Kje imajo čas vrtati vase?
Gledališko omizje pri zvezi kulturnih organizacij Ljub-ljana Vič-Rudnik je s Tonetom Kuntnerjem, uglednim igralcem Mestnega gledališča Ijubljanskega, pred krat-kim preudarjalo o situaciji v letu, ko praznujemo 25-letnico delovanja gledaliških skupin v občini Vič-Rudnik. Tone Kuntner je odločno zavračal sugestije o krizi. »Kri-ze ni, je rekel, če pa je, je oeprestana. Najhujša kriza je kriza človeškifa odnosov, to, da se več ne srečujemo, da se vet ne vidimo.« Zato pa vidi v možnostih ljubiteljskih gledaliških skupin tisto lučko, ki zagotavlja človeško srečevanje in skupno razmišljanje o problemih čioveka. Mar so pogoji dela danes resnično slabši kot so bili pred leti? Ali so danes dvorane bolj mrzle, ali je odnos krajev-nih skupnosti in njihovih komisij za kulturo manj naklo-njen kot v gledaliških letinah, ko je kronist ugotavljal na zaključnem srečanju 400 igralcev in tudi do sedemnajst celovečernih del? Dvorana v Kki vasi še ni bila prenovlje-na, ko sta Bojan Štih in Vesna Arhar skupaj z navdušeni-mi mladinci in mladinkami razstavljala in spet sestavljala slovenski gledališki kozolec, ki se je zapisal v zgodovino slovenske gledališke omike, saj je Bojan Štih pomembne stvari dognal prav med amaterji v Iški vasi, v Zelimlju so imeli tudi za teater popolnoma neustrezen gasilski dom in vendar so giedališki sladokusci uživali v žlahtnem ljubiteljstvu, ki je pripravilo Logarjem Nušičevega »Dok-torja«, Goran Gluvič je prvič postavil na oder skupaj z Matjažem Zupančičem svoj prvenec prav na mrzlih ljubi-teljskih deskah KUD Svobode Vič, kam so se izgubili nadarjeni mladi režiserji, kakršen je bil Anton Malavašič, ki je v najmanjšem možnem prostoru, pravzaprav brez odra, v gasilskem dotnu na Žažarju, potem ko so izvlekli gasilno cistemo, zacopral svoje imenitne predstave, od katerih ostaja v nepozabnem spominu Katajev »Dan oddiha«, ali je gledališki temperament od takrat usahnil? Koliko požrtvovalnih prostovoljnih delovnih ur za novi dom v Robu, koliko iskrene ljubezni do mladih je razda-jala režiserka Angelca Puhova, v domu na Lavrici je Ema Blažič uprizorila v nekaj letih pravi festival iger Toneta Partljiča in Roman Novelli je bil hišni avtor društva v Notranjih goricah. V KUD Dobrova so imeli po dve gledališki skupini, mlajšo in starejšo. Torej ne more biti kriv mraz, saj je v Polhovem Gradcu Marija Smukova ustvarila svoje imenitne igre ob isti peči, kakršna je v dvorani še danes. Utegne biti krivo pomanjkanje časa? Tone Kunlner pravi, da si je treba vzeti čas »da vrtaš vase«. Pravi, da je izhod iz življenjskih preizkuknj prav to »vrtanje«. Posebej danes, ko je vse lepo in človeško v nas ogroženo od brzine in želje po materialnem uspehu je
»vrtanje« potrebno, čeprav včasih bolefie. Prijateljsko srečevanje v družbi, kjer se »lahko pogovoriš o kakšni pesmi, o kakšni dnuni, o tistih finih tankih stvareh, o katerib sicer ne govoriš vsak dan« je odločilnega pomena za prisluškovanje sebi in svoji globini in spoštovanju umetnosti. ki da »rešuje človeka«. Kajti umetnik svojo umetnost ponuja iz skritih stisk in trpljenja - Kuntner se je spomnil prijatelja Cirila Kosmača. ki je 2000 strani Trobente in oblaka skrčil na 250, ostalo pa zavrgel.
Tudi Franci Končan (prav je, da se spomnimo horjul-skega »Kurenta« na BorJtnikovem srečanju, pa Zlate maske za kolektivno igro Javorškovih »Manevrov« v Trebinju. še vsaj Potrčevih »Kreflov« ob pisateljevi 70-letnici) je poudaril pomembnost prijateljstva, ko »kolek-tivno doživetje znotraj skupine odločilno pripomore k dobri predstavi, ko zagori samo iz skupnega hotenja.« Končan je poudaril, da ima tu amatersko gledališče prednost, saj mora biti »ansambel uigran kot orkester«. O tem pa je iz lastne skušnje lahko govoril skladatelj in dirigent Josip Grgasovič, ki je zelo obžaloval, da se KUD France Prešeren še ni reorganiziral »saj je za človeka nadvse pomembno, da labko izrazi svojo skrito energijo in to mu je v največje zadoščenje«. Na vprašanje, kaj je moderno gledališče, je Tone Kuntner lakonsko odgovo-ril: »Moderao je iskreno«, društvom pa priporočil aktu-alno in razmišljajočo dramatiko, taka kot je na primer iz NOB »Rdeče in sinje med drevesi«.
Na kaj se lahko opira kronislpki je v desetih letih doživel 119 cetovečernih gledaliških premier, ki so se vključile v občinsko revijo. Prav gotovo ne na minulo delo in na sodelovanje s profesionalci; med katerimi so imena Bojana Štiha, Vesne Arhar, Jožeta Voznyja, Ja-dranke Tavčais Iztoka Toryja, Jožeta Logarja/Mojce . Kreft, Hinka Košaka, Gorana Gluviča, Toneta Kuntner-ja, Milana Malnerja, Boža Vovka, Marije Šeme, Tarcisi-je Galbijatti, Branka in Bojana Dobravca, Boštjana Zu-pančiča in drugih ampak predvsem na tiste, ki so upanje za prihodnost. To upanje pa so za nas gledališčniki okrog mladega režiserja Andreja Perhaja, Mojce Černe, Tonč-ke Melikove , Kavčičev in Oblakov, Vide Susman (Kje so režiserji, kakršen je bil Jule Škraba?) in Francija Končana, ki praznuje letos 25-letnico sodelovanja v ljub-Ijanski kulturi. Kje so pa ostali?
J.Š.
»Skrivnost stolpnice št. 3* Marjana Marincaje izbrala za najmlajšo gledališko skupino na Barju režiserka Irena Zadnikar, ki pripravlja z najmlajšimi Barjani tudi celovečerni omnibus, sestavljen iz plesa, izraznega plesa, break danca, lutk. Premiera bo sredi decembra.
Naš fotoreporter Lado Čukje zgornji posnetek zabeležil v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Sredi novembra so se na prijetnem srečanju zbrali upokojenci tega zavoda. Kolektiv zavoda in gojenci so jim pripravili prisrčen program in nekdanje dolgoletne delavce tudi obdarili. Še posebno svečan poudarek pa je srečanju dala obeležitev petih Življenjskih jubilejev upokojencev.