Znanstvena priloga „Zori". Izhaja vsaki mesec 15. dne. Cena letos 1 gld. 20 kr. V Mariboru 15. oktobra 1875. Viljem Penn. Od spisatelja „J. Washingtona". (Dalje.) Merjevec Holmes je potem načrtal ulice, ki bi naj v novem mestu bile. Ena vrsta ulic se je morala zaznamovati s številkami: prva, druga, tretja itd., druge ulice pa, ki so prve navpik prekriževale, imenovale bi [ se naj po raznovrstnem lesju in drevju Pennsilvanskem, n. pr. ulica vinske rozge, cedrova, smrekova ulica itd. Sredi mesta mora ostati prostor, 10 angležkih oralov (acres) velik, in na njegovih oglih naj se zidajo velika poslopja. Tudi je bil vsaki četrtini mesta odmerjen prostor 8 oralov, da bi ga meščani rabili kakor Londonci v svoj moorsfield. Tako je bilo velikansko mesto načrtano, in če prav nij še stala nobena hiša, imenoval je je Penn sam Filadelfijo, v večni spomin „bratovske ljubezni", ki je imela j tam vezati na veke Angleže, Švede, Holandeže, Indijane, ljudi tako raznih I ver, jezikov in narodov. Naglo so se začeli tam ljudje naseljevati. V malo mesecih po pri-J hodu Pennovem prišlo je po Delawaru 23 velikih ladij, ki so prinesle novih evropejskih izselnikor iz Somersetshire, Cheshire, Lancashire, Walesa in Irlandije. Ostale so pred novim mestom. Skoro vsi novi izselniki bili I so možje, kakoršni so Pennu bili najljubši: zmerni, pridni možje, ki so I staro domačijo, Veliko Britanijo, zarad verskih nadlegovanij in državnega 1 preganjanja zapustili, da bi v novem svetu kot v novi domačiji mirno in j zadovoljno živeli. Premnogi so s seboj prinesli raznovrstnega orodja in I raznih mašin, ki so začetkom premnogo koristile mladi naselbini. S prva | Bojih nastanili v omenjenih kočah in jamah, dokler se niso s časoma porazdelili in drugod stalno naselili. Prav po bratovsko so drug drugemu pomagali in Penn je za-nje noč in dan skrbel vzlasti pa za one nove, ki s prva niso imeli pripravnega in potrebnega orodja. Spomladi 1. 1683 jela je naselbina uže cveteti. Richard Townsend, eden najprvejših pennsilvanskih naselnikov, poroča o stanju te naselbine in nje razvitka tako-le: Prišedši v deželo našli smo popolnem divjo goščavo, Po njej so stanovali le Indijani in nekoji Švedi. Nas novih naselnikov bilo je veliko, vendar pa je milostljiva roka božje previdnosti za nas skrbela in kupovali smo živež primerno jako po ceni od Švedov in Indijanov Crez malo časa postavil sem mlin na potoku ChesJerskem, tudi žago na mlinu. Ta naprava, z Londona s seboj prinesena, nam je jako mnogo koristila. Z Jozuo Tittery sem spletel mrežo, s ktero smo lovili ribe, od kojih se je živilo mnogo ljudij. Ker je naš glavar in posestnik z Indijani posebno milostno ravnal, bili so proti nam jako uljudni in vedno pripravljeni na pomoč. Divjačine so nam nalavljali do preostajanja. Po našem dohodu prišlo je tudi okoli 20 rodovin iz gorenje in dolenje Nemčije; bili so jako pobožni in dobri ljudje; naselili so se šest milj daleč od Filadel-fije ter kraj imenovali German Town t. j. Nemško mesto. ... Ko so se prebivalci pomnožili in stanovališča razširili, bila je tudi zemlja rodovitnejša in oni, ki so za nami prihajali, dobili so na kupe raznovrstnega živeža. Kar nam je crez potrebo ostajalo, prodajali smo v druge kraje. Ko se je mesto Filadelfija razširilo, napravljali so ladije ter ž njimi daleč po svetu kupčevali. . . . Tako je milostljiva roka vsemogočnega gospoda promenila divjo deželo v pitomo in lepo obdelovano zemljišče. Viljem Penn je bil prav zadovoljen z razvitkom svoje naselbine, kar v listu meseca avgusta 1. 1683 nekej kupčijski družbi v Londonu poslanem očito izreka: Dobro zmakana naša dežela je jako rodna; nje naselniki jako pametni in delavni ljudje; vsa Pennsilvanija razdeljena je v 6 krajin ali grofij: Filadelfija, Buckingham, Chester, New-Castle, Kent in Sussex. Takrat je štela uže okoli 4000 ljudij. V novi deželi naseljevali so se večidel le pobožni in pošteni naselniki, a le prerado se lepemu zrnju primeša škodljiva ljuljka. Leta 1683 bil je zatožen prvi hudodelnik, po imenu Pickering; ponarejal je namreč srebrni denar. Sodišče — porotniki — so ga obsodili; plačati je moral 40 funtov (sterling) ter siljen bil delati pri zidanji neke nove sodnijske hiše. Isti porotniki so tudi sodili Margareto Mattson, ktera je bila zarad čaro-vanja zatožena. Za one čase posebno zanimiva je njih razsodba, ker kaže velik napredek med pennsilvanskimi naselniki: „Res je na glasu, daje čarovnica, pa nekriva je stvarij, zarad kterih so jo zatožili." Evropski sodniki bili bi jo takrat brez vsmiljenja obsodili k smrti na gromadi. Po leti 1684 je štela naselbina uže črez 7000 duš; med njimi so bili Angleži, Irci, Škocijani, Valizijani, Holandeži, Švedi in Nemci. Razdeljeni so bili v 20 raznih srenj. Filadelfija je uže štela 2500 ljudi, ki so stanovali v lepih hišah postavljenih po omenjenem načrtu. Po zahodnih evropskih deželah seje hitro razglasilo, kako zadovoljno, mirno in dobro žive naselniki v