Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
Leto XXI. - Štev. 7 (1037)
Gorica - četrtek, 13. febr. 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Kristjanov dom - podaljšana cerkev Pred 1100 leti je umrl sv. Ciril
Za cerkvijo je kristjanu najsvetejši in najdražji prostor njegov dom, kjer je bil morda rojen, kjer je užival ljubezen svojih staršev, ki so se zanj žrtvovali, kjer je prvikrat v mlado dušo padalo seme božje besede in se je v njem vnela iskra vere v Boga in nadnaravni svet, kjer je užil toliko veselih, morda pa tudi žalostnih ur. Ko prvi kristjani še niso imeli svojih cerkva, so bili njihovi domovi tudi njihove cerkve: tam so opravljali obojno bogoslužje, bogoslužje božje besede ali krščanskega pouka in tudi daritveno bogoslužje. Slišali ste morda, kako gre ponekod po svetu težnja za tem, da bi vsaj včasih ob določenih priložnostih smeli imeti obojno bogoslužje v domačem družinskem krogu. Kristjanov dom naj bi bil res nekako podaljšana cerkev, podaljšan bogoslužni prostor, v katerem se na mnogotere načine bogatimo z božjo besedo in častimo Boga. V dno človekove duše je vsajena težnja po lastnem domu, po kotičku, ki ga lahko oblikuješ po svoje bi se v njem čutiš doma. Nič ni važno, ali je veličastna palača ali pa le skromna lesena bajtica, glavno je, da je v njej božji mir, urejenost in ljubezen.
že na zunaj naj bo tudi vidno, da je vaš dom krščanski. Zato si na častno mesto v njem postavite znamenje križa našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki naj vas vedno spominja, da ste tudi vi odrešeni z njegovo krvjo. Znamenje križa naj nam pomaga pogosto obuditi vero v odrešenje, obuditi upanje, da tudi nas čaka po smrti življenje, ki nam ga je Kristus s križem pridobil, in naj nas uči ljubezni, ki je pripravljena tudi na žrtve za Boga in bližnjega. Križ na častnem mestu našega stanovanja je tudi zunanja izpoved vere in naj nam vedno obuja veselo upanje, da »nas bo Kristus nekoč priznal pred svojim Očetom, ker smo ga tudi mi priznali pred ljudmi«. Poleg križa bomo radi postavili v stanovanje tudi podobo božje in naše matere Marije. Mati Cerkve je, zato naj bo tudi mati naše »domače cerkve«. Tudi družinski rožni venec naj bi visel na naših stenah. Vse te reči skušajmo namestiti z okusom, da nas ne bi morda neokusni in natrpani predmeti bolj odbijali od sveta božje lepote, kakor pa k njemu vzgajali. Lepo je, če je v kristjanovi sobi tudi kropilček z blagoslovljeno vodo, kateri je »Cerkev vlila moč svojega blagoslova«.
PRVE UCILNICE BOŽJEGA RAZODETJA
Kakor nam je cerkev tisti kraj, kjer si ob poslušanju božje besede polagoma prisvajamo razodetje in se poglabljamo v svet vere, tako naj bi bili naši domovi tudi neprestane učilnice božjega razodetja za vse prebivalce. Zadnji koncil o tem tako lepo govori: »V družini, tej tako-rekoč domači cerkvi, morajo starši biti svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere« (C 11, 2). In dalje: »Kristus izvršuje svojo preroško (učiteljsko) službo tudi po laikih (neduhovnikih). Zato jih Kristus postavlja za svoje priče in jih usposablja z milostjo besede, da bi moč evangelija sijala v vsakdanjem družinskem in družabnem življenju» (C 35, 1).
Ko se danes vedno bolj širi verska nevednost med nami, moramo vsi kristjani odgovorno iskati vse možne načine za poučevanje v veri. V krščanski družini vsi člani nosijo odgovornost, da sl med seboj posredujejo dobrine vere. »Bratje moji,« govori sv. apostol Jakob, »če kdo izmed vas /ajde od resnice in ga kdo spreobrne, naj ve, da... reši njegovo dušo...« (Jak 5, 19, 20). Judovski narod, ki je na tako čuden način razkropljen med druge narode, Je kljub temu obdržal svoja sveta izročila in svojo vero prav zato, ker je pri njih družinsko ognjišče bilo že od stare zaveze sem ln Je še danes najvažnejša zakladnica verskih izročil in tudi kraj bogoslužnih slovesnosti. In dolga stoletja je bila tudi med kristjani družina nosite-ljica verskega oblikovanja otrok, ko niso Se Imeli načrtno urejenega verouka.
Vedno bo še veljala resnica, da mora biti krščanska družina otroku pot k Bogu. Psihologi so v zadnjih letih delali poskuse z mladimi ljudmi, da bi ugotovili, kateri izmed njih so najbolj sprejemljivi za svet vere. Ugotovili so, da so zares lahko verovali predvsem tisti otroci, ki so zrasli v toplem, plemenitem, z ljubeznijo in dobroto obdanem družinskem krogu — tam, kjer sta se oče in mati med seboj spoštovala in ljubila, se drug drugemu razdajala in oba skupaj nesebično ljubila vse svoje otroke brez razlike ter se zanje iz ljubezni žrtvovala.
Tako naj bi krščanski starši, ki bi radi imeli verne otroke, nikdar ne prezrli tega prvega pogoja, kako morajo sami ustvarjati to toplo, z ljubeznijo in žrtvijo napolnjeno družinsko ozračje. V koncilskem dokumentu je lepo povedano: »Družina je šola za bogatitev človečnosti. Za dosego polnosti njenega življenja in poslanstva pa je med zakoncema potrebno ljubeče občestvo duš in izmenjava misli, pa tudi skrbno sodelovanje obeh roditeljev pri vzgoji otrok. Očetova dejavna navzočnost je pri vzgoji otrok velikega pomena, toda tudi materina skrb za dom, skrb, ki jo tako zelo potrebujejo predvsem mlajši otroci...« (CS 52).
V	krščanski družini mora biti dovolj poskrbljeno za svojevrstno »bogoslužje božje besede«. Vemo, da se je danes družina skoro povsod zelo spremenila. Nekoč je bila družina 24 ur na dan skupaj. Zato so imeli dovolj priložnosti, da so si med seboj posredovali tudi versko znanje. Danes pride družina navadno skupaj le še ob prostem času. Zato je treba temu prostemu času dati važno mesto in člani družine bi morali stremeti za tem, da bi vsaj takrat radi bili skupaj in se duhovno med seboj bogatili. Cerkveni prazniki so nekdaj nudili in ponekod še nudijo toliko različnih priložnosti za uvajanje družine v svet vere. Ker so zaradi dela mnogokje tudi prazniki razbiti, naj bi družina porabila v skupno korist tudi državne praznike in »konce tednov«. Naj se takrat starši svojim otrokom bolj posvetijo. Tudi družinski izleti so lepa priložnost za uvajanje v verske skrivnosti. Naj otroci s starši začutijo lepoto božjega sveta in oče ali mati jim moreta ob vsaki lepi cvetlici tako neprisiljeno govoriti o Njem, ki je vse ustvaril.
Ne moremo vam spet dovolj priporočiti, da dopolnjujete, kar katehet gradi pri verouku, da ne podirate tega s svojim slabim zgledom in svojo brezbrižnostjo. Pri tem imajo nadvse važno vlogo tudi očetje. Vzgoja brez očeta je nujno enostranska. Zato je boleče, da je toliko naših očetov, včasih morda brez resnične potrebe, odsotnih iz naših družin. Ali ni morda duhovna škoda pri družini mnogo večja kot je pa materialni dobiček? Nočemo nikogar obsojati, vendar bi radi, da bi naši mladi očetje tudi to zadevo premislili pred Bogom v zavesti odgovornosti za svoje otroke. Otroke je in bo vodil k veri predvsem zgled v družini, pri čemer pa očetov zgled nič ne sme zaostajati za materinim. <
Za verski pouk bodo še vedno imele važno vlogo knjige in verski časopisi. Hvala Bogu, tega imamo sedaj že precej. Predvsem naj vam služi za verski pouk Sveto pismo, ki je božja beseda In je po besedi sv. Pavla »koristno za vsako poučevanje«. Nobena krščanska družina naj ne bo danes brez njega, ko vsaj Malo sveto pismo še vedno lahko dobite. Imamo lepe in moderne šolske učbenike, katere naj starši oskrbijo svojim otrokom in se tudi sami iz njih učijo. Radi prebirajte s svojimi otroki ves slovenski katoliški tisk, ki prihaja k vam, kakor tudi knjige Mohorjeve družbe. Naj otroci zaslutijo, da so vam te stvari dragocene in potrebne za oblikovanje vašega krščanskega življenja. Skrbno pa čujte, da ne pride v družino slab tisk, ki družino razkraja.
(h letošnjega pastirskega pisma slovenskih škofov z a post 1969).
Na jesen leta 867 je Konstantin s svojim starejšim bratom Metodom in izbrano vrsto mladih Mo-ravanov in Slovencev nastopil iz Panonske Slovenije, kjer se je bil za nekaj časa ustavil v Blatnem gradu pri knezu Koclju, dolgo in naporno pot v Rim, da tam doseže od papeža blagoslov za slovanske obredne knjige, potrditev bogoslužja v ljudskem jeziku in posvetitev prvih slovenskih duhovnikov.
V	Rimu je šlo vse po sreči in mnogo bolje, kakor so mogli pričakovati. Novi papež Hadrijan II. (867-872) je kmalu po svojem kronanju (14. decembra 867) oba brata iz Soluna in njuno spremstvo počastil s tem, da jim je šel sam nasproti in hvaležno sprejel iz njunih rok relikvije mučenca papeža Klemena I. Ljubeznivo in razumevajoče je dal posvetiti mlade Slovence in Moravane ter določil, naj opravijo svoje nove maše kar najbolj slovesno v štirih najbolj znanih rimskih cerkvah. Tako so se
leta 868 po rimskih cerkvah sv. Petra in Petronile ter apostolov Andreja in Pavla prvič razlegali bogoslužna pesem, mašni spevi in celotni daritveni obred v staroslovanskem jeziku.
