Naši dopisi. Z Goriškega, dne 15. listopada. S kakira navdušenjem smo se učitelji svoj čas oklenili wSoče", politiškega društva »Sloge" in novih poslancev! Kakotudine? Urednik ,,Soče" je bil vzet iz naših krogov, in poznali srao ga, da je goreč zagovornik naših pravic. ,,Soča" je postala takorekoč učiteljski list — dokler nas je potrebovala. In o novih poslancih — kaj naj rečemo? Učitelji smo izdatno pripomogli k politiškerau preobratu na Goriškem in smo-; bili gotovi, da nam novi poslanci pomorejo do boljše bodočnosti. V mnogem smo se prevarali. Zadostuje prečitati uvodna članka iz nSoče" od 31. vinotoka in 8. listopada 1.1. Niti naši najhujši sovražniki niso nikdar pisali tako strupeno proti naširn zahtevam, kakor dela sedaj »Soča". V štev. od 31. vinotoka je dražila proti nam davkoplačevavce, v štev. 8. listopada pa nadškofa. Toda zaupajmo v zdrav razum in razsodnost naših davkoplačevavcev in modrost našega hadškofa tako, da se smerao nadeja.i, da se ,,najboljši zagovornici" učiteljskih pravic ne posrecijo nje nakane. Rajši nego hujskati se je imela obrniti ,,Soča" do poslancev, da bi pridobili knezonadškofa za deželni šolski zalog, ki je prva točka v njihovem programu. Ali aSoča" misli, da se bo vlada ponujala in da bo nadškof za nje deloval ? Delovati, delovati in ne rok križem križem! Plače so se državnim uradnikom povišale in k temu bodo morali doprinašati tudi davkoplačevavci, in vendar se tedaj ni »Soča" oglasila proti povišanju. Le ko gre za nas uoitelje, tedaj so davkoplačevavci v nevarnosti. Kaj raisli MSoea", da bode turški sulfcan vzdrževal šole za naše davkoplačevavce? Ponavljamo, kar smo že večkrat rekli. Nas vodijo samo za nos. Vedno se nas tolaži kakor otroke z deželnim šolskim zalogom, a raesto da bi se zanj kaj storilo, se le govori, ali pa dela proti njemu, kakor ,,Soča" od 8. listopada, češ nadškof ne bo hodil v žerjavico za druge po kostanj. TJčitelj, ki ne vidi v tem skritega namena, je slep. Sicer pa je »Slovenski Narod" od 4. m. m. popolnoma primerno pisal: Kar je zmogel kranjski davkoplačevavec za svoje učiteljstvo, toliko bi lahko storil tudi goriški, ne da bi prišel na boben. Mi dostavimo temu še opazko, da palače v Pevmi, Kozani, Vrtojbi, Grgarju in druge ne pričajo o uboštvu davkoplačevavcev, kakor ga ,,Soča" popisuje. Davkoplacevavci so za ,,Sočo" v nevarnosti le tedaj, ko gre za učitelje. H koncu je oraeniti še uvodni članek, ali prav za prav konec dotičnega članka iz BSočei< od 8. m. m., ki je uredništvu došel baje iz uči- teljskih krogov. Tega ne verujemo in ne raoremo verjeti. Ge srao dolžni ljubiti bližnjika, smo dolžni vsaj ravno tako, ako ne še bolj, ljubiti sami sebe. Pri dotičnem dopisniku pa je baš obratno. On se poteguje najprej za druge in potern zase. Vsak stan ima več zagovornikov nego mi. Tako tudi kmet v deželnem in državnem zboru, pri nas tudi »Soča", saino učitelj nima nikogar. Sedaj pa pridejo še učitelji sami in zagovarjajo v svojo škodo druge. Konec dotičnega olanka se glasi: BMi učitelji nočemo jesti kruha, ki je namočen v krvi našega kme.a". Torej tako, dragi tovariš? Ti se samo z žulji ubogega kmeta mastiš, ti se nič ne trudiš, nič ne delaš? Najbolje bi bilo v tem slučaju, da kdo pograbi za palico, ter te požene v deželo lenuhov! Jaz pa vem, da sem vsak dan v šoli po 9—10 ur, kjer pretrpim dušnih muk (radi upornosti otrok in staršev, radi žalitev) vec, nego vsak drugi stan. Ako ni torej naš pičli kruh namočen v krvi, res