prelepi deželi Pennsilvaniji; enako dober glas se je razširil o V. Pennu, naselbinem glavarju, o njegovi milosrčnosti in poštenosti. To je vabilo izselnike iz vseh krajev starega sveta; ladija za ladijo je prihajala in vsaka prinesla polno krepkih in delavnih ljudij. Ko je Penn videl, da se naselbina od dne do dne bolj razvija in cvete, sklenil je, vrniti se v Evropo. To ga je tem bolj mikalo, ker se je v zadnjih dveh letih njegovega bivanja v Ameriki, mnogo tega premenilo v Evropi. Tudi se je bil vnel prepir zaradi meje med Pennsilvanijo in Marylandom in trebalo je Pennu zaradi tega z lordom Baltimorom, posestnikom mejne pokrajine, osebno zastopati svoje pravice pred britansko vlado v Londonu. Dalje je slišal, da Angličani z nova in hudo preganjajo drugo-verce in zlasti kvekerje. Nij se sicer nadejal, da bi pri dvoru mogel osebno kaj opraviti v tem oziru, a prirojena človekoljubnost gnala ga je preganjancem pomagati, preganjalce pa odbijati in zoper nje pisati. Iz-volivši si namestnike, ki bi opravljali vladna opravila med njegovim potovanjem v Evropo, in izročivši najvišo oblast pokrajinskemu svetu, kterega predsednik je bil Tomaž Cloyd, imeniten kvekerski pridigar iz Walesa, stopil je Penn na ladijo ter 12. avgusta 1684 odrinil v Evropo. V. Penn \ Evropi od leta 1684 do 1699. Meseca svečana 1685, štiri mesece po dohodu Pennovem na Angležko, umrl je kralj Karol II. Ker nij imel otrok, stopil je na prestol brat njegov, vojvoda Yorkski, imenovavši se Jakob II. Na več mestih bilo je uže omenjeno, da je vojvoda Yorkski bil od nekdaj zel6 udan V. Pennu, s prva zato, ker je častil admirala Penna, njegovega očeta, poslej pa zaradi velikih zaslug tudi Viljema Penna samega. Isto nepremenljivo naklonjenost je Jakob II. ohranil navdušenemu in poštenemu kvekerju, ko je prestol nastopil; dopuščal mu je vsaki čas do njega priti. Zato se V. Penn preseli v Kensington, da bi vedno blizu kralja bival. Gerard Croese je v svoji zgodovini kvekerske vere to razmero med Pennom in novim kraljem tako-le popisal: „Kralj je silno rad imel V. Penna, ki je edini branil kvekerje pri dvoru. Jakob ga je ljubil kot odkritosrčnega prijatelja ter mu zaupaval celč mnogo skrivnostnih stvarij. Mnogokrat se je ž njim po več ur neprenehoma razgovarjal o raznih stvareh; nikdar ga nij pustil pred vrati čakati, tako da so včasih prvi kraljevski veljaki (pairs) morali dolgo čakati, predno so smeli pred kralja. Ta naklonjenost kraljeva pridobila mu je mnogo prijateljev; kdor koli ga je poznal, obrnil se je do njega, 6* kadar je hotel kako stvar od kralja dovoljeno imeti. V. Penn nobenemu nij odrekel svoje pripomoči, ako so se prošnje le skladale z njegovo poštenostjo in z njegovim značajem. Posebno rad je pomagal kvekerjem in vsem onim, ki so bili zarad vere preganjani. Neprenehoma so hodili k njemu, kakor edinemu pomočniku v velikih silah in stiskah. V časih je kralju izročil po 200 prošenj ter je ustmeno posebno priporočal." O njegovem vplivu pri kralju poroča Karol Buchan sledeči dogodek. Po njegovem nasvetu dovolil je kralj mnogim prognanim prezbiterijancem vrniti se v domovino; med njimi je bil tudi sir Robert Steuart Coltnes-ski, ki je bil pobegnil v Holandijo. Vrnivši se v domovino nij imel s čem živiti se, ker je njegovo edino posestvo prišlo earlu Arranskemu, poslednjemu vojvodi Hamiltonu, v roke. Ko ga Penn v Londonu dobi, čestita mu k njegovemu prihodu v domovino. A Coltnes globoko vzdihne in reče: Kaj mi to pomaga? Gospod Arran ima moje posestvo in bojim se, da mi bode sedaj šlo še slabše ko preje. — Kaj praviš, mu odgovori Penn, to se mi čudno vidi in me silno žali. Pridi jutre k meni in poravnal bom tvojo zadevo. — Penn nemudoma gre k Arranu ter mu reče: Kaj moram slišati o tebi, dragi prijatelj James? Ti si se polastil posestva Coltnesovega; ti veš, da nij tvoje. — Ono posestvo, odvrne mu Arran, dobil sem za drage denarje, kajti za trudapolno in potrošljivo poslanstvo na Francozkem nisem dobil druzega, kakor to posestvo; gotovo imam še mnogo izgube. — Vse prav, prijatelj, odvrne mu pravicoljubni Penn, pa zagotovim te, če mi precej ne podpišeš napotnico, da mi tvoj denarničar ima izplačati 200 funtov za Coltnessa, da se ta more živiti v domovini, in da mu poslej vsako leto po 100 funtov za prežitek daješ, pojdem brž h kralju, kteri ti bode gotovo ukazal toliko tisočin funtov plačati, kolikor jaz stotin zahtevam. — Arran je precej privolil; Penn pa nemudoma pošlje po sir Robert Coltnessa ter mu izroči ono napotnico. Pravicoljubnost in verska potrpljivost ste pri vsem tem delovanju navduševale in vodile Viljem Penna, ter mnogo koristile državni in verski svobodi na Angležkem. Ukljubu blagemu namenu njegovega delovanja bilo pa je vendar nespametno, da se je on preveč mešal v zadeve mnogo-sovraženega dvora kraljevega; a blagi in zuačajni mož nij gledal na levo ne na desno, ampak samo delal, kar mu je vest velevala. Ljudje pa so ga obrekovali zaradi kraljeve