330 Slovstvene reči. Nekaj o slovenskem berilu. Več kot leto časa je preteklo, kar nas je razveselil „Glasnik"' z naznanilom, da pride kmali na svitlo berilo za 8. gimnazijalni razred. Ai še sedaj ni ne sluha ne duha o njem. Kaj ga zaderzuje. pač ne vemo. Naj nam je dovoljeno, prijazno besedico spregovoriti o tem. Ali morda težavno delo in zlaga čisto novih spisov? ali uredovanje in zbira preobilne tvarine zaderzuje delo? Ne to, ne ono po naših mislih. Ako bi bilo pervo, je ta pot napačna in delo nepotrebno prizadevanje, kajti berilo nima tega namena, da bi nekteri učeni posebne članke spisovali; berilo naj le poda mladini to, kar narod že ima; naj pove, koliko ima in v kaki obliki. Pa tudi drugo ne more zagovarjati tako dolgega zaderžka; saj slovenska literatura ni tako obširna, da bi ne bilo mogoče je urediti, pa tudi ne tako borna, da bi ue bilo moč dostojnih reči nabrati. Z literaturo nismo ravno tako na slabem, kakor nam trobijo vedno naši zoperniki, ki je ne poznajo. Ko bi drugega ne bilo nič, imamo vendar le naše ljube „Novice." V tej reči je karakteristično to, da je slovenski narod, kot poljedelno narodče, ravno po poljedelskem organu za duševno izobraženje največ dobil. Ko bi se pobrali vsi važni spisi , prozaični in poetični, ki bo raztreseni po „Novicah", bi jih bila pač lepa skladovnica, bi pa nazadnje morda tudi merzoustni Issleib spoznal, da tisti „stiickchen papieru ni majhen in prazen. 8 tem nismo v zadregi, da bi ue imeli tvarine; porabimo to, kar imamo, ne pa nalašč za berilo novih spisov delati, vsaj ne vseh. In ravno v tem obziru nas skerbi, kakošue oblike, notranje in unanje, bo novo berilo. Ako bi imelo biti tako, kakoršno je za sedmi razred, naj le še malo počaka, da bolj dozori. Kar se tiče nabire za berilo, se ne smemo ravnati po nemških berilih. Razmere nemške literature in slovenske so različne. Nemci čupajo veršiče, mi imamo prilivati kore-ninam. Tudi moramo od sedanje postave nekoliko odstopiti — pro rerum ratione. Sedanji Orgauisatious-Entwurf ukazuje, da se nima literatura razkladati, ampak le izverstni spisi prebirati, razlagati, ter tako okus čistiti. To je prav za nemščino, ker nemška literatura je preobširna, in res zgubil bi se človek v gošavi vseh tistih sistemov raznih šol. S slovenščiuo je drugače. Slovenska literatura ni tako obširna, in ne tako razcepljena, pa je tudi še nimamo na historični podlagi osnovane, kakoršnih imajo Nemci na kupe, da si človek lahko pomaga, česar potrebuje. Za Slovence bi bilo želeti, da bi prišla sčasoma na svitlo knjiga, v kteri je osnovana ob kratkem zgodovina našega naroda in naše literature. Literaturna zgodovina bi se razdelila v celotne dobe. Pri vsaki dobi bi se razložila osoda prednosti ali pomanjkljivosti dotičue dobe; bi se navedli važniši spisi tiste dobe v izvirni obliki ali v originalu, ker le tako je mogoče spresoditi, koliko slovstvo napreduje. Taka osnova je potrebna v dvojnem obziru. Pervič si mora v dolžnost šteti vsak veri domorodec, vsak omikan Slovenec, poznati osodo svoje matere, nje napredovanje in oviranje v omiki. Toraj pa tudi po pravici tirjati smemo od učenca, ki zapusti gimnazijo, da slovensko literaturo vsaj po večem pozna, kajti le tako je mogoče, da se budi zavednost naroda in zavednost samega sebe, da se dela naprej , ker vedno pričenjati ni napredek. Iz tega izvira druga potreba take osnove in nabire iz-verstnih spisov — namreč za šolo. Našo mladino z literaturo soznaniti, je treba bolj priročno storiti. Imamo veliko