Nato so se začeli razgovori o pravni ureditvi novih cerkvenih središč za Slovence in Moravane, predvsem pa priprave za obnovitev škofijskega sedeža v teh krajih. Starejši brat Metod je bil do prihoda v Rim samo diakon in je šele tu prejel mašniško posvečenje, mlajši Konstantin pa je bil že prej duhovnik, znan po svoji učenosti, modrosti in neprekosljivem daru govora. Razumljivo torej, da je njega papež posvetil v škofa in ga določil za duhovnega vodnika Slovencev in Moravanov.
SV. CIRIL OSTANE ZA VEDNO
V	RIMU
Toda Cirilu ni bilo namenjeno, da bi škofovsko službo mogel izvrševati. Težki napori iz prejšnjih let so mu izpili življenjske sile.
Nixon bo obiskal Evropo
Še nedavno smo zapisali, da se Nixon še ni izjasnil, kakšno smer bo dal svoji notranji in zunanji politiki. Danes tega ne moremo več trditi. Novi ameriški predsednik je že razodel svoje prve načrte pred javnostjo.
V	ospredju zanimanja je sedaj njegovo napovedano potovanje v Zapadno Evropo. Pričelo se bo 23. februarja in zaključilo
2.	marca. Prva evropska prestolnica, ki jo bo obiskal, bo Bruselj v Belgiji; od tam bo šel v London, nato v Zahodno Nemčijo in Berlin. 28. marca bo prvič v Rimu, od koder bo odletel v Pariz, da se sreča z generalom De Gaullom. 2. marca bo pred odhodom v ZDA še enkrat prihitel v Rim, da se sestane s sv. očetom Pavlom VI. Nixon je na tiskovni konferenci jasno označil namen svojega potovanja: »Preden se srečam s sovjetskimi voditelji, se hočem posvetovati z zahodnimi zavezniki in poživiti sevemo-atlantsko obrambno zvezo (NATO).« Letos namreč poteče dvajsetletna pogodba, s katero so se zapadnoevropske države, ZDA, Kanada, Italija in Turčija zavezale vojaško sodelovati proti morebitnemu sovjetskemu napadu z vzhoda. Ce je ne bodo obnovile, pogodba neha veljati, kar se pa spričo sovjetskega imperialističnega nastrojenja gotovo ne bo zgodilo.
Druga Nixonova poteza, ki je vzbudila pozornost, če ne že sploh začudenje, je bilo njegovo priporočilo ameriškemu senatu, naj čimprej odobri pogodbo zoper širjenje jedrskega orožja. Med svojo volilno kampanjo je bil Nixon nasprotnega mnenja,
Glede Bližnjega Vzhoda je Nixon naredil poklon De Gaullu s tem, da je pristal na predlog francoskega državnega predsednika, naj bi se »štirje veliki« (ZDA, Sovjetska zveza, Vel. Britanija in Francija) sestali v okviru Organizacije Združenih narodov ter podvzeli konkretne korake za vzpostavitev miru med Izraelom in arabskimi državami.
O vojni v Vietnamu je dejal, da kakor hitro bo prišlo do kakega pomembnejšega napredka pri pogajanjih v Parizu ali čim bo Južni Vietnam zmožen prevzeti nase del vojaških obveznosti, bo postal povratek ameriških vojakov v domovino izvršeno dejstvo.
Tudi glede ameriških črncev je bil Ni-xon iskren: »Vem, da mi črnci ne zaupajo, a upam, da bom to mnenje izboljšal s svojimi dejanji. Naj bo vsakomur jasno: ne predstavljam le nekega izbranega dela dežele, temveč vse državljane. Sčasoma upam, da me bodo tudi črnci v ZDA začeli spoštovati.«
v
Obsedno stanje v Španiji
V	Španiji vlada že nekaj tednov obsedno stanje. To se pravi, tisk je predhodno cenzuriran, policija lahko brez sodnega odobrenja preiskuje stanovanja, za režim nevarni državljani so izpostavljeni možnosti konfinacije, prepovedana so vsa javna zborovanja in manifestacije. Vladni funkcionarji opravičujejo ta ukrep z utemeljitvijo, da hoče Španija pravočasno preprečiti »majske dneve«, ki so lani Francijo pripeljali na rob gospodarskega poloma in popolne anarhije.
Res tudi v Španiji univerzitetni študentje hrupno nastopajo, pa to ni svojski španski pojav, temveč značilnost tako kapitalistične kot socialistične družbe. Če jih znajo demokratični režimi krotiti brez obsednega stanja v državi, bi to zmogla tudi španska policija, le da ji dajo proste roke.
Res sc tudi v Španiji pojavljajo levičarska podtalna gibanja, a so med seboj tako razdvojena in si nasprotujoča, da kakšnega obsednega stanja zato še ne bi bilo treba oklicati.
Zato se mnogi poznavalci španske stvarnosti nagibljejo k misli, da je obsedno stanje le zastor, za katerim se nekaj pripravlja: ali čistka v vodilnih krogih ali pa prenos oblasti od generala Franca na Juana Carlosa, kandidata za španski kraljevski prestol.
Medtem pa obsedno stanje seveda v inozemstvu ne krepi ravno simpatij za Španijo in sedanji režim. Najmanj je tega vesel španski zunanji minister Ca-stiella. V skupščini Združenih narodov mu je uspelo doseči resolucijo, ki poziva Veliko Britanijo, naj vrne Gibraltar Španiji. Za resolucijo je glasovalo 66 držav, 18 glasov je bilo nasprotnih, 31 zastopnikov pri OZN se je pa vzdržalo. Toda kako naj sc neke prebivalce, čeprav iste krvi kot v Španiji, izroči državi, ki svojim lastnim državljanom krati osnovne pravice?
Kardinal Urbani znova potrjen
Sv. oče je potrdil za nadaljnja tri leta beneškega kardinala Urbanija za predsednika italijanske škofovske konference.
Naglo je pričel slabeti. Namesto da bi se pripravljal za pastirova-nje med Slovani, se je začel v Rimu pripravljati na bližajočo se smrt. Grške menihe, pri katerih je stanoval, je zaprosil, da ga sprejmejo v svoje redovniške vrste. Menihi so mu radi ustregli. Tedaj je ob redovni preobleki prejel tudi novo ime Ciril, pod katerim ga sedaj pozna ves krščanski svet. Dne 26. decembra 868 je še opravil redovne obljube, petdeset dni nato pa je že umrl, 14. februarja 869. Star je bil komaj 42 let.
Papež je želel, da bi Cirila pokopali proti rimskemu običaju v grobu sv. apostola Petra, a brat Metod je želel ponesti njegove posmrtne ostanke s seboj. Končno je obveljalo, da. naj truplo počiva v cerkvi svetega Klementa. Še danes je bazilika sv. Klementa ena najpomembnejših starokrščanskih cerkva v Rimu in je ohranila v vsej polnosti značilnosti starokrščanske bazilike. Pod sedanjo zgornjo cerkvijo so izkopali staro cerkev iz dobe sv. Cirila in Metoda.
V njej je še ohranjen Cirilov grob in stara slika nad njim, ki predstavlja Kristusa, sedečega na sodnem stolu in Cirila, stoječega pred njim v mašni obleki. Slika je nastala kmalu po Cirilovi smrti in so na njej ohranjene vse značilne poteze rimskega slikarstva 9. stoletja.
Ob koncu 11. stoletja je bila spodnja cerkev opuščena. Cirilove ostanke so prenesli v zgornjo cerkev in jih položili pod oltar kapelice ob desni strani glavnega vhoda. Tam so ostali do konca 18. stoletja. Ko so jih v 19. stoletju zopet iskali, jih niso več našli. Najbolj verjetno je, da so jih dominikanci, kateri oskrbujejo še danes baziliko, ob vdoru Napoleonovih čet v Rim skrili, potem pa nanje pozabili.
POMEN OBLETNICE CIRILOVE SMRTI ZA NAS SLOVENCE
Obletnica Cirilove smrti nam pa ne sme biti le drag spomin, temveč tudi opomin, da se zavemo, kaj smo Slovenci in drugi slovanski narodi po njegovi zaslugi dosegli. Skupaj z bratom Metodom je Konstantin-Ciril prinesel Slovanom krščanstvo in jim ga utrdil s tem, da jim ga je posredoval v domačem jeziku, zraven pa jim še s knjigami in z lastno pisavo odprl pot v evropsko kulturo.
Kakšna verska, narodna in kulturna škoda, da duhovno bogastvo, ki sta ga prinesla izobražena solunska brata na slovanska srednjeevropska tla, ni moglo v celoti obroditi sadu prav zaradi nemškega nasilja. Z najodvratnejšimi sredstvi so zlasti nemški škofje nastopili proti Metodu, dosegli odstranitev kneza Koclja, po Metodovi smrti pa izgnali njegove učence.
V njih se je že tedaj oblikoval tisti čudni duh nestrpnosti do Slovanov, ki je pod Hitlerjem doživel svoj višek, pa tudi svetovno obsodbo.
Danes ni mogoče več govoriti o kulturni Evropi brez kulturnega prispevka slovanskih narodov, ta pa se je ravno pričel z nastopom sv. Cirila in Metoda, saj sta bila onadva tista, ki sta s svojim modrim misijonskim in kulturnim delom ter s poudarjanjem poštenega in iskrenega sožitja med narodi napravila iz slovanskih ljudstev celostni del Evrope za vse čase. Te zasluge jima priznava danes vsa pravična zgodovina.
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Oh 25-leteici Mile v Cerknem
Lado Piščanc, ki je ljubil svoj narod kot malokdo in je videl prav v svojem duhovništvu izraz službe temu narodu, je moral umreti nasilno in s pečatom izdajalca, ker je tako odločila komunistična partija
T Filip Kavčič
V	Cerknem so 26. januarja letos ob 25-letnici še prav posebno slovesno proslavili spomin 47 gojencev partijske šole, kateri so bili pobiti ob priliki nenadnega nemškega vdora v Cerkno, ki je našel partizansko obrambo povsem nepripravljeno. Strašni pokol je imel med prebivalstvom globok odjek; da bi partija odvrnila od sebe obtožbo, da ni tečajnikov dovolj zaščitila, je po svoji že stari praksi pozornost javnega mnenja usmerila drugam: obtožila je cerkljanska kaplana Ladota Piščanca in Ludvika Slugo, da sta z nekaterimi somišljeniki izdala Nemcem partijsko šolo in privedla nemški oddelek v Cerkno. Posledice te zlohotne obtožbe seveda niso mogle izostati: na svečnico 1944 so člani Varnostne obveščevalne službe (VOS) aretirali 15 oseb, med njimi oba kaplana ter jih odpeljali v noč. Naslednjega dne, 3. februarja 1944, so se nekako ob sedmi uri zvečer zaslišali streli na Cerkljanskem vrhu; čez teden dni se je pojavilo v Cerknem proslulo poročilo o justifikaciji pet-najsterih, češ da so bili po lastnem priznanju krivi izdajstva partijske šole in pokola 47 kurzistov.