ne vem, o katerem stanu bi se rnoglo to reči. Duševno trpljenje je stokrat hujše od telesnega — to spravlja učitelje prezgodaj v grob, to jih mori. O našem kruhu se mora torej reči, da je v naši lastui krvi namočen, in niti takega nam ne privošcijo. Zato kličemo dotičnemu dopisniku, oziroma ,,Sooi" : Mi ne vprašamo po kruhu drugih, ampak za kruh, ki je namočen v naši krvi, za ta kruh, ki nara gre po božji in človeški postavi, se bomo vselej in odločno potegovali, in kdor ga nam ne privošči, ta nitna srca, ta ni človek. Z Groriškcga. (Konkretni nasveti, kako bi se dalo rešiti nesrečno vprašanje o izboljšanju učiteljskega stanja na Goriškem.) Na poziv ,,Edinosti" je sicer že odgovoril »Slovenski Narod" sam, a dovoljeno naj bode tudi narn izraziti svoje rnnenje ter staviti nekaj konkretnih nasvetov. Učiteljstvo je pred leti prosilo ne le pismeno, ampak tudi ustmeno pri glavnih osebah deželnega zbora goriškega. Takrat niso ne slovenski in ne laški poslanci z deželnira glavarjem vred zavračali nas na deželni šolski zalog, ampak so končno obljubili, da se uporabi 8°/o deželna naklada, katero se z letom 1894 neha plačevati kot zemljiško odvezo, za izboljšanje gmotnega stanja učiteljskega. Zatrjevalo se nara je, da bode takrat učiteljstvo deležno priraernega izboljšanja. Same obljube, katere se niso izpolnile. Kako se je zgodilo to, javnost do zdaj še ne ve, zakaj pri nas se godi deželnozborsko delovanje — le za kulisami t. j. v odsekih, katerih poslovanja niso javna. Samo toliko verao, da je bil takrat prišel deželni odbor na dan s predlogom, da se dvanajstine izpremene v desetine; o deželni nakladi za šolske namene pa ni bilo ne duha ne sluha. Pač, slovenski poslanci so prišli takrat na dan s predlogomoustanovitvi deželnega šolskega zaloga ter so tako zavlekli še tisto majhno predlagano izboljšanje do leta 1897. Zakaj niso takrat slovenski poslanci ostali pri obljubljeni 8°/o deželni dokladi za šolske naraene, ki bi značilo lep začetek deželnega šolskega zaloga? Ali ni bil t^akrat znan pregovor, da kdor hitro da, dvakrat da?I Ze takrat je bilo začelo spoznavati učiteljstvo da ni vse zlato, kar se sveti, in da ni vsak poslanee prijatelj šoli in učiteljstvu, ako je že slovenski poslanec. Vendar je potrpelo, ker se ga je zopet tolažilo z obljubami, v katere je še verjelo v večini. Ko pa je minilo leto za letom, a izboljšanja le ni hotelo biti, je izginilo upanje na vsej črti, in iz Pavlov so postali letos sami Savli. Kdojekriv? Morda sarao laški poslanci, kateri res da nečejo slišati o deželnem šolskem zaloga? Kakor so bili laški poslanci pred 1894. letom voljni privoliti 8°/o doklado za šolske potrebščine, tako so voljni tudi zdaj glasovati za to, da bi dežela doprinašala za šolske potrebščine letni znesek do sto tisoo goldinarjev. To bi bil lep znesek, in ako bi slovenski poslanci bili v. resnici naklonjeni učiteljstvu, bi se zadovoijili vsaj začasno z laških kolegov ponudbo ter bi tako bil storjen začetek tako zaželenemu deželnemu šolskemu zalogu, katerega mora učiteljstvo dočakati prej, kakor ima pričakovati svojega izboljšanja. Znesek stotisoč letnih goldinarjev je za našo deželico lep denar, od katerega bi lahko. dobil vsak učitelj recirno 100 gld., a bi ostal še zdaten znesek za druge potrebe V e s t n i k. Dan 19. listopada, godovni dan pokojne cesariceElizabete, seje proslavil s službo božjo, katere se je udeležila vsa šolska mladina z učiteljstvom, koji vsi in ž njirai vsizvesti