465
Janez Menart
Srednjeveške balade
Tu objavljene balade so vzete iz pesnitve Krvava rihta, epskega dela o vseslovenskem kmečkem uporu iz leta 1515, ki ga avtor še piše. Njihov namen je, da skupaj z drugimi baladami, izmed katerih so izbrane in s katerimi sestavljajo zaokroženo celoto, ustvarijo pri bralcu uvodno razpoloženje, da ga prestavijo iz današnjega časa v svet minulih stoletij. Zaradi tega je njihov glavni namen, da ustvarijo predvsem podobe srednjeveškega življenja in ne toliko, da prikažejo vzroke in povode za kmečke punte, čeprav vsaj posredno merijo tudi v to smer.
Balada »Ljubezen« je napisana po motivu Heinejeve pesmi »Ženska«, »Kri« pa po narodnih motivih o Kralju Matjažu. Zadnja balada je vzeta iz konteksta. Deset let po uporu jo poje v neki krčmi pevec, ki ščuva k novemu puntu. Zamišljena je tako, kot da bi bili tedaj kmetje napisali svojo pesem po ritmu nam ohranjene sramotilne nemške landsknechtovske pesmi iz leta 1515, ki govori o kmečkem porazu pred Celjem.
KRI     V podzemeljski dvorani, obdan od spečih straž, za kamenito mizo spi sivi kralj Matjaž. Za njim v prostrani jami spe vojvode z vojskami, z rokami na orožju, s stremeni pod nogami. Pred njim na beli mizi zlat kelih se blesti, vanj s kapnika pod stropom počasi kaplja kri. In vsako sedmo leto, ko sedma kaplja kane,
Janez Menart
iz sna se kralj predrami in vpraša v molk dvorane: »Hej, slišite, vojšcaki, to vročo kri nad nami, ki z onstran zemlje kaplja in kliče nas in drami? Sedlajte konje, bratje, že slutim tisti čas, ko zvrha poln bo kelih, ko v boj povedem vas!«
V  temi prižge se bakla, orožje zazveni,
a v tem že nova kaplja se h kelihu spusti.
In kralj Matjaž vse niže, vse niže glavo sklanja
in bakla spet ugasne in vojska spet zasanja.
V  temi in molku mirno stari kraljev obraz.
Le kri v zlat kelih kaplja in s padcem meri čas.
MLIN     v Prekletem grabnu zgrbljen pod strmi bok pečin s poraščenim kolesom stoji razpadli mlin. Kdor pod večer tam mimo čez strto brv gre, ga v mraku roka starca poprosi vbogajme. In že mu blazni Ožbalt zlovešče govori: »Poslušaj, v našem malnu straši, prav res straši! Ko v noči ščip posije tja na cerkveni zid in ko iz line polnoč odbije sveti Vid, na britofu zavzdihne, zajoče kot spomin in že sem dol prihaja moj davno ranjki sin. Kosti mu šklepetajo, a bolj ko gre v to stran, na njem vse več mesa je, kosti vse manj in manj. In že ves tak, kot bil je, preskače sem čez jez in že napelje rake v lopatice koles. Že se vrtijo kamni, že jermen mahedra, že stope topotajo, že pajkel stresa tla. Na pogradu pod stropom ležim in lunin soj skoz lino v strehi lije na grode pod menoj. Tam sin zasipa zrnje, pohaja sem in tja in za klobukom belim mu nagelj drgeta. Potem se s treskom vrata odtrgajo z zidu in trije grajski hlapci obstopijo sinu:
—  Si mislil, da ne vemo, da gledaš grajsko hčer? da laziš ji pod okna, ko se stemni večer?
E, previsoko letaš, ta stvar tako ne gre, ti uš, ti gnida bela, ti mokasto prase! — In eden ga pobije, da se zvali na tla in vsi trije ga z biči pretepejo kot psa; zavežejo mu roke in kamen krog vratu in zgazijo ga s škornji skoz režo vzdolž zidu.
—  Zdaj ženi se pri ribah, ti pasji, kurbin sin! — še revsknejo med smehom in spet je prazen mlin.
466
467
Srednjeveške balade
In že udari eno. In kamni obstoje,
ustavijo se sita in stope obmolče.
Le tam pri svetem Vidu še v gluhi nočni mir
na britofu v tečajih zacvili težka dver.
