Slavna šolska vodstva naj izvolijo take priložene lističe, ki so od danes nadalje vlepljeni vsakemu izvodu v najinem za-ložništvu izdanili šolskih knjig, nabirati, ker dovolmje zaloz nistvo na vsakih 15 takih lističev po en izvod doticne knjige ubožnim učencem zastonj. Berilo za obče ljudske šole. II. deL Sestavila Fr. Gabršek in A. Razinger. Slavna šolska vodstva se prosijo, naj s temi lističi posto; pajo po propisu visokega c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 1. maja 1892, št. 519. V Ljubljani, dne 1. septembra 1918. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg založnika in knjigotržca. Berilo za obče ljudske šole. II. del. (S slovniškim dodatkom.) Drugo šolsko leto. Sestavila Fr. Gabršek in A. Razinger. Cena vezani knjigi 1 K 20 v. C. ki. ministrstvo za uk in bogočaatje je z razpisom i dne 29. avgusta 1908, št. 84.408, to knjigo pripustilo za učno rabo na ljndskih šolah s slovenskim učnim jezikom. V Ljubljani 1918. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Začnimo z Bogom vsako delo, potem bo dober tek imelo! Ce z Bogom delo dokončamo, že tukaj sladki raj imamo. Bog, šola in dom. 1. Angel varili. Sodi pozdravljen, angelček moj, ker si me čuval zvesto nocoj! 2. V tvojem zavetju sladko sem spal, zdrav se prebudil, radosten vstal. 3. Hudega branil vso si me noč, bodi še danes meni v pomoč! 4. Varuj me zlobe, varuj nesreč, daj, da bom Bogu ljubemu všeč! 6. Jezus, Marija, angelček moj, prosim, bodite vedno z menoj! Rad. Silvester. 2. Pred poukom. Tebi kliče, večni Oče, zbranih otročičev krog, blagoslovi — prosi vroče — ga pri uku, mili Bog! Srca naša Ti pripravi, um razjasni in spomin; rastli bi v modrosti pravi kakor Jezus, božji sin. 3. Sol a. Mladi smo. Mlad človek še malo ve. Treba je, da se izuči. Mnogo lepega in koristnega se učimo od ljubih staršev; največ dobrega se pa učimo v šoli. Gospod učitelj nas uče brati, pisati, računiti, risati, peti, telovaditi. Dekleta se uče še plesti, šivati in drugih ročnih del. Učimo se, kako se nam je vesti v šoli, cerkvi, doma in zunaj. Mnogo nam pripovedujejo gospod učitelj, da je priroda lepa, da so živali in rastline koristne. Opominjajo nas, naj se imamo radi in pomagamo drug drugemu,' posebno pa, naj ljubimo dobrot-ljive starše. Uče nas, naj smo hvaležni dobrotnikom in naj spoštujemo stare ljudi. Duhovnik nas uče spoznavati Boga in nas pripravljajo za vredno prejemanje svetih zakramentov. 4. Po pouku. Večno slavo Ti pojemo, Lepe uke v srcih hrani, z nami naj te vse časti; nam po njih živeti daj, hvalo Tebi vsi dajemo - vedno Ti nam stoj na strani za vse, kar smo slišali, in nas pelji v sveti raj! 5. Pridna Rozika. Pridno Roziko so hoteli mati doma imeti, da bi jim kaj pomagala. Rozika pa je žalostna. Jokaje pravi materi: „Dragi otroci se bodo učili, jaz pa zaostanem. Dragi bodo veliko znali, jaz pa ne." Potem prime mater za roko in pravi: „Ljuba mati moja, lepo vas prosim, pustite me, naj grem v šolo! Saj pridem iz šole hitro domov in bom potem še pridnejša." Mati ji prijazno reko: „Le pojdi, ljuba moja, ker se tako rada učiš; zato mi boš potem tembolj pomagala. Vidim, da se v šoli več naučiš, kakor mi doma pomagaš." 6. Markec. Markec je bil sin premožnih staršev. V šoli se je učil vrlo dobro. Vsi součenci so ga ljubili, tudi on jih je imel rad. Ob začetku šolskega leta reko gospod učitelj: „Otroci, jutri prinesi vsakdo pisanko in pero!" Markec pride domov in prosi očeta: »Ljubi oče, prosim vas, kupite mi dve pisanki in dve peresi!" „Čemu ti je treba dveh pisank in dveh peres?" vprašajo oče. „Mislim, da ti je dosti ena pisanka in eno pero." Markec zardi po vsem licu ter reče malone jokajoč: „Oče ljubi! rad bi vam povedal, čemu jih potrebujem, ali bojim se . . ." „Le povej mi, nič se ne boj!" reko oče. Markec: „Nu, vedite, oče, v šoli sedi poleg mene reven učenec. Nima ne očeta, ne matere, pa si ne more kupiti ne pisanke, ne peresa; zato sem si mislil, da bi mu lahko jaz kupil te stvari, ako bi mi vi dopustili." Oče: „To je lepo od tebe, dragi moj Markec, da si tako dobrega in usmiljenega srca. Rad ti kupim, česar si me prosil, a vrhutega ti dam še lepo peresnico, da si boš vanjo spravljal peresa, peresnike in svinčnike." iv. Tomšič. 