dragocenih zakladov, pa so rastreseui po ^Novicah" in drugih knjigah. Da bi dijak vse zvezke „Novicu imel, kdo bo to terjal? Ako pa se napravi sposobua nabira in zraven pove, kje ima tega ali unega iskati, bo to spodbodlo marsikte-rega dalje iskati in iz lastne pridnosti bo preiskoval, sicer pa veljala stara beseda: ignoti nuila cupido. Res škoda, da bi dragoceni zakladi brezplodni ležali. Drugače je s knjigami, ki ožje omenjeue predmete hranijo, na pr. Tomau-ove pesmi in druge, kjer so enoličue reči bolj vkupej. Da je taka nabira potrebna, mi bo poterdii vsaki, kdor ve, kaj se pravi z mladino opraviti imeti. Ce hočeš, da se ti mladež pravega duha navzame, mora imeti mladež tva-rioo pred sabo, jo večkrat citati, sem ter tje premišljevati. Tako pa, če postavim, učitelj tudi najvažnišo reč le pridava, ali jo brati da, bo le malokdaj kaj prida opravil. Pridejo ovire vsake verste; včasi ni vseh v šoli, včasi so res tako obloženi z druzimi rečmi, da ni moč obračati resnobne pozornosti na reči, kterih važnost človek večkrat le prepozno spozna. Sam na svoje ušesa sem večkrat slišal: jez, da bi bil Metelko-ta raje in pazniše poslušal. Tako mladina važne reči dostikrat prezre in če ni knjige pripravne zato, je zamujeno za vselej. — Ja pa tudi še to, da je za slovenščiuo premalo časa odločenega, tako da človek sam ne ve\ kaj bi počel z dvema pičlima urama; bi jih li obernil za literaturo, ali za gramatičuo razlaganje, ali za naloge (vsaka naloga vzame najmanj dve uri, to je celi teden) ali za staroslovenščino, ki je nepogojno potrebna. — Dalje uči skušnja tudi to. da niso učenci vsakega leta enaki; nektera šola je dobra, nektera slaba, za puhle učence nabirati sem ter tje raztresenih reči je brezplodno prizadevanje, ki učitelju veselje kali, ker že naprej ve, da uspeha ne bo. Ko bi pa imeli pripravno berilo , bi učitelj lahko zbral, kar je učencom najbolj prirnerjeno in potrebno. — Vsi narodi imajo take osnove, zakaj ne Slovenci? Iz teh uzrokov podamo v presojo načert za berilo, kakor menim po lastni skušnji, da bi moralo biti osnovano berilo, ako hočemo, da bi se mladina slovenščine z uspehom učila. (Ko 11. prih.) 337 Slovstvene reči. Nekaj o slovenskem berilu. (Konec.) Načert za berilo. A. Staroslovenščina. Vvod. — Historično razlaganje o prihodu Slovanov v nase kraje — o legi pervih stanovnikov slovenskih — c* spreobernjenji uaših prednikov h keršanski veri — politične razmere do prihoda Magjarov — slovenski knezi bolj znameniti ua priliko Kocelj, Privina in drugi (foutes: Šafarik „Abkunft der Slaven, Idem Slav. Alterthumer, Kopitar, Glagolita Cloz. Idem „Kleinere Schriften, Diinzer; Hicinger in Terstenjak v Novicah; Hicinger in Metelko v „Mitth. des hist. Vereins). Kot berilni predmeti bi se pridjalo nekaj spisov o teh zadevah iz „Novicr' v celi besedi na pr.: „Kaj piše Vodnik od Slovencov" (^Novice") nekaj Hicingcr-jevih in Ter-stenjakovih. 1. Frizinški odlomki. Njih zgodovina in osoda (fons : Kopitar ad Glag. Cloz.) — Tekst in komentar Kopitarjev, prestava Metelkova. 