naklonjenosti in mu podtikali raznovrstnih sebičnih namenov. Povestnica nam pripoveduje, kako se je kralj Jakob II. prizadeval, protestantovsko vero na Angležkem izpodkopati ter katolicizem z nova razširiti in ustanoviti. Kar koli je počinal, povsodi so nezaupni Angličani in drugi protestantje sumničili njegove namene v rečenem smislu. Razdraženost verska je bila in je še povsodi in zmerom ena najbolj slepih človeških strastij; ona vselej moti mirno premišljevanje stvarij, ona povsodi išče skritih naklepov, kjer jih tudi nij. V takih okolščinah nij čudo, da so tudi blagodušnemu V. Pennu podtikali najostudnejših namenov, natolcujoč mu, da on nasvetuje kralju vse naklepe, da bi tako laglje izpodkopal politično in versko svobodo v Angležki državi ter odpravil protestantizem in zopet vvedel katolištvo, s kratka, da je skrivni papist. Kako nespametne so se morale vsakemu zdeti omenjene laži onemu, ki preteklost V. Penna li količko pozna, ali brezmiselni ljud vse veruje. Bridka naša sedanjost nam prav jasno pokazuje žalostne razmere onih časov. Ali vse to nij motilo Penna, temveč mu dajalo še več poguma. An-gličani in razni protestantovci, cel6 kvekerji, njegovi soverniki, obrekovali so ga hudo ter ga za izdajalca in hinavca razkričali. Imenovali so ga ne samo „papista", ampak tudi Jezuita", kteri se samo kot kveker vede, da pod to krinko lože ljudstvo preslepi. Pripovedovali so si, da je bil v fran-cozkem mestu St. Omeru odgojen, da so ga v Rimu posvetili za mašnika, da mu je papež sam privolil ženitev, in da v Whitehallu in St. Jamesu pred kraljem mašo bere. A V. Penn se nikakor nij zmenil za to zlobno obrekovanje. Ce ga je kdo na-nje opomnil ter prosil, naj se pred občinstvom opraviči, odgovoril mu je navadno: on osebno časti kralja ter misli, da je tudi kralj za versko svobodo; skrivnih in samovoljnih naklepov kraljevih katoliško vero z nova vpeljati, protestantovsko pa zadušiti, pa še nij opazil nikdar. Zmerom in povsodi pa je s svojim vplivom skušal strasti vtolažiti in silne namere poravnati. (Konec prih.) Dr. Vuk Stefanovio Karadžio, preporoditelj narodne književnosti srbske, lir. Fekonja. (Dalje.) Sve te biede i nevolje podnie Vuk pregnučem i pouzdanjem u svoju pravednu stvar. Hotio je on probuditi driemajuči narod; htio je ulijati mu ljubav prema njegovoj narodnosti, podiči mu narodnu književnost. „Mene je", veli sam u predgovoru k svojoj pismenici g. 1814, „istinita revnost k rodu mome obodrila i prinudila me, da zažmurim i da jedanput tumarim glavom kroz ovo trnje, makar na onu stranu sav poderan i krvav izišao." Našli su se doduše neki naduti učenjaci, koji su se podrugavali njemu neuku. Nu niesu imali pravo. Istina da nije ono, što je Vuk najprije izdao, bio plod njegove glave, nego njegove marljivosti; ali se ni sam nije nigdje svoje prostote stidio, nigdje zatajao, da ga je sretna sgoda namje-rila na posao, koji do skora imaše prekrasnih posljedica. Tako kaže opet u rečenoj knjiži, da je osvjedočen, da ima u srbskom narodu dovoljno muževa, koji bi za onakov posao mnogo sposobniji i vještiji bili, ali na nesreču ne mare za-nj. On dakle „neuk" odlikovaše se od „učenih" tiem, što je mario za korist i slavu svoga naroda. Ovo revno (marljivo) nasto-janje držalo bi ga, da ne klone duhom i onda, kad se je imao boriti s prevelikimi i neslučenimi težkočami. Valjda ne če biti s gorega, ako navedem još nekoliko rieČi Vukovih, u kojih možemo najbolje zamotriti, koliko se Vuk staraše za napredak i prosvjetu svoga naroda. U pozivu k predbrojci na poslovice g. 1849 piše evo sliedeče: „Znajuči ja, da je sad najviše naroda našega, koji knjige čita i kupuje, zabunjeno otimljuči i braneči otačbinu od neprijatelja, valjalo bi, da se prodjem knjiga i prenumeracije; ali je meni ovo več šesdeset treča godina, pa hitim eda bih od smrti jošte što ugrabio i na svijet izdao. Za to se nadam, da če mi i ona brača naša, koja su sad u naj-večoj zabuni, ne samo rado oprostiti ovu dosadu, nego još da če je pri-miti s velikom radosti, osobito kad pomisle, da se i ovo tiče naše narodnosti, za koju se tolika krv proljeva i muka podnosi." Za tiem na-brojivši jedno deset diela, koja je želio izdati, kaže nadalje: „Ove sam narodnosti naše ja s veli kijem trudom i s mukom više od trideset i pet godina kupio po različnijem krajevima naroda našega, pa bi mi na samrti bila najveea rana na srcu, kad bi iza mene ostale nenaštampane, da mogu propasti ili se iskvariti i nagrditi. Za to mi je največa briga i posao, dok sam još na ovome svijetu, eda bih kako mogao naštampati ih. Istina da se to, zbog slabosti mojega zdravlja osobito u očima, ne može sad onako učiniti, kao što sam mislio i što bi trebalo, ali če opet bolje biti, da se za života moga i na moje oči naštampa makar kako, nego iza mene da ostane. Ovaj je posao na veliku dosadu mojemu sadašnjema zdravlju i življenju, ali ja opet ne samo što za to ne marim, nego najviše njega radi želim, da bi još koju