7. Bog. O dete, veš li, kdo je to, ki daje nam pomlad novo, ki zvabi ptičice nas a j, odeva s cvetjem vrt in gaj? On daje to, far lepše je kot solnce, luna, zvezde vse, milejše kot cvetic odsev in slajše kakor ptičic spev. V nebesih biva in pri nas, povsod On biva in vsak čas; nebo in zemlja, stvarstvo vse dobrot Njegovih polno je. O j vedi, dete, tfog je to, ki vedno bil je, vedno bo; Življenja nam je gospodar, najmanjšo On ohrani stvar. A. K. Sežun. 8. Mala Lizika. Mala Lizika reče svoji starejši sestri: „Kadar sem neposlušna ali kadar storim kaj slabega, mi je tesno pri srcu; kar hitreje mi bije srce. Kaj neki je to?" Sestra odgovori: „Glej, to je slaba vest. Ljubi Bog trka tedaj na tvoje srce in ti pravi, da si grešila in da se poboljšaj. — Kadar so pa starši in učitelji zadovoljni s teboj, kako ti e pa tedaj pri srcu?" Lizika odgovori veselo: „0, tedaj mi je pa lahko pri srcu; vsa srečna sem, in nič mi ne utriplje srce." Sestra: „Glej, to je čista vest. Skrbi torej, da ti ne bo nikdar tesno pri srcu!" Po Fr. Mollerju. 9. Bog vse vidi. Jakec in Ančika sta bila sama doma. Jakec: »Pojdi z menoj, poiščeva si kaj dobrega za jesti!" Ančika: „Grem s teboj, če me vzameš na tak kraj, kjer naju nihče ne bo videl." Jakec: „No, le pojdiva v mlečnico; tam poliževa polno skledo smetane." Ančika: »Tam bi naju videl sosed, ki na dvorišču cepi drva." Jakec: „Pa pojdi z menoj v kuhinjo; v kuhinjski omari je poln lonec strdi; kruh si bova pomakala vanjo." Ančika: „Tam naju lahko vidi soseda, ki sedi pri oknu in prede." Jakec: „Pojdiva pa v klet jabolka jest; tam je taka tema, da naju nihče ne bo videl." Ančika: „0 moj ljubi bratec! Ali misliš, da naju tam nihče ne bo videl? Ali ne veš za tisto oko nad nami, ki prešine zidovje in dobro vidi tudi v temi?" Jakec: „Prav govoriš, ljuba sestra! Bog naju vidi tudi tam, kjer naju ne vidi človeško oko. Nikjer torej ne delajva zla!" Po Kr. Smidu. 10. Zvon na poti. Otrok je bil, ki nikdar ni v nedeljo hodil k maši, in ko je vabil zvon ljudi, igral se je na paši. De mati mu: „\7 cerkveni hram iz line zvon te vabi, in če ne greš, pa pride sam in zdajci te pograbi." Nato otrok: „Kako prišel iz lin bi zvon po mene?" In že, kot bi iz šole spel, na trate gre zelene. Ne klenka, klenka v linah zvon, plašili pač so mati! A strah in groza! — zadaj on čez njive kolovrati. Otrok se v glasen jok spusti, strah velik ga objame, da zvon ga podse ne dobi in ga s seboj ne vzame. Čez polje, trate in steze, čez hrib in cesto belo hiti, beži, kot veter gre v cerkveni hram, v kapelo. In kadar na Gospodov dan zvon zopet se razlega, tedaj ne čaka, da čez plan prišel bi spet po njega. Po Goetheju A. Funtek. 11. Karel in Milica. Bil je lep pomladanski dan. Karel in Milica se pripravljata, da bi sla z očetom na vrt. Oče se gredo še oblačit, otroka pa ostaneta sama v sobi. Karel skače po sobi semintja. Po neprevidnosti polomi lepo cvetico, ki so jo vzgojili oče v lončku. „Oj škoda!" vzklikne Milica in pobere cvetico. Drži jo še v roki, ko stopijo oče v sobo. „Kaj si naredila, Milica?" vprašajo oče nejevoljni. »Videla si, kako skrbno sem jo gojil in kako jo imam rad!" Milica prime očeta za roko in jih prosi: „0 ljubi oče, nikar ne bodite hudi!" „Hud", odgovore oče, „hud nisem; a ker bi utegnila polomiti cvetice tudi na vrtu, zato te ne vzamem s seboj." Milica povesi oči in molči. Karel se ne more več premagovati; s solznimi očmi stopi pred očeta in izpove: „Tega ni storila Milica, ljubi oče; jaz sem napravil to škodo. Jaz moram torej ostati doma, ljuba Milica pa naj gre z vami.0 Ko vidijo oče, kako se ljubita brat in sestra, u objamejo in reko: „Oba sta moja ljuba otroka, in oba pojdeta z menoj. Sicer mi je žal po lepi cvetici, ker mi je bila v veliko veselje. A še bolj sem vesel, da se tako presrčno ljubita. Ostanita vedno taka!" Vsi gredo potem veseli na vrt. Po J. H. Campeju. 12. V zlatem jutru. Ko temna noč izginja Po drevju srebrolistem in zlato jutro vstaja, nam ptice zažgoiijo tam izza gor zelenih in v pesmih se veselih rumeno solnce vzhaja. življenja radostijo. Visoko na planini pastir brezskrbno peva, da pesemca vesela od bližnjih gor odmeva. Veselje nas obhaja, ko v ljubki nam radosti vse kliče z glasom zvonkim: Radujte se mladosti! Branko Brankovič. 