Ljubljanski Zvon fladežda Gapetfa. Macedonska drama. »Odhaj as že od mene proč ? Sneg mete, temna pada noč! »Volkovi z Nerečke planine dero zdaj trumoma v doline. »Oh, Konstantin, predragi moj, ostani tukaj vsaj nocoj! »Ne ljubiš več neveste svoje? . . »»Nadežda, sladko dekle moje, »»kako te ljubim, Bog ve sam! . A drug zdaj glas me kliče tam! »»O Macedonija prekrasna! Kdaj pač svobode zarja jasna »»zašije tudi tebi, kdaj ? Kdaj sužnosti bo tvoje kraj ? »»Ah, raja tvoji smo sinovi, železni naši so okovi! »»Vsak branijo nam prost korak In kamor se obrneš, mrak . . . »»A zdaj budijo se trpini! Bojijo že se nas Turčini! »»Nocoj je počil vstaje čas .. . . Hajduk, to veš, sem tudi jaz! »Ljubljanski Zvon« 3. XXIII. 1903. @) 130 A. Aškerc: Nadežda Gareva. »»Rojaki čakajo že name, zadeli puške so na rame! »»Na' roko, ljubica, v slovo! In če me več nazaj ne bo, »»Nadežda, preveč mi ne plakaj, hajduka-ženina ne čakaj!«« »Le pojdi, dragi Kosta moj, le pojdi za svobodo v boj! v »Ce me ne moreš vzeti s sabo, pa srce moje poj de s tabo! »Gorje mu, kdor te vjame mi! Gorje mu, kdor te vzame mi! »Maščujem zate se, maščujem! Življenje zate jaz žrtvujem! »Poljub poslednji daj mi vroč! Smrt Turkom! . . . Tebi — lahko noč!« To bil je lov, to bil je lov! Ujel hajdukov sem glavarja, ujel predrznega Bolgarja! O pasja vera! Sto volkov! In sredi sela Krušorada ujel strupenega sem gada! Ta Kosta Popov! Noč in dan tam ščuval mi je hrib in plan, vznemirjal mi Florino samo! Ujet je tiček in zaprt, in jutri že ga čaka smrt . . . Imamo danes ga, imamo! Zaščitnik Turkov, dobri Allah, stotisočkrat ti srčna hvala! No, kaj je, sluge moji, hej! Kaj gledate! Vaš Arif-bej, kaj ne, je prava korenina! Ponaša se z menoj Florina. A. Aškerc: Nadežda Gareva. 131 v Se v Carigradu sultan moj sam zadovoljen bo z menoj! O, jaz pokažem jim gospoda tem džavrom! In moj jatagan iz glav prežene pusti san jim, ki mu pravijo: svoboda! Kako sem danes vam vesel! Kaj bi od radosti počel ? Kaj mi je čibuk, kaj mi kava! Od rakije boli me glava . . . Zabave boljše si želim, vi, črne duše saracenske! Po nečem slajšem hrepenim! Kaj dobra volja je brez — ženske! Ste li, vi zaptije, *) za kaj? Poznate mesto, naš okraj ? Poznate kje kaj mičnega, dekleta gladkoličnega ? Med Macedonkami se včasi dobi kaj lepega na vasi . . . Dekleta mladega, hehe, kristjanko nežno, vitko, belo, cvetlico bujno razcvetelo, želi si drevi mi srce! Razumete? Brž, brž na pot! Vaš Arif-bej ni skop gospod! * -t * »Cekinov žoltih nam naštej! Privedli nekaj smo ti, bej! Stvar mlada, sveža je, kipeča . . . Za harem vsak bi bila sreča! »Ah, kakšne njene so oči! To kar gori in se iskri! Za kmeta bilo bi je škoda; , rojena je le za gospoda! J) turški žandarji. 9* 132 A. Aškerc: Nadežda Gareva. »Na cesti, daleč ne odtod, nam sama prišla je naprot. Tam blizu Nerečke planine smo srečali jo sred ravnine. »In ko smo vprašali jo: kam? jokaje pravila je nam, da ženin njen je po nesreči zaprt v Florini v temni ječi. »Pa smo ji rekli: Se nocoj te videl bode ljubček tvoj! Ta pot naravnost k njemu vodi . . . Haha! Zdaj ti njen ženin bodi ! »»Naj vstopi deklica! Naprej! . . .«« »Tu je nevesta, Arif-bej! Nocoj boš v rajskih slastih plaval! Tako še nisi se zabaval!« »Ej, lepa moja golobica, naj gladka ti pobožam lica! »Kako je rožnat tvoj obraz, kak vitek tvoj deviški stas! »No, sedi tu ob moji strani! Ne boj se me in se ne brani! »O ti dekle, o ti dekle, kako ti sladko je ime? »»Nadežda Gareva!«« . . . »Prekrasno! Bolgarka torej! To je jasno! »Huriske v raju lepše ni, ko moja si, Nadežda ti! »Pa, kaj si resna in molčeča ? Zadela mar te je nesreča ? »Ti iščeš ženina! . . . Nocoj naj rajši jaz bom ženin tvoj! . . .« A. Aškerc: Nadežda Gareva. 133 »»Ne! Tvoja nisem jaz nevesta! Le Kosti Popovu sem zvesta! . . .«« »Haha! Hajduk je ženin tvoj! Tvoj Kosta zdaj jetnik je moj; »on za zaklenjenimi vrati zdaj sanja o svobodi zlati! . . .« »»Ti vzel si mi ga, Arif-bej! O, daj mi ga pri priči tej! »»Brez njega nočem več živeti! Kaj čem brez Koste jaz na sveti? . . .«« »Ah, pusti prazne te skrbi! Ljubiva se! Glej, čas beži! »Udaj se mi, dekle cvetoče! Nadežda, kak te ljubim vroče! . . .« v »»Črtim te, zaničujem! Fej! Kje Konstantin je moj? Povej! . . .«« »Haha! Ne jezi se, ne plakaj! Do jutri zjutraj še počakaj, »in ženina ti izročim! Poprej pa sam ga ustrelim!. . .« »»Ti umri prej! . . . Na, zver pijana, moj handžar v prsi! ... To je rana! »»To tvoja je pohotna kri, tiran! . . . Kako vrti oči! . . . »»Vstopite, Turki, le vstopite! Gospoda več si ne vzbudite! »»Tu sem! Poglejte mi v obraz! Jaz vam zabodla sem ga, jaz! »»Tu sem! Sladko po tej osveti zdaj z ljubčkom vred mi bo umreti!«« t A. Aškerc. --s^-S*