Petra Jordan UDK 821-995.09:347.781 Koper FANOVSKA LITERATURA KOT PROSTOR PREIZKUŠANJA ALTERNATIVNIH ŽIVLJENJSKIH PRAKS Žanrsko, vrstno in oblikovno raznolika množica zgodb o najslavnejših literarnih likih, ki jih pišejo in objavljajo zvesti bralci, fani, je v mnogih pogledih svojevrsten fenomen. V svetu postaja čedalje bolj množična, pozornost j avnosti pa najpogosteje pritegne zlasti njen nedorečeni pravni status. Pri nas ostaja komajda prepoznavna. Iz posebno motivirane izpeljanosti kot temeljne lastnosti fanovske literature, ki jo razločuje od standardne književne produkcije, izhajajo njene specifike na produkcijski, distribucijski in recepcijski ravni literarnega sistema: amaterstvo, zastonjkarstvo, začasnost, kolektivno delo, kultura sodelovanja (deljenja) in nove paradigme avtorja-bralca, mehanizma selekcije in avtoritete. Ključne besede: literarni sistem, fanovstvo, avtorske pravice, novi mediji Uvod V literaturo, ki jo razumem v najširšem pomenu kot fikcijo v pisni obliki, uvrščam tudi fanovsko literaturo (angl. fan fiction). To so literarne zgodbe, ki jih pišejo fani1 na podlagi nekega (literarnega idr.) dela ali druge danosti, ki jo »obožujejo«. Objekti fanovstva so različni; v prispevku obravnavam fanovsko pisanje, ki izhaja iz literarnega fanovstva, tj. oboževanja posameznega avtorja, literarnega dela ali lika oz. več njih. Fanovska zgodba nastane tako, da si fan iz že obstoječega leposlovnega dela izposodi priljubljene like in/ali njihov literarni univerzum ter z njimi ustvarja 1 Zaradi številnih izpeljanih terminov, ki definirajo obravnavano področje literature oboževalcev, uporabljam izraz fan, kot ga pozna Slovenski pravopis (2001) pod kvalifikatorjem slengovsko. izvirne nove pripovedi. Gre za posebno vrsto intertekstualnega, derivativnega,2 tj. izpeljanega pisanja iz predloge, v fanovstvu imenovane kanon,3 ki ga ustvarjajo ljubitelji, kar fanovsko literaturo v prvi točki razločuje od književnosti-kot--jo-poznamo (vsaj od konca 18. stoletja pod diktatom estetike izvirnosti) in od predelav. Najpogosteje nastaja na podlagi uspešnic in je praviloma objavljana na fanovskih spletnih straneh ali v fanovskih revijah. Fanovske študije obravnavajo fanovsko literaturo kot eno izmed kreativnih fanovskih dejavnosti, med katere sodijo še likovna (angl. fan art), glasbena, video- in uporabna umetnost ter kritika. Organizirano fanovstvo sega v 30. leta 20. stoletja v obliki fanovskih klubov, shodov in fanzinov (fanovskih revij), razmah svetovnega spleta, zlasti interaktivnega spleta 2.0, pa je revolucioniral ustanavljanje fanovskih socialnih mrež in vsakodnevno druženje somišljenikov, kar je sprožilo množičnost in razmah »moderne« fanovske literature. Posledično se razvija tudi teorija fanov kot interdisciplinarna veda socioloških, psiholoških, medijskih in spolnih študij, prava ter, v izrazito majhni meri, literarne vede, kolikor govorimo o fanovski literaturi.4 Na podlagi analize izbranih fanovstev iz žanra fantazije, ker ti pri nas izkazujejo največjo frekventnost, in s primerjavo največjega svetovnega spletnega arhiva Fanfiction.net in z nekaterimi slovenskimi sem izluščila ključne specifike fanovske literature na vseh ravneh literarnega sistema, da bi jo definirala v razmerju do literature nasploh. 