Sodobna slovenska poezija
Uroš Zupan
Pesmi
Imena in legende - Poglavje iz kratke zgodovine nečimrnosti
Slava je skupek vseh nesporazumov, ki se zbirajo okrog nekega imena.
R. M. Rilke
What about Harold Bloom and Gertrude Stein? Gospod je preve~ jedel in je bil obilen in razko{en kot njegove teorije o Shakespearu. Gospa pa je neprestano me{ala bikova jajca in rože. Gospod me ni omenjal. To me seveda stra{no skrbi. Gospa pa me je opazila in se dala velikodu{no
podu~iti. Samo ime povejte, pa vam postrežem z anekdoto o ~loveku. Postal sem pravi stroj za bruhanje anekdot. Samo ime povejte. Ime. Ni bil Hlebnikov tisti, ki je izumil zvezdni jezik. Ni bil Vallejo tisti, ki je na nekem kamnu pestoval konkavno glavo. Ni Guido
Cavalcanti s florentincem ~astil le Danteja. Samo ime povejte, pa vam postrežem z anekdoto o ~loveku. Ime. Nih~e ve~ me ne razume. Tudi samega sebe ~edalje manj razumem. Celo metuzalemski slavisti se le {e delajo, da me razumejo. Starost mojih bralcev se neprestano
topi in pada. Ali mi gre na otročje? Ali bom končal v mladinski književnosti kot nekakšen minoren eksces, ki se je zgodil majhnemu narodu? Po potrebi sem Aškenazi-Sefard. Po potrebi sem albino Aboridžin. Po potrebi sem sedem metrov visok Pigmejec.
Obubožan plemič, ki v mondeni pisateljski koloniji snuje načrt za rešitev sveta. Hočete bombon? Takoj pričaram bombon. Hočete zlati tuš? Takoj pričaram zlati tuš. Ni bil samo Nižinski tisti, ki je skakal naokrog oblečen v favna. Skozi lastne zobe
uhajam. Strah me je. Izumrli bomo. Strah me je. What about 16 elegijskih distihov, ki so mi jih posvetili v 30 indoevropskih jezikih, in dva epigrama v ugro-finščini? What about Oton Župančič? Samo ime povejte, pa vam postrežem z anekdoto o človeku. Who the fuck is Oton Župančič? Who the fuck am I? Samo ime povejte. Ime. Ime
Nepojasnjena ljubezen
I.
Kamni so vedno molčeči sosedi. Drevesa so včasih molčeči sosedi. Njihove sive veje so danes videti kot poapnelo ožilje izumrle živali, ki kleči na lebdeči zemlji.
II.
Ptice, ki se vračajo z juga,
prinašajo tolažbo,
kajti tolažba je potrebna.
Oblaki odvzemajo in vračajo svetlobo
in obraz (tisto, kar je pod njim)
se spusti do tal,
da bi se glasba s praznovanja
v podzemlju laže prelila v telo.
Kajti tolažba je potrebna.
III.
Čas za podivjano zelenje še ni prišel. Plevel še ni našel svojega začetka. Še vedno je mogoča nenadna plovba proti preteklosti - vrnitev zlih duhov.
IV.
Na začetku aprila sedim v sebi,
kot bi bil privezan na nepojasnjeno ljubezen,
za katero upam, da se bo vsak hip pripetila.
Ulice po dolgem času dohitevajo moje misli.
Ko bo začelo rositi,
bo mokra luč najprej razprla
in potem pazljivo zmehčala ves dosegljivi zrak.
