Poduk zastran žrebcov za pleme.
Razglas c. k. deželnega poglavarstva.
Kdor hoče žrebca za pleme rabiti, mora pred vsem drugim gledati, kakošnega rodu da je. Treba je tedaj, kolikor je to mogoče, zvediti, kterih in kakošnih staršev da je žrebec, in sami taki žrebci se bodo smeli spušati, kteri niso staršev različnega plemena. Kar to reč zadene? se ni na to zanašati, kar njih gospodarji govore, ker prav^dostikrat sami ne vedo, kakošnega rodu so njih konji, in iz tega se ume samo, da je treba, unajne lastnosti žrebca, ki je za pleme namenjen, toliko bolj natanko pretehtovati.
Zrebci za pleme morajo dalje boljšim kobilam okraja, v kterem se imajo spušati, kar njih život kakor tudi njih zmožnost zadene, primerni biti. Ume se tedaj, da v krajih, kjer imajo bolj lahke kobile, ne spušajo pretežkih žrebcov, in tudi narobe ne, da namreč ondi, kjer so se konji že nekolike poboljšali in požlahnili, ne rabijo prav slabih žrebcov. V tej reči je treba tedaj svariti, da pretežkih , okornih in sploh tacih žrebcov ne spušati, na kterih se znamenja malopridnega plemena razodevajo.
Od žrebca se tirja, da je vsaj toliko izrašen, da se zamore vprihodnje krepek konj upati. Zrebec, kteri ima do-pušenje za spušanje dobiti, mora že štiri leta star biti, in toliko ojstreje se mora gledati na to, da se mlajši žrebci za pleme ne rabijo, ker lastniki privatnih žrebcov svojo živino večidel čez moč naganjajo, in jih tako prezgodaj ob moč denejo.    To pa zarodu nikakor ne more hasniti.
v
Zrebec za pleme pa tudi ne sme prestar biti, posebno če pred ni bil spušan. V tej reči se mora na konje navadnega plemena posebno gledati, ker so bili dostikrat že v zgodnji mladosti za delo rabljeni in se toraj zgodaj postarajo in omagajo. Sploh se ne sme nobenemu necesarskemu žrebcu privoljenje za spušanje dati, ki je že čez deset let star in ni bil že pred spušan.
Kar velikost žrebca za pleme utiče, je skušnja pokazala , da majhni žrebci tudi žrebeta le srednje velikosti zarode. Posebno v krajih, kjer imajo že precej velike kobile, spravi spušanje premajhnih žrebcov rejo konj na rakovo pot. Treba je tedaj, kar velikost zadeva, posebno na to gledati, da se samo takim žrebcom pravica za spušanje daje, kteri se v velikosti s kobilami skladajo. Tukaj je pa še bolje, če so žrebci večji kakor kobile. Zrebec za spušanje mora saj 15 pesti velik biti. Samo za mlade žrebce , od kterih se more misliti, da bodo še rastli, in kteri se imajo v krajih spušati, v kterih imajo kobile srednje velikosti, se zamore pravica za spušanje dati, ko so 14 pesti in 3 pavce veliki. Tudi bolj veliki žrebci se smejo spušati, če so le sicer velikosti kobil tistega kraja primerni.
Kar život zadene, je gledati, da je žrebec za pleme terdnih nog, to je, da je krepkih kosti. To se da, kar noge zadene, iz širokosti sprednjih nog koj pod komolcom, iz širokosti zadnjega stegna tam , kjer se z zgornjim stegnom sklepa, iz širokosti spredej na kolenu in posebno skočnega člena, dalje iz širokosti pisala na zadnji plati spoznati. Ozke sprednje persi, plošati obok na persnih straneh, majhna glo-bočina persnega koša,   globoko vdert herbet in križ,   ozek
in kratek križ, kakor tudi kiatki prečni podaljški lednih vretenc razodevajo malo krepke kosti celega života.
Zrebci tedaj, kteri imajo predrobne noge, ozke persi, ozko postavljene noge, zlo vdert in ozek križ, se ne smejo za pleme rabiti. Pa tudi žrebci težkega in okornega života niso za pleme, in tukaj se mora povedati, da se dajo tudi na težkem žrebcu kosti nog saj poverhi spoznati in da naj se močneji podaljški kosti dobro razodevajo.
Pri žrebcih za pleme je tudi na primerno rast života dobro paziti. Če ravno da samo natanjčno poznanje konj primerno razmero posamnih delov života spoznati, se da vendar saj razmera rasti prednjega dela do zadnjega precej lahko določiti. V tej reči se opomni, da so žrebci z nizkim komom (vidermažem), pri kterem je križ več kot en pavec višji, z ozkimi in plošatimi persmi, s stermimi plečmi, z ozko stavo sprednjih nog, večidel v sprednjem delu preslabi; pa tudi nasprotna napaka se dostikrat vidi, posebno pri navadnih žrebcih, kteri imajo debelo glavo, debel vrat, preveč mesnate pleča, in ozko in dolgo ledje, kratek in ozek križ, ozko stavo nog in pa preslabe zadnje noge, in s tem tudi celi zadnji del preslab v primeri s sprednjim kažejo. Kakor žrebci s spredej popisanim životom niso za pleme, posebno če ozke persi to neprimero očitno razodevajo , enako se tudi žrebci s slabim zadnjim delom, pri kterih je križ dostikrat več kot za en pavec globočeje kakor kom, ne smejo spušati, in na to je toliko bolj paziti, ker se žrebci tacega života pri poverhnem ogledovanji za pripravne spoznajo, kar je pa za zarod kaj škodljivo.    (Konec sledi.)