Cerkljanska tragedija je s tem postala dvojna: 47 ugaslim življenjem, ki jih je uničil nemški okupator se je pridružilo še 15 nedolžnih žrtev, posledica tedanjega bratomornega boja med Slovenci. Skozi dolga leta so nato partijski aktivisti in partijski tisk blatili »cerkljanske ovaduhe in izdajalce«, zraven pa delali izpade zoper vero in slovensko duhovščino na sploh. Še letos smo v slovenskem tržaškem dnevniku našli v odlomku iz romana Toneta Svetina »Ukana« trditev, da je Nemce pripeljat v Cerkno človek, ki jim ga je nasvetoval cerkljanski kaplan.
Res ne moremo razumeti, odkod ta nepoštenost, vztrajati na trditvah, ki so bile 17. septembra 1958 v ljubljanskem tedniku »Tedenska tribuna« dokončno ovržene. V tem časopisu je Andrej Kranjc, bivši častnik VOS-a objavil, da je bil izdajalec partijske šole v Cerknem in krivec za pokol 47 tečajnikov načelnik štaba major Jernej Hrastnik, zaupnik Gestapa, v stari jugoslovanski vojski kapetan. Razkrinkali so ga kmalu po pokolu, ko je Gestapu po neki ženski hotel odposlati poročilo o učinku nemškega napada na Cerkno. Kranjc sam trdi, da ni imel major Hrastnik nikake zveze s skupino kaplana Piščanca. »Cer-kenski belogardisti s kaplanom Piščancem in nekaj klerikalnih babnic — piše na žaljiv in grob način Kranjc — vsi ti so Hrastnika poznali zelo površno ali pa sploh niso vedeli zanj.« Zato je tudi Kranjcu jasno, da skupina kaplana Piščanca ni mogla sodelovati pri Hrastni-kovi izdaji in ne nosi nobene krivde za pokol 47 partizanov. Sam Kranjc je sve-sten tega, saj pravi: »Samo vojaški strokovnjak, ki je podrobno poznal razmere na osvobojenem ozemlju, ki je sam bival na kraju samem, je lahko izdelal takšen načrt. Takega točnega načrta ni mogel izdelati kak kaplan ali tercijalka.«
In vendar! Od teh senzacionalnih razkritij je minilo že dobrih deset let, pa še do danes pristojne jugoslovanske oblasti niso našle toliko moralne moči v sebi, da bi proglasile nedolžnost skupine kaplana Piščanca in priznale krivični poboj, ki so ga nad njo zagrešile. Še vedno sorodniki nedolžno pobitih ne morejo dobiti dovoljenja, da bi izmučene kosti pomorjenih našle pokoj v blagoslovljeni zemlji. Na-
sprotno! Lani se je Marijan Tavčar v glasilu Zveze komunistov Jugoslavije »Komunist« razburil nad tistimi, ki so se drznili na idrijski občini vložiti prošnjo za »prekop dveh duhovnikov, ki sta bila skupaj z ostalimi izdajalci obsojena v Cerknem, ko je padlo 47 mladih partizanskih tečajnikov. Ali se tak svečan prekop ne bi sam po sebi sprevrgel v tiho rehabilitacijo zavoženih nehumanih idealov, ki jih belogardizem ni mogel ovekovečiti za svojega življenja?«
Da, g. Marijan Tavčar, po svoje imate prav. Vztrajati na laži, ignorirati ugotovitve kot jih je objavila »Tedenska tribuna«, še naprej blatiti spomin dveh naš narod tako ljubečih duhovnikov kot sta
Kaplan Ludvik Sluga, ki je bil skupaj z Ladotom Piščancem in trinajstimi verniki iz Cerkna umorjen prve dni februarja 1944
bila Lado Piščanc in Ludvik Sluga, vse to je veliko lažje kot dovoliti prekop in krščanski pogreb teh petnajstih ljudi, saj bi to pomenilo priznati svojo krivdo in sprožiti verižno reakcijo po vsej Sloveniji, ki je prepolna grobov sredi gmajn, gozdov in kraških jam, kjer čaka vstajenja še toliko naših ljudi, krivično obsojenih ali brez sodbe pomorjenih kot so bili ravno petnajsteri iz Cerkna. Toda za tako postopanje je potrebna moralna moč. Slovenski komunisti so tudi ob 25-letnici dvojne tragedije v Cerknem znova dokazali, da te moči v sebi še ne premorejo. Zato je tudi vsak dialog z njimi še vedno če že nemogoč, pa vsaj močno problematičen.
Sporazum glede šol na Bavarskem
Med Svetim sedežem in bavarsko vlado v Nemčiji je prišlo do novega sporazuma glede šol, ki deloma spreminjajo določbe konkordata iz leta 1924. V sporazumu je poudarjena pravica Cerkve, da sme vplivati na versko vzgojo katoličanov, ne da bi s tem bila ovržena pravica staršev. Zanimiva je določba za državne pedagoške šole, na katerih bo tudi šola za teologijo in za verski pouk. Država prevzema odgovornost za ustanovitev višje cerkvene pedagoške šole. Bavarska vlada priznava katoliške privatne šole in jih podpira.
V	zgodnjih urah 5. februarja 1969 je umrl v šempetrski bolnišnici desklanski župnik Filip Kavčič. Pokopan je bil naslednji dan v Desklah. Ob prisotnosti 50 duhovnikov s tostran in onstran meje je opravil pogrebne obrede škof J. Jenko. V lepem govoru je izklesal pokojnikov duhovniški lik in delo, in še zlasti njegovo živo vero, gorečnost in vdano prenašanje križev v upanju na nebeško plačilo. Nekaj sobratov je somaševalo, prepeval je domači pevski zbor, verniki pa so preplavili domačo cerkev in nato pokopališče, kjer so se ob odprtem grobu poslovili od pokojnika: akademik v imenu župljanov, deklica v imenu šolarjev ter duhovnik Stanko Ipavec v imenu desklanskih duhovnikov.
Pokojnik se je rodil v rudarski družini v Idriji 21. aprila 1899. Ljudsko šolo je posečal v Idriji, gimnazijo v Ljubljani. Marca 1917 so ga poklicali pod orožje in dodelili pomožni letalski četi. Služil je sprva v Černovicah v Bukovini, nato v Zagrebu, konec vojne pa je dočakal na Dunaju v oficirski šoli. Že novembra 1918 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Škof Jeglič ga je 29. junija 1922 v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Ker je po prvi svetovni vojni Idrija pripadla Italiji, se je novornašnik vrnil na Primorsko. Nadškof Sedej ga je 1. oktobra imenoval za kaplana v Črnem vrhu. Ko je dve leti pozneje umrl črnovrški župnik Janez Abram, je Kavčič postal župnijski upravitelj, kar je ostal do svoje internacije.
Črnovrški gospod je bil vesten in vpliven duhovnik. Iskreno je ljubil svoje ljudstvo in neomajno je bil zvest Bogu in Cerkvi. Toda zvestoba lastnemu narodu ter Cerkvi ni vedno ljuba mogočnjakom. To je na lastni koži preizkusil tudi naš pokojnik. Ko je leta 1931 izbruhnil spor med Vatikanom in fašistično vlado zaradi mladinske vzgoje, so se fašisti zbrali pred župniščem v Črnem vrhu in grozeče manifestirali proti g. Kavčiču, ki da drži s papežem. S-laba bi mu bila predla, da se ni še za časa umaknil. Kmalu zatem so ga fašistične oblasti začele nadlegovati, naj pridiguje po italijansko in uči krščan^ ski nauk izključno v italijanskem jeziku. Obrnil se je na nadškofa Sedeja, ki mu je poslal eno najlepših pisem, v katerem mu naroča, naj slovenskim vernikom go-
Govor sv. očeta o svobodi
V	sredo, 5. februarja je sv. oče pri redni avdienci imel važen govor o svobodi, o njenih pogojih in posledicah. - Ljudje se morajo vzgojiti, da bodo svobodo pravilno rabili v spoštovanju resnice in avtoritete. Svobodo je mogoče uresničiti v resnici, v dobroti, v pravičnem zakonu, v cerkveni avtoriteti in v državi, ki je zagovornik in varuh pravic človeške osebe.
Madžarska ima nove škofe
Novi madžarski škofje, ki jih je imenoval sv. oče letos 23. januarja, so prejeli škofovsko posvečenje v Budimpešti v sredo, 12. februarja.
Nabirka nemških katoličanov za trpeče v Biafri
Katoličani iz nadškofije Koln v Nemčiji so v enem samem dnevu zbrali 80 milijonov lir za prizadete in trpeče zaradi vojne v Nigeriji in Biafri. Nabirka je bila v nedeljo, 12. januarja.
Kardinal Mindszenty zahteva zadoščenje
Dunajski kardinal Konig je obiskal v Budimpešti kardinala Mindszentyja, ki že od 4. novembra 1956 biva v ameriškem veleposlaništvu. Kardinala, ki ima 77 let, so že večkrat skušali pregovoriti, naj bi se škofiji odpovedal, zapustil domovino in se preselil v Rim. A kardinal tega noče storiti, dokler oblasti ne prekličejo krivične obsodbe, s katero je bil obsojen na dolgoletno ječo.
Pokoncilska verska obnova v Indiji
Od 15. do 25. maja bodo v mestu Ban-galore v Indiji študijski dnevi. Prerešetali bodo pobude za pokoncilsko versko obnovo v Indiji.
