V DELAVNICI VERE LEČNIK
Tam, kjer čas govori
Le kje so časi, ko nas je zjutraj prebujal petelin in pozdravljalo vzha-jajoče sonce! Danes nas iz spanja dra-mijo budilke, signali električnih in baterijskih ur, telefoni... Kukavice in stare stenske ure so zvečine le še okras, sončne ure pa z izgubljenim kazalcem pozabljene bledijo na pro-čeljih starih mestnih hiš.
Ure, ki jih danes uporabljamo, so čisto drugačne. Skoraj ni človeka brez nje. Ima jo bodisi na roki, na verižici okoli vratu ali pa kar v žepu. Celo na otroških rokah jih ne manjka - če ne drugačnih, .vsaj tistih z narisa-nimi kazalci. A ko se katero od te silne množice kolesc ustavi, ure zelo hitro romajo na isti kraj: v urarjevo delavnico.
Ena takih je na Starem trgu. Člove-ka kar preseneti, ko v njej zagleda žensko, kajti gre za poklic, v katerem so »glavni« moški.
Vera Lečnik sicer pravi, da leta ni-so pomembna, pa nam je kljub temu povedala, da se z urami ukvarja kar 30 let. V poklic, ki ga prej ni poznala, jo je vpeljal mož, ki je tudi urar.
- Svojčas se mi je zdelo, da je pok-varjena ura mrtvo bitje. A to ne drži. Ko je popravljena, nenadoma oživi.
Zaslišiš tiktakanje, kot bi imel pred seboj vojsko, ki hodi: ena-dva, ena-dva...
In res je od povsod slišati tiktaka-nje; ure na delovni mizi, po stenah, v izložbi.
- Danes je delo drugačno. Spreme-nilo se je zaradi novih ur. Tehnika je napredovala, novi stroji lajšajo delo. Kvarc ure in še drugi številni novi modeli so bili prava revolucija na tem področju. Sama sem se speciali-zirala za elektroniko, predvsem s te-čaji. Urar danes potrebuje dodatno znanje, ki si ga lahko pridobi prek brošur in tečajev. Vendar elektronik sam ne more dosti storiti pri poprav-ljanju ur, sploh pa ne pri analognih. Obvladovati mora osnove, ki jih ima izučen urar.
Danes v delavnici Vera Lečnik s svojim glavnim in hkrati edinim »po-močnikom«, možem, popravlja pre-težno digitalne ure, vendar tudi kla-sičnih ne zavrača. Včasih se jima na-bere toliko dela, da tudi po tri tedne ne moreta sprejemati novih naročil. Koliko časa ostane.ura v popravilu, je odvisno predvsem od vrste okvare. Pri uri je včasih treba presedeti tudi po pet ur, da bi se odpravila okvara.
- Čim manjša je ura, težje je delo. Nekateri mehanizmi so tako majhni, da ne presežejo velikosti polovice no-hta. Oči pri takem delu še posebej trpijo. Danes je to poklic, za katerega ni veliko zanimanja. Mladih, ki bi se ukvarjali s tem delom, skoraj ni več. Nekaj mladih je opustilo delo in se preusmerilo drugam. Denar hočejo
na hitro zaslužiti, pa tudi vajeni niso dolgo časa mirno in potrpežljivo se-deti, brez tega pa ne gre.
Urarjevo delo zahteva tišino, mirne roke, zbranost. Šele ko se delavnica za stranke zapre, pridejo na vrsto ure, ki jih je treba popraviti. Čas, ki danes priganja vsakogar, tudi urarjev ni ob-šel.                                     Milica Gojanović