' mi společnikem."	krev obarvi zelenem.
Mezi voj4ky utekl	Prijdeš-li kol mčbo hrobu
kluk cik&n tvire rudč,	po mč smrti v tretiin podleti,
tam zas utekl s zivdavkem	zašeptni jen moje jmeno:
a zejtra viset bude.	kosti m6 ti na to odvčti.
Každćho dne za rdna vždy,	Košilku mou na tčle svdm
kdy vzejde jitra zire,	vic nevyperu vodou tou,
gvijch očs vodou slzavou	však vyperu ji sim a sim
si umeju svč tvarre.	svd holky krvi nevernou.
O vodu sem je poprosil,	Z večera se domu vracim,
a vyhnali mne s krikem,	smrt' se namanula k tomu;
tu šel sem tamto do vrchfi	zastavi a pta se: „Kam pak ?"
a stal se loupežmkem.	Ja rku: „Domu, brachu, domu."
Vsi ciganije pa se ne pečajo z godbo; prave godčevske glave mej njimi so redke tako, kakor mej nami; po nekaterih krajinah vspešno goji različne umeteljnosti, tudi z obrtništvom se pečajo. Posebno radi kuji. V Španskej i Ruskej se uži od nekedaj pečajo s kovaštvom sploh, ali pa vsaj s konjsko kovarijo. Kovačnico najraji imajo kdi v lesu na kakem griči. — V okro-žiji mesta Granade izdeluj i razne železne reči. Popotniki tam pa
tam nahajajo špilje, po keh bivajo delalni ciganije, živoči po okajenih zemskih notrinah. Kedor bi na večer stopil v katero takih špilj, izkopanih na strani skalnatih kolovozov, lehko bi videl znamenite različnosti: okrog nakla stoji nekoliko ciklopov — golih, opaljenih rok, ki jih svetli kameneno oglje, a oglje razpihuje strašanski velik meh. Ciganije imajo vsak svoje kladvo v rokah i zvrstoma tolčejo po razbeljenem železi, tako, da neprenehoma dolgorepe iskre srše po kovačnici.
V Angliji se ciganije na svojih potih pečajo z rudoznanskim (metallurgisch) delom, v jutrovih deželah pa beretajo z dragim kamenijem i raznovrstnim strupom.
Potepinskim, razmišljenim ciganom najmenj ugaja vojaštvo, tudi poljedelstvo jim smrdi.
Ko je bil Napoleon pridivjal v Špansko, imel je mej svojim vojaštvom mnogo ogrskih ciganov. Ali tem je v sovražnej deželi na mari bil snitek z brati veliko bolj, nego jih je zanimala vojska, ker njih ljubezen do vlastnega rodu je dosti močnejša, nego so barve različne na njih praporih. Nekoliko ciganov je o nekej drugej priliki na angleškej vojski teplo se s Francozi. Nekega dne — bilo še prave bitve, temuč le krvavo so se ruvali vojščak z vojščakom, sovražnik sč sovražnikom, — tega dne sta se na mo-rišči bila spopala dva vojščaka, eden angleški, eden pa francoski oblečen; obupno sta s poslednjimi močmi buhnila drug v drugega. Napćsled francoski vojščak svojega sovražnika rani i podere, na prsi poklekne mu, i uže je imel bodalo nastavljeno va-nj, kar se premaganemu čapka zmakne z glave i divja pogleda obeh junakov se vjameta. — „Cigan"! — krikne ubožec, ld je sovražnik hotel bodak poriniti mu v prsi. Junak se prestraši i stresne: izpusti iz roke bodalo, zakrije obraz si i jame plakati. Pokleknil je pred onemoglega sovražnika, prijel ga za roko, pozdravil, da sta brata, v drugo roko vzel steklenico z vinom, pritisnil jo je k ustnom bratu, dvignil ga i odnesel na bližnji griček. Ko sta se sovražnika tepla dalje, dejal je junaški cigan: „Naj se le bijo i pokolji ti psi, saj nejso naše krvi. Kaj je ciganom do njih!"
Na gričku sta se ljubeznjivo razgovarjala; počakala sta, da je solnce zašlo, potlej sta se Objela i poslovila drug od drugega, oba sta se vrnila — vsak v svoj tabor.
Novejši čas so zopet mnogo ciganov bili vzeli v vojščake mej angleške polke, ali izkušnja je pokazala, da nejso bojno pleme. Potrebne srčnosti jim ne manjka, ali kazni se bojć.
Časi jih človek lehko vidi, da kdć seno grabijo ali pa žeti pomagajo; ali kaj takega je le primirljaj , zgodi se samo mimogrede. Nekega ciganskega tabora načelnik se je bil oženil se služ-nico bogate angleške rodovine i dobil z njo vred lepo gospodarstvo; po nekolikih letih pa je zapustil svoje lehko živenije, poci-ganil se je zopet i živil se z godbo.
Gotovo imamo samo en pomoček še, s kem bi se dale pregnati marsikatere bolezni tega ubogega človeškega rodu; ta pomoček je odgojitev. Treba pa je, da to pomislimo, ka ciganov nej mogoče dobiti v svojo last nikder drugde, nego v njih zimskih ležiščih.
Površno opazovanije nam kaže, da dan denes blezu 800.000 ciganov živi po različnih evropskih krajinah, vsi pa so hudodelstvu vdani veliko bolj, nego poštenosti; ali pa moremo dvomiti, da bi njih duh dolgo časa mogel kljubovati ljubeznjivemu poduku i modrim svetom? —
Crtica o vplivu podnebja na človeški organizem in razvitje njegovih bolezni.
Spisal dr. M. Same c.
Ljudje, ki posedajo neizmerne prostore cele zemlje, nam predstavljajo neskončno raznoobrazje, naj se že oziramo na njihove zvunajne forme, kakor na njihov notranji razvitek. Začetek človeškega bivanja spada v temno starodavnost. Kako, kje in kedaj se je človeštvo začelo, je še vkljub vsem temeljitim preiskavam slovečih prirodoznancev nedognano in med biblijskimi sporočili in prirodnimi vedami še bo dolga in huda vojska. Sporočila vseh starih narodov pravijo o enem rodonačelniku, kterega zibel je bila mala Azija. Od tod so se ljudje razšli po celej površnosti zemlje, eno pokolenje za drugim in so v raznih epohah vzeli v posest razne dežele. Pri tem preseljevanji v druge pokrajine so se podvrgli drugim podnebnim vplivom, kteri so mogočno predrugačevali človeški organizem, tako da je moralo celo človeško življenje biti le borba s temi prirodnimi močmi. Človeški organizem sam se jim je prisposobljal in prinaravljival do nekake stopnje in pridobil si pri tem poseben odvtis. Ta odpečatek ali tip je izročil rodonačelnik svojim naslednikom. Tako so se začele glavne raznovidnosti človeškega telesa ali rase, kterimi nazivljemo različna plemena.
Kak vpliv ima podnebje na različnost človeških form, bomo sprevideli, ako konstatiramo lastnosti posameznih klimatov in po-razmotrimo, kako delajo fizikalni in kemični zakoni na posamezne oddelke človeškega organizma.
Vsako podnebje se karakterizira: 1) po svojej temperaturi, 2) po vlažnosti ali suhosti zraka, 3) po vremenu, letnih in dnevnih časih, 4) po celotnem svojem vplivu na človeka.
Bitnost različnosti klimatov sestavlja toplota; najglavnejši vir toploti pa so solnčni žarki, kteri prinašajo luč in toploto, in jih
neravnomerno razprostranjajo po površnosti zemlje. Tam, kjer padajo solnčni žarki navpično, pogoltnejo zemeljska tla vso toploto, in se močno razgrejejo, tam pa, kjer padajo koso, se lomijo in odklanjajo in puščajo tla hladna. Vsled tega se na ekvatorji, kjer padajo solnčni žarki perpendikularno, zemlja in voda silno raz-grejete in temperatura je tam vedno visoka. Od ekvatorja proti tečajem se solnčni žarki vedno bolj in bolj odklanjajo, padajo kosveno, zato se pa tudi temperetura od ekvatorja proti tečajem vedno bolj in bolj znižuje, tako da je na tečajih zemlja in voda z večnim snegom in ledom pregrnjena.
Na podlagi tega različnega razdeljenja toplote se razdeluje zemeljska površnost na tri različna podnebja: 1) vroči, 2) umereni (dva), in 3) merzli klimat (dva). V sledečem bomo poskusili glavne lastnosti posameznih podnebij kratko narisati.
Površnost zemlje požirajoča toploto solnčnih žarkov se na-greje do različne stopinje in do različne globokosti oziroma na različne klimate. Od površnosti zemlje se tudi zračje ogreje, ktero obdaja zemljo povsod. Zavoljo tega je tista sklad zračja najtoplejša, ki leži neposredno nad zemljo in po omeri oddaljenja od zemeljske površnosti postane vedno bolj in bolj hladen. Zračje sestavljajo plinove tvarine, ki so po celej zemlji, in v vsacej visokosti skoraj enako namešane in sicer je v sto delih zraka 20-8 delov kisloroda *) in 79-2 solitroroda (Nitrogen). Zraven tega se najde še v zračji kot navadna primes oglokislote') 0-0002 - 0-003 in 0-006—0-009 vodne pare in sledi amonijaka. Tak zrak je bistvena potreba človeškemu življenju. V njem človek diše, in z dihanjem zdržuje svoje življenje. Poglavitnejši del zraka in neobhodno potreben za človeško življenje je kislorod, ki stopa v pljučih v kri, se s krvjo razteče po celem telesi, se zjedini s sestavinami krvi in telesnih tkanij, okisovaje jih in pogojeva v njih merjavanja in javljenja, ki sestavljajo življenje organizma. Prikratite dostop zraka k pljučem, ali zadržujete združenje kisloroda s krvjo, prikratite s tem obmen materije v organizmu, to je, vničite živenije. Solitrorod je indife-renten plin; on se vdihuje in izdihuje brez spremembe.
V zraku morejo pa tudi biti primešane še druge plinave
*) Oxygen. Ta izraz rabim iz več vzrokov. Enkrat zato, ker odgovarja bolje grški izpeljavi, kakor na novo skovani „kislec". V drugo odgovarja bitju imenovane tvarine. Pri „kislec" bi si znal kdo misliti, da je Oxygen kisel. Da bi to bilo, bi se morali vedno kislo držati, kajti pri vdihljeji dobimo okoli 200 K. C. v sebe, ali že skozi usta, ali skoz nos. Tretjič se meni zdi jako neodgovorljivo, nove in celć še slabejše izraze delati, kakor jih imajo naši sorodniki, po kterib bi se nam bilo ravnati v znanstvenih zadevah. Za-toraj rabim jaz za oxygen —- kislorod, za hydrogen — vodorod, nitrogen — solitrorod, ktere besede sem vzel iz ruščine.
') Ogljenčeva kislina (Tušek).
tvarine, ktere izpuhtevajo pri gnjenji organičnih tvarin in vsled tacih primes se tudi spreminja vpliv zraka na človeški organizem. Zrak je pezljiva in elastična, v toploti razlezljiva in v zimi stisljiva tvar. Pri tem stiskanji in raztenjanji se niti kakšnost njegovih elementov ne spremeni in razmera kisloroda ostane ena in ista, kar ima velik vpliv na vsiljenje in oslabljenje procesa dihanja v različnih klimatih in v različnih visočah nad morsko ravnino.
Pri različnem razgrevanji zemeljske površnosti se tudi zrak neenakomerno razgreje in različno razgrevanje z ročja prouzročuje njegovo dviženje, ktero se veter imenuje. Na ekvatorji se močno razgreti zrak hitro kviško dviguje in na njegovo mesto se privali hladneji zrak od bolj umerenih krajev sem na razgreto prostranstvo. Iz tega izvira na severnej polobli prevagljivo severno, na južnej južno tečenje vetrov; ker se pa zemlja okoli svoje osi suče in sicer s hitrostjo do % milje v eni sekundi, zavzimlje sever bolj značaj severno-vzhodnega in jug južno-vzhodnega vetra. Sledni izmed njiju prinaša seboj težek, suh in na kislorodu bogat zrak. Kedar se zrak v viših skladih zopet ohladi, začne zopet zavoljo povečane teže padati. Tukaj pa naleti na zrak, ki je od tečajev sem pritekel, toraj sestavi ž njim козо ravan, in se po njej zopet proti tečajem spolzne. Iz tega nastaja drugo — ekvatorijalno tečenje zraka, ki sestavlja na sevrnej polobli južen, in na južnej polobli severni veter, katera pa zopet zavoljo sukanja zemlje okoli svoje osi prehajata malo po malo v jugozapadno in severozapadno tečenje. Ti vetrovi prinašajo topel, lehek, vlažen zrak, ki ima malo kisloroda v sebi. Tak zrak oslabljuje in ovira proces dihanja.
To dvoje gibanje zraka se vrši po prostem zakonu, kterega sta prvokrat Douve in Humboldt razjasnila in sestavlja večni kro-govrat, ki ne dopušča, da bi se kje koli sestava zraka bistveno spremenila, ali da bi se kje nakopičile škodljive primesi. Na ta krogotok je tesno navezano celo bitje človeškega in sploh organič-nega živenja. Neenako razdeljenje kopna in morja, gor in dolin, rodovitnih ravnin in pustega pečevja, lesovja in goljave spreminjajo te glavne vetrove, in jim dajejo drugo mer. Pri vsem tem pa se ohrani glavni značaj vetra, lastnosti prinesenega zraka in njegov vpliv na živenje človeka in organičnega sveta nespremenjen. Meri vetrov in mnogoličnost zemeljske površnosti ima tudi svoj vpliv na različne razdeljenje vodene pare v zraku in na količino padajočega deževja, kar zopet preinačuje značaj ne samo enega kraja, ampak celo celega klimata. Od dviževanja skladov zraka, zgoščevanja in ožemovanja vodenih par se razvija zračna elektrika, ki zopet mogočno dejstvuje na organično živenje.
Da se bode vpliv podnebja na človeški organizem jasneje pokazal, bodemo najpopred najskrajnejša, ako smemo tako reči, nasprotna podnebja v pretres vzeli, namreč vroče in mrzlo podnebje. Žarka klimata se razprostirata na vsakej strani ekvatorja do 30° proti tečajema. Od 9,282.060 štirjaških milj zemeljske po-
vršnosti pripada veliko več ko tretjina vročemu podnebji, in ker ležite med povratnikoma (tropa) se tudi zovete tropični. Nad ekvatorjem stoji solnce dvakrat v letu v zenitu, meseca marcija in septembra. Solnčni žarki padajo čisto perpendikularno na zemljo in se le malo od te meri odklanjajo. Zavoljo tega proizvajajo solnčni žarki na ekvatorji toliko toplote, da se zemlja v tem podnebji ležeča v istini sme imenovati vroča.
1.	Temperatura je neodmorno visoka; preko dne se vzdigne toplomer do 40" in preko noči pade na 20°, sredna temperatura je od 26° — 30°. Proti tečajem se temperatura ravnomeroo ponižuje, za vsacih 10° severne ali južne sirote pade tudi temperatura za 10°. Zemlja se pod perpendikularno padajočimi žarki silno nagreje, in od nje se zagreje tudi zrak, ki je tukaj vedno razžaren, lahek, vlažen in ima v sebi le malo kisloroda. Tam so dnevi in noči enake po 12 ur; razlika med ponočno in podnevno temperaturo je značiteljna, znaša namreč po 20° in črez.
2.	Druga znamenita posebnost vročega klimata je obilnost solnčne svitlobe. Perpendikularno padajoči solnčni žarki prinašajo zemlji razen toplote tudi svetlobe v obilji. Od silnega in jarkega solnčnega svita se vsa organska tkanja temno pobojijo, koder pa svetlobe manjka, ostanejo tudi organska tkanja brezbojna in bleda. To prikazen opazujemo po leti lahko na lastnej koži, na kterej se napravijo tako imenovane solnčne pege, velik strah nečimur-nosti. Vsled vpliva obilne solnčne svetlobe se odlikujejo v žarkem podnebji rastline po temnozelenej boji in tudi prebivalci po svojej temnobojnosti.
3.	Tretja odlična posebnost žarkega podnebja je obilje vodenih par v zraku. Tropično morje in silno razgreto od navpično padajočih solnčnih žarkov daje neizmerno več vodene pare, kakor severno morje. To je po fizikalnih postavah čisto jasno. Ravno tako jasno je tudi, da provzročujejo te vodene pare, kedar se ohladijo, veliko deževja. Vodene pare, ktere izhlapljajo od površnosti ogretega morja, so tople, lahke, toraj se vzdigujejo v bolj hladne zračne sklade, kjer se ohladijo, zgostijo in oblake sestavijo. Pri tem zgoščevanji nastane mnogo proste elektrike. To fizikalno javljenje elektrike in obilje vodenih par v zraku je vzrok, da se v tropič-nem podnebji vsaki dan proti poldne napravijo oblaki, ki se bolj in bolj zgoščevajo in ožmejo v silne potoke deža, kterega spremljajo mogočni razpoki elektrike, in strašno gromenje, vse podirajoči porivi vetra in burje, kakoršne so v naših krajih neznane. Taka zračna javljenja ne morejo ostati brez vpliva na živenje človeka in drugih organizmov. Mi vidimo, da ima elektrika velik vpliv na gnenje in vrvež in lahko se da preračuniti, da se pri nastopu gromenja začnejo mnoge bolezni cel6 se povrnejo stare. Najvažnejše za nas pa je to, da deževje ne razmoči samo površnosti tal, ampak da po svojem obilji, curkoma padajoče napolni vse globine , dela blatovje, močvirja, kterih nahajamo v vročem podnebji obilo, posebno na ekvatorji.
Vlažnost zemlje in zraka, toplota in svetloba tropičnih strani sestavlja jako dobrodelne uslove rastiteljnosti; zatoraj se odlikujejo rastline v tropičnib klimatih po orjaških svojih razmerah, nenavadno sočnatih steblih in listji, svetlobo in barvo cvetja, z eno besedo, to podnebje je okrašeno bogastvom, obiljem in krasoto rastlinstva, o kteri potrdenji potovalcev niti pojma nimajo tisti, ki vsega tega niso z lastnimi očmi videli. Enoletne rastline gnojijo tla, kakor razpadajo, svojimi stebli in listovjem. Od njihovega raz-krojenja se pa tudi zrak napije gnjilobnih plinov. V blatu, ki pogreba v sebi čarobno število rastlin, se rodijo mirijade povodnih životinj, merčesa in infuzorij pri pogojih njihovemu razvitju ugodnih in najdejo zopet v ogromnih masah v blatu grob razpada. Te životinje delajo razkrojaje se veliko gnjilostnih plinov, ki skupaj z vodo izparjajo v zrak, nevsahljivi vir pogibeljnih plinov za človeško zdravje. O kemiškej sestavi teh organičnih razkrojnih tva-rin in o njihovem fiziologičnem delovanji na človeka, so znanosti novejšega veka toliko razjasnile, da se o njihovem škodljivem vplivu na človeško življenje več dvomiti ne more. Stopivše v krv zamo-rejo na različni način pogibeljno delovati: Nektere branijo, da ne more kislorod dostopiti h krvotočkam, in tenšajo na ta način kri, ktera vsled tega ne more več dovoljno rediti človeških tkanij; druge zopet delujejo kakor fermenti pri verveži in gnjenji, tretje vničijo možgane in nerve. V vseh treh slučajih delujejo škodljivo, jadevito. Tropično blatovje si moramo misliti kakor ogromni re-servoir organičkih ostankov, služečih iztokom jadovitih izparenij. Ta izparenja so glavni vzrok, da je tropično podnebje tako pogibeljno za človeka, in da ne more na najrazprostranejšem delu sveta najti, srečnega obstanka.
4. Četrta razlika med vročim in mrzlim podnebjem obstaja v tem, da je pri vstrajno visokej temperaturi njeno povišanje ali ponižanje pravilno, da se temperatura ne spreminja tako bistro in nenadno, kakor je to pri nas navadno, in da nam menjavanje vremena in vetrov predstavlja pravilno prikazen. Na ekvatorji vzhaja solnce vsaki dan na jasnem nebu. Visoka temperatura ima nasledek, da vstaja razgreti zrak v više zračne plasti, da se izhla-penje vode pomnoži. Proti poldne se obično prikažejo na nebu temni oblaki, iz kterih se zlije potok dežja med treskom groma. V krajih zatišja pa, v kterih ni vetrov, ali pa, v kterih pihajo močni pasatni vetrovi, ki vzamejo vodeni par, kakor hitro se napravi, seboj, je vreme zopet drugačno. Tam ne pride več let ne kapljice dežja. Tako na primer ni v puščavi Sahari ali na peščenatem bregu Peru-a nikdar dežja, ali pa je nenavadna redkost. V drugih krajih tega pasa zopet pride dež pravilno vsaki dan, kakor na-primer na antilskih otocih ali na malobarskem bregu. Iz tega se vidi, kako je ogromna veličina dežja, kteri biva v.tropičnem podnebji v zraku kot vodena para, neravno merno razdeljena, in kako odvisuje to razno razdeljenje deževja od krajnih uslovij. Nedostatek ali izobilnost vode v zraku ima prevelik vpliv na vso organično Letopis 1871.	15
živenje in na človeka. Drobnejša razkladanja tropičnih krajnih uslovij moramo oziroma na obsežek te črtice opustiti in ograničiti svojo nalogo na najglavnejše očrtanje značaja tropičnega podnebja in nanašanje njegovega vpliva na človeški organizem.
Imenovana glavna svojstva vročega podnebja nam zamorejo popolnoma razjasniti vpliv na človeka.
1.	Ker diha človek vročega podnebja topel, lahek, redek in vlažen zrak, dobiva premalo kisloroda v pij uče, ki ne zadostuje za okisanje v organizem stopivših redilnih tvarin. Nagraditi ta ne-dostatek, mora človek dihati hitreje; pri hitrejšem dihanji pa se tudi pohitri krvotok. Ker ni kisloroda dovolj, da bi se energično vršili kemični procesi, iz kterih izvira toplota, je tudi telesna toplota nižja, kakor pri človeku mrzlega podnebja. Obmena materije se vrši počasneje, vse kemične sile so slabejše in kemične spojine se ne razkrojajo v pri nas navadne zadnje kemične produkte, vodeno paro in oglokisloto (ogljenčevokislino), ampak v vročem podnebji pride pri izdihu veliko več oglovodoroda (ogljenčevega voden ca) na svitlo, kakor pri nas praviloma. Deloma se namestuje ta nedostatek z usiljenjem delavnosti kože. Ravno vsled tega postaneta tudi odsebek 1) in treb 2) notranjih organov bolj energična.
2.	Koža stoji pod vplivom navpik padajočih solnčnih žarkov, prinašajoČih luč in toploto. Pod vplivom toplote se razširijo in omehčajo vsa organična tkanja človeške kože, ravno tako tudi žile;i), v kterih prihaja pritok krvi silneji. Ker prihaja vsled tega več krvi v kožo, postaja rast kožnih sestavin silneja, koža tolstejša in z večim pritokom krvi prihaja tudi več bojilnega načela v kožo (haemoglobina). — Zavoljo tega so vsi v vročem podnebji živeči narodi temne kože in črnih las. Različni odtenki barve odvisujejo pri različnih rasah od prvotnega tipa, kteri je zopet odjek krajnih uslovij. Svetloba in toplota vzbujajo v koži poveličano dejateljnost; ona odsebuje več vodene pare in namestuje delavnost drugih organov. Tvarine, ki grejo sicer po drugih potih iz organizma, zapuščajo v tem klimatu organizem po koži, na primer, plinaste tvarine: vodene pare, hlapne živne kislote, deli močevine (vščavnice) in drugi produkti okiševanja belkovin.
3.	V antagonizmu s kožo stojijo zlizne kožice. Kolikor je djavnost in odsebovanje kože v tem podnebji veča, tem manj imajo zlizne kožice opravite. Zavoljo tega je v tem podnebji absolutna množina produciranega žolča, slin, želodčevega in črevnega soka skoz manjša, kakor naprimer v našem podnebji; zlizne kožice so suhe. Zavoljo pomanjkanja prebavljalnih sokov hira tudi proces prebavljanja in delavnost prebavljalnih organov. Iz tega sledi dalje, da se prebivalci vročega klimata instinktivno obračajo od mesenih mastnih jedil, ker bi jih sicer zarad pomankanja prebavljalnih
') Odsebokanje, odločevanje, Secretion, Absonderung;
2)	odtoka, ločenje, izmetanje (Šul ek) Escretion.
3)	Blutgefase (Kurelac).
sokov prebaviti ne mogli. Ravno nasproti vlada pri njih razpoloženje in potreba vživati le rastlinska jedila, ktera zdržujejo mnogo vodenih kislinatih tvarin, ktere so bolj sposobne za razkro-jenje organičnih tkanij in njihovega oksidiranja. Za vzbujevanje slabe prebavljalne dejateljnosti je treba dosti trpkih in oštrih tvarin. Zategadelj vživajo prebivalci vročega podnebja veliko gorčice, perca, luka, česna itd. Ker pa take in enake tvarine dej-stvujejo tudi na nervno sistemo in na spolovne organe, zato se ob enem pri prebivalcih vročega klimata spolovne življenje ranejše razvije in odživi kakor pri nas.
4. Ta nepopolnost predeljevanja jedil in obnavljanja krvnih sestavin tudi ne more ostati brez vpliva na sestavo krvi. Prebivalci vročega podnebja imajo vodeno kri in v njej je manj krvo-toček1) in beljakovin. Pri tako nepopolnej sestavi' ne more prinašati kri zadosti redila organičnim tkanjem. Najbolj trpi pri tem mišična sistema. Karkoli naj človek počenja, nikdar ne smejo mišice vstaviti svojega delovanja. Ce tudi človek leži v globokem spanji, ali v težkej bolezni, da se ne gibne več, vendar še ena mišica vzdržuje življenje, namreč srce. Zatoraj sme mišicam najmanj pomanjkovati redila. Najtečnejše redilo so mišicam belkovine. Ker pa ravno teh pri prebivalcih vročega podnebja pomanjkuje, zato so pri njih mišična vlakna tenka, mična, brezsilna, lahko raztegljiva. Pod istem nedostatkom trpi tudi nervna sistema; kri jej prinaša premalo živeža, posebno premalo fosfora, kteri je jako otreben k sestavi možganov in nervov, kterega je pa v rastlinskej rani premalo. Zavoljo tega se razvijajo možgani in nervi nepravilno, nedostatno. Nepopolnost v sestavi možganov in nervov nam razjasnuje nepopolno in pomanjšano dejateljnost teh orgapov pri prebivalcih vročega podnebja. Od različnega razvitka misli rodečih možganov odvisuje vsakako nekoliko tudi oblika, fizionomija črepinje. Veličina glave, njena oblika in črte lica pa sestavljajo tip človeka, ki se po njih ločijo v plemena. Razvitje možganov, oblika človeške črepinje in pa boja kože določuje človeške rase.
Imenovane, jako velike anotomiške in fiziologične posebnosti, ki so lastne organizmu prebivalcev vročega podnebja, nam dovolj razjasnujejo vpliv tega podnebja na človeka. Celo njegovo umstveno in pravstveno živenje je nerazločljivo zvezano s temi posebnostimi. Mislečih sposobnosti se pri njih najde le malo, one so slabo razvite in pri slabem razvitku umstvene dejateljnosti prevagujejo čez njo životne potrebnosti. Kakor smo že povedali, se zavoljo upotre-bovanje trpkih, prebavljanje vzbujajočih tvarin zgodaj vname spo-lovno življenje in se tudi nahaja bolj intenzivno, kakor pri nas. Naravni nasledek tega je mnogoženstvo, haremi, mehkužnost, raz-košnošt in dalje — prezgodno iztočenje organizma in oslabljenje vseh njegovih opravljanj (impotentia), ktero zopet vzbuditi iščejo
ruska, blutkorpercben, Kurelav pravi krvna sražica.
zavetja pri dremaku '), hašiši in drugih narkotičnih sredstvih. Taka narkotična sredstva zopet ovirajo umstveno in fizično dejateljnost in so pričine preranega starčestva in apatije. Pri slabem razvitji mišic so prebivalci vročega podnebja nesposobni za fizično djavnost in postojani trud, ampak so leni in revnodušni.
Tega psihologičnega vprašanja smo se dotaknili le zato, ker je življenje človeškega organizma tako tesno zvezano z duševnim življenjem, da se ne morete oddeljeno obravnavati. Duševno življenje si zamoremo misliti kakor dejateljnost v organizmu skritega dejatelja, ki zamore daviti fizično življenje organizma, kakor tudi vzbujati, jačiti ga, davati mu zmožnost protidelovati okroževajočim ga škodljivim vplivom prirode, podrediti jo lastnej volji, izboljševati in popolnovati svoj organizem in oslajševati svoje življenje. Ali ta mogočni dejatelj se uspavlja in vničuje pod vničevalnim vplivom razkošne tropične prirode in zato nahajamo prebivalca vročega podnebja na tako nizkej stopinji umstvenega razvitka, tako reči v divjosti. Cel6 Evropejec, kteri se tjekaj preseli, zgubi svojo oblagorojeno raso, shujševa organizacijo svojega telesa. Ravno to shujševanje pa mora služiti dokazom, da se organizem pri ugodnejših okolnostih tudi izboljšati, cela rasa oplemeniti zamore.
Bolezni vročega podnebja se razvijajo pod ravno istimi kli-matičnimi in krajnimi uslovi in njihovo razvitje je tesno zvezano s premembami, ktere trpi organizem od vlijanja vročega podnebja. Zamoremo jih razdeliti na dve vrsti: ct) v bolezni, kterih vzrok leži v organizmu samem in b) v bolezni, kterih vzrok leži v zunanjnih uslovih.
a) V vročem podnebji zbolevajo največkrat organi, kterih dejateljnost je pod vplivom klimatičnih uslovij povečana. Dokazom tega nam služi, da zbolevajo pri vsakem človeku največkrat tisti organi, kteri imajo največ opravila. Tako zbolijo na primer oči pri ljudeh, kteri jih veliko trudijo pri opazovanji drobnih stvari. Povečana dejavnost kterega koli organa ni že sama na sebi bolestno stanje organa, ampak nekaka dovzetnost, za bolezni tistih organov, kterih dejavnost je povečana. Manjši vzroki, ki sicer prejdejo brez nasledka, prouzročijo tukaj bolezen. Večkrat ni mogoče med povečano dejavnostjo in začetkom bolezni najti meje. V vročem podnebji stojijo v stanji povečane dejavnosti: koža, obisti, spolovni organi in nervna sistema. Ravno isti organi tudi najčeščeje zbolevajo. Vsled tega se v vročem podnebji največkrat nahajajo sledeče bolezni:
1. Zločestne bolezni kože: a) gobe, b) pretilost2) (hypertrophia), (Elephantiasis); c) mnoge osipne bolezni, d) Sifilis, v žarkem kli-matu skoraj brez izjeme na koži lokazirana; 2. vnetje3) obisti in
J) Opium.
s) Po Kurelcu.
druge hroničeh bolezni teh organov in izvrgla') (Degeneratio), 8. mlohavost (atonija) spolovnih organov (impotentia), katari in druge lokalne bolezni teh organov. 4. Bolezni nervov: a) zlohra-nost -) (atrophia) herbtenjače in primozga 3) in melanholija.
b) Bolezni, ktere izvirajo iz zunajnih vzrokov, in sicer: 1. iz velikega vpliva solnčnih žarkov so: a) temna voda (Amaurosis), kurja slepota4) (hemeralopia) in vnetje oči, posebno tako imenovana egiptovska bolezen, kteri so vzrok jarki solnčni žarki; b) sončarica 5) (ensolatium), vnetje možganov in izliv krvi v njih, ki je nasledek naravnost na glavo padajočih solnčnih žarkov; e) kožne rudečine (Erythem).
2. Iz spreminjevanja temperature po dnevi in po noči:
osebno rado pri
blata v vročem
podnebji pri stalno visokej gnjenji jako "ugodnej temperaturi in pod vplivom solnčne svetlobe in dovoljo vlažnosti, obilnosti rastlinskih in živalskih ostankov, iz česar se dela mnogo gnjilostnih plinov, kteri ostrupijo zrak in delajo škodljivo na vso prebivalstvo tega kraja in provzročujejo kužne bolezni. Takih pogibeljnih plinov se dela največ iz blatovja, kterega je obilje posebno na bregovih velikih rek, kjer se napravijo tu pa tam ceh otrovi samega blata, namešanega z organičnimi ostanki. Iz tal tacih otokov se vedno vzdiguje gromada vsakovrstnih gnjilostnih in jadovitih izparenij. Ta izparenja skupaj s krajnimi uslovji so vzrok cele pokrajine opustošujočih epidemičnih bolezni. Tako na primer mori vsako leto ob ustji Nila vzhodna kuga. Na ustji reke Misisippi, ki leži blizo na ravniku, razsaja pri vztrajajočem brezvetriji žolta mrzlica in jej sorodna prenehajoča zločestna mrzlica in disenterija. Ob ustjih Ganga, ktei-i leži še bliže na ekvatorji in po njegovih blatnih bregovih nikdar ne izgine indijska kolera.
Te bolezni, ktere so v teh pokrajinah vztrajne (endemične), se zanesejo po okuženji tudi v druge kraje. Kjer najdejo svojemu obstanku in razvitku ugodne pogoje, se naselivajo in trebijo, kedar pridejo ti nepoklicani gosti, neusmiljeno med prestrašenim * prebivalstvom. Koder razsajajo te bolezni endemično, se narodo-naseljenja ne množijo, ampak le bolj in bolj zginjevajo, tam prevaga število umrlih ono rojenih. Da se sploh še v teh neugodnih pokrajinah prebivalci najdejo, temu je vzrok, kakor Beckevel pravi, nenavadna rodovitnost staršev. On pripoveduje, da je eno rodbino našel, ki je štela 200 otrok. Le taka gromovita plodnost stori narodonaseljenje mogoče, da še ni popolnoma propadlo v
')	Kurelac, ruski pereroždenja;
a)	Dežman, Kiickenmark und verlangertes Mark;
3)	ruski;
4)	v narodu;
5)	Sonnenstich.
večnem boji proti prirodnim nevgodnostim. Nova naseljenja v teh pokrajinah so jako redka, in da bi jih tudi bilo, bi gotovo še hitrejše propadla v novih, nenavadnih zločestih okolščinah. Da so pa zares izparenja vzrok tako škodljivega delovanja zraka na človeka, se zamore dokazati s tem, da se imenovane bolezni na vi-sočinah vročega podnebja ne najdejo, ker se taka izparenja čez neko določeno visokost vzdigniti ne morejo. Tako na primer ne pride v kastel Kairski, ki leži na visokem bregu, nikdar kuga, med tem ko v mestu Kairo skoraj neprenehoma razsaja. Največ je ta pogibeljni vpliv škodljivih izparenij v največem obližji ekvatorja; bolj ko se oddaljimo od njega, manj najdemo ta škodljivi vpliv.
4.	Leger (Typhus) se v žarkem podnebji le malokdaj najde. Dalje pa, ko pridemo do gostejših narodonaselenij, ga najdemo neprenehoma pokazovati se gosteje in gosteje in v vedno silnejših formah.
5.	Pljučna jetika je na ekvatorji silno redka prikazen, med tem ko pobira v drugih klimatih izobilje žrtev, največ v hladnem podnebji. Taka opazba bi zamogla biti komu mikanje, preseliti se v vroče podnebje. Ali za Evropejca, posebno severnega je to podnebje jako pogibeljno. Prenesti posebnosti vročega podnebja bi bilo treba, da bi se veliko spremenilo v organizaciji novega naseljenca, to je, on bi se moral oklimatizirati. Zato je pa potreba več časa in tudi prizanese aklimatizacija velik potres v celem organizmu, kterega bi komaj zdrav človek prenesti zamogel, nikakor pa ne že po jetiki oslabljen. Zatoraj živi le malokter Evropejec, ki se preseli v vroče podnebje, ako ostane stalno tam, dalj ko 2 ali 3 leta. Le malo Evropejcev je znano, ki so prestali ta veliki potres v svojej organizaciji, pa še ti so se s časom popolnoma spremenili. Najlepši dokaz tem trditvam so Evropejske kolonije v vročem podnebji.
Mrzlih podnebij je dvoje, eno na južnej drugo na severnej polobli. Severno podnebje imenujemo tudi arktično, južno antarktično. Vsako izmed njiju zavzimlje zemljo ležečo med tečajem in ,60u sevrne (južne) sirote. Južno mrzlo podnebje je še malo iz-sledovano. Vse naše znanje o mrzlem klimatu se nanaša na severno mrzlo podnebje. Ali brez dvombe ste obe dve z ozirom na produkte prirode, temperaturo itd. enaki, ker ste obe dve enemu in istemu zakonu temperature in drugih dejateljev zračja podvrženi.
Od meri solnčnih žarkov, kteri prinašajo luč in toploto, za-visuje ves značaj mrzlega podnebja. Tamkaj padajo solnčni žarki jako kosveno na zemeljsko površnost in jo toraj ogrejejo le malo in tim manj, čim bliže je dotični kraj pri tečaji. Med tečajem in 70" severne širote se temperatura niti po noči niti po dne ne vzdigne nad ledišče in zemlja in morje je pokrito z večnim snegom in ledom. Tam se noč in dan predolgujeta na 6 mesecev in imata med seboj po 6 tednov trajajočo zoro in mrak osvetlen bur-javo, luno in snežnim bleskom. Čelih 6 mesecev trajajoča noč je
vzrok brezbojnosti, bledote, venelosti vseh organičnih tkanij in ima velik vpliv na razvitje celega organičnega sveta. Ljudje, kteri pogrešajo delj časa svitlobo, kakor na primer delalci v rudarnah, premogovih predihih, obledijo, postanejo brezkrvni (anemični) in začnejo se na njih javljati otoki. Nepopolno, kakor zaostalo razvitje organizma se nahaja veliko večkrat v tečajnem mračnem podnebji kakor pa v vročem, kjer je telo bolj golo cisto podvrženo klimatičnim vplivom in solnčnim žarkom. Zavoljo pomanjkanja luči se spremeni sestava krvi, ktera postane tanjša, ima manj kr-votočk v sebi, malo rdečega načela (haematoglobuiina) in fibrina, od česar odvisuje bledi, voščeni cvet kože. Pri prebivalcih, kteri se rodijo blizo tečaja, je tudi razvitje celega organizma pomanjkljivo ravno tako, kakor duševne zmožnosti. Oni so malorasli, shudeli in slabotni. Doktor Ken v zjedinjenih državah popisuje iz dvakratnega popotvanja daleč proti severnemu tečaju vpliv mrzlega podnebja na človeka, kakor sledi: 21. decembra^ Moje in lica mojih spremljevalcev so postale nekako bleda ali voščena, naše oči so upadle in občutile izvanredno jarkost . . . . ali kar je še huje, kakor vse to, naša absolutna samota začela je delovati na naše nravstveno stanje. Pomanjkanje svetlobe z večno mrzloto vred deluje tlačiteljno na vse organično življenje in dela te kraje nepre-bivalne za človeška in druga rastenja. Tam živi le malo ljudi mongolskega plemena: Eskimozi, Grenlandci, Fini in Laplanci, ki nosijo vsi na sebi ta polarni odpečatek. Nekteri teh narodov, ki so se bliže doli proti umerenemu pasu pomaknili in prišli v dotiko z omikanejšimi narodi, nam kažejo primer izboljšane organizacije in tudi boljšega umstvenega razvitka.
V polarnem pasu živi nekoliko belih živali: jeleni, gosi medvedi i. dr. Izmed rastlin se najdejo tu le kriptogame: mehovi in praproti. Sploh pa se še o polarnih pasih zavoljo silne težke pri-stopljivosti ne ve toliko, kolikor bi bilo želeti.
Zemlja ležeča med 60° in 70° severne (južne) širote ima že ugodnejše pogoje za človeško življenje. Kadar govorimo o mrzlem podnebji, je vedno misliti na omenjeni pas.
Glavne odlične črte mrzlega podnebja so sledeče:
1. Nizka stopinja temperature. Zima je tam huda, se raz-tega od oktobra do maja, solnčni žarki padajo na zemeljsko površnost koso, in ker trpi dan le kacih 5 ali 6 ur, jo tudi kratko ogrevajo. V nekterih dneh pade termometer do 35° in celo 40° pod ledišče, tako da termometer poči, ker živo srebro v njem zmrzne. Srednja temperatura po zimi je od 8° do 10°. _ Poletje je v tem pasu celo kratko, zato pa so dnevi daljši in okoli 60 stopinje severne širote je noč le kratek mrak. Pri tem padajo solnčni žarki veliko manj koso na zemeljsko površnost, in ker stoji solnce po leti dolgo na podnebji, tudi močno razgreje zemljo. Zato je letni čas v mrzlem klimatu precej gorek in temperatura se povzdigne do 20—25 stopinj. Iz tega se vidi, kako ogromno velika je razlika med pozimno in poletno temperaturo v tem pasu. Spre-
memba vremena, letnih in dnevnih časov je v mrzlem podnebji dovolj postojana in pravilna, tam ne poznajo brzih gibanj trmo-metra; prehodni časi leta, jesen in pomlad so kratki. Vetrovi vlečejo tam najbolj od severo-vzhoda in jugo-zapada.
Vetrovi so v tem podnebji hladni, prinašajo stisnjen suh, težek zrak, ki ima mnogo kisloroda v sebi. Zategadelj je proces dihanja energičen; z enim vdihom dobijo pljuča veliko kisloroda v sebe in zato ni dihanje pri prebivalcih mrzlega podnebja tako hitro in globoko, kakor pri onih v vročem podnebji. Zima stiska, vsa organična tkanja, posebno tista, ki leže bolj na površji, kakor kožna prožna vlakna, kožne žilice i. t. d.
2.	Druga odločna črta tega podnebja je pomanjkanje solnčne svetlobe. Solnčni trakovi koso padajoči ne delajo tako jarke svetlobe kakor v tropičnem podnebji. Ker se temperatura v enem in istem letnem času le nepazno spremeni, ostanejo vodene pare, ktere so se v oblake zgostile, dolgo časa nepremenj ene nad zemljo in zadržujejo solnčne žarke, da ne morejo do zemlje. Nedostatnost svetlobe postane še veča. Preko cele dolge zime prešinejo le malo-kedaj solnčni žarki oblake, turobnost v tem času in pojasu je ne-popisljiva. Ce tudi kedaj solnce skozi oblake prisije, odbija beli sneg njegove žarke zopet nazaj od zemlje, kar prouzročuje nepre-nosni blesk, kteri zopet škoduje organom gledanja. Kadar nastopi kratko poletje, se začnejo oblaki zgubljevati, solnce se skrije le malo časa pod obzorjem in se čez kacin 5 ali 6 ur zopet prikaže. Sest mesecev dolgi dan prinaša obilo svetlobe in skuša naknaditi šestmesečno pozimno temoto. Vse oživljajoča solnčna luč skuša izbrisati, kar je pozimska temota na človeku načrtala. Koža jame zgubljevati bledo, voščeno barvo in dobivati niži ton ako tudi samo deloma namreč v obliki solnčnih peg. Akoravno nosi organizem mrzlega klimata neizbrisljiv odpečatek tega podnebja na sebi, vendar ne spremenijo prirodni pogoji tega podnebja človeka tako do jedra kakor smo to v kratkem videli pri prebivalcih pasa med tečajem in 70° severne širote. Koža ne postane nikdar tako absolutno brezbojna, kakor pri čisto severnih prebivalcih. Tudi nima pomanjkanje svetlobe v tem pasu tolikega vpliva na sestavo krvi, kar se posebno vidi iz tega, da je organizem pri prebivalcih umerenomerzlega podnebja manj nedostatno razvit, kakor pri čisto severnih prebivalcih.
3.	Tretja odlična črta mrzlega podnebja je količina vodene pare v zraku. Severno morje se le malo ogreje, ker padajo na-nj koso solnčni trakovi, naprotiv, ono je večno z ledom pokrito. Za-toraj se izparja iz njega le malo vodene pare v zrak in zato tam le malokedaj dežuje, ampak nastane le sneg, kadar se zrak ohladi, ki pokriva v enomer površnost zemlje skozi celih 6 mesecev in še dalje. Zrak je v tem podnebji suh, hladen in nasproten gnjenji, nima v sebi nikakih gnjilostnih plinov. Ako se k hladnosti zraka pridruži še vlažnost, kar se zgodi v pomladi in jeseni, delajo hladno podnebje jako škodljivo na človeški organizem. Mrzlota ovira iz-
parivanje in s tem vlažnost zraka, opočasuje dihanje, zadržuje iz-hlapovanje vodene pare in oglokislote v pljučih, ktere dve tvarini zaostajate v pljučih in ste iztočnikom mnogovrstnih bolezni. Prek poletja ne preseže temperatura nikdar 12 stopinj — kar je neugodno za naglo razkrojo organičnih tvarin. Zatorej ne izhlapujejo nikjer in nikdar gnjilostni produkti v velikej množini iz zemelj-skin tal. Koder je malo vodenih par, je tudi malo elektrike v zraku; vsled tega je v pasu med 60° in tečajem grom in blisk le silno redka prikazen. Nizka stopinja temperature, nedostatnost vlažnosti, elektrike in svetlobe, vse je neugodno rastiteljnosti. Tla so le malo rodovitna, nimajo v sebi organičnih ostankov, so glinasta in peščenata. Akoravno je tudi v mrzlem pednebji dosti blata, nima nikake organične primesi, je čisto brez življenja (tundri). Ker pomanjkuje svetlobe in toplote, gnjijejo še ti ostanki, kteri so primešani blatu, medleno. Škodljivi vpliv blata se ne da primerjati z vplivom blata v vročem podnebji. Vse bolezni, ktere izvirajo iz izparovanja, so v tem podnebji jako redke in če se tudi kedaj pokažejo, nam predstavljajo le lahke forme in kmalo zopet zginejo.
4. Četrta odlična črta mrzlega podnebja leži v tem, da so vse prirodne prikazni, letni časi, dnevne spremembe, meri vetrov in temperatura, precej stalne. Različne od tega splošnega pravila so samo zapadne pokrajine v Evropi, ktere imajo zavoljo vztrajnih ekvatorjalnih tokov, ki se v Evropi veliko više proti severu spuščajo, kakor v Ameriki ali Aziji, veliko ugodnejše in toplejše vreme, kakor vse druge pokrajine tega pasa, v kterih je zima tim hujša, čim dalj leži proti iztoku in severu. Ako bi to ne bilo res, bi Rusija bila storila nezagovorljiv čin, ko je prodala za 4 milijone tolarjev sodel severne Amerike Amerikancem. Severna stran Evrope je toraj veliko topleja in ima veliko ugodnejše podnebje ko drugi krajevi ležeči v istej široti. Med tem, ko se okoli Dronheima v Norvegiji še pšenica seje, ne more pod isto siroto na hudzonskih otocih bivati nobeno človeško naselienje.
Imenovane lastnosti mrzlega podnebja so v dostin zadevah
S osebnostim vročega podnebja ravno nasprotne in nam razjasnujejo ovolj vpliv mrzlega klimata na Človeka.
1.	V tem podnebji diha človek mrzel, stisnjen in suh zrak in ker je v zraku veliko kisloroda, dobiva človek obilo za dihanje potrebnega elementa v sebe, kteri stopi v pljučah v kri in se v žilah raztaka po celem životu in po vseh organih, kjer okisuje sestavine krvi in tkanij, obuslovljiva v njih bistri obmen materije in razvitje telesne toplote. Ker vsled energičnega okisovanja veliko kemičnih produktov nastane, ki morajo po največej množini v pljučih odsebljeni biti, zato je proces dihanja pri prebivalcih mrzlega podnebja usiljen. Dihanje toraj globoko in redko. Z usiljenjem dihanja stoji v nerazrušljivi zvezi krvotok, trip je močen, poln in redek.
2.	Koža prebivalcev mrzlega podnebja, ktera stoji pod de-
lovanjem koso na njo padajočih solnčnih žarkov donašajočih le malo svetlobe in toplote, nam predstavlja ravno nasprotna javljenja, kakor smo jih vi deli pri prebivalcih vročega podnebja. Koža obledi, in ker ima krv malo krvotočk, ima ona bledi cvet. Vsled nadostatka toplote se stisnjujejo organična tkanja, koža se grbanči; to vidimo lahko na sebi, ako nas spreleti hladna sapa: Napravi se mnogo maličkik povzdigov, ki so nasledek skrčevanja mal lih mišic v koži, ki so sicer mlohave. To prikazen imenujemo gosja koža (cutis anserina). Pri stiskanji kožnega tkanja vsled mraza se stisnejo tudi nervi, kteri jemljejo svoje pote med vlakni kožnega tkanja in sporočajo mozgu občutek mraza. Dalje se stisnejo vsled zime tudi krvne in limfatične kožne žilice, pri čemur se zmanjša njihov prosvet (Lichtung) in njihova debelost. Pri tem stisnejo te žilice iz sebe več krvi in limfe, kakor sicer in zavoljo tega pritiska kri in limfa k notranjim organom, posebno k možganom in pljučem. Povečani napor krvi k notranjim organom pro-vzročuje večkratno krvno izlijanje v teh organih (apoplexia). Ker dobivajo možgani dosti redila, se tudi njihova dejavnost usili. Za povečano dejavnostjo pride vtrujenje in zaspanost. Izparovanje kože in druga njena dejavnost je pri prebivalcih mrzlega podnebja celo nepomenna, tim več pripada storiti notranjim organom, posebno pljučem, ktere odsebujejo vodeno paro in oglekisloto in pa mo-krinim (scalnim) organom, kteri imajo odsebovati razkrojne produkte beljakovin.