Abesinski cesar kancler katoliške univerze
Katoliška univerza v Abesiniji, ki je začela z delom pred desetimi leti, je dobila uradno priznanje. Veliki kancler univerze
vori slovenski, ker »se božja služba in pridiga ne smeta zlorabljati za politične« potujčevalne namene. Goriška kvestura mu je tedaj izvedla hišno preiskavo in ga stavila pod posebno nadzorstvo. Dne 31. maja 1934, na sam praznik sv. Rešnjega Telesa so ga zaprli kot »državi nevaren element« in obsodili na pet let konfina-cije v kraju Castel del Piano Umbro (Perugia). Na posredovanje nadškofa Mar-gottija so ga 28. maja 1936 pomilostili. Ker so oblasti stavile pogoj, da se več ne vrne v Crni vrh, ga je nadškof dne 3. septembra 1936 poslal v Deskle sprva za župnijskega upravitelja, in pozneje, 1. decembra 1938 za župnika. Toda tudi tu ni prenehal politični pritisk. Zatožili so ga, da je s prižnice ljudem priporočil, naj se naročijo na nabožni mesečnik »Bogoljub« — ko je Italija aprila 1941 zasedla Slovenijo, je ljubljanski tisk smel prihajati tudi na Primorsko — in uprizorili zoper njega poseben proces v Kanalu (25. novembra 1941). A če so ga fašisti sodili zaradi Bogoljuba, so ga rojaki obsojali zaradi »Slovenskega Primorca«. Marca 1947 so mu nalepili na župnišče grozilne napise. Že je mislil zapustiti Deskle in je nadškofu ponudil odpoved, ko so ga zastopniki krajevnih organizacij pozvali, naj ostane v Desklah in mu zagotovili, da bo lahko nemoteno nadaljeval s svojim požrtvovalnim duhovniškim delom.
Po priključitvi je desklanski župnik živel predvsem za svoje vernike in za svojo cerkev. Vernikom je zlasti priporočal, naj spoštujejo Gospodove dneve ter imajo urejeno družinsko življenje. Domačo cerkev je prenovil, preslikal in uredil po novih liturgičnih predpisih. Slovel je kot najboljši liturgist v škofiji. Kot član škofijskega liturgičnega sveta je pospeševal liturgično gibanje, sestavil več predavanj, pisal članke v »Božjo službo«, v »Cerkev«. Bil je tudi škofijski svetovalec.
Leta 1942 je spisal poseben priročnik »Hiša na skali«, v katerem je zelo posrečeno podal pouk za zaročence. Priročnik bi moral biti natisnjen, dobil je nadškofov imprimatur, toda fašistično nasilje mu je onemogočilo izid. Po vsej škofiji se je razširil kot rokopis.
Vzornemu duhovniku bodi Bog bogat plačnik!
R. K.
je sam abesinski cesar. Na štirih fakultetah je vpisanih 382 dijakov. Na raznih inštitutih, ki so vključeni v univerzo, je vpisanih še okoli tisoč dijakov. Razveseljivo je to, da ljudje z velikim zanimanjem spremljajo razvoj univerze.
Samostan sredi pragozda
Angleški benediktinski menihi bodo v Peruju zgradili samostan sredi pragozda. Vlada je dala na razpolago zemljišče in opremo, razna gradbena podjetja pa so se obvezala, da bodo zgradila potrebne stavbe. Menihi bodo imeli lastno radijsko postajo, radijske sprejemnike pa bodo razdelili po vaseh, v katerih živijo Indijanci. Perujska vlada si obeta, da se bo na ta način polagoma zboljšal položaj prvotnih prebivalcev dežele.
Srečanje evropskih škofov
Drugo srečanje evropskih škofov bo letos od 7. do 11. julija v Švici. Škofje bodo razpravljali o podobi duhovnika v današnji Cerkvi.
Zveza krščanskih sindikatov
Zveza krščanskih sindikatov, ki je leta 1945 štela petsto tisoč članov, šteje danes skoraj 13 milijonov. V misijonskih deželah se je ta zveza precej razširila in zavzema prvo mesto med vsemi sindikati.
Enomesečno gostoljubje benediktincev
Benediktinska opatija v kraju Pluscar-den na škotskem bo v poletnih mesecih nudila enomesečno gostoljubje vsem tistim, ki bi radi osebno spoznali, kako poteka samostansko življenje.
Posebne kretnje v bogoslužju
V	Kamerunu so škofje sklenili, da bodo vpeljali v bogoslužje nekatere kretnje, ki bolje odgovarjajo miselnosti njihovih vernikov. Prošnjo bodo spremljali tako, da so dlani obrnjene navzgor. Vzklike bodo izražali z dvignjenimi rokami z dlanmi navzven. Prošnjo za odpuščanje pa bodo spremljali s prekrižanimi rokami na prsih.
17, ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Slovenska poroka v Argentini
Dne 8. februarja sta se v Argentini v mestu Mendoza poročila Marija Hirscheg-ger in Janez Mežnar. Marija je nečakinja prof. Krannerja in znana prosvetna in športna delavka med slovenskimi naseljenci v Mendozi. Goričani jo poznamo, ker je bila spomladi in poleti leta 1967 na obisku v Gorici in je pomagala pri športno-folklorni akademiji, ki jo je Olvmpija pripravila 12. junija 1967; ona je naštudirala folklorne plese. Želimo njej in možu obilo božjega blagoslova, sreče in zadovoljstva na novi življenjski poti. Vabimo jo, da bi nas z možem še kdaj obiskala.
Sedanje stanje Slovenika v Rimu
V	Sloveniku je sedaj 15 duhovnikov-študentov. Od teh jih je iz ljubljanske nadškofije pet, iz videmske škofije štirje, iz mariborske škofije trije, iz koprske škofije dva, iz goriške pa eden. Dva duhovnika iz ljubljanske nadškofije sta iz zamejstva, in sicer iz Argentine in Združenih držav Sev. Amerike.
Po teoloških inštitutih, katere obiskujejo duhovniki-študentje, je razdelitev tale: 6 študentov obiskuje univerzo v Lateranu, in sicer 4 študirajo dogmatiko, eden pastoralno bogoslovje in eden cerkveno' pravo; 3 obiskujejo inštitut za cerkveno glasbo; dva hodita na Gregorijano — eden študira pastoralno bogoslovje, drugi pa versko sociologijo; eden študira na Alfon-zijani moralno bogoslovje; eden na Terezij anumu duhovno bogoslovje; eden na Vzhodnem inštitutu vzhodno bogoslovje in eden na Bibličnem zavodu svetopisemske vede.
Ker Slovenik, žal, še nima lastne hiše, živijo študentje v treh različnih stavbah. Sedem duhovnikov živi pod gostoljubno streho generalne hiše šolskih bratov; 4 živijo v Filipinskem zavodu in 4 v nemškem Tevtonskem zavodu.
Minister Colombo sprejel
zastopnike Slovenskega gospodarskega združenja
Minister za zunanjo trgovino Vittorino Colombo se je udeležil začetka zasedanja o emporialni vlogi Trsta, ki ga je organizirala Krščanska demokracija. Ob priliki svojega bivanja v našem mestu je sprejel odposlanstvo Slovenskega gospodarskega združenja (SGZ), ki so ga zastopali predsednik Stanko Bole, podpredsednik Dušan Košuta in tajnik Jurij šta-var. Zastopniki SGZ so mu obrazložili posebno spomenico.
Nagrada pisatelju Alojzu Rebuli
Prof. Alojz Rebula je na svečani podelitvi Prešernovih nagrad v Slovenski filharmoniji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada za svoj zadnji roman »V Sibilinem vetru«. Med nagrajenci so tudi naši rojaki igralka Elvira Kraljeva, skladatelj Karel Pahor in arhitekt Edo Mihevc.
Prešernov dan
120. obletnico smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna so, kot je že navada, proslavile vse naše tržaške šole. Prešernovo proslavo so organizirala tudi razna društva. Naj na tem mestu omenimo samo uspelo proslavo na učiteljišču in na srednji šoli pri Sv. Ivanu, ki je bila združena s poimenovanjem teh dveh šol po A. M. Slomšku oziroma po sv. Cirilu in Metodu. Svečanosti se je poleg dijakov in učencev udeležilo učno osebje in predstavniki šolskih oblasti s šolskim skrbnikom dr. Angiolettijem na čelu.
Okrogla miza primorskih revij
Uredništva primorskih revij Mladika, Most in Zaliv iz Trsta, Idrijska srečanja in Kaplje iz Idrije ter Goriška srečanja iz Nove Gorice so pretekli četrtek priredila v Trstu okroglo mizo o temi Slovenec tostran in onstran meje. Ob okrogli mizi so sodelovali s kratkimi prikazi Marij Maver za Mladiko, Vladimir Vremec za Most, Boris Pahor za Zaliv, Julij Bavdaž za Idrijska srečanja, Jože Felc in Tomaž Pavšič za Kaplje ter Branko Marušič za Goriška srečanja. Zanimiva tema je privabila v malo dvorano Kulturnega doma lepo število slovenskih izobražencev, škoda le, da so bili posegi nekaterih di-skutantov iz občinstva milo rečeno netaktni, tako da je lepa zamisel prirediteljev precej splahnela. Da je diskusija ostala kolikor toliko na dostojni višini, jc zasluga moderatorja Bojana Pavletiča.
OKNO V DANAŠNJI SVET
_
PROTESTNO PISMO SINDIKATA
SLOVENSKIH ŠOLNIKOV V GORICI
Prejeli smo s prošnjo za objavo :
Profesorji, ki poučujejo na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Gorici so dne 8. februarja 1969 zborovali v risal-nici Nižje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici.
Poslušali so poročila, ki sta jih podala predsednik in tajnik Sindikata slovenskih šolnikov v Gorici in nato obširno razpravljali o odlašanju izvajanja zakona št. 1012 od 19. VII. 1961.
Ugotovili so
1. da ministrstvo za javno šolstvo še ni do danes (torej po osmih letih!) pokazalo najmanjše volje, da bi se začel izvajati zakon, ki ustanavlja slovenske srednje šole v Gorici;
2. da zaradi tega odlašanja močno trpi uspeh na slovenskih srednjih šolah. Poleg tega so bili do sedaj vsi številni stiki predstavnikov Sindikata slovenskih šolnikov v Gorici z navedenim ministrstvom popolnoma brezuspešni.
Ugotovili so nadalje
1. da so bili svoj čas profesorji italijanskih srednjih šol deležni številnih ugodnosti (posebna lestvica, začasni stalež, didaktične habilitacije itd.);
2. da poučujejo na slovenskih srednjih šolah v Gorici številni profesorji neprekinjeno že preko deset let, pa so kljub temu še vedno letni suplenti;
3. da imajo profesorji na srednjih šolah, ki pripadajo nemški in francoski manjšini v Poadižju oziroma v Aosti že lep čas
juridično in ekonomsko urejen položaj;
4. da se nekateri profesorji, čeprav brez ustreznega študijskega naslova že dvajset let skrbno prizadevajo za dober uspeh na slovenskih šolah.