po- daniki vladarske hiše avstrijske so se družili v goreči molitvi zadušniblagorblagopokojne cesar ice. Cesarja Franca Jožefa I. jubilcjska ustanora za učiteljske sirotc na Kranjskem: Presvetli knez in škof ljubljanski dr. Anton Bonaventura Jeglič 50 gld. G. Mihael Bergant, nadučitelj v Šmartnem pri Kranju, 5 gld.; gospod Juraj Režek, učitelj v Ljubljani, 3*60 gld. Kako naš cesar živi. 0 našera cesarju je znano, da zgodaj vstaja. Dan za dnem zajutrkuje cesar Franc Jožef že ob petih zjutraj. Za zajutrk irna samo čašico kave in košček mrzlega mesa. Potem dela neuraorno do opoldne, torej celih sedem ur. Opoldne použiva malo juhe in pečenke in ob treh je kosilo. Za kosilo ima cesar juho, ribo, dvoje vrst pečenke, močnato jed in sadje. Poleg piva pije cesar samo vino, a to vedno ene vrste. Pivo pije že mnogo let samo temno bavarsko. Po tem obedu ne užije ničesar več, tudi tedaj ne, ako mu je iti zvečer v gledališče. Ob devetih hodi vladar k pokoju in to vsak dan. Tako je življenje našega cesarja pozimi. Poleti pa še odpade drugi zajutrk opoldne. Sarao pred pocitkom pije cesar še malo kislega mleka in poje malce kruha. VeČerje naš cesar ne pozna. — Kolika razlika med takim zmernim in preprostim življenjem pa življenjem nekaterih bogatašev, ki bašejo svoj želodec z vsemi raogočimi stvarmi, ki škodujejo zdravju, češ: saj imamo. Od vladarja samega bi se dalo ranogo učiti v tem oziru, kar pospešuje zdravje in dolgo življenje. Blagoslovljenje ,,Šolskega Doina" v Gorici, ki je sezidan v spomin 50 letnega vladanja cesarja Pranca Jožefa 1., se bo vršilo dne 2. grudna t. 1. brez vsakih posebnih slovesnostij. JuMlejske kolajne za šolsko mladino. Avstrijski narodi se pripravljajo k proslavi 501etnega vladanja ljubljenega cesarja. Da se poda šolski mladini, bodočnosti naše države, trajen spomenik na to znamenito leto in na njegovo patrijotično proslavo, je Rudolf Marschall, akad. kolajnar in kipar na Dunaju, načrtal in izvedel jubilejsko kolajno, na katero se opozarja v odloku visokega rainistrstva za uk in bogočastje od 31. vinotoka 1898, št. 24157 vsled doraoljubnega povoda vse učiteljstvo in učenci vseh učiteljišč v državnera zboru zastopanih kraljevin in dežel. Cesarjev juMlej. Avstrijski škofje so izdali ravnokar pastirski list za jubilejsko leto. Omenivši, kako je dne 2. grudna 1898. v knezonadškofijski palači v Olomucu cesar Ferdinand položil krono na glavo Pranca Jožefa, pripovedujejo škofje, kako je izjavil poslednji že o svojem nastopu, kako da naj na podlagi prave svobode, enakopravnosti vseh narodov in enakosti vseh državljanov pred zakonorn ter po udeležbi zastopnikov narodov na zakonodaji, domovina vstane zopet obnovljena v vsi veličini in poralajeno močjo kakor neporušna zgradba v viharjih časov, prostoročno bivališče za narode različnih jezikov, katere že stoletja objeraa bratska vez. List govori obširno o dogodkih teh 50 let in pripoveduje, kako je cesar v vseh okolnostih vršil svojo vladarsko dolžnost kakor zvest sin katoliške cerkve, kako je vsekdar odpuščal tudi najhuje pregreške zoper državo, kako je izkazoval Ijubezen do potrebnih in kako je vsikdar veroval v bodočnost Avstrije. Zaključuje prosijo škofje Vsemogočnega, da bi bil cesarja častni dan za eno dan sprave rned narodi. Preizkušnje učiteljske usposobljenosti za ljudske šole pred izpraševalno komisijo v Gorici: Preizkušnjo so opravile z odliko gospodične: Duler Marija, učiteljica v Št. Vidu pri Ptuju, Avsec