3. Ne samo dejavnost pljuč in scalnih organov je povečana, ampak tudi dejavnost vseh drugih zliznih kožic, kterih dejavnost smo našli pri prebivalcih vročega podnebja zmanjšano. Pomnoženo je odsebovanje vseh prebavljalnih sokov, zarad česar se pri prebivalcih mrzlega podnebja prebavljanje lehko vrši. Prebavljalni organi delajo hitro in energično in zamorejo prebaviti znatno množino jedil. Pri tako krepkem prebavljanji se uvede v kri veliko tečnih tvarin, ktere se pri obilji kisloroda hitro okisujejo in prevračajo v tkanja lastnega organizma. Kislorod, kteri deluje na tvarine organičnega tkanja, okisevaje jih, jih tudi razkroja. Raz-krojine, ki so odslužile svojo dolžnost v organizmu, se izvažajo. Da pa kislorod, kteri dohaja v obilji v organizem, ne razkroja tkanja človeškega organizma, mora dobiti organizem veliko tacih tvarin, s kterimi se kislorod lahko zveže. Take tvarine so oglo-vodorodove spojine: tolšče in alkoholi. Kislorod se lahko spoji z njihovim vodorodom in beljakovinaste tvarine organizma ostanejo nespremenjene, ktere bi se sicer morale delovanju kisloroda podati. Vsled te prirodne postave vlada pri prebivalcih severnega klimata instinktivna potrebnost posluževati se mastnih jedil, ki dajejo mnogo lahko okisevajočih se razkrojin in spirituoznih pijač, kot oglovodo-rodovih spojin, ktere imajo veliko sorodstvo h kislorodu. Nagnjenost severnih narodov k spirituoznim pijačam ne more služiti ukorom, ker so le-te organizmu potrebne vsled klimatičnih vplivov. Ker stopi v kri veliko rdečih tvarin, ktere se brzo kemično spre-
minjajo in hitro raztakajo po žilah, se razvije pri prebivalcih mrzlega podnebja toliko toplote, da zamorejo proti delovati vplivom zunanjega mraza. Zunanji zrak bi napravil življenje nemogoče, ako ne bi imel v sebi toliko kisloroda, kteri vzbuja kemične procese in s temi proizvaja toploto za organizem.
4. Ker vživajo prebivalci mrzlega podnebja veliko redilnih jedil, mastnih in mesenih, in ker je pri njih proces prebavljanja hitrejši, je tudi sestava krvi drugačna od one pri prebivalcih vročega podnebja. Kri ima mnogo krvotočk, fibrina, belkovine, soli in pelje seboj tudi več kisloroda. Taka kri prinaša dovolj redila vsem organom in tkanjem in je ugodna njihovemu razvitku. Zarad tega imajo prebivalci hladnega podnebja krepke kosti, močne mišice, cvet kože je bolj belordeč, možgani in nervi, ki tudi dobivajo od krvi vse potrebne elemente za svojo življenje, se pravilno razvijejo in organizujejo. Zraven tega ni priroda vtem podnebji^ tako darežljiva, da bi človeku ves živež pred usta obesila, kakor je to v vročem podnebji, ampak tukaj je človek primoran z umom in telesom truditi se o živeži in o ugodnejšem in prijetnejšem stanji v prirodi in v človeškem društvu. Vsled tega se okrepčajo in pomnožijo ne samo fizične moči, ampak tudi umstvene dejateljnosti, sposobnosti mišljenja postanejo veče. Zato so severni narodi sposobni za razvitek in za civilizacijo, oni so razsoditeljni, imajo razum, ako tudi ne najbistrejši, se odlikujejo po lepem in močnem telo-zloženji, oni so trdni in lahko prenašajo zimo in velik telesen trud. Njihov krepek organizem protideluje močno zunajnim klimatičnim vlijanjem, ostane dolgo čvrst in zdrav in primeri velike starosti niso v tem podnebji redke prikazni. Ali vkljub dolgemu življenju in neznatnej smrtnosti prebivalcev mrzlega podnebja se tam narodo naseljenja le počasi množijo. Vzrok tega je, da je tam vsled slabe dejavnosti spolovnih organov število porodov le majhno. Trudo-ljubno življenje v mrzlem podnebji izziva umstveno delavnost in vse to sestavlja nravstveno osnovo rodbinskega in državljanskega življenja severnih narodov. Severni človek, stanujoč sredi sirove in bedne prirode se čuti osamelega in nezmožnega, se brezvoljno razpolaga k verovanju na nevidno pomoč in postane na ta način brezvoljno religiozen.
Bolezni mrzlega podnebja se razvijajo pod vplivom imenovanih klimatičnih in lokalnih uslovij in njihovo razvitje je tesno zvezano z objasnjenimi posebnostimi organizma, kterim so zopet izvor klimatične razmere. Moremo jih razdeliti na dve vrsti: a) bolezni, kterih vir leži v organizaciji samej in b) bolezni, kterih vzrok leži v zunajnih vlijanjih.
Najhujše in največkrat zbolijo v tem podnebji organi, kteri imajo največ opravila, in ti so: organi dihanja, prebavljanja, možgane in scalni organi. Po tem takem najdemo v mrzlem podnebji največkrat sledeče bolezni: 1) vnetje dihalnih organov, kteri so-pejo hladen zrak. Po delih, kteri propadejo bolezni, imenujemo posebno: a) pljučno vnetico (pljučnicoj, b) vnetje dušnika in duš-
nic (trachea und die bronchien, po Vuku). 2) vnetje prebavljalnih organov: a) vnetje želodca (želodčica?), б) vnetje cev (čevica? jaz bi si ne upal tako reči, tudi v ruščini nisem našel grškej analogne nomenklature), 3) vnetje možganov in opnic1) in krvo izlijanje v možganih (apoplexia); 4) nekaj torm nervnih bolezni; 5) Bolezni scalnih organov: a) vnetje ledvic, b) vnetje mehurja, c) vnetje mokročnikov2), d) Brigthova bolezen in e) kamenec3) ledvic in mehurja.
Bolezni kterim je vzrok hladno podnebje samo, so: 1. Ostri4) in hronični revmatizem (protin), vnetje poprsnice5) in trebušnice6), ki odvisujejo od rezke spremembe temperature; 2. Očesne bolezni, kterim je izvor slepilna belota snega, izmed teh največkrat vnetje oči, božja slepota7) (ruski: temnaja voda) in mrena (črna mrena, eatarracta nigra, belmo, grauer staar); 3. Zmrzenje različnih delov telesa vsled velike zime; 4. sifilis s sekundernimi in terciernimi pripadki razstroji gostokrat v tem podnebji organizem; 5. skorbut, zlatenica, rahitizem so v tem podnebji goste bolezni, kterim je vzrok to, da morajo ljudje dolge zime prebiti po vlažnih, temnih soparnih stanovanjih. Take razmere ne morejo ostati brez vpliva na dihanje, ktero nima dosti kisloroda v porabo, ampak mnogo druzih škodljivih soparin. Vsled tega se ne more kri normalno obnavljati in to provzročuje griže in že imenovane bolezni. 6. Legar (typhus) se javi v mrzlem podnebji le po mestih in gostejše obljudenih krajih. 7. Osipne8) bolezni: koze, garje, škrlat i. dr. so sicer svojstvene vsem podnebjem, ali v severnih straneh so nevarnejše. Posebno koze (ospa) se razprostranjajo za okuženjem po celih pokrajinah, koder še cepljenje ni v navadi. Tako na primer je ospa zanesena že za carinje Katarine II. v Kamčatko proizvedla med Kamčadali tako opustošenje, da ležć zdaj cele pokrajine, ktere so bile dotle dovolj obljudene, cel6 puste in nenaseljene. 8. Bolezni, kterim je izvor izparovanje iz blata, se tukaj ne nahajajo, ker zima njihovemu razvitku ne ugaja.
Med mrzlim in vročim podnebjem leži pas zemlje, ki za-vzimlje na vsakej polobli zemljo ležoče med 30 in 60 stopinje severne in južne širote. V tem podnebji se skrajnosti obeh že imenovanih klimatov stiknejo. Od ekvatorja sem se razteza vroče podnebje s pomalem se poniževajočo temperaturo, od tečajev sem pa se razteza hladno podnebje, od kterega proč se temperatura po-
')	Vabdelič pravi: opna — hirnhaut;
a)	Urether po Šuleku;
3)	Lithiasis, steinkrankheit.
4)	acut;
5)	Pleuritis, brustfellentzundung.
e)	Peritonitus, bauchfellentziindung.
7)	amaurosis, mož, od kterega sem slišal to besedo, ne vem, ali je rabil teleologično, ali ne.
8)	Osip, ausschlag, ruski in hrvaški po Sladoviču.
lagoma vzdiguje in sredi med tečaj ama in ekvatorjem se strneta oba klimata in se izjednačita. У tem pasu se zlivajo posebnosti in protivna svojstva vročega in mrzlega podnebja v eno sredino med obema držeče podnebje, ktero strinja v sebi dobre in koristne lastnosti obeh, obdrži pa tudi nekaj škodljivega od vsakega podnebja. To podnebje imenujemo srednje ali umereno. V tem ne padajo solnčni žarki nikdar tako perpendikularno na zemeljsko površnost, kakor v vročem, in nikdar tako koso, kakor v mrzlem podnebji. Iz tega izvira tudi srednja temperatura. Še bolj se nam razjasni značaj umerenega podnebja, ako pristavimo, da se v njem sreča ekvatorijalno tečenje zraka z tečajnim, in da se v njem vrši postojana borba med njima. To borbo potrjuje neprestano spre-menjevanje vetrov in vremena, brzo padanje in vstajanje termometra, kar je ravno posebnost umerenega podnebja, ktero se zavoljo tega tudi imenuje pas spreminljivega vremena. Tukaj se tempenatura v enem in istem dnevu večkrat znatno spremeni in le malokdaj stoji celi dan na enej in istej stopinji. Najznatneje pa se spreminja temperatura spomladi in jeseni. Letni Časi so v tem podnebji malo rezko označeni in temperatura enega časa preide polagoma v temperaturo drugega. Vetrovi se gostokrat spreminjajo; glavnejša tečenja so pa vsigdar južna in severna. Vsaka sprememba v meri vetrov predrugači bistveno sestavo zraka in dobi s tem vpliv na organično življenje. Sever prinaša seboj suh, hladen, na kislorodu bogat zrak, suši in je jako škodljiv osebam bolnim na prsih. Jug je vlažen in topel, povspeŠuje zunanje bolezni. Spomladi se temperatura rada spreminja, ker se zavoljo tajanja ledu in snega in izparovanja vode zrak hitro ohladi. Po letu se vzdigne temperatura najviše v mesecu juliju (do 30°) in vreme je stanovit-neje. Jeseni, okoli jesenskega ravnodenstva se jamejo vetrovi in temperatura zopet spreminjati. Ta čas nastopi jesensko deževje, za kterim pride brez odloga zima. Po zimi je temperatura najmanj spremenljiva; najniže pade v mesecu januariji (do—20°). To je splošni značaj spreminjevanja vremena v našem podnebji.
Kakor različne so klimatične razmere našega podnebja, tako neskončno velika je tudi različnost v rastlinskih in živalskih formah, ktere se v tem pasu nahajajo. Med tem, ko sta si mrzli in vroči klimat v svojih prikaznih čisto nasproti, zjedinjuje naše podnebje svojstva in posebnosti obeh podnebij v sebi. Naše podnebje nam reprenzentira nekako izjednačenje nasprotnosti, ima vse lastnosti obeh podnebij, ali v različnih časih in v veliko manjšej meri. V našem podnebji ni nobenega organa dejavnost usiljena in zatoraj se razvija več organizem pravilno, ravnomerno in svoječasno. Ravno ta ravnomernost v razvitku vseh organov nam predstavlja dovršnost človeškega organizma. Pri Evropejcu živečem v umerenem podnebji vidimo na blizo dovršeno organizacijo, v katerej ni najti ni-kake skrajnosti, nič zapoznelega ali prehitelega. Tak organizem je sposoben za dovršeno fizično in umstveno razvitje. V dokaz tega omenimo le to, da je umereno podnebje naseljeno od samih obra-
zovanih narodov, kteri predstavljajo celo človeštvo, njegovo politično in umstveno življenje.
Bolezni, ktere nahajamo v umerenem podnebji, so jako različne, ali pak tiste, ktere nahajamo v obeh skrajnih podnebjih. Kolikor je en kraj bolj podoben'/vročemu ali mrzlemu podnebju, toliko bolj razsajajo v njem bolezni dotičnega klimata. Jeseni in spomladi se pokažejo bolj kataralične in revmatične bolezni, po zimi pa vnetja. Po leti se razprostranjajo vsled izparovanja gnji-lostnih plinov epidemične bolezni: kuga, kolera in dr., ktere razsajajo najbolj po mestih, ki imajo pomanjkljive higienične razmere in po nizko ležečih krajih.
Med boleznimi, ktere se najgosteje nahajajo v umerenem podnebji, moramo imenovati različne forme nervnih bolezni in razne prikazni razstrojstva umstvenih sposobnosti. Nervstvo se nahaja pri prebivalcih umerenega klimata v usiljenej dejavnosti in zatoraj tudi večkrat zboli. Legar se v umerenem podnebji nikoli ne zgubi kot sporadična bolezen. У velikih mestih in jako obljudenih krajih postane legar epidemična bolezen, ki tirja tim več žrtev, čim sla-beje so vredjene higienične razmere. Kadar zaleze legar v kasarne in vojaške tabore, stori on več žrtev, kakor cele vojske. Tej bolezni in njenemu razprostranjenju se zamore le v okom priti, ako se popravijo higienične razmere.
Nekaj iz ruske zgodovine.
Studija Ferdinanda Kopa.
(Iz češčine poslovenil Andrej čekov Jože.)
Dne 5. prosinca 1762. leta ob sedmih zjutraj oznanovali so vsi zvonovi Petrogradski smrt carovne Elizabete.
V rokah Katarine, sopruge velicega Petra, izdihnila je po dolgi mučilni bolezni dušo. V tem trenotku pa, ko je čutila bližati se smrt, prosila je, da bi jej prinesli malega Pavla Petroviča, poljubila ga je ter izročila s slabimi a še jasnimi besedami v nežno varstvo materino Katarini, podavši jej bledo, z mrtvaškim hladom vže pokrito roko. Na njen migljej pristopili so dvorniki, ki so bili nazoči pri poslednjem boru carovne, bliže k postelji; hotela jih je ogovoriti, pa strašan kašelj jo je napadel in za minuto pozneje ni bUo Elizabete več.
Velika kneginja Katarina bila je v veliki stiski. Edina njena prijateljica, ta močna bramba proti surovosti Petra, njenega soproga, ni živela več, nihče je ni mogel, slabotne žene, več varovati pred napadi in zalezovanjem vsem strastem vdanega dvora, nikjer ni našla tolažbe, a vedela je dobro, da njen soprog vse
ljubljence Elizabetine a slednjič tudi teh nekoliko dvornikov Ka-tarininih takoj odstrani.
Katarinin soprog, veliki knez Peter, je bil mož nevsakdanje zmožnosti a jako mirnega in dobrega čuda; ali zgodaj prepuščen kot carevič sam sebi, ni imel prilike izobraziti um in svoje sreč, da bi postal sposoben vladar tako ogromni državi; svoj čas si je kratil v krogu lizunov, a ko se je po nekem potovanji, obiskavši svojega strica Friderika II., Pruskega kralja, povrnil na dvor Pe-trogradski, ni sanjal o ničemur, nego o gardi in njeni ustanovi, ter ni nehal prej, da mu je bila dovoljena garda, sestavljena iz 100 mož najetih v Holštinu, ki so bili po vzoru pruskih granatni-kov oblečeni in oboroženi. Pečaje se ž njihovo uravnavo, vajami in vedno popravo, razun tega vdan pijanstvu in razuzdanosti, da je večkrat ob ves razum prišel, ni mnogo maral za krasno in lju-beznjivo svojo soprogo, ki je v svoji bujazni mladosti izkipevša, po mladostnem ognji in strastni ljubezni trpinčena, težko prenašala takovo neobčutljivost hladnega soproga.
Povest nam pravi, da je Katarina zarad te mlačnosti zel6 užaljena, iskala zavetja pri drugem, zvestejem ter jej popolnoma vdanem srcu; ta povest, opiraje se na zgodovino, nam' dalje pravi, da je Katarina vzplamenela z neutolažljivo strastjo za krasnega, brhkega in pogumnega mladenča; bil je to grofPoniatowski, poslanec kralja Poljskega Avgusta III. na dvoru Petrogradskem, sin Krakovskega kaštelana, ondi ljubljenca KarlaXIL, Švedskega kralja, 6ni Poniatovski, ki je bil 27. srpana 1764. leta na enem izmed najviharnejših poljskih zborov za poljskega kralja izvoljen; 6ni Poniatowski, ki je bil kot poslednji poljski kralj po zanjkah Katarine П., svoje nekdanje ljubimke, s trona pahnjen ter iz Warszawe v Petrograd odgnan, kjer je 12. svečana 1798. leta po velikih nadlogah umrl.
Velikemu knezu je bilo povedano, da njegova soproga Katarina skrivaj ljubi grofa Poniatovskega, ki jej njeno ljubezen tudi povrača; akoravno pa Peter ni nikdar iskal dokazov ter jih tudi ni nikdar našel, vendar se je tako izpozabil, da je, ko je nekdaj pozno po noči, po mnogih razuzdanostih, izvedel, da Poniatovski biva pri Katarini, s palico v roci v sobo svoje soproge prilomastil, a čeravno jo je samo v postelji našel brez kakošne sledi po domišljenem ljubimcu — vendar jo je brez vseh dokazov — vpričo svojih spremljevalcev neusmiljeno s palico natepel. Lehko si je misliti, da se je v kneginji vnelo strašno sovraštvo proti soprogu ter mu je prisegla maščevanje, ktero izvršiti si je postavila za nalogo svojega življenja.
Komaj je carovna Elizabeta zatisnila oči, gnjelo se je vse k velikemu knezu, da bi mu skazali čast in spoštovanje.
Kakova premena pa se je naglo zgodila s Petrom! Dostojno in s carsko mogočnostjo je sprejel voščilo dvornikov, prisego gard in uradov. Za nekaj ur, spremljan od obilnega dvorstva, prejezdil
je ulice glavnega mesta ter metal denar med neštevilno gnječo ljudstva, ki ga je povsod z vriskom pozdravljala.
Neizmerno ljubeznjiv in prijazen je bil proti vsem car Peter III., a pustil je v začudenje vseh črtene 'ljubljence svoje umrle tete v njihovih uradih in častnih službah.
P'roti svoji soprogi se je vedel prijazno in vljudno. Cestokrat jo je obiskoval, zabaval se ž njo a mnogokrat jo poprašal za sovet v državnih zadevah.
Vsi njeni prijatelji so se zelo čudili tej nenadni spremenbi ter se veselili; edino carovna, ta zvita in previdna gospd, ni se dala premotiti; ona ni odjenjala od svojih sklepov, poznaje dobro Petrove lastnosti, ter bila prepričana, da ni resnična in stanovitna ta prijaznost, ter nima v soprogo vi naravi nikakoršne temeljite podlage.
Car pa je vzbujal vedno večo nado; njegova ljudomilost, dobrota in prizadeve, seznaniti se z vsemi napravami v veliki državi, so zbudilie navdušenost, bile so pogon nikdar pričakovanega napredka ter vdihnile novo življenje v vsaki oddelek zemske uprave, v vže zarjevela kola vlačečega se državnega stroja.
Tajna kancelija, ustanovljena po Aleksiju Mihaloviču, očetu Petra velikega, strah in groza vseh ruskih podložnih, inkvizicija, ki je na tihem in brez vse odgovrnosti sodila in obsojevala, bila je odpravljena.
Car je obiskoval sodnijske dvorane ter bil nazoč pri izreku sodnikov. Vsaki dan ob določeni uri smel je vsakdo k njemu priti; on sam je preiskoval tožbe in pritožbe ter sam izvrševal pravico v strašilo vsem zanikernim in podkupljenim predstojnikom in sodnikom.
Po takovem početji priznali so celo njegovi neprijatelji, da si s takovim ravnanjem mora pridobiti ljubezen vsega ljudstva.
Pa to se ni zgodilo. Eden stan, takrat in skoraj vedno naj-veljavniši v ruski zemlji, bil je njegov najpoglavitniši neprijatelj.
Peter je bil zelo svobodomiselen.
Kot zvesti privrženec Pruskega kralja, dovolil je svoji hol-štinski gardi a vsem Nemcem, kterih se je mnogo naselilo v Ora-niji, svobodno opravljanje evangeliške službe božje, vzdrževal je sam nekaj pridigarjev ter obiskoval njih svetišča, dajaje s tem na znanje očitno zanemarjenost ruske cerkve.
S tem je vzbudil sovraštvo patrijarha in nevoljo vseh popov, a ko se je konečno, vpeljevaje novote, češ da bi s tem dosegel obečni prid, popolnoma duhovščine dotaknil, zahrumeli so popje glasno nad njim, a ž njimi vsi prebivalci.
Naproti temu pa si je pridobila Katarina s hlinjeno pobož-nostjo, podvrgši se z največo resnobo zvunanjim obredom ruske vere, kakor tudi z velikimi darovi, ki jih je prinašala cerkvi in njenim služabnikom, ljubezen duhovščine, kar je imelo tudi do prebivalcev veliko vpliva.
Zvita Katarina je bolje presodila, nego vsi njeni prijatelji, prijatelje in neprijatelje Petrove.
Car ni dolgo ostal zvest nalogi, ki jo je tako dobro izstu-diral. Prej nego je preteklo leto, vdal se je še z večo strastjo svojim starim običajem, in kakor prej tratil je svoj čas s svojimi ljubljenci v razuzdanosti; pil je in kvartal ter se zabaval sploh z rečmi, ki se ne spodobijo za vladarja.
Grofinja Voronzova, bivša njegova ljubimka, se je zopet prikazala; sprejel jo je z veliko slovesnostjo ter jo vkljub pravičnemu srdu in strmenju dobro mislečih v carski palači nastanovil.
O Petrovij ljubezni trdno prepričana, postala je nesramna v svojih zahtevah, in v svoji ošabnosti se je tako smelo vedla, da nam je zgodovina malo takovih primerljejev zapustila.
Bilo je meseca rožnika 1762. leta.
Car je napravil v slavo sklenjenega miru s Friderikom П. velike slovesnosti, ki so se imele končati s prelepim umetalnim ognjem, k kteremu so bili pozvani diplomatični zbor in vse osebe iz dvora.
Katarina je sedela zraven soproga na vzvišanem mestu, pri-čakovaje z ostalimi začetek umetalnega ognja. A čeravno je bilo vže vse pripravljeno, ter se je čakalo samo na čarov migljej, vendar ta ni hotel dati znamenja, in videti je bilo, kot bi še kake znamenite osebe pričakoval.
Tu se nakrat prikaže grofinja Voronzova, a stopaje med množico, ki se je spoštljivo umikala na stran, pozdravila je lahno pokimaje z glavo carovno ter sedla na drugo stran poleg Petra, ki je ljubimko z veliko radostjo sprejel, in sedaj še-le je dal znamenje zanetiti ogenj.
Katarina je jela nevolje in jeze glasno jokati se, da so lehko vsi slišali, in zapustivši slovesnost, odšla je naravnost domu. Poslanci in domačini so nevoljno zmajevali z glavami; car pa se ni dal motiti, ne pečaj e se za nikogar, imel je oči in sluh samo za grofinjo, s ktero se je v najbujnejšem razkošji ves čas slovesnosti neprenehoma zabaval.
Grofinja pa ni bila s tem ponižanjem carovne zadovoljna. Bojć se njenega maščevanja in dobro poznavša Petrovo nestanovitnost, prizadevala si je na vso moč, da bi carovo mlačnost, ktero je svoji soprogi tako nesramno in očitno pokazal, v vedno sovraštvo spremenila in tako dosegla cilj, da bi namreč mogla s Petrom deliti prestol.
Ko je bila Katarina še velika kneginja, kazala je veliko nagnjenost k grofu Soltikovu, ki je bil zarad tega — če prav po krivem obdolžen — od kancelarja Bestuševa v London, pozneje v Iiamburk izgnan. Takrat se je mnogo govorilo o tej skrivni ljubezni, in zlomiselci so trdili, da je prišel carevič Pavel Petrovič po nasledku te ljubezni na svet, zarad česar je moral Soltikov zapustiti dvor.
Te nesramne, nepotrjene, da, lažnjive, le v buticah skaženih, Letopis 1871.	16
škandalov vajenih dvornikov izmišljene povesti poprijela se je sedaj radostno grofinja, da bi na njeni podlagi izvršila peklenski načrt pogubiti Katarino.
Brez vse prizanašbe pripovedovala je nekega dne caru vse, kar je vedela o tej povesti, nepozabivša naslikati jo z najčrnejšimi barvami, kakor se je ravno njenim nameram prilegalo; dala si je to potrditi po pričah, ktere si je bila vže poprej v ta namen pridobila, in prisilila je razjarjenega cara, da bi skrivaj ukazal poklicati Soltikova iz Hamburka ter ga z obljubami in grožnjami prisilil, da bi očitno pripoznal to, kar je bila grofinja caru razodela.
Pa še tisto uro so pozvedači te namere Katarini razodeli.
Takoj pokliče svoje povernike, grofa Pama, stotnika Cirila Razemowskega, kneza Wolkowskega, nadškofa Novgorodskega in kneginjo Daszkovo.
Posvetovanje je dolgo trpelo. Konečno so sklenili, opomniti Šoltikova, da bi se takoj odpravil na Angleško. Se tisto noč je hitel povernik v Hamburk, ki je nesel grofu lastnoročni list Kata-rinin, v kterem mu ona z živimi barvami slika nevarnost, ktera se kuje grofu; in ta je s priporočilnimi listi do najviših oseb in dobro z denarjem preskrbljen na mah odpeljal se na Angleško, in ko je drugi dan potem prišel kabinetni kurir iz Petrograda v Hamburk, da bi grofa s silo ali z dobrim pripeljal na Rusko, ni ga našel več in moral je s praznimi rokami nazaj.
S tem so bile uničene spletke gro fin je; ker pa je bila jako drznega duha, ni poznala nikakoršnih težav, da bi dospela k zaželenemu cilju; Katarina se mora naj velja kar hoče odstraniti, in da bi dosegla svoj namen, upotrebovala je najprostejša sredstva. Po tisočerih opravljivcih in neštevilnih izvedačih, ki so vsako gibanje carovino opazovali, posreči si jej izvohati, da se večkrat Katarina, spremljevana od kneginjo Daszkove in svoje zveste strežajke, oblečena v čisto prosto meščansko obleko, v najetem vozu v oddaljeno predmestje glavnega mesta vozi, ondi pri priprosti hiši obstane in vanjo smukne, kjer jo postarana žena sprejme in jej majhino enoleto dete podd, ktero carovna poljubuje in ljubeznjivo objemlje.
Po noči v črni temi so šli po starko. Pripeljali so jo k grofinji Voronzovi, ki jo je začela na drobno izpraševati; starka se je branila kaj priznati; grozilo se jej je s knuto. Strahu premagana začela je pripovedovati, da jej je strežajka carovne, Katinka Ivanova pred nedavnim dete izročila v odgojo, in da večkrat dve dami k njej pridete, da bi videli punčiko in jo poljubkovali. Razun precejšne plače za hrano dobila je neki varuhinja vselej znamenito darilo.
Potem se je pregledalo otrokovo perilo in po nesrečnem naključji se je pripetilo , da je bila v neki plenici všita cesarska • krona s pismenkami K. A. (Katarina Aleksievna).
Grofinja je veselja poskakovala.
Peter je bil po tem poročilu hudo razjarjen. Hotel je takoj
dati Katarino zapreti ter jo postaviti pred sodnjo komisijo; temu se je uprla grofinja. Svetovala je caru, naj bi jo dal brez velicega vrišča na tihem iz Petrograda odstraniti, ter ga opomnila, da bi jo zaprl v Petrov Dvor, kjer se more potem vse čisto na tihem izvršiti.
Car je uslišal svojo ljubimko, in izvršitev ta je bila odložena na slavnost sv. Petra.
Katarina pa je vse v najkrajšem času na tanjko izvedela.
vanja proti njemu navdih u	________; _j jo je bil pri ume-
telnem ognji pred vsem dvorom tako gnjusobno razžalil, začela je snovati načrt sama od sebe, trdno prepričana, da se sme le takrat dobrega vspeha nadjati, ako to prej ko prej izvrši.
Zvedevša, da jo hoče dati car zapreti, koj se je lotila dela. Za osem dni je bila slavnost sv. Petra. Do takrat je moralo biti vse izgotovljeno.
Dala je poklicati svoje povernike, med kterimi sta bila naj-poglavitnejša nadškof Novgorodski in knez Wolkowski. Celo noč so se posvetovali, izhajajoče solnce je skončalo zbor. Vse je bilo osnovano in pripravljeno. Najpoglavitnejše reči pa je manjkalo — denarja.
_ Vže po smrti Elizabete spravljala je Katarina denar skupaj, ukvarjaje se z velikimi namerami. V ta namen se je obrnila v London k bivšemu angleškemu poslancu na Petrograjskem dvoru o posodilu; pa vkljub njegovim prizadevam ni se hotelo posrečiti; vsak se je branil posoditi carovni 100.000 rubljev brez moževe vednosti in dovoljenja.
Sedaj pa je bil vže poslednji čas, da bi si pridobila garde in podkupila njihove samogoltne poveljnike. Vse je bilo uničeno, če ne pride denar v najkrajšem času.
Govori se, da se je obrnila Katarina v svoji zadregi do francoskega poslanca, kteri je vedela, da mu je dovoljen neob-mejen kredit pri najprvem bankirji v glavnem mestu.
Poslanec je slutil, čemu carovna potrebuje denar, bil pa je v največih zadregah, prevdarjaje, ali bi izpolnil carovnine prošinje, ali ne. Konečno sklene. Napiše list, zapečati ga ter odda poverniku Katarininemu z dodatkom, ako carovna nekoliko teh vrstic v listu načrtanih lastnoročno podpiše ter njemu pošlje, bode jej takoj izročen zahtevani denar.
Carovna odprši list bere:
„Ukazala sem oddavatelju teh vrstic, da bi Vam sporočil moj pozdrav ter Vas prosil, da bi mi brž ko brž poslali ono reč, ktere nemudoma potrebujem."
Katarina hudo razžaljena, vrgla je list proč, pa poverniki so jej prigovarjali, naj bi oholost in ponos iz nimar pustila ter sprejela ponudbo poslančevo, če tudi pod omenjenim pogojem.
Pa carovna ni slušala teh sovetov, rekoč, da raji vse poskusi, nego da bi bila odvisna od francoskega poslanca.
Vedno raztoče sovraštvo
krvavega mašče-
Zapiski o življenji Katarininem, izdani konec minulega stoletja v Parizu, pripovedujejo, da je ta pogumna gospd vendar denarja nabrala, ter dodavajo, da se je pri njej oglasiti dal bankir iz Gdanska, ki jej je dal 100.000 zlatih. Denar je neki skupaj spravil grof Poniatow&ki, in prišel je ravno o pravem času. Katarina je izročila bankirju dolžni list, ter ga opomnila, da bi za uro Petrograd zapustil. Grof Orlov, najnovejši in najpriljubnejši povernik carovnin, bil je poslan k francoskemu poslancu, da bi mu sporočil, da carovna njegove podpore več ne potrebuje, poslanec pa je potem Petrograd zapustil ter se odpravil na Dunaj, da ne bi bil priča prigodjajev, kter je vedel, da morajo zdaj zdaj bruhniti na dan.
Denarja je bilo dosti, del armade je bil ž njenimi častniki pridobljen carovni, in vsakdo je čakal znamenja — tu se nakrat pripelje car, ustavi se v palači svoje soproge, ter jo prijazno povabi, da bi ga spremila na sprehod.
Da ne bi nezaupnosti vzbudila, ni se mogla izogniti temu povabilu, šla je za čarom z malim carevičem na roci — ne daleč pa je stal Štepan, njen strežaj, in pogled na-nj bilo mu je povelje, da ne bi pustil carske kočije iz oči.
Komaj je bila carovna v kočiji, šlo je v diru proč.
Za navadni sprehod zdela se jej je pot zelć dolga; peljali so se vedno dalje in nihče ni mislil na vrnitev.
Konečno je vprašala, kam se peljajo.
Car se je nasmejal in rekel: „Praznovali bomo slavnost sv* Petra v Petrovem Dvoru in vi boste po ruskem običaji domača gospd in gostiteljica. Spremim vas tjakaj sam, da bi vas ondi vpeljal, ter bi imeli dosti časa delati potrebne priprave in vse v red dejati, kedar z gosti pridem".
To je bil ves pogovor. Peter ni več odgovoril, čeravno mu je soproga neprenehoma vprašanja stavila.
Ta dolgočasna pot je bila slednjič končana. Petrov Dvor, 6ni prijetni letograd, bil je danes prej podoben ječi nego carskemu gradu, kjer je bilo rajišče neposiljenih plesov in radovanek. Holštinski granatniki so obstopili vhod, in kamorkoli se je človek ozrl, lesketali so se bodaki. Nekoliko neznanih gospej, ki so bile izmed spremstva grofinje Voronzove, oglasilo se je k postrežbi; pa videlo se je, da so bile dane carovni prej zarad pozvedovanja, nego v postrežbo.
Z največo vljudnostjo vpeljal je car svojo soprogo v letograd, da bi jej notranjo opravo razkazal, in opomnil jo je, naj bi si sama izbrala sobe, v kterih hoče prebivati.
Bistrost Katarinina prozrla je v trenutku soprogov namen in nevarnosti, v kterih se je nahajala, ter si izvolila nekaj sob pri tleh, ki niso nikakoršne sumljivosti mogle vzbuditi.
Lokavo se posmehovaje bil je car s to izvoljbo zadovoljen, poslovil se je prav prijazno ter se odpeljal jako zadovoljen z vspehom
svojega namena, — v isti kočiji v Oranijo, glavni sedež svoje razuzdanosti.
Kmalo potem je zapazila Katarina dva velikanska granat-nika, ki sta pred njenimi okni z orožjem na straži stala in kakor se je dozdevalo, jako skrbno na-njo pazila.
Pa tudi ta bart je bila carovni sreča ugodna.
Ko je sobe pregledovala, zapazila je skrivne tapetove duri, skozi ktere seje prišlo v majhino čumnato, koje edino okno je odpiralo pogled na vzhodno stran grada, pod oknom je bil pretok združen z Nevo. Na drugi strani pretoka širil se je gozdič.
V tej čumnati se je nastanovila Katarina, da bi se mogla prosto svojim mislim vdati.
Zgodovina nam ni zapustila natančnih poročil o bivanji Ka-tarininem v tem gradu, o njenih opravilih, kako se je ravnalo ž njo in konečno o njenem oproščenji iz zajetja. Zapiski „Vie de Catharine II." pravijo, da se je 9. malega srpana 1762. leta ob dveh po polnoči posrečilo Katarini ubežati iz zajetja. Drugi spis „Poslednji kralj Poljski" to dogodbo obširneje popisuje. Pripoveduje, da je bil carovni vdani strežaj., Štepan, svoji vefiteljki pri ubegu pripomočen. Ko je našel okno čumnate ter videl, da ob pretoku ni straže, približal se je v čolnu oknu in dal carovni znamenje o svoji nazočnosti, ktero je ta po neki dami, dani jej v postrežbo, ktero je z obljubami in velikimi darovi za svoje namere si vedela pridobiti, vže prej izvedela; carovna z malim čarovičem je srečno prišla črez pretčk, kjer je nekaj zvestih čakalo jo, ki so naloživši jo na nosila urnih korakov odpravili se skoz gozd, dokler niso dospeli proti jutru k vozu, v kterega so Katarino posadili ter ž njo v največem diru proti Petrogradu podili.
Med tem, ko se je to godilo, vršile so se — in o tem imamo temeljita poročila — v Petrogradu v krogu vernih ali zarotnikov carovninih priprave k njenemu osvobodenju.
Najprej se je ravnalo o tem — in na to se je tudi vse opiralo — kako bi se dala in mogla pridobiti vojska. Stotnik Ra-zemowski, grof Orlov in Bibikov pokazali so pri tem največo delavnost. Najprej se jim je posrečilo pridobiti popolnoma Ismailov-sko gardo. Oborožili so jo, da bi bila gotova, kedar bi bilo treba; Orlov in Razemowski hitela sta z oddelkom kozakov v Petrov Dvor, da bi carovno šiloma osvobodila. Nadškofu se je vse poročilo in obljubil je tudi najizdatnejšo pomoč.
Nekoliko vrst od Petrograda srečal je Orlov carovno pripe-ljavšo se, ki je ob sedmih zjutraj dospela v mesto ter se odpravila naravnost v kasarno Ismailovske garde, ki jej je bila popolnoma vdana.
Vriskaje so jo sprejeli. Vojaci prineso mizo, postavijo na-njo stol, pogrnejo vse s pregrinjalom ter posade na-nj Katarino.
S tega vzvišenega mesta začela je carovna s tresočim glasom in solzami v očeh govoriti:
„Vojaci! vam in vaši vernosti se zaupam. Car me je hotel
dati z mojim sinom vred, vašim bodočim vladarjem, to noč usmrtiti. Ušla sem njegovi krutosti z ubegom, da bi k vam prihitela. Obvarujte me, obvarujte svojega bodočega cara, ki si doslć ni svest svojega življenja"! *)
Umolkne.
Za trenotek je vladala smrtna tihota.
Nakrat pa, kot bi bil najbesnejši vihar pričel svoj vrišč, nastal je hrup in krik: „naj pogine okrutnež! Živela carovna in naš carovič"!
Prinesli so sv. razpelo in pri zvenčanji orožja prisegli so vojaci carovni zvestobo.
Tej so sledili vojaci Simonovske in Preobaginske garde, po enakem govoru razdraženi zoper Petra. Vojaci so prisilili častnike, da so tudi ti prisegli zvestobo. Samo prapornik Išaplov in poročnik Puška sta prisego odrekla. Bodaki granatnikov so bili namerjeni na prsa nesrečnikov. Carovna pa ju je obvarovala ter poročila, da bi se ta čas zaprla v ječo.
Tudi vojaci garde topničarskega polka niso hoteli nasledo-vati izgleda svojih tovarišev.
Grof Orlov jih je skušal pregovoriti. Oni so se trdno protivili, rekoč, da to le takrat storć, kedar jim njih poveljnik, general Villebois, k temu privoli.
Orlov se takoj z nekoliko častniki k njemu odpravi.
„Carovna v?m veli" — ogovori ga, „da bi prišli neutegoma s svojim polkom v kasarno Preobaginske garde".
„Je mar car mrtev, da mi carovna zapoveduje"? praša general predrzno.
Orlov ponavlja glasno še enkrat carovnin ukaz, in njegovi tovariši položijo roke na svoje meče, da bi potrdili njegove besede.
Vellebois obljubi, da uboga, prej pa hoče govoriti s carovno.
Katarino najde obdano z množino ljudstva in vojaštva, ki so iz vsega grla kričali ter jo za samovladarico vse Rusije oklicevali.
„Zakaj ne pridete na čelu svojega polka, da bi svojo carovno in caroviča, svojega bodočega gospoda, varovali preganjanja okrutnega Petra"? praša ga z ljubeznjivim glasom, ki je bil vselej tako ginljiv ter je vsacega očaroval.
Vellebois se je izgovarjal, skušaje carovno prepričati, na kako napačna pota je zašla, in kako nepravično ravnd, podpiraje samo upor proti lastnemu soprogu in od Boga postavljenemu vladarju.
Jezno mu seže v besedo: „Nisem vas dala poklicati, da bi me dolgočasili s svojim sovetom, temveč da bi mi povedali, kaj ste sklenili"?
Osupnjen po teh krepkih nepričakovanih besedah, še bolj nemara z ozirom na nebrojne .bodake, ki so mu na prvi migljej
*) Njene lastne besede.
grozili prebosti ga, odvrne padši na kolena in celovaje roko ca-rovni: „Pripravljen sem slušati, Vaša Milost"!
„Sedaj vas zopet poznam, hrabri general"! vsklikne Katarina laskovo. „A sedaj pripeljite svoj polk, da mi zvestobo priseže".
To vse se je zgodilo o dveh urah. In v tem kratkem času stala je Katarina na čelu obilne vojske in neštevilne množice ljudi, ki so jej z vriskanjem sledili.
Carovna se je najprvo odpravila v cerkev. Spremljevana od svojih vernih in od dveh stotnij gard, stopala je počasi po ulicah, napolnjenih zvedavega ljudstva, proti cerkvi, kjer jo je sprejel nadškof Novgorodski v praznični obleki, peljal jo k velikemu oltarju, posadil jej cesarsko krono na glavo ter jo med zvonjenjem vseh zvonov in vriskanjem ljudstva kot samostalno vladarico Ruske države z imenom „Katarina П." blagoslovil, razglasivši obkrati caroviča Pavla Petroviča za njenega naslednika.
Slavni „Te Deum" končal je ta spomina vredni obred.
Najvročejša želja Katarinina se je vresničila. Po končani službi božji odpravila se je v palačo umrle carovne Elizabete in tUi so prisegli najviši uradi; med tem je ukazala vojakom svojih gard obsaditi mestna vrata, trdno ukazavša, ne pustiti nikogar z nika-koršnim izgovorom iz mesta, niti v mesto, da bi ta veliki dogodjaj ostal tajen po okolici glavnega mesta.
Samo enemu meščanu, bivšemu vlasenkarju (barokarju), rojenemu Francozu, po imenu Bressan, kterega je vezala hvaležnost do cara Petra, posrečilo se je, preriti se v selski obleki skozi straže ter hiteti k caru, ki se je ravno mudil v Oraniji.
Med tem se je posrečilo grofu Orlovu pridobiti Katarini polk ruske pehote, ki je bil ravno na poti v glavno mesto. Grof iz-vedevši to sede na konja ter hiti v družbi samo enega častnika od konjištva polku naproti. Dobro uro za Petrogradom ga sreča, ko je ravno počival, porabivši ta čas v pripravo in znaženje obleke in orožja, da bi v redu in dostojno mogel iti v mesto. Poveljnik njegov, polkovnik Alzopkjov, ni ničesar vedel o tem, kar se je zgodilo tačas v mestu. K temu se je dal Orlov privesti in jel mu je na kratko pripovedovati, izgovarjaje pa poslednje dogodjaje Pe-trogradske, popisoval je surovost in okrutnost carovo, ljubeznjivost in dobroto carovnino, in skončal je svoj govor z zagotavljanjem, da je vže carovna na čelu vojski, ki šteje 20.000 mož.
Polkovnik je bil osupnjen in prestrašen.
Po kratkem premisliku odvrne, da jo mahne naravnost v Petrograd, in kedar se ondi prepriča o grofovih besedah, da si ne bode niti trenotek pomišljeval, oddati svoj polk carovni.
S tem odgovorom zadovoljen hitel je Orlov zopet nazaj v mesto, da bi sporočil Katarini vspeh svoje ježe, ukazavši prej polkovniku, da bi brez vse pomude s polkom proti mestu se napotil.
Katarina dobro končavša svojo nalogo, delala je sedaj potrebne priprave, da bi sprejela polk. Na čelu generalnega štaba,
v naglici sestavljenega, ozaljšana z velikim redom sv. Andreja, oblečena v uniformo garde, hitela je polku naproti.
Carovna je oblekla uniformo, ki jo je imela ravno pri rokah, ne glede na to, ali je bila z vsemi znaki častnika preskrbljena.
To je opazil mlad častnik jezdine garde, ki je carovno spremljala.	_	_
Smelo stopi iz vrste, približa se carovni in odpenši svoj na-ramek poda ga carovni, opomnivši jo, da na njeni uniformi manjka tega častniškega znaka.
S prijaznim nasmehljejem sprejme Katarina naramek in dd. si ga po častniku pripeti.
Pri tej priliki pogledala je bliže gibčnega in krasnega častnika. —
Bil je to Potemkin, poznejši vladar njenega srca.
Car Peter ni imel o teh dogodjajih niti najmanjšega slutja. Zgodaj rano tistega dnć, ko je bila Katarina za samovladarico Ku-sije v Petrogradu oglašena, odpeljal se je Peter z grofinjo Voron-zovo v Petrov Dvor, da bi bil druzega dnć nazoč pri slavnosti sv. Petra ter h krati obsodil svojo soprogo. Med potjo so se nekoliko ustavili in vsa družba se je odpravila na lov, kjer se je do popoldne zabavala.
Po končanem lovu peljali so se veselo v radostni nadi ra-dovanek, za ktere so se delale v Petrovem Dvoru priprave, naravnost v omenjeni letograd, kar je čarov generalni pobočnik Chu-dovič, kterega je bil car naprej poslal, da bi njegov prihod naznanil, iz Petrovega Dvora caru naproti pridirjal, ter mu sporočil, da je carovna to noč iz letograda ubežala ter caroviča sdbo vzela.
Petra je to sporočilo jako osupnilo. Ni hotel verjeti in zmajeval je z glavo; Chudovič je moral svojo vest nekolikokrati ponavljati. —
Konečno je sklenil.
DA povelje, naj se vozi dalje. Z neizmerno razsrdenim obrazom zlezel je iz kočije v Petrovem Dvoru, dal stotniku, kteremu je bila izročena straža pri carovni in ki mu je sedaj oznanil njen beg, zaušnico, ukazal ga vreči v ječo ter hitel v sobe carovnine.
Tu je sam vse preiskal, pa ničesar ni našel. Osebe, ki so bile dane carovni v postrežbo, je sam izpraševal; vse so enoglasno trdile, da ne morejo ničesar razjasniti; rano ni bilo carovne več ni caroviča, in žena, ki mu je bila dana za varuhinjo, bila je zve-- zana ter imela usta zamašena. Ta žena je pravila, da sta, jo po polnoči dva moža napadla, ki sta jo zvezala, jej usta zamašila, da ne bi mogla kričati, potem pa caroviča iz postelje vzela ter izginila.
Car je bil v obupu.
V svoji jezi je zaklical: „Vedel sem, da je ta žena vsega zmožna. V mojo pogubo se je osvobodila."
Zastonj so si prizadevali pozvedeti — vsaj v duhu — kam
bi bila ubežala; nihče pa ni slutil, da zapoveduje o tem trenotku v Petrogradu 20.000 možem izborne, bojaželjne vojske,
Med tem se je približal večer.
Tu pride selak uprašen in poten ter zahteva govoriti s čarom, kteremu mora naznaniti važne reči.
Peter ga je sprejel ter poznal Bressana, ki mu je vse pripovedoval, kar se je bilo v Petrogradu zgodilo.
Car se je pri tem poročilu jeze tresel, zdaj je prebledel, zdaj ga je oblila rdečica. V prvem trenotji ni vedel, kaj hoče početi v tem kritičnem stanu.
Tu stopi kancelar Voronzov v sobo.
Slišavši vse te povesti, reče, da še ni nobene nevarnosti, ako se hitro, resno in odločno ravnd.
„Pojdi tedaj takoj v Petrograd, in opomni Katarino, da bi se povrnila k svoji dolžnosti."
Kancelar izpolni ukaz.
Z vso mogočo zgovornostjo skušal je carovni dokazati, da je nepravično ravnala.
Ko je svoj govor skončal, nasmijala se je Katarina prijazno, in kazaje na svoje dvornike, ki so z maščevanje sršečim pogledom stali okoli nje, odgovori mu:
„Pogledite, gospod kancelar, krog sebe, nikakor jaz, temveč volja naroda vzela je caru krono, in moja lastna, kakor tudi nevarnost mojega sina me je k takovemu dejanju primorala".
„Tedaj naj me blagovoli Vaša Milost tukaj obdržati", za-kliče kancelar dobro poznavši jezo in zlost cara, svojega gospoda.
„Tudi brez vaše prošnje bilo bi se to zgodilo", odvrne ca-rovna; „kajti z vašo in vaših sorodnikov pomočjo se je zgodilo, kar se ne da več premeniti".
Zastonj je pričakoval car kancelarja s poročili iz Petrograda.
Obdan z bedujočim ženstvom in nesposobnimi dvorniki, sprehajal se je brez soveta in utčhe po drevoredu na vrtu, zdaj s temi zdaj z unimi mislimi se ukvarjaje. Konečno sklene. Reče ukazati svojim holštinskim granatnikom, da bi brez pomude iz Orani je na Petrov Dvor prihiteli; vedel pa ni, čemu mu bode ta peščica vojakov.
V tem trenotku obupa prišel je k caru stari poljni mar-šalek Minnich.
Se le pred kratkim časom se je vrnil iz Sibirije, kamor ga je bila carovna Elizabeta poslala v pregnanstvo, in takoj po njegovi vrnitvi dal ga je Peter k sebi pozvati, da bi mu povrnil krivico in trpljenje, ktero mu je ljudska hudobija nakopala, po-nudivši mu poveljstvo nad vso rusko vojsko.
„Sem vže prestar, da bi Vaši Milosti mogel izdatno služiti", odgovoril je častitljivi starček. Dovolite, da poslednje dni svojega življenja po tolikih nadlogah smem prebiti v naročji svoje družine".
„D&, to se zgodi, moj dragi učitelj in prijatelj", odvrne Peter ganjen. „Ali s svojim sovetom mi moraš priti na pomoč,
kedar koli ga bodem potreboval, in zato moraš biti blizu mene".
Podaril mu je krasno palačo v Oraniji ter mu določil dosluž-nino, primerno njegovemu stanu in dostojnosti.
Komaj je Minnich izvedel, kaj se je prigodilo, oblekel je uniformo maršalka, postavil se na čelo holštinskih granatnikov ter hitel ž njimi naravnost v Petrov dvor.
„Sire!" odgvori Minnich cara, „stari vojak je poiskal še enkrat svoj meč, da bi poskusil njegovo ostrino na bučah upornikov. Danes pride vojska in jutri jo pomaknemo v Petrograd. Garde so le zvojene; ko zagledajo Vašo Milost, odlože orožje ter nam pomorejo k zmagi nad našimi neprijatelji".
Car je bil s tem načertom porazumljen. Dal je vse pripraviti k odhodu in hotel se je sam postaviti na čelo svoji ne ravno preštevilni vojski.
Ali — edina noč je zadostovala — in njegovo krasno zapo-četje, ki bi mu bilo gotovo k kroni zopet pripomoglo, bilo je uničeno po prigovarjanji žensk in dvornikov. K temu je došla dru-zega dne rano vest, da je carovna z 20.000 možmi na poti.
Ženstvo je javkalo ter se pripravljalo na pot v Oranijo, car je bil podoben trsju, ki ga veter maje, in ni se mogel nikakorš-nega namena poprijeti.
