Na nova pota (Stališče gornjegrajskega sreskega društva sprejeto na zborovanju 18. marca.) Spremembe v notranjepolitičnem življenju so v tok dogodkov potegnile tudi naš stan. Napačno bi bilo, če bi pustili, da gredo dogodki mimo nas. Nujno je potrebno, da k vsem tem izipremerribam zavzamemo svoje stalisče kot državljani, posebno pa kot stan, ki je s svojim delovanjem tesno zvezan z življenjem najširših plasti naroda. V zadnjih odredbah vlade smo zapazili trdno stremljenje ozdraviti gospodarske razmere v državi, opazili pa smo tudi, da je vlada pri tem delu pripravljena upoštevati vse konstruktivne elemente. Naša dosedanja prizadevanja in trud so dovoljna garancija, da< bo vlada pti obnovi razmer v državi povabila k sodelovanju tudi nas. Gotovo ni med nami nikogar, ki se ne bi hotel odzvati, nastane pa vprašanje, v koliko se bomo mogli posvetiti temu obnovitvenemu delu. Dvom, v koliko nam je res mogoče sodelovati prj ozdravljenju vsega našega javnega življenja ima svoj izvor v materialnem in moralnem položaju jugoslovanskega učiteljstva. Glede materialnega položaja je možno postaviti več ugotovitev, a naj zadostuje samp ena. saj je ta sama dovolj tehtna: Plače učiteljstva, posebno poročenega, so pod eksistenčnim minimumom. Zato ni mogoče zahtevati od človeka, ki je stalno vezan na skrbi materialnega značaja, da bi se z vso dušo posvetil -kakemu poslu, ki leži izven območja njegovih stremljenj. Tak človek mora vsako delo občutiti kot tlako. od katere nima nikakih koristi. Napačno je v takih prilikah računati in apelirati na idealizem, kajti tudi idealizem ima svoje meje. Nikomur torej ni mogoče pričakovati večjih uspehov našega dela, dokler živimo v slabih gmotnih razmerah. S tem seveda nočemo izzvati očitka, da odklanjamo žrtve, da jih nočemo doprinesti v splošni blagor. Na te žrtve se je apeliralo takrat, ko so se nam okrnili dohodki. Takrat nismo godrnjali, ker se prvi moment morda niti zavedli nismo. kako dalekosežne posledice bodo imele take okrnitve in ker smo bili prepričani, da se te žrtve ne bodo zahtevale samo od nas. A smo se v obojem bridko zmotili. Bremena, ki smo jih morali mi doprinesti, da se je uravnovesil d'ržavni proračun, so bila sorazmerno veliko večja, kakor n. pr. ona, ki jih je v ta namen žrtvoval velekapital. Ker so naši dohodki zdrknili pod eksistenčni minimum, se je v naših vrstah začel porajati tudi odpor proti izvenšolskemu delu. Čim mani gmotnih skrbi bomo imeli, tem več časa in energije bomo lahko porabili za izvenšolsko delo, ki ga ne bomo več smatrali kot tlako, temveč kot moTalno dolžnost, ki jo bomo z Ijubeznijo izvrševali. Če se bomo v prihodnje energično borili za izboljšanje našega materialnega položaja, ne bomo pri tem iskali samo lastnih koristi. temveč tudi koristl naroda in države. Te zadnje pa so dvojne: Stanu primerno plačan učitelj se fco — kakor že rečeno — lažje in z ljubeznijo posvetil kulturnemu in socialnemu delu med narodom. Kljub vsemu pa moramo vedno imeti pred očmi ono staro pedagoško pravilo. da je šola prvo. Nihče nam ne more očitati da zahtevamo take plače, od katerih bi lahko zbirali kapital za kake spekulativne svrhe. Hočemo le stanu primerne plače. Iz resolucije, katero je glede naših prejemkov predložilo udruženje na pristojno mesto, je jasno razvidno, da so naše plače paidle občutno pod eksistenčni minimum. Kje naj nam Dotem ostane še kaj za nujno potrebne časopise, revije in knjige? Kako naj se strokovno izpapolnjujemo, če m za to gmotne podlage? In vendar se od nas to izpopolnjevanje zahteva. In še nekaj: S povečanjem naših dohodkov se bodo povečali tudi dohodki onih, od katerih kupujemo in to so predvsem kmetje, mali obrtniki in mali trgovci, torej sloji, katerim je nova vlada v prvi vrsti obljubila pomoč. Nekoliko natančneje se moramo pobaviti tudi z načinom izvenšolskega dela. Po čl. 78. zakona o narodnih šolah je vsak učitelj dolžan delati tudi izven šole. Dosedanja praksa je pokazala, da ta zakonska določba ni prinesla onega uspeha, ki ga j-e želel doseči zakonodajalec. V nekaterih primerih je bil efekt celo nasproten. Pri nas so razmere take. da učiteljevo izvenšolsko delo z ozirom na dana dejstva ni bilo povsod zaželjeno. Iz tega so nastajali konflikti, od katerih je imelo ravno učiteljstvo največ škode. Preko vsega tega bi lahko mirno šli, ne moremo pa iti mimo drugih, veliko škodl.jivejših posledic, ki jih je rodil dosedanji način izvenšolskega dela. Laiki namreč, ki vedrijo in oblači.jo v našem javnem življenju, so citirani paragraf tazumeli tako, da je možno z njim vplivati na učitelja v tem smislu, da je s svojim izvenšolskim delom koristil predvsem samo posameznikom in ne narodu. Ako pa izvenšolsko delo ni bilo tako, je moral učitelj čutiti vso jiezo teh mogočnikov. Na ta načim se je demoraliziralo delo samo, pa tudi učiteljstvo. Posledica je bila še hujša politizacija šole, učiteljstva in njegovega dela. In zopet je bil učitelj tisti, ki je moralno mnogo izgubil. Njcgovo stališče med ljud6tVom se je občutno omajalo. Politizacija kakega stanu pomeni poslabšanje kulturnih in socialnih razmer v državi. To kvarnost ie pri nas v najnovejšera času spoznal pravosodni minister g. Kojič, ki je 15. februarja svečano izjavil. da bo njegova prva naloga. depolitizirati sodniški stan. Njegov ukrep je javnost toplo pozdravila, kar kaže, d'a ves narod čuti škodljive posledice delovanja tega ali onega politiziranega stanu. Nešteto dokazov bi lahko doprinesli, da so naše ugotovitve glede izvenšolskega dela točne in da je naše članstvo po veliki večini za revizijo vprašanja izvenšolskega delovanja. Učiteljstvo je delalo izven šole že tedaj, ko paragrafa o izvenšolskem delu še nikjer ni bilo, bi delalo brez njega tudi sedaj in v bodoče. Dokazov za uspehe tega dela med narodom ni treba iskati. Vidhi so na vsakem koraku. K tej vrsti delovanja ni bilo treba nikogar siliti. Učiteljstvo je svojo moralno dolžnost v polni meri izvršilo brez pritiska, iz idealizma in iz lastne iniciative. Bilo je neodvisno od vsakih tujih vplivov. zato ie pa tudi želo uspehe in .priznanje. Danes je drugače. Z uzakonjenim izvenšolskim delom smo posredno prišli pod vpliv elementov, ki kot lajiki ne bi smeli imeti niti najmanjšega vpliva na učiteljski 6tan. Bolj ko kdaj prej smo baš sedaj upravičeni zahtevati depiolitizacijo učiteljskega stanu. S tem bomo zopet dobili proste roke pri izberi izvenšolskega dela. Vsak si bo izbral tisto, kateremu se bo lahko posvetil z vsem svojim znanjem, zmožnostjo in veseljom. Delal bo v onem društvu, v katerem bo po las"tnem preudarku splošnosti najibolj koristil. Nihče več ga ne bo mogel siliti, da bi se udejstvoval tam, kjer iščejo razni mogočniki svoje lastne koristi. Ne ukaz, temveč samo želja naj bo, da učitelj dela tudi izven šole. Njeaovi uspehi na tem polju pa naj se priznajo v oceni in pri premeščanjih. Ta želija pa naj ne velja samo za učiteljstvo, temveč za vse uradništvo. Naša organizacija je po številu članstva najmočnejša v državi. In vendar naletimo na velike težkoče in nedovoljno upoštevanje vedno, kadar se potegujemo za svoje pravice, kljub veliki armadi članov. Teh težkoč smo deloma krivi sami, ker v lastni vrstah ni one -iolidarnosti, ki je potrebna, da kako organizacijo poveže v enoten, trden kolektiv. V organizaciji se ne smemo počutiti kot ljudje različnih svetovnih naziranj, nobene razlike v službenih letih, v službenem položaju in po spolu ne smemo pozna'ti. V organizaciji smemo biti samo ljudje, ki imajo iste dolžnosti in iste pravice. Ljudje, ki se bore za iste cilje. Še močnejši bomo postali. ko se v boju za materialne in moralne pravice strnemo v enotno fronto z vsemi oirganizacijami nameščencev. Umestno bi 'bilo, da to misel do kraja izvede baš naša organizacija kot najmočnejša. Pri takem postopanju bi pridtobili na moči, ugledu in vplivu. V solidarni borbi bi se mo ralno ojačili, pa tudi svoje materialne zahteve bi lažje uveljavljali. Iz navedenega sledi: Nujno je. da osredotočimo bodoče delovanje v drpštvih predvsem v borbi: 1. Za izboljšanje našega gmotnega položaja! 2. Za stalnost! 3. Za depolitizacijo šole in učiteljstva! 4. Za revizijo vprašanja izvenšolskega dela! 5. Za sodelovanje z vsemi organizacijami nameščencev.