Razočarani so nad brezbrižnostjo in diskriminacijo napram slovenskim profesorjem v Gorici in ker nimajo slednji več drugega sredstva, da pokažejo svoje ogorčenje razen še s stavko, so sklenili, da se dne 14. februarja vzdržijo pouka in da bodo podobno manifestacijo ponovili, če se ne bodo takoj podvzeli stvarni ukrepi za izvajanje zgoraj navedenega zakona.
Zahtevajo
1. Da se začne takoj izvajati 12. člen navedenega zakona in da se v tem smislu razpišejo habilitacije;
2. da se vse ugodnosti, ki so jih bili svoj čas deležni profesorji italijanskih srednjih šol raztegnejo tudi na profesorje, ki poučujejo na slovenskih srednjih šolah v Gorici;
3. da se profesorjem, ki imajo habilitacijo iz slovenščine (Cl. IX) ob prvi uveljavitvi navedenega zakona prizna popolna pravica do poučevanja slovenščine na slovenskih srednjih šolah;
4. da se profesorjem, ki nimajo ustrezne diplome, kot zgoraj navedeno, zajamči služba, v primeru odpusta pa da prejmejo primerno odpravnino sorazmerno s službenimi leti.
Predsednik: prof. Albin Sirk Tajnik: prof. Rener Bogomil
Spet nov slovenski misijonar
Da Cerkev ni ustanova, kjer bi se zbirala elita bogatih slojev, ampak je mati zapuščenih, teptanih, lačnih in grešnih otrok, še nikdar v svojem življenju nisem tako občutil kot zdaj, ko sem prišel med malgaške ljudi. Tu je velika revščina, lakota, nizka kultura. Tu je polje, kjer hoče Kristus zasejati svoj nauk ljubezni. Malgaško ljudstvo je podvrženo lenobi, to je res. Iz tega narodnega greha jih bo m.ogla rešiti le močna Kristusova ljubezen in pridne roke misijonarjev.
Rojen sem bil 5. januarja 1941 v preprosti a številni kmečki družini na Primorskem v župniji Lokavec. Poleg očeta in matere nas je bilo v družini dvanajst otrok. Življenje nas je pestilo s težkimi preizkušnjami, saj nam je oče umrl, ko smo bili otroci še majhni. Tako smo bili prepuščeni samo materini vzgoji. Razvijal sem se kot samorastnik in leta 1968 sem bil posvečen v duhovnika za koprsko škofijo.
Lani 16. novembra sem dospel v misijon na Madagaskar kot duhovnik Donum fidei (škofijski duhovniki, ki so se začeli prijavljati za misijone na podlagi okrožnice Pija XII. z istim imenom). Nisem v nobeni družbi ali redu. Sem duhovnik in to je važno. Deloval bom v farafanganski škofiji na Madagaskarju. Tu je tudi že misijonar lazarist France Buh CM, ki se
—	kot slišim — zelo pridno uči malgaški jezik. Tukajšnji škof ima načrt, da bi nama že okoli velike noči prepustil župnijo Vangaindrano na južnovzhodni strani otoka. Je zelo velika župnija, saj meri okoli
12.000	kv. kilometrov in ima okoli 180.000 prebivalcev. Med njimi je le 6 do 1 tisoč katoličanov, 10.000 protestantov, vsi ostali pa so še pogani. Torej bo dela veliko, mnogo materialnih sredstev bomo potrebovali, če bomo hoteli sezidati kakih osem
cerkvic, več šol, novo župnišče. Resnično bo velika potreba vsega.
Škof iz Farafangane je bil na obisku pri naših škofih v Sloveniji, kjer so razpravljali o delovanju slovenskih misijonarjev na tem otoku. Prišel je ves navdušen iz Ljubljane. Kako ne. Saj je dobil zagotovilo, da bo še nedoločeno število misijonarjev lazaristov in duhovnikov Donum fidei prišlo v ta kraj. Dva sva že tu.
V	Franciji se pripravljajo tri sestre usmiljenke, ki bodo že marca meseca stopile na malgaška tla. V Lionu (Francija) se pripravlja za Madagaskar lazarist g. Rok Gajšek in v Ljubljani g. Stanko Ci-kanek. Oba nameravata priti že letos sem dol. Tako se nas bo v bodoči naši slovenski misijonski pokrajini na Madagaskarju zbralo kar lepo število novih Kristusovih sodelavcev. Bogu hvala!
Slovenski narod se na novo odpira svetu in potrebam Cerkve. To je novi preporod slovenskih misijonskih poklicev. Molimo, da bi se še mnogi doma in v tujini odločili za te velike potrebe Cerkve. V svetu manjka prave ljubezni, s katero bi se žrtvovali za Boga in Cerkev. Morda bo dal naš mali narod v trenutku velike krize misijonskih poklicev novih moči in zgled, kako se je treba posvetiti Bogu in revnim ljudem. Molimo za to, vsi pogoji za to so dani.	Silvo Česnik,
Mission catholique Vangaindrano, Madagaskar
Uspela splošna stavka
Splošna vsedržavna 24-urna stavka za izboljšanje pokojninskega sistema je v tržaškem mestu popolnoma uspela. Delavci in upokojenci so se zbrali v neki kino dvorani, kjer so jim govorili sindikalni predstavniki.
Odstop slovenskih članov šolskega patronata na Repentabru
Ker se ni upoštevalo vseh prizivov glede jasnih, natančnih in točno določujočih zakonskih pravil o delovanju šolskih patronatov ter so naletele na gluha ušesa tudi opombe, katerih razlogi pravičnosti, pravne enakosti slovenskega prebivalstva in nemotenega delovanja patronata samega so zahtevali imenovanje tajnika-ravnatelja patronata na predlog Upravnega sveta patronata in bi tajnik-ravnatelj seveda moral obvladati slovenski jezik;
ker se ni niti upoštevalo vseh ugovorov političnih in kulturnih organizacij, deželnih svetovalcev ter parlamentarnih poslancev proti nepravilnemu imenovanju za tajnika-ravnatelja patronata v osebi gdč. dr. Erilde Fortuna;
ker do danes sama gdč. dr. Erilda Fortuna, dasi večkrat naprošena, ni še izročila ključev arhiva za točen pregled vseh uradnih listin, ki se tičejo delovanja patronata;
po vsem tem, ko je jasno, da ni nobenega jamstva in še manj možnosti, da bi patronat pod takimi pogoji mogel nemoteno delovati, posebno kar se tiče podpore in pošolskega pouka v korist ne samo majhnega števila učencev (7) šole italijanskega jezika, marveč tudi neprimerno večjega števila učencev (33) šole slovenskega jezika
dajemo ostavko od predsedništva, izvršnega odbora in sedanjega Upravnega sveta šolskega patronata na Repentabru.
Naša vest svobodnih ljudi in italijanskih državljanov slovenskega materinega jezika nam ne dopušča, da bi bili kakorkoli odgovorni za krivično stanje in zapostavljanje slovenskega prebivalstva. S spoštovanjem: Viljem Žerjal, predsednik, Opčine, Proseška ul. 28; Mirko Guštin, član izvršn. odbora, Veliki Repen 54; Alfonz Guštin, član izvršn. odbora, Col 12; Ludvik Purič, član Upravn. sveta, Veliki Repen 82.
Zasedba tudi na slovenskih šolah v Trstu
V začetku preteklega tedna so dijaki znanstvenega in klasičnega liceja ter trgovske akademije zasedli šolska poslopja, podobno kot so storili dijaki skoraj vseh italijanskih višjih srednjih šol. Slovenski dijaki postavljajo poleg splošnih zahtev še specifične zahteve slovenske šole, ki se nam zdijo povsem upravičene in za katere se vse naše organizacije in naš časopis že dolgo zavzemajo. Gre namreč za zahteve po ustanovitvi slovenskega šolstva v Beneški Sloveniji in slovenskega tehničnega zavoda v Trstu, za ureditev sta-leža slovenskih profesorjev, za vprašanje učbenikov ter za zahtevo, naj šolski skrbnik prekliče svoj protidemokratični ukrep glede repentabrskega šolskega patronata.
V soboto, 8. februarja so dijaki zapustili vsa šolska poslopja. Pri tem so izdali tiskovno poročilo, v katerem vabijo pristojne oblasti na resna pogajanja, ki naj privedejo do uresničitev zahtev, ki so jih že bili izrazili v skupni spomenici medšolskega sveta zborov zasedenih šol.
V	kolikor bi se do 23. februarja 1969 ne pričeli konstruktivni in neposredni razgovori in v kolikor bi odziv oblasti ne ustrezal zaupanju dijakov, ki ga imajo do nje, bodo odločneje nastopili. Poleg tega zasedene šole poudarjajo medsebojno solidarnost glede svojih specifičnih zahtev in
predvsem zahtev šol s slovenskim učnim jezikom.
Tiskovno poročilo so podpisale sledeče šole: Da Vinci, Petrarca, Nordio, Slovenski licej, Trgovska akademija, I. T. Fem-minile, I. Professionale per il Commercio, Galilei.
Zaključena razprava v deželnem svetu
Pred kratkim se je v deželnem svetu zaključila razprava, ki je trajala skoro mesec dni, v zvezi z zakonskim osnutkom o ukrepih v korist dežele Furlani j e-Julijske krajine. Po tem zakonskem osnutku naj bi država dala naši deželi izreden prispevek v višini 500 milijard lir za razna nujnostna dela in investicije.
Razprava v deželnem svetu je bila precej napeta in živahna. Poročali smo že, da je vanjo posegel tudi svetovalec LSS dr. Štoka, ki je dal nekaj kritičnih in konstruktivnih pripomb. Posebej je poudaril, kako je prebivalstvo zaskrbljeno zaradi gospodarskega in socialnega razvoja naše dežele. Omenil je, da gospodarsko-indu-strijski razvoj v deželi ne gre vštric z razvojem ostalih dežel, oz. držav. Za to stanje, posebej pa za zastoj na turističnem področju v nekaterih predelih, so krive tudi obsežne vojaške služnosti. Dr. Štoka je tudi razvijal misel o vlogi, ki bi jo naša dežela morala imeti med gospodarsko skupnostjo vzhodnih in zahodnih držav. Nato pa je specifično obravnaval ekonomske in socialne razmere, ki zadevajo slovensko narodno skupnost.