Tu stopi se enkrat stari Minnich pred cara.
„Niti trenotek se ne sm6 izgubiti," pravi resno; „plevel se mora populiti, preden se vkoreni. Sedaj se moramo vdariti, ali pa nikoli. Pozneje bo zmaga dvomljiva."
Car pa je zmajeval z glavo ter naznanil svoj namen, da pojde v Oranijo.
„Za boga! tega ne učinite, Milost!" zakliče Minnich; „ako se nočete bojevati tukaj zoper upornike, ne čakajte jih v Oraniji. Se stoji Krona pod vašim poveljstvom. Tam dobomo obilno posadko in znamenito brodovje. Od tam se vam posreči pokoriti nezvesti Petrograd."
Ta sovet je sprejel konečno po dolgem prevdarjanji omahljivi Peter.
Proti volji Minnichovi podelil je generalu Lievre-u poveljstvo v trdnjavi Kroni ter ukazal, naj bi se pripravili dve ladiji, na kterih se je hotel odpeljati car s svojim dvorstvom.
Pa Minnichov modri sovet prišel je vže prepozno. Caru ni bila sreča ugodna.
General Lievre je bil tiho in čmrno sprejet. Iskra upora je bila vže vržena med posadko in prijela se je tudi brodovja.
Admiral Galicin, sozarotnik, prišel je v Krono, kakor hitro je izvedel o prihodu Lievre-ovem. General ga je prijazno sprejel, zagotovil ga, da. pride car v kratkem času v Krono, in konečno mu je pripovedoval o uporu, ki se je vnel v Petrogradu.
Galicin se je vfedel, kot bi bil neizmerno osupnjen, in čeravno je bil oskrbljen s carovninimi ukazi, vendar je zatrjeval generalu, da pride ravno iz svojega letogradaj, da pa mu veleva
sila, nemudoma se odpraviti k svojemu brodovju, da bi zabranil vsakoršne nezgode.
Lievre je pohvalil admirala zarad njegovega namena, in po jako iskrenem slovesu, pri kterem mu je prevarjeni general obljubil, da sporoči caru admiralovo vdanost in gorečnost, sta se ločila.
Galicin je brž brž sklical pomorske vojake, oznanil jim od-stavljenje cara, razdelil med nje denar in vćdko ter jih pregovoril, da bi zajeli novega poveljnika trdnjave. Mornarji s tem podkupljeni hodili so po ulicah kriče: „Živela carovna!" mnogo vojakov posadke od častnikov podučenih se jim je pridružilo, in neprevidni general, ki bi bil moral dati izdajavskega Galicina zapreti, bil je sedaj sam zajet in zaprt. Admiral pa se je polastil trdnjave v imenu carovne.
Nekoliko ur potem so se prikazale carove ladije. Pa Galicin je vže prej preskrbel, da ne bi mogle priti ladije k trdnjavi.
Posadka je bila v orožji, topničarji so stali z netilniki (lun-tami) pri nabitih topovih.
Kakor hitro se je prva ladija na streljaj približala, zaklicala je na-njo straža.
„Car!" glasil se je odgovor.
„Ni več cara!" odgovorila je straža.
Peter stopi na palubo, spusti s sebe plašč, da bi mogel pokazati straži svoje rede in znake, ter zakliče: „Vojak, ne poznaš svojega cara?"
„Ne poznam!" zavpije vojak in za njim so ponavljali vsi na bastijah stoječi vojaci: „Ne poznamo cara, živela carovna Katarina!"
Na to pristopi častnik ter pove v imenu poveljnika, da bo ladija, ako takoj ne odjadra, brez vsega usmiljenja uničena; prestrašeni car se je hotel umakniti, pa pobočnik Chiidovič ga zadrži in peljaje ga k obgradi ladije pravi: „Sire, za Boga vas prosim , idite za manoj , voda je plitva, z golim mečem prebrodiva do brega. Nobeden Rus se ne predrzne, da bi ustrelil po sveti osebi svojega cara."
Minnich je pritrdil, izdrl meč in klicaje: „Vojaci poznajo svojega starega poveljnika, oni ne bodo streljali po možu, ki jih je tolikokrat peljal k zmagi" hotel je prvi skočiti v vodo. Car pa nesreče potrt ni privolil. Jokaje se gre v kajito. Na njegovo povelje izdrle se se kotve in ladije so odplavale.
Prekrasna noč je nasledovala tako viharnemu večeru. Car, Minnich in Chudovič gledali so žalostno in molči zvezdnato nebi.
Tu pristopi krmdr ter praša, kam naj ladije obrne.
Car ne odgovorivši da mu znamenje, naj odstopi.
„Maršalek" — zakliče konečno po dolgem zamišljenji — „čutim, da sem tvoj sovit, ki je bil vedno meni v pospeh, prepozno ubogal. Govori sedaj, prijatelj, ki si čestokrat tolikere nevarnosti premagal, govori, kaj naj storim."
„Samo eno sredstvo še znam, Milost," odvrne Minnich. „Hitimo najprej v Reval, kjer je oddelek vaše vojske. Poveljstvo se
izroči vernemu možu. S to vojsko jo vdarimo v Pomorje, kjer je tudi oddelek naše armade. Postavite se, Milost,vnjei na čelo, sklenite z vsemi državami mir, prosite Prusko in Šveasko pomoči, ki vam pri teh okolnostih gotovo ne bode odrečena, in zastavim svojo sivo glavo, da smo o šestih ali osmih tednih kot zmagovalci v Petrogradu."
Car pritrdi, ali čute se utrujenega, odpravi se v svojo kajito, kjer razodene grofinji Voronzovi, ki ga je povsod spremljevala^ vojni načrt maršalkov — in druzega dne rano je ukazal, da bi ladije odplavale v Oranijo.
Minnich in Chudovič sta bila s to nestanovitnostjo Petrovo globoko v duši razžaljena.
„Vaša milost išče lastne pogube," dejal je Chudovič; „Katarina se ne da preprositi."
Nepomenljiv smeh bilje odgovor in opoldne dospele so ladije v Oranijo.
S solzami v očeh in z vdanostjo, ki je pri vseh največe začudenje vzbudila, sprejeli so cara njegovi verni Holštinci, ki so se takoj po njegovem odhodu in Petrovega Dvora vrnili v Oranijo.
Ti stari mustačasti granatniki objemali so njegova kolena, poljubovali mu roke ter ga prosili za Boga, da bi jih peljal nad upornike, prisegaj e, da so pripravljeni žrtovati življenje v brambo njegove osebe.
Minnich je hotel porabiti ta ganljivi prizor.
„Naj bode zmaga ali smrt na čelu teh vernih!" zaklical je. „Peljite jih, Milost, proti upornikom ! Jaz popeljem prednjo stražo, in le čez moje truplo dospe sovražnik k vam."
„Nočem biti vzrok prelivanja krvi," odvrne lehkomiselni car, in niti prigovori Minnihovi niti prostovoljno žrtovanje Hol-štincev ga niso mogli pripraviti, da bi kaj določnega sklenil.
Med tem se je pomikala Katarina s 10.000 možmi pehote in 2000 kozaki proti Petrovemu Dvoru.
Jako pozorno, prilastovaje caru več poguma, nego ga je v resnici imel, stopala je dalje, in pri majhini vasi Krasnoe-Karpaku se je ustavila ter poslala Orlova s kozaki, da bi ogledal čarov položaj.
Pazno se je Orlov bližal, pa našel je le nekoliko seljakov oboroženih z okleški, kterim je bila izročena straža letograda.
Kozaci so jih prisilili k vpitju: „Živela carovna!" in nasta-novili so se v Petrovem Dvoru.
Na to se je odpravila Katarina na !pot ter se ustavila drugič pri samostanu sv. Jurija, kjer jej je bil izročen^ čarov lastnoročni list, v kterem se je car izgovarjal, da mu je žal svojega nekdanjega obnašanja proti njej, in konečno se jej je ponudil kot sovladar.
S zaničevanjem vrgla je Katarina list stran, ukazala posla zapreti ter se odpravila na pot.
Med tem je car še vedno omahoval v svoji nestanovitnosti.
Zđaj je dal nasedlati konja ter hotel pobegniti na poljsko mejo. Zdaj ga je zopet dal odsedlati ter razrušiti nasipe, ki so jih bili v naglici nasuli, izgovarjaje se, da hoče pokazati svoj miroljubni namen, da ne misli na odpor; zdaj je zopet sedel in jel pisati tarnajoči in tugepolni list, v kterem je svojo soprogo milosti prosil ter jo nagovarjal, da bi ga pustila v Holštin z letno pćnzijo.
S tem listom je poslal grofa Ismailova k Katarini. Katarina je z onim zaničevanjem zavrgla pismo, kot prvo; poslala pa je ta bart posla nazaj s poveljem, da bi car takoj razpustil vso vojsko, in da bi se brez ovire podvrgel.
Ismailov je hitel k caru, ki ni vedel, kaj hoče početi. Dolgo se je mudil z odgovorom.
Grof si je prizadeval na vso moč pregovoriti ga, da bi sprejel Katarinino ponudbo, in ko car še ni nič odgovoril, začel je ta nezvesti služabnik svojega gospoda pripovedovati, da ve iz gotovih virov, da se d& po brezpogojni vdaji cara spor med njim in soprogo k popolni zadovoljnosti obeh poravnati, sicer pa se je bati, da ne bi prišlo po dolgem kljubovanji carovo življenje v nevarnost.
To je pomagalo; Peter je ubogal grofov sovet.
Brez vse gotovosti za svojo osebo in svoje verne, brez vsega pogoja, nemaraje za ostre opomine maršalka, sedel je v kočijo ter peljal se s svojo ljubimko in Chudovičem, ki ni hotel svojega gospoda zapustiti, naravnost v Petrov Dvor, v roke svojim nepri-jatlom, domišljevaje si ta ubogi, strahu in plašljivosti omehkuženi vladar, da gane s prostovoljno udajo srce Katarinino.
Ali ta je dihtela le po maščevanji. Komaj je zaslišala, da se car bliža, izposlala je kozake, in ti obdavši kočijo spremili so jo v Petrov Dvor, ki je bil napolnjen z vojaki gard.
Tu se ustavi kočija.
Grofinja Voronzova je stopila prva iz nje. Komaj pa se_ je njena noga dotaknila tal, zgrabili so jo vojaci ter jo odpeljali v temno ječo. Taka se je tudi zgodila s Chudovičem, ki se je sicer hladnokrvno z mečem v roci surovim beričem v bran postavil, pa kmalo je bil premagan.
Cara so odpeljali v eno izmed najslabših sob. Tukaj so mu šiloma pobrali vse znake carske dostojnosti ter ga slekli do srajce.
Tako so ga pustili dv6 uri.
Med tem časom je prišel grof Panin. Ukazal je, naj dad6 caru obleko nazaj, ter ga zagotavljal, da ostane le kratek čas zaprt, potem pa se lehko odpravi po svoji želji v Holštin, ako podpiše list, kterega mu je grof podal.
Z grozo, gnjusom in preklinjevanjem svoje omahljivosti in zaupanja v Katarinino velikodušnost čital je list, v kterem je med drugim stalo:
......„V kratki dobi svojega vladanja sem sprevidel, da
se moje moči s to težo ne morejo boriti. Država bi bila po zanemarjenosti, ktere je bila kriva moja slabost, v nič prišla — in
mene bi bila doletela večna sramota pred svetom. — S tem prO-glasujem tedaj slovesno, brez posiljenja, pred rusko državo in pred vsem svetom, da se odpovem ruskemu tronu, in da se ne bom nikoli z nikakoršnim vzrokom mešal v vladne zadeve te države. Nikdar več se ne povrnem na Rusko niti sam niti s pomočjo, naj mi jo ponudi kdorkoli boče. To prisegam slovesno pred živim Bogom in pred vsem svetom, in lastnoročno podpišem to odstopno listino."
Jeze ves prevzet vrgel je Peter ta sramotivni spis grofu v obraz.
„Reci Katarini, da raji umrjem, nego bi podpisal, in da gro-zovitnejši z manoj ravni, nego hiena."
Panin odide.
Uro pozneje je bil nesrečni car obdan z obilnim oboroženim spremstvom ter odgnan v Robšo, carski grad, dvajset vrst od Petro-grada oddaljen.
Še bi se bil lehko otel.
Častnik, ki je vodil spremstvo, obnašal se je proti njemu jako spoštljivo in pozorno.
Ko je car tožil, da mu slabo prihaja, velel je pri krčmi postati, poročil kozakom, da bi konje odsedlali, in še straže ni postavil k izbi, v kteri je počival car.
Kacih trideset korakov za krčmo se je širil gozd. Krčmar se je zgruzil caru k nogam ter ga prosil, naj bi mu zaupal, da skliče seljake, doslć njegove verne podložne, ki poskusijo s kosami in vilami oboroženi na prvi njegov migljej osvoboditi cara, ter ga tudi gotovo osvobode.
Nagel sklep, in Peter bi bil otet, kajti Petrograd je bil skoraj brez vse vojske, in v glavnem mestu je imel car še mnogo prijateljev, ki so čakali naglega in pogumnega ravnanja, in Petrograd bi bil zopet v carovih rokah.
Pa osoda je drugače sklenila. Car se ni dal pregovoriti in šel je prostovoljno v ječo.
Velikansko delo se je posrečilo. Katarina je bila carovna, njen nasprotnik je bil kot jetnik v njenih rokah.
V triumfu moški oblečena vrnila se je v glavno mesto na čelu gardinega polka, ki je bil, kot bi se vračal iz boja ter bi bil pridobil veliko zmago, ozališan z jelovimi vejicami. Ljudstvo je padalo pred Katarino na kolena, razni uradi in duhovstvo bili so pri vhodu njene palače zbrani, da bi jej svoja voščila javno izrekli.
Bliskom je skočila s konja ter prednje in najveljavniše osebe poljubila na levo lice, kar je bilo znamenje najvećega spoštovanja, ktero se je takrat na Ruskem osebam visocega stanu skazovalo.
Sedaj je začela Katarina razdavati darove svojim vernim. Panin je postal prvi minister. Orlov general, stotnik Razemowski je dobil red Aleksandra Nčvskega, knjeginja Daszkova red sv. Ane v brillantih. Tudi privrženci carovi so bili pomiloščeni; samo Chudovič je izgubil svoje rede in častništvo ter bil pregnan v Si-
birijo. Grofinja Voronzova je bila obsojena k smrti gladu, na velike priprosbe dvornikov pa je bila poslana v Tobolsk.
Prvi ogenj je minul. Ljudstvo in vojska ste se predramili iz omamljivega navdušenja. Vse je godrnjalo, mornarji so očitali gardam nezvestobo in izdajstvo, da so za denar in žganje prodale cara; te pa so one ravno s tem dražile.
Nastali so prepiri in tepeži, in iz njih prelivanje krvi.
Tudi iz Moskve so prišle neprijetne novice.
Carski namestnik je sklical tamošnje polke in ljudstvo, pre-čital jim ukaze, vsled kterih je Katarina zasedla tron, ter končal z besedami: „Živela Katarina!"
Pa nihče se ni vdeležil tega slavoklica, vse je ostalo v žalostnem, temnem molčanji.
Tiho so se vrnili vojaki v kasarne, ljudstvo v svoja stano-vališča.
Zarotnike je to jako osupnilo. Bilo je ustanovljeno, da se mora vsakako odstraniti mož, ki še uživa ljubezen pri ljudstvu in vojski.
V Eobši, kjer je bil car zaprt in kjer je bila majhina posadka, zdel se je car še nevaren, in zato so ga odpeljali po noči v Chopro, na posestvo stotnika Eazemowskega, kjer so ga kozaci stražili.
Sest dni je bival car v tej samoti, ne vide razun svojega strežaja nikogar, nego poveljnika kneza Baratinskega, še mladega moža, ki pa je bil carovni popolnoma vdan.
Sedmi dan ob enajstih zjutraj dal se je oglasiti general Orlov s svojim pobočnikom Jeplovom, da bi, kakor je rekel, caru radostno vest sporočil.
Car ga je sprejel.
Po skazani časti vzel je Orlov listino, ktero mu je bil prej Panin predložil k podpisu, ter prosil Petra, da bi jo podpisal. Pa komaj jo je car zagledal, raztrgal jo je na kose ter jo vrgel generalu pod noge.
„Zelo žal mi je tedaj , da mi ni ugodna sreča" — pravi Orlov — „spremiti Vašo Milost do Revala, kjer vas čaka carska ladija in vaših daljnih povelj. Blagovolite pak pomisliti, da Njihovo Milost našo najmilostivišo carovno vaš odpor nemilo užali, in predrznem se, dati Vaši Milosti eno uro premisleka."
„Ni treba časa k premišljevanju," odvrne jezno car. „Katarina se bo še zarad tega pokorila, da z manoj, svojim gospodom in soprogom tako nečloveško ravna."
„Tedaj račite dovoliti, Milost," pravi hinavsko Orlov, „da bi prej, nego odidem, smel prositi, da bi mi bilo dovoljeno z Vašo Milostjo obedovati, ker me je carovna, trdno prepričana, da Vaša Milost njeno prošnjo izpolni, preskrbela s slaščicami, dobro vedoč, da ne morete tukaj v tej samoti nič dobrega za prigrizljej dobiti."
Ubogi car pogrešaje vže davno dobrih jedi in steklenico dobrega vina, ktero je neizrečeno ljubil, sprejel je ponudbo. Po
kratkem sprehodu, na kterem je Orlov mnogo novega pripovedoval, sedli so k mizi; k obedu je bil tudi povabljen generalov pobočnik in knez Baratinski.
Po ruskem običaji se je pilo pred jedjo mnogo likćra, car je pil neprenehoma, in Orlov ni prejenjal v svojem zanimivem pripovedovanji, ktero je bilo caru všeč.
Brez vse nezaupnosti, nadjaje se kmalo sprave in rešitve iz ječe, bil je car najboljše volje, kteri so zraven sedeči pritrjevali.
Nesrečni car ni slutil, da je s poslednjo steklenico vina, ktero je izpraznil na zdravje skorajšnjega miru in sprave, izpil tudi primešanega strupa, ki je začel kmalo svoj učinek kazati.
„Ti si me ostrupil, malopridnež!" zarjove Peter; „tu imaš plačilo za svojo nesramnost!" in treščil je vd-nj steklenico, ki je ravno napolnjena pred njim stala.
„Mleko! mleko! za boga, mleko!" klical je bež6 k durim.
Zvesti strežaj prihiti.
Car se mu zgruzi v naročje, ter kliče obilne solze pretakaje: „Ni jim bilo to dosti, da so me pripravili ob krono, sedaj mi hočejo tudi življenje vzeti!"
Steklenica je le nekoliko zadela Orlovu glavo. Pogumno in naglo poskoči, iztrga cara strežaju iz naročja, kterega pak knez pahne iz sobe, nato vrže pobočnik Jeplov vladarju prtič okoli vratu ter ga jame daviti.
Strah pred smrtjo dodal je Petru nadnaravne moči; treščil je Jeplova ob tla ter bežal zopet k durim. Pa Orlow in knez Baratinski sta ga zadržala, krepko ga objemši. Jeplov je potem naredil iz prtiča novo zadrguljo, in kmalo potem je ležal tu nesrečni car premagan po strupu in lokavem umorstvu kot mrlič.
Ruski car je poginil v rokah knežovskih in vitežkih malo-pridnežev.
Njegovi verni Holštinci so mu kmalo sledili. Katarina iim je dala orožje pobrati ter ukazala, da bi bili v Kroni na ladij e odpravljeni. Ali barbarski Galicin dal jim je trohnelo ladijo, ki se je takoj potopila, ko je komaj iz pristaje prišla. Le nekteri so se rešili s plavanjem na bližnje morske skale; tam pa so poginili; nečloveški Galicin jih je pustil ondi brez vse pomoči.
Spektralna analiza.
(Sestavil Dr. M. Samec.)
Ko je Isaae Newton leta 1675. predložil akademiji Royal Societv svojo večno znamenito razpravo o razkroji bele solnčne svetlobe, si pač še nihče ni mogel misliti, da bode njegov izrek: „Svetlobni trakovi, kteri so različne boje, so tudi različne lomljivosti," izvor tako daleč segajočih preiskav in tolike pomenljivosti. Kakor se pa večkrat pripeti, da ostane enkrat najdena istina brez praktične pomenljivosti in eksistira v vednosti le kot interesantna stvar, tako je bilo tudi z Newtonovo znajdbo. Skozi celo 18. stoletje je bil edini Thomas Melville, kteri je nadaljeval Nevrtonove preiskave. On je prvi opazil, da se temni plamen rumeno poboji, ako se dene vd-nj kterakoli natrijum-ova spojina. Leta 1827. je opazoval John Herschel, neumrljivi astronom, temne plamene, v kterih je izhlapil različne tvarine. Pri tem se je vsaki plamen drugače pobojil; rdeče, ako je djal v temen plamen stroncijum, zeleno, ako je položil vanj baker ali borovo kislo to itd. in je že tačas izrekel pomenljive besede, da se dd iz boj, ktere podelujejo razne tvarine temnim plamenom, sklepati, da so v predmetu, s kterim eksperimentiramo, določene tvarine, ako še v tako malej množini. Fox Talbot, kterega imajo nekteri za iznajditelja fotografije, je preiskoval rdeči plamen umetnega ognja v gledališči ter pravi, da je videl prelep spektrum z mnogimi svetlimi črtami, kterih je največ ležalo v rdečem delu spektruma (stroncijum) in eno modro črto, ktero bomo pozneje tudi za stroncijum karakteristično spoznali. Fox Talbot je prišel še bliže resnici, kakor njegovi predhodniki na tej poti preiskovanja, ker je že izrekel na-misel, da daje ena in ista tvarina zmiraj ene in iste črte. Rumeno črto, ktera se vidi skoraj v vsakem spektrumu solnčne svetlobe, je imel za znamenje vode v zraku, kar se pa pri poznejših preiskavah ni obistinilo. Okoli leta 1845. se je profesor Miller bavil s spektralnimi preiskovanji posebno temnih plamenov, o kterih so se sežgale lužnine (alkalije). Najnovejše, najtemelitejše in najbolj zanimive resultate spektralnega preiskovanja pa imamo od fizikarja Kirchhoffa in kemikarja Bunsena, ktera sta prava znajdeca spek-tral-analitične metode, ker sta isto s potrebno znanstveno ostrostjo izdelala in jej dala s tem sigurno podlago, na kterej zdaj stoji.
Nijedna druga vednost ni v tako kratkem času toliko zanimivega in občno koristnega na dan spravila, kakor spektralna analiza. Z njeno pomočjo se niso samo tvarine na zemlji preiskovale in bolj natanko aoločile, ampak že od leta 1860. sem so našli že štiri dosle neznane elemente, kteri so bili deloma še čisto neznani, z drugimi zarad velike kemične sorodnosti zamenjeni. Ali ne samo, da smo dobili po spektralnej analizi določneji vgled v Letopis 1871.	17
kemično sestavo naše zemlje; še več: ž njeno pomočjo zamoremo prekoračiti meje našega planeta in zamoremo z največo sigurnostjo spoznati sestavo ozračja solnca in stalnic. Da, še več: povspešilo se je, zagrinjalo odtegniti znad tajnosti astronomije, meglenic, in ne samo jihovo kemično sestavo, ampak celo jihovo fizikalno razmerje določiti, teles, ktera so tako daleč od nas, da bi potrebovala solnčna svetloba, ako stori vsako minuto 42.000 milj, 25.000 let, da pride do nas, kar daje daljavo meglenic do nas okoli 33.OO0 biljonov milj. Vsled spektral-analitičnih preiskav zamoremo zdaj za gotovo reči, da nima solnčno ozračje, ktero leži 20 milijonov milj od nas, nijedne druge tvarine v sebi, kakor naša zemlja in da je v stalnicah, od kterih je najbliža 4 bilijone milj od nas oddaljena, železo, natrij um in še druge kovine, ktere se tudi na našej zemlji nahajajo.
Še bolj čudno pa je to, da nas je spektralna analiza učila, da vladajo v solnčnem ozračji neprenehoma hudi viharji, da ni ozračje nikdar mirno in da se zamore ž njeno pomočjo celo hitrost teh zračnih tokov na solncu preračuniti in hitrost določiti, s ktero se solnce stalnicam bliža ali od njih oddaljuje.
Prvi začetek spektralne analize je, kakor smo že povedali, Isaac Newtonova znajdba. Ako namreč stopi solnčna svetloba, naj že bodo neposredni solnčni trakovi, ali pa reflektirana svetloba, skozi ozko špranjo v temen prostor, se napravi na nasprotnej steni podolgasta, po razmeri oddaljenja stene od špranje, veča ali manjša lisa. Ako pa postavimo za špranjo trirobat kos stekla, tako imenovano prizmo, zagledamo prekrasno prikazen (glej pod. 1). Celi
Pod. 1.
zvezek solnčnih trakov, ki pridejo pri špranjiei F v temno sobo in tukaj zadenejo na stekleno prizmo ABC, se nekako razpršijo, zlomijo, in na nasprotnej steni se vidi prekrasna podolgovata podoba PT, sestavljena iz različnih boj. To podobo imenujemo solnčni spektrum (šara). Pri prehodu solnčne svetlobe skozi trirobato
prizmo, ktere en kot, tako imenovani lomni kot znaša 60 63'/j0, se solnčni trakovi odklonijo od meri, v kterej so padali skozi špranjo na stene temnega prostora, dokler še ni bilo prizme za špranjo, in se pri tem lomljenji tudi razdelijo na več baž trakov, na več manjših zvezčekov solnčnih trakov, kteri se vidijo kakor barve. Barvo imenujemo svetlobo določne lomljivosti.
Solnčni spektrum obstoji iz 6 različnih boj, ktere se vrstijo druga za drugo, kakor sledi: rdeča, pomarančasta, rumena, zelena, modra, indigasta in na drugem koncu vijoličasta. Ena boja prej de polagoma v drugo in dotikajoče se sestavljajo skupaj razne bojne odtenke.
Da je solnčna svetloba sestavljena iz boj, ktere skupaj zopet solnčno svetlobo sestavljajo, se vidi isto tako v pod. 1. Ako pogleda окб skozi drugo prizmo aha na solnčni spektrum P T, se vsi trakovi različne lomljivosti (barve) v prizmi zopet lomijo in sicer tako, da sestavijo zopet belo solnčno svetlobo, ktero vidi v S kot podobo pri F vstopivšega zvezčeka solnčnih trakov.
Da se sestavi iz boj solnčna svetloba, ni potreba, da se snide vseh šest boj solnčnega spektruma, ampak zadostujejo tri. Ako pustimo trakove samo ene določene lomljivosti zopet skozi drugo prizmo stopiti, vidimo, da se sicer zopet prelomijo, ali da ostanejo v drugih svojih lastnostih nespremenjeni. Če pustimo na primer pomarančasti del spektruma parti na drugo prizmo, vidimo na nasprotnej steni zopet le pomarančasto liso. Iz tega je videti, da se ena in ista vrsta svetlobnih trakov ne d A več razkrojiti, ali pa, ako hočemo tako reči, da so trakovi ene in iste boje enotni.
Po redu, v kterem se vrstijo boje druga za drugo v spek-trumu, se vidi, da se najmanj lomijo rdeči trakovi; že bolj od-lomljeni od prejšnje meri so pomarančasti, potem rumeni, zeleni, modri, in najbolj vijoličasti. To vidimo razločno ne samo na spektrumu, ampak vsak se tega lahko sam prepriča s čisto priprostim poskusom. Vzame se podolgovat košček belega papirja. Polovica se namaže na primer z rdečo, druga polovica pa s pomarančasto bojo. Ako držimo ta košček papirja v temnej senci pred trirobato prizmo in pristrežemo podobo, ki se napravi na belej steni za prizmo, vidimo, da ne ležite obedve boji vštric, ampak pomarančasta nekaj više ali niže kakor rdeča, kar je odvisno od položaja prizme. Ako vzamemo dve boji, ki ležite še dalje narazen v spektrumu, na primer rdečo in modro, vidimo to prikazen še razločneje. To nam je priča, da se pri prehodu različnih bojnih trakov skozi prizmo nekteri trakovi bolj lomijo kakor drugi.
Sredstvo, ktero stori mogoče, da občutimo svetlobo in vidimo boje, je ves svetski prostor prešinjajoča nepezljiva in nevidljiva, neskončno lahko gibljiva, do zdaj le še domnevana tva-rina, ktero imenujemo eter*) (vzduh). Kar občuti uho pri melo-
*) Fizikarji najnovejših časov trdijo, da eterja ni, ampak da je to, kar se je dosld imenovalo eter, tudi navaden zrak, ki napolnuje, se vč da, jako redek, vse svetske prostore.
dičnih pesmih slavčekovih ali pa kar občuti pri bučenji viharjev in pokanji smrtonosnih instrumentov našega stoletja (napredka!), je nihanje (kačanje r.) zraka; kar nam oko do zavednosti prinese, kedar vidimo gibati se mirijade infuzorij v kapljici vode ali švigniti strelo skozi neskončne nebeske širjave, so le nihljeji eterja. Kolikor tenjši je eter od zraka, toliko več je treba nihljejev, da jih mrežnica občuti. Med tem, ko še da struna glas, ako le še šestnajstkrat v sekundi nihne, se še le gledanje začne, ako napravi eter 433,000.000.000.000 nihljejev v enej sekundi. Čem nagljeje je nihanje zraka, tem viši je glas. Da se poviša glas za eno oktavo, je treba, da se število nihljejev podvoji. Najviši glas, kterega še zamorejo slišati človeška ušesa, prouzroči 40U0 nihljejev v enej sekundi. Pri vidu je to drugače; rdeči trakovi, kteri se pri prehodu skozi trirobato prizmo najmanj zlomijo, napravijo v enej sekundi 433,000.000.000.000 nihljejev. Trakovi pa, kteri sestavljajo na drugem koncu spektruma ležečo vijoličasto barvo, napravijo v enej sekundi le 756,000.000.000.000 nihljejev. Iz tega se vidi, da zamore uho slišati 6 oktav, da pa oko še ene videti ne more. Da še zamore človeško uho slišati glas, kterega naredi manj ko 16 nihljejev v enej sekundi, in glas, kterega naredi več ko 4000 nihljejev, kakor je na primer netopirjev glas, ktera zamore le malokteri človek slišati, je iz slovečih opazovanj dokazano.
Nekaj enacega je pri svetlobi opazovati. Zvunaj rdečega konca spektruma ležijo svetlobni trakovi, kterih sicer ne vidi nobeno človeško oko, kterih eksistencijo pa zamoremo dokazati. Ako napravimo v temnej omari pred vboklim zrcalom, kakoršnokoli, na primer električno luč, ktere trakovi grejo skozi stekleno posodo, z raztopljino joda v žveplo-oglorodu napolnjeno in ktera je za vse svetlobne trakove neprehodljiva razun tistih, kteri ležijo unstran rdečega konca spektruma, vidimo, da imajo ti trakovi znamenito lastnost, da so izmed vseh drugih najgorkejši. Gorišče omenjenega zrcala leži tastran raztopljine in je čisto temno. Ako se pa va-nj dene kaka gorljiva tvarina, na primer smodnik, se vžge, kar nam je dokaz, da zbira gorišče le toplotne trakove pred zrcalom ležeče luči.
Na vijoličnatem koncu spektruma ležijo trakovi, ki sicer tudi niso vidljivi, ki pa kemično delujejo. To nam kaže sledeči poskus: V laterno, v kterej je v vsakej od štirih strani drugače-bojno steklo vtakneno, denemo kakoršno koli luč. Zvunaj te laterne imamo stekleno posodo, ktera je napolnjena z vodorodom in klorom, dve tvarini, kteri ostanete v temi nespremenjeni, kteri se pa v svetlobi, ali pri kemičnem učinku tako naglo zvežete, da se steklo v prah zdrobi, ker se temperatura silno hitro poviša. S pomočjo te laterne se zamore vsaka boja posebej poskusiti o njenem kemičnem delovanji; modri trakovi plamena zamorejo le skozi modro steklo do steklene s plinarna napolnjene posode zvunaj laterne. Ako laterno počasi sučemo, pridejo vse boje druga za drugo pred posodo. Modri, kemično delajoči trakovi zamorejo le
skozi modro pobarvano steklo, ne pa skozi rdečo ali ktero drugo. Kadar pride toraj pri sukanji laterne modro steklo pred posodo, se pri razpoku steklene posode zvežeta z veliko silo obadva plina v spojino, ktere vođena raztopljina se solna kislota imenuje.
Jako zanimivo je zvedeti, da kemično delajoči trakovi niso po vsej zemlji enako razdeljeni. Najpoprej so na to prišli fotografi. V Londonu, kjer je le malokedaj solnčnato vreme, je fotografija v enej minuti narejena, med tem ko se potrebuje na primer v Mehiki za fotografovanje celih 25—30 minut. Potovalci, kteri so hoteli posneti starinosti v Yukatanu, so morali opustiti črno kamro in prijeti za papir in svinčnik. Jako čudno se jim je zdelo, kako da je treba pri tako intensivnej svetlobi toliko časa, da se posrebrnjena plošča počrni, kar stori pri nas svetloba v enej minuti. Začeli so delati skušnje v raznih krajih in ob raznih časih in opazovanje je pokazalo, da se spremenja kemično delovanje svetlobnih trakov ne samo v teku enega dne velikokrat in rezko, ampak cel6 v enej uri. Kadar se v tropičnem podnebji naberejo oblaki in se iz njih vlije dež, pade kemična dejavnost solnčne svetlobe skoraj na nič. Dež kmalu zopet preneha in kemična dejavnost doseže zopet pravilno stopinjo. Iz tacih opazovanj se je sklepalo, da se je plošča pri fotografovanji predolgo prepustila vplivu solnčne svetlobe.
Ako primerjamo spektrum električne luči s solnčnim spek-trumom, najdemo veliko razliko. Da je zares ta razlika, še Newton ni vedel, ker je pustil, da je luč vpadala skozi okroglo ljukno na prizmo v temni prostor. Pri tem se pokrijejo razni deli spek-truma in mi ne vidimo več samoten spektrum, ampak vidimo jih več, kteri se pa deloma krijejo. Še le Wollaston, ki je rabil ozko špranjo pri svojih preiskovanjih, je. našel različnost solnčnega spektruma od druzih. Drugi enotni plameni, na primer električni plamen, dajejo nepretrgana bojnata spektra; ena boja preide polagoma v drugo, in v njem se ne vidi nič kakor boja. Ako pa pogledamo solnčni spektrum, najdemo v njem veliko ravnih, ko pajčevina tenkih črt, ktere ležijo v raznih krajih v spektrumu. Frauenhofer se je s temi črtami bolj na tanko pečal in jih naštel 576. Tolstejšim izmed njih je dal imena prvih pismen od A v rdečim do H v vijoličnatem koncu. Posebno važno za ves nauk o spektralnej analizi je strogo določena, nespremenljiva lega teh črt v spektrumu. Kolikorkrat pogledamo v spektrum, s ktero koli prizmo si ga naredimo, lega posameznih črt druge proti drugej in proti posameznim bojam ostane vedno nespremenjena.
Frauenhofer je tudi dokazal, da se te črte zmiraj v solnčni svetlobi^ nahajajo, toraj tudi v spektrumu reflektirane svetlobe.
Še eno drugo opazko imamo od Frauenhoferja. _ On je namreč našel, da so spektra zvezdic stalnic, ktere imajo svojo lastno od solnca neodvisno svetlobo, tudi temne črte, v spektrumu samosvetle, in da se črte jihovega spektruma ne vjemajo s črtami solnčnega spektruma. Iz te opazke je storil Frauenhofer že leta
1814. pomenljivi sklep, da mora nekaj biti in sicer zvunaj našega zračja, kar pogojeva spremembo črt v spektrumu. Poznejše preiskave so dokazale, da je imel Frauenhofer prav.
Vsaka trdna ali tekoča tvarina daje, ako se do žarenja raz-greje, nepretrgan spektrum. Ako vzamem na primer platinino žico, in dam teči skozi njo močen električen tok, začne žica izprva žareti rdeče. Ob tem času izžarja platina samo rdeče trakove. Da je tako, se znamo prepričati na dvojni način. Ako pogledamo rdečežarečo žico skozi ktero drugo kakor žarečo steklo, je ne vidimo, ker ona ne pošilja od sebe drugih kakor rdeče trakove. Ravno tako vidimo, da rdečežareča platina, ako jo pogledamo skozi trirobato prizmo, ne napravi popolnega spektruma, ampak samo rdeči del. Če povišamo vročino, nastopijo trakovi veče lomljivosti, dokler se na koncu odpošiljajo tudi trakovi največe lomljivosti (vijoličnati), in zdaj vidimo platino tudi skozi modro, vijoličnato itd. steklo žareti in ako si denemo zdaj prizmo pred oči, vidimo ves nepretrgani spektrum.
Oglje, ktero napravim, da žari, ako dva ošpičena kosca od njega v laanec Grove-jeve iz 60 elementov obstoječe baterije sklenem, daje tudi nepretrgan spektrum. Ravno to veljd tudi o drugih tvarinah.
Cel6 drugače se kažejo plini, ako se razžarijo. Da se ta prikazen tem razločnejše vidi, se rabi v podobi 2 narisani tako imenovani Bunsenov gorilnik. V njem se nameša sveteči plin z
zrakom. Obadva plina dajata temen plamen. Ako položimo v ta plamen na platininej uhlici ktero tvarino, se ona v vročini izhlapi. Ako vzamemo na primer natrijum, vidimo, da postane plamen rumen in ostane tako dolgo rumen, dokler natrijum popolnoma iz plamena ne izgine. Poskusimo to početje z litijumom, se pobarva plamen karminovo rdeče. Selen daje plamenu modro, baker in borova kislota zeleno bojo. — Vsakteri element, ali tudi, kar napravi isti učinek, jegove spojine, podeli, ako se v temnem plamenu razžari, temu plamenu posebno, temu elementu lastno bojo, ktero vidimo brez vsacega pripomočka. Takošno bojenje plamena se tudi že praktično porablja. Umetavni ogenj (ognjicanje) ni nič druzega, kakor z različnimi solmi namešan smodnik, ktere soli izhlapijo v vročini gorečega smodnika.
Pod. 2.
Boja, ktero dobimo na ta način od nesvetečega plamena, se ne spremeni, ako se vzame plamen različne vročine. Plamen gorečega žvepla je najhladnejši, na blizo 1800°, ali ipak ga poboji kalijum ali jegove soli rumeno; plamen oglorodovega oksida ima 3000°, vodorodov plamen 3000—4000°. Najvročejša plamena, ktera do zdaj poznamo, sta vodorodov plamen in električna iskra 8000 — 10.000° C. V kterega koli od teh plamenov denemo kalijumovo spojinor vsaka se vsled te tvarine le rumeno in nikdar drugače ne poboji.
Kakor kalijum in jegove spojine, daje tudi vsaka druga kemična prvina temnemu plamenu kterekoli vročine vedno eno in isto bojo. Litijumove soli pobojijo vsaki plamen rdeče, bakrove soli zeleno itd., naj so te tvarine v navadnih razmerah trde ali kap-ljive ali plinave.
Zdaj smo še Je prišli do podlage, na kterej stoji vsa veda spektralne analize, kajti zdaj vemo, da se zamore pritomnost plinove tvarine še le spričati tačas, ako je v stanji žarečega plina.
Za opazovanje bojenih plamenov so znašli učeni te vede troje zvunajno različnih, v načelu pa identičnih strojev, kteri se imenujejo spektroskopi. Najpriprostejša oblika spektroskopa, ka-koršnega sta rabila Bunsen in Kirchhoff pri prvih svojih preiskovanjih, kaže podoba 3. D je Bunsenov gorilnik, s kterim se dobi
nesveteč plamen; v njem na uhlici leži tvarina, ktera se hoče preiskovati. Trakovi tega bojenega plamena padajo skozi ozko špra-njico v cev B. V njej je leča, ki napravi, da padajo trakovi vzporedno na votlo s žveplooglorodom (CSa) napolnjeno stekleno, tri-robato prizmo F, v kterej se napravi spektrum bojenega plamena, kterega gledamo z daljnogledom C.
Podoba 4 kaže drugi spektroskop, kteri ie zdaj obče v rabi in sicer zavoljo tega, ker ž njim ob enem gledamo lahko spektra dv6h plamenov. Njegova sestava je sledeča: F in / sta dva plamena. Njuni trakovi grejo skozi ozko špranjo v cev A in stopijo
Pod. 3.
v prizmo P, v kteri napravijo dva spektruma drugega nad drugim. Kako je to mogoče doseči, kaže posebni oddelek tega spektro-
Pod. 4.
skopa v podobi 5, ki kaže vso špranjo. Da se trakovi obeh plamenov ne zjedinijo in ne pomešajo, je pristavljena mala prizma a b, ktera pokriva z enim robom polovico špranje; za to prizmo stoji
Slamen f, čegar trakovi se v prizmi lomijo in združeni zavzim-,ejo spodnji del cevi A in v prizmi P spodnji spektrum sestavljajo. Na tak način se zamoreta primerjati dva spektruma, s čemur
se preiskovanje kontrolira. Ako Pod. 5.	hočemo na primer vedeti, ali je v
tvarini, ktero imamo ravno v roki, natrij um ali ne, denemo na malej uhlici iz platine nekaj navadne kuhinjske soli (C1 Na) v plamen-F in vidimo v zgornej polovici obzorja z daljnogledom B natrijumov spektrum. Ce zdaj denemo v plamen f tvarino, ktero hočemo kemično preiskati, se napravi v spodnej polovici obzorja drug spektrum, kte-rega moremo lahko z zgornjim primerjati. V cevi C je škala v millimetrih, ktere podoba pada na prizmo P, se tam zlomi, in po prehodu skozi prizmo za orientiranje v spektrih služi.
S popisanim spektroskopom so se vršile vse dosedanje preiskave pozemeljskih tvarin. Solnčni spektrum se vidi kakor krasen bojisan trak, na kterem leži po črez veliko kakor pajčevina tankih Frauenhoferjevih črt.
Druga spektra posameznih elementov nam kažejo na temnem dmi le nektere črte, ktere ležijo na raznih krajih v spektrumu in
so tudi različnih boj. Tako na pr. nam kaže natrij umov spektrum le eno rumeno črto. Iz tega sklepamo, da daje natrijumov plamen le eno vrsto trakov od sebe, da je njegova svetloba enobrojna ali monohromatična. Trakovi žarečega natrijumovega plina so vsi ene in iste lomljivosti in jihov spektrum obstoji iz samo ene rumene črte. Kalijumov spektrum ima tri črte, dve rdeči in eno vijoličasto; Litijumov eno rdečo in eno rumeno. Nobeden spektrum ni drugemu podoben, akoravno obstoji vsi iz bojisanih črt, ktere so v raznih delih spektruma porazdeljene in nam posebno naravo svetlobe razodevajo, ktero izžarjajo te tvarine kot žareči plini.
Zamogel bi kdo vprašati, ktere prednosti ima spektralna pred kemično analizo? Kaj nam pomaga, ako vemo, da daje natrijumov
Slamen eno rumeno črto v spektrumu, da so črte stroncij umove rugačne itd., saj zamoremo te elemente tudi po kemičnej poti spričati? Spektralna analiza nam stori mogoče kterokoli tvarino spričati še tedaj, ako nismo zarad neizmerno majhne količine po kemičnej poti prišli do nobenega resultata. Občutljivost spektralne analize, posebno pa reakcija na natrijum je tolika, da zamoremo z njeno pomočjo jegovo pritomnost dokazati v vsakem prašku. Natrijum se najde v vsem zračji v neizmerno maličkih delcih. Več kakor dve tretjini zemeljske površnosti krije morje, ktero si imamo misliti kot raztopljino kuhinjske soli (CINa). Voda izhlapuje v enomer in vzame tudi sol v podobi najdrobnejšega prahu seboj v zrak in ga odloži zopet na razne predmete v zračji. Zavoljo tega se še dobi reakcija na natrijum, ako se ploskne z rokama, ako se prašna knjiga obriše; vsakokrat se temni plamen porumeni. Ako se platinina žica, ktera je ležala kje v kacej škatlji, dene v temni plamen, se vidi, da je bila natrijumasta. Cez nekaj časa postane plamen zopet temen, ker je natrijum izhlapil. Ako leži ista žica zopet nekaj časa na mizi, in se potem zopet v nesveteči plamen dene, se zopet plamen porumeni. Ako žico oslinimo, dobimo zopet natrijumovo reakcijo, kar nam je dokaz, da imajo sline natrijum. Vesoljna pritomnost natrijumovih spojin je delala prejšnjim preiskovalcem veliko skrbi; mis lili so si, da izhaja ta reakcija od vodene pare, ker si niso mogli misliti, da bi še ktera druga tva-rina bila tako vesoHno razprostranjena. Še le spektralna analiza je dokazala, da podelijo natrijumove spojine nesvetečemu plamenu rumeno bojo.
Kovina litijum, ktera boji plamen lepo karminovordeče, je bila dosle le v štirih redkih mineralih znana. Spektralna preiskovanja pa so pokazala, da je ta kovina splošno razprostranjena in da daje mnogo teles plamenu rdečo bojo. Da se tako dolgo rdeča boja plamena ni zapazila, je krivo to, ker je bila pritomnost litijuma v spektrumu od natrijuma in od druzih tvarin pokrita. Kakor hitro se je pa svetloba plamena s prizmo v njene različne dele razkrojila, ni mogla razlika litijuma od druzih enacih tvarin več skrita ostati.
Vsaka sestavina ima v spektrumu svoje črte, ktere ležć
vedno na istem, strogo določenem mestu. Nijedna črta ne ovira druge, in rdeča črta litijuma se po svojem prostoru odlikuje od rdečih črt, ktere daje n. pr. tudi cesijum in stroncijum. Litijum ni samo sestavina mineralov, ampak najde se tudi v živalstvu in rastlinstvu. Spričan je v pepelu, n. pr. grozdja, v čaji, v krvi, mleku, kavi in mišičnem mesu. Morebiti, da se še bode dokazalo, da ima litijum veliko nalogo v živalskem organizmu. Tudi v me-teorih še je našel, v morji in mineralnih vodah. Tabak ima precej litijuma v sebi; ako se le nekaj pepela od cigare otrese, je zadosti, da se razločno vidi v spektrumu litijumova rdeča črta.
O natančnosti in občutljivosti spektralne analize nam priča tudi sledeči primer: natrijum se zamore še spoznati, ako ga je le 7з-ооо-ооо milligrama v preiskanej tvarini.
Ako se pomeša več kemičnih elementov in v zmes v ne-svetečem plamenu izhlapi, so videti črte vsacega posameznega elementa v spektrumu na svojem mestu in se zamore spoznati iz njega.
Hlapljivejši elementi kažejo poprej svoje črte, in začenjajo te že zginjevati iz spektruma, se prikažejo še le druge manj hlapljivih tvarin.
V začetku tega sestavka smo rekli, da so se našli s pomočjo spektralne analize od leta 1860. sem štiri dosle neznani elementi, vsi kovine. Prva dva je našel Bunsen. Enega je imenoval rubi-dijum, druzega cesijum. Obadva podelita nesvetečemu plamenu vijoličasto bojo in imata druge kemične lastnosti s kalijumom skupne, tako da jih do tačas niso mogli kemiki razločiti. Ako se pa primerjajo jihova spektra, se vidi, da dajejo vsi trije elementi v sredi skoraj nepretrgan spektrum, kterega svetloba proti koncema pojema. Za rubidijum so najbolj karakteristični dve vijolič-nati in dve rdeči blizo rdečega konca v spektrumu ležeči črti; za cesijum pa dvč temnomodri, kteri ležite v modrem oddelku spektruma. Odkar je Bunsen imenovani dvč kovini našel, so tudi drugi kemiki na-nji zadeli na različnih krajih. Našli so ji tudi v mineralnih vodah, kar še utegne'za zdravilstvo pomenljivo postati. Rubidijum je še vrh tega dokazan v roni, tabaku, kavi, čaji, kakao. Cesijum je sestavina posebno dveh mineralov, namreč lepidolita in petalita.
Tretji element je našel leta 1861. Crookes v Londonu in ga imenoval talijum zavoljo lepe zelene boje, ktero podeli ta prvina temnemu plamenu. Jegov spektrum nam kaže samo eno zeleno črto.
Četrti element sta našla leta 1864. Reich in Richter, profesorja na montanskej šoli v Freiburgu in mu dala ime indij um zavoljo modre boje, ktero podeli nesvetečemu plamenu.
Ne samo trde tvarine izžarjajo posebno svetlobo, kadar so plinave, ampak tudi brezbojni plini, kakor n. pr. kislorod, vodorod, solitrorod, oglokislota itd., ako jih z električno iskro razgrejemo, ktera daje največo vročino, ktero do zdaj poznamo. Električna
iskra se vidi v vsakem plinu, skozi kterega švigne, v drugačnej boji. Tak eksperiment si zamoremo predočiti, kakor to kaže podoba 6. Prva od treh steklenih cevi je napolnjena z vodorodom,
druga s solitrorodom in tretja z oglokisloto. Cevi so med seboj zvezane z bakreno žico. Ako pustimo, da vdari _ električna iskra skozi cevi, se nam kaže v cevi, ktera je z vodorodom napolnjena, v rdečej boji; v cevi s solitrorodom se poboji električna iskra rumeno in v oglokisloti modro.
Ako si napravimo spektrum teh plinov, vidimo, kako so različne, kakor med seboj, tako tudi od spektrumov, ktere smo vi deli, da jih dajo minera-lične tvarine. Spektrum vodoroda ima tri črte, eno rdečo, ktera je tako intensivna, da obč drugi skoraj popolnoma zakriva; eno zeleno-modro in eno indigo-modro. Prva, rdeča vodorodova črta se pokaže vsigdar, kadar spustimo električno iskro skozi vlažen zrak. Pri tem se razkroji v zraku neprenehoma pritomna vodena para v svoje sestavine vodo- in kislorod. Popolnoma suh zrak ne kaže omenjene rdeče črte, naj spustimo električnih isker skoz-nj, kolikor drago. Na ta način zamoremo spektralno analizo tudi porabiti za merjenje zračne vlažnosti.