Recenzija, napisana v stanju prizanesljivosti in dobre volje
Končno! Mislili smo že, da bo za vedno ostal v čakalnici. Med večnimi adolescenti in talenti. Tu in tam kakšen žarek svetlobe, smet luči. Drugače pa sivina, res da nad povprečjem, pa vendar: sivina. Dajali smo mu nagrade, ga razglasili za junaka svojega časa, skoraj že za sveto kravo. Gojili smo simpatije do njega, ker je tako podoben pesniku. A v bistvu je bil vedno le talent. Zdaj pa: Kakšen opoj! Kakšna milina! Kakšna eksistencialna zavezanost! Kakšen čist in jasen krik iz brezna ontološke diference! Kakšna črna packa, mušji drekec v beli in prosojni bivanjski praznini. Da bi človek najraje pritajeno zavzdihnil, kot dama iz visoke družbe, ki izgublja zavest. Kajti v tej deroči reki se še lahko sliši zamolkel, tuj glas: ropotanje okostnjakov, mrtvecev in starcev. Glasovi iz Hada in Elizija. Ampak v resnici je za krmilom samo on. Potuje kot ogromen magnet. Vleče nase opilke in kozmičen prah. Lahko bi zapisali: Pesnik vse preplavlja! Pesnik vse potopi! Uvrstitev. Uvrstitev mora biti. Treba mu je dati žig. Ce ne, ga bomo morali neprestano loviti. Še na stara leta se bo podil naokrog kot razposajeno žrebe. Post, post simbolizem. Ta beseda mogoče ujame ves aurora transcendentalis. A kaj, ko bi lahko šlo tudi za globinski naturalizem. Zemeljski zadah, zadah rudnika, enakomerni prdež iz anus mundi. Še najbolj pa bo držalo, da se razlika med subjektom in predmetom izgublja, je drsljiva, izgineva in še obstaja. Med njima pa je pesem napeta kot mavrica, ali vsaj kot vrv za obešanje perila. Vsemu skupaj je treba dodati tudi glasbeno komponento. Pomen zveni. Zven pomeni. In glasba, ki jo
slišimo tu, je preprosto sferična (čeprav včasih zazveni, kot bi zaostal otrok tolkel s palico po zarjaveli konzervi). Razmrsen orglar igra ogromne orgle, obsedel pa ga je sam mojster Bach, ki si je med delanjem otrok našel tudi dovolj časa za pogovore z Bogom. S formo so bile pri njem vedno težave. Prosti verz - kakšna spaka. Trese se gora in rodi se miš, ki misli, da je sveta krava. Ampak naj mu bo. Napake! Le kje so napake? Vedno smo najbolj pozorni nanje. Vedno iščemo dlako v jajcu. Vedno iščemo brivski aparat v jajcu. In če česa ne razumemo, se preprosto distanciramo, kupimo zavarovalno polico. A tu, kot da jih ni. Še več, za celotno fasado prostih verzov, ki so le prefinjena krinka, lahko kot nekakšen palimpsest zaslutimo konture sonetnega venca. In to pomeni, da je narod odrešen. To pomeni, da Slovenci nismo le v velikem historičnem vzponu, ampak smo postali pravi pesniški Tarzani. Sveži, glasni, nevarni, mišičasti in naoljeni. Svetimo se. Za našo prihodnost ni bojazni. Bleščimo se. Ližemo čokoladni sladoled in pomirjeni letimo v nebo.
(2001-2012)
Avgustovski večer
Prvi vonj po jeseni že plaši zrak. Želodi se redijo, skriti v zelenih barvah. Otroški glasovi pronicajo v večer. Na travniku zvok, ki se zlagoma premika, in razigrani pes na lovu za sencami. Avgust je miren kot dremava morska zvezda.
Avgusta nam po koži drsi drobna zvezda. Ko z rokami razpletamo zrak, se na tleh drobijo dolge sence.
V	mislih srečujemo sončnice in žive barve.
Česar koli se dotaknemo, obstane in se čez hip premakne; čisto počasi odpluje v prihajajoči večer.
Potrpežljivo čakamo na spust večera, na sramežljivi blesk prve zvezde. Opoldne nas ustavi vročina; ne premaknemo se več nikamor, le ždimo, zagozdeni v zraku -po njem se misli prelivajo kot barve in z negibnih teles odpadajo sence.
Avgusta se veter ves čas rokuje s sencami, a kar stori, že pozabi do večera, ko želodi vdihnejo prve temne barve. Na nebu se utrne zvezda,
v presledkih med otroškimi glasovi zavrtinči zrak, vstane in se brez vsake misli premakne
naprej po avgustu. Z njim se premakne
vsaka tiha, mirna ura in vse njene tihe, mirne sence.
V	nosnice bi radi za vedno naselili ta zrak. Na kožo za vedno dotik umirajočega večera. Mogoče pa sploh ne potrebujemo marljive zvezde, ki bi se trudila vrniti dnevne barve?
Avgusta koruza stoji vkopana v stanovitnih barvah in pozlata na vekah se nikamor ne premakne.
(Domišljamo si, da se je odluščila od prijazne zvezde.) Otroci pozno utihnejo. Pes se ne naveliča tekanja za sencami. A na koncu se vsi zvoki podredijo večeru, do roba napolnjenem z zadnjim, svetlim zrakom.
Vonj po jeseni kliče hladen zrak in govoreče barve.
Premika se počasi in še nima svojih senc.
Pred popolnostjo avgustovskega večera zardeva vsaka zvezda.