Zakonski osnutek je bil izglasovan z veliko večino glasov, saj se politične stranke zavedajo, kakšnega velikega pomena bi bil omenjeni finančni ukrep v korist naše dežele. V prid zakonskega načrta je glasoval tudi svetovalec LSS Štoka, ki je v glasovalni izjavi dejal, da je zakonski osnutek kljub raznim pomanjkljivostim korak naprej pri reševanju ekonomsko-socialnih razmer dežele Furlanije-Julijske krajine; zato je nujno podpreti zakonski načrt tudi zato, da bodo v Rimu čutili strnjenost naših teženj in zahtev. Proti omenjenemu zakonu, ki predvideva 500 milijard lir za gospodarski razvoj Furlanije-Julijske krajine pa so glasovali kot že običajno komunisti in psiupovci.
Knjižna nagrade Cankarjeve založbe
Ob priliki obletnice Cankarjeve smrti preteklega decembra je Cankarjeva založba iz Ljubljane razpisala nagradni natečaj za slovenske učence in dijake s Tržaškega in Goriškega. Zastopniki založbe so pretekli teden izročili v Kulturnem domu v Trstu predstavnikom šolskih oblasti 1104 knjižnih nagrad, ki so jih v naslednjih dneh razdelili na posameznih šolah.
Napovedana stavka slovenskih šolnikov
Odbor Sindikata slovenske šole v Trstu je na svoji seji 4. februarja 1.1. razpravljal o nerešenih vprašanjih slovenskih šolnikov in ostalega osebja ter ugotovil, da niso bile do sedaj izpolnjene, kljub številnim obljubam in zagotovilom, zahteve, ki jih je Sindikat že pred časom predložil pristojnim šolskim oblastem. Zato je razglasil za četrtek, 20. februarja, enodnevno stavko vseh šolnikov in osebja na slovenskih osnovnih in srednjih šolah na Tržaškem.
Sporazum za tržaško občino
V	Trstu so stranke leve sredine — kr-ščansko-demokratska, socialistična in republikanska — sklenile s Slovensko skupnostjo sporazum o upravi občine za prihodnja tri leta. Sporazum bo objavljen, ko ga bo prebral tržaški župan. Njegova vsebina torej še ni znana. Toliko pa smo lahko zvedeli, da so bila pogajanja zelo težavna in dolga in da je vse zahteve glede Slovencev stavila Slovenska skupnost. Zdaj morajo organi vseh štirih strank sporazum odobriti, da bo veljaven. Upamo, da ga bo občni zbor Slovenske skupnosti odobril, saj pomeni nov korak naprej na poti postopnega uveljavljanja naših pravic in koristi.
Mladika št. 1
Prva številka novega, trinajstega letnika »Mladike« se je predstavila v novi zunanji obleki, ki jo je okusno opremil Pavel Medvešček. Pod naslovom »Z dvignjeno glavo v novo leto!« je objavljenih nekaj misli naših izvoljenih predstavnikov. Ivan Theuerschuh objavlja »Dialog z mladimi«. Razgovor z Marijanom Brecljem, knjižničarjem v Novi Gorici, nam predstavi tega plodnega literata kot avtorja nove pesniške zbirke. Maks Šah razpravlja o novi šolski reformi, ki je pred durmi. Leposlovnih prispevkov je pet: »Sončni žarki«, »Pavlek« od Mojce Ranto-ve, »Trije odlomki« (Nino Salvaneschi — M. Brecelj), »V sanjah na onem svetu« (Josip Kravos) in »Temna soba (odlomek). Martin Jevnikar razčleni dela treh pripovednikov s Koroške: Kristo Srienc, Florian Lipusch in Metod Turnšek. Jože Peterlin poroča o razstavi slovenske nabožne ljudske umetnosti v Katol. domu v Gorici. Marijan Brecelj se spominja umrlega italijanskega pisatelja Nina Salvane-schija. Številko zaključi S. Kobilar s svojim »Tržaškim pismom«, v katerem malo za šalo malo za res ocenjuje razne naše kulturne manifestacije na Tržaškem ter s fino ironijo biča pojave, ki vodijo namesto v utrjevanje slovenstva v njega postopno likvidacijo — in to seveda po naši krivdi. Veseli bomo, če bo S. Kobilar skozi vse loto vztrajal pri pisanju teh svojskih pisem, ki bodo marsikomu prepotrebno spraševanje vesti.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 16. do 22. februarja 1969
Nedelja: 10.50 Otroška matineja: Primožev dnevnik: Danes sem zdravnik. 14.15 Nogometni turnir v Mostarju. 16.00 Saga o Forsytih. 18.00 Pustovanje na Banjški planoti. 18.20 Moja najljubša plavolaska, film. 21.45 Športni pregled in reportaža s smučarskih tekmovanj v Kranjski gori.
Ponedeljek: 17.45 Tiktak: Trmasta muca.
18.00	Po Sloveniji. 18.30 Priprava hudo poškodovanega ali obolelega za transport. 20.35 Bilo je težko, drama. 21.55 Odlomki iz komičnih oper. 22.25 Smučarska FIS tekmovanja v Kranjski gori.
Torek: 17.45 Risanka. 18.00 Kurir Gre-gec. 18.20 Po sledeh napredka. 19.05 Ku-rentovanje na Ptujskem polju. 20.35 Dokler si zdrav - film. 22.05 Fernandel poje.
Sreda: 18.45 Skrivnosti narave. 20.35 Niti našega življenja.
Četrtek: 18.15 Komorni zbor RTV Ljubljana. 20.35 Saga o Forsytih. 21.25 Kulturne diagonale.
Petek: 17.25 Daktari. 19.00 Svet na zaslonu. 20.35 Prepovedane igre - film. 22.00 K. Destovnik Kajuh: Ljubezenske pesmi.
Sobota: 17.45 Po domače s štirimi kovači. 19.15 Nova obdobja Jugoslavije. 19.40 Pet minut za boljši jezik. 21.35 Rezervirano za smeh.
iiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiimiiHiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiMimiiiiiiiiiimmiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiim
t Msijr. Janez Hladnik
15 v SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
NA PRAGU GIMNAZIJE
Proti koncu tega šolskega leta je v meni začela dozorevati zavest, da biti »hribovec« pravzaprav ni tako nečastno. K temu spoznanju je pripomogel občutek moči, ker sem včasih koga premikastil, pa tudi dolge hlače, ki sem jih edini v razredu nosil.
Učitelj Pianecki nas je večkrat vodil tudi na daljše sprehode, na Križno goro, Osovnik, Ljubnik. To so zijali moji sošolci, ko sem na Osovniku zagrabil za koso in šel vštric z drugimi kosci. Moj ugled je med njimi stalno rastel, jaz sem se pa vedno bolj moško počutil.
Potem je pa prišel še veliki izlet na Bled in mene je zadela čast, da bom nosil
učiteljev dežnik. Pa so ga hoteli nositi tudi drugi, začeli smo se puliti zanj in ga — zlomili. Krivdo sem zvrgel na nekega Luka Polajnarja, .toda učitelj je iz moje rdečice na obrazu razbral, da sem pravi krivec jaz. Zato ni Luka nič klical na zagovor, meni pa je, ko sva bila na samem, resno poočital: »Janezek, za lažnivca te pa nisem imel!« Tega me je še danes sram in če bi kje srečal tistega Luka, bi ga takoj prosil odpuščanja. A najina pota se niso več srečala v življenju.
V	tistih dneh je bilo objavljeno na vseh prižnicah: V škofijski zavod svetega Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano se sprejemajo telesno zdravi in nravno nepokvarjeni mladeniči slovenskih staršev, o katerih je upati, da se bodo posvetili duhov-skemu poklicu...
»Si slišal, Janezek,« me je vprašala gospodinja po sv. maši.
»Kaj bi moral slišati?«
»Tisto o Škofovih zavodih,« je pojasnila. »Ali te nič ne mika? Na pismo!« mi je rekla.
Res je imela pismo od strica gospoda, kjer mi piše, da naj naredim prošnjo za v zavod in obrazec kako naj jo napišem in naj jo nesem župniku.
Joj, prejoj, kako se pa taka imenitna reč naredi? Celo polo, na prvi list, na prvo stran takole in potem vse tole... Bilo je vse natančno razloženo. Nasloviti pa je bilo treba prošnjo na Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani.
»Prevzvišeni gospod knez in škof!
Jaz, podpisani Janez Hladnik, rojen 22. decembra 1902 na Petkovcu, krščen 23. decembra v Rovtah nad Logatcem, sem dovršil z dobrim uspehom četrti razred ljudske šole in prosim za sprejem v zavod svetega Stanislava. Za odgovor prosim na župni urad v Rovtah nad Logatcem.«
Vse te učene stvari sem napisal kakor sem najlepše vedel in znal, vse natanko po tem kot mi je gospod stric poslal vzorec in priložil rojstni ter birmanski list, potrdilo o cepljenih kozah in šolsko spričevalo. Zadnji dan šole sem nato oddal prošnjo loškemu župniku Šinkovcu.
Ni me skrbelo več nič. Da le utonil nisem! Tako sem srečno odpotoval domov na Petkovec v moj planinski raj.
PRVA SVETOVNA VOJNA
V	tistih časih so na kmete prihajali samo tedniki. »Domoljub« je bil redno branje vseh naših domov. Novice, ki so svet razburjale, so prišle v Rovte šele teden pozneje. Tako ljudje niso prav nič vedeli, ko so obhajali Jakobovo nedeljo, to je bilo drugo nedeljo po mojem povratku iz šol, kakšna novica jih čaka!
Pa je oznanil »berč«, da se daje vsem na znanje, da je bil ustreljen s srbsko kroglo naš prestolonaslednik Franc Ferdinand v Sarajevu in da je Avstrija napovedala Srbiji vojno in da se morajo nemudoma zglasiti vsi moški pod orožje. Našega očeta kot črnovojnika vpoklic ni več zadel, toda zadela ga je skrb in odgovornost. Prinesli so velike lepake, katere je bilo treba nabiti na kaščo, kjer je bila javna pot mimo naše hiše, da je objavljen »preki sod« in mobilizacija vseh
moških od 21. do 45. leta.
V	štirinajstih dneh, tako je povedal berač Otrin, bomo pohodili tiste Srbe, pa bo vsega konec. Saj jih je komaj peščica, z blatom vred eno pest, je pravil eden, a drugi je vedel drugače in dejal, da bodo z njimi Rusi potegnili in kdo ve kdo še vse.