godinu mogao poživljeti na ovome svijetu." U tom pravcu radio je Vuk sve do smrti neprestano i neumorno za svoje srbstvo, a i za svekoliko slavjanstvo. Kad su se jun. g. 1848 u zlatnom Pragu skupili odlični rodoljubi iz svieh slavjanskih zemalja, naj-pače austrijskih, svieh 340, da se posavjetuju, kako bi si austrijski Slavjani osigurali svoju narodnost pred pogubnimi nakanami Niemaca, Madjara i Talijana te se sjedinili k skupnomu djelovanju i zajedničkoj svrsi, tada bijaše i Vuk dionikom ovoga „Slavjanskoga sjezda" (sastanka), kojemu bje prvim podpredsjednikom izabran blažene uspomene naš Stanko Vraz. I ako vele, da se čovjek u sretne broji tek kad umre, Vuk je sretan bio i za života. Njemu dade Bog duga vieka, i koliko se za mladosti napati i namuči, toliko mu sladje pade nakon dugoga rada i truda smjerna, liepa starost Dočekao je i svojima očima vidio plod svoga truda; zdravo sjeme, što zasija po književnosti srbskoj, rodilo je još za života Vukova roda obilata. Dočekao je i stekao pripoznavanja i poštovanja od saokup-noga naroda i liepoga glasa u svega velikoga slavjanstva. Osobito pako poštovaše Vuka omladina gotovo dvaju koljena, s njim se družeč, razgo-varajuč i rukujuč što se posebno sbivalo na svakojakib zabavah, sto bi jih slavjanski rodoljubi u Beču priredjivali. No največe časti odade mu ona g. 1863., kad mu licem na Mitrov dan, 77. rodjen dan Vukov, ode i u ime naroda pozdravi petdesetgodišnju slavu književnoga mu rada. Zaplakao se siedi starac od miline, videči zahvalnu omladinu — potonji sviet srbski. — U književnom djelovanju Vukovom vidimo navlastito troji pravac: filologički, historički i etnografički. Poglaviti dio njegove radnje dakako je smjer j ez ikosl o v ni. Ovamo idu najprije narodne pjesme, koje su istinito ogledalo čistoga narodnoga jezika u poeziji, kao sto u poslovice i pripoviedke ugled narodne proze. Posebnu zaslugu u tom obziru stekao si je Vuk baš tiem, da je sve tako marljivo i vjerno zapisao i sve bez ikoje promjene uprav onako tiskao, kako je čuo u narodu, te nam u tom podao sliku raznih podnariečja i razriečja štokavštine. *) — U slovnici, prvoj pravoga srbskoga jezika, izveo je Vuk prvi dosliedno pravila i primjere prostoga narodnoga govora po načelu „piši kako se govori". Ovu slovnicu 2. izd. proveo je na njegovu molbu Grimm na njemštinu s liepom preporukom **) te tako dao priliku, da i Niemci počeše izučavati bolje srbski jezik i knjigu. — Vukov riečnik postao je uzor knjigam ove vrsti, a nam je, premda i nesavršen, još do danas poglavito i najbolje vrelo srbsk. jezika. U nj je uzeo samo one rieČi, koje je čuo u narodu putujuči ovoga posla radi u Horvatsku, Dalmaciju i Cruu goru. Uz pribrane rieči — ima jih u 2. izd. do 47.427 — dodao je uz mnoge od njih po koji običaj, po koju *) Što se tiče pjesama u prvoj pjesnarici g. 1814., to več ondje izpovieda sam izdatelj: „U tome može me kritizirati kakva Srbkinja ili Sarajevka; ali ja se nadam, da če i one meni oprostiti, ako štogod po njihovom mnienju promjenjeno ili izostavljeno nadju; jerbo ja, kao što sam kazao, pjevae niesam, a drugo odkako sam ja ote pjesme slušao do danas mogao sam i svoje ime zaboraviti." Ali kasnije odkrio je opet sam iskreno pogrješke svoje knjige, što su potekle, veli, „koje iz neznanja, koje želeci jezik popraviti." U sliedecoj pjesnarici, izdanoj samo godinu dana kasnije, vec se vidi posve drugačija sigurnost i vjernost kritična. Ondje nije više popravljao jezika, do jedine rieči nprozoru mjesto „pendžer", a pjesme bijahu tiskane uprav onako, kao je koju gdje slušao. I tako u svieh sliedečih knjigah. **) Wuk's Stephanowitsch kleine serbische Grammatik verdeutscht und mit einer Vorrede von Jacob Grimm. Ncbst Bemerkungen iiber die neueste Auffassung langer Heldenlieder aus dem Munde des serbischen Volks, und der Uebersicht des merkwur-digsten jener Lieder von Johann Severin Vater. Leipzig und Berlin 1824. — Kasnije ponjemčio je Grimm takodjer nekoliko srb. nar. pripoviedaka, poslovicu, pripoviedku i druge vrlo zanimive i važne stvari; a sve je rieči točno pobilježio znakovi naglaska. A jer je taj riečnik iztumačen, osim njemački, još i latinski, otvoriše se tiem svjetskim jezikom svakomu vried-nomu učenjaku bez razlike, kojega tko naroda i jezika bio, dveri u pre-bogate riznice srbsk. narodnih umotvorina i književnosti. Narodne pjesme, slovnica i riečnik — ove su tri stvari ona stožina, oko koje se kreče sav ostali rad Vukov; ali su i neoborivi temelj njegovih zasluga i slave. „An Planmassigkeit, Treue und Vollstandigkeit der Samm-lung (der Volkslieder)", kaže Grimm u predgovoru svoga prievoda Vukove slovnice, „hat Wuk alle Vorganger weit ubertroffen, meistentbeils ganz ent-behrlich gemacht. Gedanke und Ausftibrung seines Werks, das nicht unter-gehen wird, sind gewiss gleich vortrefflich. . . , Ftir die Sprache ist durch die Sammlung nicht weniger geleistet worden, als fiir die Poesie. Wer die Grammatik und das