Črni teloh
Priobčil  Avgiištin &abec.
je pa  ste  vendar  bili  (oliko  časa,  da  ste zamudili  in cele pol ure prckasno prišli v šolo?«
Tako je vprašal nekega zimskega popoldne gospod učitelj šolarje, ki so zaniudili in s strahom drug za drugim prestopili šolski prag ter sedli na cioločenc prostore v šolski sobi. Plaho so pogledovali drug drugega. Radi bi vsi kar obenem razkrili gospodu učitelju, kar jim je ležalo na srcu, a zavest, da so cele pol urc prekasno prišli v šolo in poleg tega s svojo zamudo motili še svoje součence pri pouku, jim ni dala zadostnega poguma, da bi se opravičili pri gospodu učitelju.
»No, kje ste bili toliko časa?« vpraša gospod učitelj ostreje. Namesto odgovora pa vstane plaho Poljančeva Angelica ter ponese na šolsko mizo velik Sopek lepo razcvelih (elohovih cvelov, ki jih je, prišedSi v šolo, skrivala pod prcdpasnikom. Med njimi je bilo tudi nekoliko tcloliovih korenik ter dolgopecljatih listov. Za Poljan&vo Angelico sta nafo priJla in položila telohovo cvetje na mizo tudi njen součenec Završnikov Jakec in součenka Otorepčcva Milica, ki sta z Angelico vred zaradi nabiranja teloho-vega cvetja zamudila šolo. Ti otroci so sicer vedeli, da njihov gospod učitelj jako ljubi cvctice in da ga veseli, Ce mu jih otroci prinašajo v šolo, danes so se pa bali, jih precej ob prihodu v šolo nesti na mizo, ker so vedeli, da jih utegnejo ravno cvetice izdati. Skrivali so jih tedaj, meneč, da se jim utegne zaraditega znižati zaslužcna kazen. Ko pa je gospod učitelj ostro povprašal po vzroku zamude, ni kazalo več dalje skrivati cvetja, in v glavi Poljančeve Angelice se jc rodila sedaj celo misel, da jih utegnc ravno to bujno cvetje rešiti kazni. Zato se ojunači in nese cvetice na mizo.
*) V I.KinMinl: Hcllfbonis  niger.
-».   10   *~-
Završnikov Jakec, ki ni imel predpasnika, kamor bi bil skril cvetice. je spravil vsc na potu proti šolskemu poslopju v svojo torbico, Otorepčeva Milica jih je pa kakor Poljančeva Angelica skrila za svoj predpasnik.
Jako toplo je bilo tistega popoldne. Čeravno jcbilo šele meseca pio-sinca, je bilo že prav prijetno pod milim nebom. Solnce je ta dan, kakor tudi že nekaj dni sem, prav toplo sijalo in s svojimi blagodejnimi zarki budilo še spečo prirodo. Medtem, ko je še pred kratkim časom snežna in lcdena odcja pokrivala tnirno prirodo, se je začel zaradi toplega solnca sneg in led pridno tajati, in kaj kmalu so pokazala zlasti prisojna mcsta gričev in hribov med še nerazstopljenim snegom temnc lise. Te temne 1 ise, ki so bile videii sredi snegu in ledu kakor oaze v puščavi, pa so se večale od dne do dnc boljinbolj, prav tako kakor se veča ob času nevihte hudouren oblak. Polagoma pa so se morali zaradi toplih solnčnih žarkov umakniti tudi najtrdovratnejši ledcni okovi, in prisojna mesta so se poka-zala zopet svobodna v svoji lastni, a ne snežni obleki. Kakor z jetnikom, ki je po dolgi vrsti let, vkovan v trdo ielezje, prebil svojo hudo in tcžko kazen in ostavlja sedaj svoboden ozko, temnosivo jetniško zidovje, da začne med prostim svetom svoje boljše življenje, prav taka je s prirodo. Tudi ona je sedaj osvobojena vseh sneženih in ledenih okovov ter naznanja, da se nam biiza, četudi le še počasi, najlepši letni čas — cvetoča pomlad. In četudi so ta prisojna rebra spodaj še pusta in prazna, nas vendar navdaja up, da se na teh, dollej 'še snežetiih tleh razvije novo življenje, polno pe-strcga cvetja in zelenja. Tako je bilo tcdaj tiste dni.
Poljančeva Angelica kakor njen součenec Završnikov Jakec in součenka Otorepčeva Milica so bili vsi doma iz sosednje vasi. Vsi trije so bili dobri otroci; ljubili so se med seboj, hodili radi v šolo ter bili sploh vcsclje svojih staršev kakor tutji gospoda ufitclja. Pot do šole je držala iz njihovc doniače vasi preko rebra ne preveč visokega hriba. Ob znožju tega hriba pa se je razprosfirala vas, v katero so dan za dnem hodili ti trije otroci bistrit si svoje glavice. Nikdar se ni pripetilo, in najsi je bilo lepo ali grdo vreme, da bi hodili vsak zase v šolo, danzadnem so drug drugega čakali ter šli skupaj v žolo, a po končanem pouku ravno tako tudi nazaj. Ako pa je bilo kdaj le preveč grdo vreme, so ostali črez poldan v šoli. šli pa so. ako je bilo lc količkaj mogoče, opoldan domov, ker so bili najrajši pri svojih Ijubih staršili. Rebro, ki so preko njega ti otroci korakali v šolo, jc imelo zaradi svoje ugodne leže to prednost, da so ga obsevali solnčni žarki skoiaj ves dan. Zjutraj, ko je zlato solnce prikukalo izza sosednih hiibov, ga je že objelo s svojimi toplimi žarki, a ko je zvečer imelo zatoniti za gore, mu je v slovo dalo še svoj zadnji poljub. Ni čuda tedaj, da se je na tej solnčni hribovi strani sneg le raalo časa upiral solncu in se moral hote ali nehote uniakniti njegovim žarkom, ki so nato s svojo toploto zemljo zdramili iz zimskega spanja, jo oživeli in kaj kmalu privabili iz nje bujnega cvetja. A ko je v pozni jeseni kruta slana zarnorila skoro ie vse zadnje ostanke rastlinskega življertja v prirodi, je na tem prostraiiera rebru gotovo še sameval kak cvet, ki je, kijubujoč učinkom slane  in zanašajoč se na
topel objcm ljubega solnčeca, 5e spominjal, da rasllinsko življenje v prirodi 5e ni popolnoma zamrlo. Tako je bilo navadno leto za letom, tako tudi listega dne.
Slran, preko katere so merili nam že znani otroci svoje korake do šolc, je bila že popolnoma svobodna snega. Že več dni sera so se ozirala zlasti Angeličina očesca željno po rebru kot bi nečesa iskala. Vedela je namreč iz prejšnjih let dobro, da ne more biti tisti veseli čas vef daleč,
ko priklijc iz zemlje krasno telohovo cvetje. In ni se varala. Komaj je sncg dobro izginil, že se je obsulo rebro s težko zaželcno prvo pomladno cvetico — črnim telohom. Ne da se popisati, s kakim veseljem so Angelica, Jakec in Milica ta dan v šolo grede nabirali to prvo znanilko vesele pomladi. Da je bilo njihovo veselje nad dobljenimi cvetkami res neizmerno veliko, priča to, da so sicer vestni in pridni otroci zaradi prevelike zatopljenosti v nabiranjc — zamudili šolo. —
^,    12   .-^-
Ko so Angelica in ostala dva prinesli cvetice na učiteljevo mizo, jc la takoj uganil, da utegne pri teh sicer jako vestnih otrokih le nabiranje cvetic biti vzrok, da so prekasno prišli všolo; zato jim reče, kažoč na teloh:
•To je tedaj vzrok vaše zamude! Prav lepo je sicer od vas, da ste nabrali cvetic in mi jih prinesli v žolo, da, prav lepo,« nadaljuje gospod učitelj, pripomni pa, da na skrb, priti' pravočasno v šolo, vestni učenec ne sme nikdar pozabiti. V prihodnje se kaj takega ne smc nikdar več zgoditi.
Ta sicer rahli opomin je vplival na Angelico in ostala dva tako, da so vsi trije do ušes zardeli.                        . •
Ko vidi gospod učitelj to veliko otroško zadrego, pravi:
»Ker vem, da sle bili doslej vedno redni v prihajanju v šolo, zato vam danasnjo zatnudo popolnoma odpuščam, zlasti še zato, ker mi je ravno vaša velika ljubezcn do cvetic popolnoma znana in sem prepričan, da vas je edino ]e veselje nad to prvo pomladno cvetico zavedlo, da ste nehote pozabili na pravočasen priiiod v šolo.«
»Cvetico pa« — takoje nadaljeval gospod . učitelj — -ki so mi jo danes ti trije otroci prinesli v šolo, hočem vam jutri opisati in o nji povc-dati marsikaj zanimivega in poučnega.«
Drugi dan je prineslo tndi nekaj drugih učencev dokaj lepo razvitih cvetočih telohovih cvetov v šolo, tako da je imel z onimi vred, ki so jih prejšnji dan prinesli otroci v šolo in ki jih jc, da ne uvenejo, utaknil gospod učitelj &ez noč v vodo, vsak učenec pri opisovanju po en cvet v rokah.
