Slovenski glasnik.
813
jakov slovenskih. Ali, kakor že menda to mora biti: malo, jako malo podpore in vzpodbuje je tem težnjam dohajalo iz domovine; hvalo more društvo vedeti v tem oziru le gospodom: S. Gregorčiču, prof. Levcu, prof. M a mu, prof. dru. Miklošiču, I. Navratilu in dru. P o k 1 j u k a r j u. In dasi je bilo tudi ovir, vender se je delalo v „slovenskem literarnem društvu" v necih časih zelo pridno. Ali starejši društveniki so odhajali, novih močij pa ni htelo biti. Vender pa jih je še tudi letos bilo dovolj vnetih za tako društveno delovanje, ko ne bi slednjič odvagalo prepričanje, da ne more biti šole, če učitelja ni. Zato je „slov. lit. društvo" letos prestalo junija meseca. Toliko pojasnila in opravičenja. —- Koliko je pridovalo to društvo svojim članom, koliko vplivalo na preudarek in rabo njihovih duševnih močij, to razsodi lehko vsak sam, kogar vežejo spomini na lepe večere tega društva. Ali pa zasluži „slovensko literarno društvo na Dunaji", da se tudi njega omenja v večji književni po-vestnici slovenski? Mislimo, da. Veliko se je spisalo naravnost po tem medsebojnem navduševanji, mnogokaj tega je bilo tudi priobčenega po Stritarjevem „Zvonu", „Ljubljanskem Zvonu", „Kresu" in ,,Slovenskem Narodu", in društvo je bilo sploh slovenskim literarnim svrham primerna šola, kjer se je dobil marsi-kak lep raben nauk. Na vnanje se je društvo tudi kazalo, ko je bilo 1880. 1. slaviti tisočletnico slovanskega jezika v službi božji in je razpisalo z rodoljubno pomočjo predrazega člana gosp Radivoja Poznika nagrado 60 goldinarjev za najboljši spis, ki bi rešil nekoliko vprašanj o cirilici in glagolici. Spis došel je samo jeden, a tudi ta ni bil, da bi se mu prisodila nagrada. Sploh je bilo to društvo po svojih odbornikih in članih zastopano na vseh večjih slavnostih naših. Pri razhodu svojem je pa volilo knjižnico akad. društvu „Sloveniji" na Dunaji, denar pa svoj, 70 gld, ,,Jurčičevi ustanovi". — Predsedniki „slov. lit. društvu na Dunaji'c so bili gospodje: Anton T r stenja k, Ivan Jarc, Josip Hubad in Danilo Maj ar on. (Ivan Kapistran Jarc, drd. med., je predsednik umrl v 9. dan oktobra 1880. 1. na naglem na Dunaji; porodil se je 1850. leta v Medvodah, bil jako blag človek, vnet narodnjak in pod imenom „Ka-pistran" je v „Zvonu" 1880. 1. krepko zastavil pero; žal, da je takoj na to vzela ga smrt; v prijazni besedi in pisavi bi mnogo zdravniških naukov še podal svojim rojakom. Lahka mu tuja zemlja!) Društvo je zborovalo na mesec redno dvakrat, časih trikrat; na vsakem zboru je bilo na dnevnem redu po jedno ali več beril, o katerih so člani kritiko izpregovorili ali spisali. Poročila o sejah in predavanjih ter o društvenem gibanji sploh je citati: O II. letu v „Slov. Narodu" (1880, št. 173), o III. letu v „Slov. Narodu" (1881, št. 271), o IV. letu T ljubljanskem Zvonu" (1883, zv. 4.); o društvenem letu I. in V. ni tiskanega poročila; ,,Slov. Narod" je tudi blage volje naznanjal vsako posamno sejo in zbor. ^— Toliko tedaj o ,,slovenskem literarnem društvu na Dunaji". Mladi naši Slovenci na Dunaji so čutili potrebo v sebi, shajati se v tacih mislih in idealnih namerah; kadar se zopet prikaže taka potreba, pozdravimo jo z velikim veseljem!                                                                                                                 x.
Pismo iz Amerike. Tako redko se kaj čita po evropskih časnikih o nas Slovanih v Ameriki, a vender nas je precejšnje število in tudi pri nas se napreduje. Hočem Vam torej jaz danes dve literarni novici poslati: Prva je, da je v zalogi  podjetnih  knjigotržcev  gospodov   J.   Geringer   &  Keclik v   Chicagi,   111.