1 V središču zanimanja socioloških raziskav, zlasti starejših, ki na fanovstvo še vedno gledajo kot na subkulturo, je najprej vedno vprašanje: čemu se fani ukvarjajo z ustvarjanjem tovrstne neizvirne umetnosti? Konotacije čudenja in neodobravanja pri tem niti ne skrivajo. Dinamiko pogleda javnosti naj ponazorita vprašanji s slovenskega fanovskega foruma: /A/li tovrstne stvari berete in/ali pišete in kakšno je vaše splošno mnenje o tem, predvsem kar se kakovosti tiče. Gre le za izživljenje fantazij emo najstnic in asocialnih geekov, ki se preveč poistovetijo z neko serijo, stripov, animejem, ali je mogoče tako pisanje šteti za posebno obliko književnosti 2 Derivativna literatura (angl. derivative literature ali derivative work) se v slovenščino sicer prevaja kot predelava (denimo v kontekstu avtorskih pravic). V kontekstu fanovske literature se je zdelo ustrezneje uporabljati kar tujko, ki jo najdemo tudi v povzemajočih slovenskih virih, ali slovensko ustreznico izpeljava (izpeljana literatura), ki ni nujno (samo) predelava. 3 Kanon označuje »uradno«, izvirno oziroma »pristno« gradivo, ki ga je napisal izvirni avtor in v razmerju do katerega je fanovska literatura toliko kot apokrif. 4 Zaradi derivativnosti in rekontekstualizacije v pomenu transmedialnosti (fanovsko pisanje kot zgolj ena od diskurzivnih praks določene franšize) fanovskih zgodb literarna veda v ožjem pomenu ne vključuje v obravnavo, čeprav te sicer izkazujejo vse značilnosti literarnega ustvarjanja. Če pa uporabiš tuj svet, tuje junake in nastavke iz tujih zgodb, pa samo malo izpelješ vso zadevo naprej - kako točno je to večji izziv za domišljijo? Ker ti ni treba razmišljat o stvareh, ki ženejo junake (ker je to že pred tabo nekdo razdelal)? Ker uporabiš že razdelane reakcije sveta na dejanja junakov (ker jih je pred tabo že nekdo popisal)? (Fanfiction, Mn3njalnik.) Šele novi val raziskovalcev, ki poleg fenomena fanovstva samega na sebi obravnava tudi njegovo produkcijo in jo poskuša uvrstiti na posamezno področje umetnosti, opozarja »na kreativni in premišljeni potencial fanovskega ustvarjanja, ki je bil dolgo prezrt« (Gray idr. 2007: 3). Sheenagh Pugh, ki fanovsko pisanje obravnava kot »katerikoli drug popularen in zelo uspešen žanr«, se zdi vprašanje motivacije relevantno samo, kolikor ta vpliva na način pisanja (2005: 7-11). Ker se zdi, da vpliva v veliki meri, postavljam to vprašanje za izhodiščno tudi v tej raziskavi. Če je fanovska literatura »zgolj« ena izmed dejavnosti fanov, ki izvirajo iz navdušenja nad določenim (literarnim) delom, so literarne ambicije pri tem najbrž vprašljive: Osebno sem s pisanje/m/ zgodbic za vajo začel s fanfictionom, nato pa prešaltal na originalne štorije. Za zgodbo sem uporabil le širše okvire določene franšize, recimo vesolje starwars/aliena/matrice, vendar sem se oddaljil od glavnih likov in raje v zgodbo vnesel svoje. Slejkoprej pa se z udejstvovanjem v takem svetu ustvarjalsko počutiš utesnjenega in raje začneš pisati svoje umotvore. (Fanfiction, Mn3njalnik.) Motivacija fanov za pisanje torej nujno izhaja iz istega navdušenja nad zgodbo in liki, ki jih motivira za branje. Morda se tudi »navadneži« lahko poistovetimo z občutkom praznine, ki nas prevzame, ko se neha predvajati naša najljubša televizijska nanizanka? Iz številnih fanovskih forumov je razbrati, da se fanovski pisci nočejo sprijazniti s tem, da se je njihovo priljubljeno delo končalo, in ker iz različnih razlogov od izvirnega avtorja več ne morejo dobiti, so iznašli način, da lahko njihovi priljubljeni junaki živijo naprej: sami nadaljujejo njihovo zgodbo. 