Worterbuch des Verfassers gebraucht, konnte glauben, die Lieder seien blos jenen zur festen Grundlage gesammelt vvorden; wer die Lieder liest, wird nachflihlen, mit welcbem Gefiihl sie gesammelt \vur-den, und dass Grammatik und Lexikon, gleichsam nur Nebenvortheile, mit heraussprangen. Braucht noch die Thorheit: es gebe keine serbische Sprache, mit vveitern Grlinden bestritten, die Klage: es gebreche an Mustern edler Scbreibart, weggeraumt zu werden? Allen andern slavischen Mundarten, die ihre Schwester nicht anerkennen wollen, zum Trotz liegt jetzt vor den Augen der Welt ein Werk, dem sie ihrer tibrigen Vortheile und Beglinsti-gungen unerachtet nichts an die Seite zu setzen haben. (Dalje sliedi.) O protezi v grščini. Spisal K. Glaser. „An der Begeneration des philologischen Stndiums durch die Sprachvergleichung miissen sicb alle diejenigren, \velche als Forscher und Lehrer auf diesem Gebiete thiitig sein wollen, mit allem Eifer betheiligen." Ur. Schenkl, Antritts-vorlesung. Graz 1864, p. 24. Stari slovničarji so radi besedam pritikovali in vrivali razne samoglasnike, da bi jih etimologično razjasnjevali; tem manj pa je sedanje znanstveno jezikoslovje pripravljeno, na ta način besede tolmačiti. K ve-čemu bi priznavali parazitičen g in d, ki se pred u in j v začetku besed rada nahajata, poeebno v romanskih jezikih, n. pr. lat, rastave, ital. (/uastar. franc. jroter, lat. respa, franc. = a-axap-E-Cw, skakati, zraven : oxapi£co, in oxipTaa>; a-arsji/frjc nepremakljiv se opira na koreniko ateji^, cstsjiPio = strositi m skr. stabhnami, inuitor, offendo, staronemšk. stamph, pilum, stam-p h o n, stampfen; lit. s te bas = slov. steber; pojema: vpirati in phati se v tej ko-reniki vjemata. a-ota^i?, posušeno grozdje, zraven azatpit;, tudi ta beseda se sme iz korenike s t e m p h izpel jevati Curt. Etym. 200. Krivo sodi pri tej besedi Benfey griech. Wurzellexikon I. 650 če pravi: „das anlautende a, o steht wohl fUr av(ava).8 Hesychius ima za to besedo: o-OTaupi?. ČL-arrjp, zvezda, a-aTip-o-st<;, a-atp-o-v. Tej besedi odgovarjajo skr. star-as, zvezde, zd. q t a r e, zvezda, lat. stel-la, goth. stair-no, staronemšk. s t e r r o. a-OTpa-rtd-? se zove pri Tesalcih škvorec; da je predstoječi a prote-tičen nam pričujejo sledeča imenovanja za tega ptiča: v grščini v atičkem <\>&p, novogršk. ap-ovi, lat. s t u r-n u s, staronemšk. s t ar-a, srednjonemšk. star, anglosaks. stear-n, slovensk in češko škvorec.*) (Dalje slied.i) Nekoliko črtic o proučenju slovenskih narečij. j. s. Znano je, da se kakor pri drugih narodih, tako tudi med Slovenci skoro vsaka vas, vsak majhni okraj po svojem govoru od drugega razločuje. Velike razlike se pokazujejo v krajih, ki so ločeni po gorah in rekah, še veče pa, če so ti kraji šče vrh tega ali brežni in gorati ali pa ravni. Tako po zemljepisnej legi nastanejo narečja s svojimi podnarečji. *) V slovenščini je se glasnik t zmenil z glasnikom k, primeri: fceden, trefci itd. za teden, tretji. D. T. Prve razlike se prikuzujejo v zavijanju, zatezovanju in pevanju. koje se javi pri izgovarjanju besed in celih stavkov. Dalje se nam kažejo v različnih krajih mnogovrstnosti v požiranju in izpuščanju posameznih glasov — soglasnikov kakor samoglasnikov — in celih zlogov. Čudne so razne prikazni raztez in pretvorb samoglasnikov pod uplivom naglasa, in za-biležiti se mora, da naglas močno upliva na glaso- in oblikoslovje, kar opazovanja do cela potrjujejo. Važne in različne so premembe, nadomestovanja, in prevage soglasnikov med seboj. Vse enake prikazni stvarjajo narečje rahlo in mehko — ali pa nasprotno: trdo in krepko. Takih in enakih razlik in prikaznij se vsakemu preiskovalcu narečij in podnarečij prikazuje. One segajo v notranji nrav ljudstva in nam uže nekoliko razjasnjujejo globočino ljudskega značaja in razvitka. Je li narečje mehko ali krepko, tedaj je tudi istega ljudstva značaj večidel mehek ali krepek- Velike važnosti so študije o narečjih, ker nam krepke in jedrnate reke in govorice, prislovice, primere in uganke našega ljudstva donašajo v svoji prosti, krepki domači obleki. Stoprv, kadar jih človek iz ust ljudstva posluša, tedaj lahko razumeva pravi njih pomen, jedrnatost in krepost. Strogo po domačem golču zapisane nam svedočijo duhovitost, nadarjenost, šegavost in staro krepost naroda našega, — na drugej strani pa znanje duha slovenskega jezika, ter pravi čut za sostavljenje njegovega sloga. Uže po samem golču in izgovarjanju raznih govoric in primerov se kažejo glavni potezi ljudskega značaja, življenja in mišljenja; zunanja obleka uže podaja pravi ljudski značaj. Narodne prislovice, šege, navade, povesti in pesmi, natanko zapisane po ljudskem izgovarjanju, imajo mnogo vsestranske vrednosti, in se ne dajo preceniti. Nepopisljiva zasluga tedaj pristoja našemu vrlemu Valjavcu, ki po ljudskem golču narodne priče, šege in navade zapisuje. — Mnoga narečja imajo skoro vsaka svoja poznamenovanja živali), dreves, sadov, orodja