Prezanimivo je videti, da se tri vodorodove črte popolnoma v svojej legi vjemajo s tremi Frauenhoferjevimi črtami. Rdeča črta leži na ravno tistem mestu, kakor črta C v solnčnem spektrumu, zelena se vjema s črto F in modra z G. Pozneje bomo videli, da nam je lega teh treh črt v vodorodovem spektrumu dokaz, da je vodorod v atmosferi solnca.
Oglorodove spojine delajo različna spektra.^ Po največ so sestavljena iz mnogo, toda natanko določenih različnobojnih črt.
Poznanje oglorodovega spektruma ima tudi že praktično važnost, namreč pri izgotovljanji jekla. Jeklo se razločuje v tem od železa, da ima manj ogloroda. Da postane iz železa jeklo, se mora oglorod odpraviti. To se zgodi tako, da se piha močen zračen tok skozi raztopljeno železo. Kislorod se zveže z oglorodom v plinav oglorodoksid, kteri pri vrenji železa zbeži in nad raz-žarjenim železom s plamenom zgori. Ako se opazuje spektrum tega plamena, se vidijo v njem oglorodove črte tako dolgo, dokler je še kaj ogloroda v železu. Kakor hitro pa Črte otemnijo, je iz
Pod. 6.
železa postalo jeklo in nastopil je trenutek, da se neha zrak gnati skozi tekoče železo.
Tudi od težkih kovin, n. pr. od zlata, srebra, bakra, železa itd. se zamorejo dobiti spektra; treba je le to, da se spremen6 v žarečo paro. Ker so tališča težkih kovin jako visoka in še veliko viša vrelišča, ne zadostuje nobena druga vročina, spremeniti jih v žarečo paro, kakor vročina električne iskre. Ako si napravimo obd pola iz kovine, ktero hočemo spektralanalitično preiskati, in pustimo iskro preskočiti, se zgodi dvoje. Prvič se odtrgajo majhni delci od kovine in žarijo med poloma, in drugič žari tudi zrak med poloma. Ako tedaj iskro s spektroskopom opazujemo, ne vidimo samo spektrov kovine, ampak tudi spektra vsake posamezne sestavine zraka; mi vidimo na primer spektrum vodoroda, kislo-roda, solitroroda. Ako pa hočemo dobiti čist spektrum, to je spektrum kovine same, moramo ta eksperiment napraviti v brez-zračnem prostoru.
Spektra kovin so jako komplicirana; vsa so sestavljena iz mnogo svetlih črt, ktere pa vedno in pri vsakem poskusu zavzim-ljejo eno in isto mesto v spektrumu.
V sledečem hočemo celo na kratko razviti zanimivo istino, ktera nam bode pri preiskovanji kemije solnca in drugih zvezd na pomoč. Istina je namreč, da imajo nektera prozorna telesa, ne samo plini, ampak tudi tekočine in trde tvarine lastnost, da ne pustijo skozi sebe trakove vsaktere lomljivosti, ampak da si nektere svetlobne trakove iz vsega zvezka trakov izberejo in v sebi obdržijo, posrkajo. Ce preiskujemo na to prikazen eno in isto luč z različnimi tvarinami, dobimo razna spektra, manj ali bolj pretrgana, ktera imajo na bojisanem dnu različno veliko in širokih temnih
Easov, črtic in prog. Ta prikazen je pri enej in istej tvarini jako onstantna, in ostane še tudi tedaj jako odločna, ako upotrebimo trebalnega sredstva še tako malo. Zarad velike občutljivosti tega poskusa nam je on ugodno sredstvo, po sledečej metodi razne tvarine spektralanalitično spričati: Tvarino, ktero hočemo preiskati, denemo v stekleno posodo z vzporednimi stenami pred špranjo spektroskopa. Svetlobni trakovi, ktere preiskovana tvarina posrka, manjkajo v spektrumu in mesto jih najdemo temne črte in proge. Ta metoda spektralanalitičnega preiskovanja ima tudi veliko praktično važnost. Da je tako, nam bode pokazala sledeča prilika. Ako denemo raztopljino krvi v stekleno štirirobato posodo, pred špranjo spektroskopa, vidimo v spektroskopu različne temne trakove. Podoba 7 nam predstavlja 2 različna spektruma. Prvi a) je spektrum tako imenovane oksidirane, s kislorodom nasičene krvi. On ima samo eno temno progo. Drugi b) pa je spektrum desoksidi-rane, kisloroda oropane krvi z dvema progama.
Cel6 drugačen pa je spektrum krvi, v kteri je, ako tudi le malo, oglorodoksida in ta istina je velike važnosti, ker je imenovani plin jako strupen. Po zadušenji z oglorodoksidom se zamore vzrok ostrupljenja lahko najti, ako ostrupljenčevo kri na oglorod-
oksidov spektrum preiščemo. V najnovejšem času se je tudi našlo, da se zamore tudi ostrupljenje po višnjavej kisloti (Blausaure) spekralanalitično spričati.
Pod. 7. a)
■lil 'I I lil I
Pod. 7. b)
H^ii. Tini ■
Швт___________ШтШ
Tudi v sodniškem oziru je ta istina važna. Ako se na primer najde kje kaka rdečkasta pega, nastane vprašanje, ali je ta pega od krvi. Kar bi se na kemičnej poti dalo težko dokazati zarad premajhne količine ozirne tvarine, to je cel6 lahko doseči po spekralanalitičnej metodi. Ako se pega od predmeta, na kterem se drži, ostrga in v vodi raztopi, pokaže spektroskop razločno krvne srbalne črte.
Kemija solnca in drugih zvezd.
Že poprej smo rekli, da daje solnčna svetloba, ako grć skozi trirobato prizmo, spektrum, ki ima veliko temnih črt. Tudi je že bilo povedano, da je te črte najpoprej Frauenhofer zapazil, jihovo lego druge proti drugej natanko določil in preračunil. Širokeje iz med njih nosijo imena prvih pismen v abecedi od A—II. Frauenhofer je tudi narisal solnčni spektrum s temnimi črtami, kterega vidimo v podobi 8.
Frauenhofer je našel, da imajo črte vselej isto lego v spektrumu in da so relativne daljave pod eno in drugo vedno iste. Frauenhofer je preiskoval že spektra meseca in venere in je našel, da se v njenih spektrih nahajajo ravno iste črte, ktere potrjujejo, da se imenovana planeta svetita v reflektirani solnčni svetlobi, in da v teh spektrih črte ravno ista mesta zavzimljejo. Nasproti temu pa je našel, da so v sirijevem in v spektrih drugih stalnic črte, kterih ni v solnčnem spektrumu in da je tudi nekaj tacih črt, ktere imajo stalnice s solncem skupno. Tako na pr. kažejo spektra Prokijona in Kapele znano dvoj nato črto D. Že tačas je sklepal Frauenhofer iz teh opazovanj, da je vzrok teh črt iskati
Pođ. 8.	v solncu in v stalni-
cah samih in da so te temne sence v spektrih nasledek absorpcije (srebanja) nekte-rih trakov v solnčnej atmosferi.
Zdaj nastane vprašanje, kako se naredijo take sence v solnčnem. spektrumu ? Frauenhofer je že 1. 1841. zapazil, da ležijo dve natrijumove črte ravno na istem mestu, kakor dvoj nata črta D v solnčnem spektrumu. Podoba 9 nam kaže solnčni (1) in natrij umov (2) spektrum in mi vidimo, kako ste dve natrijumovi črti le nadaljevanje dvoj nate črte D solnčnega spek-truma. Kirchhoff je prvi, kteri je temne črte solnčnega spek-truma razjasnil, in svojo pomisel vtrdil z neovrgljivimi dokazi. Leta 1861. je poslal razpravo o solnčnem spektrumu akademiji znanosti v Berolinu, v kterej piše: Preiskovati koincidencijo natrij um ovih črt s črtami D v solnčnem spektrumu sem si napravil svetel solnčen spektrum in sem djal pred špranjo spektroskopa natrijumov plamen. Pri tem sem videl, da so se temne črte D spremenile v svetle. Bunsenov gorilnik je pokazal natrijumove črte v nenavadnej jarkosti. Videti, za koliko bi se smela svetloba solnčnega spektruma pomnožiti, da še natrijumove črte ne zginejo očesu, sem pustil polno solnčno svetlobo
iti skozi natrijumov plamen v špranjo, in sem pri tem k svojemu začudenju videl temno črto D izvanredno svetlo pokazati se. Zatem
Pod. 9.
№1
N92
sem namestil solnčno svetlobo z Drummmondovo lučjo, ktere spek-trum kakor spektrum vsakega žarečega, trdega ali tekočega telesa nima temnih črt. Ako sem to luč vodil skozi natrijumov plamen, so se pokazale v spektrumu temne črte na mestu natrijumovih črt. Te prikazni se lahko razumejo, ako vzamemo, da posrka natrijumov plamen vse trakove, kteri so iste lomljivosti, kakor trakovi, kteri iz plamena samega izidejo, da je pa plamen za vse druge trakove prozoren."
Kirchhoff si je v resnici napravil umetno solnčno svetlobo; v njegovem bojisanem spektrumu ste bili dvć temni črti. Ta prikazen se zamore demonstrirati s pomočjo električne svetilnice. Najpoprej se vrže nepretrgan spektrum žarečih ogelnatih polov na steno. Ako se potem dene nekaj natrijuma v spodnji pol, ki je nekoliko izdolbljen, izhlapi natrijum in izžarja njemu svojstveno rumeno svetlobo. Rumeno svetlobno ogrinjalo, ktero pokriva belo žareče ogelnate pole, pusti skozi sebe vse vrste trakov izjemno teh, ktere samo odpošilja in poprej nepretrgan spektrum ima zdaj dvč črni črti, kteri ležite natanko na istem mestu, kjer je bila poprej rumena natrijumova črta. Žareča natrijumnova para je vse „D" trakove zadržal za druge je popolnoma prozorna. Ako bi ne bilo nobenega žarečega, trdega telesa, kakor v našem primer-ljeji ogelnate osti, vsled kterih nastane nepretrgan spektrum, bi bili dve svetli rumeni črti na temnem ozadji videti; na poboje-nem spektrumu pa, kterega svetloba je veliko veča, kakor svetloba rumenih črt, se vidite v primeru z drugimi deli spektruma temni.
Iz teh opazovanj je Kirchhoff sklepal, da vsak žareč plin brez izjeme svetlobne trakove posrka, kteri so tiste lomljivosti, kakor oni, ktere plin sam odpošilja, in da mora toraj spektrum vsacega žarečega plina biti ravno naroben, t. j., da se jegove svetle črte spremenijo v temne, ako grejo trakovi skozi plin od luči, ktera je dovolj svetla, da napravi za-se nepretrgan spektrum.
Resnico te pomisli dokazati, se je Kirchhoff-u posrečilo tudi z ozirom na druge tvarine. Ako je pustil skozi litijumov plamen
Sasti solnčno svetlobo, je videl, da nastopi temna črta na mesto tijumove rdeče, in da je precej pokazala se rdeča, ako je zadržal solnčno svetlobo. Tudi zastran kalijuma, kalcijuma, barijuma, stroncij uma veljd isto pravilo.
Ta opazovanja so peljala do spoznanja kemične sestave solnca in drugih zvezd, teh v ogromnej daljavi od nas ležečih teles.
Omenili smo že, da je rabil Kirchhoff Frauenhoferjeve črte za primerjalno skalo, da je lego kovinskih črt natanko zmeril. Pri tem pa je zapazil, da so bile na vseh mestih, kjer so ležale od njega zaznamovane črte železa, v solnčnem spektrumu temne črte. Ravno tako, kakor spadajo natrijumove črte z dvojnato črto D, ima vsaka železova črta, kterih sta Kirchhoff in Angstrom naštela do 450, svojega temnega representanta v solnčnem spektrumu. Na ravno tistem mestu, na kterem leži železova črta, ima solnčni spektrum temno črto, kolikor svetlejša je prva, toliko temnejša je druga; je bila svetla črta kovine strogo omenjena, je to tudi ozirna Frauenhoferjeve in nasproti.
Nikakor ne more biti naključba, da se vjema več sto svetlih železovih črt s temnimi črtami solnčnega spektruma. Temu mora biti kaj vzrok. Kirchhoff je preračunil po računu verjetnosti delino, ktera izrazuje, kolika je verjetnost, da so vse te koincidencije le činnaključbe, in najšelto verjetnost še manjšo od 7iooo-ooo-ooo-ooo-ooo-ooo, ali z drugimi besedami: ne d;i se dvomiti, da imajo vse te črte skupen vzrok; to je, da je železo sestavina solnčne atmosfere.
Ko je bila vsled teh poskusov pritemnost železa v solnčnej atmosferi dokazana, je veljalo zvedeti, ktere druge pozemeljske tvarine bi še bile v njej, ktere bi sečinjavale po absorpciji tudi druge Frauenhoferjeve temne črte. Na to mereče preiskave so obelodanile, da so v solnčnej atmosferi še druge tvarine. Na kolikor je dozdaj znana kvalitativna sestava solnčne atmosfere, najdemo v njej sledeče elemente: natrijum, kalcijum, barijum, mag-nezijum, železo, hrom, nikel, baker, cinek, stroncijum, kadmijum, kobalt, vodorod, mangan, aluminijum, titan; manjkajo, ali so pa le v eel6 majhnej količini zastopane v solnčnej atmosferi sledeče prvine: zlato, srebro, živo srebro, rubidijum, cesijum, kalijum, svinec, antimon, arsen, litijum, silicijum, berilijum, cer, lantan, didym, rutenijum, iridijum, paladijum, platina, talijum.
Ako se zaznam vaj o vse temne črte v solnčnem spektrumu, ktere odgovarjajo svetlim črtam navedenih prvin, ostane še veliko črt v Frauenhoferjevem spektrumu, ktere se ne morejo spoznati za črte pozemeljskih tvarin. Tako na primer ne vemo, kteri tva-rini odgovarjate črti A in B.
V solnčnem spektrumu je pa tudi veliko tacih črt, kterih ne napravijo kovinske pare v solncu, ampak ktere še le nastanejo v našem zračji. Brewster je že leta 1833. zapazil, da se prikažejo v solnčnem spektrumu nove črte, ako se solnce horizontu bliža in ima jegova luč več našega zraka prehoditi. Za tega del je on trdil, da nastanejo te črte vsled absorpcije v našem zraku.
V toliko poznamo do zdaj kemično sestavo solnca, tega 20 milijonov milj od nas oddaljenega telesa. S pomočjo spektralne analize smo pa tudi o fizikalnih zadevah na somcu zvedeli v desetih letih več, kakor so nam astronomi v stoletjih ponuditi za-mogli. Zopet ie kemik in fizik Kirchhoff, kteri je najbolj odgrnil preprogo iznad tajnosti solnčnega telesa.
Da si zamoremo temne črte solnčnega spektruma razjasniti, moramo vzeti, da pregrinja solnčna atmosfera sveteče jedro, ktero daje samo za-se nepretrgan spektrum. Najverjetnejše je, ako si mislimo, da obstoji solnce iz kapljivega, razbeljenega jedra, kte-rega obdaja atmosfera nekoliko niže temperature.
Ta pomisel o kakšnosti solnca je v soglasji z Laplacejevo hipotezo o začetji zvezdovja. Ako je masa, ktera je sedaj v posameznih telesih planetne sisteme koncentrirana, v prejšnjih dobah sestavljala nepretrgano meglo, neskončne prostornosti, po ktere nakupičenji so nastala solnca, planeti in meseci, so morala vsa telesa v svojem začetku ravno takošna biti, kakor je še dandanes nase solnce. Geologija nas uči, da je bila nekdaj naša zemlja žarečetekoča in isto tako moramo vzeti, da so bila tudi vsa druga telesa nekdaj ravno iste lastnosti. Zavoljo različnosti mase posameznih teles so se zarad neprenehnega izžarevanja toplote vsa telesa ohladila do jako različne stopinje. Med tem ko je postal mesec že mrzleji ko zemlja, je še solnce vedno belo žareče. Zemeljska atmosfera, ktera ima zdaj tako malo elementov v sebi, je morala imeti nekdaj veliko bolj komplicirano sestavo; v njej so se morale najti vse v žaru hlapne tvarine. Slično mora biti še danes solnčna atmosfera sestavljena.
Preiskave zadnih dvčh let so nam še bolj natanko odkrile znamenite lastnosti solnčne atmosfere. Ob solnčnem mraku se pokažejo na solnčnem obrobu rdeče plamnate prikazni, ktere se vzdi-gujejo od obroba do ogromne visokosti 80.000 do 100.000 milj. Tem povzdigom so dali imč solnčne protuberancije. V majhnem kažejo to prikazen podobe 10 in 11, ktere so izdelane po fotografijah vzetih ob solnčnem mraku leta 1860., prva ravno po nastopu mraka, druga pa malo pred trenutkom, ko se je solnce zopet prikazalo. Javljenje tacih plamnatih povzdigov priča, da se razteza solnčna atmosfera na nekterih mestih še daleč čez navadno vidljivi solnčni obrob. Pomenljivo je tudi to, da se na fotografijah še vidijo nektere protuberancije, ktere odpošiljajo svetlobne trakove take lomljivosti, ali pa tako medle, da so brez učinka na mrežnico.
Po veliko brezvspešnih poskusih se je 20. oktobra 1868. 1. Norman Lockyeru posrečilo spektroskopično opazovati eno solnčno protuberancijo. V njenem spektrumu je našel tri svetle črte, od kterih je ena natanko spadala s solnčno črto C, druga z F, in od kterih je ležala tretja blizo D. S tem je bilo v prvej vrsti dokazano, da obstoje protuberancije iz žarečega plina. Ob ravno tistem času (18. avgusta 1868. 1.) je tudi francoski fizik v Guntooru v Indiji, kamor ga je francoska akademija poslala solnčni mrak opa-Letopis 1871.	18
zovat, videl v spektrumu protuberancije iste tri črte, kakor Lockyer. Megle so mu branile, da ni mogel po izstopu solnca izza meseca nadaljevati opazovanj. Ali že drugi dan je našel on kakor Lockyer, da spadate dvć omenjenih črt z vodorodovima črtama C in F. Ta
Pod. 10.	Pod. 11.
opazovanja so dokaz, da so solnčne protuberancije sestavljene iz žarečega vodoroda. Lockyer je še na dalje tudi dokazal, da je solnce okoli in okoli od žarečega vodoroda obdano, in da so protuberancije le lokalna nakupičenja vodorodove atmosfere, kteri je dal imć hromosfera in ktera sega do visokosti 6000 milj.
S porabo nekoliko širje špranje in pobojenega stekla v špranji, posebno temnordečega, se je Hugginsu, Lockyeru in Zoll-nerju posrečilo videti podobo protuberancij in hitre spremembe opazovati, ktere se ž njimi godijo. Zollner je fotografoval protuberancije, ktere je opazoval 1., 2. in 4. julija leta 1869. Zares je čudovito, kako hitro spreminjajo te velikanske plamnate prikazni svojo podobo in intensivnost. Lockyer je videl eno, ktera je bila do 35.000 milj visoka in ktera je v 10 minutah brez vsake sledi zginila.
Velikanska nakupičenja žarečega vodoroda, ktera ravno tako brzo zginejo, kakor hitro nastanejo, pričajo, da se v hromosferi god6 neprestano najsilnejša dviganja; pričajo, da so tam zračni toki in vihre, ktere nastanejo kakor na zemlji vsled lokalnega ohlajenja, ktere se pa z najhujšimi orkani na zemlji še primerjati ne morejo. Daje tako, o tem dajejo spektroskopična in telesko-pična opazovanja sigurno vest. Vsled neprestanega premikovanja atmosfere nastanejo prikazni, ki so bile kot faktum sicer že dolgo znane, ali doslć še nerazjašnjene; to so solnčne lise in pege. Astronomi so si mislili, da so pege luknje v svetlobnem po vitku solnca, skozi ktere se vidijo temna mesta solnčnega telesa. Kirchhoff pa je dokazal, da mora solnčno telo biti beložareče. Silovitih viharjev
v hromosferi se vdeležujejo tu in tam tudi zgornje plasti solnca samega, ktere obstoji iz žarečih kovinskih par. Ako ima zračni tok svojo mir kvišku, se večkrat dogodi, da vtrga tok plasti ža-rečega plinavega solnčnega površja seboj in ga nese visoko gori na kako protuberancijo. Ako se v tem trenutku pogleda na spektrum protuberancije, se vidijo v njem svetle črte železa, natrijuma, barijuma i. dr. Kavno te svetle črte se tudi pokažejo v spektrumu solnčnih lis ali svetlih mest na solncu, ktere se v bližini solnčnih peg nahajajo. Lockyer je videl enkrat meglo magnezij umove pare visoko na enej protuberanciji viseti.
S pomočjo spektralne analize se zamore celi mir zračnih tokov v solnčnej atmosferi sigurno določiti. Ako se namreč pare kvišku vzdigujejo, postanejo bolj redke in jim odgovarjajoče svetle črte bolj ozke. Ako pa tečejo kovinske pare proti solnčnemu jedru, se stesnujejo, vsled česar se jihova gostota poveča in v spektrumu solnčnih peg, kakor se taka mesta imenujejo, postanejo na-trijumove, magnezijumove in barijumove črte bolj temne in široke, kakor Frauennoferjeve črte teh kovin v navadnem solnčnem spektrumu.
Burjavin spektrum.
Prikazen burjave je s prikaznijo zemeljskega magnetizma tako tesno zvezana, da je vsigdar, kadar nastane burjava, magnetična igla nekako vznemirjena. Leta 1867. in 1868. je preiskoval Angstrom spektrum burjave in je našel, da je skoraj popolnoma monohromatičen. Spektrum obstoji iz samo ene svetle črte, ktera leži na levej strani od nam že znane grupe kalcijumovih črt. Poleg te črte se še vidijo druge, ako se poveča špranja v spektroskopu, ktere so pa jako nerazločne in se raztezajo tje do Frauenhoferjeve F.
Spektrum burjave zadobi še neko posebno, skoraj bi rekli kosmično pomenljivost, ako vzamemo na misel še eno Angstromovo opazko od leta 1867. Ob zvezdnatej no.či je gledal s spektroskopom na firmament in našel sledi tiste črte, ktero kaže burjavin spektrum. Vsakako pa je pomenljivo in čudovito, da ne spada burjavina črta z nobeno drugo kterej tvarini pripadajočo.
Še bolj zanimive, kakor kemična sestava solnca, so fizikalne lastnosti zvezd. Vse, kar nam je o tem predmetu znano, imamo od dvih neutrudljivih anglikanskih mislecev, Huggins in Miller, ktera sta premagala vse ovire, ktere so se njunim preiskavam nasproti postavile.
Mesec in planeti, kteri svetijo le z izposojeno svetlobo, ne razkrivajo spektroskopu kemične narave svoje tvarine. Ako pogledamo na mesecev spektrum, ne vidimo nič druzega, kakor solnčni spektrum, kar nam je dokaz, da se sveti mesec le v reflektiranoj svetlobi. Kakor nam dokazujejo tudi že astronomi, je mesec se-
stavljen iz samih že vtrjenih tvarin, tako, kakor na primer površnost naše zemlje. On nima vode, ne vegetacije, ampak le golo skalovje. Leta 1865. je ugasnil zadnji vulkan na njem, kar nam priča, da teka mesec le še kot brezvoden kristal v svetskem prostoru.
Mesec nima atmosfere. Da bi jo imel, bi se morale ktere Frauenhoferjeve črte v jegovem spektrumu spremeniti, ali pa nove nastopiti, kar se ne zgodi. Tudi astronomi trdijo, da nima mesec atmosfere. Opazovanja Hugginsa in Millerja sta menda to vprašanje konečno rešila. V ta namen je Miller 4. januarija leta 1865. opazoval spektrum ene zvezde ravno v hipu, ko se je za mesečevem obrobom skrila. Ako bi imel mesec atmosfero, bi se bili morali svetlobni trakovi zvezde tako odkloniti, da bi bila zvezda še vidljiva, ko je že za mesecem zginila, ravno tako, kakor še vidimo solnce, ko je že zatonilo. Ker so svetlobni trakovi različne boje tudi različno lomljivi, bi morali rdeči trakovi, kteri so najmanj lomljivi, najpoprej nevidljivi postati, in spektrum zvezde bi bil moral počenši od rdečega konca sem polagoma obledeti. Kaj tacega pa se ni videlo. Ves spektrum je zginil ob enem; mesec toraj ne more imeti atmosfere.
Jupitrova atmosfera ima nekaj plinov, kteri so tudi v našej atmosferi, nekaj pa še drugih. Vsakako pa je v njej vodena para, ktera je prej ko ne tudi sestavina saturnove atmosfere. Marsova atmosfera je našej slično sestavljena.
V zvezdah stalnicah, ktere so tako daleč od nas, da potrebuje luč na tisuče let, da pride do zemlje, je dokazal Huggins sledeče prvine: vodorod, natrijum, magnezijum, kalcijum, železo, bismut, tellur, antimon, živo srebro.
Fizikalne razmere zvezd stalnic so jako enake z fizikalnimi lastnostmi solnca; one so solnca drugih sistem, in obstojajo, kakor centralno telo naše sisteme iz beložarečega jedra, ki daje nepretrgan spektrum in ktero je obdano od žareče atmosfere, ki ima v sebi kovinske pare in vodorod. Spektra posameznih zvezd stalnic so med seboj različna, ker je tudi sestava jihovih atmosfer različna. V obče pa se iz vseh dosedanjih preiskav lahko sprevidi, da so po vsem svetskem prostoru, na kolikor seže vd-nj naše znanje, iste prvine razprostranjene. Tako najde Laplacejeva teorija o postanku kosmosa v spektralnej analizi močno podporo.
Meseca maja 1866. 1. se je objavila znamenita prikazen. V sozvezdji krone je hipoma prisvetila zvezda druge vrste, ktera je bila dotlć nepoznana. Huggins in Miller sta preiskala spektrum neznanega prišleca in sta našla, da je bil različen od spektruma vsake druge zvezde stalnice. V njem so bile poleg temnih črt tudi svetle in od svetlih črt ste dve koincidirali s črtama vodoroda, kakor to kaže pod. 6 v drugej spektralnej tabli.
Kakor hitro se je ta zvezda prikazala, ravno tako hitro je zopet obledela.
Spektroskop je razjasnil vzrok te prikazni. Zvezda se je,
ako se smć tako reči, razgorela, in vodorod je začel kipeti. Ali je pa bila tudi vzrok vročina kterega druzega nebeškega telesa, ali pa kemična razstrojba v zvezdi samej, ni bilo mogoče določiti. Svetle črte so priča, da se je morala ta zvezda tekoč vžgati.
Naše solnce, ktero spada v vrsto spremenljivih zvezd, je obdano, kakor smo že slišali, od atmosfere žarečega vodoroda. Ali ni mogoče, da bi tudi na njem nastala kedaj taka erupcija vodoroda, kakor na zvezdi v kroni. O nasledkih take dogodbe se ne more dvomiti.
Ako se vročina na solncu vsled take dogodbe le osemstokrat poveča, kar smemo vzeti, bi nasa zemlja tako hitro izhlapila, kakor hitro izhlapi kaplja vode v žarečej peči. Verjetnost, da bi kedaj naš planet tak konec vzel, je pa vsakako le majhna. Ako se je kedaj poprej že taka katastrofa dogodila, kakor nam to geologija dokazuje, se je moralo to zgoditi v neizmernej nekdajnosti.
Kakor solnčna svetloba, tako ima tudi svetloba zvezd stalnic nevidljive, kemično delajoče trakove, in Hugginsu se je posrečilo, spektrum sirijev fotografovati. Ta zvezda, ktera je 60krat veča in svetlejša od solnca nam pošilja, ker je do 60,000.000,000.000 milj od nas oddaljena 6.000,OuO.OOOkrat manj svetlobe, kakor solnce. Ali ipak je mogoče kemično intensiteto trakov narisati, kteri so sirija pred 21 leti zapustili.
Kemične in fizikalne lastnosti meglenic.
20. avgusta leta 1864. je nameril Huggins svoj spektroskop
fjrvokrat na meglenico, ktera je ležala v sozvedji drakona. Svet-oba največih teles je jako majhna in znaša komaj soo ^о J/200n od svetlobe, ktero daje 1/i milje oddaljena sveča. Huggins je našel v spektrumu te meglenice na temnem dnu tri svetle črte. S tem je dokazano, da obstaja meglenica iz svetečih plinov.
Podobe meglenic so jako različne in jako mnogovrstne. V pod. 12 in 13 ste vpodobljeni dve meglenici, kteri spadate v vrsto
Pod. 12.
Pod. 13.
nerazložljivih meglic, to je, v vrsto tacih, v kterih se že z najboljšim daljnogledom ne more videti nobena posamezna zvezda.
Huggins je našel, da spada najsvetlejša izmed treh črt megličinega spektruma, pod. 14, z najsvetlejšo črto solitroroda, in najslabejša z zeleno F vodoroda.
Pod. 14. Spektrum žarečih prvin.
NO	H N M^	N Na
Spektrum meglenic.
Srednja pa ne koincidira z nobeno! črto kterekoli znane enojne tvarine. Ce tudi se najde v spektrumu le ena solitrorodo-vih in le ena vodorodovih črt, se ipak smć trditi, da so meglenice sestavljene iz žarečih plinov solitroroda in vodoroda. To je s pre-pričalnim poskusom dokazal Huggins. Ako namreč svetloba žare-čega solitroroda vedno bolj in bolj oslabi, ostane naposled v nje-
fovem spektrumu samo ena črta, ktera ne zgine več, in ktera oincidira natanko z ozirno črto megleničinega spektruma. Ravno to veljd o vodorodovej črti. Sm6 se toraj sklepati, da so meglenice iz solitroroda in vodoroda sestavljene.
Huggins je preiskoval tudi druge meglenice, o kterih so astronomi trdili, da so sestavljene iz nebrojno veliko posameznih zvezd. Ali tudi take meglenice so kazale v svojem spektrumu ravno tiste tri svetle črte in z najboljšim spektroskopom mu ni bilo mogoče v enej ali drugej meglenici ktero zvezdo razločiti. Huggins sklepa iz tega, da niso meglenice sestavljene iz zvezd, ampak da so le kupi žarečih plinov.
Tudi tu Hugginsova znajdba stoji v soglasji z Laplacejevo teorijo o početji naše solnčne sisteme, da je bila namreč ona nekdaj nepretrgana megla neizmerne daljave, po ktere nakupičenji so nastala nebeška telesa, solnce, mesec in planeti, kteri so bili izprva le kupi žarečega plina, ki so se pa v teku časa po izžarevanji manj ali bolj ohladili. Meglenice so ostanki nekdajne skupaj se držeče nepretrgane vesoljne megle in v njih vidimo v bitji bivajoče solnčne sisteme.
Kemija in fizika kometov.
Še veče uganjke za astronome, kakor meglenice, so kometi > Huggins je nekoliko teh čudnih prikazni preiskal in je prišel do znamenitih resultatov, kteri pa ta po vesolstvu blodeča telesa Se
bolj zagonetna delajo, kakor so doslć bila. On je opazoval dva majhna kometa, ktera sta se prikazala leta 1867. Vsak izmed njiju je dal medel nepretrgan spektrum, v kterem so bile videti svetle črte. Bolj natanko je študiran tako imenovani Brorsenov komet, ki pride vsacih 5'/2 let. Njegov spektrum kaže tri svetle riže, od kterih je srednja med F in C ležeča najsvetlejša. Ta opazovanja so v nekoliko rešila vprašanje o kakŠnosti kometov. Oni so žareče plinave mase, vsi samosvetli in le nekteri jihovi deli reflek-tujejo solnčno svetlobo. Kometi so toraj sestavljeni iz žarečih plinov. Kteri so ti plini, še ni dognano. Riže v spektrumu kometov imajo zavsem drugo lego, kakor svetle črte v spektrumu meglenic, kakor se to vidi iz podobe 15, in se tudi ne vjemajo s črtami kterega koli drugega elementa.
Pod. 16. a)
_Г_Ђ И_P 12
I
1800 1700 1600 1500 1*00 1300 1200 1100 1000 900
I I I ■ I I I I I I I I I ■ I I I . I
Pod. 15. b) Oglorod. Spektrum maslenkinega olja.
Pod. 15. c) Komet II. leta 1868.
Pod. 15. d) Brorsenov komet leta 1868.
Pod. 15. e) Oglorod. Spektrum oljetvornega plina.
Leta 1867. se je prikazal še drug komet. Ta komet, kterega oblet traja tudi 5% let, je opazoval 13. junija Kinnecke. Jegova teleskopična prikazen je upodobljena v podobi 16. Jegova glava
Pod. 16.
Komet leta 1867.
J'e bila svetla, okrogla od bledejše meglene odeje obdana lisa. Rep :ometov je bil v zvezi le z obrobom glave, ne s središčem. Spektrum tega kometa je kazal tudi tri svetle riže, ktere so bile proti rdečemu koncu spektruma svetlejše. Te riže so zavzimale čisto druga mesta v spektrumu, kakor one v Brorsenovem kometu (d), in so se še manj vjemale z natanko omejenimi črtami meglenic. Ko je pa Huggins prilikoval kometov spektrum s spektri poze-meljskin elementov (pod. 14), je našel k svojemu začudenju, da ima on očividno sličnost s spektrumom oljetvornega plina (C2H4). Ta sličnost je videti v pod. 15 b) in c). Je ta komet zares iz ogloroda? ropolna enakost spektrov ne dd o tem dvomiti. Ali v kterem stanji v kometu je ta element, ki je med vsemi tvarinami najmanj hlapljiv? Ali kot čisti oglorod, ali kteri plinav oglovodo-rod? Zadnja pomisel je vrjetneja. Za tem še nastane vprašanje, od kod da pride visoka temperatura, ktere je treba, da se naredi spektrum, ki nastane še le tačas, ako se oglovodorodove spojine z vročino razkroja,jo. Huggins je našel, da, ako se v plamen oljetvornega pl ina piha kislorod, se plamen zeleno-modro poboji in
Šotem daje spektrum, ki je kometovemu spektrumu očividno po-oben. Morda se vrši sežig kometa zavoljo tega, ker se vsled solnčne vročine kometova materija s kislorodom ali ktero drugo tvarino zveže.
Za zdaj še ni mogoče o kometih izreči določne misli; morda
bode mogoče preiskovalcem, kadar se zopet kteri komet prikaže, zvedeti o njem zanimive resultate.
Da je oglorod v svetskem prostoru, se vidi iz tega, da se je v različnih meteorih dosti tega elementa našlo. Jako zanimiva postaja ta opazka s tem, ker se je našlo, da so pota nekterih kometov identična s potevi periodično pokazavajočih se zvezdnih utrinkov. Med obema prikaznima mora na vsak način biti tesna zveza in brž ko ne so utrinki kosi zgoščene kometove materije.
Kometi so ogromne velikosti; ali ipak imajo tako malo materije, da se dd njena množina težko določiti, in da, ako se bliža kteremu druzemu nebeškemu telesu, ga niti najmanj v njegovem teku ne moti. Tako na primer je šel leta 1776. komet skozi med trabanti jupitrovimi, kteri se v svojem teku prav nič zato zmenili niso, med tem ko je komet popolnoma iz svoje drage padel. Znano je tudi, da je naša zemlja 30. junija 1861. 1. šla skozi rep prekrasnega kometa in da še mi o tem nič vedeli nismo.
Teža kometa mora biti jako majhna, tako, da bi imel ves komet kakor je Huggins preračunil, prostor v klobukovem vzglavji, ako bi prišel pod pritisk, kakoršen vlada na zemlji. Rep od kometa 1. 1861. je bil 30,000.000 kilometrov dolg, kometa leta 1843. pa 180,000.000 kilometrov, premer jegove glave pa 180.000 kilometrov. Njegovo težo ceni Herschel na nekaj lotov.
Da pa zamore tako ogromno redka materija se solnčno svetlobo reflektovati, je dokazal Tyndall. On je djal v brezzračno stekleno cev Y100 grana, tako rekoč nepezljivo množino allyljodi-dove pare in je v temi pred to cevjo pustil švigati električne iskre. Vsa cev je bila videti kakor z gosto, modrordečo meglo napolnjena. V svetlobi pa je bila videti cev cel6 prazna. Zatoraj trdi Tyndall, da zadostuje nekaj uncij allyljodidove pare, da se napravi komet velikosti Donatijevega kometa leta 1843.
H koncu te razprave naj še bode omenjena ena znajdba, ki presega vse to, kar smo do zdaj povedali. Že v začetku smo rekli, da je mogoče s pomočjć spektralne analize ne samo silovite burje videti in jihovo hitrost in jihovo mćr meriti, ampak tudi tek stalnic v svetskem prostoru z največo sigurnostjo določiti. Princip, na kterem slonijo vse te preiskave, je jako prost. Vsakdo ve, da nastane to, kar imenujemo luč, tako, da zadevajo nihljeji eterjevih valov na naše oko in da so različne barve nasledek različne hitrosti nihanja, ravno tako, kakor odvisuje visokost glasa od števila glasovnih valov, kteri pridejo v določenem času v naše ušesa. Doppler pravi, da se mora barva in intensivnost svetlobnega vtisa — visokost in moč glasu povišati, ako se sveteča ali doneča tva-rina bliža. Ako se v prvem slučaji luč očesu bliža, pride v istem času več svetlobnih valov v окб, ravno tako, kakor postaja glas močneji, če se ušesu bliža. Da pa postane glas tudi viši, ako se ušesu bliža, je Talbot eksperimentalno dokazal. On si je^ dal na hitro letečem lokomotivu delj časa en in isti glas trobiti. _ Ce se je lokomotiv bližal, se je slišal glas viši, če seje pa oddaljeval, pa
nižji. To je dokaz, da se glasovni valovi pomanjšajo, ako teče doneče sredstvo s veliko hitrostjo v meri tekočih glasovnih valov. Zastran svetlobe se ta pomisel ne dd, eksperimentalno vtrditi, ker ni mogoče nikterej luči dati hitrost, ktera bi ne bila zginljivo majhna proti hitrosti svetlobnih trakov. Da pa tudi tukaj veljA Zollnerja pomisel, se sme sklepati iz Talbotovega poskusa.
Ako se bliža z veliko hitrostjo ktera zvezda nasej zemlji, se zmanjša dolgost njenih svetlobnih trakov ali z drugimi besedami, zvezda se vidi v drugej barvi. Ako na pr. leti proti našej zemlji zvezda rdečebojna, se nam bo videla pomarančasta, ali če Se hitreje teče, rumena.
Kako se bode ta zadeva poznala v spektrumu? Zollner se je ravno v tem oziru trudil z opazovanjem sirijevega spektruma. Ko je 15. junija 1868. 1. gledal na sirijev spektrum, je videl, da se je njegova srednja vodorodova črta razširila proti rdečemu koncu spektruma, kakor to kaže pod. 17. Tri mesece pozneje pa je videl, da je širokeja postala proti vijoličastemu koncu. Nanašaje se
Pod. 17.
na od Talbota izrečeni zakon je Zollner moral trditi, da se je sirij v prvem slučaji zemlji bližal, v drugem pa od nje oddaljeval. On je cel6 jako bistroumno izračunil hitrost približevanja in oddaljevanja in našel, da se je sirij v vsakej sekundi za 27 milj zemlji približal, v drugem slučaji pa za 19 milj od nje oddaljil.
Po tej poti je zdaj mogoče te neizmerno daleč od nas ležeče zvezde po vseh potih v nebeških prostorih zasledovati in celć hitrost jihovega tekanja izračuniti.
Tretji del.
Lepoznanski spisi.
Adamante.
L
Priroda v svojej molčljivosti, v močnej tihoti priroda je knjiga, popisana z nevidljivimi črkami: brati jo znajo le tisti, kateri jo sveto odpirajo, odpirajo — bogoeestno. — Mogočne prirode molčanije je vzvišeno, skrivnostno umenije, umljivo samo tistim, kateri um6 svojega srca tlekot.
Bral sem to knjigo, premišljal njč umenije: izpoznal sem, človek v stvarstvenej državi — da je malost, da je legak, kakor najmanjši drobinec (atom).
Blodil sem po pustih stepah, kamor je orel se svojim plenom prileteval z daljnih gor, — nekoliko kamenov, nedvomno ne-kedanjim spominkom ostankov je ležalo sem ter tijk, rastla je trava, rastlo bodičevije po njih; tu sem se naučil, človeška slava
—	da je divja blodnjava.
Mesec je svetil, tiha, hladna je bila noč; vzkomaral sem skalam na najvišo ččr, prav sam sem bil, ničesar nej sem slišal, le svojih stopinj odmev sem čul . . . videl sem migljajoče zvčzde,
—	videl, kako se je rimske ceste belkasta svitloba vjemala z modrim nebom i Sirius (pasja zvezda), kako čaralno je gorel. Vse, vse je oznanjalo: Mogočen je Gospod! Videl sem zvezde, da so se utrinjale, — videl, da je vsaka najsvitlejša bila malo popreje, predno je mrknila.
Molčljivost je večni svčtnik, saj duša tudi molčljivo govori sama s seboj .... Kader človek blodi po globokem lesu, često išče, kako bi venkaje prišel tam, kder nej nikakovega izhoda, i če v goščavi slučajno naleti na kako zapuščeno kočo ali sperelo, ogorelo drevo, ali na prazen studenec, zdi se mu, kakor bi tu naseljeni duh pripovedal o dogodbah i redkostih, ki so se pripetile na teh prostorih, — zdi se mu, da pripoveda o potepinskih lu-
Sežih, ki so jesenske noči svoje trudne ude ogrćvali pri gorečem rviji, — da se pomenkuje o tihih pevcih, opevajočih milostne deve, ki so vodo hodile zajemat iz dotičnega vrelca, — vzdi se mu, da govori o krutih bitvah, v katerih so junaci povehrali v gromado, ki je zdaj zelena gomila. Zdi se nam, da vse to sami slišimo, — zdi, kakor bi bili v spaniji čuli struno na hrpi, da je zapela a vendar se ne izbudimo; senja se nam dalje o čudovitej pesni, ki jo poje čaralnic i vražičkov zbor; vihrica pišče skozi duri, a nam se senja o strašnem poti v hladnej i deževne j noči po gostih lesovih mej nevarnim močvirjem, ko pa se prebudimo, veseli smo, ker je to bilo le prazen sen.
Vse tiho je povsodi; solnce ogleduje svoj obraz na neskončnej mirnej morskej površini. Nikder se ne vidi pomorije, na jasnem nebi nej ni najmanjšega oblačka; le zdaj pa zdaj ob vročini po-poludne človek ima priliko, da vidi, kako „fatamorgana" (luftspie-gelung) čaralno igrd na površini; dćlajo se čudoviti obrazi krasnih mest, meglenih palač. Trenotje — a vse se razkadi.
Obe solnci ste na svojem tiru neprenehoma v tistej davnej, tihej krasoti — eno na nebi, eno v morskem zrkali. Obe se prikazujete o tistem času — pa zopet skup odidete v zatop; noben človeški glas ne pozdravlja njiju vshoda, noben zvon ne poje o njijunej ločitvi, nihče se ne veseli njiju krasnih žarkov, nič ne zeleni ni ne cvetć v njijunej svitlobi; neblagoslovljene potujete po sinjej pušči dalje.
Po gladkem morji plujć razhrebane barke ostanki, pluje črna po buri pohabljena barka, na katerej se vidijo pozlačene arabeske. Jadrilo, na kem visi potezilo i zel6 raztrgana plahta, še zmčrom stoji. Krmilo raztreščeno leži na strani; z galerije vise razpleznjenih vrvij i mačkovih verig ostanki. Bohotna morska trava krije predalo, za shrambo odločeno leskečim, lasturam. Pozlačena podoba, ženska, antiški izrezana, zališa ladiji prednji del, na enej strani njene razrušine pa se še lehko bere beseda „Circe".
Kazhrebana barčica bolj i bolj razpada. — Jadrilu na pod-nožiji ležite trupli mlade ženske i moškega. Oba krije vsled solnca obledel, dragocen plašč. Da ju ne pogoltn6 valovi, ki so druge vse prejeli v svoje naročije, tega ju varuje oplahtano bruno. Drug drugemu sta v naročiji — iz bledih obrazov jima tudi po smrti gleda bolest, hude, strašne smrti bolest. Podoba je, da je moški svoje najdraže bitije držal v naročiji, ko je hreščeče bruno — oba usmrtilo s tistim padcem. Ženska ima glavo nazaj podvito, moškemu glava pa počiva na njenih prsih.
Vrhi jadrila sedi zeleno-rdeča papiga, posledjne živoče bitije vseh stvarij, kolikor je bilo jih na barki. Kimlje z glavo, tre-
{>eče s perotnicama i kliče: „Adamante, Adamante!" — kliče bo-estno, kliče otožno v širo tihoto. Zdaj pa zdai zleti k mrličema, čuka ju za obleko i žalostno kriči, s hripavim glasom: „Adamante, Adamante!" Leta k mrtvecema, kakor da bi rada probudila ju; ko svojo košato operjeno glavo vpira v njiju ovenili obličji, žari iz njenih očij nekov razum, neko sočutije, presunljiva bolest. Pa kmalu se zopet dvigne v zrak, viče i sede na svojo staro mesto
— na jadrilo, ter pazno ozira se v samotno daljavo.
* ^
* *
Angleški mornarji pripoveduj o čudovite dogodke o izmišljenem morskem strašilu, ki ga ime nuj 6 „letečega Holand'ana"; to strašilo vsakej barki, katera se snide z njim, učini kako škodo. „LetečiHoland'an" — kakor duh, tako se loteva barek. Megljene postave se sučć po barki, kakor bi zvrševala navadno mornarsko službo. Na palubi stoji kapitan, njegovi zamolkli ukazi se slišijo,
tudi se čuj6 potezila, kako se drgn6 i kako škripljć oplahtana bruna, ali barka ne pluje po vetru — na vodi nej nikakoršne sledi za njo. „Leteči Holand'an" je strašna prikazen, meglena prikazen, meglena postava, ki ne more najti miru nikder. Kedor „letečega Holand'ana" sreča, tisti naj bode pripravljen na buno ali pa pogin: ali pride v pest morskim tolovajem, ali pa bode vse moštvo na barki neprizanesljive zlatenice žrtva —skratka: zgodi se kar koli, njega čaka strašna osoda. Za tega dćlj se približa malokaterej ladiji, nikoli pa ne takim, katerih kapitanije so prazno verni, — takim, ki
po oceanu blodijo brezi kakovega namena. —
*
* *
Adamante? .... Какб je ptuje to ime ušesu! ....
Adamante, tvoje truplo ovija smrtna molčljivost.
Kaj pravi neizumljiva osodna knjiga o Adamanti, o njenem imeni, o tem mladostnem obličiji, v kega je. smrt zarila temne črte, — kaj o barki, ki ima Circino oprsij e na svojem čelu, i ki je igrača vetru i valovom i torej neprenehoma blodi po moriji? —
П.
Tomaž Kinn^ se je bil oženil v dva i sedemdesetem letu svojega živenija. Če se človek mlad oženi, priča to, da hoče živeti, če pa si stara kost žensko obesi na vrat, znamenuje to, da se pripravlja na smrt. Mladenič se ozira v krasno bodočest, starec pa čaka mirne smrti. Ali često je narobe. Človek, ki je sklenil pokojno živeti, vd&de se strastnemu živćniju — smrt pa je delež tistemu, ki se je senjalo mu o zlatej bodočesti.
Tomaž Kinn je bil v popolnej moškej starosti, ko ga je neki večer iz spanja izbudil nekovega dojenčka jok. Odpri; svoje z vinsko trto gosto prepreženo okno i v svitlobi večernih zvezd zagleda lepo spleten košek, v košku pa najde blezu poluletno dete — skrbno zavito.
Kinn se nej hudoval nikoli na nikogar. Žalost nej bila njegova sestra — nikoli se nej repenčil na svojega bližnjega, varoval se je graje i razpora s& svojimi tovariši; če ga je kedo razžalil kedaj, tekći je odšel, ni živega krsta na sveti nej črtil. če je kedo prišel k njemu s kakovo prošnjo, uslišal je vsakega človeka prćcej, če ne, pa gotovo nej mogel utješiti ga. — Pa skj je svoje dni tudi sam bil reven najdenec, ki nej imel ničesar drugega, nego dobrega Boga i pot po širem sveti, toda bogatel je i bogatel, da je naposled do dobrega obogatel. Kednik ga je odločil kupčiji, ki je edina pot do bogastva takim, kateri prihajajo na svet brezi rojstnih pravic, brezi slave i stoletnim prednikom imen. Se svojo železno potrpežljivostjo, s prirojeno poštenostjo i se zrelim razumom si je pridoDil to, kar drugih čaka už6 ob njih rojstvu: bogastvo i imenitnost. Boginja sreča mu je bila ugodna; vsa njegova podvzetija je spremljal božji blagoslov. Njegove beretije, te je zmerom venčal nadnavaden dobiček, znemenite so bile na daleč
i široko; njegovim nasvetom je svet veren bil tako, kakor kakemu oraklju. Domd, je Kinn bil vzorno dobrotljiv i ljubeznjiv; najmanjšej postrežbi menil je, da je dolžan večno hvaležnost, i srečen se zael biti sam sebi, če je kedo kako dobroto prejel od njega. —
Kinn dvigne dete i poleg njega ležečo medno deščico. Na deščici je bilo zapisano t6-le: „DŽte je staro poluleta, krščeno je užć, ime mu je Adamante." Otroče se je jokalo, Kinn ga je zibal v naročiji i pel mu tako dolgo časa, da je zaspalo. Potlej ga je na l&hko položil v svojo posteljo i pazno odel, sam pa je vso noč neprenehoma roki mel si od same radosti i gori i doli hodil po sobi. Kader se je zganilo dete, sklonil se je k njemu i poslušal, ali spi. — —
Drugega dnć je predirjal vse mesto: kogar je srečal, vsa-komu je povedal, da so ga nebesa nadarila z angeljčkom, kateremu iz srca mu vzcveti poslednja životna nada i kega bode ljubil tako, kakor bi bilo njegovo dete.