1.1 Pughova takšno motivacijo fanov poimenuje »želeti še« (angl. more of) in imenujemo jo lahko primarna, ki producira zgolj »osnovno« vrsto fanovskega pisanja, nadaljevanj (tipa »kaj se je zgodilo potem«, kot ga poznamo iz šolskih nalog), predzgodb in manjkajočih prizorov, ki pojasnjujejo, kako je prišlo do razvoja dogodkov v kanonu (Pugh 2005: 19). Tovrstne oblike predelav so znane že vsaj iz 17. stoletja z Avellandovim nadaljevanjem Don Kihota, čeravno zagovorniki pravic fanovske literature trdijo, da so ti postopki derivativnega pisanja stari toliko kot literatura, in za predhodnike navajajo že Kiklične epe (Derecho 2006: 62). Prve prave zgodbe izpod peres fanov pa poznamo iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja, iz fanovstva Jane Austen in že objavljene v prvih fanzinih (Hale 2005). Začetek fanovske literature v modernem pomenu, ki vznikne v 60. letih prejšnjega stoletja z Zvezdnimi stezami in fanzinom Spockanalia (Coppa 2006: 44), pokaže, da je za fane pomembnejša druga vrsta motivacije, ki jo Pughova poimenuje »želeti več od« kanona (angl. more from). Presenetljivo obširna baza fanic Zvezdnih stez - tudi ženske so v znanstvenofantastični nanizanki našle nekaj zase, zlasti so to moški junaki - je v zgodbi pogrešala romantična čustva in zato začela pisati ljubezenske in erotične zgodbe o nastopajočih (Pugh 2005: 20). Take zgodbe dobivajo ustaljene oznake, kot so alternativni univerzum (AU), Out of Character (OOC), izvirni lik (OC) in druga opozorila,5 da se zgodba v večji ali manjši meri odmika od kanona. Obe vrsti motivacije, »želeti še« in »želeti več«, konstituirata fanovsko literaturo po principu bralčevega zapolnjevanja praznih mest v izvirnem delu, kot ga razume Wolfgang Iser. Zlasti komercialno uspešni romani v nadaljevanjih, »ki mejijo na trivialno literaturo« (Iser 2001: 288), ki so poglavitna baza fanovske literature, izkoriščajo postopek reza v besedilu, ki bi mu danes rekli cliffhanger!6 Zaradi prekinitve je bralec prisiljen v razmišljanje o možnem nadaljevanju zgodbe in s tem je povečan delež njegovega sodelovanja v konstruiranju dogajanja in torej v komunikaciji z besedilom. »Prazna mesta povzročijo, da bralec skorajda sam prikliče v življenje pripovedovano zgodbo, živi z liki in izkuša, kaj se z njimi dogaja« (Iser 2001: 289). Mnogi teoretiki utemeljujejo fanovsko pisanje na podlagi Iserjeve teorije bralčevega odziva kot aktivno, ubesedeno interpretiranje prebranega (Pugh 2005: 170), ali drugače: če iz navedenih Iserjevih besed odstranimo besedo »skorajda«, dobimo definicijo nastanka fanovske literature. Z derivativnim postopkom, ki je logična posledica želje po zapolnjevanju praznih mest, ustvarja fanovsko pisanje poseben tip medbesedilnega navezovanja na kanon izvirnega dela. Karen Hellekson in Kristina Busse na podlagi tega razlagata fanovsko literaturo s konceptom »v delu« (angl. work in progress), kar pomeni, da fan razume kanon kot odprt, deljen in deljiv material, ki se nikjer ne konča oziroma lahko kjerkoli in kakorkoli vstopa vanj z dopolnitvami (2006: 6). Pri tem se opirata na Rolanda Barthesa in fanovsko literaturo definirata kot pisljivi tekst, ki je za razliko od berljivega, klasičnega dela, produkta, ki predvideva pasivno branje, produkcija (Virk 2003: 121). Na podlagi tega lahko na novo poimenujemo fanovskega avtorja kot bralca-avtorja, ki je vedno najprej bralec in fan, obenem pa z aktivnim, tj. dejansko ubesedenim zapolnjevanjem praznih mest postane soavtor v Iserjevem smislu. S tem se zelo konkretno zabriše meja med bralcem in (izvirnim) avtorjem, kar vodi v barthesovsko smrt prvega in edinega avtorja, kajti prvotna, izvirna različica s fanovsko literaturo ni več edina in tudi ne več 5 Standardizirane kategorije fanovskih zgodb ali posebne opozorilne oznake uporabljajo spletni arhivi fanovskih zgodb za klasificiranje in lažje orientiranje pri iskanju. Alternative universe (AU) pomeni, da sta dogajanje in prostor fanovske zgodbe zelo drugačna od kanona; Out of Character (OOC) pomeni, da ima lik drugačne značajske lastnosti kot v izvirniku; Original Character (OC) označuje, da v zgodbi skupaj z liki iz kanona nastopa izvirni lik, ki si ga je izmislil fanovski avtor (Fanfiction, Wikipedia). 