30 let Zmajevega odreda in taborništva v Ljubljani
V  zadnjem desetletju nam je mladim, malo manj mladim ali samo še po srcu mladim Zmajevcem prišlo že v navado, da se vsaj dvakrat vsakih pet let snidemo na prijateljskem srečanju. Dvakrat zato, ker poleg okroglih obletnic ustanovitve odreda (4. novembra 1951) proslavljamo tudi visoke življenjske jubileje častnega starešine Zmajevega odreda prof. Pavla Kunaverja - Sivega volka (decembra 1979 smo ga vsega čilega pozdravili kot devet-desetletnika).
Sivi volk je namreč povezan tako s tri-desetletnim delovanjem Zmajevega odre-da, kakor tudi z njegovo predzgodovino. Kot pionir povezovanja vzgoje z življe-njem v naravi in kot predvojni skavtski voditelj je že v prvih povojnih letih vodil prirodoslovni krožek ljubljanske klasične gimnazije. Ko je 22. aprila 1951 dozorel čas za ustanovitev Združenja tabornikov Slovenije, so prirodoslovni krožek prei-menovali v Triglavsko družino tabomi-kov. Sedemnajst članov družine je že v začetku poletja 1951 pod vodstvom ing. Henrika Pajerja taborilo v Iškem Vint-garju.
Aktivisti mladega Združenja, večinoma že predvojni gozdovniki in skavti, so iste-ga poletja v Iškem Vintgarju in v Bohinju pod hotelom Bellevue pripravili tečaj za ustanovitelje novih taborniških enot ozi-roma vzorni tabor; tudi tu je bilo največ udeležencev iz Ljubljane. Taborili so tri tedne od 7. avgusta dalje.
V jeseni se je v taborniško organizacijo v Ljubljani vključilo že okoli 400 članov. Poleg Triglavske družine so delovale še družine  Planika  v Tomačevem,  Skalni bor, družini na 7. in 8. gimnaziji, nekateri vodi na drugih šolah ter nekaj taborniških klubov na Univerzi. Po sestanku in tabor-nem ognju na Goleku pri Sv. Katarini je bil v nedeljo, 4. novembra, v nabito polni in lepo okrašeni terenski dvorani v Hre-novi ulici na Prulah ustanovni občni zbor ljubljanskega rodu. Poročilo pripravljal-nega  odbora je  prebral  Jurij  Kunaver, občni zbor pa je nato sprejel rodova pravi-
la, se odločil za ime »Zmajev rod« in izvo-lil svoje prvo vodstvo s starešino Viktor-jem Snojem.
Od 4. novembra 1951 lahko sledimo ne-pretrgani črti razvoja Zmajevega rodu (pozneje odreda) in taborniške organizaci-je v mestu. Namen tega prigodnega zapisa seveda ne more biti, da bi v njem našteva-li vse nekdanje in sedanje zaslužne člane ali da bi podrobno preiskovali organiza-cijsko in programsko rast Zmajevega odreda in drugih enot v Ljubljani. Med pomembnejšimi mejniki naj zato navede-mo le ustanavljanje novih odredov in čet, ki so neposredno ali posredno izšli iz ma-tične enote. Aprila 1952 je bil najprej usta-novljen odred Crnega mrava, nato, marca 1953, odred Bičkove skale in decembra 1954 odred Dobre volje.
V okviru širše reorganizacije ZTS je bil januarja 1960 Zmajev odred razdeljen na več novih odredov, saj ,naj bi takrat števi-lo Zmajevcev naraslo že na tisoč; od tedaj nastalih novih odredov je do danes obstal le odred Rožnik. Delitev Triglavske čete Zmajevega odreda spomladi 1960 je čez desetletje in pol pripeljala do nastanka odreda Sivega volka. Nadaljnja rast Zma-jevega odreda pa je vodila le k ustanavlja-nju novih čet in klubov v samem odredu.
