ROŽANA ŠPEII, Šupeter je na lepa vas, Zbirka ljudskih pesmi iz slovenske Istre, Ljubljana, Založba KRES, 1999, 288 strani, notne transkripcije, fotografije
Avtorica Rožana Špeh je po poklicu profesorica in poučuje na sečoveljski osnovni šoli. Poleg tega je organistka in zborovodkinja in, kot se predstavi v predgovoru, tudi zavzeta zbiralka ljudskih pesmi iz domače svetopetrske ter iz okoliških vasi, razsejanih po severni Istri. Plod tega dela se nam predstavlja v precej zajetni knjigi, kjer je zbranih 205 pesmi. Kjer se je ohranila melodija, je zapisana tudi melodična transkripcija. Vse je zapisano v istrskem - domačem narečju, v takšnem, kakršno se sliši med Istrani. Pesmi so razvrščene po vsebini, ob vsaki je tudi kratek uvod, v katerem so razložene različne priložnosti, ki so jih spremljale določene pesmi. Tako je v vsebinskem sklopu kolednice zapisano, kdaj, kako in kdo je koledoval; kakšne pesmi pozna istrsko otroško izročilo, je zapisano v osemintridesetih pesmih v poglavju Otroške pesmi. Vsakdanjika si ne znamo predstavljati brez zvonjenja, sploh pa ne večjih cerkvenih praznikov, ko se iz zvonikov sliši praznično zvonjenje, imenovano pritrkavanje oz. klenpenanje, kot mu pravijo v Istri. Iz oponašanja zvonov so nastale različne pesmice, ki se razlikujejo od vasi do vasi, od pokrajine do pokrajine. Ljubezenske pesmi so pri vseh narodih najbolj pogoste. Rožana Špeh jih je razdelila na več skupin: domače istrske, istrske variante splošno slovenskih, dvojezične, tiste, ki vsebujejo italijanske besede, in ljubezenske pesmi, ki so prišle od drugod, ne da bi se kaj dosti spremenile. Sledi poglavje svatovskih pesmi, ki so in še spremljajo svatovske šege, zapisanih je tudi nekaj mrliških pesmi, v drobcih ohranjenih do današnjih dni. Pripovednih pesmi naj bi se v Istri ohranilo malo, z nekaterimi različicami so zbrane v poglavju Pripovedne pesmi. Kar nekaj pesmi z nabožno vsebino je zbranih v poglavju Nabožne pesmi, ljudske molitve in ponarodele romarske pesmi, ki so se in se še pojejo največkrat ob bogoslužju in ob verskih obredih. Sledijo žalostne vojaške pesmi, tri domoljubne pesmi so zapisane v poglavju ljubi domači kraj. Tako kot v kratkih uvodih k posameznim poglavjem imajo nekatere posamezne pesmi tudi razložene šege, ki so spremljale pesmi. Na koncu vsake pesmi sta navedena informator in kraj zapisa zapete pesmi. Na
koncu knjige je dodanih še enajst zborovskih priredb nekaterih istrskih pesmi, ki so jih umetniško obdelali slovenski skladatelji in skladateljica. Zbirke ljudskih pesmi navadno nimajo dodatkov z zborovskimi priredbami, vendar se je avtorica odločila zanj predvsem zaradi priročnosti in uporabnosti, ker je ravno v Istri in na Primorskem veliko število ljubiteljev zborovskega petja.
Na štiridesetih straneh Uvoda Rožana Špeh razloži geografsko lego slovenske Istre, njeno zgodovino, ki je prikazana predvsem skozi pričevanje informatorjev. To pomeni, da natančneje zajema obdobje zadnjega stoletja, piše o istrski arhitekturi in o organizaciji vaškega življenja včasih in danes, o razporeditvi bivalnih prostorov, o domačih delih. Vse skupaj pa je pojasnjeno tudi z domačimi - narečnimi izrazi. Izvemo tudi nekaj podatkov o istrskih pridelkih, o oljkah, o pridelavi vina včasih in danes, o vzgoji trt, o preteklem gojenju sviloprejk in konoplje ....
V poglavju Delo za vsakdanji kruh nam upodobi, kakšno je bilo delo za preživetje severnoistrskih vaških prebivalcev, solinarje, njihovo delo in njihove družine. Čeprav so bile istrska hrana in prehranjevalne navade ter priprava hrane včasih tako ob delavnikih kot ob praznikih skromne, je iz poglavja O prehrani razviden za tiste čase kar razkošen jedilnik. O domačem zdravljenju in o urokih govori v poglavju Zdravilstvo; oblačila od zibelke do groba so opisana vpoglavju Noša vsakdanja in praznična. Istrani so si včasih svetili večinoma z oljem, kot je opisano v delu knjige S čim so svetili. Govorica Istranov na kratko opisuje vse tri jezike: slovenskega, hrvaškega in italijanskega in istrska narečja, ki jih pozna slovenska Istra. Navedene so razlike med preteklostjo in sedanjostjo. V Življenjskih šegah je na kratko opisan krst otroka, sicer se temu dogodku najverjetneje tako kot v ostalih predelih slovenskega prostora nikoli ni posvečalo veliko pozornosti. Enega največjih mejnikov v ljudskem življenju je vedno pomenila poroka, ki jo je Rožana Špeh opisala precej podrobno z vsemi šegami, ki so ta pomembni dogodek v preteklosti, ponekod pa še danes, spremljale. Nekaj besed je tudi o obsmrtnih šegah.
Zanimiv je opis šeg v koledarskem letu, ki predstavi, katere dogodke sta in še spremljata glasba in pesem (obredi koledovanja, pustni sprevod, procesije, dnevi raznih zavetnikov ...) opisan je potek, kdaj so pritrkavali, kdaj krasili vasi ..., Versko življenje pove, da je bilo predvsem včasih zaupanje v božje varstvo v Istri zelo močno, poleg tega pa kar pomembno tudi za ljudsko pesem, saj je bila v obdobju fašizma, ko je bila slovenska beseda povsem prepovedana, cerkev marsikje edini prostor, kjer so govorili in peli slovensko. Zapisana je tudi vloga pesmi v ljudskem življenju Istranov. Na koncu knjige so kazala, kot je v navadi pri tovrstnih zbirkah: po tekočih številkah, seznam pevcev, pevk in krajev, kjer so bile pesmi posnete ali zapisane, slovar narečnih besed in uporabljena literatura, vse dokaj natančno zapisano, opomba bi bila potrebna le ob slovarju narečnih besed. Le-ta vsebuje kar precej besed, ki so prevedene v slovenski knjižni jezik, pa vendar je ostala še kakšna narečna beseda
neprevedena in s tem marsikomu tudi nerazumljiva. Predvsem pri zbirkah, ki jih delajo domačini v domačem kraju, je potrebno biti še posebno pazljiv, saj le-te berejo tudi bralci iz drugih delov Slovenije.
Zbirka, ki je nastala kot prispevek h kulturi naroda je gotovo dosegla svoj namen, krasi jo tudi lična podoba, obogatena z umetniškimi fotografijami, ki so pomensko podnaslovljene. V knjigi, ki je zrasla iz ljubezni do rodne Istre, do njenih ljudi, se ta ljubezen čuti, mestoma je kar malce nostalgična, sicer pa je knjiga nastala na podlagi pripovedovanja informatorjev na terenu, ki ponavadi mislijo, da je včasih bilo vse lepše.
Maša Komavec