2. Glagolica. Starodavno sporočilo o izviru Glagolice, da ji je sv. Hieronim oča (Kopitar Glag.; Idem Gram.; Miklošič Slav. Bibl.) — Dobrovski-tova hipoteza o izviru Glagolice. (Kopitar Gram.) — Dokazi, da je glagolica Kirilova in da je v Panonii doma. (Šafarik, Ursprung u. Heimat des Gla-golit.) — Sledijo kot dodatek nekteri spisi Hicingerjevi in Terstenjakovi o sv. Hieronimu („Noviceu) — spis Hicin-gerjev o Glag. „Nov." Za berilni predmet vzamemo ali celega Glagolita , ali pa saj en govor Janeza Zlatousta, tistega namreč, ki je cel. (Kop. Glag. Cloz.) 3. Kirilica. Nje začetek in osoda. in sedanja raba pri Slovanih (Saf. Glagolitismus, Kop. Glag.) — Codices, njih osoda in zgodovina, namreč ostrom. Evang.; Codex Emautinus in drugi. (Kopit, ad Glag. Cloz.; Miklošič „Slav. Bibliotek Metelko v Mitth. des hist. Ver. in Laib. Zeitg.) Kot dodatek sledijo še dotični spisi o Kirilu in Metodu iz „Novic". — Za berilo bi se porabil Ostromirov Evang. Hankov, to že zato, ker bi novi natis preveč stroškov prizadjal. B. Novoslovenščina. I. doba. — Od Trubarja do Vodnika (1550—1800). 1. oddelek — Protestanticni pisatelji. Vvod nam pokaže, v kakošnem stanu je bila dosihmal slovenščina, morda bi se pridjal tudi tadajšni politični obzir in verske homatije. — Sledijo pervi delavci na polju slov. slovstva: Trubar — Dalmatin — Krel — Bohorič, to je, njih životopis, namen spisovanja, zasluge, uspeh in vrednost njih jezikoslovstva (fontes: Dobrovski Slavin; Kopitar Gram.; Slovenska Bčela 1853; Klun Mitth. des hist. Vereins). — Sledijo še dotični spisi iz „Novic" , ua pr.: Slovenščina v 16. stol. (Hicing.) in 55!\ov/< 1861. 2. oddelek — katoliški pisatelji. Kren, njega zasluge in životopis (Drobt. 1851) Schon-leben — Kastelec — P. Hipolit — Basar — Paglovic — P. Marka — Kumerdej — Japelj (Drobt. 1852) — Debevc, 338 kot pervi očiteij slovenske gramatike. (Kopit, in Metel.) -— Jarnik (Album) — Volkmar (Drobt.) Za berilo bi se pridjalo, v spoznanje in primero tedaj- sne slovenščine, nekaj prestav Trubarjevih, ua pr. Psalmi, in Dalmatinovih, Hipolitov „Orbis pictus" , in pa oddelki JapeInove) nabiratelj in likavec narodnih pesem, y) Vodnikova mera — metrum — ki je gerški Choriamb, kot slovenskemu zuačaju najbolj priličnega, za narodni metrum sprejel; — b) v slovstvenem obziru a) da je jezik množil in kako, /9) da je pravila osnoval, lepo in skladno pisati, y) dela, ki jih je spisal (fontes: Album, Koledarček). 2. Kopitar a) Vita, tukaj je posebni literarni obzir obširno izdelati, kako in s kterimi pripomočki seje izobraževal, kaj ga je na slovenščino obernilo, njega razmere k Vodniku, Coizu, Dobrovskitu. — Literarne dela Kopit, in upljiv na dela druzih slovnikarjev; — Kopitarjev priucip za gramatikarje — Artikel — germanizmi — Verbum perf. in imperf. — staroslov. literatura in zgodovina (fontes: Selbst-biogr.; Gram. Glagolita Cioz; kleinere Schriften). 3. Škof Ravnikar in Metelko. Vita obeh (za a. f. Nov. 1845. Drobtinice 1858, Album). — Zasluge za slo-vensčiuo. Ravnikarjeve zasluge so bolj posredne, ker obstoje v tem, da je učilnico v slov. jeziku na ljubljanskem semenišču vpeljal, ter tako Metelkotu dal priložnost toliko koristnega storiti. Zasluge so posredne pa velike. — Pridjati bi se znal predgovor iz „z godbe sv. pisma", ker tukaj je razodel svoj princip za pisavo. To bi bila kos karakteristike. — Pri Metelku je razložiti vrednost njegove gramatike, njeni upljiv na slednje slovnice in na sedanji stan jezika. (Bčela 1853.) Kajti po Metelku so se najprej duhovni izobrazili v slovnici in za ,?Novice" največ delali. — Kot dodatek so njegovi spisi o Ij, nj (Nov.) — zagovarjanje svoje pisave (Nov. 1848), tudiv to kaže njegov značaj. Krajnska Čbelica — kot intermedium presoditi — njena veljava in vrednost, — pisatelji, ki so jo podpirali. Ko ritk o, nabiratelj narodnih pesem — životopis. Prešern, Vita — karakteristika njegovih poezij (Illyr. Blatter 1833). Zna se pridjati primera med Prešern. in Koses. (Nov. 