Tomaž Kinn je doslć svobodno živel i brez družine. Njegova mladost je bila otožna, trlo jo je pomanjkanije, tudi v prvej moškej starosti je moral boriti se sč skrbmi. Prirodni zakon je tak, da tisti, katerim je ljubezen do ljudstva ndlog, da ostajajo svobodni samoljube strasti, katere mati je ljubezen. Sč svojim zdržljivim vedenijem je mej krasnim spolom vzbudil mnćnije, da utegne biti neprijatelj ženstvu. Vsled njegove prenapete skromnosti je bilo kazno, da ne bode nikedar drugač. Po štiri i pedesetem letu svoje starosti se nej upal ni pomisliti, da bi ga utegnilo ljubiti kako srce; dvomil je, aa bi sploh v vsem svojem bistvu mogel imeti kaj, kar bi utegnilo vzbuditi kake duše vdanost. Nikoli noben ženski obraz nej prevzel njegovega srca, da-si so bile gospo-dičine i gospe, ki se je vklanjal jim, ali blezu le tako, kakor čestimo angeli e, — nestrastno, kakor bi bile vstvarjene le zatć, da se jim čudi svet, a ne za tega dćlj, da bi jih objemal.
Kinn je bil še mlad, ko so mu osepnice popačile obraz. — Obraza nej imel tedaj neprijetnega le takrat, kader se je ledena resnost brala na njem. Kinn je znal vse to. A bil je miren, bo-gočesten, nej bil čmeren; hud nej bil na nikogar, če prav je vse videl i znal. Jako dobro je slišal, kader so ga dekleta, ki se jim je neukretno priklonil, glasno zasmehovala za hrbtom.
Vendar pa je na sveti živela stvar, ki je osoda bila odločila jej, da jo bode ljubil starec. A nej moglo biti drugače. B6gat je bil, njegovi dnevi, tako si je domišljal sam, pa so bili užž sešteti. Treba je bilo najti koga, da bi mu izročil imetek, ki je navrhovatil si ga v pedesetih letih. Mladostna ljubezen traje nekoliko tednov — mesecev, ima začetek i konec. Ljubezen mej soprogom i soprogo ne znamo, kako dolgo traje. Otroci svoje roditelje ljubijo vsaj tako dolgo časa, dokler so otroci — roditeljska ljubezen pa traja do smrti, ne mara še dalje. —
Tomaž Kinn je napćsleđ vendar našel svojo srečo, našel jo je v ljubezni. Po dveh letih je Adamante imenovala ga svojega očeta, pozneje se je zibala mu na kolenih i poslušala basni, ki je pripovedoval jih jej; potlej se je naučila pisati Kinnovo ime, v sedemnajstem leti pa je bila lep, mirnodušen zaklad svojega rednika.
A kako je bila krasna! Moškim je bila na greh, kader je bila v cerkvi, zat6 ker se nejso obračali v oltar, temuč v njene oči.
Tomaž Kinn je bil ta čas star sedemdeset let, glavo je imel b^lo, kakor sneg. — Njegova rejenka je uživala enolično odgojo, nej znala ni kaj je hudo, ni kaj dobro. Такб svoje otroke od-gajajo vsi dobri roditelji, ki žele, da bi njih otrok duše bile čiste i poštene. Nedolžnosti nej po všeči nikakoršno hinavstvo.
Deva, ki je preživela sedemnajsto pomlad, čuti, da jej kri urnejše bega po žilah, — čuti svojega srca prodkejši tlekot, —■ vse njć bistvo imajo v lasti čutije, katerih si ne zna svetliti i ki jej rudečico polj6 v obličije. Bolesti ne čuti nikakoršne, temuč raduje se, a zakaj, tega sama ne znd. Izvor je odprt — toda ne dd.de se vstaviti, ali pa devica iz njega zajemlje život ali smrt, to je neuganljiva skrivnost ženske bodočesti.
Kinn je poznal, da ga rejenka ne ljubi več tako, kakor ga je ljubila popreje. Ker je poznal človeštvo, torej je vedel, da je prišel čas, ko zvćzda, migljajoča nad neznanim nedolžnim svetom, jame bledeti, zat6 ker je pridanila močnejšega čutija svitloba — i misel: Adamante nej več nedolžna, ta misel je začela plašiti ga.
Nekega dne jej razodene, da nej nje oča, temuč da je le njen krušnik. Sedemdesetletni Kinn je ta pot prvikrat omah-
Posie se je Adamante odevala z baršunom i s& svilo, nosila je na sebi bisere i demant, — i mogoški se je vozila okrog. Po štirikrat na dan je promenila svojo toaleto — veselil jo je svet, radovalo živenije.
Kinn je imel dobre misli, ali nesrečne. Bal se je, da ga Adamante utegne zapustiti, z njo vred pa mrkniti edino bitij e, ki je bilo duša vsemu njegovemu živeniju. Premišljal je, ali dobro. Kak bogatinec je nej mogel vzeti, kajti živa duša nej znala, ali ima kaj, ali nejma nič; kakemu revežu pa tudi nej bilo, da bi bila dala svoji roci, zat6 ne, ker je bila vajena bogastvu i všečesti.
Tomaž Kinn je bil dva i sedemdeset let star, ko se je oženil. Povprašal je Adamante, ali bi hotela do svoje smrti uživati to srečo i bogastvo, v kem se koplje, —• ali bi hotela ostareti pri njem, ugajati njegovim željam, v bolezni pa streči mu . . tudi . . . ljubiti ... ga . . . Dekle je obljubila; saj Kinn je bil tako pćšten moški, da ga nej kmalu takega na sveti, poleg tega pa je bil še nje dobrotnik — i imovit. A tega devici nej nihče povedal, da je greh ženski to: roko dati moškemu, ki nejma nikakovega sočutija do njega v svojem srci, — da iz tega izvira Letopis 1871,	19
najstrašnejša kletev, s kakoršno si le človek more omadežati glavo, i da vsled takega zedinjenija se zasrnehujć božji zakoni.
Ш.
Tomaž Kinn je bil uže pol leta oženjen, i kakor se mu je zdćlo — srečno. Njegove soproge krasoto je slavil ves svet, njena ljubeznjivost je bila balzam, vonjavo hladilo srcu soprogovemu, ki je ob konci svojega živenija poznal pozemske blagosti užitek.
Kader človek, ki je vse svoje živenije boril se s pomanj-kanijem i skrbmi, nenadoma časo — polno radosti i razkošija pritisne k svojim ustnom, — kader njegova duša, njegovo srce jame uživati veliko srečo, s kratka: vse to, kar mladostno domišljijo čara: resnično tisti trenotek je krasen prehod iz tega živčnija v drug život.
Vse razkošije, kolikor si ga je človek pritrudil v sedemdesetih letih svoje starosti, — malo časa uživati, a potlej umreti! — O sanje, sanje!
Kinn je svojo soprogo neznanski bliščeče oblačil. Adamante se je — še poluotrok, srčno veselila slepilnega leska, sredi kega so jo ljudije čestili tak.6, kakor k&ko boginjo. Nikakoršna želja se nej porodila v njej, da bi se jej ne bila vresničila tekćj, ko hitro je mož bil zaslutil jo. Kinn je bil popreje tako varčen, oženjen pa je z obema rokama neusmiljeno razsipal novce za najpo-tratnejše veselice svojej soprozi, ki je v lesku novega razmerij a i mej stanovitim vrščenijem glušečih razkošnostij pozabila na vzore svoje mladosti, — na vzore, ki so, dokler nej še poznala, kako demant leskeče, tako čaralno razvijali se jej v srci.
Nekega dnć je v zbirki redkih imenitnostij zagledala tiste redke vrste krasno papigo, ki zna oponašati človeške glasove i ki ima tdko prirojenost, da mora človek meniti, ka to ptičije telo človeško dušo krije v sebi.
Adamanti je neznanski dopadala ta žival, gospod pa je nej hotel prodati za nobene ceno. Kinn je čutil svoje soproge goreče kopernenije; videl je, k&ko smehljanije se je zibalo jej po obličiji; izkušal jo je tako dolgo časa, da mu je razodela svojo skrivnost. Drugega dnč je pa papiga bila užč v njenej izbi. Toda razvajenih ljudij radost nej stanovita. Minolo je nekoliko nedelj, Adamante je bila zopet žalostna i nemirna. Njena zamišljenost, njć medleča rudečica na obličiji nej mogla zatajiti se skrbnemu soprogu. Nečesa jej manjka, menil je natihoma, po nečem koprni zopet, nej pa se upal ziniti ni besedice o tem, zatć ne, ker se je bal, da morda ne bi mogel vstreči njenej želji. A rćs je Adamante neko željo gojila v svojem srci; toda nej je razodćla svojemu možu, ta pa je nej mogel uganiti, če prav si je neumorno glavo belil z njo.
Slehrni dan je bila bledejša i otožnejša, vse je bilo jej dolgočasno, često je oči imela vse zajokane. —
Neko noč Kinn nej mogel spati; zdćlo se mu je, da v po-
stelji svoje soproge čuje globoko ječanije i vzdihovanije — kakor kakega človeka, ki se se smrtjo bori. Smrtno prestrašen plane s svoje postelje i šine k postelji svoje soproge. Adamante je spala, njenih prsij prodko kipenije je kazalo, kako grozni so obrazi njenih sanj, i ustna so se jej odprla, telo se je začelo tresti jej.
Jela je v spanji govoriti tako-le:
„Cuj volkodlakovih perotnic plehtanije, ta pogled na zvezdato nebo, taista bela zvezda tam gori je moja, ona-le rudeča pa tvoja . . . Odstopi, odstopi, če ne, zgorim. Proč, proč, ne gledi vd-me, tvoje oči so črne, kakor pekel, i gor <5, kakor duše pro-kletcem. Čuj čuka . . . prokletstvo, prokletstvo, gorje meni! Žlo-dejca sva, idi skrivaj se! — Ne le-sem, ne sem, tu naju vidi Bog, i tu, i tukaje, proč, proč, Agathodemon!"
Bridkega potu srage so obilo igrale spečej Adamanti na čelu; dihala je na kratko, časi je celć zapiralo jej sapo, kakor ob zim-ničnih bolestih. Kinn je menil, soproga — da je bolna, torej bi jej bil rad pomogel. Ko je odtrznil duri, zakiiče mu nekij znan glas naproti: „Tiho, tiho, Agathodemon, noč molči". — To je bila papiga!----
Kinn se je stresnih Kedo je ta Agathodemon? Tedaj tudi temu ptiču je znano to ime. Kedo neki je to? Pekla ga je negotovost : tiho stopi k ptiču, rad bi bil še več izvćdel. Ptič pa je začel peti neke vesele škotske pesmi napev.
„Kedo je ta Agathodemon"? — povpraša Kinn; menil je, da bode ptič umel njegovo vprašanije. A papiga je glavo zarila pod perotnico i mežala.
„Loro! Loro!" — vikne va-njo s prijaznim glasom i z drhtečo roko ptiča gladi po glavi. Papiga pa se vskošati; oglasila se je tako, kakor bi bila vrata mrgodnila, vzdihne jame piskati čez nekoliko minot, oponašati goreče poljubke, konci svoje igre pa je zahreščala tako strašno, kakor da se je tisoč i tisoč oken sesulo tisto trenotije. Utripljočega srca je Шпп poslušal ptiča. Papiga je začela zopet poljubljati; naposled pa je utrujena šaljivo resno vskriknila: „Agathodemon, ti hudobni duh!"
Kinn omahne na blazinjek, kajti polotile so se ga strašne strašne misli. V duši se mu je kresal grozovite slutnje blisek.
Ptič je zopet začel svojo igro. Dvakrat je s kljunom poknil prav tako, kakor bi kedo petelinca nategnil na samokresu, i kriknil je: „Ne, ne umiraj, ne umiraj, saj te ljubim!" — zmerom pa je v tem vzdihal i naposled vskriknil ime: „Agathodemon!"
Kinn je v nesvesti si vehral v posteljo i jokal, kakor dete. Naposled je zaspal. Spal je dolgo časa, kajti ko se je bil izbudil, užć je bilo poludne; Adamantino obličije, to je bilo prvo, kar je zagledal o svojem vzbujeniji. Prišla gaje bila Adamante budit; s£la je kraj postelje, se svojo mehko roko gladila mu čelo i povprašala ga, kaj se mu je senjalo.
„Hudo se mi je senjalo," — odgovoril je Kinn, „prav hudo kajti od samih solz je vajšnica še zdaj mokra."
„Razodeni se", — dejala je smešno Adamante, „povedi, kaj se ti je senjalo, da ti razjasnim sanje."
„Slišal sem mrliče, da so govorili," — dejal je Kinn, „čul sem volkodlaka, da je plehtal s perotnicama, čuka pa sem čul, da je skovikal, govoril sem s ptičem, a ta mi je razodel neko tako žalostno dogodbo, da so mi solze vdrle se po lici: dobro, da je to bil le sčn"!
Adamante je jako hladno strpila svojega moža rčsni, motreči pogled. —
„To znamenuje", — dejala je prešerno, „da si krasno po poludne obodoval", —i ljubeznjivo preširna je starcu poljubek pritisnila na čelo.
Kinn bi bil kmalu veroval, da so sanje igrale z njim. Skj nej imel slutnji nikakoršne podloge, ki bi bila nočnega prizora resnico pričala. Izkušal je skrivnostno papigo, papiga pa je na-blebetala mnogo kodrčij, a tega, kar je pred nekolikimi urami bila pohabotala, še opomniti nej hotćla. Ko hitro jej je Kinn v misel vzel ime: Agathodimon, vselej je odvrnila: „Filon, Filon!"
Po poludne je Kinn šel z d6ma; prišel je domu še le pozno po noči, ker je vse spalo uži. Prvič so ga prijatelji ta pot videli žalostnega i v skrbeh. Prišlo mu je na misel vprašanije: Zakaj človek vendar ne umrje, ko je uže star, ko ga nihče več nejma rad, temuč še prilesten je vsakomu, — ko nej ničesar več, kar bi ga vezalo na ta svet. V take misli vtopljen je prišel domu — žalosten, nemiren. Utrujen je sel na blazinjek, sivo glavo je spustil mej dlani i podvprto imel tako. V tem je njegove gospe zaljubljeni ptič zakričal: „Ali starci ne mrj6"?
Prestrašen plane Kinn po konci; a kaj bi ne bil, ker je svojo misel slišal na glas izgovorjeno. Tedaj, tedaj tudi drugim se uži čudovito zdi to, ker tako dolgo časa živim.
----— „Če smrt ne pride sama, — pošlje se lehko
рб-пјо —— omenil je ptič. —
Kinn je čutil, da mu kri ledeni v srci.
„Tomaž rad pije čaj, premesi se mu zelenega sladkora"! —
„Pravični Bog!" — starec obupno jekne. „Slonokoščena kra-bica si sladkorom . . .
„Ker starec neče spati, ddde se mu trikrat nožu na rti".
Groza je trla Kinna, da se je tresel, ko je poslušal te besede. Ko je ptič bil nehal govoriti, vihral je k postelji svoje so-nrno-a. kolena mu nejso hotela biti več poslušna, sapa mu je za-
Adamante je spala, glavo si svidranimi lasmi je imela zavito v vajšnice, beli roci je držala zadej na glavi, njiju prstije so bili zariti v goste kodre. Spala je tako mirno, kakor spi le ženska, katerej se senjA o angeljih.
Tomaž Kinn se je vis tresel, le roka, ki je spečej soprozi pod vajšnice bil segnil z njo, ta je bila krepka i pokojna; še veča groza se ga loti; zatipal je nekovo krabico — gladko, svitlo, i
varno je potegnil jo ženi izpod glave. Stopi k svetilnici, odpre krabico i najde v njej lepo belo štupo.
„Moj Bog, moj Bog"! — jekne starec.
V tem se Adamante zgane, razpre svoje naročije i šepne: „Agathodemon".
Ves obupen je Tomaž pobegnil v svojo izbo.
Zjutraj je ležal v postelji i boril se se smrtjo.^ Smrt pa nej hotela usmiliti se ga. Lekarjeva skrb je otela mu živćnije. ^
Ko je zopet oči odprl, užć je bil jasen dan. Solnce je prodiralo skozi zelene zavese, na vrtu pa so ptiči zvrgoleli. Kinn dvigne glavo i povpraša: „Ali se denes ne razdani, kako dolgo časa bode še tema? Odprite okna, ali pa luč naredite, jaz nejsem rad v temi".
Kinn nej umrl — ali oslepel je.
IV.
Tako je Kinn živel še mesec dnij. Slehrni večer je vzlezel na posteljo z mislijo: da ga po noči umorć. Smrti se nej bal. Koprnel je po preselitvi v večno živenije. Vsako jutro, ki ga je dočakal, slehrno jutro mu je bilo bridkejše, vsak dan mu je bil večne noči i teme dan.
Množni njegovi prijatelji, ki so ga obiskovali, nejso mogli prehvaliti njegove soproge, katera je bila črno oblečena i ki je po noči i po dnevi bedela pri njegovej postelji, — i katere hladno roko je Kinn po gosto imel na svojem čeli.
To je bila Adamante.
Kinn je slišal nj6 pogosti jok, nje molitev. Čutil je na svojih ovenelih, suhih rokah ognjene poljubke, i užč seje začel bati, da je oblaznel, ter da ne more izumiti, zakaj mu soproga ne pusti umrčti, ker bi smrt cel6 obema bila dobrodejna. Kaj bi toraj še rada? —
Nekega dne mu Adamante razodene, da je slišala o nekovej krajini v Indiji, kder je baje tak studenec, da njegova voda pogled daje slepim; rekla je Kinnu, da bi se napotil tijakaje i poiskal tisti studenec, ki bi ga obudil v novo živenije, v t&ko, da bosta oba srečna, kakor sta vžč bila.
„Kogar veseli na moriji umreti, naj le ide tija", — dejal starec. „Ha, pa tudi dobro"! Kinn je prodal vse svoje imenije, zamenil je svojo imovino za zlato i drago kamenije, pustil soprozi vrvarnico, — mesto, kder je živel i posloval dva i sedemdeset let. V Kadiksu si je najel barko „Circe". Ta je bila odločena, da ga odpelje v Indijo. Od tega časa nej ni živa duša več nič slišala o Kinnu.
V.
Nekega večera so mornarji v luki mesta Kadiksa pripovč-dali si svoja vzajemna dobrodruštva. Eden navzočnih mornarjev je prav za gotovo trdil, da se je bil sešel z „letečim Holand'anom".
Pejal je, da bi lehko prisegel, da je vćs bilo to. Videl je prav razločno, kako je veter barko gnal pred seboj; po barki je po vsej rastla morska trava; jarbola je bila ovita s čudovitimi rastlinami. Na palubi sti ležali strašni postavi v pisanej obleki; to sta bila dva mrliča bledih obrazov i izbuljenih očij. Ni živa duša se nej upala približati barki, i prćcej bodoče jutro je mej brodniki bila vstala zlatenica, ki se je polatila tretjine moških.
Taka se pripeti vsakomu, kedor po nesreči naleti na „letečega Holand'ana". Ladijestaji na stopnice iz mramora je hodil sedet nekij slep berač; slehrni večer so ga videli tu, ljudem se je posebno smilil. O tihih večerih je poslušal mornarje — njih pripovedke, a sam nej o nobenej priliki zinil ni besedice. Kedar pa je vihar bučati začel, zavlekel se je na obalo, z vso silo kričal v ječeče morje i kamenije i pesek metal v penaste valove.
O deževnih nočeh so ga videli na najstrmejših skalah ob ladijestaji, da je klečal i krčevito pesti povzdigal proti nebu.
O takih urah nej nihče upal se biti blizu njega, nihče nej mogel poslušati kletvine — strašne tako, da so lasije vstajali človeku; živa duša nej mogla strpeti ročenija, ki je bruhalo starcu iz ust. Kedor je slučajno slišal kedaj njegovo kletev, gotovo je nej zabil vse svoje živenije.
Kader pa se je vihar vpokojil, pomiril se je tudi berač; hodil je okrog ribičev i povpraševal, ali je morje kako truplo vrglo na obalo.
Kedar pa je bilo to, ogledal je vsa trupla, pretipal njih obličija, roke i prstane na njih, naposled pak je obupno kriknil: „Še zdaj ne, še zdaj ne"!
Vprašaniju, koga išče, odgovoril je vselej: „Svojo soprogo, ki je s svojim ljubcem všla".
„Čudovito,"—omenil je eden mornarjev konci svoje pripo-vesti o „letečem Holand'anu"; na jarboli je sedel krasen ptič, ki je s hripavim, a krepkim glasom kričal v daljavo: „Adamante, Adamante"!
„Vsemogočni Bog", i — vskliknil je berač, drhteči roci povzdignil k nebu i mrtev zgrudil se na zemljo.
Solnce je prav ta trenotija kazalo svoje poslednje zlate žarke. — Daleč tam po morji blodi razrušena barka, igrača valo-lom i vetru!
Pisma o vedah in umetnijah.
(Spisal A. J.)
L	10. prosinca 1871.
Svet se meša! To lahko zapaziš, ako le količkaj daleč prodreti skušaš s svojimi dušnimi očmi. Oziraj se po našej širjej domovini 1 Oh, kako napet je rod zoper rod, kaka navzkrižnost
med vladajočimi in vladanimi in kaka nasprotnost med cerkvijo in državo! Viši red se spodbija z vsemi silami, gospodariti ga hoče niži, ter se napenjati in šopiriti nad njim; podpinovanje, sovraštvo, in obrekovanje ti štrli naproti iz vsacega kota in ti ranuje že tako krvaveče srce. Kaj pa, ako povzdigneš svoj pogled in se povz-neseš čez meje? Človekoljubna duša, pravoljubeče srce se mora zjokati nad vso revo tlačečo narode! Omika, oh, ali je to njen sad ? Reke krvi napajajo zemljo, goreči plameni žarijo nebo, strašno gromenje stresa svetovje, za njim in pred njim pa se čuje jad in stok prerevnih Adamovih otrok! Ali se tu kaže omika, človekoljubje? -
Obrni proč svoje oko, zakrij si oči, zatisni ušesa in odleti na drugo stran! Pojdi tje, kamor bijejo serca vseh pravovernih, tam boš našel tolažbe ranjenemu srcu, tam v večnem mestu, v podnožji mirnega stola sv. Petra, si boš opočil.... oh .. oh.. ni tako! Tudi tukaj se tepta pravica, tepta in oklepa v grozne verige; viharji razsajajo skušaje vgasniti presvitlo luč, koja je zarila in razžarila vesoljni svet; burja divja preteča vlomiti presvitli križ, od kodar se je raztekal in se še razteka blagor vsem delom sveta. In svet ? Ti nehvaležni svet, ti se grozno smejaš! Ti spačeni svet praviš, da se vse to godi v smislu prostosti, v luči olike, na postavnih tleh! Ti modruješ in obrezuješ svoje pero v opravičevanje groznega djanja! Toda stoj — spoznal boš svojo slepoto, da bi je le prepozno ne! Klical boš v obupanju, hribje padite na mene,
gore pokrite mene — čas se bo grozno maščeval nad teboj !.....
A, dragi moj! kam sva zabredla v svetej nejevolji? Spustiva svoje solze, naj tečejo in namakajo revno umazano zemljo — morebiti jo kaj орегб in obvarujejo, da ne bodo, upajva bolji zanamci, izrekli nad nami skozi in skozi pogubitne sodbe! Beživa od groznih prizorov, zapriva se v samotno izbico, zatopiva se v globočino svojega duha in poslušajva, kaj nama bo on povedal! Morebiti bo on podelil hladilnega leka najnim bolečinam, zdravil za bolni sedanji čas. Poskusiva in če se nama posreči, potem stopiva na visoko goro, vzemiva v roke trobento, trobento velikansko, da se bo njen glas razlegel in razlegal po vesoljnem svetu, ter oznaniva nevarnemu bolniku, kje naj išče zdravil, kakošnih naj vživa! na ktero pot naj jo krene, da se zopet vredi, to je, popravi prekucnjeni red zunaj sebe in tudi v sebi — kajtz oboje stoji v tesnej zvezi — in se ne bo več reči moglo: svet se meša!
U-	18. prosinca 1871.
človek! — kaj si vsega v tej besedi ne misliš! V vesolj stvu najviše bitje, s svojim umom gospodareč vso naravo, obvladajoč vse drugo žitje; sprehaja se med neizmerno oddaljenim svetovjem, vtaplja se v osrčje zemsko, divjim potokom in rekam odkazuje tir, mogočno pluje po hrbtu morskem; streli vzame škodilno moč, besnega tigra uniči s pritisom najmanjega prsta, Od kod si boš razlagal
vso to njegovo moč? Kje jo je dobil? Ali se je mar iz lastnega nagiba povzdignil tako visoko in je bil prej v enej vrsti z vso drugo naravo? Ali se je razvil v sedanje žitje vsled naravnih moči in ni nič druzega, nego vrhunec v razvoji naravinem?
Ako je to res, loči se on le po stopnji ali graduelno od narave, v njem je le eno samo bistvo; res potem naj se le ponaša, da mu je ta ali ova štirinožnica ali štiriročnica sorodna, nad kojo se je le vsled svoje lastne moči tako visoko povzdignil! — Smejaj se, ljubi moj, smejaj na vse grlo! Ti si nekaj modroslovca, a tudi one misli so izrekli „preimenitni" slovci! Ha, ha, ha! In veš ljubi moj , nekteri tudi jako milujejo, da smo mi tako trdosrčni in se tako malo brigamo za živali, kojim bi vendar morali privoščiti nekoliko svoje odgoje, ter jih počasi pripeljati na tako visoko stopinjo , kakor smo že mi! Meni se le čudno zdi, da se niso že davno poprijeli tega dela. Še bolj čudno se mi pa zdi, da že niso davno šli vsi, prav vsi, k nevednim ljudstvom in tam pričeli svojega misijona v imenu svoje olike! Kako vendar to delo pripuščajo možem učečim njihovim razjasnilom ravno nasprotne nauke! Če jim je kaj za resnico, kojo po svojih mislih imajo, naj jo gred6 razširjat! in naj ne pripuste učiti laži! Ali aj, aj! Darovati življenja zložnost, stradati, potiti se, vedno trepetati v nevarnosti... a, to ne gre. Tukaj se mora vživati, „post mortem nulla voluptas!"
To so nektere črtice, tako rekoč glavni obris podobe zvane materijalist; žalibože da je tacih sedanji čas polno, ako ne teoretičnih, pa praktičnih. Reveži, kako imajo duha oklenjenega! Rad bi on zletel, povzdignil se do neba, a ne more tičeč v samej ne-prezirnej tvari! Pa, kaj govorim o duhu? Vsaj ga one baželjudje, ali modroslovci ali prirodoslovci ali kaj so vse, ne poznajo in ne pripoznajo. Vsaj nočejo vedeti, da bi bil duh samostojna substan-cija oživljajoča in vpodobljajoča naše telo. Toda, ko bi le količkaj pogledali človeška djanja, sramovati bi se morali sami pred saboj, tako neumno ravnajo. Poglejva jih midva in boriva se proti temu groznemu volku sedanjega časa.
Ali ne zapazimo v človeku dvojnih prikazov? Prosto se določuješ; vse vtise prišle od zunaj sprejmeš, ali odbiješ ; nagonom slediš, ali ne slediš; a nasproti so tudi neprosti prikazi v tebi. Prosti in neprosti prikazi so si direktno nasproti, česar nikdo ne taji; in kdor je le s prvimi modroslovskimi stavki znan, tudi ne bo tajil, da vsak prikaz izvira iz svojega vzroka, da vsaka de-lalnost zahteva svoje delajoče, da delajoče v svojej delalnosti razodeva svojo kakost, svoje lastnosti in da toraj, kakoršno delajoče, taka delalnost in narobe, kakoršno delalnost, tako delajoče: prosta prva, prosto drugo — neprosta prva, neprosto drugo. Iz tega sklepamo, da mora tudi v človeku biti dvoje delajoče, prosto in neprosto, toraj bistveno, kvalitativno ali essentielno različno, sebi v vsem ravno nasprotno. Neprosto je truplo, prost je duh.
Dalje: tvar je lenjiva, to smo se učili v fiziki; ne more sama iz sebe preiti iz miru v pregibanje, ne sama iz sebe iz pre-
gibanja v mir. A mi čutimo nekaj v sebi, koje se pregiblje in je djavno samo iz sebe, ne le samo zmiraj dela iz lastne moči, ampak tudi truplo vlada po svojej volji. Toraj mora to nekaj biti našemu truplu ravno nasproti.
Res je, materijalisti govore tudi o resnici. A čegava pa je resnica ? Kdo se živi od nje ? Mar telo ? Naj poskusijo, meni se zdi taka poskušnja prenevarna. Telo se živi s tvarinskinn stvarmi, zato je tudi samo tvarinsko vpodobljevaje se hrani svojej ; zato pa, ker je tvarno, se tudi spreminja in se razdrobi v svoje dele, ono pogine. — Ali ima resnica tudi kaj tvari v sebi? Ha, ha, boš rekel, kako naivna vprašanja mi stavi? Resnica je tvari nasprotna, ne-sostavljena, nespremenljiva, enotna! Ker je pa nekaj v nas glo-meče po resnici, da jo vživa in vživa svojo edino hrano, mora to nekaj tudi vpodobiti se resnici, biti mora nesostavljeno, enotno, nespremenljivo. In bitje imajoče te lastnosti se nazivlja duh. — Duh je toraj prost, enoten, nespremenljiv, a telo sostavljeno, zato ne-prosto, spremenljivo.
Ako je toraj taka velikanska razlika med duhom in telom, med duhom in naravo, ali se je mogla narava sama do duha razviti, ter mu podeliti lastnosti, kojih nima ? Nikakor ne! Te resnice se vendar lahko spoznajo — žalibože, da se dan danes tako zanemarjajo. Le to velja, kar se zmeri, stehta! Onega pa ne spoznajo, ki meri in tehta! Le to velja, kar se vidi, ter otipa — a kaj višega, nadnaravnega, nadčutnostnega ni! In ali more biti kaj bolj neslanega, kakor izreki: razkrojil sem že mnogo teles, a v nobenem nisem videl duše! Pregledal sem že vse prostore nebeške, a nikjer še nisem zapazil Boga! „Dicentes se esse sapientes, stulti facti sunt. Qui commutaverunt veritatem Dei in mendacium et servierunt cre-aturae potius, quam creatori."
Da, stvari služijo, ne pa stvarniku! Oni zbožnujejo „moč", ter vse razlagajo iz „ove večne moči", vsled ktere se mora vse tako vršiti, kakor se vrši. I kaj pa je moč, kake so njene lastnosti? Toraj ni duh samostojna substancija, ampak le moč, ktera je tudi immaterielna, toraj tvarnemu truplu nasprotna, samo svoje lastne, samostojne bitnosti nima. Ako je duh le moč delajoča v tvari, delati mora enako ovim močem! Naravne moči delujejo zmiraj v enem smeru, zmiraj isto in morajo ravno tako delati. Težnja vleče vedno proti središču, zmiraj to dela in ne more nič druzega. Toda duh dela na vse strani, dela kar hoče in kakor hoče, ter napreduje v svojem delovanji; eden in isti jaz mislim, hoče, ljubi, sovraži, veseli se in žalosti etc. — Moči delajo vselej le na tvari in učinijo premikanje posameznih tvarinskih delov: tako magnetizem, elektrika, težnja etc.; a duh se peča z resnico, z idejami, čednostmi, kaj imajo pač te s tvarjo skupnega? In duh se povzdigne zdaj do solnca in se vtopi v istem hipu do morske glo-bočine, on zre v prihodnjost in vzleti nazaj v daljno minulost, ne deržć ga nobene meje, ni prostora ni časa. Kaj pa moči, ali niso navezane na gotov prostor in na gotov čas? Toraj, ali se more
duh prištevati močem ? Ne, on je samostojna substanca, ne potrebujoča v svoje žitje nobene druge; zato pa tudi lahko obstoji brez trupla, koje rabi le v sredstvo za više namene.
Da, reveži zaslepljeni ne pripoznavajo duha, ampak le „moči"; žalibog pa, da ne spoznajo ove „Moči", ki vzdrži vse svetovje s svojim mazincem, ki vlada vse svetovje z migom svojih trepalnic in ki ga more zrušiti z duhom svoje sape. „Evanuerunt in cordibus suis et obscuratum est insipiens cor eorum." Le tvar in tvar jim je vse, zraven pa govore o vednostih in umetnostih! A neizrečeno se blamirajo že s samim poimenovanjem (da na iščem in ne navajam druzih brezštevilnih dokazov v tem obziru) „proste vede in umetnije." Prostost in tvarnost se meče vse v en koš — kako je to nespametno, nelogično, nefilozofično sem že pred omenil!
Te zmešane stvari se nosijo po glavi in [trosijo med ljudstvom — ali bi bilo mogoče, da bi ne bil ves svet narobe? Da bi ga vendar razsvetlila luč prave resnice!
Ш.
22. prosinca 1871.
Dandanes govori svet mnogo o lepoti; ni ga morda človeka, da bi ne bil te besede že sto in stokrat porabljeval; — zato naj še jaz kaj malega spregovorim o lepoti; toda poskušal bom le iz nje dokazati, da ima človek duha. Ktere so bistvene lastnosti na lepih stvareh, n. pr. pri telovnih stvareh, pri kojih se razločuje več delov. Ni težko odgovoriti: somernost, soglasje, vrejenost. Kdo pa more zapaziti te lastnosti? Gotovo le zmožnost sposobna primerjevati in razsojevati. In kdo primerja, ter razsoja? Mar ne bistvo prosto, koje samovoljno progleduje posamezne dele, iskaje zveze med njimi r1 Mar ne bistvo zavedajoče se, da išče zvezi, zavedajoče se svoje delalnosti. Kajti, ko bi ne bilo prosto, ne bi mogle samovoljno pregledovati raznih delov, in ko bi tega ne moglo, ne bi moglo najti razmerij in zvezi raznih; — ako je pa to, mora se tudi zavedati svoje delalnosti, kajti prostost in samosvest ste v tesnej zvezi, kjer je ena, tam je tudi druga. In čegave ste te lastnosti? Gotovo ne tvarine, ampak le duhovne, kar je razvidno že iz prejšnjega.
Toraj ko bi ne imeli duha, ne spoznali bi lepote! Živali je ne poznajo, ker nimajo poznavajočega faktorja, duha. Ali pa morebiti ni lepota ova, kar sem rekel? ali je ona le kaj čutnega? Ali je morebiti lepota ona lastnost stvari, vsled ktere vplivajo na naše čute primerno in zlagaje se z njihovim fiziologičnim stroj stvom?
Tako sicer nekteri sensualisti razlagajo, a midva, dragi moj, ne smeva tako daleč zabresti — ker potem moral bi biti tudi med lep zarad svoje sladkote, mazila lepa zarad dišave. Temu se morda čudiš, toda sledi naravnost iz rečenega stavka — in ne vem vzroka, zakaj bi se ena in ista lastnost (namreč vplivanje na čute primerno in zlagaje se z njihovim fiziologičnim vstrojstvom) imeno-
vala enkrat lepa, v drugo pa čutno prijetna. In v tem slučaji bi tudi živali morale vedeti, kaj je lepo — prašam pa, ali je kaj bolj absurdnega od te misli? Da v taka protislovja ne zabredemo, trditi moramo, kar smo dokazali poprej.
Toraj tudi tukaj se je pokazalo, kako kratkovidni so vsi taječi duha. Oni delajo z duhom, ali bolje prav, duh dela v njih po-rabljevaje telo v pripomoček; duh povzdigne telo, sicer le naravin del, visoko nad naravo tudi najbolj razvito — a ne poznajo de-lalca, v tami ga iščejo hode od protislovja do protislovja. Le tvar in le tvar vidijo, le va njo se zaverujejo, le njej služi posebno sedanji svet. Duha zamori, vklene v okove, spusti pa divje, naravne nagone, sledi jim, kamor koli ga vlečejo od padca do padca.
Ko bi tako delali le posamezni, bi že še bilo, a kuga se je razširila tudi med množico, od tod žalostni prikazi sedanjega veka vkljub hvalisanej omiki, izobraženosti! Prelepi sad se kaže v družini, v državi. Ali je čudno? Ne! Iz zmešnjav v teoriji pridejo zmešnjave v prakso; iz blodnje v učenji izvira blodnja v življenji. Ko bi spoznali, kaj nosijo v sebi, namreč nekaj vikšega, mnogo imenitnejega nego telo, drugače bi ravnali. Kajti velikanske so posledice izhajajoče iz enega ali druzega nauka.
Ako je le tvar, ni je večnosti, s smrtjo zgine vse življenje; vsaj razpade tvar v svoje dele, iz kterih obstoji, in ako je to res moralna zapoved ni absolutne veljave — prelomi se lahko, ako le kolikaj nasprotuje telesnemu blagoru. Potem naj gospodari sebičnost, moč, zvijača, a abotnija je pravica, ljubezen i poštenost. Ali ni to grozno? Ali bi mogla ostati sledć 'tacim načelom družina, država, da, človeški rod? — Toda, dragi moj, sam pomisli in poglej po svetu? Jaz ti bom raje razvil nekoliko posledice izvirajoče iz nasprotnega nauka.
2. februarija 1871.
Poglejmo danes človeka stoječega v svitljej luči, poglejva ga sestavljenega iz dveh delov: telesa in duha. Duh in telo sta združena v eno osebo, in tako tesno spojena, da se v vseh delih človeških izrazuje ta sestava. Toda duh v človeku ni koj razvit, razvija se počasi, ako vplivajo va-nj drugi že razviti duhovi — duh je toraj pogojen v svojej delavnosti, sam pred seboj se razodeva pogojenega, odvisnega, zato mora tudi v bitji pogojen, odvisen biti, kajti kakoršno žitje, takošno bitje. Ako je pa pogojen, odvisen, mora ga nekdo pogojevati, mora žiti pogojitelj, oa kojega zavisuje, in sicer nepogojeni pogojitelj, kajti inače bi se sukali v večnem kolobaru, in vendar zahteva razum, da mora biti prvi vzrok, iz kojega volje vse izvira, toraj pogojitelj, ki vse pogojuje, in od kterega vse zavisuje v bitji. Nepogojeno bitje pa mora biti in žiti od večnosti, vzrok svojemu bitju mora nositi samo v sebi, kajti inače bi ne bilo nepogojeno, ampak pogojeno. Dalje mora biti to bitje osebno, samosvestno, prosto — kajti vse te lastnosti
ima naš duh, in od kod bi jih bil dobil, ako bi mu jih ne bil dodelil vzrok, izvor njegov. Je toraj Bog samosvestni, prosti, večni, in zato tudi neizmerni, vsemogočni, vsevedoči, v kratkem rečeno, neskončno popolni. On nas je vstvaril iz ničesa, kajti le ta način našega pričetka se lahko modroslovno opraviči in potrdi, drugačnega mora zavreči naša pamet. Dokazovati, kako nesmiselne so trditve o večni materiji ali tvari, v emanaciji iz absolutnega bitja in drugih, mislim, bi bilo čisto odveč.
Ako nas je pa Bog vstvaril, dal nam bitje, ali ne bo on tudi za nas skrbel v žitji? Ali bi mogli mi živeti, vzdržati se v bitji, ko bi on ne hotel vzdrževati ga? Kako bi mogli doseči svoj namen, ko bi nas on ne podpiral, on ne vodil? Ce nimamo v svojej volji vzroka svojega bitja, kako bomo imeli v svojej roki svoje žitje. Toraj on, ki nas je postavil v življenje, on mora za nas skrbeti. Reka izvira iz studenca, ko bi se posušil studenec, posušiti se mora tudi reka; uho vzrokuje sluh, ko bi ne bilo ušesa, ne bilo bi sluha. Kakor tukaj, tako tam.
In iz tega nauka, kake posledice izvirajo za praktično življenje ?
a) Dva reda sta v stvarjenji, naravni in nadnaravni, drugi je visi od prvega; zato se mora naravni ravnati po zahtevah nadnaravnega; nikdar naj se prvi ne pospešuje na škodo druzemu, nikdar naj se više ne ceni — inače je podkopan pravni red, nastati mora razglasje, prekucija. Oba se konkretno izjavljata: a) v posameznem človeku, a tudi /9) sploh v človeštvu.
a) V posameznem človeku naj toraj duh gospoduje nad telom; dobro duhovno, to je absolutne veljave, naj se vsikdar više ceni od dobro telovnega; duh naj gospodari, telo hlapčuje — in človek bo dosegel srečo. Sreča počiva v srcu, v našem notranjem soglasji je ona doma, to soglasje bo pa v nas donelo, ako damo duhu, kar je duhovega, in telu, kar je telovnega. Gorje, ako se
!>rekucne naravni red, ako se sužuje duh, ter vladajo le slepi te-ovni nagoni, slednji privodijo človeka do pogubnega brezna, te-lebijo ga va-nj, da si polomi svoje ude za vselej! Kajti soglasje je razdrto, sreča je proč, obup gloje srci in ga zgloje. To uči skušnja, izgledov ti ne bom kazal.
/?) Sploh v človeštvu sta dva reda: cerkev in država. Cerkev se pečd z duhovnimi interesi, država bolj s telovnimi; cerkev mora peljati vernike proti nadnaravnemu, večnemu njihovemu namenu, država proti naravnemu, časnemu. Kteri namen je važneji? Gotovo nadnaravni, naravni je le pripomoček v dosego višega, zato mora naravni, časni namen le na onej poti ležati, ki_ pelje do unega, nikdar se ne smemo sledi naravnemu oddaljevati od nadnaravnega, kajti zabredli bi v mlakužo, koja bi nam bila v pogin. Zato pa tudi država ne smejnasprotovati cerkvi, ako hoče skrbeti sama za-se in se ohraniti. Ce se postavljuje nad cerkev, ter jo hoče obvladovati, prekucne pravni red, zagreši se proti večnim postavam, koje se ostro maščujejo prej ali pozneje, a gotovo!
Hočeš li zgodovinskih dokazov? Odpri le oči in poglej v sedanjost, videl boš, kaj je ondi, kjer se zanemarja, popolno prezira, ali kar naravnost zatira viši duhovni namen.
b)	Ker nas je vse en Bog vstvaril, zato smo vsi bratje med seboj! Bratje so si dolžni medsabno ljubezen, medsabno podporo. Bogatin stopi v hišo svojega revnega brata, pomagaj mu iz hudih stisk! Ti mogočnež zakaj zaničuješ priprostega moža, ali ne veš, da zaničuješ svojega brata? Poberi se proč mednarodno sovraštvo! Ljubezen naj vlada čez in čez; za vse naj veljajo enake postave, enake pravice! Vzajemno naj se vsi podpirajo v izolikovanji, na poti do časnega in večnega blagra!
c)	Ker vlada previdnost Božja nad teboj, ne boj se, kedar te stiskajo reve in nadloge. Oči vpiraj v svoj viši namen, porab-ljevaj vse pripomočke, kar ti jih dajo na roko čas in okoliščine, aa srečno do njega pripljuješ v barčici svojega življenja; ohrani mirno srce, tudi v najviših viharjih, ker sošteti so lasje na tvojej glavi in ne eden ti ne bo odpadel brez volje Onega, ki biva nad zvezdami; posebno reveži ne zavidajte bogatih morebiti zatopljenih v sedanjost, toda ne brinečih se za prihodnost. „ Vanitas est, diligere quod cum omni celeritate transit, et illuc non festinare, ubi sempiternum manet gaudium." Zato so oni veliki reveži, vi pa ste bogati, če imate le pravi namen pred seboj, dobro vedoči, aa Vam v dosego pomaga stvarnik vaš. In sploh trpeč pomisli zlati izrek: „oportet te transire per ignem et aquam, antequam venias in refrigerium."
To so načela, koja bi gotovo blagor izlila v posameznega, v družine, narode, države, ko bi le tudi veljala in se izpeljevala v življenji, ne pa ostala sama načela — ne bilo bi sedanjih ho-matij sramotečih vse človeštvo, ne teptale bi se stare pravice! A, kaj se hoče; da bi svet le za časa spoznal svojo krivdo in se obrnil na boljo pot!
V.
8. februarija 1871.
Unidan sem šel po opravilih v bližnje mesto; opoldne sem jo zavil v gostilnico se okrepčat, kjer sem naletel na mnogo izborne gospode vse vravnane po šegi 19. veka, bodi-si od zunaj, bodi-si od znotraj. Mnogo so se menili in modrovali in si napi-vali. Jaz sem na strani sede molčal ne brinć se za njihove pogovore. Iz zamišljenja so me izbudile besede: vera, resnica, koje sem čul izgovarjati. To me je spodbodlo, da sem se gosp6di bliže primaknil, kajti vera in resnica mi niste malomarne stvari. Posebno eden gospodov je mnogo govoril in pravil, da je vsaka vera dobra in prava in več enacih stvari. Take nespametne misli so me v srce zbodle, poprosil sem, naj mi dovolijo par besedi ter djal:
„Gospoda, motite se! O tem vinu je le ena sodba resnična: ono je rdeče, zasmehovali bi trdečega, da je čmo. — O snegu je le res, da je bel, nasprotno trdečega bi poslali v blaznico; krop
je le vroč, ne mrzel! — Toraj o enej in istej stvari, ako se pregleduje iz ene in iste strani, je resnična le ena sodba. Enako more in mora o Bogu, o njegovej zvezi z nami in o naših razmerah do njega le ena sodba, le en nazor resničen biti. Ker nam pa ravno v te stvari pogled odpira vera, zato more le ena vera resnična biti in sicer ona, ki nam te razmere kaže take, kakoršne so v istinitosti, v objektivnosti. Vse druge vere s to se ne zlaga-joče so, kratko povedati, lažnjive. Iz tega, gosp6da moja, sledi, da le ena vera more biti dobra, vse druge pa slabe!"
Gospodje so nekako osupnili čuteči, da imam prav, spogledali so se in eden mi reče: „Kaj ne, ta edino dobra, ker edino resnično vera bi bila katoliška?" Lahko veš, da sem to z veseljem, s prepričanjem potrdil. Toda kako se zavzamem začuvši iz nasprotnikovih ust porugljiv smeh: „Kako pa, da je edino ta in ravno ta prava? Zakaj ne ta, ali ona, ali ova? Morebiti so vse napačne — kdo nam je porok, da smo zadeli pravo? Zato je najbolje, da si vsak zbira in zbere, zavraČuje in zavrže po svojej volji!"
Dalje se nisem menil — a ta odgovor mi še zdaj šumi in brni po ušesih. Toraj ne vemo, ali smo v resnici ali v blodnji? Še vedeti ne moremo,- ker ima vsa človeška vednost le relativno gotovost; toraj vse, kar sem ti napisal v prejšnjih listih, vse to je le od danes do jutri? Ves ogenj plapolajoč v mojem srcu za vero Kristovo, gori morebiti le za prazno, abotno stvar? Ali niso to strašne, obupljive misli?
Umiriva se, ljubi moj, in poglejva stvar pri mirnej krvi. Obrniva se do zgodovine in poglej va v glavnih črtah razvoj človeški glede onega vprašanja, koje je za vse najviše, prvo, koje si stavi vsakdo in ga je reševalo že tolikanj modroslovcev — namreč : od kod in kam, ali sploh o Bogu in človeku.
Stara ljudstva so o tem kaj različno mislila. V verskem oziru jih lahko ločimo v poganska in judovsko.
Poganska so drla nagloma v nravni propad. Indi so imeli-svoje bogove; njihovi nauki, kakor sploh pri vseh ljudstvih, so tem čisteji, čem stareji, kolikor boljvso napredovali v času, toliko bolj nazadovali v verskem oziru. Crtili so ubozega parija, in mučili grje od sužnja, a častili krute živali, ter se jih ne dotakniti upali. — Perzi so molili solnce, luno, zvezde, po božje častili ogenj. — Egipčani so sicer mogočni v stavbah, toda majhni v verskih pojmih. — Feni so darovali svojemu molohu človeška življenja.
In Grki? Ti so imeli bogov poln Olimp, ktere so si mislili v pogostem prepiru in boji. Tatje so častiti svojega boga, ne-čistniki svojo boginjo! Bogovi so zavidali zemljanom srečo, da, bogovi so zapeljevali device zemske! To je bila splošna ljudska vera, a nič bolja ona njihovih modroslovcev.
Nastajale so zapored razne modroslovsko šole: joniška šola pospešujoča politeizem in ateizem; pithagorejska učeča, da po smrti hodi duša po živalskih truplih, ter meneča, da je sploh šte-
vilo posebne važnosti v vesoljstvu; zraven elatična šola, koja se je razdelila na dvoje: v panteistično in atomistično; Parmenid je zasejal seme skepticizma, koji je bujno vzrasel v šoli Zenovej. Modroslovje se je zmiraj bolj spačevalo, čisto hrepenenje po resnici zginjevalo, da grški zonsti niso več gledali na zadržaj, ampak le na zunanjo obliko, ti so posebno napeljevali k ateizmu in skepticizmu; iz njihovega semena je vzrasel kaj žalosten sad, popačili so nrav, spodkopali društvo. Njim nasproti se je postavil Sokrat, on in njegova še veča naslednika, Platon in Aristotel so zopet povzdignili modroslovje, občudovati jih moramo, tako visoko so se povzdignili s svojim razumom — a vendar, kako si tudi ti trije nasprotujejo , kako ti lovć in drvć po temini sami nevedoči, imajo li resnico ali ne. Zraven njih so bili prenapeti Ciniki in sensuali-stična cirenejska šola trdeča, da ga ni razločka med dobrim in slabim, ter iskajoča le razkošja, njen hedonizem je ostrupil vse daljno modroslovje, njen strup je posebno razširjal Epikur s svojo šolo: dobro je vse, kar prinaša razkošje, a slabo, kar dovaja bolest, le vživati in vživati, to je vsa nrav. Ravno nasprotno so učili zopet Stoiki: krepostni je zmiraj srečen, krepost edina sreča — modri je zmiraj vesel: naj pogine družina, naj umrjo prijatelji, naj bo v nevarnosti država, naj se maje svet, modri se ne spremeni, on ne čuti in ne občuduje ničesa. — Dalje se je razvijala nova aka-demična šola, njeni udje so trdili, da nič ne vemo in še tega (namreč, da nič ne vemo) ne gotovo; drugi so trdili, da le gotovega nič ne vemo; k tej šoli se prišteva Cireron. Rimljani se dolgo niso poprijeli modroslovlja, sovražili so ga; Ciceron ni bil sicer prvi rimski modroslovec, a vendar je prvi modroslovil v latinskem, toraj svojem narodnem jeziku. On je mislil in mislil, študiral grške modrijane — a ni mogel priti iz labirinta, spoznal je z mnogo druzimi, da o tem, kar je Božjega, nas more le Bog podučiti.