13. Otrok in solnce. Dvigalo se je solnce na jasnem nebu više in više ter pozdravljalo zemljo in vse stvari na njej. Posijalo je tudi v izbo, kjer je ležal otrok v mehki posteljici. Poslalo mu je svetel žarek na ličce in ga zbudilo. Ko si otrok pomane oči in zapazi solnce, mu reče: „Dobro jutro, ljubo solnčece! Ali si se že pripeljalo k nam? Kaj pa delajo ptičice, ki podnevi letajo po drevju in nas razveseljujejo s svojim sladkim petjem? Ali so tudi že vstale?" Solnce mu veselo odgovori: „Oj, ljubi otrok, ptičice so se že davno zbudile in so razprostrle peruti, se dvignile iz svojih gnezd in zapele pozdravno pesem lepemu jutru. Vstani, ljubo dete, tudi ti in se raduj mladega, svežega jutra!" Poienčan. 14. Ivanek. V tihi izbici piše Ivanek nalogo. Solnce posije veselo skozi okno ter ga jame vabiti pod milo nebo, rekoč: „Ivanek moj ljubi, kaj delaš tu? Pojdi vun, pojdi ter se poigraj z menoj!" Ivanek pa se ne da premotiti in odgovori solncu: „Nikakor ne grem, dokler ne zvršim naloge." Ivanek piše zopet, kakor je poprej. Zdaj prileti pisan ptiček, pokljuje na okno ter zapoje: „Pojdi z menoj! Drevje zeleni, solnce sije, in povsod je radost." Ivanek pa se ne da pre-prositi in odpravi tiča, rekoč: „Poprej ne grem, dokler delo ne bo končano." Deček zdaj zopet piše, kakor je poprej. Kar pogleda jablana skozi okno ter mu pošepeče na uho : „Ali še nisi truden? Poglej moja jabolka: Snoči so ti dozorela." Ivanek se zopet ne da premotiti in reče: „Ne poslušam te, dokler ne utegnem." Naposled je bila naloga izdelana. Ivanek jo pospravi in vesel steče na zeleni vrt. Oj, kako prelepo sije solnce! Jablana mu moli z vej rdeča jabolka in ptički prepevajo, da se veselo razlega. Ivanek vzklikne iz vsega srca: »Zdaj se morem veseliti brez skrbi! Poslovenil i. l. 15. Pastirji pri jaslicah. V sveti noči so bili pobožni pastirji pri svojih čedah na polju. Kar je stal pred njimi angel v nebeški svetlobi, rekoč: „Ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje! Nocoj je prišel Kristus na svet. Pri Betlehemu dobite to dete, ki leži v jaslih in je povito v plenice." Prikazalo se je še mnogo drugih angelov, ki so peli: „Slava Bogu na višavi in mir ljudem, ki so svete volje!" Pastirji so hitro odšli in so poiskali dete Jezusa. V hlevcu so našli rednika Jožefa in mater Marijo, v jaslih pa so ugledali ljubeznivo dete Jezusa, kakor jim je bil povedal angel. Presrcno so se veselili, molili sveto dete in hvalili Boga. 16. Božično drevesce. Poglej, o dete, sredi sobe božično tam stoji drevo; prepolna soba je svetlobe, odprto zdi se mi nebo: Kot angeli lepo veseli zdaj zapustili bi svoj raj, na zemljo k tebi prihiteli, nebeški kazat ti sijaj. Le glej te svečice prekrasne, kako lepo ti vse gore; poglej žarove njih prejasne, kot zlato solnce se bleste! Poglej, kako lepo nastlali po vejicah so zlato vez; kako lepo so povezali srebro, zlato, slaščice vmes! In to, o dete, vse je zate, ker angel si med angeli; o zdaj teko ti ure zlate, nad tabo Bog se veseli. a. pin. 17. Ljubezen do matere. Lojzek je padel pod vozno kolo, ki mu je zlomilo nogo, Zelo je jokal, ko so ga pripeljali domov. Ko so izvedeli bolna mati o veliki nesreči, so omedleli. Ko Lojzek to vidi, takoj utihne. Zdravnik mu je uravnal nogo. Pri tem opravilu se je grizel deček v ustni od prevelikih bolečin, a čisto nič ni jokal. Zdravnik ga je vprašal: »Ali te nič ne boli?" „Oj, boli, boli, zelo boli," je vzdihoval deček tiho, „pa moja mati ne smejo vedeti tega, ker bi bili preveč žalostni." Po G. Dittmarju. 18. Za novo leto. dčtn^ftrf u&trfz Jčfa . c/a4a /fi/a/ežna B*rib H. 1» ' 8 19. Zvezdici. Oj, na višavi, oj, na višavi zvezdica jasna zvezdici pravi: „Vidiš, tam doli, vidiš, tam doli dete za bolno mamico moli; solze si grenke z lica otira, k nebu pogled zaupno upira. Je li kaj lepšega zreti na svetu, kakor molitev v detinskem je cvetu? Dajva, še midve k Bogu moliva, mami njegovi zdravja prosiva!" Drugi dan zjutraj dete veselo mamico zdravo spet je objelo. Smiljan Smiljanič. 20. Zorka. Zorka je imela svojo izbico, pa nikoli ni pospravljala svojih reči po njej. Vse je ležalo križem. Mati so jo zaraditega večkrat opominjali, pa jih ni slušala. Neko nedeljo popoldne se Zorka lepo pražnje obleče in odpravlja z doma. Soseda ji prinese polno skledico debelih črnih češenj. Na mizi in po oknih je bilo oblačil vse polno. Zorka postavi češnje na stolec in gre z materjo v vas. Zvečer že v temi prideta domov. Zorka naglo sede, pa — od strahu zakriči. Kaj pa ti je? Ravno na skledico je bila sedla in pomečkala češnje. Mati prihite z lučjo. Kaj vidijo? Cešnjev sok se cedi po stolcu; lepo belo Zorkino krilo pa je tako črnordeče, da ga ne more več obleči. 