814
Slovenski glasnik.
pričel izhajati nov ilustrovan časopis ,,Čechoslovan". Glavni urednik mu je Vacslav J. Koerner (bivši starosta ,,Slov. Spolku" v motropolitanskem semenišči v St. Frančišku, Wis. — dokler je bival ondu). List zraven beletristike, sosebno v prilogah, prinaša tudi kratke politiške i. dr. novice iz Amerike in Češkega. — Bila je že nujna potreba takega lista, kajti izven St. Louiškega „Atlasa" ni ga poštenega češkega časopisa v Ameriki. Kakor slišim, list se hitro razširja. Druga novica je, da je izšel že tako težko pogrešani prvi češki katoliški koledar v Ameriki. Ime mu je ,,Americky Cechoslovan", Nakladem „Českeho Tiskoveho Spolku", Chicago, 111. Izdala sta ga v družbi nekoliko druzih češko-ameriških pisateljev g. Josef Molitor in Vacslav J. Koerner. Koledar je tiskan v veliki 4ki, ki na 170 straneh obseza razven navadnih koledarskih stvarij mnogo poučnega in zabavnega berila. Tudi ima 20 lepih podob; naj omenim nekatere: biskup J. J. Strossmaver in stolna cerkev v Djakovem, biskup Jirsik, urednik ,,Hlasu" g. Josef Hessoun, mož, kateri si je pridobil za ameriške Cehe največ zaslug. Med spisi mi najbolje dopadajo zgodovinske črtice o razvoji čeških katoliških naselbin po Severni Ameriki. Spis ta se bode še nadaljeval, tako da vender upamo kedaj imeti celo zgodovino tukajšnjih čeških naselbin.   (Prosim obetanih
poročil. Ured.)
Ivan K. Solnce,
St. Francis, Mihvaukee Co. Wis.
Hrvatska književnost je zadnje mesece zopet obrodila nekoliko novih plodov. V Dobrovniku prišla je na svetlo XIV. knjiga ,,narodne biblioteke';, v kateri je Car Marko priobčil svoje književne poskušnje pod naslovom „za kišljive dnevi". Akademijska knjigarna v Zagrebu je v 11. in 12. zvezku „ Hrvatske bibliotek e" izdala Sekspirjevo tragedijo ,,0telo" v prevodu od Ivana Trnskoga, a v 13. zvezku znano francosko pripovedko „Pavao i Virginija" od Bernardina St. Pierrea. „Univerzalna biblioteka" nam je prinesla v 4. zvezku Afričev prevod španjolske pripovedke „Farizejka" od Caballera, a v 5. in 6. zvezku Sekspirjevo tragedijo ,,0telo" v prevodu od Josipa Karloviča. Spoštovani čitatelj se bode čudil, kako da sta ob istem času prišla na svetlo dva hrvatska prevoda jedne in iste tragedije, in vender to ni nič čudnega. Med založniki, pa tudi med pisatelji je premalo vzajemnosti, pa drug za druzega ne ve, kaj dela. Pri velikih narodih nič ne škodi, če dva ali trije isto klasično delo prestavljajo, pri nas pa je to za zdaj še nepotrebno, a nekoliko tudi škodljivo, kajti vsa književna podjetja imajo skoraj isto čitateljstvo, pa človeka težko stoji, isto delo dvakrat kupiti. Iz istega uzroka mislimo, da je akademijska knjigarna prezgodaj dala natisniti rPavla in Virginijo", kajti še ni davno, kar nam je isto pripovedko prinesla zabavna knjižnica „Matice Hrvatske". Zarad „0tela" je nastal celo prepir, kateri prevod je boljši, kajti med tem, ko ,Sloboda" hvali prevod Karlovičev, stavlja „Vienac" Trnskega na prvo mesto. Sicer pa nam ravno ta dogodek jasno kaže, kako potreben bi v Zagrebu bil „literarni klub", o katerem se je v hrvatskih književnih krogih že lansko zimo mnogo ugibalo. Najbolje bi bilo pač, ko bi se ,,Hrvatska Matica" tudi temu začetju na čelo postavila.
V zadnjem našem poročilu oglašene pesni ,,Slobodarke" so med tem tudi že zagledale beli dan v prav lični  zunanji  obliki, kakor   se   za  take  pro-