To je kratka zgodovina modroslovja pred našo ero; šola je podila in pobijala šolo; kar so eni postavili, podrli so drugi; človeški duh se je pehal in pehal priti do resnice, toda zastonj —spoznalo se je, da človeško znanje je kaj majhno, omahljivo, podobno dnevnej muhi. V teh šolah je bilo le malo izvoljenih, kojih ne-kteri so sicer lepo učili, a s svojim življenjem vse pokvarili. In ljudstvo? Padalo in padalo je v čutnosti, valjalo se po mlakuži! O revno človeštvo — ti težiš po resnici, a ne najdeš je! Ti govoriš v visokih besedah, govor lah an in krasen ti leti čez ograjo tvojih zob, a le laž in laž zakrivaš va-nj! Ti častiš svoje velike može, a zakaj? Zato, ker oblačijo zmote v lepo odejo, zato ker se trudijo vse žive dni, da privlačijo na dan zmoto za zmoto, in te vklepajo v njeno robstvo; zato, ker ti prazne, svitle pene prodajajo za čisto zlato!
Kaj pa judovstvo? Ono ima najstareje zgodovinske knjige, sv. pismo. V teh so prelepe misli o Bogu, stvarjenji, človeku. Bog neskončno, nadzemeljsko bitje, osebno, vsemogočno — onjevstvaril iz nič vse, kar je — s svojo mogočno besedo in voljo vzdržuje in
ohranuje vse stvarjenje v bitji, ter ga vlada — posebno dobrotljiv обе je človeku, kojemu je podelil neumrljivo dušo, ter ga poklical v vdeleževanje svoje blaženosti; da pride do tega namena, dal je
S ostave posebno judovskemu ljudstvu, koje si je izvolil izmed vseh ruzih v svoje ljudstvo; spolnujočim jih je obljubil srečo, nespolnu-jočim hude kazni. In res, kadar je bilo ljudstvo verno, vživalo je
Eolno srečo, nepremagljivo je bilo nasproti sovražnikom; kakor itro se je pa izneverilo pravemu Bogu in zabredlo v malikovanje, udaril ga je Gospod s šibo svoje jeze, ter ponižal do tal. Pošiljal mu je preroke, da so ga budili in klicali k pravovernosti — ti možje so napovedovali prihodnje reči, posebno veliko pripovedovali o Rešniku in natančno naznanili čas in okolišine njegovega rojstva in življenja; v potrditev svoje besede so delali čudeže — kar se vse bere v ovih starih knjigah.
Toraj kak razloček od poganskih ljudstev 1 Koliko čisteji nazori. A vendar je ljudstvo padalo in zabredlo na napačna — pota, — razvile so se posebno tri razcepljene stranke: farizeji, sicer pravoverni, a držeč se le črke in zunanjosti, zašli so od pravega duha; saduceji, nekako podobni epikurejcem in eseni — te tri verske stranke so se sovražile med saboj, kakor noč in dan; zavijale so svete knjige po svoje in pačile čisti nauk, ter tako dokazale, da človek res ne more resnice ohraniti iz lastne moči, ampak nehote in nevede zabrede v pomote in zmote.
Toda, kakor se je prerokovalo, prišel je čas, v kterem bi moral nastopiti Rešitelj — inače se svete knjige lažejo. Da so bile te knjige res pisane v času, v kterem se trdi, to je gotovo, in ko bi kdo tudi tega pripoznati ne hotel, pripoznati pa vendar le mora (kajti imamo nedvomljive, zgodovinske vire za to), da je bil hebrejski tekst že pred našo ero v Aleksandriji prestavljen v grščino — in ako se je res spolnilo, kar je v njih povedanega, prerokovanega, kaj moramo reči? Ali je to človeško delo? Gotovo ne! Toraj ? ..
A stopiva dalje. V začetku naše dobe toraj so si nasprotovale poganske in judovske šole, vsaka je trdila svojo, vsaka menila imeti resnico, komu toraj verjeti? Kdo uam pokaže pravo? Stara zgodovina kaže nepristranskemu preiskovatelju, da bi morala biti resnica pri judih — toda tri razcepljene in razkosane stranke 1 Ktera ima prav? Morebiti nobena? Ali bo Bog svoje ljudstvo zapustil, pustil, da vgasne resnica? Ne! Vstane nov prerok v času in okoliščinah, kakor je bilo povedano pred sto in sto leti. On začne učiti, razlagati stare knjige, pojasnovati ter določneje iz-raževati prejšnje stare nauke. On govori o Bogu neskončnem, svetem, o njegovej ljubezni do stvari, v človeku, neumrljivej duši, kojo je vstvaril Bog in namenil za večno srečo, ako spolni njegovo voli o.
Ali se mu sme verjeti? Morebiti laže? Ta prerok se imenuje poslanca Božjega, da, Božjega sina prišlega iskat, kar je bilo zgubljeno, rešit v sužnosti oklenjeni človeški rod. Svoje izreke
on spričuje s čudeži in prerokiiami. S čudeži? Da, kakor jih pripoveduje novo sv. pismo in tudi mnogi neverski pisatelji, in kojih niso tajili vrstniki Kristovi in spisatelji njegovega življenja. Prerokoval je konec svojega življenja, razdjanje Jeruzalemskega mesta, in stalno razpršitev Judov med vsa ljudstva. On je obljubil so-zidati cerkev, dati jej svoj nauk in jej pomagati nauk ohraniti čist, da ga bo mogla nepopačenega oznanovati vsem narodom; zato je pa tudi ne bodo premagala peklenska vrata, vkljub najhujemu preganjanju bo stala zmiraj svitla v bliščobi resnice.
Prašam, kdo more delati čudeže? Mar ne samo oni, kojemu je pokorna vesoljna stvaritev in komur on pripusti ? Že vsled tega moramo verjeti Kristovim besedam, kajti laži Bog ne bo podpiral. Ako bi se pa kdo kaj spotikoval nad čudeži, pa poglejmo prero-kije, vsaj nam te dokazujejo isto, kakor čudeži. Ali so se spolnile ? Kaj pravi zgodovina?
Kristus je umrl na križu zapustivši le 12 izvoljenih učencev svojih, revnih, neučenih. Ko bi bil Kristus le človek, gotovo bi bilo poginilo njegovo delo, kajti judom se je dozdeval njegov nauk pohujšljiv in poganom neumen; aposteljni so bili nezgovorni, plašljivi — nemogoče, da bi oni kaj opravili! A vendar so! Gospod je vstal, šel v svoje kraljestvo, poslal jim svojega sv. Duha, ter jih navdušil in okrepil. Z orožjem sv. križa so šli podjarmit svet neznajoči druzega nego Krista križanega! Mogočno je bilo rimsko cesarstvo — vso svojo moč je obrnilo proti tem dvanajsterim. — Bliskali so se meči, boj se je vnel, kri je tekla v potokih, na ti-suče je bilo umorjenih — toda ne nevernikov, ampak vernikov, spoznavalcev Križanega; a vendar premagali so vse sile rimskega cesarstva! Od kod ti nasledki — kje so njihovi vzroki? Ali se ne bere tu očito viša moč delajoča v revnem človeštvu?
Judovstvo je že padlo, prelepo mesto razdjano vkljub in zoper voljo rimskega poveljnika — judje so zgubljevali in zgubili svojo domovino.
Preganjanje je ponehovalo — le Julijan je napel še zadnje sile — osramotiti je hotel Krista prerokovavšega, da bo razdjanje Jeruzalemskega mesta trajalo. On ga je hotel nalašč sozidati — kako so se pač judje veseli poprijeli dela! Toda na onem kraju je jel bruhati ogenj, požigal je delalce, uničeval vselej pričeto delo. Od kod Jo na kraju nevulkanskem in ne bljujočem ni prej ni pozneje. Cegav prst je tukaj?
Rim je bil premagan, zasedli so njegov prestol kristjanski cesarji. Toraj nobene zunanje sile ni potrebovalo krščanstvo v svoje razširjevanje, ampak le prostega, umnega prepričanja. A zraven surovih moči so se kristijanstvu ustavljale tudi duhovne že koj v prvih stoletjih. Možje izuijeni v dialektiki, izučeni v orientalskem modroslovju so napadovali cerkvene nauke z uma bistrim mečem — a zastonj so butali ob skalo, kajti še ostreje uma meče je imela cerkev v svojih očetih; ti so razdrli vse nasprotne zanjke s svojimi modroslovskimi vedami in z vzletom svojega uma. Nji-Letopis 1871.	20
hova dela Se zdaj slove, svitle zvezde so v literaturi cerkvenej — toda, kje so dela nasprotnikov? Zginila so, kakor tema pred lučjo.
Komaj se je cerkev nekoliko vtrdila, kar priderć divje čete iz severa, spodbijejo stebre rimskemu cesarstvu, uničiti groze vse, kar je do zdaj lepega zmislil in vstvaril človeški um. A cerkev je vzela vede in umetnije v svoje varstvo. Ni jih le rešila pogina, ampak razvila, dala jim pravo jedro, ž njimi ukrotila divja srca in spremenila tigre v jagnjeta. Smilili so se jej revni nevedneži živeči se o lovu in vojski, ter darujoči svojim malikom; podjarmiti si jih je hotela, toda ne, kakor Aleksander azijska ljudstva z mečem, ampak s prepričevalno besedo. Iz Rima so šli poslanci besede Božje, poslanci omike v Galijo in Anglijo, od tod v Nemčijo z biblijo v enej roki, s Homerjem v drugej. Vstanavljali so šole, zidali cerkve in samostane; razvijali jezike, slikarijo, kiparstvo in sploh vse vede in umetnosti. — Res, da se je jutro odtrgalo od Rima v neznanskej blodnji — zato je pa tudi propalo, zgubilo življenje, ker ni bilo več spojeno s središčem življenja, z Rimom.
Pridrli so divji Arabci z mečem v roki razširjevaje svojo vero po Aziji, Afriki in Evropi na zahodu in vzhodu. Tresla se je Evropa pred njimi — le katoliška cerkev se jih ni bala, vedoča, da jo brani Vsemogočni.
Vkljub vsestranskim napadom je vrlo napredovala katoliška vednost, razvijala se je školastična filozofija. Papeži so najiskre-neje podpirali ves napredek; v Karthagi, Rimu, Bologni so že v sedmem stoletji vstanovili akademijo, in papež Silvester II. je že v 10. veku vstanovil stolice za astronomijo, mathematiko in geografijo. V kratkem rečeno: v cerkvi so cvetle vede in umetnije, brez cerkve bi bila Evropa Bog vedi kje; kaj so storili samostani za omiko!
Cerkev je imela še zmiraj dosti sovražnikov. Napadati so jo začeli nemški cesarji, posebno Hohenstaufi — a cerkev je mirno napredovala in razširjevala svojo resnico po vsem svetu. Vsled političnih vplivov so v onem času papeži onemogli —- a vkljub temu je cerkev rasla med nemškimi in slovanskimi rodovi.
Pride 16. vek in ž njim Luter. Ta se je vprl cerkvi, spod-kopoval je društvena tld, vpor in vstajo in grozo razsejal po se-verju — teptala so se lepo zasajena tM, spodbijali prestoli, morili nedolžni, uničevali spominki umetnostni. Kri se je pretakala skoro po vsej Evropi, razlegal se je bojni krik posebno po zahodnih deželah Evropskih. Kdaj je cerkev delala kaj tacega, res, da se je kak ud njen zapozabil, ter je z mečem razširjal vero v sveti križ, a cerkvi ni bilo to všeč, ustavila je, kakor hitro je mogla, vsa-koršno tako počenjanje. Po luteranstvu je res cerkev precej zgubila — a pridobila si je polja drugod. Našli so novi svet, Ameriko — revni divjaki, človekožrci so prebivali v njej. Ali bodo sami ti brez omike, brez resnice? Ne, ne, resnica je za vse ljudi! Toraj na delo! Vneti misijonarji so šli, a ne vklepat v robstvo
revnih divjakov, ne jih zatirat in kopat zlati, ampak izobraževat jih. Veselo so stavili v nevarnost svoje življenje, le da bi pridobili brate veri, in z vero omiki, ter človeštvu! Kje razun katoliške cerkve se dobi kaj enacega? Cerkev je mirno , ne spodkopovaje najdenih razmer sejala svoje seme po vseh delih sveti in ga še.
Nove zarotbe so se vnele zoper cerkev v 17. in 18. veku; panteisti Spinozza, Schelling, Fichte, Hegel so se borili proti njenim naukom, enako Loke s svojimi nasledniki senzualisti; vse vednosti (ako se smejo tako imenovati) so se obrnile proti njej, da bi jo uničile. Posebno na Francoskem so se vravnala skrivna društva, zaprseženi sovražniki zoper cerkev in zopet so nastale prekucije, morije, hudodelstva, gnjusobe v sramoto vsemu človeštvu — vse zato, da bi se cerkev uničila!
In v 19. veku? Vse se bori zoper cerkev, duhovna in fizična sila. Kakor pred mnogokrat, tako bi se tudi zdaj moralo reči: „Cerkvi že klenka mrtvaški zvonec!" Toda kakor prej, tako tudi zdaj smemo reči, da ljudje napačno računijo, kajti ne opazijo pri cerkvi nekega neskončnega faktorja, zoper kojega vse človeško v
Erah sprši. Cerkev ne pogine — vresničile so se dozdaj in se odo odslč besede Kristove — kar nam tudi prav lepo potrjujejo judje povsod raztreseni brez domačije. Kaj se toraj iz tega razvidi, ljubi moj ? Kaj ne, katoliška cerkev je Božja vstava in gorje vsem, kterikoli se bojujejo zoper njo.
Cerkev je toraj v verskih reččh vedno učila, ter razvijala stari od zgoraj jej razodeti nauk — ona je podpirala vse, kar vstreza človeškemu duhu; vede in umetnosti; imela je milijone nasprotnikov, učeče danes bev, jutri mev, borile so se zoper njo vse mogoče sile — toda ona je ostala, sovražniki pa so cepali, tisuč na njenej desnej in deset tisuč na levej. Kaj moramo pač iz tega se učiti? Ali toraj ne moremo vedeti, kje je resnica?
Te misli so se mi vnele v možganih in prašal sem se, ali je mogoče le količkaj dvomiti, kje je resnica? Resnična misel je ona, ki se vjema z objektivnimi razmerami, te pa gotovo niso danes take, jutri take! Svet se je gotovo le na en način pričel, a ne na sto! Občni namen svetovja je gotovo le eden, a ni jih sto! V svojem spoznanju je toraj človek navezan na objektivnost, on se mora po njej ravnati, a ne nasprotno zahtevati. In spoznavši
Srvo resnico, ter pripoznavši jo, pripoznati mora vse daljne posle-ice, ter jih počasi razvijati in natančneje razumevati. Resnica, dalje, ni samo za enega, ampak za vse in ker je ona absolutne veljave, mora se razširjati med vse ljudi. Resnica bo toraj zmiraj ista od vekov do vekov. To vidimo pri cerkvi — nasprotno pri vseh nasprotujočih zoper njene nauke.
Kdor to le malo pogleda, ne more več dvomiti, kam naj se obrne, česa naj se drži v nevarnih časih. Le cerkev ima pravo; njo podpira očividno roka Vsemogočnega — vsi zunaj cerkve imajo toraj nepravo. V množini sebi nasprotnih naukov ne more človek več razznati, določiti se, kam bi se obrnil, komu bi pritrdil, komu
20*
odtrdil? Ni čuda, ako se mu vrine misel, ni je resnice, vsaj objektivne ne, k večemu le subjektivna, toda še ta le enodnevna. Ni čuda, da se pripoznava stavku, vse vere so enako dobre! kar je še mnogo smešneje, kakor, ko bi djal: vsak denar enako veljd, sold toliko, kolikor cekin! vsaka obleka je enake cene, strgana, ali pa cela!
Ako je toraj resnica le v cerkvi gotova, res je, kar sem ti pisal v prejšnjih listih in ti skušal umno dokazati, namreč bistven razloček med duhom in tvarjo, kajti to uči cerkev in resnične so tudi vse posledice, ktere sem ti kratko obrisal.
VL	15. februarija 1871.
Zadnjič sem ovrgel vse nauke sploh namerjene proti cerkvenim pokazavši ti zgodovinsko in iz zdrave pameti, da resnica je le v cerkvi in toraj pri onih, ki se vjemajo ž njo. Ti mi navajaš posebno en vir sedanjemu materializmu, namreč prirodoslovje sploh hiteče brzih korakov do vrhunca svojega razvoja; prašašme, kaj jaz o tem mislim, kako bi jaz zavreči mogel njihove nauke in nazore, češ, da ni nič druzega, kakor tvar s svojimi večnimi zakoni ! ali kako bi se mogel vpreti njihovim ugovorom proti svetemu pismu, koje se ne vjema z njihovimi resultati.
Kar se tiče prvega dela tvojega vprašanja, rešim ga prav lahko in kratko. Prašam le: kaka naloga je prirodoslovcem? Mar ne opazovati prirodo in njene prikaze, ter iskati zakonov, vsled kojih se prikazi razvijajo. Njihov nauk je toraj le nauk iz skušnje — modroslovska pitanja ne segajo v njihovo okrožje, in kaj, ako ne modroslovsko je pitanje: Od kod priroda, ter njeni zakoni? To rešiti niso kompetentni; kolikorkrat o tem govori, prestopaje meje svojega okrožja, iz njih ne govori več prirodoslovec, ampak modroslovec.
Kar se pa tiče posebej geologov ali astronomov in Mozesove pripovesti o šestdnevnem stvarjenju, naj bi se pazilo na sledeče:
a) Kar zadeva sv. pismo, vedi, da nas hoče ono le v verskih stvarih podučiti, ne pa o stvarih prispadajočih v prirodoslovje, teh se le včasi povrhoma dotakne, kadar se jih ravno mora. Sveto pismo se tudi v teh opazkah ne more motiti — le razlagati se morajo prav te opazke. Kajti sv. pismo ne govori geologično, astronomično ali fizi-kalično, ampak v duhu narodov svojega časa. Sv. pismo uči, da
1'e Bog vse iz nič vstvaril, vse svetovje in toraj tudi zemljo — zoper :ar prirodoslovje ne more in ne sm6 ugovarjati. V daljem popisovanju se pečž le z zemljo, kako se je razvijala in razvila — a ne gleda njenega osrčja, njenih notranjih prekucij, ampak le po-vršnino, ker hoče le pokazati, kako se je vredila za človeka. Naj-pred je bila pusta, potem se je pa v šestih daljnih ali krajih dobah (kakor se hoče „dan" razumeti) dovrševala in dovršila. Zemlja se je pokrila z vodo, nastala je svetloba in gorkota, naredilo vzdušje, vzdignila se suha zemlja iz morja, začela so rasti zelišča;
potem se je zemlja tako vredila, da je dobivala luč in gorkoto od solnca, napolnil se je zrak s pticami, voda z ribami , nepopolnim živalim so sledile popolne in na zadnje je vstvaril Bog človeka. Zoper to ne more niti geologija, niti astronomija kaj ugovarjati. Da pa vzame sveto pismo ravno šest dni, to je verski namen zarad praznovanja sedmega dneva.
b) Kar zadeva vednosti, smejo se s svetim pismom primerjati le gotove, neovrgljive istine, nikakor pa hipoteze; a ravno slednjih se geologija nikdar ubranila ne bo; morala jih bo porab-ljevati tem več, čem globokeje se zataplja v minulost. Ali pa ni nespametno iz tacega omahljivega stališča še biti proti verskim resnicam, proti razlagi v sv. pismu. Ako se dobć kake težave, videzna nasprotja, gotovo le posameznik premalo vć, da bi jih mogel rešiti. In sploh, kje je pa kaka naravna vednost, da ne bi bilo mogoče sto in sto ugovorov, in vkljub temu ne zgubi vednost kaj veljave. Zakaj se pa to ravno pri sv. pismu, pri verskih resnicah godi? Vsaj se je tolikrat pokazalo, da so bila vsa taka orožja nična; le par zgledov:
Plutonisti so kričali zoper biblijo, češ, ona laže učeč nep-tunizem. Toda 1) plutonisti še niso svojih naukov dognali do gotove istine in odkar se je jela razvijati kemija, posebno od tega časa jim zmiraj huje na pete stopa neptunizem, kojega dozdaj še niso vednostno spodbili; in 2) ali sv. pismo res neptunizem uči? Ono le pravi, da je bila zemlja z vodo pokrita, a kaj je bilo znotraj, zato se ne meni; da je bila pa voda pri raznoju Zemljinem precejšen faktor, trdite obć teoriji.
A, ugovarja astronomija, sv. pismo imenuje zemljo središče vsega zvezdovja, solnce največo, luno za njim največo zvezdo — kar je vendar preočita zmota. Toda povedal sem že, da sv. pismo ne govori astronomično in popisuje le svet v razmerju do človeka; in ali ni človeku zemlja res središče, iz zemlje se solnce in luna vidite največi zvezdi; solnce razsvetljuje zemljo po dnevi, luna po noči — to je važno za človeka in to povć sv. pismo; za drugo naj skrbč astronomi, za kar so tudi poskrbeli.
Enako bi se razlušili vsi ugovori. Predaleč gredo prirodoslovci, a predaleč gredć često tudi bogoslovci opiraje svoje ved-nostne nazore z izreki sv. pisma, kar je jako napačno razvidno že iz tega, kar sem zgoraj omenil. Sploh naj se pomni:
1) Enostransko razlagano sv. pismo ni še sv. pismo samo, in omejeno prirodoznanstvo še ni nikakor resnični sistem narave same. 2) O naravoslovju naj le govori strokovnjak v tej stvari, ne pa površnjak; strokovnjakov, mož prvih na tej poti je dosti zvestih katoličanov. Enako naj pa tudi sv. pismo le strokovnjak, exeget, razlaga, a ne ošaben prirodoslovec nalašč iskajoč najne-umnejih razlag.
Ker sem ravno pri prirodoslovju, naj ti še omenim, kaj se je godlo od te strani zoper pripoved o posebnem stvarjenju človeka in o izviru vseh od enega para. O tem bi bil kar molčal,
ko ne bi bil ravno te dni čital, da so v novopečenom Rimu odstavili necega učitelja ravno zato iz službe, ker je ovrgoval „affen-theorijo", in da njegov naslednik ni vedel bolje pričeti svojega posla, kakor s podukom, kako se razvije opica v človeka. Jaz nočem v tem oziru le malo besedi spregovoriti; škoda, da nimamo slovenskih knjig v tem oziru še nobenih, kar ti jaz povčm, sem posnel le iz nekterih nemških — a upajmo, da s časom dobimo tudi kaj domačih.
Toraj človek ni bil posebej vstvarjen, izvil se je iz nižjega organizma! Duh človeški bi bil le organična, toraj naravna moč, ne samostojno bistvo! Kako nasprotujejo te misli zdravemu razumu, omenil sem že v enem prejšnjih listov — s tem je že ovržena vsa „affentheorija".
A živali tudi mislijo, razsojajo, one so zvijačne i. dr. — toraj morajo imeti duha. Kdor se je učil dušeslovja, ne bo tega trdil. Kdaj se kaže v živali prostost, kdaj samosvest, kdaj druge više duhovne delalnosti? Kar je temu podobnega izvira od drugod; v vsako delovanje jih določi njihov organizem ali pa predstave združujoče se v nove celote, vzajemno se zbujajoče, one vplivajo na premičnice, od tod na mišice in na zunanje pregibanje. Zato nahajamo pri drugej vrsti žival druge merajoče določitve (ker je namreč drugačen organizem), a pri istej vrsti isto, vse se v njej vrši le objektivno, žival se tega ne zaveda — zato ker nima duha. Nektere živali se nauče izgovarjati kake besede, dokaz, da imajo glasila primerna za govor; zakaj pa ne govorć? Zato, ker nimajo kaj povedati, kajti ne mislijo in to zato ne, ker nimajo misleče moči, duha. Pa kaj bi o tem veliko pisaril, ker tega nobeden ne misli, ako ni ravno zmešanih možganov. Le par opombic še gledd prej omenjenih vprašanj.
a) Prirodoslovci se kar naravnost križajo: eni mislijo, da vsak rod človeški mora imeti svojega prvega očeta, a drugi trdijo, da so se vsi rodovi prav lahko razvili iz iste, niže stvari. Ktera je prava? Ob6 trditvi skušajo vednostno dokazati, toda ne gre! Nobena ni prava. Res, ako postaviš skupaj kavkazca in zamorca, v kojih so znaki dotičnega rodu popolno .izraženi - kak razloček! toda stavi med ob& še srednje člene in videl boš, kako počasi, skoraj nerazločljivo se spremeni kavkazec v zamorca, sprememba se ti ne bo več čudežna dozdevala. Še zdaj se lahko opazuje, kako Evropejca prestroji n. pr. v Amerikanca amerikansko podnebje, amerikanska zemlja i. dr. Ako se pa več ne zgodi v takej meri, kakor poprej, to izvira iz sledečih vzrokov:
1)	V razvoj sedanjih tipov sta delala dva faktorja, namreč prvotni tipus in podnebje; a en faktor zdaj odleti, namreč prvotni tipus, toraj tudi posledek ne more biti po vsem prejšnjemu enak.
2)	V starosti se obraz človeški več ne spreminja, stalen je; a zoper vso logiko bi bilo iz tega sklepati, da se tudi v mladosti ne spreminja. Enako se je vzrast človeškega rodu v mladostnej dobi bolj spreminj evala, dokler se ni vstanovila, ter vtrdila — in
stalno še spreminjevati, ni ravno tako lahko. — Kako se včasih med seboj razločujejo ljudje iste družine, istega naroda; zakaj bi se ne mogli povekšati pri vsem rodu človeškem bivajočem v tako različnih krajih, med tako različnimi vplivi?
Toda, ugovarja se zopet, kakor pripoveduje sv. pismo, napolnila se je v kratkem vsa zemlja z ljudmi — kako bi se mogli v kratkem času tako pomnožiti iz enega para (dvojice)?
O tem daje najnovejša zgodovina dobre zglede. Na neki otok se je rešilo mnogo Angležev iz potopa svoje barke in vzrastlo je tam v teku 80 let 12.000 ljudi iz samo štirih mater. InBurdach pravi: V Evropi zredi vsak par počez 4 otroke, ako je bil v začetku le en človeški par, kar se pač utegne misliti in ako se je
Eomnoževal le v tej meri, bivalo bi na zemlji v tisuč letih še en-rat toliko ljudi, kakor zdaj. Da, geometrične progresije čudno naraščajo!
Naj ti zadostuje ta površni obrisek, zadovoli se s temi malimi vrsticami. Lahko razvidiš, da vsi ugovori zoper nauke sv. katoliške cerkve so nični in zginejo pred solncem bistrejega pogleda. Res, ugovori so včasih jako učeni videti, a v prirodoslovju se kmalo vstvari navidezno učen obraz, toda le navidezno; ta učenost le pokriva spodaj se skrivajočo ničnost. Iz tega tudi lahko razvidiš, kaj veljd trditev „Mozes je star goljuf," kakor sem jo že jaz sam slišal. „Sed sapienti sat."
'	19. februarija 1871.
Razum človeški dela in išče — svoje vede zmiraj bolj izobražuje, dovršuje, razširjuje; vse to podpira cerkev, podpirajo njeni služabniki, učenjaki — a v teh stvareh cerkev nič dogma-tičnega ne določi, kajti njej je viši, nebeški namen; ona mora le skrbeti, da je čista pot vodeča do nebeških višin, v naročje našega Očeta. Tukaj mora skrbeti za čistoto in tudi skrbi — vsak nauk mora zavreči, kterikoli se ne sklada z njenim naukom. Ali pa more to storiti, je li sposobna? Toliko učenih mož nadkrilova-jočih druge v njihovem vzletu je že prestrigla, ali izbrisala iz svoje srede — od kod ima to pravico? Kako, ima li ona sama resnico in je ne more skaliti?
„Errare est humanum", glasi se jstara prislovica, o njenej resničnosti pač ne bo dvomil nobeden. Človek ne le težavno do resnice pride, ampak tudi pridobljena mu lahko uide. Kolikokrat pač more z absolutno gotovostjo trditi, da je pogodil pravo? (Se ve, da mislim tukaj razumno mišljenje). Zmotljivost nam priča stari, priča novi svet. V V. pismu sem ti dokazoval, da je cerkev Božja ustanovitev — o čemur, menim, več ne dvomiš. Ako jo je pa Bog ustanovil — (vsaj se je ustanovitelj spričal, da je res Božji sin) — ali mar ni prišel v okom tej človeškej pomanjkljivosti? On je prinesel resnico na svet, gotovo zato, da bi se ohra-
nila za vse čase — inače bi bil prihod njegov zastonj. Ustanovil je cerkev, da naj združi v sebi vsa ljudstva v vseh časih in iz vseh krajev, ter naj jim oznanuje resnico prineseno iz nebes. Ali bi bila pa cerkev mogla doseči namen, ko bi on ne bil poskrbel za sredstva, da se resnica ohrani neskaljena? Inače bi bil on hotel namen doseči brez dotičnih pripomočkov; ako je pa namen vsakako hotel doseči, moral je tudi hoteti sredstva zd-nj in ako jih je hotel, gotovo jih je tudi dal. Res, obljubil je, v svojem duhu ostati pri njej do konca sveti, ter jo varovati zoper vse zmote. Ako je obljubil, mar ne bo spolnil? On je zvest v svojih obljubah in ni človek, da bi se lagal in spreminjal v svojih sklepih.
Toraj je dolžna in tudi sposobna ohranjevati, braniti resnico zoper vse kaleče jo modrijane. In res jo je ona ohranila čisto — niso jej mogli škodovati vsi nasprotniki. Splošen zakon se glasi, da resnica se vzdrži zmiraj, zmiraj se bolj krepi, kajti ravno ona pripomore v razlago in razjašnjenje mnogih tmin; toda pomota in laž se obdržite le malo časa; čem dalje stojite, tem bolj jima gi-nejo tli izpod nog, ker pride zmiraj več neovrgljivih dokazov njima nasprotujočih. In glej! Kje so nauki cerkvenih nasprotnikov? Razraščali so se in naraščali prete zadušiti vse drugo, a kakor pene so zginili pri prvem pihu resnice, enako tmini pri
Srvem pogledu solnčnem. Toda cerkveni nauk je stal in stoji vsak an trdneje; in tudi kteri se ne more vednostno opravičiti? Pokaži mi enega!
Naj ti omenim, kako sem se vlani smejal. Kričali so namreč neki listi, češ, vednost in vera ste si ravno nasprotni. Neko društvo pa je razpisalo darilo nad 100 gold. in obljubilo onemu, kdor si upa to le v enem njenem nauku dokazati. A nikdo se ni oglasil do današnjega dneva. Ali ni to smeha vredno?
Toda cerkev uči nauke, kojih razum ne more umeti, ona predava skrivnosti in tacih se poprijeti se boji in ne sme razum. Nasproti temu vprašam:
a) Ali mar razum v svojem vzletu ne dobi nobenih meja? Res on mora iziti iz gotovega, pozitivnega stališča, od tod razvijati vse posledice do kterihkoli meja le jo more kreniti; nobene misli ne smć pripoznati, ako mu zato ne dajejo povoda že pripo-znane; tako hodć si bo pridobil sicer trdno znanje. Toda ali ne prifrči nikjer do meja? Že pri naravnih stvaren on le v6, „kaj'' se vrši in „zakaj" — toda „kako" mu je kaj teman; kajti on vidi le prikaze in iz kakosti prikazov sklepa o njihovem vzroku. Povzdigne se v nadčutni, duhovni svet. Tukaj spozna natančneje le svojega duha in sklepa iz njega, kakošen mora biti večni, nepogojni, absolutni duh — a gibati se mora zmiraj v kategorijah časa in prostora, toraj ne more spoznati življenja brezčasnega, izven-prostornega bitja. Ali more on, omejeno bitje, popolno spoznati neomejeno? In ali nam Neskončni ne more kaj razodeti, česar ne umemo popolnoma? Naš razum lahko pripozna kaj bolj temnega, ako mu to pripoznanje dobro pojasni druge pnkaze, kojih si
inače ne bi mogel razložiti — da le nima v sebi nasprotja ali absurdnih posledic. Kolikokrat se to pripeti v človeškem življenju?
b) Vemo, da je te nauke Bog razodel in so toraj gotovo resnični. če pa verjamemo Bogu, najvišemu razumu, ali je to zoper naš razum? Kaj je pametneji, verjeti svojemu zmotljivemu razumu, ali Božjemu nezmotljivemu? Sploh pa se pri vseh skrivnostih (zato, ker so resnične) lahko razderejo vse oporeke in vsi dozdevni nasprotljaji; in ako se tudi ne more dokazati, da mora ravno tako biti in ne bi moglo biti drugače, dokaže se vendar zadostno, da je lahko tako.
Ako je toraj le v cerkvi resnica, kaj se bo pa reklo o vseh slavnih modroslovnih sistemih? Če se ne vjemajo s cerkvenimi nauki, niso resnični, in če niso resnični, so lažnjivi. Ravno v modroslovju se pokaže, kako daleč jo utegne zabresti človeški duh napačno porabljevaje svoje moči; svojo blodnjo imenuje potem vednost. Vednost? Kaj pa je to? Res lepo imć, toda nije zunaj cerkve. Zakaj ? Zato ker je tudi zunaj nje ni resnice; vednost hoče spoznati le resnico, le resnico dobiti — inače zgubi svoje imč. Oh, koliko so si toraj ljudje prizadevali osnovati velikanske sisteme ter dokazati, da se trudijo za laž in da vsako od-daljenje od cerkve pripelje nehote v veče ali manje blodnje. Pred Kristovim rojstvom ni to nič čudnega — a, da se še zdaj vkljub vsem dokazom resnica išče tam, kjer je ni, to mi ne gre v glavo. Tako blizo imajo pravo, a nalašč ga hočejo drugod iskati — toraj se morajo zgubiti. Težavno zidajo mogočna poslopja, a ker jih zidajo na pesek, pride povodenj, spodkoplje jih, da se zgrudijo na tla in žalostno spričujejo slabost človeških rok.
Ali se toraj res vera in vednost izključujete ? Nikakor ne! Kar pomanjkuje modroslovju zarad človeške omejenosti, to mu doda Božje razodenje. Veliko resnic spozni človeški um sam iz sebe, prepriča se moralično o njihovej istini — to prepričanje še bolj potrdi in očisti vera. Vera pokaže resnice, do kojih se duh sam ne bi bil povspel — te modroslovje lahko pokaže v zvezi z druzimi, ter jih skuša zmiraj bolj pojasnovati. Toraj vera podpira modroslovje, da more na-njo se oziraje više priti, kakor samo sebi prepuščeno; modroslovje pa verske nauke, pozitivno dane zopet pojasnuje in razumuje. Zato bo modroslovje jako cvetlo in se dvignilo visoko, ako se ozira na vero, nezmotljivo voditeljico, toda zabredlo bo, kadarkoli bo skušalo vero spodriniti.
To pregledavši moramo reči, da vera je najdraži zaklad bodi si učenim, bodi si priprostim. Brez nje bi tičali še v grdem poganizmu — kjer njo zametujejo, tam se bližajo zopet poganizmu! Toraj za vero dajmo svojo srčno kri, ako bo treba!
23. februarija 1871. Modroslovje vpliva sploh na življenje in oboje na umetnosti. Kolikor čisteji so modroslovni nazori, kolikor bolj se po njih ravni
vse življenje, toliko lepše bodo tudi umetnije; nasproti pa tudi umetnije blažijo človeška srca napajaje jib s svojo lepoto.
Umetnijam namen je lepo; a kje je lepota domd? Devica, mladeneč, pomlad, cvetica, v vsem tem biva mnogo lepote — toda ta lepota hitro zgine! Ko bi toraj lepota imela svojo domovino le v naravi, kako bi bila vendar nestalna, omahljiva! Ali nima boljega domovja? Ima ga — nadčutni, nadnaravni svet, nezginljive, večne resnice, duhovno kraljestvo, to je njena domačija, tu je domd lepota, lepota večna.
Ker se pa v vseh svojih delih izrazuje, ali vsaj izrazovati moral ves človek, izrazuje se tudi v umetniji. Duh mora namreč poiskati lepo idejo, ter jo vliti, vtisniti v podobo vzeto iz čutnega, telovnega sveta; lepa ideja naj bo v lepej podobi in lepa podoba naj zadržuje lepo idejo — prva je ideja oziroma na ceno, vrednost namreč, druga podoba. Podoba utegne biti sama na sebi popolnoma, a mrtva je, ako je ne oživlja duhovni zadržaj, povzdigne in dvigne v nebeške visočine.
Toda, ktere ideje so pa lepe? To pokaže modroslovje in sicer nravno modroslovje. Kolikor više se povzdigne modroslovje sploh, toliko više vzleti za njim tudi umetnija — kolikor čisteje, resnici bližje je modroslovje, toliko čisteje, krasneje bodo tudi umetnije. Dokazal sem ti že pred, kje je domd prava, neskaljena vednost o nadčutnih, duhovnih stvareh, namreč v cerkvi, zato mi moraš tudi pritrditi, da bo tudi cerkev najbolje določila, kaj je lepota in vodila umetnijo po najbolj varnej, gotovej poti. A rekel boš: Od kod pa toliko lepote v umetnosti Grškej ?
a) Grške umetnije so cvetle v času, v kojem je tudi modroslovje najbolj cvetlo in se približevalo resnici, ter še ni bilo popolno spačeno grško življenje, b) Zapisano ima človek v srcu nravno postavo — res pisava se je po padcu človeškem nekako zabrisala, da jo more človek kaj težavno brati in si jo včasih popolno napačno razlaga. A vendar je mogoče, da si človek, pri-bliževaje se resnici z umom tudi to pisavo bolje oživi — od tod prihaja, da je lepo mogoče tudi v poganstvu, c) Ako se Grki tudi ne morejo prekositi v zunanjej obliki, vendar njihove ideje jako zastajajo za idejami izraženimi v krščanskej umetniji, kar se tiče čistote in množine.
Jaz bi bil o tem kar molčal in ti še teh malih misel ne podal, ko bi se zoper lepo tolikokrat ne zagrešilo ravno sedanji čas.
Poglej gledišča! v njih bi se moral gojiti in izobraževati pravi lepi okus, blažiti bi se morala srca, ter navduševati in navdušiti za prelepe ideelne namene! Toda, ali se godi to sedaj ? Umetnija ni več prosta, marveč služi spačenemu življenju, spače-nim nagonom; ona ne povzdiga src k sebi, marveč sama se ponižuje iz svojih čistih višin v temne, umazane nižave, kjer se ognjusi in skvari do cela; umetnija služi le dobičku in res je, kar je že davno rekel Schiller: „Der Nutzen ist das grosse Idol der Zeit, dem alle Krafte frohnen und alle Talente huldigen sollen. Auf
dieser groben Wage hat das geistige Verdienst der Kunst kein Gewicht und aller Aufmunterung beraubt verschwindet sie von dem larmenden Markt des Jahrbundertes." Da, zgine, le semtertje se pokaže še kaka lepša cvetka, dokler tudi nje ne obrije mrzli sever. Le čudim se, da zoper mnoge glediščine predstave ni že davno oporekal ženski svet — vsaj se tam tako rekoč zasmehuje ono, kar je najdraži in najlepši ženskin zaklad. „Sed sufficit."
Kaj pa kiparstvo in slikarstvo? Tu se nekteri jako bojujejo za nage podobe. Ravno vlani sem bral v slovenskem listu, da naj bodo umetnije moralične in v raVno istem listu tudi čital gorko zagovarjanje nagih podob! O ironije — res izvrstna morala to! A sklicujejo se na Grke. Toda Grki so jeli nektere podobe ne-oblečene delati še le po času slavnega Phidija, toraj v času, v kojem je gnjilo grško življenje in ž njim umetnija. In še v tem času so tako delali le podobe nesramne Venere in njej spadajočih-osebnosti; Junona, Diana, Cerera etc. se ne nahajajo nikdar takošne. Mislim pa tudi, da od onega časa smo vsaj nekoliko že napredovali v modroslovju in nravoslovju! In zakaj bi segali v nečiste vire, ker imamo čistega blizo. Da take podobe niso lepe, dokazuje že istina, da se nepopačen človek od tacih z gnjusom odvrne; — kar se pa studi, vendar ne more lepo biti, kajti lepo si vendar pridobi srca in z njimi ljubezen vseh! Zato kličem, proč s takimi nauki, poprimimo se čiste resnice, ktero nam podaja sv. cerkev v vsakem oziru!
IX.
28. februarija 1871.
Da, zmešani svet, poprimi se čiste resnice s svojim umom, izrazuj jo v svojem življenju, ravnaj se po njej v vseh okoliščinah in zagotovim te, odbežale bodo od tebe grde prekucije začenše se v tvojem razumu a od tod izšle v vse življenje. Le resnica, čista, neskaljena, kakoršno ohranuje cerkev, le ta te utegne obvarovati, da samega sebe ne uničiš v divjem boju; le ta utegne zopet vtr-diti majajoča se tlA pod tvojimi nogami! Toda gorje ti, ako se je ne poprimeš te rešiteljice hitro, dokler je čas, kajti omahljiva tld se bodo prekucnila popolnoma, in padel boš v brezdno, ter tam poginil! Toraj zmešani svet, veš kako zdravilo ti napišem ? Cuj: „Veritas libe rabit te!" Ako ga hočeš rabiti, ozdraviš, inače pogineš!
To, dragi prijatelj, naj bo za zdaj zadnje pismo. Prosim, preberi vsa s potrpežljivostjo, ohrani za se, ako najdeš kako dobro zrnce; odpusti pa mi mojo pomanjkljivost in premajhno natančnost! Z Bogom!
Pesni.
(Zložil A. P o d g o r j a n s k i.)
Oj ljube gore ve!
Pozdravljene bodite mi V odeji zali, rožnati, Oj ljube gore ve!
S podnožja vam studenci vro I rast poživljajo z vodo, Oj ljube gore ve!
Vže dole kinča rajski cvet, I darek vas obnovlja svet. Oj ljube gore ve!
Nižave sin pa k vam hiti, Ker doli dun se mu mori. Oj ljube gore ve!
Svobodno vetrič gor šumi; Dolinske megle gori ni. Oj ljube gore ve!
I skače prosto gorski rod; Ljubav se druži gor povsod. Oj ljube gore ve!
Srca hladilo išče sin I duhu pot z nižav temin. Oj ljube gore ve!
Gor išče mira sladkega Ter čaka rose iz neba. Oj ljube gore ve!
Al, kako da solzi oko Zmir tudi vam tako zelo,
0	j ljube gore ve?
Kaj, zdihe roda slišite, Vam solze znane so gorke, Oj ljube gore ve?
Zato tedaj ste žalostne,
1	vaše tuži to verhe. Oj ljube gore ve!
Oj rodu brišite solzi, I razvedrite mu srci, O j ljube gore ve! — —
Kedaj, kedaj pač pride čas, Da vas obsije zorni kras, Oj ljube gore ve!
Hitimo pomladi naproti!
Hitimo, hitimo pomladi naproti! Sprejmimo dostojno prekrasno nevesto! Približala zopet se nam je v krasoti, Spolnila obljubo nam svojo je zvesto.
Vriskaj srce od radostnega vnetja In poskakuj prerodil se je svet! Čujes, kak v gozdih odmevi se petja Ptičjega milo razlegajo spet?
K stvarniku vzdiga se nježna zahvala: Ker jim je pustil v neskončni dobroti Spet se vrniti v priljubljene kraje In jim prepevati tisučkrat slaje. A tebi v pozdrav, ti čuteče srcć, Prekrasni naturni akordi don6.
Kak sladko odmeva s čarobne višine
V	milino topeči se slavčekov glas! Kak to povzdiguje, prebuja to nas, — Budi hrepenenje i nove nazore!
Kak bujno razvija se speča narava! — Kot v letih cvetočih še deva prezala
Dije v čarobno-vabeči miloti: Tak v cvetnem se krasu blišči zelenjava. Glej! travnik je zelen, zelene so gore, Zeleni so hribi, zelene doline. Vse stvarstvo zdaj diha največo radost,. Ker v njem se vzbudila je nova krepost. Otožnost i mlačnost je zginila zdaj, Ves svet se spremenil v prijazen je raj. —
Potoček srebrni med poljem šumlja, Vd-nj starček zre milo; mu potok solza Se vlije po licu od časa že velem; Spominja cvetočih, prekrasnih se dni. Oh nikdar mladost več mu ne zažari. Al glej na obrazu mladenčevem smelem Brezkončna pomlad ti naproti puhti.
Kaj srce ne boš tudi ti poskakvalo In vriskalo glasno, ker pomlad je tu? Zdaj vživaj radostno sladčico miru, Bodočo pomlad že znabiti boš spalo!
Torej hitimo, dokler je še čas, Občudovati tu zemeljski kras, Živeti tu v božji neskončni dobroti, Hitimo, hitimo pomladi naproti.
Srce mi je v gorah.
(To Robert Burnsu.)
Srcć mi je v gorah, srce mi tu ni, Sreč mi je v gorah, v zelen' tratici,
V	zelenem okraju loviti srnč
Sreč mi je v gorah, zmir žene me tje.
Oj z Bogom planina, oj severna stran, Domovje ti zvestih i hrabrih ti stan, Kod kdaj sem jaz hodil in kjer sem ostal, Sem hribce planote jaz ljubil vsihmal.
Oj	z	Bogom ve gore, tak smele, drznč,
Oj	z	Bogom doline, ve tak zelenč,
Oj	z	Bogom tu gori, ti gozdič viseč
Oj	z Bogom ti slap tak bobneče doneč.
Sreč mi je v gorah, sreč mi tu ni, Srce mi je v gorah v zelen' tratici, V zelenem okraju loviti srnč Sreč mi je v gorah, zmir žene me tje.
Hrepenjenje po domu.
(Po Peppertu.)
Aj, rahli, rosni snežniki, K' vas solnca žar zlati! Koljkrat, o ko bi vedli vi, Sreč k vam koperni.
O gorski rog, o sladki don, Močan, takč topeč, Za bol premil, za slast prepoln, Le bol i slast preveč!
Zeleni jezer, zvezto te Varuje ven'c lesčv; Kdaj ohladiš, zaziblješ me Spet zlati lesk valov?
Tak pojem, ko večerni svit Med rožami žari, Ah in takrat solzim jaz skrit In srce hrepeni.
Lovčevo slovo.
(Po Eichendorfu.)
Kdo je tebe krasni log, Vsadil tu tako visoko ? Da, hvaliti mojstra roko Čem, dokler doni mi zvok, Oj zdravstvuj ti krasni log!
Čuj, svetd odmev globok! Same zgor paso se srne, In trobč se lovec vrne, In razlega se v okrog: Z Bogom, z Bogom krasni log!
Kar sklenili smo, o log Častno čemo spolnovati, Stari zmir zvesto ostati, Dokler zadnji vtihne zvok. Bog te vari, krasni log!
Ditiramb.
(Po Miroslavu Schillerju.)
Nikdar, verujte, De pridć bogovi Nikdar sami.
Komaj obišče me Bah radujoči, Znajde se Amor že tud' smehljajoči, Z njima se Febus v krasoti žari.
Vsi bližajo se in gredo vsi nebeški, Z bogovi se dom napolnuje človeški.
Kak podvorim naj sin zemski, povejte, Neba zdaj zbor?
Dajte mi svoje brezsmrtno živenje! Revno, bogovi, je svetno dvorjenje. Dvignite k svoj'mu Olimpu me gor!
Le v Jupitra domu veselje kraljuje; Od nektarja naj mi srce poskakuje!
Cašo podaj mu! Oj Heba natoči Pesniku le!
Z roso nebeško očesi mu zmoči, Taval ne bode da v Tartara noči, Menil, da v neba bliščobi je že.
Nebeški studenec šumlja lesketaje In mirno srcć, oko bistro postaje.
Naj okol tebe hrušć, naj nevihte zemlje bučijo!
Bodi v kipenji valov, bodi v vrtincu krepak! Zc *	kov in množice želje nezmerne
Toda samega sebe pred vsem brzdaj! — Popolnosti
Iskati na svetu nikar, vstvari si v prsih jo sam! Ako priboril si enkrat blagi si mir osrečalni: Božja pomaga ti moč srčno nevihte prestat'. Ako pa vendar te zgrabi vrtinec i moraš vtoniti, Solncu zatoni enak, lep in oblažen, kot to.
Biser.
(Po S. A. Mahlmarmu.)
hrabro bojuj se junak.
Moja Zvezdica.
(Spisala Lujiza P e s j a k o v a.)
Ljubi bralec, tudi jaz se ti zopet letos bližam in ti hočem povedati nekaj, kar se mi je prigodilo. Morebiti me vže poznaš od lani in po nekaterih mojih pesnih, znabiti si mi cel6 vže malo nagnjen, kajti pesni se jako rade srcu prikupijo, in potem me blagovoljno sprejmeš; ako sem ti pa se neznana, nič ne dć, seznanila se vže bova, vsaj po svojem čutji — če tudi tukaj v priprosti obliki — hočem razgovarjati se se teboj, in govorico,^ ki iz srca izvira, umeje vsak, komur čudapolno to Božje darilo bije v prsih; drugi pa, katerim namesti njega neka suha, neobčutljiva reč teži nedrije, naj ne sež6 po mojih spisih, da, največe veseHe mi stvori, ako lih ošabno na stran položi. Poslušaj me tedaj, ljubi bralec, veseli se z menoj, in ako ti bo pri tem, kar ti povem, solzica včasi priigrala v окб, ponašaj se ž njo, kajti ti si po njej isti, do katerega se vesćl obrača ne samo pesnik, ampak kateremu človek ko sočutnemu bratu sm6 tudi podati prijateljsko svojo гокб. —
Bila sem pred nekimi leti v mali vasi N. in sama ne vem, kako me je osoda tja pripeljala; stanovala sem pri kmetški ženi, ki je sama skorej tako revna bila, ko jaz, uboga njena gostinja. Tudi tega ne vem povedati, kako se je primerilo, da sem postala taka sirota, saj se mi je vendar nekedaj vse drugače godilo, v lepih, prostornih sobah sem prebivala, na mehkih klopeh slonela, svilno obleko nosila in vedela nijsem, kaj je glad, mraz in skrb in vse to neštevilno trnje, ki nenehoma trepinči in bode reveža; ali zdaj sem ga izpoznala, živela sem v sredi njega in do živega ranjena sem se borila z gladom, z mrazom in sč tisočerimi skrbmi.