Za razvoj taborništva v mestu je prav gotovo pomembna medsebojna povezava enot. Za to je sprva skrbela okrajna zveza, nato občinska starešinstva oziroma zveze; v Centru je bila občinska organizacija ustanovljena leta 1959 in je do danes v glavnem uspešno opravljala svojo koordi-nacijsko vlogo. O tem in o dobrem delu treh odredov, ki jo danes sestavljajo, go-vori tudi kipec puntarjev, ki so ga taborni-ki iz Centra letos dobili kot nagrado skup-ščine občine.
Ce mi zapiski iz beležke ae lažejo, smo imeli ustanovni občni zbor Mestne zveze tabornikov 5. marca 1967. Zmajevci smo se za ustanovitev Mestne zveze krepko zavzemali, sedaj pa že nekaj časa kaže, da mestna organizacija spi v senci dobro de-lujoče ljubljanske področne zveze.
Enovitosti organizacije in tovariškemu sodelovanju med posameznimi taborni-škimi enotami po moji presoji ne more škodovati zdrava doza tekmovalnega du-ha »klubaštva« odredov in čet, kakortudi ne stremljenje po določenem elitizmu (ki so ga odredu - jubilantu pogosto očitali). Do »elitnih« napak v svojem tridesetlet-nem razvoju so Zmajevci že večkrat zav-zeli kritično stališče. Upravičeno pa so lahko ponosni na nekaj značilnosti in po-sebnosti v delu odreda:
- na izoblikovan lastni moralni kodeks ter pravilnike za celoletno delo svojih osnovnih enot, kar se ne odraža le v do-brih tekmovalnih rezultatih in n. pr. v tem, da je bil odred letos edini med slo-venskimi odredi sposoben svoje tabore postaviti na več kot eni lokaciji (štirih, le eni obmorski), ampak tudi v tem, da so Zmajevci uspevali tudi na najpomemb-
nejših taborniških funkcijah in poklicnih delovnih nalogah;
-  na neposredno pomoč, ki so jo Zma-jevci  nudili  nekaterim drugim taborni-škim enotam;
-  na organizacijo vrste najrazličnejših taborniških tekmovanj, tja od vsakoletne-ga Cičevega memoriala do organizacije ene izmed tras »Pohoda po poteh parti-zanske Ljubljane«;
-  na tesne stike z zamejsko mladino, na pet koroških taborov, na razvejene stike s taborniki iz drugih republik ter iz Franci-je, Nemčije, Češkoslovaške in Poljske;
-  na bogato publicistično dejavnost in še na marsikaj.
Podrobnega naštevanja dosedanjih uspehov in nagrad tukaj ne bi ponavljal (nekaj tega je v »Zmajih« izpred natanko petih let). Pač pa bi za zadnjih pet let odredovega delovanja lahko na splošno ugotovil, da tabornice in taborniki dostoj-no nadaljujejo dosedanjo pot, pač prilago-jeno splošnemu družbenemu razvoju in spremembam v mladi generaciji. Ne gle-de na včasih nič kaj razveseljive ali idilič-ne nove pojave v življenju pa Zmajevci tudi v dejanjih izpričujejo pripadnost ne-katerim trajnim človeškim vrednotam, ki jih še posebej goji taborniška organizaci-ja: s svojo opremo in ekipo so ob tolmin-skem potresu leta 1976 že prvi dan na lastno pobudo priskočili na pomoč, z opremo pa so nesebično pomagali tudi ob potresu v Črnogorskem primorju.
Kot sedanji starešina od današnje gene-racije mladih Zmajevcev pač ne morem in ne smem pričakovati ali zahtevati še bolj očitnega potrjevanja pravilnosti doseda-nje poti. Zato naj svoje vezilo sklenem z zahvalo vsem, ki so nosili ali še nosijo prijetno, a odgovorno vodstvo odreda in njegovih enot ter vsem posameznim in družbenim organom, ki z razumevanjem podpirajo Zmajevce in taborništvo nas-ploh.
Odredu in taborniški organizaciji v me-stu pa »vse najboljše!« - kot  se ob rojstnih dnevih spodobi.                    Janez Stergar