i. t. d., ali pa se rabi tukaj ta, drugod pa druga beseda za isto stvar. Važno je tedaj vsa različna imena, ki se v narečjih nahajajo, natanko zapisovati in jih med seboj primerjati, da se razvidi, po kakih notranjih zakonih in zvezah se vzdržujejo in kaki ljudski nagledi so pri jih stvarjenju nadvladali. Povsod ima mnogovrstno poznamenovanje svoje zasluženo historičko življenje in veljavo, — in kar se tukaj v narečjih in podnarečjih v malem izvršuje, to se je uže in se šče zvišuje v jezikih raznih narodov, tu je ene besede pomen konkreten, tam abstrakten, tu splošen, tam posamezen. — Pridno narečijsko preiskavanje nam dalje donaša d mi; t i mu vasi, gore, griče, holmce, reke, potoke, njive, gozde, travnike i. t. d. Za tolmačenje takih besed je večidel potrebno, da jib človek sam na svoje ušesi od ljudstva sliši in zapiše, kajti še le potem dobi ime nekako svoj duh in svojo pravo živo bojo. Tudi je pri tem potrebno si dobro značaj ljudstva in lego in okolico kraja zabiležiti, da se laže najdejo pravi na-gledi, po kterih si je ljudstvo imena stvarjalo. — Zanimivo in podučljivo je dalje spoznavati in preiskavati, kako si ljudstvo tuje besede v svoj prid obrača, jih prestvarja in s slovensko odejo pokriva. V nekih krajih je slovensko narečje bolj, v drugih pa menj s tujkami premesjeno. Marsiktere besede so na videz tujke, in jih tudi za take smatramo, ali tanko preiskavanje njihovega izgovarjanja, njihove zveze z drugimi besedami in govoricami, njih nadomestovanje z drugimi nam daje čestokrat svedočbo, da so domačinke, besede slovanskega debla. Narečijske študije nam morajo iz mnogih odročnih in malo obisko-vanih krajev mnogo starinskega blaga donašati, mnogo imen in pozna-menovanij rečij, kar je velike vrednosti ne samo za jeziko- in starino-slovce, temveč tudi za povestnike, ki hočejo spoznavati nekdanje kulturno stališče našega ljudstva. — Ne samo vsestransko poznavanje našega ljudstva in dežele sledi iz natankih narečijskih študij, temveč tudi naš pismeni jezik i njegovo pravopisje, slovenska in slovanska slovnica in slovarji, kakor jezikoznanstvo sploh dobivajo po natankem opazovanju narečijskih poseb-nostij velik pripomoček in temelj. Gotovo šče naša slovanska narečja in podnarečja mnogo zakladov v sebi hranijo, važnih za glaso-, oblikoslovje in skladbo (syntaxo) slovansko. Skrite so šče v njih mnoge jezikoslovne prikazni, koje bodo pripomagale, da se mnogotera dvoumna jezikoslovska vprašanja končno razrešijo. — Mimo mnogo ostalih važnostij in koristij, ničnim, prepričuje uže navedeno, da je treba se teh študij lotiti in jih z vso pridnostjo in trudlji-vostjo nadaljevati. K temu delu nij treba globokih in temeljitih študij na jezikoslovnem polju, temveč vsak izobraženi Slovenec, posebno pa duhovni in učitelji, ki po selih žive, tudi dijaki na počitnicah so zatO pripravni in sposobni. V to svrho bi po mojem mnenju ne bilo odveč, ko bi kak izur-jenec v tem poslu napisal navod, kako da se morejo take študije delati, da narodu in znanstvu tem več koristij donašajo. Nekoliko opazk o slovenskem dvobroju. J. Pajk. Premišljajoč o tako imenovanem gramatičnem „broju" pride marsikomur na misel, da dualski broj vendar ne utegne biti tako neobhodno potreben, kakor se s početka vidi. Lehko si mislimo ta-le dilema: govor se suče ali o ene j ali o več nego enej stvari; v prvem slučaju služi edinobroj, v drugem višebroj. Dual bi torej v pluralu bil sodržan. Tudi tako-le bi se lehko sodilo: čemu jezik baš pri dvojstvu omenjenih stvarij posebno gra-matično obliko stvarja? zakaj ne tudi pri drugih številkah, n. pr. pri trojki, četvertki, peterki i. t. d. ? — Res so nekoji gramatiki baš tako sodili, kakor to Miklosich opazuje v svojej „Syntax"-i (str. 38, op.), da se dual nekojim zdi popolnoma odvišen, cel6 nadležen. Kar neki gramatiki tako trdijo, to pa res tudi večina modernih arskih jezikov potrjuje. V teh se je dual ali čisto zatrl ali pa samo obliko tu pa tam pridržal, svoj pomen izgubivši (prim. Miki. ib.). Tako so tedaj nekoji jeziki „dvojstvo" (Levstikov izraz) ali „živo" ohranili ali pa kot „mrtvo" gramatično okamenino pridržali. Vendar pa so se tudi našli gramatiki, ki dvojstvo vsaj utemeljiti in razjasniti poskušajo, kakor n. pr. W. Humboldt, veliki modrec in jezikoslovec, ki premišljujoč početek človeškega govora, v naziranju prirodne podstave (tvarine), koja se človeškemu duhu zdaj enojna, zdaj dvojna, zdaj množna prikazuje, izvir gramatičnemu dvojstvu išče. V prirodi se najme nekoje stvari paroma združene nahajajo, kakor n. pr. nekoji udje človeškega telesa: oči, roke, noge i. t. d. Na isti način je človeški duh tudi druge po dvoje se v prirodi nahajajoče predmete razne podstave kot paroma združene naziral in njim v jeziku dvojstvo prisvojil; prim. Miki. ib. str. 38. Takti je v semitskih in arskih jezikih glede duala, vsaj s početka njih razvitka, pravilo nastalo: ta broj pri omenjanju dveh stvarij sploh rabiti. K onim