Ivana, uoiteljica v Št. Mihelu pri Rudolfovem in Piano Leopoldina, učiteljica v Š. Lenartu pri Laškem trgu. Preizkušnjo so opravile z ugodnira vspehora tudi vse druge gospodične, ki so se bile oglasile, in sicer: Franko Marija, učiteljica v St. Mihelu pri Rudolfovem; Gulin Alojzija, učiteljica v Mirnu; Jug Ana, učiteljica v Cerovem; Senčar Ludmila, učiteljica v Št. Vidu pri Ptuju; Zirer Pavln, učiteljica v Bučki; Zorka Leopoldina, učiteljica v Št. Mihelu pri Rudolfovern. ,,Mera je polna !4i Vzoren učitelj in ugleden tovariš z Goriškega narn piše med ostalim tudi te-le besede, ki so značilne za goriške »turške razmere": »Mi smo od srca hvaležni »Slovenskemu Narodu", da nam je prepustil svoje predale za naše težnje, za naše stradanje in skrajno obupno stanje, potem ko nas jt^naše domače časopisje pahnilo s palico od sebe. Slavno uredništvo si ne more misliti, kaj mi vse trpimo. Ni le samo stradanje, nego še hujše je psovanje, preziranje, obrekovanje in preganjanje. Bolje bi bilo, da nas vržejo na cesto, nego tako nečloveško trpinčijo!" To so res vnebokrioeče razmere! In če se mi potezamo za obupano in nesrečno primorsko učiteljstvo, nara ,,Edinost" predbaciva, da nadaljujemo »perfidno taktiko", ker izpolnjuemo kot stanovsko glasilo le svojo sveto dolžnost. Poverao pa ob tej priliki na vsa usta, da bomo to ,,perfidno taktiko" nadaljevali toliko časa, dokler se ne pomaga iz teh neznosnih spon obupanemu učiteljstvu. JVIera je polna, merodajni faktorji! Čuvajte, da ne vskipi! To je parola obupujočega učiteljstva — ob ednajsti uri! Učiteljstvu na Groriškem in t Istri na znanje. Odposlanci, kateri so bili izvoljeni v deputacijo na Dunaj, so imeli dne 17. rn. m. v Gorici končno posvetovanje, pri katerem se je določilo sledeče: Odposlanci vlože nemudoma prošnjo na kabinetno pisarno Nj. Veličanstva za avdijenco. Spomenica o našem gmotnern stanju se izroči Njega Veličanstvu, prepis iste ministrskemu predsedniku, ministru za uk in bogočastje, krščansko-narodni slovanski zvezi, predsedniku desnice in dr. Vsako učiteljsko društvo naše dobi en prepis na znanje. Deželnim in državnim poslancem Goriškega in Istre se izroči svoječasno posebna sporaenica. Izjara. ,,Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja logaškega" je sprejelo v odborovi seji dne 17. m. ra. na Uncu sledečo izjavo: Podpisano predsedništvo kot tolraac tega društvapopolnoma odobrava vse korake, ki jih je storilo primorsko in goriško učiteljstvo v svrho izboljšanja svojega gmotnega stanja; obsoja pa najodločneje ono mlačno, netaktno postopanje primorskega in goriškega slovenskega časopisja. Obenem pa se zahvaljuje najtopleje »Slov. Narodu" za njegove krepke besede, ki jih je objavil v korist trpečega goriškega in priraorskega učiteljstva. Istemu uciteljstvu pa kliče: ,,Ne odnehajte! Krepko naprej! Pravična stvar mora zmagati! Vse slovensko učiteljstvo je z Vami!'' Za odbor ,,društva učiteljev in šolskih prijateljev okraja logaškega" na Uncu, dne 17. listopada 1898. I. Šega,J. Benedek, t. č. tajnik.t. č. predsednik. JaTiio vprašanje! Kdor cenjenih bravcev oziroma bravk ve kaj poročati o ,,Leopold Filip-ovih ustanovah za ljudske učitelje", naj blagovoli javno odgovoriti: 1.) Koliko je ,,Leopold Filip-ovih ustanov" in koliko znašajo taiste? 2.) Kateri učitelj zarnore dobiti tako ustanovo in pod kakimi pogoji? 3.) Kdo Ima pravico oddajati te ustanove in za koliko let? Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okrajaLogaškega. ¦V Planini, dne 25. listopada 1898. Iv. Šega, s. r.Jos. Benedek, s. r. t. č. tajnik. •t. č. predsednik. okrajnih šolskih zalogov. Kdor hitro da, dvakrat da, pravi pregovor, ki pa nima dornovinske pravice v deželi Goriško Gradiščanski v kolikor zadeva izboljšanja naših razmer. To so naši konkretni predlogi, o katerih naj ,,Edinost" sedaj po svoje zavija, kakor hoče. Lotila se je nehvaležnega posla — prati zamorca. Mi, ki smo simpatizovali ž njo, zraajamo z glavami ii_ se povprašujerao: Kako je prišla »Edinost" na pofc, katero hodi v našem nesrečnem vprašanju? Iz kranjskega okraja. (Zborovanje ,,učiteljskega društva za kranjski šolski okraj".) Naše učiteljsko društvo je imelo svoje jesensko zborovanje dne 2. ra. m. in sicer na Primskovem pri Kranji v novem šolskem poslopji. Omenim pa naj kar precej, da bi se učiteljstvo našega okraja moralo bolj zaniraati za enaka zborovanja. Le preveč je bilo takih, kateri niso bili navzoči pri zborovanji, kar raenda ne kaže posebno izrazite stanovske zavednosti. Bilo nas je jedva toliko, da smo bili sklepčni. Je li to lepo? Ne kaže ta pojav na zaspanost, če ne vprav na nirtvienost? Tovariši! Vzdrarnite se in pohajajte naša zborovanja v obilnejšem številu! Zborovanje vršilo se je po že naznanjenem dnevnem redu. Društveni predsednik se je v toplih besedah spominjal nesreče, katera je zadela našega premilostnega vladarja in ž njim vred vse prebivavce širne Avstrije. V znak sožalja na prebritki izgubi cesarice Elizabete pozivlje predsednik navzoče, da vstanejo. Ko se to zgodi, otvori predsednik zborovanje ter da besedo gospodu J. Petkovšeku, učitelju v Velesovem. Svoje poročilo: „0 sprijenji mladine" je gospod poTočevavec prav dobro sestavil. Povdarjal je posebno, da mladina naša ni bolj spridena kakor je bila kdaj, nasprotno, še boljša je kakor pa je bila nekdaj. Nikakor pa sprijenji raladine ni vzrok šola, kar njeni neprijatelji tako radi povdarjajo. 0 poročilu gospoda Petkovšeka, vnela se je dokaj živahna razprava, v katero so posegli gg. L. Jelenc, M. Bregant in F. Gartner. Gospod Jelenc omenja, -4a je posebno žganjepitje in kadenje ona napaka, katera se dandanes v škodo in tudi sramoto našega naroda le vse preveč širi med našo mladino. Šola ima z otroci, katerih starši so vdani posebno žganju, prežalostne skušnje tako v moralnem oziru kakor glede jakosti sporaina. Bregant soglaša s predgovornikora ter omenja, da bi morala država poseči na kak način, da bi se odpravili ti napaki. Sami dopisi na šole in učiteljstvo, katero itak stori svojo dolžnost, ne raorejo irneti vspeha, zlasti glede kadenja, dokler bo omogočeno vsakemu saraosrajčniku dobiti za 1 kr. kar dve cigareti. Automati za prodajo tobaka tudi mlečnozobi mladini dajejo potuho, kajti do sedaj se je vendar še kje nahajal kak prodajavec tobaka, ki ni vsakemu hotel dati smodčic. Automat pa se ne zmeni za drugo, kakor da se vrže novec vanj in srnodka je raed zobmi. Predlaga zato, naj se zborovanje izreče za to, da društvo dopošlje c. kr. okr. šolskemu svetu peticijo, naj taisti dela na to, da bi se tobačni automati ne vpeljavali tetnveč že obstoječi odpravili. Gartner pa še dostavlja, naj se prodajavcem tobaka strogo prepove, otrokom sraodke prodajati. Sprejeto. 0 reorganizaciji slovenskih učiteljskih društev poročal je gospod Dragotin Gesnik. 0 tej točki ne bom obširneje porocal, ker je poročevavec svoje poročilo tako namenil v ,,Učiteljskera Tovarišu*1 objaviti. (Konec prih.)