6 Rez oz. konec posameznega dela nadaljevanke na vrhuncu dogajanja. Poglavitna funkcija tega postopka je stopnjevanje napetosti. najpomembnejša. Ob tem ni nepomembno, da fan ostaja bralec tudi po tem, ko postane avtor - pisanje kot fanovska dejavnost, kot je razvidno s prav vsakega fanovskega foruma, gre z roko v roki z branjem drugih fanovskih avtorjev in aktivne komunikacije z njimi. Od tod se deljenje avtorstva stopnjuje v kolektivne projekte, izrazito številnejše kot v tiskani literaturi. Serijsko objavljanje daljših fanovskih zgodb nujno predvideva kritičen odziv bralcev, ki lahko v posameznih primerih tudi narekujejo nadaljevanje po svojih željah, zelo priljubljeno pa je t. i. igranje vlog (angl. Role Playing Game, RPG), interaktivno pisanje skupne zgodbe. 2 Pokazala sem, da se fanovska literatura od literature nasploh ločuje po derivativnem postopku, od po istem postopku nastalih del, ki jih poznamo pod zbirnim pojmom predelave, pa po specifično motivirani derivativnosti. Pri tem je treba omeniti še t. i. profic,"7 ki označuje licenčna nadaljevanja kanona izpod peres najetih piscev (na primer BBC-jeve novelizacije nanizanke Doctor Who), ki ga od fanfica razločuje avtorizacija. 2.1 Fanovska literatura je v javnosti najbolj razvpita zaradi svojega nedorečenega pravnega statusa; nekateri raziskovalci trdijo, da pred pojavom koncepta avtorskih pravic leta 1710 sploh ne moremo govoriti o njenem obstoju (Derecho 2006: 61). V marsikaterih očeh bo ostala kot vsako neavtorizirano prevzemanje tujih literarnih elementov nezakonita kraja intelektualne lastnine, kar je posebej pereč problem, ker večinoma nastaja na osnovi aktualnih uspešnic. Zagovorniki fanovske literature, združeni v Organization for Transformative Works, si prizadevajo, da bi bila fanovska literatura po zakonu o avtorskih pravicah ZDA uvrščena med derivativna (derivative works)^ oziroma, ožje, med transformativna dela (transformative works) - ta označujejo ustvarjalna derivativna dela, ki nadgrajujejo in presegajo izvirnik ali ga prikažejo v drugačni luči, z drugačnim namenom in/ali izrazom (U. S. Code, paragraf 101, Office of the Law Revision Counsel) -, in tako prepoznana kot poštena raba (fair use). Pri tem poleg ustvarjalne predelave poudarjajo zlasti neprofitnost fanovske literature in »neprofesionalno« objavo na fanovskih spletnih straneh. Fanovsko delo po njihovih besedah predstavlja komentar in kritiko izvirnega dela in mu dodaja nove pomene in tako materialno ne oškoduje lastnika pravic, temveč prej deluje 7 Okrajšava za professional fiction: »profesionalno pisanje«. 8 V slovenski zakonodaji je ekvivalenten izraz predelava, vendar se zdi na tem mestu ustreznejši neposreden prevod. kot brezplačna promocija (What We Believe, Organization for Transformative Works). Slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah pozna podobne vsebinske omejitve avtorske pravice in v določenih primerih dovoljuje prosto uporabo. 53. člen dovoljuje proste predelave, če gre za predelavo v parodijo ali karikaturo in če to ne ustvari ali ne utegne ustvariti zmede glede izvora dela (Uradni list 16/2007). Fani so praviloma prvi, ki spoštujejo izvirno delo priljubljenega avtorja in njegove like, fanovski spletni arhivi pa vsako zgodbo označijo z izjavo o avtorstvu likov in rabi v nekomercialne namene; delujejo torej po licenci creative commons s priznavanjem avtorstva.9 Pogled imetnikov avtorskih pravic na to je seveda različen, vendar je v zadnjih letih kar nekaj najbolj prodajanih avtorjev, zavedajoč se pomena fanovske baze, javno pozdravilo tudi fanovsko literaturo. Če je v tujini znanih nekaj bolj ali manj odmevnih tožb proti »plagiatorjem«, gre v vseh primerih za knjižno objavljena in prodajana