21. Otrokova i. Po dolinah sipi je lana žarek zlat, šepeta mi v glavi: Lezi spat! 2. V rajn dobri Bogek čuvaj nad menoj! Vedno hočem biti milček Tvoj. 3. Ti mi daješ kruha, mleka in strdi, toplo oblačilo, nič skrbi. večerna pesem. 4. Zdravje daješ staršem, bratom in sestram, Ti varuješ ognja mirni hram. 5. Tisočkrat zahvaljen bodi mi, češčen! Naj zadremljem, Vate zatopljen! 6. Vabijo me v svate angelei pojoč. Očka, mamka, sestre . . . lahko noč! A. Medved. 2* 22. Izgubljena desetica. Slavica je stala na cesti in bridko jokala. Mimo pride gospod, obstoji in jo vpraša: »Zakaj jokaš?" — „Ah," odgovori Slavica, „mati bi radi skuhali očetu kosilo, zato so me poslali v prodajalnico, da kupim za desetico soli. Po poti pa sem izgubila denar." Tuji gospod seže v žep in reče: »Potolaži se, ljuba deklica! Tu imaš dvajsetico namesto desetice; kupi zanjo v prodajalnici soli; kar ti ostane, pa obdrži zase!" Slavica utihne, vzame dvajsetico in vljudno zahvali gospoda zanjo. Komaj se je tujec nekoliko oddaljil, kar priteče za njim Slavica vsa vesela in zakliče: „Tukaj, ljubi gospod, vam vrnem dvajsetico; našla sem svojo desetico!" Gospod je bil zelo vesel dobre in poštene deklice. Seže še enkrat v žep in ji podari svetlo krono, rekoč: „Ostani vedno tako poštena! Krono vloži v hranilnico, materi svoji pa povej, da jih pozdravlja tuji gospod, ki ti je podaril krono iz veselja nad teboj!" po Laus&u. 23. Za god. i. Sjuba mamica1 3)anes praznujete Svoj god. % priliko porabim, da prav iskreno zahvalim za vse dobrote, hi ste mi jih naklanjati dozdaj. Svojo hvaležnost Tam hočem izkazovati z vztrajno pridnostjo v šoli in na domu. trosim "Pas, ohranite Svojo ljubezen še nadalje Svojemu hvaležnemu Sožidaru. 1P Ljubljani, dne 2. februarja 1908. Zdrave, srečne Vas ohrani večni Oče in Gospod! Vseh naj Vas nadlog obrani In naj spremlja Vas povsod! To otrok Vam vošči vdani danes za veseli god. 3. Naj Vas s srečo Bog obsuje, zdravje, mir Vara podeli, vse, kar srce poželjuje, . naj Vam da v obilnosti! 24. Delo. Solnce vzhaja. Povsod, v mestih in vaseh, vstajajo ljudje. Kuharica kuha zajtrk, mati oblačijo otroke, oče se odpravljajo na delo. V trumah hite delavci v tvornice, delavnice in trgovine. Zidar zida, tesar teše, ključavničar pili, kovač kuje, mizar žaga, krojač kroji, čevljar šiva, hlapec vozi, kmet mlati, vrtnar pleve, pisar piše, slikar slika. Zdravnik zdravi, trgovec prodaja, učitelj uči, sodnik sodi, župan uraduje, popotnik hiti, vojak se vadi. Da, ljubi otrok, vsi ljudje morajo delati, ta z glavo, drugi z rokami. Brez dela ni hrane, ne obleke, ne-stanovanja, tudi ni zdravja, ne veselja in ne — sreče. Po H. Weberju. 25. Kaj bo iz šolarjev? „ Vrtnar bom," pravi Lipek, ko je dovršil ljudsko šolo. „Pač je lepo delati med dišečimi cveticami!" — Oče ga dado vrtnarstva učit. Lipek pa pride kmalu domov in toži, da se mora vedno plaziti po zemlji, tako da ga bole križ in kolena. „Kaj pa hočeš biti?" ga vprašajo oče. — „ Lovec bom. Po zelenih logih hoditi, to je veselje!" — Dado ga lovcu za učenca, a kmalu pritoži domov, da mu jutranja sapa ne de dobro, in da mu je zrak preoster. »Kaj pa boš?" ga vprašajo zopet oče. — „Ribič bom! Kraj bistrega potoka hoditi, v lahkem čol-niču se voziti in polne mreže rib iz vode zajemati, to je veselo!" — Pa tudi tega dela se Lipek hitro naveliča. Mokrota se mu ne prilega. Poslednjič se Lipek loti kuharstva. Misli si: „Kuharju morajo nositi vrtnar, lovec in ribič; tudi ni kuhar nikoli brez dobrih jedi." A zopet pritoži domov, rekoč: „Vse bi bilo dobro, ko bi le ognja ne bilo!" Zdaj oče Lipka ostro posvare, rekoč: „Zate v tedaj nobena služba ni. Ce ni zate ne zemlja, ne zrak, ne voda, ne ogenj, boš moral iti na oni svet službe iskat. Ali ne veš, da ima vsak stan svoje veselje in tudi svoje trpljenje? Srečen je le tisti, ki je zadovoljen s tem, kar mu da Bog." Po A. M. Slomšku. 