Gospod učitelj pa je nato natanko opisal to cvetico in povedal o nji to-le:
»Cvetico, ki jo imate v rokah, imenujemo črni teloh. Svoje ime je dobila od debele, črne korenike, in jo je ravno po tetn znaku in po velikih belih cvetovib lahko ločtti od drugih njenih sovrstnic, kot od zelenega in smrdljivega teloha. Da je črni teloh jako znana cvetica, nara izpričuje ravno obilica irnen, ki jih ima. Poleg navadnega irnena — črni teloh — mu pra-vijo ponekod tudi kurice, smrtnica, talog, kihavka, slepice i. t. d.
Preden pa vani to cvetico natančneje opišem. pripominjam, da je črni teloh hudo strupena rastlina — ne devljite tedaj ničesar od njega v ustal
Oglejmo si najprej njegovo čnio koreniko! Iz te poganjajo leto za letom, in to na sprednjem koncu, listi in cveti, medtem ko ona sama na nasprotnem koncu polagoma umira. Vsa se nahaja v zemlji. Iz dejstva, da poganja leto za letom iz korenike liste in cvete, je razvidno, da je teloh vztrajno zelišče, to se pravi, da poganja na istem mestu, kjer se je 2e prejšnja leta nahajal, iz korenike leto za letom nove liste in cvete in ga je zaraditega ločiti od drugih enoletnih zeliSč, ki jim je življenje odmcnjeno le za eno pomladno ali polctno dobo. Če prerežemo to črno koreniko, ki pa ni vselej popolnoma črna, ainpak je, dokler je še mlada, rjava, vidimo, da je znotraj bela. Čim starejša je, tem temnej^o barvo dobiva, zraven pa postaja bolj dcbela in kratka, a slednjič popolnoma grčava. \i nje izvira prernnogo vlaknatih korenin in koreninic, ki dobiva po njih teloh svojo hrano iz zemlje.
¦=d  Slava Bogu v višavi!   t=
Kakor sem že omenil, pogahjajo na enem koncu korenike, in to na sprednjem, leto za letom listi in cvetovi. Pripomniti tnoram, da ima teloh le pri tleh stoječe liste, ki so debeli, trdni, usnjati in prezimujoči; to se pravi, da pozimi ne poginejo, ampak trajajo do prihodnje pomladi. Ploskev teh dolgopecljatih listov je dlanasto razdtljena na 7—9 podolgastih, debelih, na koncu napiljenih listov, izmed katerih je srednji sam, ostali na desni in levi pa so navadno po štirje in štirje zdruieni.
Steblo, navadno tako veliko kakor listni reclji, je približno poldrugi deciraeter dolgo ter nosi večjide! le en cvet, redkokdaj dobimo na eneni steblu po dva cvetova. Pri večini cvetic je navadno venec oni del, ki daje bodisi glede barve, velikosti ali česa drugega pravo podobo cvetu, oziroma cvetici sami. Čaša, ki sestoji navadno \z zelenih lističev kot manjši cvetov del, sc skriva kje za vencem, tako da jo pri premnogih cveticah celo težlco opazimo. Vse drugače je pa pri telohu. Podoba cveta ne zavisi tu kot na-vadno od venca, ampak od čaše, ki je sestavljena iz petih, tuintam tudi iz šestih do deset centimetrov Sirokih, trpežnih čašnih listov. Po barvi so ti listi navadno snežnobeli, dobe se pa tuintam tudi rdeče nadahnjeni, popol-noma rdečkasti ali celo čisto rdeči listi, oziroma cveti. Rekel sem, da so ti lističi trpežni. Ko dozoreva plod, odpadeta navadno pri drugih cveticali čaša in venec, pri telohu pa ostane čaša še vedno kot zvesta varuhinj.-i cvetu na rastlini, le da postane takrat zelenkasla ali rjavkasta.
Za čašnimi listi se šele nahaja venec, ki ]e sestavljen iz mnogih majhnih, v kolobarju stoječih, rumenkastih cevastih lističev. Ti cevasti lističi se pozneje izpremene v medovnike, ki se v njih napravlja med. Pridru1 čebele in druge žuželke vedo dobro zanj (er ga prav pridno in skrbno na-birajo. Da ga pa morejo dobiti, pripomorejo k temu ravno veliki, snežnobeli čašni lističi, ki se zaradi svoje bele barve od temnejše okolice jasno razlo-čujejo in pripomorejo, da med nabirajoče žužclke cvet lažje dobe, ker ga opazijo že od daleč. Za medovniki se nahajajo mnogoštevilni prašniki in v sredi njih prav v središču vsega cveta do deset zelenih pestičev. Ti pestiči se, a le redkokdaj vsi, izpremene v plod, ki mu pravimo mešiček. V teh mešičkih se nahaja seme. ki je zrelo rjave barve.