dela10 - to pa je kriterij, ki tovrstna dela izključuje iz fanovske literature. Pripetilo pa se je tudi že, da je fan na sodišču dokazal, da je bila ideja v nadaljevanju izvirnika »ukradena« iz njegove fanovske zgodbe, pred čimer se pisatelji zavarujejo tako, da javno zatrdijo, da fanovske literature ne berejo. Avtorji z razlogi bolj čustvene narave se zadovoljijo z javno prepovedjo objavljanja zgodb o »svojih« likih v fanovskih arhivih.11 Znanih primerov sodnih pravd zaradi kršenja avtorskih pravic v obliki fanovske literature pri nas ni. Pisanje kot ena izmed fanovskih dejavnosti implicira, da bomo med avtorji našli v največji meri amaterje. Če privzamemo, da so izvirni objavljeni avtorji tako rekoč poklicni pisatelji, je glavna razlika med omenjenimi »profesionalnimi« derivativnimi pisci in amaterskimi fanovskimi, da so prvi plačani. Pughova pri tem izpostavlja, da se zaradi neprofitnosti a priori in neupravičeno fanovski literaturi pripisuje nižjo kvaliteto (2005: 11). Množice niso neprekrivne: posamezni pisatelji priznavajo, da se za vajo radi preizkusijo tudi v fanovskih zgodbah (Cecilia Tan), še pogostejši so profesionalni pisci avtoriziranih nadaljevanj, ki so v prostem času pač radi fani (de Candido), in ne nazadnje včasih kakšnemu nadobudnemu fanu uspe prodreti in podpiše pogodbo tudi za izvirni roman (Francisca Solar). 9 Na primer v Bradavičarskih pripovedkah, na dnu vsake strani: »HARRY POTTER, imena, osebe in ostali elementi so last družbe © Warner Bros. Entertainment Inc. in © JKR« (Bradavičarske pripovedke). 10 Na primer J. K. Rowling proti ruskemu mladinskemu pisatelju Dmitriju Jemcu zaradi serije Tanja Grotter (Legal disputes over the Harry Potter series: International publications, Wikipedia). 11 Seznam »prepovedanih« avtorjev v največjem spletnem fanovskem arhivu (Guidelines, Fanfiction. net). 3 Da ne omenjam mejnih primerov, spornih, kot je omenjeni Dmitrij Jemec ali pri nas Jakob Klemenčič s knjižno objavljeno Bratovščino sivega goloba, ki jo sam šteje za fanovsko delo (Standeker 2010). Vendar že ljubiteljstvo implicira, da bosta fanovskega avtorja določala volonterstvo in ižitkarstvo. K temu sodi tudi anonimnost oz. objavljanje pod vzdevki, ki je skoraj brez izjeme. 3.1 Od ciklostiranih in ročno razpečevanih fanzinov se je fanovska literatura v 80. letih z e-poštnimi diskusijskimi skupinami in v 90. letih s prvimi spletnimi arhivi, ki so pomenili za laika enostavno dostopno in zlasti brezplačno objavo, razrasla v masovno, čeravno še vedno neprofesionalno produkcijo (Coppa 2006: 51-59). Googlov brskalnik danes izvrže zaokroženo 104 milijone zadetkov strani za besedo fanfiction, največji spletni arhiv fanovskih zgodb Fanfiction.net pa je marca 2011 hranil, statistično preračunano in zaokroženo, 6,600.000 zgodb iz 5879'2 različnih fanovstev in imel skoraj tri milijone registriranih uporabnikov -pri čemer se zgolj za branje ni treba registrirati (FFN Statistics: Numerics and stats about FanFiction.Net). Slovenska scena je seveda relativno skromnejša. Iz žanra fantazije in fantastike sta na spletu dostopna dva fanzina: Neskončnost društva Prizma (na spletu od leta 2007; zadnja številka leta 2009) in Jašubeg en Jered, fanzin za svet Vitezov in Čarovnikov, fantazijo, znanstveno fantastiko in horor (2008). Objavljata zgolj posamezne fanovske zgodbe. Edini spletni arhiv fanovskih zgodb na slovenskih spletnih straneh Bradavičarske pripovedke, ki je bil namenjen izključno objavljanju zgodb o Harryju Potterju in je združeval 5507 članov in hranil 782 zgodb v slovenščini ter izkazoval znatno dnevno aktivnost uporabnikov, je aprila 2010 prenehal obstajati. V letu 2011 se je vzpostavil povsem na novo v domeni Blogspot.com, a