1847). Ker je pa Prešern v Novicah pisal, bi ga znali z ozirom na nKerst pri Savici", v prihodno dobo pomakniti. Berilni predmeti gredo, po tvarini vredeni, z onimi iz prihodnje dobe vred, v poseben oddelek. III. doba. — Od začetka Novic (1843) do sedaj. Vvod ima karakteristiko sedanje dobe v primeru s prej-šnimi v slovstveuem obziru. K tem so pripomogle največ „\ovicea. — a) Namen „Novic", namreč duševno izobra-ženje in podpora naroda — omika jezika; b) obilni sad in dober pospeh Novic, namreč da so se krepke moči slov. naroda v Novicah sobrale in zedinile (Nov. 1847), da se je v narodu po Novicah zavednost samega sebe zbudila, da eo jezik dokaj obogatele, organični pravopis vpeljale in slovenski jezik in drugim slovanskim narečjem bližej pomaknile. — Navesti bi bili slavni možje, ki so delali in še delajo v Novicah. Pri umerlih bi se pridjala Vita, pri še živih pa njih upljiv na izobraženje jezika in noroda — kaj je kdo pisal — v kterem obziru je največ koristil. Drobtinice in drugi važniši spisi te dobe. Pridjati bi bilo, kar piše Jordan (slav. Jahrb.) o Slomšeku. — Slov. Bčela — Glasnik — Koledarčki, namen, tvarina, uspeh, dopisatelji. Berilna tvarina iz II. in III. dobe. 1. Prozaični oddelek. a) Geografia slovenske zemlje. V ta oddelek spadajo vsi spisi, ki kažejo lego in meje nekdanje Panonije, nekdanjega Norika, ki nam popisujejo krasoto sedanjih slovenskih pokrajin; taki spisi so: Terstenjakove preiskave, Hi-cingerjevi spisi, Levičnikovi potopisi, popisi Križnogorskega in drugi. (Novice, Mitth. des hist. Ver., Laib. Ztg.) b) Zgodovina slovenska. V ta oddelek bi se vzeli taki spisi, ki slov. zgodovino pojasnujejo, kot: Vodnikova zgodovina, Hicingerjevi članki, Ravnikarjevi iu Terstenjakovi spisi. Dalje životopisi slavnih mož, ki niso omenjeni slovenskemu slovstvu, ki so pa važni, kot: Vega, Valvazor, Lio-hart, Hladnik, Cois in drugi. (Novice, Drob., Koledarček). Semkaj spadajo tudi popisi narodnih šeg po Krajuskem, Šta-jarskem in Istrijanskem. (Novice.) c) Literarni spisi. Pod tem naslovom sledijo nekteri podučljivi spisi iz gramatičnega obzorja, ki dajo priložnost dalje reč izpeljavati, tako so v „Novicahtt preiskave Navratilove, Cigale. Metelk. 2. Poetični oddelek. a) Narodne pesmi. V ta predal bi bilo vzeti vse pesmi, ki so lastnina narodova in v narodu žive, ali pa ki so po narodnih pripovedkah osnovane , na pr. Sulčba Lara-bergarjeva s Pegamom, spisal Vodnik (naj bi jo g. Hicinger izročiti blagovolil). — Lambergar Cegnarjev, morde tudi Koritkov. — Povodni mož (Prešern pa Valvaz.) — Turjaška Rozamunda iu druge take. Veliko lepih narodnih je raztresenih po „Novicahu; bolj važniše bi se iz „Novicu pobrale, kajti mladež bi se morala soznaniti s tacimi zakladi. b) Noveje pesmi raznega zapopadka. Je namreč v Novicah veliko lepe poezije. Teh bi bilo nabrati in po unanji obliki in po notranjem zaumenu urediti, k tem dovzeti nekaj Tomanovih in Prešernovih, nekaj svetih od Potočnika in iz Drobtinic. Po nobenem načinu ne srne manjkati Koseskove ?5Slovenja Cesarju", s ktero se je Koseški poslavil. Vzame naj se cela, in pa Hicinger naj bi historični komentar spisal, kajti ona zahteva resnobno razlago. Ravno tako tudi Vodnikova „Iliria oživljena". K temu pa, ktere pesmi bi bile vzeti in v kterem redu, k temu je treba dovzeti mnenja v tej reči zvedenih mož. Meni sedaj že zato ni mogoče kaj natanjčuega govoriti, ker nimam ?5Novicu pri rokah. Treba je tedaj , da bi se v ^Novicah" pomenili. Več oci več vidi. P. Ladislav.