26. Leni Jakec. Jakec rad mizar postal bi, oblič je nadležen. Dimnikar nato postal bi, posel ta ni nežen. Jakec rad radar postal bi, klanjati se neče. Jakec mlinar rad postal bi, a teže ga vreče. Jakec tkalec rad postal bi, posel ta je oster. Komaj delo prav začel je, že spodi ga mojster. Jakec, Jakec, misli to, kaj še kdaj iz tebe bo! Jakec rad kovač postal bi, ogli so prežami. Jakec rad čevljar postal bi, čevljev njemu mar ni. Jakec rad krojač postal bi, a šivanka zbada. Jakec rad steklar postal bi, toda steklo vpada. Jakec knjigovez postal bi, kleja duh je oster. Komaj delo prav začel je, že spodi ga mojster. Jakec, Jakec, misli to, kaj še kdaj iz tebe bo! Z marsičem se je še bavil, a končal ničesa. Leta mlada je zapravil, starost ga pretresa, Jakec nosi glavo prazno, a skrbi obilo. Jakec toži, bridko toži, Jakec vzdiše milo: „0h, ko bi se v dobi mladi bil učil pokoren, ne bi bil tako neumen, ne tako uboren! Oh, zdaj pač verjamem to, da iz mene nič ne bo!" R. Lowenstein. — A. Funtek. 27. Uganke. 1. Kaj imaš na glavi, kadar prideš v šolo? 2. Kateri rokodelec hodi rakovo pot? 3. Kateri rokodelec postane pri svojem delu črn kot oglje? 4. Kakšen je mlinar, ko pride iz mlina? 28. Dobra večerja. Izbirčna Metka pravi opoldne pri jedi: „Ječmenček pa ni dober; ne bom ga jedla ne!" Žlico položi na mizo. Mati pa reko: „Zdaj ne ntegnem kuhati drugega; le čakaj, za večerjo ti hočem napraviti boljšega." Popoldne gre Metka z materjo na njivo krompir kopat. Tam ga mora rušiti in devati v vreče do solnčnega zahoda. Ko prideta domov, ji dado mati večerjo. Metka zajame in pravi: „To je pa dobra jed, ta mi gre v slast!" Pojedla je je polno skle-dico; mati ji smehljaje reko: „To je tisti ječmenček, ki si ga pustila opoldne. Ker si pa pridno delala vse popoldne, si ga pojedla zdaj slastno." iv.Tomšič. 29. Mrzli studenec. Nekega poletnega dne gre Martinek na polje. Od vročine mu gori lice. Silno ga začne žejati. V lepi senci pod hrastom najde hladen studenček. Voda je bila čista ko ribje oko in mrzla ko led. Naglo se je Martinek napije; ali slabo mu pride; toliko da ne omedli. Komaj prileze domov in zboli prav nevarno. „Joj, kdo bi bil mislil, da je v tem studencu tako hud strup!" zdihuje bolan na postelji. Oče pa pravijo: „Čisti studenec ni kar nič kriv tvoje bolezni, ampak tvoja neprevidnost, ker si se ves pregret naglo napil mrzle vode." a. m. Slomšek. 30. Pred jedjo. O Bog, to vse nam daješ Ti, kar dan za dnevom nas živi! Dodeli, da nam to jedilo po Tvoji volji bo teknilo. 31. Po jedi. O Bog, s pijačo in jedjo nahranii si nas milostno! Za vse, kar roka Tvoja dala, presrčna naj Ti bode hvala! 32. Telovadska. Hajd na nege, le v korak! Boben poje: trom, trom, trom! Čvrsto stopa korenjak, kliče svoje: trom, ti, rom! V vrsti redni vojna gre, Brzo dalje čez polje, in razlega petje se: gozd, ravnine in ore! Hura! Hura! Pojmo srčno vsi naglas: naš je mladi, zlati čas! In veselo in gorko srce bije nam zvesto! Hura! A. Perne. 33. Uganke. 1. Ima liste, pa ni drevo; platnice ima, pa ni nož. Kaj je to? 2. Štiri noge imam, pa ne morem k vam; kdor pa hoče jesti, k meni mora sesti. Kaj je to? 3. Rije, pa nima rok; gre, pa nima nog. Kaj je to ? 34. Pregovori in reki. 1. Pridni otroci učijo se radi, vsakdo jih rad ima, stari in mladi. 2. Kdor nboga rad in moli, Bog ne zabi ga nikoli. 3. Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. 4. Mirna vest je največja sreča, nemirna vest največja nesreča. 5. Vsakemn stann je dal Bog svojo dobroto, svojo lepoto, veselje kakor žalost. Vsak za svoje zahvali Boga in bodi zadovoljen! A. M. Slomšek. 6. Samo lepo oblačilo te ne bo častilo; pridnost, modra glava, to je prava slava. 7. Prebrisana glava in pridne roke so boljše bogastvo, ko zlate gore. A. M. Slomšek. 8. Glad je najboljši knhar. 9. Dober knp sta red in snaga, vsakemu sta ljuba, draga. Vas in mesto. 35. Domače živali. Psiček laja: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na lov: na gorice po srnice in po zajce, po lisice, po volkove in volčiče, po medvede, medvediče. Puške bodo pokale, in zverine jokale. Psiček laja: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na lov! Mačka mjavka mrmrmjav! miška vredna sedem krav! Miška teče: tek, tek, tek! jaz jo gonim: pek, pek, pek Miška zlomi si nogo, jaz jo primem — v usta ž Dve na zajtrk, dve v kosilo, tri k večerji — ni obilo. Mačka mjavka: mrmrmjav! miška vredna sedem krav! Koza vpije: mekeke! vse gorice zelene; kje sta kozel in kožica, da ne pride volk, volčiča, volk, volčiča „dudeldu", ki živita brez domu? Volk za grmom, sivi tat, plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekeke! volk me stisnil je v zobe! Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov! Čaka mene tele v hlevi, a predolgo je do drevi. Volek modro govori: Telek naj še potrpi, da pastirček „ruriro" v rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov! Konjič vriska: ihaha! dobro biti je doma: sena dosti, ovsa dosti, nič ne vemo, kdo se posti; ali kadar popotujem, popotujem in cestujem, kola vozim, sedlo nosim, — lačen hodim, slame prosim. Konjič vriska: ihaha! dobro biti je doma! Fr. Levstik. 36. Lakomni pes. Pes izmakne kos mesa, ž njim čez vodo se poda, in ko čeznjo gre, seveda, sebe tudi v njej ugleda. Iste dlake, iste glave, črne barve in postave, kakor on, sestradan ves, plava v vodi medel pes. Ali kar največ velja: v gobcu nese kos mesa! „Oj ti bratec v vodi čisti, kaj, če meni kosec tisti dal bi, da imel bi dva?" To si pravi v mislih Muren in po mesu hlastne uren, da bi se po dolgih dneh spet najedel kosov dveh. Toda žal, ni ju pojedal, nego ves potrt je gledal v vodo, koder dno valov je izginil kos — njegov! A.Funtek. 37. Naša inačica. i. To vam naša mačica ljubka je igračica! V kot samoten leno sede, ondi dremlje, ondi prede! 2. Gladna nič ne vpraša, je li vroča kaša, naglo k skledi« priteče, joj, kako se v nosek speče! 3. Naj metuljčka le zapazi, zvito k njemn se priplazi; brž od tal metuljček šine, v zraku mačiei izgine. 4. Hej, kako jo žoga mika, od strani se je dotika, divje ž njo po sobi skaka, da se maja stena vsaka. 5. Kadar kužek jo razkači, av, tedaj se razkorači, vzpne se rep ji kakor kača, kvišku dlaka se obrača, vitek se hrbet ji sključi, iz oči žare ji luči. 6. Igre vse ostavi v hiši, ko ropot začuje miši, Ni li hitra kakor strela? Hop, že miško je njela, urno skače ž njo po travi. s kremplji boža jo po glavi. To vam naša inačica ljubka je igračica! Gr. Gornik. 38. Anica in kokoši. Kaj pravite, otroci ljubi, kako je to, da imajo kokoši Anico tako rade? Kadarkoli stopi na dvorišče, teko vse kokoši za njo, se ji do-brikajo in se zaletavajo vanjo, da jim komaj uide. Glejte, otroci, to je tako. Kadar dobi Anica od matere kos kruha za kosilce, brž gre na dvorišče ž njim, pokliče kokoši k sebi in jim podrobi nekoliko drobtinic svoje pogače. To si je kuretina dobro zapomnila, in zato ima Anico tako rada. Nu, vse bi bilo dobro, ko bi ji le petelin toliko ne nagajal. Naj mu pomeče še toliko mrvic, ta grdavs ni nikoli zadovoljen; rad bi imel ves kos, ki ga ima Anica v roki. — Oni dan, ko je Anica gledala, kako zobljejo piške proso, ji je skočil petelin na roko, pograbil ves kos kruha in pobegnil ž njim naravnost pod skedenj, odkoder ga ni bilo, dokler mu ni zmanjkalo kruha. Kaj mislite, da se je Anica zaraditega jokala ali srdila? 0 kaj še! Smejala se je in dejala: „Kako grd je ta naš petelin!" A vse to ni bilo petelinu nič mar; bil je sit, a Anica gladna. »vrtec«. Berilo, II. del. 3 39. Modra miška. Miška prileze iz luknjice. Kar ugleda nastavljeno past! Misli si: „Oho, ali jo vidiš past? Zviti ljudje! Dve deščici nastavijo. Na zgornjo nalože kamenja, v sredo med deščici pa nataknejo košček slanine, da bi jaz okusila slanino, sprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše kakor ljudje. Dobro poznamo take zvijače. Ne boste me ujeli, ne! — Pa povohati dobro slanino vendar smem; nosek še ne more sprožiti pasti. Slanino pa duham kaj rada." Miška smukne v past. Varno povoha slanino. Past je prav prožno nastavljena. Ko se miška dotakne slanine, lop! past zagrmi in miška — mrtva leži. p0 Grimmu. 40. Taščica. Taščica prileti zimskega dne na okno kmetiške hiše, kakor da bi rada prišla na gorko. Kmetic ji odpre okno. Takoj prileti v izbo. Tu pobira drobtinice, ki padajo z mize. Otroci imajo ptička prav radi. Zima mine. KmetiS odpre okno, in mali gost odleti v bližnji gozd. Tam si naredi gnezdo in veselo prepeva. Zopet se vrne zima. Z njo pa se vrne tudi taščica h kmetiču, in glej! — s seboj pripelje samico. Družina kmetičeva ju je jako vesela. Živalci sta prav domači. Otroci reko: »Ptička nas gledata, kakor da bi nam hotela kaj povedati." Oče pa odgovore: „Ko bi mogla govoriti, bi rekla: Zaupanje zbuja zaupanje, in ljubezen zopet ljubezen." Ivan T. 41. Taščici v slovo. Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat, prej ko zletiš in poletiš zeleni gaj iskat Vso zimo sva skup bivala — in zdaj me zapustiš; iz kraja v kraj, tu ni tvoj raj, drugam si poželiš. Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat, in tebe, ko tu več ne bo — šel v log te bom iskat. A. Perne. 42. Ovca in čebela. Čebela: „Imaš li večjega dobrotnika od mene ?" Človek: „Da, imam ga!" Čebela: »Koga pa?" Človek: „Ovca; zakaj njena volna mi je potrebna, tvoj med pa le prijeten. Vrhutega mi daje ovca radovoljna svojo volno; če mi pa ti daješ svoj med, se mi je vedno bati tvojega žela." Po A. M. Slomšku. 3* 43. Pečka. Mati so kupili sliv in jih hoteli dati otrokom po kosilu. Ležale so na krožniku. Milček še ni nikdar jedel sliv, zato je prežal neprenehoma nanje. Silno se mu jih je zljubilo. Zato je hodil ves čas okrog njih kot muc okrog vrele kaše. Ko ni bilo nikogar v sobi, se ni mogel več premagati; popade slivo in jo poje. Pred kosilom preštejejo mati slive in zapazijo, da manjka ene. To povedo očetu. Pri kosilu vprašajo oče: „No, otroci, ali ni pojedel nekdo izmed vas ene slive?" Vsi reko: „Ne!" Milček zardi kakor kuhan rak in tudi reče: „Nak, jaz je nisem pojedel!" Nato reko oče: »Naj jo je pojedel katerisi-bodi izmed vas, lepo to sicer ni, ampak huje je to, da so v slivah pečke; in če kdo ne zna jesti sliv in pogoltne pečko, lahko zboli. In prav tega se bojim." Milček prebledi in reče: „Ne, jaz sem vrgel pečko skozi okno." Vsi se zasmejejo. Milček pa se spusti v jok. Solovej. (Iz čitanke grofa L. N. Tolstega.) 44. Minka in račice. Račice ljube, pridite sem! Kruhka vam nadrobiti čem. Daleč po vodi plavate, z valčki se poigravate, trudne ste in lačne močno, kruhek v slast vam poj de tako! Račice brž priveslale so, Minki v pozdrav začebljale so, kljunčke so odpirale, hvaležno se vanjo ozirale. Potem so odplavale daleč drugam, pravit: „Minka je dobra ram." E. Gangl. 45. Kmetic in kumare. Kmetič se odpravi k vrtnarju na kumare. Prišedši do njih, začne premišljati: „Odnesem vrečo kumar, ter jih prodam; za novce kupim putko. Putka mi nanese jajec, bo kokodajskala in valila; izvali mi mnogo pišk. Zredim piške, jih prodam; kupim prešička, svinjka mi da pujske. Prodam pujske; kupim konjička — kobilico. Kobilica mi da žrebe. Žrebe zredim, prodam. Kupim si hišo in naredim vrt; nasadim kumar. Krasti jih ne bom pustil — najamem si čuvajev in tudi sam poj dem in kričim: „E, čuvaji, čuvajte dobro!" Kmetič je popolnoma pozabil, da je na tujem vrtu, zato je zakričal na vse grlo. Čuvaji to slišijo, priskočijo in ujamejo kmeta. Solovej. (Iz čitanke grofa L. N. Tolstega.) 46. Vprašanja. Kako se imenuje sežgan les, zorana zemlja, zmrzla voda, suha trava, zmleto, žito, ustrojena koža, pečena moka, ubit lonec, mala hiša, črn konj, mlad konj, mlada ovca, mlada krava? 47. Aleš in Minka. Aleš in Minka sta bila na vrtu. Aleš: „ Vidiš jo lepo sinico na jablani; kmalu jo bom imel!" Hitro spleza na drevo, nastavi ptičnico, gre zopet dol in se skrije s sestro za grmovje ter pogleduje za sinico. Sinica gre kmalu v ptičnico ter se ujame. Aleš je bil mahoma zopet na jablani. Ko pa hoče sinico vzeti iz ptičnice, se nagne in pade s ptičnico vred z drevesa. Sinica uide, in Aleš si ob grčo rani roko do krvavega. Minka: „0 ti ubogi bratec! Zdaj vendar ne boš več plezal za sinico po drevesu. Malo, malo ti je manjkalo, da si nisi zlomil roke ali pa noge, ali pa se poškodoval še huje." Aleš: „Nič ne de, zato še ne odneham. Toda zastonj bi se trudil, zakaj sinica ne poj de več v ptičnico, kamor se je bila že enkrat ujela." Minka: Če je res tako, je sinica mnogo modrejša od tebe. Ona ne gre več tja, kjer se ji zdi nevarno. Ti pa si ravnokar padel in se udaril ter komaj ušel še večji nesreči; pa nič ne maraš in si zopet upaš iti v novo nevarnost." Iv. Tomšič. 48. Požar. Utrujeni se vračajo vaščani z dela na svoj dom. Kar se jim zavali gost dim nasproti, in rdeč plamen švigne sredi vasi proti nebu. „Gori! Pri Tomažu gori!" se čuje vsevprek. V stolpu bije plat zvona. Od vseh strani hite vaščani na pomoč. Kdor le more, pomaga. Tudi brizgalnica meče vodo na goreče poslopje. A vse zaman. Razen hišne oprave je vse izgubljeno. Le gole stene kažejo, kje je stal lepi Tomažev dom. — Tomaževi so ostali brez strehe. Pomagali so jim v prvi sili njih dobri sosedje. — Pravijo, da sta zanetila ogenj Tomaževa otroka, igraje se z vžigalicami. Oj, kako neprevidni so nekateri Otroci! Iv. Kruleč. 