Mauser Karel Deček s piščalko lluslriral H. Smrekar Nekoč je iivel deček-siromaček. Brez matere in očeta je blodil po svetu in bose noge so ga nosile zdaj po zelenih dolinah, kjer so potočki pripeoali pesmim coetlic, zdaj po temnih gozdooih, kjer so smreke in jelke šepetale z oečernim oetričem, ki jim je pripovedoval o daljnih deželah, o visokih . gorah in brezbrežnih morjih. Toda deček-siromaček ni mogel prisluškooati ne coetlicam, ne valčkom in ne smrekam in jelkam, ker je bil gluh. In tudi zaoriskati ni mogel v temnem gozdu, ker je bila njegooa govorica nema, in kadar je bil vesel ali žalosten, je mogel to razodeti le s smehom ali s solzami. Včasih. so se ga usmilili Ijudje in ga vzeli pod streho. Pasel jim je ooce po hribastih traonikih, letal za čredami in čebelami, lovil čmrlje in gledal za ptiči, ki so skakljali po dreoju. Toda oselej se je zagledal, da so se mu . ooce porazgubile. Ljudje so ga ozmerjali, mu porinili kos kruha in krhljeo v raztrgani žep in ga nagnali dalje. ln spet so ga nosile bose noge vse naoprek, deček-siromaček pa je gledal in se čudil, kakor da mu je ose novo. Spal je ob nočeh po kozolcih I in senikih, gledal migljajoče zvezdice in svetle utrinke, ki so risale zlate poii pu temnem nebu. In kadar je mesec vstajal, je strmel v njegovo počasno pot, se je veselil iemnih senc, ki so odsevale od smrek, in iskrečih rosnih kapljic, ki so blestele po traoi. Ni slišal pesmi tnurnov, toda o srcu mu je pelo, da dolgo o jutro ni mogel zaspati. Zjutraj pa je z bosimi nogami tekal po mokri traoi, lovil roso o dlani in se smejal od sreče. Najbolj so ga Ijubili otroci. Kadar koli se je iruden olekel skozi oas, so letali za njim in mu ponujali kruha in coetja. Kadar je dobil šopek kresnic, se mu je obraz raztegnil na smeh, zaplesal je sredi otrok, topotal z bosimi nogami po mahu in krilil z rokami. Nato si je rože nataknil v lase, si jih nadel po suknjiču, ostale pa razdelil med otroke in se šel z njimi igrat. Počasi so ga vzljubili tudi odrasli in kadar je sneg zapal zelene doline in temne gozdove, tedaj je deček-siromaček ostal o oasi in romal od hiše do hiše- Poosod je dobil topel kotiček in hrano. Za otroke je bil io praznik. Ko je obredel ose hiie, se je sneg začel solziti in po prisojnih hribih so zaŽDenkljali zoončki in zapiskale trobentice. Tedaj je planilo o dečka-siromačka hrepenenje po iraonikih, po coetju in čebelah in nobena otroška prošnja ga ni zadržala. Kakor pijan je tekel skozi vas, si nabr&l proega coeija, zamahnil z roko v slovo in odšel. Otroci so žalooali za njim. Nekoč pa je deček-siromaček zahrepenel, da bi oidel, kam hodi sonce spat in bose noge so ga zanesle proti skalnati gori. Še je ležal sneg po vrhonih, zakaj pomlad je šele prihajala. Hodil je skozi gozdooe, koder so srne vodile sooje mladiče in kjer so zajčki skakali prek potoo kakor za igro. Mimogrede si je ob potočku urezal že mužeuno vrbooo palico in si po poii naredil piščal, drobno, dolgo soirelko. Toda preoeč se je ustaoljal in še preden je prišel na konec gozda, ga je zajela noč, črna toda mehka kakor materina dlan. Deček-siromaček je Ijubil noči, ker je Ijubil zoezde in zlate utrinke, toda skozi gosto smrečje je oidel le za prst neba. Zato se je, čeprao s tezano, preril na jaso, ki je 205 ležala za gozdom. Ves vesel se je usedel med rušje in zrl d bele pečine, ki so se grmadile nad njim. Tedaj je nastavil pi-ščalko na usta. Ni slišal oeselega vriska, ki je pla-nil iz nje, božal neme skale, objemal tihe smreke in se izgubljal v neskončno noč, ki je postajala vedno soet-lejša, zakaj mesec je že poljubljal jaso in pečine. Pisčalka je peia in oriskala in dasi je deček-siromaček ni čul, so jo čule ptice, ki so spale z glavico pod perutjo med smreko-vimi vejami. In priletele so od oseh strani, posedle okrog dečka in ktnalu je z vriskom piščalke zado-nela o noč razigrana pesem ptičjih kljunčkoo, da so srne obstale v gozdu in li-sice med grmovjem, Deček-siromaček je igral celo noč in s srebrno mesečino je polzela pesem tja med skalovje, kjer so spali jerebi, se spreletavala s ptiči po zeleni jasi in z jutranjim vetričem plula prao tja o dolino. Rdeča zarja je naznanjala jutro. Tedaj je dečkooo srce zahrepenelo, da bi videlo vatajajoče sonce. Bose noge so zakrvavele ob osirih skalnih robovih, toda deček-siromaček ni čuiil ničesar. S premrlimi rokami je grabil za oprijemki in plezal po strmi sieni. Sonce je ie tipalo čez urh daljnih gora, tedaj pa se je dečku-siromačku odtrgal kamen pod roko in drobno telesce je zanihalo nad breznom, se looilo in nazadnje zgrmelo o globočino. ¦ Prvi sončni žarki so pobožali mrtvo truplo. Tisto jutro je šla tam mimo prelepa deklica Pomlad. Posula je dečka-siromačka s coetjem, mu izoila iz bele, mrtoe roke pisčalko in odšla v dolino. Na oaškem travniku je obstala in naenkrat je čez oso raoan planila petem iz drobne piščali. Kakor vesel orisk je udarila med hiše, našla pot . v čumnate in zbudila še dedka na zapečku, da si je od sreče obrisal solzne oči. In pela je pesem o kresnicah in marjeticah, o oečerni zarji in jutranji rosi, o zoezdah in zlatih uirinkih, o mesečini in murnoDi pesmi, o metuljih, ki plaoajo nad potočki in o čmrljih in čebelah, ki se spreletaoajo po coetooih. In še je pela pesem o zelenih travah in rdečem resju, dokler ni orisk pigčali naenkrat prešel v . ščinkot ščinkavcev, veselo ŽDižganje kosoD in o cvrkot lastamc. Bila je to pesem pomladi in sonca, ki je sanjala v duši dečka-siromačka,. pa je o žioljenju ni mogel zapeti. Mi jo poslušamo vsako leto in oedno se nam zdi nova in lepa.