Toda kaj mi je bilo tega mari? — noč in dan mi je najlepša zvezdica brlela, Emica, moja hčrka je pri meni bila in njeni nasmehljeji so me obilo poplačali za vse, kar sem v revščini imela prestati. Dk, da, ljubi bralec, ne čudi se preveč, zvezdica mi je ta hčerka bila, in da me bolj umeješ, hočem ti naznaniti pesen, ki mi je, ko mi je detece bilo poslano, nehote vzhajala v srci.
Tak6-le se glasi:
Svetile so se zvezde,
A ena, najsvetlejša vmes, Hlepela je po zemlji
V planjavah krasnih cl6 nebes.
Izslekla oblačilo
Demantno svoje je svetl6, Ter raj še si izbrala
človeško krilce priprosto.
In detece je ljubo
Postalo neba zlati cvet, Se poslovilo gori
In romalo na revni svet.
In r&dost o presladka
Какб izrekla tebe bom? Prisrčno, milo dete
Prišlo je k meni na moj dom!
Sprejelo zavriskavši
Ga srečno moje je sreč, Katero v njem pozabi Britkost življenja in gorje.
Če tudi otročiček
Po bitji je, ko drugi vsi, Jim vendar nij podoben, Vse druge saj ima oči.
Prijazno se smehljajo
Ko nič se tukaj ne smehljA, In čudo nij, ker p 1 Amen Oživlja svetli jih neb A. —
Kako te ljubim, zvezda,
O ne zapusti me nikdar — Vtonila bi v temini,
Ko bi ugAsnil mi tvoj žari
Z mrzlo besedo nijsem v stanu popisati, какб lepć je bilo to dete: какб zorno ste cveteli okrogli lici, katerih lepoto je vsaki nasmehljaj po najbolj nežnih kotajnicah poviševal, какб žlahtno je bilo čelo, in očij! tćh tako nij moči popisati, kakor čudežev nebeških tudi ne narisa dostojno noben človeški popis, samo to sem ti v stani povedati, dragi bralec, da so se še ljubeznjiviše, še bolj prijazno smehljale ko ustnici in lici, če sem poglede v njih lepoto vglobila in kakor od čistega jezera jih nijsem mogla odtrgati od njih, ampak tem več sem jih ogledovala, čem bolj se mi je kakor pri jezeru zdelo, da zmiraj še globokejše vA-nje vidim in da raste in raste čarovna njih krasota. Kaj ne, ljubi bralec, da sem pri takem detetu tudi v revščini bogata bila, in da mi verjameš, da ne bi bila menjala z nobeno kraljico?
O kak 6 sem molila k Bogu, ko sem ga hvalila in dušo pred njim v prah uklanjala, какб sem bila prepričana njegove mifosti, ko sem zagledala Zvezdico, po kateri sem doživela predčutje blaženstva. Naj modrijani in učenjaki napenjajo vso svojo modrost, naj skušajo z učeno besedo vas prepričati o bitji Neizmernega, slaba le bode njihova poskušinja v primeri se prepričanjem, katero vas premaga, ako angeljska nedolžnost v vaši podobi svoje ročice steza vam naproti, ako ljubo dete in cel6 vaše dete se sladko govorico izgovarja vaše imč.
Štiri leta je Emica stara bila, starost, ko so otroci tak6 neizrekljivo ljubeznjivi, ko so še vsi angeljci in vendar začenjajo nebeške misli izlivati v človeško besedo. Radovala sem se hčerke ves dan; nasititi se nijsem mogla njenih pogledov in zamaknjena sem poslušala besedice, ki so me o blažile popolnoma. Lastnega spanja sem pozabila, ker skoro moči mi nij bilo z očmi zapustiti speče dete; izvedela sem, da na zemlji lepšega nij od spečega otroka in da se pokoj v najbolj trpečo dušo vrne, če jej je dovoljeno paziti na lehke, mirne dihljaje in ogledovati, какб se dete v spanji smehljA in sč tem oči vidno potrjuje staro pravljico, da otrokom angeljci godejo v sanjah.
Kar se tiče življenja, res se mi je prav slabo godilo, vćzla in šivala sem nenehoma in vendar komaj toliko zaslužila, da Emici nij manjkalo ničesar in da tudi jaz nijsem preveč pomanjkanja trpela. Veči zaslužek bi bila gotovo imela, ko bi se bila lotila težkih del, toda moje rokć so bile tako čudno mehke, da se nijso
Letopis 1871.	21
mogle privaditi srpa in motike, in umele so le sivanko urno sukati. Какб malo se pri tem delu zasluži na kmetih, kjer so potrebe tako majhene, to je znano, in Bogd sem hvalila, ko se je bogata gospd iz mesta preselila v svojo grajščino, katera je stala na holmcu pol ure od naše vasi.
Šla sem k njej in jej ponudila svojo postrežbo. Ostr6 me je ogledovala in takoj izkušala, ali res umejem, kar sem jej pravila, da znam. Sedla je in spletati sem jo morala po zadnjem listu „Bazara", z njenimi lastnimi in drugimi kitami jej glavo ovenčati, in sem ter tja sem še pripela kodrice, ki so bili njeni po dragem denarji. Zadovoljna se je ogledovala v zrcalu in prinesla mi potem neko obleko, da sem jej „garnituro" prešila po novem okusu. Pazila je brez počitka na moje prste in zavoljo tega so se mi skoro roke tresle in bolj okorna sem bila kakor po navadi. Vendar jej je bilo moje delo po všeči in rekla je: „Tukaj ostani in dobrega zaslužka ti ne bo<ie manjkalo.^
„Hvalo, hvalo, milostljiva gospd, in kedaj smeve priti?" „Smete ? kedć še pride sč teboj ?"
„„Hčerka moja, Emica, ki vam bode gotovo všeč, mila go-spd!"" pristavila sem ponosna in srečna.
„To se ne bo nikakor zgodilo, otrćk ne morem videti in še manj jih slišati; ako se nočeš ločiti od deteta, ne sprejmem te v svojo hišo."
„„Rajša od življenja kakor odEmice,"" sem zavpila in solze so mi zakalile oči, kajti srečna sem vže bila v mislih, da mi bode sedaj moči dostojno skrbeti za ljubo mojo Zvezdico. V malo trenutkih sem vže preštela, koliko veselja jej bom mogla pripraviti, in gorje! vsa sreča je šla po vodi!
Poslovila sem se težkega srca in vže podala na pot, kar me gospd nazaj pokliče rekoč: „Ker si res pripravna in mi umeješ zadostiti, dovolim, da vsako jutro k meni prideš in da se smčš zvečer spet domov vrniti. Pol goldinarja ti plačam na dan."
Ked6 je zdaj bil bolj zadovoljen nego jaz, pol goldinarja na dan! tako bogastvo, in vse porabiti le za svojo hčerko! Vže sem videla Zvezdico v leskečem krilcu, katero jej je lepo pristovalo, in živeti kot mlada princesinja. Domćv grede sem zidala tisoč zlatih gradov in pri tem početji sem osupnila žalosti, ki mi je srce težila, da bom morala namreč ves dan Zvezdice pogrešati; „a zvečer in po noči jej bom blizo in grešno bi bilo, ko se ne bi poprijela priložnosti, drago hčerko za vselej obvarovati revščine."
Drugi dan ob osmih zjutraj sem nastopila službo in pri vsem svojem bogastvu se mi je gospd prav v srce smilila, kajti zdelo se mi je, da bolj nenatvornega nij na zemlji, kakor žena, ki otrok ne ljubi, v nasprotji je sama se seboj in tajilka najsvetejših čutil. Ob šestih, ko sem, hvala Bogu, smela končati delo, posodilo mi je hrepenenje perćti, da nij sem šla, ampak tako rekoč letela proti ubogi koči, ki je hranila vse moje bogastvo. In glej, glej, kaj sem videla? Ugledala sem nekoga, ki mi naproti teče; še bolj pohitim
in nevedi na cesti pokleknem, roke razpnem — in Emica, moje veselje, moje vse, leži mi na srci! Veselja zavrisnem in zapojem ter se oblažim pogleda ljubljenke. In ono! ono, presladko moje dete me boža, sklene drobni svoji ročici meni okrog vratu in me imenuje z najslajšimi imeni. Zdaj me pogleda resno in vendar rajsko smehljaje se ter vpraša: „Kaj ne, mamica, da več ne pojdeš od. dima, ampak zmeraj ostaneš pri svoji Emici?"
„Zmeraj, zmeraj ostanem pri tebi" — in vendar sem drugo jutro zopet šla in zopet sem vis dan po svoji Zvezdici hrepenela. —
Vsak večer — ako je vreme pripuščalo — mi je Emica naproti prihitela in nenehoma pripovedovala, kaj se je godilo vis dan, da je pridna bila, staro Jero lepo bogala in se prav nič nij jokala; da se je nageljček na najinem oknu vže malo bolj razcvetel, da rdeča barva vže skozi peresca gleda in da začenja vonjati, da je veselje; da je rumena koklja zopet znesla jajčece, katero je bilo jako lepo in belo, da je staro Jero prosila, naj ga jej podari; jajčece je hotela mamici nesti in da se ne bi ubilo, prav trdi ga je prijela, ali gorji! lupina se je strla in rumena juha jej je čez prste tekla! Jera je nij kregala, da je taki nerodna bila, le posvarila jo je in rekla jej, da se jajčece mora sicer varno in vendar rahlo prijemati; drugikrat bo vže vedela ravnati ž njim. Povedala mi je dalje, da je kaša opoludne jako dobra bila, a taki vroča, da je jela vže malo jokati se, kajti prav lačna je bila in vendar je morala brezi konca čakati, predno jo je mogla jesti. Da je po južini po navadi na posteljici zaspala in da nij pozabila prstek pomočiti z blagoslovljeno vodo in se pokrižati; sama pri sebi je mislila, da bi le prav dolgo spala, da ne bi treba bilo taki dolgo čakati mamice. Da je hitro, ko se je probudila, hotela mami naproti iti, ali Jera jej tega nij pripustila, kajti mati so prepovedali pred šesto uro od dima iti. Da šeste ure nij hotelo biti in da se jej je zdelo, da je zvonik pozabil naznaniti zaželeno uro. Vsa pripravljena je vže stala na hišinem pragu z rutico na glavi, da je vže bilo neizrekljivo vroče, da jo je pa Jera vedno motila in jej dala celi rožni venec in gumbe svojega ošpetelja, da bi se ž njimi igrala. Trikrat je vse jagodice rožnega venca preštela in svetle gumbe od vseh stranij občudovala pa le nij hotelo šest odbiti! Potem je Jera prinesla še pratiko, jej vse svetnike imenovala in vremenska znamenja razložila. Prazni obid kaže jasno in prekrižani oblačno vreme; po rokovici se pozni, ali bode mrzlp, in po znamenji, katero je glavniku podobno, ali pojde dež ; puščica naznanja grom in nežne male krogljice pomenijo točo; pri inem znamenji, ki kaže veter, se skoraj vidi, da sever piše in najlepša je zvezda, ki stanovitno vreme si seboj pripelji. Zdaj je vendar bila šesta ura, takoj je spustila na tla rožni venec, gumbe in vse svetnike in stekla je na cesto. Ali Jera je vpila za nji, da mora počasi hoditj, če ne, bodo mati hudi, in ubogala je, a ko je mamico zagledala, nij mogla drugače, teči je morala in jo poljubiti kar najprej mogoče.
Такб mi je Zvezdica vselej pripovedovala dogodbe vsega dneva in jaz sem jo očarana poslušala. V naročije sem jo vzela in nesla nekaj časa; zdelo se mi je, da jo moram zmeraj bolj in bolj pritiskati na srce in je ne smem nikoli več iz naročija izpustiti. Tudi Emica me je vedno božala in poljubovala, a nazadnje vendar rekla: „hodila bom zraven tebe, saj sem ti pretežka in kaj ljudije poreko, ako se tako veliko dekle dade nositi? A doma, ko bove sami, bodeš me zopet peštovala, kaj ne mamica?" In šli sve zdaj počasi in domd stoprv pravo veselje vživali; radovali sve se ko angelji v nebesih in ravno takć čista in velika je bila najina sreča ko njihovo veselje, kajti deteti sve bili: matije pri ljubljenki ravno tak6 otročja bila, ko prisrčna njena Zvezdica!
Izložila sem vse, kar sem iz grajščine prinesla in sama sebi pritrgala. Kakć so se Zvezdine oči blisketale, ko so zagledale košček pogače, ali lep okusen sad in bel kruhek! Da se je Emica vseh teh dobrih rečij mogla delj veseliti, sve kuhali; male lončeke in kozice je po mizi nastavila, in pogačo in kruhek sem morala prav drobno zrezati, da je iz nju skuhala juho in pečenko. Včasi sem jedi celć se koščekom sladkora nasolila in vselej je izdihnila rekoč: „o, da bi tudi naša sol bila tako dobra, nič druzega ne bi jedla ko kruh in sol." In izvedavega obličija je vselej pristavila: „pokusi, mamica, meni se juha še zmeraj malo neslana zdi," in solila sem jo tako dolgo, da je soli zmanjkalo. Stara Jera je tudi morala pokusiti dobro jed in celć rumeni koklji je postregla sč sladkorom na cvetoči ročici.
Nekega dnč je tuj kramar v grajščino prišel in mej sto rečmi tudi malo povito punčiko na prodaj ponudil; popadla sem jo in več je nijsem izpustila iz rok, če tudi se je gospd zaničljivo nasmijala in rekla, da bi boljše bilo, dragi denar porabiti za potreb-nejše reči. Nepopisljivo je bilo Emičino veselje, ko sem jej punčiko prinesla; boječe jo je od konca prijela in komaj upala se je dotakniti — brž ko ne se je še vedno spominjala žalostnega dogodka z jajčekom — ali kmalu se seznani z nj6 in jo krsti za „Zorico". Opraviti je zdaj imela dovelj, kajti treba je bilo „Zo-rico" na novo poviti in jej na podnožnici posteljico iz starih rut napraviti, zdaj jo pestovati, v naročji zibati in „spančkaj mi dete" zraven peti in naposled spečo hčerko v posteljico položiti. Sopniti si skoraj nij upala in le tihoma je v s6bi po prstih stopala, da se sladka „Zora" nij prekmalu probudila. Zdaj jo je morala spet pred hišo na solnce nesti, kajti nemirna je bila v temni izbi in kaj rada „lučko" gledala. —
Odšle mi je Emica vselej se punčiko prišla naproti in včasi mi vže od daleč migala in kazalec na ustni pritisnila, naznanjaje mi, da naj tiho bom, ker je „Zora" po poti zadremala, toda ko je bliže prišla, je skrbna mamica sama svoje dete probudila, kajti zdržati se nij mogla, da ne bi glasno zavrisnik in meni naproti hitela.
Tako je pretekel mesec, napravila sem Zvezdici vže novega
erila in celć dve pisani krilci. Z veseljem sem mislila na pri-odnje mesece, v katerih bi toliko prihranila, da bi drv za zimo in gorko odejo za Emico kupila in še toliko imela, da bi po zimi vsega hudega obvarovana bila. Nedelje so bile zdaj dvojni prazniki zd-me, ob petih zjutraj sem k maši hitela, iz cerkve hitro domćv tekla Zvezdico napravit in ob osmih sem po navadi hodila v grajščino, ali po končani „toaleti" me je gospd takoj poslovila in ves dan sem smela živeti blizo svoje sreče. Ko je ob nedeljah Ema šla spat, vselej je vprašala: „Ali bode jutri zopet nedelja?" — „Jutri ne, srčice moje," sem jej odgovorila, „ali po zimi ne bom hodila v grajščino in zmeraj bo nedelja." — „O, da bi kmalu prišla zima", izdihovala je Emica in pristavila „takoj jutri moram v pratiko pogledati, ali mi skoro „rokovico" kaže; da bi le vže mraz bil!" — In hrepeneli sve po temoti in mrazu, kakor se sicer hrepeni po luči in po cvetji.
Nekega večera, ko sem domov hitela, pride mi Zvezdica naproti le počasi gredoč in „Zorice" nij imela v naročiji. Ko jo doidem, me po navadi poljubi ter začne britko jokati se. To me je v srce zbodlo in prestrašena sem jo ogledovala; dete je bilo vse drugačno, lici ste žareli in ročici ste bili ledeni. Do smrti ustrašena sem jo vzela v naročije in hotela jo zmotiti, ter jo vprašam, kje je denes „Zorica?" — „Domd." — „Ali je več nćmaš rada?" — „Dk," mi je klaverno odgovorila in kmalu je po poti zaspala. Mirno je zdaj bilo moje dete, le včasi so utripali drobni udje in prsi so težko dihale. Sama ne vem, kakć sem domćv prišla; vedno sem mislila, da se moram iz hudih sanj probuditi. Takoj sem Zvezdico na posteljo položila in pazila na vsak dihljej; pogostoma se je probudila, vodice zahtevala, po dolzih požirkih jo pila in kmalu spet za četrt ure zadremala. Noč je bila brezkončna, „da bi le dan bil," mislila sem sama pri sebi „precej bo detetu odleglo; o, zakaj, zakaj li sem hodila v grad, zakaj Zvezdico le trenutek samo pustila, saj bi bila tudi domd toliko zaslužila, da dete ne bi bilo stradalo in zbolelo ne bi bilo nikoli, ko bi ga bila noč in dan sama varovala." Jera me je tolažila rekoč, da ne bo nič hudega, daje dete gotovo „uročno," ker ga ljudje zmeraj gledajo, in žrjavice je ugasila v kozarcu vodć in detetu čelo ž njo umila in drožij mu na cvetoči nogi privezala, jaz pa sem bila mutasta priča vsega, mislila, videla in čutila nij sem druzega, ko da je moje življenje, moje vse strto ležalo pred mano. In Jera je rekla: „postelja je tudi pretrda; ko bi dete mehko blazinico imelo, gotovo bi ga tudi glavica manj bolela." Druzega zdaj nij-sem mislila, ko Zvezdici boljšo posteljico napraviti, ali od kodi vzeti v svoji revščini? Cfelo sem uprla v roke in pri tem začutila svoje lase, ki so bili veliki in mehki, in zdaj stoprv sem Bogu hvalo izrekla, da mi jih je dal; in kaj.storim? — primemzaška-rije in pred mano ležć odrezane črne moje kite, kinč, za kateri
me je dostikrat gospd v grajščini zavidovala; o kaj je meni bilo mari za-nj, vse, lastno sreč bila bi dala iz telesa, ko bi bila ž njim mogla pomagati detetu! Ležalo je zdaj na blazini napolnjeni z mojimi lasmi, a vendar je glavica žarela in nemirno jo je sem ter tja obračalo. Roki in nogi so zmeraj mrzle bile in nagnjena sem se držala nenehoma nad Emico, kajti mislila sem, da je gor-kota, katera pride iz maternega srca, najmočneja na zemlji, in toraj si tudi za trenutek nijsem upala od ljubljenke odmakniti se. Moliti sem hotela, a mogoče mi nij bilo, zmešale so se mi misli; molitvice, sama sebe in vse razen svoje nesreče sem pozabila.
Ne vem, koliko dnij in nočij je to trpelo; z&-me je minolo vse in le po skelečih srčnih bolečinah sem čutila, da še živim. Neko noč se je Emica iz vročine za trenutek probudila in se mi nasmehljala se slabim glasom rekoč: „Vidiš, mamica, koliko svetlih otr6k me obdaja in mi miga, naj ž njimi grem, peroti mi hote dati in tudi snežnobelo krilice, a jaz ne pojdem, rajša sem pri tebi, kajti tako me vendar ne bodo ljubili, kakor me ljubiš ti." — „Nihče, nihče, moje dete, te ne bo ljubil, kakor te ljubim jaz, nihče ne na zemlji in tudi v nebesih ne; gori ljubezen obsega z enako mero vse, a jaz ne ljubim druzega ko tebe, jaz živim sam6 tebi, ti si zA-me sreča in blaženstvo in moj duh se misliti ne more, da bi te mogla zgubiti. Del si mojega srca, ali ne čutiš, kako krvavi vže zdaj, ko te vidi trpeti, kaj bi stčprv bilo, ko bi z angeljci šla in srce moje ne bi moglo iti s teboj in tudi živeti ne ?"
Jera, ki je zdaj prišla, je pomenljivo zmajevala z glavo in videla sem, ko je solza za solzo tekla po velem obličiji. „Jera, Jera!" sem zavpila, „kaj ne, da bode zopet boljše, saj si rekla, da ne bo nič hudega, o poglej, kako lepč je moje dete, какб rožnati ste lici!" — „Vendar se mi nevarno zdi in bodi pripravljena, uboga mati, da se vrne, od koder je prišlo." —
O dragi bralec, ko ti bi mogla popisati, kar sem čutila, kako se je vse stemnilo pred mano, kako se je obup v najstrašnejši podobi moje duše polastil! — „Ne, nikakor ne! to ne bode, Bog tega
Eripustiti ne more, saj sem le človek in le človeško morem trpeti, mrti svojega deteta ne prepustim, naj se le bliža, tukaj sem, videli bove, kedć bo močnejši ali bleda smrt, ali mati, ki vse svoje moči napne v žareči ljubezni do deteta!" — „Nikar ne gov6ri tak6, rajša se pohlevno podvrzi temu, kar je Vsegamogočni sklenil v svoji modrosti. A znabiti bi vendar še zdravnik pomagati mogel"
—	„Zdravnik? kateri zdravnik? — nikoli nijsem slišala od njega; o nemila, trdosrčna žena, zakaj mi ga vže popred nisi imenovala ?"
—	„Saj ga pri nas tudi nij, ali tri ure daleč v vasi M. stanuje ranocelnik, katerega pa nihče rad ne kliče, kajti zel6 neprijazen človek je in tudi od njegove umetnosti nij slišati veliko." — „Vendar mora priti, morebiti bo pomagal; pojdi, pojdi, ljuba Jera, p6-nj, pripelji ga in ne zameri, da sem te nemilo in trdosrčno imenovala." — „Kaj neki misliš, какб bi mogla iti zdaj v temni noči tako daleč in posebno nocoj, ko se hudo vr^me bliža in vže
grmi v daljavi; a jutri, hitro ko se bo dan zaznkl, hočem ti željo izpolniti in se na pot podati, kajti verjemi, da tudi jaz bi stvorila vse, da ljubeznjivo Zvezdico ohranim zemlji." — Jutri, jutri, kedaj bo šev jutri, какб je moči čakati, ako se nocoj more dobiti pomoč. če ti nočeš iti, pojdem sama; — prej ne bi se bila za tre-notek od posteljice odmaknila, a zdaj jo zapustim prostovoljno za dokaj ur. Bog mi bode dete varoval in tudi ti boš pri njem, kaj ne da, ljuba, ljuba Jera! — Povrnem se prej, ko bi ti polovico poti stvorila." — „Za Božjo voljo ne bodi nespametna, kako neki bi mogla iti ti, ki še poti ne veš ? — „Iti moram! — — dopovej mi, kje stoji vas M." — „Proti jugu pojdi na ravnost po cesti do znamenja, kjer se pota križajo; na levi je ozka stezica zmeraj ob bregu Bistrice, nevarna je, cel6 ponoči, a več ko uro bliže je po njej do M., kakor po veliki cesti; ta stezica se zavije na velik most, ki drži čez potok in ko boš tam, imaš le še nekaj stopinj do M. Bog naj te spremlja, ker se vže zadržati ne daš; zavolj Emice ti ni treba skrbeti; pogleda ne obrnem pd nje, dokler se ne vrneš. Da bi le takć temnć ne bilo, a zdaj treskanja nij več slišati in znabiti ti sveti luna po strmi, nevarni poti." —
Pokleknila sem še enkrat pred svojo Zvezdico, jo še vroče poljubila, z britkimi solzami porosila, drobno njeno ročico za blagoslov si položila na čelo, Bogu jo priporočila in nastopila neznano, dolgo pot. —
Proti jugu sem šla in tako hitro ko mogoče, le včasi, ko mi je hotelo sape zmanjkati, zadrževala sem stopinje. Kmalu sem skozi temino videla belo znamenje in podala sem se na ozko stezico na levi. Zraven mene v globočini je drla šumeča Bistrica; какб sem jo zavidovala, da je mogla v silovito hitrem teku vse upore premagati 1 Debele kaplje dežji so jele padati, veter je tulil in gromelo je vedno glasneje, a kaj so bile strele, nevihta in treskanje proti srčnemu boju, v katerem so se borili britkost, skrb in obup 1 — Luna mi nij svetila po nevarni poti, a bliski so me skoro oslepili in kmalu se je iz temnih oblakov utrgal hud naliv, ki je stezo takć upolzil, da sem se mnogokrat z rokami mogla poprijemati skalnih robov, da se nijsem v potok pogreznila. Roke so mi krvavele a še čutila nijsem bolečin in naprej, le naprej sem hitela ter borila se s& sovražnimi elementi. Materna ljubezen jih je naposled premagala, kajti po skalni stezi sem prišla na zaželeni most in na gladko, široko cesto; črni oblaki, ki so do zdaj nebni svod zakrivali, so se pretrgali in lunin svit mi je pokazal prve hiše vasi M. Ravnokar je ura na stolpu farne cerkve bila, polunoči menda, kajti slišala sem mnogo udarcev, a štela jih nijsem, polunoči ali poludne, to mi je bilo vse enako, hrepenela sem le po uri, v kateri bi me zopet moja Zvezdica sprejela v vsi svoji bliščobi in neizrekljivi ljubeznjivosti. Temnć je bilo vse v M., če je morda tudi marsikatero окб še bedelo in pazilo na hudo uro, ki se je ravno v daljavi izgublj evala. Ked6 mi bode zdaj povedal, kje najdem zdravnika? — O moj Bog, ko bi se bila zastonj za toliko časa ločila od Zvezdice, ko
mi ne bi nikedo hotel odgovora dati ?!---Kaj vidim, tam se sveti luč,
plamčn vidim v neki svetilnici, gorje! zdaj je izginil za hišami —
—	hitro, hitro za njim — tukaj brli in pred mano stoji ponočni čuvaj in se pokriža; morebiti misli, da se mu strah kaže? — „Mož, ljubi mož, jast nijsem pošast, obupna, nesrečna mati sem, ki vas prosi, pokažite jej, kje najde pomoči. Kje stanuje zdravnik?"
—	„Pomoč zdaj v polunoči! pustite ga pri miru do jutra, ako ga nočete ujeziti; vse bode zastonj in ako mu tudi z zlatom plačate stopinje, ne premakne se iz počitka". — „Z menoj mora iti, kajti moje dete je bolno, mojo dete — umira! — ali umejete kaj je to ?"
—	„Jaz ubogi sirovi čuvaj umejem vašo žalost in vašo skrb, toda učeni gospod ne bode maral zd-njo. Pozvonite tam-le, če hočete, v tretji hiši stanuje, precej pri tleh, poskusite v imenu Božjem svojo srečo, ali dvomim, da vas usliši".
In pozvonila sem dva- trikrat, boječe trkala na vrata in na okno ter z najbolj ponižnimi besedami v hišo prosila, a odprl mi nij nihče. Vendar nijsem nehala, ampak tako dolgo in neutrudljivo sem z glasom obupa prošnjo ponavljala, da se je okno odprlo in ostri moški glas mi veleval, naj se v hipu poberem. Proseče sem sedaj svoje želje razložila in v imenu večne milosti in vsega, kar je ljubega na zemlji ali v nebesih prosila, naj grć z menoj in pomaga mojemu do smrti bolnemu otroku. „Kje stanuješ?" je vprašal. „V N., saj nij daleč od tukaj. Peljala vas bom skrbnć, in se svojim življenjem vam hočem poplačati dobroto, katero mibodete skazali".
—	„Ha! ha! ha!" se je zasmejal, „blizo je v N.! po nobeni ceni zdaj ne grem tja, to je zadnja moja beseda!" — In z močjo je okno zaprl in mene pred milim Bogom samo pustil v obupu. „Vse zastonj! — zastonj sem dete samo pustila v smrtnih težavah in neusmiljenež ti, ti praviš da si Človek?--a kolikor bolj neusmiljen se mi kažeš ti, toliko milejši mi bode Bog! Nazaj toraj z zadnjim uporom močij!" —
Brezi konca se mi je zdela pot, in britkost in bolest ste mi rastli pri vsaki stopinji. „Kaj, kaj bo z detetom, какб ga najdem?" Nij je besede, da bi popisala, какб mi je bilo težko in tesno pri srci! Zavest me je včasi skoro zapustila in noge so mi že odpovedovale, pa misel na drago Zvezdico, ki je morebiti ravno zdaj mamice iskala sč pogledi, znabiti pogrešala roke, ki jo je poprej nenehoma božala, bila mi je podpora, sč katero sem se hrabro ubranila slabostij, ki so me hotele obhajati. Vže se je začelo jasniti v izhodu ali gosta megla — nasledek hudega vremćna — je pokrivala hribe in doline in pogledom branila nekaj stopinj pred sabo videti. Sem ter tja se je megla vzdigovala in pošastne podobe so nastajale iz nj6, krog mene so plesale velike bele žene in slednja je majheno dete za roko vodila in ga seboj kvišku vlekla. Za njimi so rastle druge iz potoka, letaje zraven in krog mene in mislila sem, da nikoli več ne uidem strašni tej druščini. Komaj, komaj ste mi nogi utrujeno truplo še nosili, a hvala Večnemu, tukaj je bila znamenje — in pod podobo izveličarja sem sebe nakljub zgrudilo
se in za nekaj trenotkov izgubila zavest svoje nesreče. A hipoma me je izbodlo v srci, vstala sem in grajljivo si očitala neodpustljivo svojo slabost. Omahovala sem dalje in dospela na dom neizmernega svojega blaženstva in prestrašne svoje sedanje nesreče. Tiho, tiho je bilo vse po veži, tiho po stopnicah, gotovo moje dete spi — pred vratmi najine sobe je čepela koklja, a tiho in klavrna se me je ogibala, tiho sem roko na kljuko pritisnila, sopsti sem si komaj
upala, tiho sem vrata odprla in--gorje, gorje! - mrtva pred
mano leži Zvezdica! — — — — — — — —
Vse moje čutje se je zedinilo v srci, mislila sem, da me zaduši bol a vendar se mi je boleč krik iz nedrij izvil, zavpila sem: „Emica!" in — — „tukaj sem mati" mi odgovori sladak otročji glas in cvetoča, živa Zvezdica me boža z mehkimi ročicami. „To si denes dolgo spala mamica, in vsa objokana si!" — „O, da bi me bila probudila!" sem rekla in porosila ljubico z blagimi solzami. —
Sanje je bilo vse, dragi bralec, kar sem ti povedala in sladka resnica je le moja Zvezdica, katera me bode, ako da milostljivi Bog, skozi vse življenje spremljevala ter mi milo obsevala pot. Pri koncu sem in želim iz vsega srca, da bi se meni in tebi in slehernemu tako srečno sešle težke sanje življenja, kot one, v katerih sera toliko trpela, in da bi se po njih v mehkem naročiji luči in ljubezni vriskaje k blaženstvu probudili. Bog te obvaruj, ljubi bralec, roko ti podam v slovo in upam, da se kmalu spet naj deva. Bodi mi prijazen tudi v prihodnje! —
Mačeha in pastorka.
(Ukrajinska pripovedka; poslovenil Andrejeekov Jože.)
I.
Krasen je snežni labud na jezerovem zrcalu, krasna je jasna zvezda na višnjevem nebu, krasna je mlada rožica na cvetni gredici: ali nad vsemi krasnejša je zala hčerka Vladimirova; veli-častneje stopa, nego imenitni labud, veselejše žari, nego svitla zvezda, bolj je rdeča, nego razviti popek. Kedar je Milica zapela, utihnil je gaj', razvneti in tugujoči slavec je z vsem srcem, polnim ljubezni, pil v zatišji mile glase, a ko je Milica_dopola, zletel je slavec še po daljni odmev k skali; jutranja roža je obledela, kedar se jej je bližala Milica. Ljudje so jedva verjeli, da se je rodila po človečjem načinu — kot bi bila v raju se razcvela. Kdor _ jo je pogledal, nikdar se ni nasitil tega krasnega pogleda, kot bi bil v odprto nebć zrl. Bila je nedosegljiva, kot veličastna luna, kot . daljno morje in visoko nebć.
Davno so vže pokopali Miličino mater in stari Vladimir se je oženil z lepo Polanko. Mlada žena se od rana do večera ukvarja s popravljanjem obleke, enako gosi po kopeli — oblači se v krila z zlatom obšita, — lišpa se z rdeče-svilnato robo, in kamor pogledaš, sami diamanti, samo zlato.
Mlada Milica se ne lišpa; dva, trije plemeni bogatih las vijo se v kito, dve, tri poljske cvetice nagibajo se oskromno k jasnemu čelu. Ona kakor jagnje kraj pavinje skaklja, ako gre se svojo mačeho. Mlada žena jeze gine; zloba jej je srce ovila, kot strupena kača, ona v duši zvijače kuje, da bi odstranila krasno pastorko.
II.
Temno je okob', — črna noč. Samo na dvoru gospodarjevem je luč, v sobi mlade žene. Na pernati postelji počivaje, boječe posluša laskave besede čarodejke vražarice. Zastonj jo je bila k sebi pozvala.
„Oko imam tedaj žrčeče, lase enake čarovnej vili, glas lju-beznjiv; v čem je še Milica krasneiša?" šepeče sama saboj, pokrije si lice z belo гокб ter se nasloni na mehko blazinico.
„Ne plači, ne zdihuj, moja dušica," prilizuje se jej vražarica; „kakor igrače v detskih rokah imam vsa sredstva v svoji moči, da storim iz tebe sijajno gospi."
„Nuj, pomagaj hitro, ni mi moč tu dalje živeti!"
„Le malo poslušaj prej: niti žrčeče oko, niti rožina usta, niti ljubeznjiv glas, niti veličastna hoja ne dela nas krasnih; osobna krasota, razlita po licu, to je naravina lepota; dokler te ni— krasota neha biti krasota; lice je samo lice, oči so oči, o lepoti pa še ledu ni, — a takova krasota je, kakor trsje, kakor pena v luži, kakor perota v zraku ranjena. Cestokrat si videla prosto poljsko cvetko, ktero obišče zali metulj; kako krasna se nam zdi! pa veter zaveje, zmaje kronico cvetke, vjame metulja, in cvetka je postala zopet žalostna."
„Baka, jaz umrjem pri tako dolgem vvodu."
„Le čakaj, ljuba moja. Ta letni obraz ima dosti globoke cene; le v prirodi sem zajemala modrost; zastonj mi niso osiveli lasje. Tebi lehko podarim krasoto — dd, še veliko večo od krasne Milice."
„To ti je mogoče? Baka! ljuba moja, zlata moja, golobica moja! O ko bi vže bila krasna!"
„Ne bode ti treba velike žrtve; naj umrje Milica in umirajoči pokriješ lice s tem čudodelnim prtom: vso njeno krasoto on otere, kot pepel rajske cvetke, — pa se umiješ s toplim mlekom, obrišeš s tem prtom, in krasnejša bodeš od nje." Žena izpuli prt iz rok čarodejki, poljubi starko, odide v svojo čumnato, in težko da je pred ranom zadremala.
Sanjalo se jej je o nebeški krasoti, ona je se solncem v
družbi.....A iahno se je iz sanj izbudila: premišljuje, kako
bi izpeljala nedolžno devojko!.....
III.
Čisto, brezoblačno je neb6 nad Ukrajino; visoko sveti solnce na nebu. V Ukrajini je popolna spomlad; po drevesih je kakor nalito cvetja, log se raduje in bregovi odmevajo ob črstvem potoku; lahki veterc ziblje valček na jezeru. Kakor strela švigne škrjanček k nebesu radostno žvrgolč, da doni, kot srebrni zvonček, spodbujaje okoli k molitvi; vsaka travica, vsaka cvetka diše ter kima škrjančeku z glavico.
Bila je sv. Trojica. Po krasnem obloku vozil se je beli oblaček. To je bil angelj božji, da bi porosil zevajočo zemljo in mater. Oblaček je obstal nad Ukrajino. Angelj spenši roki, spusti se na lahkih perotih k solzni zemlji, plače solze radosti, po okolici za-šumi, mnogotero oko zarosi solza, in nad Ukrajino se vznaša blagi odmev; oblak se je skril; angelj zginil.
Zemlja je puhtela veselje, porošena kakor nevesta v radostnih solzah.
Vse je pelo, veselilo se: pajek je prenehal presti mreže; volkulja je pozabila na rop ter se veselo igrala v mladem žitu; d&, celć kača je vpognila pred človekom svojo strupeno glavo, ter se trezna greje na solncu.
Pravili so, da bi tudi človek moral nehati od dela ter se pečati s tihimi, nepregrešnimi opravki. Ne, ljudske strasti predejo mrežo lokavstVa in pogube zvodljivo in gotovejše od tarantule: ljudje so požrešneji od lačne volkulje, strupenejši od strupene kače.
Mačeha poljubi pastorko odpravljaje jo v cerkev, od doma do cerkve pa ste bili dve milji.
Miljena krasotica Milica pa sedi v pozlačenem vozu za pisanim oknicem.
Kozak Makar zažvižga „fii" — in brzonoga konja zdirj&vši z dvora zavila sta v drugo stran. Dolgo je trajala pot. Davno bi vže bila v cerkvi, cerkve pa še videti ni, o kako dolga stepa! Solnce je vže zašlć, vže so se gore dotikale, kola pa so po stepi vršala v neizmerno daljavo.
„Kam me pelješ?" praša Milica Makara.
Makar, kot bi bil nem, zopet mahne z bičem in konja drvita dalje.	*
Vže se je temnilo; zlato solnce se nagiba k zapadu. Stepni ptiči se spravljajo na nočni rop v velikanski svoji državi, trepetajo s perotami, pa zopet se naglo spustč doli, kot bi se bili zadeli ob nedostižno solnce.
Vgasnilo je solnce. Sama gora je "Vže bila za vozom potujočih.
Tu je prihajalo tesno kot v jeČinem zidovji ubogi Milici, groza jo je obhajala.
Voz je dirjal dalje in dalje. Z gorje pihljal hladni veter; mlado listje dobov in javorjev pa je šumljalo. Miličino srce je žalostno vtripalo, kakor ptič v roci suroveža. Oddihava si tudi
žalostno gozđ, kot bi donel ginljivi glas mrtvaškega zvona zaslemu solncu.
Voz se je vstavil; Milica stopila ven: stari Makar se jej približa. Objokana Milica zgruzila se mu je k nogam; molivša, bila je podobna Veneri — „oh povej mi vsaj, kam sva zasld in kaj se imd zgoditi?"
„Ne zdihuj" ođvrne kozak, „tvoja mačeha mi je ukazala odpeljati te. Prokleta bodi; ona je mislila, da more kozak dvigniti svojo roko nad tako dobro devojko; vidim, da ni bila v vojski, ter ne pozna službe kozaške; se studom se od nje obrnem — nočem duše z grehom očrniti. Bog te obvaruj, Milica, ostani tukaj, to je gora Kievska in hiše ni daleč okrog; tu je mnogo raznih jagod in velicih gob — ne umrješ gladu; odvrni misli od doma mačehe: tam ti samo po življenji strežejo, in pa mene ne trešči v revščino."
Makar sede na voz •— za kratka zgine. r Uboga Milica je sama med gorami in gozdi v nočni dobi; ubožica. Po gori se klatijo volkovi in lesni medvedje; po gori se plazijo ljute kače, vij6 se gadje, zvisčijo mrzli kušarji — strašno je na gori. Noč pa je temna in temna! Vže je polnoč blizo, čas volkovom na rop, čas duhov, to je ravno doba, ko čarodejke goro preletavajo, da bi izruvale bajevno rožo. Milico je groza obšla, tresla se je kot osika; koraka dalje, praprot se jej lomi pod nogami, suhe veje šuštć, bodeči trn se jej v nežno nog6 zadere, kakor biseri jej kapajo solze po licu. Milica se zgruzi, tako vroče še nikdar ni k Bogu molila, tako goreče še nikdar zlati križec k ustom pritiskala. Spomnila se je na sveti spomin svoje matere; ta jej je bil vedno uteha in brez strahu je smelo dalje korakala.
Čudna je moč molitve! Kedar vas Bog skuša z nesrečo, molite iz dna svoje duše, in našli boste pokoj. Milica posluša — in kakor resivni angelj beži k mestu, odkoder je slišala bolestno jav-kanje in s hukajočim glasom dvigne se nad njeno glavo velika sova; tu najde ogoreli votli panj in smelo se bliža volku. V daljavi zagleda ogenj in z radostnim vsklikom dojde tjekaj. Bila je v človeški družbi ter sedla v čisto prosto sobico k štirim kozakom, k štirim Ivanom. *
Vsi so bili rodni bratje. Za slavo so bili vsi v boji, mnogo so dobili zlata, še več pa ran, in ko je bil boj končan, izvolili so raji živeti v Kievskih gorah, nego pri nevljudni mačehi. Zjutraj, preden so se razšli po zabavah, pripovedovali so o prestalih vojskah, in odmolivši odpravili so se vsak na drugo stran. Z osupom so slišali povest Miličino o njeni nesreči in z enim srcem so jej govorili: „bodi pri nas, kot naša sestra, noč in dan te hočemo čuvati. Ce hočeš videti mačeho pri svojih nogah, kar ukaži svojim služabnikom." Razšli so se.
Milica je poljubila svoj križec, in koj je bilo tako mirno, kot v samostanski celici.
IV.
Kaj dela mačeha? Nestrpljivo čaka lenega Makara, dk, vže se jame zlobiti, da bi bil mogel vže trikrat iz cerkve priti; vso noč reva ne zadremlje, niti stari Vladimir: vse čaka Milice iz cerkve, pa od nikodar nič. Proti jutru še le odpro se vrata in Makar preplašen pripoveda, k&ko se je v stepi nekaka zlost konj polotila, tu so se mu splašili in sam Bog ve, kam koli ju je povsod divji dir konjev zanesel. „Ko sem uboga konja upokojil, v obupu sem preiskal stepo, ali žalibog, ničesa nisem našel, razun tega prta." Tu podi Makar oni čarodejni prt Bakin ženi Vladimirovi.
„Ah moj Bog, to je pravi prt naše hčerke, tega si za vselej pred obličje razprostrem, bode mi njej v spomin; o, kako sem jo ljubila, kakor svoje lastno dete, kot svojo sestro," — žaluje mačeha — poljubuje prtič; „jaz sem se vedno skrivaj bala, dk, marsikdaj se mi je živo tako rekoč zlo slutje pred oći stavilo, da jo kakova nesreča dohiti; odpravši jo danes z bogom, bilo mi je, kakor bi mi nekaj reklo, ne pusti je, ne pusti je!"
„Ti si naprej vedela najino nesrečo, draga moja," govori Vladimir, — „dk, tudi mene so sinoči čudne sanje vznemirjale." Nežno objame ženo in iz krotkega očesa se vdere silni tok solz L Dvorstvo se je razbeglo na vse strani Milice iskat. Vse je bilo zastonj; proti obedu pride eden izmed včerajšnjih konj, ves zmešan — brez vsega, o Milici pa ni duha.
Mačeha se je zaprla v svojo čumnato, postoji pred zrcalom, poljubuje Miličin prtič, pa vže se ne solzi, vže ne zdihuje. Umila se je s toplim mlekom in nestrpljivo zgrabi prt, da se obriše.
Hoj, kakova spremena! Jedva bi bil vrabec sč strehe zletel, tako se je žena spačila. Z nova se omije, — tarna. . Usta so se jej skrivila, gubanic ima, kar je le mogoče, rumena je, kot jesensko listje — hoče skočiti doli, hoče se vtopiti, pa vendar bi jo svet videl. Hotela je v lastni hiši zgoreti — pa tudi to jestrašnć; reva se je mučila.
Dušo jej tisočera smrt obdaja in globoko vzdiha, kot bi se bil vže poslednji trenotek življenja približal. — Vladimir pa je vže druzega lekarja k njej pozval, da bi otrl bolestne solze. Nikogar ne pripusti, samo ko se je baba približala, jedva bi bila kot besna na-njo planila. Ta pa jo tolaži: „ne tarnaj, moje dete, iz vsega ti morem pomagati."
V.
Z jutranjo zoro se je Milica prebudila, svojo vročo glavo je povlažila sč studenčnico in odmolivši podala se je za goro iskat bratov. Jutro je bilo polno krasote; pekoče solnce je prodrlo listnato osenčje mladega dobovja in jesenov; žarki so zlato pre-sevali šumo lome se na osolzenih cvetkah, kakor zlate nitke so se lesketali in bilo je, kot bi pri vsakem lesketanji teh čarovnih nitek vselej vonjejši duh prostirale. Sivi jazbec veselo poskakuje
med orehi: zračni zbor je pel svoje radovanke; na eni strani so žvižgali drozdi, ondi kosi, tam škrjanci, naj blagoglasne) e med vsemi pa se je vznašalo žvrgolenje slavčevo. Nad gorć se suče bistri jastreb. Kako veličastno je to delo vesoljnega sveta!
Krasna je njiva in gora.
Zatopljena v to veličanstvo stala je Milica dolgo — nikogar ni našla. Kako bi se siroti zlajšalo, kako bi jej od srca teža od-pala, ko bi le edino solzo imela. Med tem kot bi iz zemlje vzrastla — stoji pred njo čarodejka, suhega obraza, v roči držč bajevno šibo, košek v roči in v njem tikvo.
Videli smo takove babice, ki po vseh krajih Rusije potujejo, da bi se poklonile v svetišču Kievskem.
TJ сггри k Kn*;; službi ?" praša jo Milica.
,Oh od daleč, cvetka moja, mila moja, — naravnost iz Gtarkova."
„Da, peš, dušica; bila sem zelč bolna, vže sem stala kraj groba, sedaj hočem svojega utočišča v Kievu iskati — Bog mi bodi milostiv, in otmi mojo dušo, — komaj sem nekoliko okrevala, oslabljena sem se odpravila na pot; na cesti trpim glad in žejo. Gledi, včeraj zvečer sem pozno po noči zgruzila se slabosti in tako sem v strahu pod gor6 prenočila."
„Ti si lačna? le z manoj pojdi, bodem te okrepčala —hočem ti kakor detetu streči," opominja jo ljubeznjivo Milica. In brž se zasuče v svitli sobici, in starka se je najedla do sitega.
Na pot pa ni hotela ničesa vzeti.
„Z Bogom, krasotica nebeška — moje bližnje zavetje; z Bogom, moje dete, da boš pomnila obdarovane, vzemi ta prstan; vzemi ga, golobica; ta prstan imam še po babici; on te obvaruje vsega zlega."
„Če ti je res nad vsem najdraži — tedaj ga ne morem obdržati," — brani se Milica, „Bog obvaruj, da bi se zoper gostoljubje pregrešila."
„O kako se braniš — nu, vzemi ga na svojo nežno rokico, gledi, kako se ti podd, kot vliti."
Milica je bila žena! .... Za nedolgo se jej lice rumeni, ugasuje oni božji plamenček čarovnih, temnomodrih oči, sreč vže redkeje bije, — kakor bi kamen težil njena prsa; ona snema prstan s prsta, on vže ne grč tako rad doli; каког gad se jej je ovil krog prsta; Milica se zgruzi tugovaje.
Po gorah je zavel tihi vetrič, zašumel samo z vejami, veja dotaknjena z bajevnim nadehom kot bi bila vpičena stresla je deblo in iz debla je završčalo, da se je pesek v oblakih valil. Starka se je vzdignila, bilo jej je lehko, lehko na skok. Veter jo je stisnil v naročje, skril jo v listje in kot žvižg vzdignila se je nad palačo Vladimirovo.
Oj pogubivna moč se poigrava — sodijo bratje Ivani, pro-rivši se ao svoje koče.
,Pa peš?"
Zagledavši leteti črni zavoj vetra, posedli so s konj in pri-vezavši jih, odšli so v sobo.
Tu je počivala Milica mrtva; bila je kot dremajoča nebe-ščanka, ni jej pobledelo lice; zastonj so jo bratje budili, dolgo so pri njej molili.
Omahnile so jim rokć, sklonili so glave, se šepetajočimi ustmi brez slov plakali so solze kot pri grobu — plakali so solze bogumile, kterih ni nikdar kruta smrt privabila v oko vojaško.
Zastonj smo pozvali njej v zabavo dobrodružno mladež — šepetali so bolestno; ne bodo te, sestra, branili več čestni pravoslavni kozaci; zavezali smo se pri smrti, ponižati mačeho pred tvojimi očmi, nego raji umreti, vse je preč —
Pa kako je krasna, — k poljubovanju, v vsakem trenotku zaljša in tako ljubeznjiva po smrti! O ne zagrebemo te, svetnica, ne položimo te v lono hladne zemlje — greh bi bilo to veličastnost pokriti s travo. Stekleni grob ti kupimo in pod _ kristalovim pokrovom te razpostavimo — naj tožeči slavček celuje to kraso ter jej poje sladke nadgrobnice! Naj se solnce se svoje višave poraduje nad njenim pogledom, mile lune svit naj jej bode večno svetilo in milo duhteče cvetke naj svoje glavice priklanjajo, da bi videle nebeško kraso — minolo, umrlo tuge.
Kako ljubeznjiva je bila v življenji! čudili so se bratje, po-kladaje kristalov pokrov na rakev ter ronili srčne solze. —
Štirje junaški kozaci, utrjeni v brezčutji po bojnem vrišču, ki niso znali, kaj je solza v človeškem življenji, kaj zdihovanje tajnih občutkov, kterih niso obmehkužile nobene muke, ki niso zdihovali na polji Krimskem — ki so mogli se smehom na obličji umirati, proklinjaje svoje neprijatelje — blodili so v milostnem razvnetji pred dekličinim truplom.