49. Uganke. 1. Kdo vedno kaže, a sam nič ne zna? 2. Kateri mesec je najkrajši? 3. Zakaj pojedo bele ovce več trave kakor črne? 4. Nikdar ni bilo, nikdar ne bo, pa vendar je. Kaj je to? 5. Kopita nosi, ni čevljar, sedlo ima, ni sedlar. Kdo je to? 50. Pregovori. 1. Kdor ljubi nevarnost, se pognbi. 2. Kdor ne slnša, zlo okuša. 3. Mala iskra zaneti velik ogenj. 4. Ako gori sosedova hiša, pazi na svojo in. V prirodi. 51. Vstajenje. Kot bi peli angelci vstajenja dan, trobijo trobentice čez mlado plan. Zvončki jili poprašajo: „A kdo je vstal?" „Ej, nevedni zvončki vi, Nebeški kralj!" Viri vstajajo iz ledenili skal, cveti vstajajo iz spočitih tal, ptice vstajajo izza tujih dalj, vsi mi kličejo: „Tudi ti boš vstal, ko boš v grobu mir, zimski mir prespal." Al. Merhar. 52. Majnikov kras. Hladni meseci so minuli. Zlato solnce nas vabi iz tesne sobe na prosto. Oj, kakšna iz-prememba! Nebo, ki se vzpenja nad nami, je sno in čisto. Gorka pomladanska sapica nam veje nasproti. Pred nami stoji vrt v najkrasnejšem cvetju. Po njem brenče čebele in si nabirajo med. Pisani metuljčki se zibljejo po nežnih cvetkah. Polje in travnik sta v najlepšem zelenju. V bližnjem gozdu prepevajo drobni ptički. Vse se veseli lepih pomladanskih dni. Zakaj bi se tudi mi ne veselili te rajske lepote. Iv. Kruleč. 53. Komu se smeje. Ha, ha, ha, ha . . . morda se smeje solnček smehlja se vinski gorici, sredi neba ... ali pa nežni, Komn li smeje drobni cvetici, solnček se zlati! ali pa morda Morda zeleni celi žemljici . . .? smeje se gori, Ne, ne, ne, ne, ali zeleni solnček se smeje cvetni se trati; tebi, nedolžno detinsko srce! Aleksij Ivanov. 54. Nevihta. Nekega poletnega dne je šlo več otrok v gozd. Otroci pridno iščejo jagod in ne zapazijo, kako se približuje nevihta. Kmalu začne grmeti; otroci se prestrašijo in hite proti domu. Niso še prišli iz gozda, ko se ulije ploha. Da bi se ne zmočili, stopijo pod visok hrast, ki je stal ob poti. Jožek pa se domisli besed, ki jih je slišal v šoli; zato pravi: „Ali še pomnite, da so nam pravili gospod učitelj v šoli, naj ne hodimo ob nevihti pod visoka drevesa, ker rado trešči vanje? Pojdimo rajši naprej, če se tudi zmočimo!" Otroci slušajo in gredo proti domu. Kar trešči v hrast, ki so prej stali pod njim, in ga razkolje od vrha do tal. Po nemškem. 55. Odmev. Nekega dne skače Blažek po zeleni loki in zavpije: „Ho, hop!" Iz bližnjega gozda se mu oglasi ravnotako: „Ho, hop!" Blažek se temu začudi in zakliče: „He, hej!" — „He, hej!" mu zadoni iz gozda nazaj. Blažek zavpije: „Zakaj me oponašaš?" — „Zakaj me oponašaš?" jekne iz gozda. Blažek čimdalje bolj kriči in se huduje. Vsaka beseda pa se mu vrača iz gozda. Misli, da se drug deček šali ž njim. Maščeval bi se rad. Po vsem gozdu ga išče, pa ne najde nikogar. Doma potoži svoji materi, da ga je hudoben deček v gozdu zelo žalil z grdimi besedami. Mati pa pravijo: „Blažek, zdaj si zatožil sam sebe. Nič drugega nisi slišal nego odmev svojih besed. Ko bi bil klical prijazne besede v gozd, bi bil slišal prijazne besede tudi iz gozda." A. M. Slomšek. 56. Uganka. Vidiš me, ko solnce sije, ni me, ko oblak ga skrije; kratka, ko poldan zvoni, dolga sem, ko se mrači. j. Stritar. 57. Veseli pastir. Zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic, ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic. Saj tukaj na solnčni višavi le sam sem, le sam gospodar; živim le po pameti zdravi, za muhe mi ljudske ni mar. Nikomur tu nisem na poti, na poti ni meni nikdo; kdo čisto veselje mi moti, kdo moti življenje mirno? Nikdar ne zmrači se mi čelo, nikdar ne stemne se oči, in pojem in ukani veselo, da z gore v goro se glasi. Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga, jaz hočem na gori živeti; tu sreča, tu mir je doma. Za čedico krotko popeval bom pesemce svoje sladke, dolincem glasno razodeval, kar polni mi srečno srce. Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam, in rajši ko krone cesarske cvetice na glavi imam! S. Gregorčič. 58. Cvetice. feec&eftč. t^laJad d# fadt trnem, -/fafe-te u/tsf. ^Jfne/iM/a^a dem . ■ dtna&nece, ^/ida- a/z t^ie/f (^//dadd tzamfisffi/? tmentt. ČTt^tmtzd eve&ee mooSvde da^///f■nadtžaf 4/de ttnen&vafe t/i dem M/t/i v deA. ž? 2