Potem vse tja do svita me kljuje v srčno stran,
a voda zunaj teče, kot teče noč in dan.«
LJUBEZEN    Našla sta se v beznici tik starih mestnih vrat. Bila je lajdra ona, on bil je konjski tat. Pijan jo je zasnubil. Zvestobo je prisegla. Pijan jo je poljubil in ona se je vlegla. Noč je bila svetišče, družica pa pomlad, ležišče gozdna jasa, a mesec bil je svat. Poslej sta kradla skupaj. Obšla sta mnogo mest. Bila je ona zvesta in on ji bil je zvest. A nekega večera, ko je pijan zaspal, ga je birič na rotovž pod sulico odgnal. In preden v mrak zamrlo je nekaj kratkih dni, so dvignili ga z zemlje, za dobre tri pedi. Dva dni ga s tihim jokom je vetrček majal in dve noči je mesec sočutno nanj sijal. Ko tretjo noč na gavge, na štrik je žarek padel, je z ljubico njegovo drug tat že tretjič kradel.
KARTUZIJA    Iz vitkih lin zvonika stoletne kartuzije čez strehe in zidove železni navček bije. V večerni mrak iz cerkve, brez joka in brez vzdiha, na deski med ciprese v grob nesejo meniha. Sprevod menihov belih meniha v belem nosi in mir in pokoj duši v naročju božjem prosi. Oh, tisti mir in pokoj, ki v mislih na Gospoda mu na večer življenja ju dala je usoda. .. Na Ogrskem je rasel, v grofovski rodovini, postal je paž in vitez in grof med vlastelini. Potem kot vsi njegovi je z mečem in sekiro v boj hodil proti Turkom za kralja in za vero. Vendar pekel je hotel, da spet in zmerom znova pod ogrsko zastavo bilo ni blagoslova. Kot ded pri Nikopolju in oče pri Hrvoju, pred Varno sin edini ob njem je padel v boju. Porazi za porazi in Murat z vojsko sega že v Bosno do Hrvatske in donavskega brega. .. Bog vzel mu je še ženo. Kaj ni to božja volja?
468
Janez Menart
Ni vsa ta pot od Varne pa tja do Nikopolja
le božja govorica: vaš meč prav nič ne more,
od vas molitve hočem in posta in pokore.
Odpel si je ostroge, prodal je vse posesti
in bosonog kot romar odšel po blatni cesti.
Na porti kartuzije oddal je meč in mošnjo,
siv prior brez besede prikimal je na prošnjo.
Nad celico pod delto je vrezal stavek sveti
»Umreti vsemu svetu in za Boga živeti!«
In Bog rosil je milost in mir na kartuzijo
in leta so minila, kot ptice odletijo.
Potem je v oratorij zaslišal klic s hodnika:
»Ob Krki turška vojska se prav nad nas pomika!«
Pogreznjen v molk poslušal je daljnih konj bobnenje:
ubežal je življenju, kaj hoče mu življenje?
Pogledal je v razpelo, se v krču vzpel, omahnil,
se zgrabil za ovratnik in le »O, Bog!« še dahnil. . .
V večerni mrak iz cerkve, brez joka in brez vzdiha,
na deski med ciprese v grob nesejo meniha...
Na križih stražnih stolpov poletni dan ugaša,
čez jarek topel veter duh turških konj prinaša.
Po mostovžih obzidja trop hlapcev v zmedi tava,
pod njim pet tisoč sabelj ob ognjih pobliskava.
A tam visoko v stolpu stoletne kartuzije
utihnil je že navček, že srp nad križem sije.
JETNIK     v temačnem grajskem kevdru kosmat in žolt jetnik ob zid priklenjen trza z lisicami verig. Dva meseca že trza in maje vzidan klin in klin počasi melje kot majhen božji mlin. Pod klinom mokast pesek, iz kamna s klinom zmlet, kot prah v peščeni uri v mrak seje medlo sled. Za lino tik pod velbom, vse bolj umira dan, ob zvrnjen vrč za vodo že trka rep podgan. Klin v zidu vse bolj škriplje, kot pes, ki rebra tre, veriga se napenja, napne in klin izdre. Jetnik globoko sope in v temo rok strmi in zven verig posluša in tiplje lepko kri. Tam zgoraj vstaja luna in orel iz višin v neslišnih krogih krili prek hribov in dolin. Pod njim na beli skali siv stolp dviguje ost strmeč na dvor in hrame, na zid in dvižni most. Pod hrami gnile štenge, vtopljene v mrak in hlad gube se v črnih krogih do togih, težkih vrat.
469
Srednjeveške balade
Za vrati je kup sodov in v sodih je smodnik in tam nasproti sodov v temi stoji jetnik. Jetnik se zgane, tiplje, ob zidu najde pot, klin v špranjo dog zarije in vlomi režo v sod. V neslišnem curku pljusne mu v roko sipki prah, on seje ga med prsti, kot da presipa strah. Potem za hip obstane, od potnih srag oblit, in s klinom kresne, kresne ob raskav skalnat zid.