Daleč za Dnjeprom je neprostopna pustara; javori in praveki dobi prepletajo se ter delajo silno kljubovaje živo steno. Nikogar ostra sekira jih ne zmore; ne prodere jih nobena strela. Med tein mogočnim gradom prirode raduje se cvetoča loka. Sredi njive je stražil kraljev dob, ded Kievskih dobov; deset ljudi ga niobseglo; pod senčnato njegovo krono more se vsa stotnija kozakov skriti z zvestimi konji. Na tem dobu počiva stekleni grob in v grobu spava krasni sanj angeljska Milica; pod dobom na vse štiri strani sveti počivajo umrli bratje Ivani.
VL
Bežć leta, v večnost beže — ne ustaviš jih. Odsedlaj kozak čerkezkega konja; preleti kozak stepe! Blagor tebi! sokoli te ne preganjajo in čas ne pospeši tvojega koraka. Milost, kozak, dobremu vrancu, pusti ga oddehniti si. Vjeme te bliskourni čas — še ne zapaziš ga. Tako prej de mladost!
Želi si ljud spomladi: prišla jevcvetji; vže je vroče poletje; pa tudi poletje je odšumelo, kmalo-li dozori plod? in jesen vam prinese rumeni cvet. A zopet je pusto v prirodi. Blaženi bodi
odpočinek pod snežno skorjo. Neprenesljiva zima! odpotuješ-li, prikličeš li spomlad? .... Tako je minolo leto — in mi smo se natrudili gledaje v temno bodočnost; tam-le je nekaj, kakor strup se črni. Gledi, kako raste, kako se bliža, vže je pred nami; — temni grob! Komaj se ogledaš — nakrat — prošel si pot življenja!
Preletelo je petdeset let Miličino rakev. Petdeset let; pol veka, je-li res ? .... O, na kakovih perotah so bežali. Nesrečni jih ne preživi, srečni jih ne užije! Milica pa je nepokvarjena v kristalo vem grobu v polni krasi. Po celi dan se uklanjajo bistri sivi orli — letaje ne mislijo na lov mrtvih kozakov, bedi nad njimi angelj in oslepil je oči orlom; zvečer prileti slavček, da bi zapel grobno pesem, še le ko se je bilo solnce nasmijalo razlivši rumeno zarjo po angeljskih licih, umolknila je pesem slavčeva, nastale so šumeče pesmi pililjajočih gor opevaje Milico krasotico.
Sin kievskega vojvode Cernuša, mladi in krasni sinek, visoke rasti, črnolas, smelega hoda, zvučnega glasa, bil je med Kievskimi mladenči pravi cvet. Le eno^ zrno ne uide letečemu sokolu, le eden konj ni smel zabloditi pod Cernušino roko. Celi kozak bi bil — pravijo dobri ljudje, ali oče gaje hotel pogubiti: zakaj ga vadi v takovem dirjanji?
Cernuša pa sede na konja, pošepeče nekaj vrancu in vranec je z vsako žilico trepal. Gledite, on jezdi s ^tovariši na lov. Konj se pod njim spenja, reskd,, skače v stran — Cernuša pa sedi kakor prikovan. Konj poznd dobrega voditelja, — in po bliskovo leti po Kievskih ulicah. Tako ne jezdarijo njegovi tovariši; pa tudi oni so hrabri kozaci, tudi pod njimi so čerkezki konji, tudi oni so krasni, tako kot zvezde pri jasnem mesecu.
Popustil je brzde letečemu čerkezanu, polegel se je prah v kolobarih za sijajnim društvom. Njih oklepje se je žarilo v solnčnem lesku, in dragi kameni so se bliščali na prekrasni obleki Cernušini. Prijetno je bilo gledati ga; ljudje snemajo čapke in čest skazovaje mogočnemu gospodu globoko se priklanjajo, dekleta pa se radostno posmivajo.
Vže so dospeli kozaci za grad — obrnili se na pobrežje
Dnjepra.....Tu je ustrelil mladi vojvoda na divjo kozo, ranjena
skoči v goro, strelci za njo, dalje v šumo, ona _pa vse preleti. Vže so izgubili sled Cernuškini tovariši; edini Cernuša sledi ranjeno, gora je gosteja in gosteja, komaj seje konj proril onemogel. Cernuša skoči se zvestega konja in izderži meč, naglo si je proklestil pot do loke....
Na loki, v sredi zeleno-jasnega loga je stal trohljivi staroleti dob, na dobu se je svetila rakev, pod dobom so počivala štiri ljudska trupla, malo poznatna. Bilo je videti, da vže več let tukaj počivajo; po trohnelih kosteh se je vila [rahla trava. Kriva kozačka je zarjevela v rokah kostjakov. Približa se Cernuša stekleni rakvi in pogledavši va-njo, skoraj ostrmi, kako se je mogel kedo drzniti svetega kradeža — odnesti svetnico iz cerkve. Prikloni se, sneme
^ bilje ranjene divje
Med tem so se pridrvili Černušini strelci, začudeni so položili na tla rakev; ki se je lesketala v bujnem zelenji. Prekrasna, kakor jasna zora počivala je v njej zala Milica, rdečica je poigravala na njenem licu; usta so bila na smeh, slova, kot bi hotela govoriti; roki so bile zložene križem na prsih, na prstu desne roke pa se je bliščal prstan.
Černusa je blagoslovil sebe, spregovoril neko ve skrivnostne besede — snel prstan z Miličine roke ter ga spustil na tla; kjer se je prstan trave dotaknil, zgorela je trava.
Tiho se prebudi Milica, dvigne se iz groba in nedolžno kakor otrok pošepeče! „Kako dolgo sem sanjala ta krasni sanj!
Jaz nisem bil s Černušo ondi, in ne morem vam več povedati, kaj sta si vse pravila.
Zvečer je vže sedela Milica na vojvodinem domu. On in sin sta ljubila Milico, in vse je streglo njeni mogočnosti. Kozak je vže pognal tretjega letuna in četrti je dospel k Vladimirovemu gradu, da bi mu naznanil veliko radost ter ga prosil v imenu vojvode, da bi blagoslovil zvezo si sinom bogatina Kievskega.
VII.
Kako si veličasten, stari Kiev! dobri grad, sveti grad! Kako si krasen, sijajin, moj sivi dedek!
Kar je solnce med zvezdami, kar ljudomili vladar narodu: to je Kiev med mesti.
Na višini stoji opasan se zelenimi vrti, ovenčan si zlatimi kuplami in križi cerkva; ob tvojem podnožji se široko razliva živi tok slavnega Dnjepra; bože, kako razkošje! Slišite ljudje dobri, govorim vam o Kievu in vi ne pretakate solz radosti ? gotovo niste moji rodaki.
Pa toliko je tam božjih hramov, toliko ponižnega leska! Vstopite v'zbor Sofijski — Tu so trume pobožnega naroda: tu se prepeva; tu se daruje: drugokrat si pogledamo kievske znamenitosti tudi Jaroslavov grob, grško mozaiko, in mnogo mnogo. — Sedaj pa se ozrimo na to svatbo. Cerkev je v samem ognji od množine sveč in lučič. Pri oltarji sta Cernuša in Milica. V krogu sorodniki Ne daleč od njih stoji podprt stari Vladimir; kakor sneg je obelel;
—	pokleknivši zahvali boga, da mu je še dovolil pred sklepom življenja videti izgubljeno hčer. Ko so se svatje odpravljali, razlegel se je po cerkvi divji krik in nekova ženska se je zgruzila na tla
—	to je bila pozabljena mačeha; ni mogla prenesti krasote pa-storkine, umrla je zavisti.
V Kievu pa so dolgo po noči donele pesmi svatovske, dolgo so plapolele luči, nu — te pesmi so vse po malem umolknile,
luči druga za drugo pogasnile, vse umira, zadremlje Kiev.....
samo slavni Dnjeper se še žalostno vleče, samo nebeška svetila obletavajo svete hrame.
Letopis 1871.
22
Pesni Lnjize Pesjakove.
Spomlddi sem enkrat na njivo sik, Ker ljube so vijolice vže cvele; Sem sedla v solnce doli k njim na tik — Vijolice bile so lepe.
Peresca so zelene jih objele In kapljice, tak čiste kot srebrć, Svetle so kakor luči v njih žarele — Vijolice bile so lepe.
Sem urno cvetje trgala mladć In presne vence spletala dišeče, A hipoma — pomagaj mi neb6 — Vi j olice bile so lćpe.
Čutila, videla oči sem žgeče In segle kot plameni do sred Sedk' '	liveče! —
Ne vćm, kdaj pomlad mila je prešlk, Ko tja na solnčno njivo sem hodila; Sem li še živa? — ali sem mrtvk? — Vijolice bile so lepe.
Ne vćm, kdaj so zveneli cveti vsi? Oj čisto vse sem reva pozabila! Le modrih, modrih spomnim se očij — Vij61ice bile so lepe.
I. Vijolice.
2. Borisu Miranu.
Vsa pohlevna se uklanjam
A če tudi previsoko,
Nedosežno mi stojiš, Hrepenljivo vendar vleče
Kot se tica nagne orlu,
Sili tvojega duhd,
Ki v višinah je doma;
Dušo tja, kjer ti živiš !
Kot poniža cvet se revni, Ako ga prevzame moč
Čarojasnega ozvezdja, Ki presinja temno noč.
O какб poslušam rada Govorice tvoje glas, O какб se mi priljubil Tvoje je besede kras!
Meni zdi se, kot da veje	Kedar milo in soglasno
Čisti zrak planin ljubć,	Brat sč brati govoriš,
Kot, da gozdno sl&dko petje Domovino tebi drago Mehko boža mi uh6,	Z vsako črko poslaviš;
/
In moijć vsega blaženstva v Se razširja pred menoj, Ko prijateljsko pozdravlja Plameneči duh me tvoji
3. Miramare.
CMalajska oblika.)
Občudovala Miramare,
Mogočno tvojo sem krasoto; — Umetnost stavila olt&rje Na vso natvorno je lepoto.
Mogočno tvojo sem krasoto
Utisnila si v misli svoje, — Na vso natvorno je lepoto Nagnilo se osrčje moje.
Utisnila si v misli svoje
Mučenca sliko sem trpečo Nagnilo se osrčje moje Na blazno žšno je tožečo.
Mučenca sliko sem trpečo
Pravični Kliji izročila; — Na blazno ženo je tožečo Molitev moja se izlila.
4. Predčutje.
Predčutje, o skrivna nam moč ti neznana,
Katera prihodnje odgrinjaš gorjć, Od kod neizmerna je groza ti dana, Ki revno zbog tebe trpi jo srcć?
V dvorani visoki gorele so sveče
In cveti so krasili čez jo in čez, Polnila mi r&dost je srce goreče
Ko sladko me zibal pri godbi je ples.
A, kar so prijele roke me ledene In strah siloviti spreletel me je, Čutila zdaj nij sem več sreče nobene Le solze točila sem britko grenkč.
In kmalu je zopet svečava brlela,
Besnica je strašna predčutje bil6--
Pri materi bledi sem strta slonela, Pol mrtva od mrtve jemala slovć.
5. Povsodi le ti!
Ko neb6 pogledam mćdro In svetlost njegovo vso, Tvoje spet oči zagledam Čudapolne ko nebo.
Kedar čujem slavca peti Himne čarovno-sladkč, Tvojo slišim govorico: „Neizmerno ljubim te I"
Kedar pćmlad srečam milo
In nje rožic zorni cvet, Tvoja kaže se ljubezen — Naju sanj mi cvetni svet.
Kedar čutim čisto sapo,
Ki mi senci obladi, Mislim, da pozdrav mi ljubi Tvoja duša poroči.
Kedar solnce gre za g6ro
Zapustivši žar nam svoj, Bol ponavlja se slovesa In spomin, ki vek je moj.
Kedar rosa se polaga
Vrh utrujene zemlji, Zlajša v solzah se po tebi Hrepeneče mi srcć.
6. Mojstru sonetnih pesnikov.
Preberi pesnij Platenovih cvete
In vedel boš brez daljnega prevdarka, Da Riickert in Camoens in Petrarka Najlepše so prepevali sonete.
Za viteze je Riickert zložil „vnete", Cam6ens-a pri petji nesla barka Po morji je, in žugala mu Parka; Petrarka hvalil je brhkost Lavrete.
A Nemca, Laha in še Portugalca V sonetih vendar je prekosil eden, Ki jih je peval kakor t6h nobeden.
Prešžrin je im6 premagovalca ! — Parnas „sonetni venec" občuduje, Kot mojster vsem Slovenec zdaj kraljuje.
7.	Prepričanje.
Zapusti očetnjavo	Pogana spreobrni
V tujino se podaj,	Da bo čestil Boga,
Bedeča ino v sanjah	Malikov vendar svojih
Boš videla svoj kraj.	Pozabiti ne zna.
Naj sreča pokopana V gomili ti leži,
O davit nje čarokrasni Še v grobu ne bledi.
In ti si meni sreča, In bćginja in dom,
In rekla si, da tebe
Jaz videl več ne bom? —
Nemila, oj le pojdi In sklep izvrši svoj;
Spomin poprejšnje sreče Bo vendar večno moj !
Zatoraj, Al če Pri tebi Do ko
In k tebi le molilo
Brez konca bo sreč, Sprejelo saj od tebe Je radost in gorjč.
Na božjo pot hodilo
Mi bode noč in dan, Tam verno, upajoče Znebilo vseh se ran.
In duh ga bode spremljal
V domovje si ljubć, Katero našel v tebi Predraga je sam6.
Če odideš, mi blizo si — bodem bival nca svojih dnijl
8. Detinske sanje.
S cveticami veselo se detece igra In solnce mu je drago in vse zlatć nebd. Veselo v gozdu biva, kjer tičice ројб, Kjer viri šeptajoči mrmrajo tak ljub6; Šumenje tam posluša in gleda vskip valćv, Tak dolgo, da ga v spanje zaziblje moč glasćv. Blaženstvo zdaj izreka smehljaje se obraz, Ker dete šlo je v sanjah v nebesa svetle v vas. Tam rože še bolj lepe naproti mu cvetć In luči so mu bliže, ki krasijo neb6; In bratje snegobeli mu godejo na ples In čarovno se petje njihovo gl&si vmes. Ljubezen rajskoblaga se njemu nasmehi)d, — Se bolj mu je prijazna ko mamica domd — In zdaj ga poljubuje tak milo in sladkč, Da mlado dete v spanji zavrisne skor glasnć.
Zatoraj tiho, tiho, da mirno dalje spi, Da se iz sanj nebeških prezgodaj ne zbudi; Saj kmalu občutilo življenja bo gorje — In sanje so detinske tak angeljsko lepć.
In tudi srce moje je detece mladć, Cvetice ono ljubi, ozvezdje in neb6;
In lune ga omamlja srebrni nežni žar, In vedno občuduje natvore večni Čar. Veselo govorico posluša vseh glasov, S katerimi se meni mogočni rod valćv; S katerimi pravljice izreka gozd sladke, Na tisoč let vže stare, a vekomaj mladć. Pri poslušanji srce počasi mi zaspi, In po navadi svoji se v sanjah veseli: Ker one ga peljajo na čudoviti kraj, Kjer vročih želj njegovih ga sprejme zlati raj. Tam je svetlo in jasno in zmeraj solnčen dan, Tam bol neznana vsaka, tam ridosti je stan. Kar pravo je, kraljuje ondukaj s častijo, In zmage venec nosi, kar večno je lep6. Tam duše ne vznemirja temnih strastij prepir, Ker blagoslov in sreča tam imata svoj vir. Namenov čistih, blagih je vsak tam spoštovan, Nesrečni po krivici ni nikedar pregnan, Saj domoljubje sveto kot solnce tam žari, Ki svoje opominja, da so si bratje vsi. Tam svćboda razsiplje nad vsemi svoj zaklad, Ki prave je omike neprecenljivi sad; Ta duhu je krepilo, da zdrav je in močan, Človeštvu da v resnici voditelj je in bran. In vera, ki tolaži, ki nikdar ne slepi, Ki rane vse zaceli in vekomaj živi, Ki seje le ljubezen in črta ne pozni, Ta vera milostljiva se svetu tam smehljd. — Какб sanjaje rajsko se veseli srce, Da zaželeni dnovi uzhajajo mu vžć; Какб mi glasno vriska, ko detece mladć, Ki v spanji obiskuje leskeče se neb6.
Zatoraj tiho, tiho, da mirno dalje spi, Da se iz sanj nebeških prekmalu ne zbudi; Saj ono občutilo življenja je gorjć — — In sanje so detinske tak angeljsko lep6!
9. Vprašanje.
Dežne povejte mi kaplje, Čiste ko svetlo srebr<5, Ali ste s6Ize znabiti, Ki jih preliva nebć?
Ali je tudi višavi
Znano pekoče goij6, Ki se raztaplja v solzice, Da ne razpćči srcć?
10. Življenja leto.
Pomlad pride in pozdravlja Z milim čarom revni svet,
In povsod veselo zbuja Novo se življenje spet.
Tičje petje tisočerno Polni gozde čez in čez;
In brneče in šumeče Svate vabi tja na ples.
Čisti viri in studenci Tiho, tiho prišume,
Filomela poje marnje O ljubezni jim sladke.
Radovedno tudi cvetje Kaže se na beli dan,
In zamaknjeno posluša
Voda, hrib in log in plan.
Strme gore zdaj mladćsti Krasi mikavno zlato,
Glej, natvora vsa spreminja Dihljajoča se v nebć.
In skrivnostno vže pripravlja
Svoje hvale cvetni dar, Da po njem „hosana" kliče Nje kraljestva slednja stvar.
In „hosana Bog dobrote!"
V koči tudi se glasi, Kjer človeško mlado cvetje
Prvo sanje bitja spi. *
Na prsih gorkih in ljubečih
Počiva dete tam mirnć, Oči zavzete, nežno-jasne, Po luči gledajo bistrć.
Ročice drobne kmalu steza,
Da ž njimi boža njej obraz, In kaj zasliši, o blaženstvo! Kaj nek čeblja preljubi glas?
O „mati, mati" so izrekle Ustnice lepe in sladke, In so z besedo to izlile Nebeško radost jej v sreč.
Presrečna je, čez vse ga ljubi,
Le njemu vsa se posveti; Minola zA-njo je vesoljnost — Saj svet v naročji jej leži!
Rumenega klasja Se ziblje blago, Plavičica morje Olišpa zlatć. Šumenje, šeptanje
V	vršičih dreves, Kaj hočete reči
Glasovi peres ? BlišČoba obdaja Livade cvetnč, Demantom enake So trave rosne. Prijazno mrmranje
V	vodici dobrav,
Bregovom donaša
Potočec pozdrav. Spominčic prijazne
In zveste oči, Pomembno po poti
Ga spremljajo vsi. Skrivnostno gibanje
Po zraku igr&, V njem pisano tkanje
Se videti dk. Na trati zeleni
Se zida oMr, Vonjavo prinaša Mu „roža" na dar.
ч
„Jazmin" ga ovija Z zakladi duhd, „Vij61a" se mično
Mej njimi smehljA. Balzamsko kadilo „Narcise" trosć, Ki blizo oltarja Ponosne stoj6. Iz „čašic" cvetočih
Se dviga izdih In milo zvonenje
Iz „zvončekov" vsih.
Plameni v rdečih
Tam „lilijah" gorč, Jim svečniki gibčni
So stebla tenkč. Zafirove strehe v Se širi oblok Čez cvetno svetišče Okrog in okrog; In svetlega solnca
Žareči objem Je blagoslov večni Tem čudežem vsem.
Poletje tudi v srci je scvetelo, Katero vneto bije in кгеркб, Katero je navdušeno sprejelo, Kar dalo je življenje mu mladć. Окб žari mladeniču veselo, Božestvo v njem podobi se čist6. Kar blago je, le temu je učenec, Le njemu daroval bi slave venec.
A, kar se bitje mu je spremenilo, Se joka, vriska, čuda ostrmi; Najviše z duševno bi stvoril silo, Pretesna zemlja vsa se njemu zdi. On ljubi! — o veselje rajskomilo, Blaženstva dom naproti mu blišči. Kak svetlo in lep6 je to zavetje, Kako sladk6 njegovo prvo cvetje!
Povezano je žita sn6pje,
Iztisnjena je gr6zdu kri; V bagrordečem, svetlem plašči Nekdaj zeleni gozd medli.
In solnce še poljubja zvesto
Peresca drobna in регб; Težko mu jih je zapustiti, Zatoraj gorko je slovć.
A biti mora; — iz meglice Se mrzle lune blešči žar, Cvetice mile vć, zdaj z Bogom! Življenja je obledel čar.
Otožno še šumi v okrogu,
Slovesa čuti se gorjć, In žalujoče doli k vodi Se vrbe nagnejo šibke.
Valove krije zadnje listje,
Se to odnaša pih hlad&n, In mirno bliža in slovesno
Sabćtni veliki se dan. * *
Z jasnim čelom in pogledom
Nepreplašen mož stoji, Brez počitka misli snuje In se trudi in bedi.
Trdna volja pri početji
Je pomoček njega ajanj, In uspeha velik blagor Pada kakor rosa na nj.
Kedar britkost ga obišče,
Žalovati mu nij mar; Tudi upanje razdrto Še dobiček je vsikdar;
Saj srcć se mu oblaži
In postane bolj milć, Ce življenja ostro trnje Ga ranilo je hudć.
Čut dolžnosti, dar nebeški
Mu olajša pot težav, In voditelj mir je dušni Ki ga pelje do višav.
Al res je mogoče, da isti je svet,
3er bilo je vse tak cvetoče? to je neb6, tako modro popred, Ko solnce sijalo je vroče? —
Vže krijejo trato zeleno nekdaj Ledene in mrzle odeje ; Le krokar in vrana divjata sedaj Po gozdu od v^je do vije. Kak dere nevihte odklenjena moč Skoz skale in drevje nemilo! Življenje zagrinja puščoba in noč, In smrt se pokaže silo. Vse, vse, razdrobljeno, samotno, mrtv6, Pokrito z bliščobo je belo, Ki snežnic vrtečih begoče srebrć Razsiplje nad zemljo uvelo.
A čuj ! elementov potihne prepir In zvezde prižiga višava, Рокбј občuti in upanja mir
Sirota uboga, tožeča narava.
* *
*
Le senca še slabotna stvari nekdaj močnč, Katero Bog po sebi naslikal milo je, Tak omaguje starček betežen in podprt, Ko hrastov list, ki visi na veji vžl in strt.
Prešlk, mu vsa so čuda, prešlk je rddost sanj, Zvenelo vse je cvetje — je padla slana nanj. Pogled noben ne kliče občutkov mu v srce, Minolo je veselje, minolo je gor j 6.
„Čemu še trud in težo," vprašuje duh njegov, Ki pota preiskava neznanih še svetov;
„Čemu mi je življenje, ki le brli mračni — Al rožnato al temno — prestano vendar bol"
Zatć z močjć poslednjo le hrabro še naprej, Saj bitja boj zmag&val brez tožbe je doslej, In sreča! gori miga podoba mu sladka, Ki ga hlepeča čaka in milo se smehljd;
Iz zagrinjal meglenih vzdiguje jo spomin, In trudno srce plava do nje iz dnd temin — Vse strune zadonijo v akordih zdaj glasnć In srečna dvigne duša se svobodna v neb6!
Bibliografija slovenska.
Slovensko knjigarstvo od meseca novembra 1870. leta do konca leta 1871.
Sestavil dr. E. H. Costa, predsednik Matice slovenske.
(Štev. 1.—147 glej v „Letopisu" za 1869. 1. od 268.—281. strani, št. 148—243 pa v „Letopisu" za 1870. leto od 364.—371. strani.)
I. Časniki.
244.	Besednik. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. III. leto 1871. Izdateljica: K. A. Janežič. Vrednik A. U mek, (po Umekovi smrti A. Biser.) V Celovcu. 4°.
Izhaja 2krat v mesecu.
245.	Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Založnik in vrednik: J. Aleš ove c. Letnik III. 1871. 4°.
Izhaja 2krat na mesec.
246.	Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. Leto 1871. 4°. V Ljubljani.
247.	Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Leto 1871. V Beču 4°.
248.	Gospodarski list za kmetijstvo, svilorejo, obrtnijo in druge deželne potrebe. Izdaje ga c. kr. kmetijska družba goriška. Vrednik Fr. Povše. Tečaj III. 1871. 8U.
Izhaja 2krat v mesecu.
249.	Južni Sokol, telovadsko-vojaški list. Lastnik Ivan Z. Ve-sely. Vrednik A. Kremžar. V Ljubljani 1871. 4°.
Izhaja 2krat v mesecu.
250.	Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Založnik Jožef Blaznik, vrednik Janez Murnik. 4°. XXIX. tečaj 1871.
Izhajajo vsako sredo.
251.	Pravnik slovenski. List za pravosodje, upravo in državoslovje. Izdajatelj in vrednik: Dr. J. Razlag. II. leto 1871. V Ljubljani. 8°.
Izhaja 2krat na mesec.
252.	Primorec. Političen in podučiven list. Lastnik in vrednik Vekoslav Raič. I. tečaj 1871. Trst. Fol.
Izhaja 2 krat v mesecu.
253.	Slovenski Gospodar. Podučiven list za slovensko ljudstvo. Maribor V. tečaj 1871. Založnik in vrednik dr. Matija Prelog (v drugem polletu: Založnik kat. tiskovno društvo. Vrednik: dr. Jož. Ulaga) 4°.
Izhaja vsak četrtek.
254.	Slovenski narod. V Mariboru. Fol. IV. tečaj 1871. Lastnik dr. Jože Vošnjak (potem Rapoc in drugi). Izdatelj Anton Tomšič; (po Tomšičevi smrti Martin J elovšek).
Izhaja 3krat na teden.
255.	Slovenski prijatelj. Vredil in založil Andrej Einspieler.
V	Celovcu. 8U. Leto 1871. XX. tečaj.
Izhaja 1 krat v mesecu. Priloženo: „Razlaganje krščanskega katoliškega nauka"; spisali nekteri duhovni ljubljanske škofije. IV. poglavje: Od sv. zakramentov. V Celovcu 1871. 8°. XI, 1297 str.
256.	Soča. Organ slovenskega političnega društva goriškega za brambo narodnih pravic. Izdajatelj in vrednik Viktor Dolenc. I. tečaj 1871. Fol.
Izhaja 2krat v mesecu.
257.	Sršeni, humoristično-satiričen list. Vrednik in založnik Ivan Železnikar. Maribor. I. tečaj.
Izhaja 2krat na mesec. 1. list se je izdal konec novembra 1871. ^
258.	Učiteljski tovarŠ. List za šolo in dom. Vrednik Andrej Praprotnik. V Ljubljani. 8°. XI. tečaj 1871.
Izhaja 2krat v mesecu.
259.	Vrtec. Časopis z podobami za slovensko mladost. Izdajatelj in vrednik Ivan Tomšič. V Ljubljani. Leto I. 1871. 8U.
Izhaja lkrat v mesecu.
260.	Zgodnja Danica. Katolišk - cerkven list. Vrednik Luka Jeran. V Ljubljani. Založnik J. Blaznik 4°. XXIV. tečaj 1871.
Izhaja enkrat na teden.
II. Društvena dela.
Čitalnica narodna v Ljobijani.
(327 družbenikov.)
261.	Letopis narodne čitalnice v Ljubljani o začetku leta 1871.
V	Ljubljani 8U. 36 strani.
Devet let iz živenja čitalnice ljubljanske. Pisal dr. Janez Blei-weie. — Poročilo tajnikovo. Sestavil dr. Poklukar. — O plesu. Spisal dr. Karol Bleiweis. — O krasoslovji. Spisal dr. Razlag.
Dramatično društvo v Ljubljani.
(260 udov.)
262.	Letno poročilo dramatičnega društva v Ljubljani za četrto društveno leto 1870. V Ljubljani 8n. 24 str.
263.	Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Četrto leto. V Ljubljani 16™. 1870.
—	liče se odgojnik. Igra v dveh dejanjih. Po francoskej : „On demande un gouverneur" poslovenil Valentin M a n d e 1 e. 82 str.
'— Zabavljica. Vesela igra v enem dejanji. Nemški spisal M. A. Gr an d j ean. Prosto poslovenila Luiza Pesijakova. 37 str.
—	Zakonske nadloge. Vesela igra~V enem dejanji. Po Bene-diksu poslovenil Ivan Globočnik. 35 str.
—	Poglavje I. II. in III. Vesela igra v enem dejanji. Češki spisal G. Pfleger Moravsky; poslovenil J. Mohorčič. 50 str.
—	Mutec. Vesela igra v enem dejanji. Poslovenil Davorin Boli. 26 str.
—	Telegram. Vesela igra v enem dejanji. Češki spisal G. Pfleger Moravsky, poslovenil Josip Star6. 56 str.
—	Sam ne ve kaj hoče. Dramatična gluma v 1 in ys dejanja. Poslovenil Andrej čekov Jože. 18 str.
—	Ona me ljubi! Vesela igra v dveh dejanjih. Češki spisal G. Pfleger Moravsky, poslovenil J. Mohorčič. 59 str.
—	Gospod regisseur. Šaljivi prizor. Češki spisal J. J. S tanko v s ki. Poslovenil J. A. N. 11 str.
—	Uskok. Saloigra v enem dejanji. Poslovenil Davorin B o 1 i. 39 str.
—	Vdova in vdovec. Vesela igra v enem dejanji. Svobodno poslovenil dr. Janez Bleiweis. 31 str.
Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani.
(240 družnikov.)
264.	Letno sporočilo za peto društveno leto 1870. 8°. 12 str.
Katoliška družba za Kranjsko.
265.	Mladenček Domenik Savio gojenec v ustavu sv. Frančiška Salezija v Torinu. V laškem jeziku spisal 1866 duhoven Janez B o s k o, slovensko vravnaval L. J e r a n. V Ljubljani. 8°. Zvezek 4. in sklepni. Na svitlo dan meseca velikega travna 1871. str. 99-112.
Katoliško politično društvo v Ljubljani.
(110 udov.)
266.	Pravila. V Ljubljani. 8°. 4 str.
Katoliško tiskovno društvo v Mariboru.
267.	Pravila. V Mariboru. 4°. 4 str.
268.	Kake ustave je Avstriji potreba? Politični razgovori slovenskemu narodu v poduk. Snopič I. Meseca aprila 1871. V Mariboru. 8°. 53 str.
C. kr. kmetijska dražba Kranjska.
269.	Naznanila. Letnik 1870. Zvezek II. V Ljubljani. 8°. 96 str. Sporočilo o občnem zboru 4. maja 1870. — Navod, kako naj se češplje sušč in slivovee kuha (s priloženo sliko). — O škodi, ki jo sneg dela drevju v gozdih in vrtih, in kaj storiti, da se odvrne ta škoda.
270.	Poročilo glavnega odbora c. k. kmetijske družbe kranjske za občni zbor 22. novembra 1871. V Ljubljani. 8°. 31 str.
271.	Nauk o umni živinoreji. Slovenskim gospodarjem spisal in s podobami razjasnil dr. Janez Bleiweis. V Ljubljani 1871. 8°. 119 str.
272.	Potni poduk o Krasu in pogozdovanji Krasa. Za domorodce notranjske spisal Ljud. Dimic. V Ljubljani 1871. 8°. 23 str.
IMarijna bratovščina v Ljubljani.
(1468 družabnikov.)
273.	Letno sporočilo na koncu leta 1870. V Ljubljani. 8°. 15 str.
Matica slovenska v Ljubljani.
(1603 udov.)
274.	Letopis Matice slovenske za 1. 1870. Uredil dr. E. II. Costa.
V	Ljubljani 1870. 8°. 69 in 371 str. Z 4 podobami. Kazalo letopisa: Raziskavanje na polji staroslovenske mjtho-logije; spisal Dav. Trstenjak. — Kraljevina poljska pa kralji iz volitve. Poslovenil Fr. Jaroslav. — Letopis mesta Kranjskega (788 — 1870. 1.); sestavil Jan. Parapat. — Rahela. Izvirna novela. Spisala Lujiza Pesjak ova. — Severni cveti. Poslovenil Ivan Vesel, — Prva pot v ljubljanske šole. Spisal A. J. — Slavija. Igra v dveh dejanjih. Spisal A. J. — Voldemar. Dogodek iz italijanske vojske 1805. Po Kornerju poslovenil A. Podgorjanski. — Ksmnik. Zgodovinsko mestopisen obraz. Spisal J. Ogrinec. —
V	torek i v petek. Poslovenil Podgoričan. — Slovenska literatura. Spisal F. M. O. — O najstareji slovenski zgodovini. Spisal F. Bradaška. — Termolama. Ukranjska povest. Poslovenil Podgoričan. — Lesena noga. Spisal J. Ogrinec. — Mahmud. Izvirna povest iz 16. stoletja. Spisal Jurij Črnogorec. — Bibliografija slovenska. —
275.	Schodler. Knjiga prirode. II. snopič. Astronomija. Poslovenil V. Ogrinec. Kemija. Poslovenil Fr. Erj a ve c. V Ljubljani 1870. 8. str. 228-534.
276.	— Ш. snopič. Mineralogija. Poslovenil Janez Zajec. 169 str.
277.	Bazne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koses-kiga. V Ljubljani. 8°. 690 str.
278.	Atlant. II. snopič. Vrezal na kamen in tiskal F. K oke na Dunaji.
Azija; merilo 1:30,000.000. — Severna Amerika; merilo 1: 30,000.000. — Južna Amerika; 1:30,000.000. —
Društvo svetega Moliora v Celovcu.
(17417 udov.)
279.	Koledarček za prestopno leto 1872. V Celovcu 1871. 8°. 168 str.
Iz obsega: Posojilnice na pomoč kmečkemu ljudstvu. Spisal dr. Vošnjak. — O ljudski oliki. Spisal Ivan Tavčar. — Dve paraboli. Zložila Lujiza Pesjakova.
280.	Življenje svetnikov in svetnic Božjih. Po najboljših virih spisal Matija Torkar. VI. snopič. V Ljubljani 1871. 8°. III. del str. 241—476.
281.	I. Nauk o gospodinjstvu. Slovenskim gospodinjam spisal dr. J. Sernec. II. Slovenski Bučelarček. Začetnikom bučeloreje spisal Janez Sumper. V Ljubljani 1871. 8°. 141 str.
282.	Kristusovo življenje in smrt v premišljevanjih in podobah. Poleg Gašparja Erharda za Slovence predelal Štefan Ko-ciančič. V Celovcu 1871. III. snopič. 8°. str. 321—480.
283.	Slovenskih večernic XXIV. zvezek. V Ljubljani 8°. 206 str. Vojnimir, ali paganstvo in kerst. — Marija Devica iz Krope. — Hči Turjaka. — Devica Orleanska. — Irhaste hlače. — Pogled na skrivnosti v stvarstvu. — Menčikov. — Domači zdravnik.
284.	Slovenskih večernic XXV. zvezek. Domače in tuje živali v podobah. Slovenskej mladini v poduk in kratek čas opisal Fr. Erjavec. III. del: Ptice. 2. snopič. V Celovcu 1871. 8°. str. 192-403.
Slavija, vzajemno zavarovalna banka v Pragi.
285.	Letno poročilo za gospodarsko leto 1870. z izpisnikom in zapisnika njenega občnega zbora, kteri je bil dne 16. velicega travna 1871. V Pragi. 4". 19 str.
Sokol v Ljubljani.
286.	Historično - statistični pregled delovanja telovadnega društva „Sokola" od začetka svojega obstoja, to je od leta 1862. do začetka leta 1871. V Ljubljani. 8°. 27 str.
Trdnjava, politično društvo v Celovcu.
287.	Čujte koroški Slovenci. V Celovcu 1871. Fol. 4 str.
Eamnotis.
Izobraževalno društvo za tiskarje v Ljubljani.
288.	Pravila. Laibach 1871. 8°. 31 str.
Učiteljsko društvo za Kranjsko.
289.	Učiteljski koledar za navadno leto 1871. Vredil A. Praprotnik. I. leto. V Ljubljani. 8°. 117 str.
Društvo v podporo kranjskemu ljudskemu šolstva s sedežem v Idriji.
290.	Pravila. V Ljubljani. 8°. 4 str.
III. Modroslovje.
291.	Svet in duh Človeški. Spisal dr. Simon Šubid. V Zagrebu 1871. 8°. 27 str.
Preštampana i z XIV. knjige „Rada" jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti.
IV. Zgodovina.
292.	Opis in zgodovina Trsta in njegove okolice, pa še marsikaj druzega o slavjanskih zadevah. Izdaja drugo saboto vsacega meseca po snopičih Jožef Godina-Verdelski. V Trstu 1871. 8». Do sedaj 22 pol.
293.	Turski boji v XV. in XVI. veku s posebnim ozirom na Slovence. Spisal Janez Parapat. Izdala Matica slovenska v Ljubljani 1871. 8°. 159 str.
Poseben odtisek iz „Letopisa Matice slovenske za 1871. leto".
V. Geografija. — Zemljevidi.
294.	Črno morje in svet blizo njega in dalje od njega. (Pogled od zgoraj doli.) Fol.
Zemljevid. Doklada „Novic" 19. aprila 1871.
295.	Okrajno poglavarstvo Ljubljana. Imp. fol.
Zemljevid v meri l'MOOO".
296.	Zemljovid slovenske dežele in pokrajin. Izdelal in na svetlo dal Peter Kozler. Na Dunaji 1871. Fol.
6. natis. V meri 1:576.000.
VI. Pravoznanska in državoznanska dela.
297.	Deželni odbor poroča deželnemu zboru poknežene grofije Goriške in Gradiškanske o tem, kar je odbor opravljal od zadnje sejne dobe do konca avgusta 1871. V Gorici 4°. XL. str.
298.	Ljubi Slovenci podjunske doline! Spisal Andrej Einspieler. V Celovcu 1871. Fol. 2 str.
299.	Pij IX. Sveti oče oropani ali Laški kralj papežev strahonja in sv. Akve posilni grob. Napisal dr. Lavoslav Gregorec. (I.) Gradec. Moser 1871. 8°. 45 str.
300.	Stara in nova šola. Za prosto slovensko ljudstvo pojasnil dr. Lav. Gregorec. (H.) Gradec. Moser 1871. 8°. 56 str.
301.	Poduk slovenskih volilcem za sedanje volitve. Spisal Fr. Kosar. V Mariboru. 8°. 4 str.
302.	Kranjsko ljudsko Šolstvo. Spisal J. Lap a j ne. V Ljubljani 1871. 8°. 71 str.
303.	Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani v prvi sesiji tretje volitvene dobe od 15. do 30. avgusta 1870. (Po steno-graiičnih zapisih.) Laibach 4°. 17,85, 213 str.
304.	Načrt opravilnega reda krajnega šolskega sveta. V Ljubljani. 8°. 22 str.
305.	Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora od 30. avgusta 1870. do 14. sept. 187i. leta. V Ljubljani. 4°. 67 str.
306.	Nr. 2. Ukaz ministra za bogočastje in uk od 20. avg. 1870., s kterim se občnim ljudskim učilnicam zapisuje šolski in učni red. V Beču 1870. 4°. 13 str.
307.	Zakaj plačujemo toliko štibre°f Izdano od graškega društva za izobraževanje ljudstva-. V Gradcu 1870. 8°.
Glej: „Slov. Narod" 1870 št. 131.
VII. Jezikoslovne knjige.
308.	JeziČnik ali pomenki o slovenskem pisanji. Spisal J. Marn. VI—VIII. leto. V Ljubljani 1868-1870. 8°. 137 str.
309.	Jezičnih ali Metelko v slovenskem slovstvu. Spisal J. Marn. IX. leto. V Ljubljani 1871. Milic. 8°. 45 str.
VIII. Narodno-gospodarska dela.
310.	Kratki navod k vzreji domačih sviloprejk po profesorju Frid. Haberlandt-u, voditelju c. kr. sviloprejskega poskuševa-lišča v Gorici 1871. pr. Povše. V Gorici. Založba c. kr. sviloprejskega poskuševališča. 8°. 16 strv
311.	Kaj so hudourni vrtinci. Spisal dr. Simon Šubič. V Zagrebu 1869. 8°. 23 str.
Preštampana iz IV. knjige „Rada" jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti.
312.	Tablice, iz kterih se izve, kako se obsežek lesd v kubične mere prerajta. Sestavil Mavricij Scheyer, nadlogar. V Ljubljani 1872. Giontini 8°. 59 str.
IX. Lepoznanska dela.
313.	Pesmi. Zložil Prostin. V Trstu 1871. 8°. 78 str.
Prostin: to je France V i 1 h a r.
314.	Pomladansko cvetje. Založil in na svitlo dal Vekoslav Raić, vrednik „Primorca". V Trstu 1871. 8°. 243 str.
315.	Vojska in mir. Romantična melodrama v treh podobah. Spisal Tone Tarkuš. V Gradcu 1871. Založil pisatelj. V Gradcu 1871. 8°. 52 str.
Glej kritiko J. Pajka v „Slov. Nar." št. 87. leta 1871.
316.	VoŠilna knjižica ali vošilni listi za novo leto, godove in rojstne dneve. Slovenski mladini v porabo spisal Ivan Tomšič. V Ljubljani 1870. 8°. 46 str.
X. Šolske knjige.
317.	Prirodopisje za ljudske šole. Spisal Fr. G o veka r, učitelj. V Pragi 1871. 8°. 102 str.
318.	Občna zgodovina za niže razrede srednjih šol. Spisal in založil Janez Jesenko. Prvi del. Stari vek. V Trstu 1871. 8°. 162 str.
319.	Perva računica za slovenske ljudske šole. Spisal Fr. Močnik. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih bukev. 1871. 8". 34 str.
320.	Druga računica za slovenske ljudske šole. Spisal Fr. Močnik. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih bukev. 1871. 8°. 55 str.
321.	Druga nemška slovnica za slovenske ljudske šole. Na Dunaji.
V	c. k. založbi šolskih bukev. 1871. 8°. 276 str.
322.	Tretja nemška slovnica za slovenske ljudske šole. Na Dunaji.
V	c. k. založbi šolskih bukev. 18«0. 8°._ 214 str.
323.	Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki. Za najviši razred ljudskih šol. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih bukev. 1870. 8°. 216 str.
324.	Vojvodina Kranjska. Zemljevid za ljudsko šolo. Risal in založil F. Stegnar. Kamnotisk Egerjev v Ljubljani. Imp. Fol. 1871. Zemljevid v meri 1" = 3000».
825. Nazorni nauk za slovensko mladost. Obsega 30 barvanih tabćlj na debelem papirji z 380 podobami. Po slovensko razjasnil Ivan Tomšič. I. knjiga. V Ljubljani 187tf. Giontini. Fol. 30 tabelj in 9 str. teksta.
326.	Zemlja slovenski sestavil Ivan Tomšič. Izdal J. Felkl v Pragi. Na prodaj pri J. Giontiniu v Ljubljani. (Globus.)
XI. Šolska sporočila.
327.	Obvod estetičnih občutkov. Spisal L. pl. Gariboldi. „Jahresbericht der k. k. Lehrerbildungsanstalt zu Laibach". Laibach
1871. 8°. 11 — 19 str.
328.	Letno sporočilo čveterorazredne ljudske šole v Cernomlji 1871. V Ljubljani. 8°. 16 str.
Bela Krajna nekdaj in sedaj. — Besedica starišem.
329.	Okrajna učiteljska bukvarnica logaška v Idriji. — Narodna bukvarnica v Idriji. 16mo. 11 in 12 str.
330.	Letno sporočilo 3-razredne dekliške ljudske šole v Kamniku po dokončanem šolskem letu 1871. V Ljubljani. 8°. 7 str.
331.	Letno sporočilo očitne štirirazredne ljudske šole Kranjske Ш1. V Ljubljani. 8". 14 str. Krajni šolski svet.
332.	Letnik c. k. realne gimnazije v Kranji za šolsko leto 1871. Izdalo c. k. ravnateljstvo v Kranji 1871. 8°. 20 str.
Str. 3—14: Cerkve sv. Klemena in se. Ingenuina in Albuina. Spisal Tomaž Zupan.
333.	Razredba učenk v dekliški obrtnijski glavni šoli pri čč. gg. Uršulinaricah v Skofji Loki koncem druzega šolskega polletja 18/1. 4«. 8 str.
334.	Letno sporočilo čveterorazredne deške šole v Skofji Loki 1871. 8°. 11 str. Odprto pismo starišem.
335.	Letno sporočilo druge mestne štirirazredne ljudske šole v Ljubljani 1871. V Ljubljani. 8°. 16 str.
336.	Letno sporočilo prve mestne čveterorazredne ljudske šole pri sv. Jakobu v Ljubljani 1871. V Ljubljani. 8°. 16 str. Str. 2 — 6: Sedanja ljudska šola. Spisal Andrej Praprotnik.
XII. Molitvene in podučne knjige.
337.	Nova cvetlica v duhovnem" vrtu ali življenje sv. mučencev Oglejskih Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota z raznimi
Letopis 1871.	23
molitvami, na svitio dal Janez Globočnik. S štirimi podobami. V Gorici 1871. 8°. 295 str.
338.	Dušni vodnik v srečno večnost. Molitvene bukve za bogo-ljubne odrašene ljudi, kteri žele v duhu in resnici Boga častiti. Sestavil J. Parapat. V Ljubljani 1871. H. Ničman. 8°. 425 str.
339.	Masne in druge molitve. Spisal Lovrenc P in t ar. Šestega pomnoženega natisa. V Ljubljani 1871. Gerber 12. 212. str.
340.	Pobožni otrok ali podučne in molitvene bukve za mlade kri-stijane. Spisal V. L. V Ljubljani 1871. Gerber 12. 174 str.
341.	Sveta ura moliti Jezusa v Zakramentu ljubezni Božje. Ali: Obiskovanje presvetega Rešnjege Telesa in počeščenje vselej neomadežane Device Marije za vse dni v mesecu. Poleg sv. Alfonza Marija Ligvorijana spisal Janez Volčič. Dru-zega natisa. V Ljubljani 1871. Gerber. 8°. 452 str.
342.	Gospod vsliŠi mojo molitev! Molitevne bukve za pobožne Slovence. Izpisek iz potrjenih bukev „Sveta ura", ki jih je spisal Janez Volčič. V Ljubljani 1872. Gerber. 8°. 412 str.
XIII. Različna dela.
343.	Evangelije po sv. Janezu in Dejanja ss. Aposteljnov. V Trstu A. Reichard 1871. Iti™.
344.	Novi zakon. I. del: Cveteri Evangeliji in dejanja sv. Aposteljnov. V Trstu A. Reichard 1871. 16m°. 324 str.
345.	MaLa pratika za prestopno leto 1872, ki ima 366 dni. V Ljubljani. Blaznik. 16m°.
346.	Velika pratika za prestopno leto 1872, ki ima 366 dni. Na svitio dana po c. k. kmetijski družbi. V Ljubljani. lbmo.
XIV. Muzikalije.
347.	I. Lamentacije ali žalostne pesmi Jeremija preroka. Napev starocerkveni, čveteroglasno postavil. II. Očitanje. („Oh, kaj sem ti storil?") Za sopran, alt, tenor in bas, zložil Anton Forster. Tisk Egerjev v Ljubljani. Fol. 6 str.
348.	25 Cerkvenih pesem. Za moški (ali ženski) in mešani čvetero-spev zložil in upravil Anton Forster. V Ljubljani. Tisk Egerjev. 4°. 23 str.
349.	Ena prav lejpa ino kunfhtna Peissem, ki jo je peu Juri Na-borč tejga 20. Novembra tejga leta 1775, ki je u ano sa-zheto faro perfhou. Tisk in založba Egerjeva v Ljubljani. 4°. 3 str. Satira iz zapuščine pokojnega B. T., bivšega učitelja v Vinici na Dolenskem.
350.	Spomin nase dobe. Popotnica, zložil in poklonil deležnikom učiteljskega zbora dne 27. in 28. septembra 1871. leta Feliks Stegnar. Tisk Egerjev v Ljubljani. Fol. 4 str.
351.	Napevi cerkvenih pesem, nabral in za petje postavil Andrej Vavken. Natisnila Egerjeva kamnotiskarnica v Ljubljani. 4°. II. do V. zvezek po 12.
Kazalo.
I. Del.
Stran.
Životopisne črtice odličnih udov Matice Slovenske. Priobčuje Anton Lesar.
1.	Matija Debeljak, gimnazijski profesor, mecen Matice Slovenske III
2.	Anton Kos, veliki knezoškofov vikarij, stolni prošt, slov. Matice podpredsednik, deželni poslanec in odbornik i. t. d.....XVI
VI. Sporočilo o delovanji slov. Matice od 1. sept. 1870. L do
1. sept. 1871. 1.............1-104
II. Del.
Znanstvene razprave.
1.	Turški boji v XV. in XVI. veku s posebnim ozirom na Slovence. 1
2.	Raziskavanja na polji staroslovenske zgodovine. Spisal Davorin
Trstenjak...............15®
3.	Raziskavanja na polji staroslovenske mythologije s podobami.
Spisal Davorin Trstenjak..........172
4.	Ciganije v Angleškej. Po češčini zdelal Lasi. Gorenjec Podgoričan 193
5.	Črtica o vplivu podnebja na človeški organizem in razvitje njegovih bolezni. Spisal dr. M. Samec........221
6.	Nekaj iz ruske zgodovine. Studija Ferdinanda Kopa. Iz češcine
poslovenil Andrejčekov Jože.........238
7.	Spektralna analiza s podobami. Sestavil dr. M. Samcc . . . 257
III. Del.
Lepoznanski spisi.
1.	Adamante. Po M. Jokai-u poslovenil L. G. Podgoričan . . .	285
2.	Pisma o vedah in umetnijah. Spisal A. J........294
3.	Pesni. Zložil A. Podgorjanski...........316
4.	Moja Zvezdica. Spisala Lujiza Pesjakova.......320
5.	Mačeha in pastorka. Ukrajinska pripovedka, posl. Andrejčekov Jože.	329
6.	Pesni Lujize Pesjakove.............338
7.	Bibliografija slovenska od mesecanovemb. 1870.1. do konec 1871.1.	346
/s-", j. .