Sneg je zapadel pota ...
Tihe postave sključene stopicajo po sneženi gazi. Vse £oti imajo eno samo smer*-v sitdiŠčc taborišča,kjer stoji ponižna hiša božja. Razsvetljena je. Pred neokra« čenim oltarjem stoji služabnik božji-du -hovnik v spokornih oblačilih in moli:
Kosite Ga nebesa in eblaki držite Pra= vičnega ...
^a polna ljudi. Zunai v naravi je mraz,v dušah je velik a&ventnl ^raSniit? Jfta?*	in pričakovanja. Vse misli in
vsa srca, vse zol^e In ^sa hrepenenja so združena i; duhovnikom pri oltarju, ki v UftV^-vU. trpljenja in begunstva posre= dujc pri Bogu te	^ slovenska d0u,c=
vine.	- __
Štiri tisoč l«t so čakali pravični ttfc*» regc zakona na Odreš^nika.Dolga j« bila ta doba tome m greha.Dolgo so čakali, vendar so
pričakali Odrcšenika, ki je odprl nebesa in odrešil svet gruha.
Tudi mi smo v adventu - v pričakovanju
«
*
-2-
kdaj se "bo "božja ljubezen znova porodila »a naši zemlji in premagala temo sovra = štva do Boga in vsega božjega-'
'Igubi otroci! V molitvi pri adventnih zornicah krajšajm® naš adventni begunski Čas. Z zaupanjem uprimo oči v med povzdi= gcvanjem rojenega Odrešenika in ga goreče prosimo, naj se znova porodi božja ljube= ssen v naši slovenski zemlji.
Naš dedek je imel tri mačke, ki jih je imel zelo rad.Mačke so mu povračevale ljubezen: vsak večer, ko se je vračal do= mov, so mu šle vse tri naproti in so mu zadovoljivo predle v pozdrav.N&to so se znova postavile v vrsto in z dvignjenimi repki korakale pred njimvdo hišnih vrat, kakor bi vedele, da domači ne bodo večer= ¿ali prej, dokler on ne pride.
Nekoč v začetku zime pa je starček zbo= 3.91 in umrl.
Mučite niso vedele, kaj se je z njim zgodilo, zato so hodile po svoji 'navadi Čakat prav na konec ulice. Tem so se usta= vile za trenutek, nato pa so se žalostne in s povešenimi repki zopet vračale in pri tem vzbujale splošno pozornost.

Jfekoč ¿o šel skozi naše mesto star berač. Bil je približno istih let kot moj ded. Bil mu je tudi močne podoben.Njegova palica, bela brada, obnašanje, vse je spo= minjalo na našega pokojnega dedka. Ta re = vež je šel po ulici prav ob isti uri kot naš dedek. Mačke, ki so ga že od daleč za&leaale, so se mu približale v običajni strašni vrsti ter z dvignjenimi re^i po= «dravljale reveža, ki jih je božajoč nago= vt(ril;;,Bofe nebeški, kako dobre in ljubez = aiva- aivalice!"
ifcčkc so so zop<a* postavili; v vrsto, starouk pa jim je sladil* E» so prišli do doaa» se je diužina ravno pripravljala k vačerji. Da bi jih mala živalice ne osramo= til~ pred rtvezem, so ga vljudno povabili, naj prisede k mizi ia se pgaluži dedkove= ga naslonjača.
Fr 5aiil/j
Čudo prlsaodalskfcga dv»ra»
rompirčka jo bilo v tom= V^nih kraljevih' shrambah k:r malo strrh.Nekaj ča = jsa je tihe s^del med ]jkrompirj«ia,ko pa so pri = 'cele okrog, njega skakati f^tVin cviliti miške, ga je^ ^ ipopc-dla gre za. Hotel je iz kleti, toda vrata s« -Vabila trdno zaklenjena, 1 Hočeš-nočtiš je moral ob= sedeti m^d krompirj^m.Da_bi pa pre^a^al strah,jo pričel na v^s glas p,.ti.'
-4-
Seveda je s svojim gl-som priklic 1 stražarja, katerega kosmati obraz se je na= enkrat pokazal v zamreženem oknu.
"Hoj,hoj IKdo pa se oglasa v shrambah?" sc je zadri robavs.
"Krompirček," je izza kupov odkritosrčno povedal ujetnik tur stražarja tako pr«sene= til,da se ¿je kar sesedel in je helebarda glasno treščila na tlakovana tla.
;'Bog se usmililKaj sna krompirček tudi
teti?;,je mojž neverno vprašal in zopet po= kilil v temne shrambe.
"Seveda zna.Pa^šu k&ko," je odgovoril Krompirček in pričel znova kričati,da je votlo odmevale med debelim zidov jem.
Stražar ni rekel ne bev ne mev, ampak je stekel naravnost v kraljevi dvorec. Vso slu= žinčad ju spravil pokoncu in ji pravil,da se jo sačel v shrambah oglašati krompir.
"AÜ si že slišal?Krompir je priael peti," je šlo od ust do ust.Po vsem gradu niso govorili o ničemer drugem kot o čudo= aelnem krompirju.
Vest je prišla tudi na uho kralju Pri= smodalu, ki so je takoj oapravll s sprem= stvom pred svoje shrambe, da se prepriča • resničnosti govoric^. Pa mu je telesna straža komaj napravila prostor, toliko
ljudstva se je nabralo od prvega ministra do zadnjega grajskega pa= stireka, vsi so hoteli
slišati, kako poje krom= pireek.
(Dalje p^ih.)