jezikom, ki dual dosledno rabijo, pripada tudi naša stara slovenščina. Ona je po sodu nekojih učenjakov glede tega broja naj-doslednejša med vsemi znanimi dual upotrebljujočimi jeziki, ter v tem cel6 staro indščino kakor tudi arabščino preseza (prim. Miklos. ib. str. 40 m.). To je lep dokaz zdravega, čilega, ker strogo doslednega, umstvovanja naših pradedov! Naša stara slovenščina tedaj, po Miklosich-evem sodu, dual vselej rabi, kadar je o dveh stvareh govor, naj so te v prirodi paroma združene ali pa ne (Miki. ib.). Po teh vvodnih opombah ogledimo si rabo slovenskega duala! Naš jezik onim slovanskim narečjem pripada, ki so „živi" dual prihranila. Čudo, da zraven našega šče samo dve drugi slov. narečji živi dual rabite, najme vztočno- in severno-sorbsko. V vseh drugih slov. jezikih se je dual v mrtvo obliko ot6pil (Miki. ib. str. 40 m.). Pri najzapadnejših, najmanjših in tujstvu najbolj izpostvavljenih jezikih slov. vidimo tedaj čut dvojine najživeje ohranjen, med tem bo sta velika za-padna dva jezika: češki in poljski, živi dual izgubila. — Iz te prikazni smel bi človek soditi, da čem dalje se koji jezik v literaturi razvija, tem več tudi svoje prvotnosti izgublja. Nasproti pak bi iz te prikazni tudi smeli soditi, da je bas naš jezik, ki toliko in toliko prvotnostij v sebi živih hrani, tudi v literaturi za drugimi hitreje se razvijajočimi zaostal, kar naša književnost res tudi potrjuje. Se ve da isto tudi o sorbskih narečjih velja. — Kakor v staroslovenskem tako se tudi v slovenskem dvojina pri no-minih, pronominih, numeralih in glagolih rabi. V sledečej razpravi hočem samo o nominih več govoriti, o drugih samo mimogrede kaj omeniti. Sedanja slovenščina, ki tedaj živi dual hrani, v upotrebljevanju dvojine nikakor nij tako stroga, kakor stara. To se vidi prav jasno uže iz tega, ker baš tam, kjer imamo začetek duala iskati, najme pri paroma nahajajočih se stvareh prirode, dostikrat, oziroma na nekoje okolščine celo dosledno plural mesto duala rabi n. pr.: Noge me bole. — Oči so mi zatekle. — Kolena se mi šibijo. — Senci me tiščijo. — Z rokami mahati. — Otrok je z nogami cepetal. O besedah roka in noga Miklosich opazuje, da se one samo tedaj v dvojstvo postavljate, kadar ste s stevnikoma dva in oba zvezani: dve roki imeti (Miki. ib. str. 42 in.); — sicer se plural navadno rabi. Isto pravilo pak, koje Miklosich ob omenjenih dveh besedah postavlja, velja tudi o drugih podobnih izrazih, n. pr. obe koleni (sicer kolena), oba senca (sicer senci) i. t. d. Pomankljivost slovenskega duala kaže tudi pomankljiva njega sklanjava. Tak6 n. pr. genetivu manjka posebne oblike, ter jo dual od plurala izposojuje: (dveh) jelenov, isto velja o lokalu, kterega si dual s pluralovo obliko nadomestjuje: o (dveh) jelenih. Sče več nedostatnostij pokazuje pro-nominalna in numeralna sklanjava duala; prim. Miki. ib. str. 41 in Jane-žičevo Slov. Slovnico str. 60—66 in str. 55 § 133. (Dalje prib.) Kritika. J. Parapat. Opis jugoslavenskih novaca Prof. Sime Ljubica, ravnatelja narodnoga zemaljskoga muzeja i knjižnice v Zagrebu etc. Sa 20 u mjedu urezanih tabla i dvie slike na drvorezu. U Zagrebu 1875. Artističko-tgpografički zavod Drag. Albrechta. Vel. 4°. (Konec.) Lota 1241 je Vladislav moral bratu prepustiti žezlo in kraljestvo. Štefau Uroš I. 1241 —1272 je koval — ali bolje rekoč dal kovati, ker novčar- stvo v Srbiji nij bil državni posel, ampak prepuščen zlatarjem — kakor smo že omenili, po beneški obliki. Komaj jih je včasih ločiti od matapanov. Da je bil promet v jugoslovanskih deželah jako živ in obširen, spričuje ogromno število za Uroša kovanih denarjev, g. Ljubic jih opisuje 347 različnih srebrnih in enega bakrenega. Od njegovega sina Štepana Dragutina Sriemskega 1272—1316, ki je pa že 1. 1275 znamenit del kraljevine odstopil bratu Milutinu, a pridržal si nektere pravice vladarske, zlasti denar kovati s svojim imenom, nahajamo prav iz poslednjega razloga več novcev nego od Milutina. Ker so Benečani njunim novcem, beneškim jako sličnim, zabranili v dežele svoje razun Dubrovnika, jela sta brata kovati po novi obliki. V sedmih vrstah je opisanih 314 srebrnikov in 6 bakrenih novcev. Prva vrsta kaže kralja gologlavega z jednostrukim križem, druga gologlavega kralja z dvostrukim križem, tretja kronanega kralja z dvostrukim križem, četrta kralja brez pokrivala z barjakom, peta po novi obliki predstavlja gologlavega kralja sedečega na prestolu z mečem na krilu, šesta isto tako, samo da je kralj kronan; napisi so latinski, po večem vender slovanski; na novcih sedme vrste drži kronani vladar mesto meča zemljokrog. Tem podobni so novci Štepana Uroša II. Milutina 1275—1321. Od Vladislava II. starejšega sina Dragutinovega 1316—1323 je znan samo en denar iz muzeja belgradskega. Milutinov sin Uroš III. Dečanski 1321- 1331 je pridnejše koval, 50 raznih denarjev opisuje g. pisatelj. Toda v tej kakor v drugih zadevah ga prekosi njegov naslednik, silni in mogočni