COPRNICA     je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk, z razbojniško koreto jo peljejo čez trg... Zaman jo v klošter vabil trebušen je opat, zaman je grizla hlapce, ko so jo vlekli v grad. Tri dni jo je pod križem pestil brkat birič, da naj prizna gospodom, da z njo je spal hudič. Zmrcvarjena ležala je v kevdru poleg vrat, ko k njej prišel je rihtar svoj sodni Ion jemat. Potem kanclir prišel je, za njim še njen stražar in potlej še njen pater, a ta je bil že star. . . Je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk, z razbojniško koreto jo peljejo čez trg. Na trgu je grmada, na njej obeljen drog, na drogu rjava ketna in purgerji okrog. V visokem sivem turnu zamrl je plat zvona, veriga na grmadi utrujeno rožlja. Menih požegna zadnjič, tri križe naredi in rabelj na treh krajih tri bakle v les spusti. Na sodnem odru, mrko, zaviti v svoj škrlat, sede kanclir in rihtar in pater in opat; in zro v igrivi ogenj, ki zvito truplo cvre in molijo za patrom: »Gospod, usmili se!«
Pod gradom, v krčmi bakla rdeči bradata lica, za težko mizo v kotu vre kmečka govorica. Prišli so činž odrajtat; ta to, drug to je rekel, polič v bokal je zrasel in dan se je zavlekel.
—  Na hudo zimo kaže. — Žerjavi že letijo. —
—  A tlake bo še nekaj. — Ja, festunge gradijo. —
—  Pesjan čez grenco škili. — Kaj hočemo, bog hoče! —
—  Res, bog že ve, kaj dela. — Mogoče, že mogoče . . . Sij bakle zatrepeče in kot ob hudi uri
ob steno trešči kljuka okornih, težkih duri:
Herr Burggraf mirno stopa; obstane; kmeta dregne,
VINO
470
Janez Menart
ošvrkne z bičem mizo in suho »Platz!« zategne.
»Gospod, saj je še miza. . .« — »Was? Ti ušiva klada!
Du, Schweinhund! Gnoj prekleti!« In bič že pada. Pada.
»Saj ni . . .« — »Was ni!« Bič mlati. Kmet z roko glavo krije,
se zvija in izmika, a bič ga bije, bije.
Pest trešči ga ob steno in peta k tlom ga zgazi
in bič ga prek obraza in čez oči oplazi.
Grof penast tolče, brca. . . Kmet gleda ga vse bliže,
nič več ne brani lica, le kri počasi liže...
Potem zaprha, zrase, zagrabi konec biča
in kot žival zatuli: »Ubij, ubij hudiča!««
Po zraku švrkne vrček, burggraf se opoteče,
nekdo pograbi baklo in po očeh ga speče,
grof krikne, seže k meču — prepozno — že ga stiska
pet kmečkih rok, a šesta mu v trebuh nož potiska.
Kakor zaklano prase odneha, se sesede
in roke ga spustijo, brez kretnje brez besede . ..
Nikogar ni več v krčmi, le bakla s tal trepeče
in slika senco grofa, ki se ob mizi vleče,
in barva zlito vino in stekleneč obraz
in kri, ki z roke kaplja in s padcem meri čas.
BALADA    Hejo, heja! O KMEČKEM    preveč gorja PUKTU 1515     na(j gmajno se je zbralo. Vse, vse zaman, le vkup tlačan, odvrzi srp in ralo! Za gruntom grunt se zliva v punt — Za staro pravdo! Ze plat grozeče bije, že kosa rdeče sije — Le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna! In vstal je hrup peklenski po Kranjski in Dolenjski. In do nebes je buhnil kres z gradov slovenskih — to je res!
Hejo, heja! dol z Nemškega landsknehtov roj maršira. In kjer gre pot,
Srednjeveške balade
pred njim povsod
v bran treska mu sekira.
Povsod gori
in teče kri —
Za staro pravdo!
Pred Celjem smrt mrliče
z nebeško trombo kliče —
Le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna!
Že landskneht brede Savo,
že meč deli postavo.
In brez očes
in brez ušes
visijo kmetje — to je res!
Hejo, heja!
preveč gorja
se je nad nami zbralo!
Naj tavžentkrat
še zmaga grad,
pri tem ne bo ostalo!
Nas je vse več
in skrit je meč —
Za staro pravdo!
In ko kokot zapoje,
takrat na punt in v boje —
Le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna!
Ni daleč dan krvavi,
vsak kmet se nanj pripravi!
Takrat na kres
zleti suh les
pa ga požgemo — to je res!
471