416 y.: Tri reke. »Vse izgubljeno, jaz jedini utekel pogubi! Neprijatelji pritiskajo od vseh stranij! « »In Bogdan? Tudi poginil?« vpraša starec prestrašen. »Ne, on je pri — nevesti. In dočim je odšel — včeraj rano je bilo — obkolil nas je neprijatelj nad Morinjami, kjer je velel Bogdan, naj čakamo — in vsi so pali po vražjih onih kroglah, vsi, samo jaz sem se umeknil, toda prestrelili so mi roko in me ranili v glavo . . .« Bledega lica se obrne vodja. »Grgur, prejmi orožje!« reče mu in gre na rob pečevja, s katerega se vidi v doline in soteske dolenjega Krivošija. (Konec prihodnjič.) Tri reke. ^ roje strug čez plan drži, Reke v njih vale" se tri. V drugi plavajo solze" Našega rodu v morje". Prva nosi do morja" Vali tretje v morje spd, Znoj slovenskega možd. Z našo je rdeče" krvjd. Reke tri hite" čez plan — Kdaj jim bode tek končan ? . . . Potnik. .6 tebe straui v daljno mesto, Od tam še dalje moram zdaj, Sred doma" ti bilo zvesto, Na tujem bode vekomaj!« . . . On kraje zapusti domače, A nje med tujim svetom ni — Kaj mesta hrup mu, kaj palače, Kaj njemu tujke so oči? Ostavi mesta, ljudstvo tuje, In vrne potnik se domdv, Iz stolpa tožno pesem čuje — Kaj ta pomeni glas zvon6v? Ni znal, da ona je nevesta, Nje zaročenec — grob hladan . . . Da njemu bila bi nezvesta, Ves svet se trudil je zaman !