Poduk zastran žrebcov za pleme.
Razglas c. k. deželnega poglavarstva.     (Konec.) Po   žrebcih   z   napačno   postavljenimi   nogami erbajo skorej vselej žrebeta   to   napako   in so zavoljo   tega za dosti manjšo rabo. Žrebci s takimi napakami se ne smejo nikakor za pleme rabiti.
Treba je tedaj gledati, da niso noge ne ven ne noter obernjene; konji, kteri, kakor se pravi, da po per-stih hodijo, in konji, kteri imajo zlo ven obernjene kopita, imajo večidel tudi povezne kopita in razodevajo napačno stavo nog. Ravno tako je preozka stava sprednjih nog vselej znamenje tesnih in ozkih pers in takim žrebcom se ne sme dajati pravica za spušanje. Manj je ležeče na tem, če ima žrebec prednje noge pod se postavljene, pa se ve, da ne preveč. Ce žrebec v sprednjih kolenih spog-njen stoji, je to znamenje, da je bil že mlad preveč vpre-gan; če zraven tega nima žrebec še kake druge napake, se sme še za pleme rabiti.
Več je pa na tem ležeče, kako se deli v skoknemčlenu ali, kakor ljudje pravijo, v zadnjem kolenu sklepajo. Zrebci s s a bi j i čas ti mi nogami, to je takimi, pri kterih so pisala zadnjih nog preveč naprej kakor zlo izkrivljena sablja postavljene, ali pa taki, pri kterih pisala preveč navpik stoje, zarode žrebeta, ktere so zavoljo slabosti v skoknem členu mnogim boleznim podveržene. Zrebci s takimi napakami niso za pleme.
Enako je tudi gledati, kako je bincelj postavljen, ker konji s predolgim binceljnom, ki je povežno postavljen, radi skozi stopajo in včasih kakor medved tavajo. To so napake, ktere žrebeta poerbajo, in ceno konj zlo zmanjšujejo.
Tudi na kopita se mora gledati, in žrebci, kteri imajo plošate kopita, pošvedrane ali sicer neredno ustvarjene kopita, se ne smejo za pleme rabiti, ker žrebeta potem zavoljo pogostnih kopitnih bolezin zgodej nehajo za rabo biti.
Da se tu imenovane napake spoznajo, je treba gledati, kako žrebec hodi in da si živinozdravnik, kteri žrebce za pleme namenjene ogleduje, jih prepeljevati da in natanko gleda, kako hodijo in se gibljejo. Posebno je tu gledati, ali se zadnji del enako s prednjim giblje, in ali je gibanje nog redovno in enakomerno. Tudi je gledati, ali se konj krese in z zadnjimi nogami v sprednje bije, ker te napake iz napčno postavljenih nog izvirajo. Ko živinozdravnik na hojo konj gleda, bo tudi priložnost imel kakošno drugo bolezen zapaziti.
Žrebec za pleme naj je dobro rej en in krepek; medli, zlo izdelani žrebci z vdertim križem in kravjim trebuhom niso za pleme; tudi taki žrebci razodevajo malo moči, kterim se le seno in trava poklada in imajo za tega voljo velik vamp, bolj resasto dlako, velo kožo z mastjo zalito.
Pred vsem je treba, da žrebec za pleme namenjen je zdrav. Zastran tega ni samo na to gledati, ali ima kake unajne ali notrajne bolezni, temuč živinozdravnik mora posebno na tako imenovane poerbljive in nalezljive bolezni paziti.
K poerbljivim se štejejo: tišavka, slepota, upornost in naduha. Mehurji na nogah, kakor tudi bolezni kosti, kakor krak (štihpajn), morske kosti na nogah so tudi bolezni, zavoljo kterih se mladi žrebci ne smejo spušati, če jih niso le po kakem unanjem poškodovanji dobili.
Kar nalezljive bolezni zadeva, je posebno gledati: na smerkelj, červivost in garje (grinte ali lišaje). Z žrebci, kteri imajo take bolezni, je koj po postavah ravnati.
Noben žrebec, kteri ima ktero, kakoršno koli s moli k o, ne more, dokler ni ozdravljen, pravice za spušanje dobiti. Posebna dolžnost živinozdravnikov je, da nobenega žrebca, kteri ima ktero ravno imenovanih bolezin, za spušanje pripravnega ne poterdijo. Zlasti se morajo spolovila žrebcove natanko pregledati zavoljo francozov, in noben žrebec se ne sme spušati, kterega spolovila so zatekle ali na kterih se mehurčiki ali tvorčiki najdejo; takim žrebcom naj se za vselej pravica za spušanje vzame, in če jih njih gospodarji nočejo dati rezati, se jim mora posebno znamenje vžgati, da se poznajo.
List 57.