Vsi so vse razumeli in vse znali. Dejstvo pa je bilo, da se je sprožila prva svetovna vojna, ki je trajala več kot štiri leta.
Ni bilo tako lahko ljudem dopovedati, da so Srbi naši sovražniki. Balkanska vojna, ki je bila komaj dve leti prej, je pridobila vse simpatije Srbom in Bolgarom. Jaz sem bil seveda premalo razgledan, da bi o tem kaj razumel in sem se veselil prvih spopadov na srbskem bojišču.
Zame je bilo važnejše kot vse drugo vprašanje: Kaj pa če bom zaradi vojne le rešen šol? Bog daj, da se ne bi začele!
Na Malega šmarna dan sem spet šel z očetom k Svetim Trem Kraljem. Pa se je spet slišala ista pesem: »Torej Janezek gre v šole?«	(Se	bo	nadaljevalo)
Spomenica notranjemu ministru
Za soboto, 8. t. m. je bil napovedan v Gorici obisk notranjega ministra Restiva, ki pa zaradi nenadne zadržanosti ni mogel dospeti v naše mesto. V njegovem imenu je prišel državni podtajnik Salizzoni, kateremu so goriški občinski svetovalci izročili spomenico za notranjega ministra, ki jo tu v celoti objavljamo.
Gospod minister!
Potem ko so podpisani občinski svetovalci, izvoljeni na listi Slovenske demokratske zveze, izvedeli za izjavo, ki ste jo podali v senatni komisiji za notranje zadeve, namreč da »italijanski državljani slovenskega jezika v deželi Furlanija-Julijska Benečija uživajo vse svoboščine in politične ter civilne pravice v osnovnem spoštovanju načela enakopravnosti, ki ga jamčita 6. člen ustave ter 3. člen deželnega statuta, ter da so bila za zaščito njih etničnih, kulturnih in jezikovnih posebnosti izdana določila v njih korist na ozemlju, kjer prebivajo« — si dovoljujejo z velikim obžalovanjem pripomniti, da Slovencem v deželi Furlanija-Julijska Benečija ni dovoljena niti uporaba njih materinega jezika v javnih uradih, in da s tem v zvezi niso znana zakonska določila, ki ste jih Vi omenili.
Podpisani še poudarjajo, da Slovenci v videmski pokrajini nimajo niti pouka svojega materinega jezika v šolah, njih jezik pa je prepovedan celo v otroških vrtcih.
Podpisani Vas zato najtopleje pozivajo,
V	PODGORI
Ob tej priliki bodo odprli tudi nova skladišča centra bibliografičnega deželnega načrta in nova skladišča Državne knjižnice. Izdali bodo tudi posebno brošuro »Studi Goriziani«.
Obnovljena Sobanova gostilna v Jamljah
Pred nekaj dnevi so v Jamljah svečano odprli lepo obnovljeno in povečano gostilno Soban, ki je že prej vedno vabila tržaške in goriške goste na dobro kapljico in domač prigrizek. Prijetnega večera se je udeležilo veliko število prijateljev in gostov, ki so se tako lahko osebno prepričali o ličnosti novih lokalov. Ti bodo gotovo še nadalje privabili veliko število domačih in drugih gostov.
Nove prostore je blagoslovil domači župnik g. Štanta, nakar so razni predstavniki
—	med njimi doberdobski župan Jarc in deželni svetovalec dr. Štoka — izrekli nekaj pozdravnih besed. Sledila je bogata zakuska, »Fantje izpod Grmade« pa so zapeli več pesmi.
Doberdob
Preteklo nedeljo smo imeli v župnijski dvorani prireditev ob dnevu katoliškega tiska. Po pozdravnih besedah je Boris Cotič napovedal spored, v katerem naj ima glavno mesto predavanje o Francetu Prešernu ob 120-letnici njegove smrti. Kot prva točka je bilo petje mladine o našem
bo v nedeljo, 16. februarja
ob poimenovanju trga pred cerkvijo po pokojnem skladatelju LOJZETU BRATUŽU in ob obletnici njegove smrti
spominska proslava
Ob 10. uri bo sveta maša in nato pred cerkvijo petje Bratuževih pesmi (pojejo domači moški zbor, zbor »M. Filej« in združeni mešani zbori), recitacije in spominski govori.
ODDOLŽIMO SE TEMU NAŠEMU VELIKEMU MUČENIKU!
gospod minister, da bi se prijazno za stvar zavzeli in poskrbeli za emanacijo zakonskih določil, ki naj vsej slovenski narodni manjšini zagotovijo uživanje vseh človečanskih pravic, vključno ono do rabe slovenskega jezika v odnosih z vsemi političnimi, upravnimi in sodnimi oblastmi. Poleg tega naj se šolski zakon št. 1012 z dne 19. julija 1961 raztegne tudi v korist slovenskega prebivalstva videmske pokrajine.
Z odličnim spoštovanjem!
Gorica, 7. februarja 1969
Občinski svetovalci SDZ v Gorici: odv. Avgust Sfiligoj, prof. Stanislav Bratina, prof. Andrej Bratuž
Državna knjižnica v Gorici
Letos bo Državna knjižnica v Gorici slavila 50-letnico svojega odprtja. V času prve svetovne vojne je bila porušena in zaprta za občinstvo. Leta 1919 pa so jo ponovno sezidali in jo odprli ne več kot Študijsko, temveč kot Državno knjižnico.
50-letnice Državne knjižnice se bodo spomnili z vrsto manifestacij, ki bodo osvetlile ne samo kulturne, socialne in državne funkcije, ki jih je knjižnica sprejela leta 1919, temveč tudi poti, ki jo je prehodila do njenega današnjega poslanstva na krajevni, deželni in državni ravni.
Ob tej priliki se bodo spomnili tudi 300-letnice ustanovitve knjižnice v Verdenber-gijskom jezuitskem semenišču (današnjem Malem semenišču), ki je bila matica poznejših modernih knjižnic, zaprta 1. 1773, nato na novo odprta od 1. 1776 do 1821 kot gimnazijska ljudska knjižnica, nato spet od 1. 1825 do 1914 kot Študijska knjižnica,
Slovesnosti se bodo po vsej verjetnosti vršile v septembru in bodo sovpadale z mednarodnim kongresom furlanskega jezikoslovja in četrtim zasedanjem Mittel-europe. Ob tej priliki bodo odkrili spominsko ploš 'o prof. Karlu Battistiju, univerzitetnemu florentinskemu profesorju, ki je bil leta 1919 prvi ravnatelj novozgrajene knjižnice. Prikazana bo tudi knjižna razstava italijanskega, slovenskega in nemškega goriškega tiska v dobi od leta 1754 do leta 1914, Pri tej razstavi bodo sodelovale krajevne, deželne in tudi tuje knjižnice.
ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE
V	GORICI
vabi na veselo
PUSTOVANJE
ki bo na pustno nedeljo, 16. februarja ob 16.30 v dvorani Katoliškega doma.
Nastopile bodo številne igralske skupine in več glasbenih ansamblov, ki bodo nudili pester, zanimiv in vesel spored.
Ves čas prireditve bo deloval buffet, dobro založen s klobasami, z vinom in s pustnimi dobrotami.
Vstopnina 300 in 100 lir.
ZA KMETOVALCE
RADIO
TRST A
katoliškem časopisju. Nato je moški zbor društva Hrast zapel priložnostno pesem. Učiteljica Slavka Lakovič je v lepem govoru orisala življenje in delo našega največjega pesnika; vmes sta recitirala njegove poezije Franka in Stanko Ferletič. Ob koncu je pevski zbor pod vodstvom marljivega K. Lavrenčiča zapel Zdravico. Sledil je vesel prizor »Umetnik«, katerega so podali domači fantje. Za zaključek je bil še srečolov v korist katoliškega tiska.
Odločitev glede cestnega odseka Štandrež - Sovodnje
Pretekli teden je pokrajinski predsednik dr. Chientaroli sporočil svetovalcu SDZ prof. Krannerju odgovor na vprašanje, ki ga je le-ta poslal predsedniku v zvezi z nameravano graditvijo cestnega odseka Štandrež-Sovodnje. Kot je znano, so se prizadeti kmetje iz Štandreža svoječasno uprli predvidenemu načrtu in svetovalec Kranner je v zvezi s tem predsedniku vložil vprašanje. Predsednikov odgovor je v glavnem tale: Pokrajinski upravni odbor je po temeljitem razmotrivanju odločil, da ni mogoče spremeniti prvotnega načrta. Razlogov za to je več: novi načrt bi samo povečal število oškodovanih lastnikov zemljišč; cesta je predvidena po go-riškem mestnem regulacijskem načrtu kot dohod k industrijski coni in mestna uprava nima namena spreminjati regulacijskega načrta. Pokrajinska uprava je s pomočjo g. prefekta dosegla pri državnem tehničnem uradu povišanje cen za različne kose zemlje od prvotnih 100 lir na srednjo ceno 900 lir za k v. meter (cena se suče od 1200 lir do 500 lir, kar je odvisno od vrednosti zemljišča). Poleg tega je uprava dosegla, da bo država odkupila po istih cenah tudi ostanke (mrtve kose) prizadetih zemljišč.
Svetovalec Kranner je predsednikov odgovor oziroma sklep pokrajinske uprave sporočil odboru štandrežkega kmečkega društva.
Spored od 16. do 22. februarja 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de
avnikih).
$nort: (dnevno) ob 20.00 uri
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: Zora Tavčar: »Kokošja balada«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 14.45 Od televizijske oddaje »Canzonissima« do Festivala v Sanrernu 1969. 15.30 Držič: »Boter Andraž«. Veseloigra v 3 dejanjih. 18.45 Operetne melodije.
19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Bednarik: »Pratika«. 21.00 Semenj plošče.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole
12.10	Kalanova: »Pomenek s poslušavka-mi«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Ansambel »Musiči del Friuli«. 17.20 Za mlade po-slušavce: Car glasbenih umetnin. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »C. A. Se-ghizzi« iz Gorice. 19.20 Znane melodije. 21.05 Pripovedniki naše dežele: Nini Rocco Bergera: »Živalski vrt na Škorklji«. Prevedla Reharjeva. 21.15 Romantične melodije.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00	Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Bambič: Moja srečanja z umetniki (7) »Albert Sirk«. 19.45 Zbor »V. Vodnik« iz Doline. 20.35 Mikula Letič: »Kranjski klobasi«, sonetni venec. 20.55 Polka je ukazana, pustne pesmi. 21.10 Veliki pustni ples. V odmoru (21.30) »Moderni plesi pred petdesetimi leti, mnenja naših dedov«.
Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo o-snovnih šol. 12.10 Danijela Nedoh: »Zorko Prelovec«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih
SLOV. AKADEM. DRUŠTVO (SKAD)
V	GORICI
vabi na predavanje s skioptičnimi slikami
»SLOVENSKA ZNAMENJA«
ki bo v četrtek, 20. februarja ob 20.30
v Katoliškem domu v Gorici.
Predaval bo dr. MARIJAN ZADNIKAR iz Ljubljane
Spet prošnje za družinske doklade
Otroci kmečkih družin imajo pravico do družinske doklade — letno 22.000 lir — dokler ne dopolnijo starosti 14 let oziroma še dalje, če obiskujejo šole ali so nesposobni za delo. Prošnjo za doklado je treba vsako leto obnoviti in priložiti družinski list, za dijake potrdilo o vpisu v šolo in potrdilo občine, da je otrok v popolno breme staršev. Kdor ne obnovi prošnje, ne bo mogel prejeti družinske doklade za leto 1969.
Škropljenje koščičastega sadja
Na breskvah, marelicah in češpljah sta najbolj razširjeni bolezni luknjičavost in kodravost listja.
Luknjičavost se pojavi spomladi in tvori na listih do 5 mm široke okrogle lise, ki so rdečerjave barve z vijoličastim na-dahom; napadeni del se posuši in izpade. Tako postane list kmalu ves preluknjan. Glivica napade tudi mlade plodove in tvori enake liste, iz katerih se cedi celo smola. Enako smolo in poškodbo opazimo tudi na mladih vejicah, ki se zaradi napada bolezni lahko posušijo ali pa ne dajo sadja prihodnje leto.
Kodravost napade najprej mlade liste in povzroči mehurjaste tvorbe, sprva rumenkaste, nato pa rdečkaste barve; listi se začno zvijati, nato se posušijo in končno odpadejo. Bolezen se loti tudi vejic in sadežev. Glivica prezimi v razpokah lubja.
Te bolezni najuspešneje zatremo prav sedaj v prvi polovici februarja. Izberemo miren in suh dan ter drevje temeljito poškropimo s pripravki iz Ziram-a (500-600 gr na hi) ali TMTD (600-700 gr na hi).
S P
R T
Smučanje. Preteklo soboto in nedeljo se je vršilo v Ravasclettu v Karniji consko mladinsko smučarsko prvenstvo v veleslalomu in slalomu. Tekmovali so mladinci iz vse karnijsko-julijske cone, ki obsega pokrajine Gorica; Pordenone, Trst, Videm in kraj Sappado. Goriški smučarji so se dobro odrezali. V veleslalomu je Marjan Kranner (ki tekmuje za CAI Gorica) zasedel med 78 tekmovalci odlično osmo mesto s časom 2’20” (8 sekund za zmagovalcem Tržačanom Bochellijem), Tekmoval je tudi Franc Mermolja (za CAI Gorica), ki pa je imel smolo in ni končal tekme. Enako smolo je imel tudi
v	slalomu: v drugem teku je spustil ena vrata tik pred ciljem in je bil tako izločen. Kranner se je v veleslalomu uvrstil šele na 28. mesto med 80 tekmovalci (v obeh tekih je padel). Goričanka Barbara Fornasir, ki tekmuje za S.A.I. Trst, je zmagala v slalomu.
Kitajci vstopajo v Cerkev
Med kitajskimi izseljenci je zelo porastlo število spreobrnjenj. Leta 1953 je bilo med kitajskimi izseljenci 226.000 katoličanov, sedaj jih je 624.000,
šol. 18.50 Slavni pevci v tržaških gledališčih. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«.
19.15	Priljubljene melodije.. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Aladar Janes. Izvaja orkester glasbenega liceja »J. Tomadini« iz Vidma.
Četrtek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00	Iz potne torbe Milka Matičetovega.
13.30	Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 Pisani balončki, rad. tednik za najmlajše. 19.40 Prijetne melodije. 20.35 Ottieri: »Osebek«. Enodejanka. 21.05 Hawajske kitare.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za
II.	stopnjo osnovnih šol. 19.30 Postni go-gori (1) Msgr. Jakob Ukmar: »Ljubezen kot nova zapoved«. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10	Tul: »Iz starih časov«. 13.30 Glasba po željah. 16.45 Nievo: »Izpovedi osemdesetletnika«. Dramatiziran roman. Osmi in zadnji del. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolske ga nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Ženski vokalni oktet »F. Prešeren« iz Kranja, 18.50 Z mednarodnega festivala jazza v Ljubljani 1968. 19.10 »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Nekdanji sloviti procesi v Trstu: »šal za Carlotto«.
V	svetoivanskem Marijinem domu v TRSTU
nastopi na pustno nedeljo 16. februarja glasbeno-zabavna skupina iz Ljubljane
»ROKOVNJAČI«
Pričetek ob 18. uri. Pridite in razveselite se ob poskočnih ritmih ter veselih melodijah!
V	Marijinem domu v ROJANU
uprizori domača dramska družina v nedeljo, 16. februarja ob 17. uri šaloigro v dveh dejanjih
»TRIJE TIČKI«
Med odmori bogat srečolov. Vabljeni!
Sindikat slovenske šole v Trstu vabi vse šolnike na članski sestanek, ki bo v ponedeljek, 17. februarja 1.1. ob 18. uri v Gregorčičevi dvorani v ul. Geppa 9, kjer bodo odborniki sindikata podrobno seznanili šolnike o vzrokih razglasitve stavke, ki je bila določena za četrtek, 20. febr.
Listnica uredništva
Prihodnja številka našega lista bo izšla na. šestih straneh; priloga bo posvečena političnim in kulturnim problemom naše manjšine v Italiji.
Popravek
Jugoslovanski konzul inž. Marjan Tepina nam je sporočil, da se je v zadnji stavek odprtega pisma prof. Gvidu Gerinu glede repentabrskega šolskega patronata in ki ga je na prošnjo objavil tudi naš list 30. januarja, vrinila pomota, ki spreminja objekt, na katerega je bila prošnja naslovljena. Zadnji odstavek odprtega pisma se pravilno takole glasi:
»Neljubo mi je, ker moram o postopku gospoda Giuliana Angioletti obvestiti Državni sekretariat za zunanje (ne: notranje) zadeve vlade SFR Jugoslavije in Ju-goslovanslco-italijanski mešani odbor.«
OBVESTILA
Postna postava v Italiji za štirideset-danski post. Strogi post (zdržek od mesa in enkratno nasičenje čez dan) sta ukazana za pepelnico (19. februarja) in veliki petek (4. aprila). Ostale petke v postu je ukazan zdržek od mesa. Vendar cerkvene oblasti vsem, ki bi se iz upravičenega razloga te vrste posta ne mogli držati, dajejo dovoljenje, da post nadomestijo s kakim drugim dobrim delom. Strogi post veže vse katoličane od izpolnjenega 21. do začetega 60. leta, zdržek od mesa pa vse, ki so izpolnili 14, leto starosti.
Proslava v spomin pok. Lojzeta Bratuža. V nedeljo, 23. februarja ob 16.30 bo priredila Zveza slov. katoliške prosvete v zvezi s poimenovanjem trga pred cerkvijo v Podgori po pok. Lojzetu Bratužu v Katoliškem domu v Gorici posebno spominsko proslavo, posvečeno spominu tega velikega goriškega Slovenca in mučenika za slovensko besedo. 2e danes opozarjamo na to prireditev in vabimo na polnoštevilno udeležbo.
Občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici. Kot je bilo sklenjeno na zadnji seji ZSKP, bo občni zbor v ponedeljek, 24. t. m. v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici ob 20. uri ob prvem sklicanju in ob 20.30 ob drugem sklicanju. Dnevni red: 1. Poročila. 2. Volitev predsednika. 3. Slučajnosti.
»Sveti križev pot« — knjižica za postni čas je zelo primerna za skupno molitev križevega pota. V knjižici je daljši in krajši križev pot. Obsega tudi litanije presvete Krvi Jezusove, spokorni psalm in najbolj znane postne pesmi. Tisk je razločen. Knjižica je na razpolago na upra-
vi	Katoliškega glasa v Gorici, v Katoliški knjigarni v Gorici in v knjigarni Fortu-nato v Trstu.
DAROVI:
Za Katoliški dom: N. N. 5.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. družina 5.000; Bremec Štefanija 2.000; N. N.
1.000; N. N. 1.000; N. N. 4,000; U. Z. 3.000; N. N. 50.000; N. N. družbenica v spomin pok. brata 5.000; N. N. 5.000; Mar. družba 10.000; N. N. 5.000; družina Koshuta 5.000; Zuodar Justina 1.000 lir.
Za Zavod svete Družine: M. Bratina 5.000; Marija Podgornik ob obletnici smrti svoje sestre Viktorije 5.000; N. N. iz Švice 2.000; Pepca Faganel 2.000; N. N. 2.000; R. P. 5.00 lir.
Za Alojzijevišče: Marija Podgornik ob obletnici smrti sestre Viktorije 5.000; Faganel Pepca 2.000; N. N. 4.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: Marija Avber, Samotorca, 5.000 lir; N. N. iz Trsta — mesečni prispevek 2.000 lir; družina Cur-man-Petaros namesto cvetja na grob Marije Zobec 3.000 lir.
Ob prvi obletnici smrti Minke Tušar
daruje sestra Angela K. za Katoliški dom
10.000 lir, za Katoliški glas 10.000 lir, za Zavod sv. Družine 10.000 lir, za Alojzijevišče 10.000 lir.
Ob 93. rojstnem dnevu č. m. Terezije Hanželič, dolgoletne in zaslužne predstojnice kongregacije šolskih sester sv. Frančiška, sedaj živeče v Rimu, daruje M. Goričan iz Gorice: 2.000 za Katoliški dom,
2.000 lir za Alojzijevišče in 2.000 lir za Zavod sv. Družine v Gorici.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Pri konfekcijski tvrdki
MONCARO
na korzu Verdi 113 v Gorici se nadaljuje
VELIKA RAZPRODAJA
ženskih, moških in otroških izdelkov z izrednim 30 % popustom.
V	ŠLI K A IZBIRA
NAJBOLJŠA KAKOVOST 2-2,- Z, ^ IZREDNE CENE
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več M davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo