Edino uspeSna vzgoja naSega naroda protl alkoholizmu jVled najnevarnejšimi rak-ranami našega naroda zavzema pijančevanje eno izmed prvjh mest. Pijančevanje, to zastrupljanje poedincev in skupnosti, prehaja pri nas iz roda v rod in preti, da bo naš narodni organizem popolnoma propadel. Nazivajo nas že »narod pijancev« in ni čuda, če so posledice našega alkoholnega zla že kar očitne: naše umobolnice, kaznilnice, poboljševalnice in šole za defektne otroke so prenapolnjene in preobremenjene. Če doseže zlo alkoholizma v nekem narodu tak obseg kot ga je pri nas, potem je pomoč nujno potretma, kajti sicer bo katastrofa popolna. A ta pomoč, ta 'borba Droti allkoholizmu kot socialnemu zlu, mora biti premišljena, temeljita, zlu je treba iti do korenike in šele, ko je pravi vir zla odkrit, je začeti z borbo in z vzgojo proti pijančevanju. Individualna psihologija in vsakdanje življenje nam kažeta, da je pijančevanje v svojem bistvu beg iz stvarnega življenja v omamo in pozabo. Alkoholu je najbolj vdan oni, ki se čuti slabega, ki je zgubil vero vase, ki je obupan in nesrečen. Vprav zato je toliko vinskih bratov ne le med delavci, viničarji in kočarji in malimi kmeti, nego tudi med izobraženstvom (od uradnkov in umetnikov do vseučiliščnih profesorjev), ki je nesrečno radi razmer, ki utesnjujejo njegov vzpon in razvoj. Spomnimo se le na naša velikana Prešerna in Cankarja, žrtvi naših razmer! Če pa zapade ves narod vplivu alkohola, če bolj kot drugi narodi čuti potrebo po omami in po pozabi vseh težav vsakdanjega življenja, ne more to nič drugega pomenjati kot, da so razmere v tem narodu žalostne in nezdrave, da se narod tega zaveda in se čuti malodušnega in nemočnega. Da to, žal, za naš narod v polni meri velja, je med prvimi spregledal veliki I. Cankar. Videl je, da je tu korenika vsega našega zla, vir vse naše nesreče. Resnično: kdor noče o tem nič slišati, kdor si pred tem dejstvom zakriva obraz, ta hote ali nehote peha naš narod v nadaljnjo propast. Ne le naš alkoholizem, nego i naše otožne pesmi, naše oboževanje sanjske lirike iri fantazije, naša preobčutljivost in mehkobnost, naše strankarstvo in naš egoizem, naša pre- pirljivost, nevoščljivost in hinavščina, vse to in še marsikaj drugega ima izvor v naših razmerah, ki ustvarjajo nesrečnega, malodušnega in za^renienega slovenskega človeka, kateremu ie omama živa potreba. Vsem ponižanim in razžaljenim, vsem siromakom na Klancu in v dolini Šentflorjaniski, vsem, ki robotajo kraljem na Betajnovi, je alkoholizem pač to kar je: beg iz resničnosti, iz prežalostnega vsakdanjega življenja. In vprav ta beg od stvarnosti, ki se kaže pri nas na vseh poljih, tudi v vzgoji, je ono, kar nas slabi še bolj in kar iz nas znova in znova ustvarja Cankarjeve Hlapce. Tu je tudi vzrok, zakaj je pri nas tako težko povedati resnico: ljudje se je boje, preslabi so že, da bi jo prenesli. In vendar nas bo rešila le resnica, le stvarnost, le istinito življenje! Napeljavati našo mladino k temu, mora biti sveta dolžnost vsakega zavednega slovenskega učitelja in vzgojitelja! Najbolj krvava potreba naše vzgoje, tako mladine kot širših narodovih plasti, mora biti stvarnost, realizem, v to moramo zastaviti vse svoje moči. Mi moramo vrniti našega človeka k zemlji, mu pokazati življenje tako kot je in ga napeljati k stvarnemu delu, ki je edini pogoj za boljšo bodočnost. Le tako bo prenehala naša že tradicionalna navada (iz vsega povedanega seve razumljiva), da namreč vedno zavozimo, kadarkoli rešujemo kakšna važna vprašanja, zavozimo radi tega, ker ne pogledamo resničnosti dovolj blizu v obraz. Naiša rešitev je edino Tealizem na vseh tocriščih udlejstvovanja, žlasti pa v vzgoji, ki mora pripraviti mladino na življenje tako kot je. To se žal danes malokje dogaja. Doraščajoči rod je treba s samodejavnostjo, delom v skupnosti, občestvu in z uvajanjem v praktično življenje (delovna šola!) vzgojiti v stvarne, samozavestne, zdrave in vesele ljudi, ki od stvarnosti ne bodo bežali, ki bodo veseli sebe in družbe in življenja in ki se bodo od alkoholizma z lahkoto odvračali, videč v njem to kar je: 9trup in beg iz življenja. Le tako bo naš narod dobil od šole to, kar po pravici zahteva: ljudi, ki mu bodo, vzrasli iz njenega življenja, ustvarjali lepše dni, dni, katerih stvarnost bo taka, da narod ne bo bežal od nje. K. S.