1 FfflP^ ^ ^(Tf

Nizki grmički, "boli možički,	;
ob cesti široki stoje; s o ver jih zbada, sneg jih napada, skoraj v njem tonejo že.
Kočico Črne
■vse so srebrne,
iz dimnikov dim sc vali;
tetke bi vstale,
pa so zaspale,
sneg je zametki poti.
Cerkvica bela j^ za drhtela, zvonček pobožno zvoni; kliče kmetic«, fante, deklice k mašili daritvi zvoni.
Stara kočanka
pač ni zaspanka,
k^r v cerkvico prva hiti;
trudi s«, steza,
pa se pogieza.,
sneg j »j naprej m pusti.

Vii lepega vedenja
3.učna ura.
MEj otroci",sprašuje go= spodična učiteljica,"ali T»i kdo izmed vas vedel še kaj povedati o snažnosti, v če=> mer Še nismo govorili?1' i "Jaz,	dviga roko
- Bontonček, "zob si nismo še ? nič umikali !:J - 'Dobro si po= /A—. godil, Bontonček. Tudi na X / zobe ne smemo pozabiti. Ko= liko bolečin morajo nekate= ri -ljudje prestati zaradi slabih zob. In velikokrat je samo njihova malomarnost teta kriva, ker niso znali nanje paziti. Zato, dragi otroci,umivajte si vsak večer zobe in iz= plaknite usta, da vam ostanki hrane ne bo«= do gnili med zobmi. Nadalje, nikdar ne pijte po vroči jedi mrzle vode, in končno, ko zapazite, da vam začne kak zob gniti, pojdite takoj k zobozdravniku.
Sedaj pa še nekaj drugega. Ti Jcže£, tu spredaj, pokaži mi malo roke..."Oj,Jožek, Jožek, vse si lepo upošteval,kar smo se učili, na nohte si pa pozabil.Vidiš, kar predolgi so in še črno je za njini in tu na srednjem prstu se poznajo madeži "rni= la, kot bi bil s prstom pisal-!Jo- ;.:,upam, da boš odslej tudi na to gledali"-ILiq pa vi drugi?"Otroci so si ogledovali reke, a se jih nihče.: ni upal pokazati.Še Bontonček, ki se je vedno rinil v ospredje, je sra = mežljivo skrival glavico za hrbet svojega
2-7-
soseda, 2a danes vai£ Še prizaaesem. Pri* hodnjič si bom pa vsakega malo ogledala» le pripravite se!"
Se eno stvar naj vam omenim. Glejte,da boste imeli pri sebi vedno svež robec i«, ga tudi uporabljali. Ne dajajte prilike,da bi vas kdo zmerjal s"smrkavim Tončkom", kot pravi pesmica!
Mamica sp rekli »"Tonček smrkav si. ,, doli izpod noska ti svecica visi."
Miklavž rifely
Kljub Miklavževi smoli, o kateri sm» poročali v zadnji številki"Bogunskb mladine, so angelčki šu doku j nabrali za naše lien= šk^ begunčke, saj so naredili čez 800 za= vitkov s bonboni, sladkim p^civomfp>;Ceni-mi p-rku-1 jni, čokolado, zveaki, igrafta^i*. toplimi copati in mn»gimi lepimi spominek!, s katerimi so bile Miklavževe dekle zapo= sl^nu že Cel mesec. Naši malčki so kar pozabili, da so v tujini. Se vudno sanja= jo o dobrem očetu Miklavžu, o porednih. par* keljnih in belih angelih. Co greš tako le na v^Č^r mimo barak, še povsod odmevajo lep^ pesmice »"Mi angelci smo mali" ali Vaz s^m hudiček Škratulin.,katere_je naučil naše malo naš vedno veseli 8ale2ijanec e Ruoi Kn^z.	,
Tuko j« dobri oče Miklavž izpolnil z^ljo mladih bcguučkov, ki so jih pošilja« li k nj^mu v sv^ta nebesa.
' V ur
-8-
zemlja, polje, tev.
1) AH\mvwi ODBtRAlrNTOA.
Vzemi Tz spodnjih besed po dve zaporedni Črki, ki dajo skupaj začetek znane advontnu pesmi: Videm, obisk, obala, kisli= na, poganjek, poroka,sirota, petelin, palica,priziaek, zidanica, raj, oajuga,dari=
TTNA PR03MA.	
t J! iiP i	
02	\M
	ii- X X I— —
lrrP	¡CA
VE	IS 'LI ¡KO
3)	PRiGOVOP 0 ZIMI.
19, III, 11, I - 12, III- 11,XK*10» X i
4)	BjŽSEDNA UGANKA.
Na strehi čopi Prideni še mero, in močno kadi;	če jo poznaš?
to brih^eji tičn ,osebo zdaj črno nsi 5*ibe ga niči exod saoo imaš i
UGANKE IZ _3T. 1lV .
Pravilnih rešitev je prispelo na ured= ništvo čez 20.
Zret je določil nagrado Čopu Gusteljnu.