Štepan Dušan. Njegovi novci so jako mnogobrojni, zanimivi in različni od onih njegovih prednjikov. Do leta 1346 nosijo njegovi denarji naslov: kralj (Stefanus dei gratia rex, ali: moneta Rex Stefa), od imenovanega leta do 1355 je Dušan caroval in novci iz te dobe — opisanih ogromno število 2168 — kažejo ponosne naslove: imperator, Elena Imperatris, in na mnogo številnejših denarjih: car. Njegovega sina Štepana Uroša 1355—1367, čegar novci se od onih njegovega očeta le v tem razlikujejo, da imajo po večem na averzu cara na konju (str. 142—151), usmrtil je Vukašin, plemič in varuh Urošev, ki si je po silni smrti varovanca svojega prisvojil srbsko krono 1368—1371. G. pisatelj nas seznanja z 180 komadi, ki nosijo Odrešnika stoječega ali sedečega, kralja in kraljico stoječa, ali kralja na konju ali samo napise. Marko Vukasovič, v narodnih pesnih tolikanj proslavljeni kraljevič Marko, sin Vukašinov je kraljeval po smrti očetovi. Kot sin uzurpatorjev moral se je boriti z Lazarom, s kterim so potegnili sploh vsi narodni, po neodvisnosti hrepeneči Srbi. Posrečilo se je poslednjemu res, da ga izžene iz Srbije, a srdit se obrne do sovraga turškega. Sultan Murat na Kosovem polji pobije Lazara, ob enem pa tudi odpravi samostalnost velikega carstva srbskega; Marko je postal turšk vazal in njegovi „momci" so sramotno sledili turške čete v bojih, dokler je 1. 1394 vlaški vojvoda Mirca pri Rovini Bajesidove trume razbil in Marko pal. Od njega je znanih samo sedem različnih novcev. Kakor on, prideval si je naslov kraljev tudi njegov brat Andrijaš, ki je po nesreči na Kosovem polju kot zaslugo prejel od Turčina nekoliko zemlje, se ve da proti „godišnjemu danku". Srbska je postala drajna, za ktero so se pehali razni po prestolu hrepeneči knezi, kakor Vuk Brankovič, Jurij Brankovič, Lazar Gjorgjevič, dokler je za Lazarovega brata Štepana Gjorgjeviča 1. 1476 popolnoma razpala. Vsi ti knezi ali despote so sicer še kovali novce, toda brez napisa: kralj ali car srbski. Jezik na njih je bil do poslednjega despote slovanski. Jako zanimivi in redki so novci srbskih velikašev, županov in mest. Opisovanje njih bi nas preveč zamudilo, zatorej hitimo v staro Bosno in oglejmo si srebrne spomenike njenih vladarjev. Pivi je denar koval ban Štefan I. Kotromanič okoli 1290—1313. Na njem vidimo stoječega bana z mečem v desnici in prekrižanim žezlom v levici. Od Pavla I. in Mladena II. Subica iz poznejše rodbine Zrinjske (prvi 1303—1312, drugi 1312—1322) navaja g. pis. 4 novce z banom, kteremu svetnik daje barjak, in popravlja mnogotere pomote nemških numismatov 'Reichel-a, Egger-a, Grote-a in laškega Schvveitzer-a o teh dveh osebah in novcih njunih. Stepan II. Kotromanič 1322—1354 je dal novce kovati podobne Dušanovim. Upodobljena sta Spasitelj iu ban, sedaj sede, sedaj stoje, včasih je na reverzu šlem. Od njega je 27 komadov, razvrstjenih na pet kampov. Štepan Tvrdko I. je banoval 1354—1376, kraljeval pa 1376—91. Kraljevi novci kažejo sv. Gregorja Nazianskega, za Kotor namenjeni sv. Trifona. Od Štepana Ostoje 1408—1418 najdemo 61, od Štepane Tvrdkall. Todkoviča 1415—1443 8, od Štepana Tomaža 1443—1461 44 denarjev in polugrošev v 7 vrstah s sv. Gregorjem Naz. ali kraljem Tomažem na eni in s krono ali škitom na drugi strani z latinskimi ali slovanskimi napisi. Njegov naslednik Stepan Tomaševič 1461—1463 je dal na svoje groše in polugroše vkovati sv. Gregorja Papo. Nikola Ujlaka Hočkega 1471—1477 denarji (4) imajo ali Mater božjo z detetom in škit ali na obeh straneh napis Nicolaus. Spletski knez Hrvoja 1403'—1415 je marljivo koval; Ljubič opisuje v 3 vrstah 70 raznih novcev, vsi imajo spletskega patrona škofa Doima. — To je prav kratki posnetek bogate in temeljite knjige Ljubičeve. Kdor bode hotel v prihodnje jugoslovanske novce popisovati, razvrstjevati ali celrt pisati o njih, ne more in ne sme se ogniti tega važnega dela, sicer je njegov trud a priori prazen in brezvspešen, zakaj po priobčenju te knjige je prestalo in zastarelo, kar so pisarili o jugoslovanskih novcih Erdy, Reichel in drugi. Edini temeljiti, s slovansko jedrno učenostjo spisani vir za jugoslovansko numismatiko je in ostane odslej Ljubičevo delo, zaradi kterega hrvaškej književnosti in učenosti čestitamo iz vsega srca. Književni vestnik. j. p. „Lat.-slov. vaje", kojih smo slednjič omenili, upirajo se na delo v našej književnosti novo, koje je spisal P. Ladislav H r o v a t: »Latinska slovnica za slovensko mladež." Novomesto 1874, zal. kranjski dež. odbor; cena gld. 1.50; str. 329; — J. Pajk je izdal zabavnik z imenom „Venček", ki obsega 13 pol tiska in sodržuje razve poezij dve deljši povesti, eno od A. Kodra, drugo od Andrej čekovega Jožeta. Ta knjižica se razpošilja kot nagrada Zorinim naročnikom, vso naročnino doplativšim. — Družtvo sv. Mohora je ravno razposlalo 6 družtv. knjig, o kojih v prihodnjič več omenimo. Izdajatelj in odg. vrednik: Martin Jelovšek. J. M. Pajk'ova tiskarna v Mariboru.