Povedal sem vam že, da je ta lepa, na apnenem svetu gorskih gozdov rastoča cvetica hudo strupcna rastlina. Le težko je po zunanjih znakih sklepati, katere rastline so strupene in katere ne. Nekatere nas res same odvračajo, da jih ne trgamo, bodisi da zoprno diše, kar provzroča pri člo-veku omotico, bodisi da so ostrega in ogadnega okusa, kar napravlja v ustih kot v želodcu zastrupljenjc, ki je z njim po groznih mukah zvezana gotova smrt, ako ni nagle pomoči. Zapomniti si pa moramo tudi, da so živobarvne cvetice navadno jako strupene. Glede barve je največ strupenih onih, ki cveto rumeno.
Pri telotiu nimamo navidezno zunanjih znakov, iz katerih bi se dal.o sklepati, da je strupen. Njegov snežnobeli cvct s premnogimi prašniki in medovnikj, iz katerih srkajo razne žuželke sladko strd, ga dela navidezno popolnoma nedolžnega, in nihče bi si ne raislil, da je ta krasna cvetka tako
huda strupenica. Posebno strupena je korenika, ki diši posušena jako ne-prijetno ter je trpkega okusa. Použita provzroča v ustih kot v želodcu hude bolečine in slabosti ter razdraii vse živ&vje, zlasli možgane. Človeku, ki bi použil le malce telohove korenike, se poleg obilih drugih bolečin v želodcu začne tudi v glavi blesti. Najbolj nevaren vpliv pa ima, fic se pomeša s krvjo, najsibo že korenika ali kak drug telohov del, zato je jako nevarno in brezvestno z ranjenimi rokami nabirati teloh.
Kako nevaren vpliv ima zavžita telohova korenika, naj nam dokaie zgled, ki sem ga bral v knjigi »Naše škodljive rastline«.
V nekem kraju je pri nekem kmetu služil hlapec, ki je že dlje časa bolehal. Da bi ozdravel, se ne napoti k zdravniku, kot bi to bilo pravilno, ampak k nekemu celih osem ur oddaljenemu »mazaču«, ki je znal kakor vsi takšni ljudjc zdraviti vsako bolezen. Ko mu hlapec potoži svoje bolečine, mu da ta črnega teloba, ki si ga naj skuha na sadnern moštu in zauiije. Domov prišedši stori hlapec vse tako, kakor mu je naročil mazač. Ker je bil njegov gospodar radoveden na to imenitno zdravilo, použije tudi iz same radovednosti eno čašo, raedtem ko jih je hlapec popil že več. Koniaj je polekla cTia ura nato, so se že prav silno pokazala pri obeh znamenja za-strupljenja. Bolcčine so prihajaic vedno hujše, oba sta močno bljuvala, hudo ju je pretresal mraz, in začela sta- zmedeno govoriti. Ker ni bilo od nikoder nobene pomod, ju je rešila v nekoliko urah straSnih bolečin — smrt, in sicer je bil hlapec, ki je použil nekoliko vefi čaš, prej mriič kot njegov gospodar.
Iz tega žalostnega slučaja razvidite, kako konča marsikateri človek zaradi prevelike vcrc v gotova »mazaska« sredstva svoje dragoceno življenje s pre-zgodnjo sinrtjo.
Vkljub temu pa, da je črni teloh tako nevarna strupenica, ga imamo vseeno prav radi deloma zaradi njegovega lepega cvetja, deloma tudi zato, ker je prva cvctica, ki nam naznanja, da je Ijuba pomlad s svojira bogatim cvctjem že na potu k nain.
Premnogo je cvetic, ki je z njimi obdaril Stvarnik našo zemljo. Neka-tere nas razveseljujejo s svojim krasnirn cvetjem in opojnim vonjem, zopet druge pa so nam ali v veliko korist ali pa tudi v veliko škodo. V neki strogo določeni vrsti cveto mesec za mesecem druga za drugo, nobena ne prehiti druge, a ludi zaostane nobena ne. Ko se približa čas njcnega življenja, oživi, cvcte in raste, a ko ji potečejo določeni dnevi življenja, zopet zamre, tako kakor zamre o določenem času vsaka živa stvar na svetu. Ako tako opa-zujemo mesec za raesecem to vedno premembo v prirodi, vidimo nebroj cvelic, med njimi pa tudi take, ki zaradi svoje krasne barve, redkosti, lepega vonja-vega duha, vztrajnosti življenja in drugih posebnosti prednjačijo drugim. Vsak mesec vsega leta se tedaj lahko ponaša vsaj z eno cvetrco, ki bi jo lahko zaradi omenjenih posebnosti postavili na prvo, nekako kraljiško mesto med cveticami. Taka cvetica je za mesec prosinec — črni teioti. Četudi nima ta krasno cvetoča cvetica v prvem, mrzlem letnem mesecu še skoro nikakih tekraecev, jo vendar zaradi njenih lepih cvctov lahko imenujemo kraljico prosinčevega cvetja-.