Pomenki o slovenskem pis an f i. XXVIII. 7'. Da so mile govorice staroslovenske, kakor nam jih kažejo pervi pismeni spominki, doma med Ijudstvom tako naglo utihnile, k temu so pripomogle razne viharne sile, zlasti a) 1. 886, ko so po Metodovi snierti umakniti se mogli njegovi učenci, b) I. 892, ko so vsedli se med Slovene siloviti Madjari, in c) 1. 907, kedar je padla bila Moravska in z njo tudi Slovenska. U. 0 poslednji pripoveduje Safafik, da je na vse strani razgnala prejšnje bivatelje, kar jih jc ušlo sinerti ali sužnosti. Nekaj jih je pobegnilo do Tater (pod Karpate), nekaj k Bulgarom, Hrovatom in dmgam. T. Naj važniše, piše Ladislav (Zl. Vek. str. 10), je preseljevanje I. 892, ko so divji Magjari pritisnili na oserčje Slovanov. Lahko si je misliti, da so premagani Slovani obernili se cd premagovavcev proč, ter se podali proti jugu in zatoku za drugimi sorodniki. U. I jaz bi mislil, da se je takrat mnogo Slovencev naselilo po naših krajih, in da se tako naj bolje razjasnuje Šafafikov ^drugam". T. Nekaj SJovanov je ostalo, piše Ladislav dalje, doma v Panoniji ter so se podvergli preuiagovavcu, nekaj se jih je umaknilo proti severju v tatranske gore, nekaj pa jih je šlo po sedanjem Stajarskem in Kranjskem in ob j adranskem morji, in so se pomešali med prejšnje stanovnike sorodne. Naravno je, da so vzeli seboj naj dražji zaklad, namreč svojo govorico. U. Ohranili so tudi Slovenci svojo govorico toliko ložeje, ker so prišli k sorodnim bratom; se ve, da se je sčasoma marsikaj premenilo. T. Vendar se je tod preminjala naj menj, ker se je z narodniin jezikom skor popolnoma vjeniala, in naravno bi se bila lehko razvijala, ako bi ji vnanje okoliščine ne bile tako nevgodne. Te pa ji niso bile prijazne, in torej se je zgodilo, da so nas Slovence pri tej dedovini mogli prezreti drugi Slovani in nas nekteri se sedaj prezirajo. V. Slišal sem že velikrat, da se govorica tedanjih Slovanov tii še tolikanj razločila, kakor se loči sedaj. T. Sčasoma se je marsikaj spreinenilo. Jezik, dokler živi in se govori, se spreminja a) sam po sebi, b) po raznih rodovih, c) po daljavi krajev, d) po gorkejem ali merzlejem podnebji (zakaj tudi to itna vpliv na omehčenje ali kerhkobo jezika), in pa kakor so prišli e) v dotičje z raznimi raejaši. U. To je bila mešanica, ktero so govorili slovanski rodovi med seboj in s tujimi narodi! Strah, pravijo, je v sredi votel, okrog ga nič ni. Slovani pa imamo tujih mejašev — v sredi in okrog — kot listja in trave ! Tu so mešali slovenščino z gerščino in laško latinščino, tam z nemščino; tii z madjarščino, in tam spet s turško in tatarsko besedo. T. Razun vnanje dotike so imeli nekteri narodi po veri omiki, vladi itd. še posebno moč do posamesnih slovanskih rodov. V tem oziru prav odgovarja Prešernov slovenski učenec novemu pisarju, ki pravi, da po nobeni ceni ne sme na pdsodo jeniati gerških pa Iatinskih besedi: »Sej tudi drugi to storč Sloveni; Sej vemo, de turčuje Serp, de Rusi Tatarijo, Poljak de francozuje, De Tčasih verli Čeh nemškvati miisi«.