za zdaj gosti zelo majhno število zgodb. Portali Virtualna Bradavičarka, HP FF Comunity, Bralnica, Twilight RPG Slovenia, Real.twilightlegend.net, vsi v obliki fanovskih forumov, blogi na spletni Smrklji in drugi hranijo prej manjše kot večje število fanovskih zgodb v slovenščini, prevladujejo Harry Potter, Somrak, Vampirska akademija in t. i. Real Person Fiction o britanskem boy bendu One Direction. Te fanovske strani izkazujejo hitro vznikanje in hitro zamiranje, skladno z aktualnimi trendi v popkulturi. Iz tega se da sklepati dvoje: da slovenski fani pogosto pišejo in objavljajo zgodbe v izvirniku (angleščini) na tujih portalih in da je zlasti pri najstnikih fanovstvo še vedno povezano s prehodnimi adolescentnimi vzorci, saj po določeni starosti aktivnost in zanimanje fanov upadata (prim. Jordan 2010: 14-15). Kot specifična lastnost fanovske literature se torej izlušči začasnost, ki pa tu ni toliko povezana z začasnostjo digitalne umetnosti. Redko so fanovske zgodbe (zlasti daljše) objavljene v knjižni obliki in se praviloma izključujejo iz fanovske literature. 12 Ta podatek je iz leta 2010. 3.2 Na količino nikoli dokončanih zgodb vpliva ustaljeno serijsko objavljanje, pri čemer je posameznemu poglavju namenjena ena spletna stran. Spletni arhivi in forumi so običajno moderirani: administratorji poskrbijo za klasificiranje zgodb po kategorijah in brisanje neprimernih vsebin. Fanovske zgodbe imajo standardizirano glavo, ki vsebuje ime avtorja, naslov, dolžino, število poglavij, žanr (kategorijo), nastopajoče like (zlasti pare), povzetek vsebine, morebitna opozorila in avtorjeve opombe. Opozorila so standardizirana (kratice), med najnujnejšimi je spoiler iz izvirne zgodbe, na vsebino za odrasle pa včasih opozarjajo starostne kategorije, povzete iz lestvice ameriške filmske industrije (Fan fiction, Wikipedia). Kljub temu fanovska literatura ne pozna profesionalnih urednikov. Za popravljanje besedil so zadolženi posebej izvoljeni bralci, imenovani bete; običajno so to najbolj izurjeni pisci, saj štejeta tako veščina pisanja kot poznavanje kanona. Tudi tu deluje načelo prostovoljnosti. Selekcija v fanovskih arhivih torej v določeni meri obstaja. Pri tem se kaže stalna napetost med željo po vključitvi čim večjega števila fanov v skupnost in potrebo po izključevanju nekvalitetnih izdelkov iz arhiva, kajti ekskluzivnost je pravzaprav v nasprotju s prostočasno zabavno dejavnostjo, ki pomeni, da lahko sodeluje vsakdo s čimerkoli (Pugh 2005: 122). Od tod predsodek, da taka odprtost in masovnost nujno pomenita nekvalitetne prispevke. Zunanje avtoritete, ki bi ločevala zrnje od plev, ni, razen bralcev, ki so kot fani istega kanona, kot mu pripada avtor, gotovo najbolj zahtevni možni bralci. Kriteriji bodo seveda bolj specifični kot za literaturo-kot-jo-poznamo: kljub temu da se je mogoče s kategorijama OOC inAUkarseda oddaljiti od kanona, bo ta še vedno določal okvir fanovske literature. Ni čudno, da se v razvejeno terminologijo fanovske literature prikradejo tudi vrednostne oznake, kot je na primer Mary Sue, ki pomeni vpisovanje lastnega alter ega v zgodbo, pri čemer mu pripišemo same superlative, in je torej prozoren poskus izživljanja lastnih fantazij skozi fanovsko pisanje (Pflieger 2001), in da najdemo cele strani z nasveti, kako prerasti take začetniške napake. Kvaliteto priznavajo bralci s komentiranjem in ponekod tudi številčnim ocenjevanjem, za spodbujanje so zelo uporabni številni natečaji in tekmovanja. Ne nazadnje je treba omeniti, da fanovska literatura ni povsem brez vpliva na izvirnega avtorja, pa ne le v smislu tožb zaradi kršitve avtorskih pravic. Ideje uspešnih in širše znanih fanovskih zgodb postanejo del fanona, širše sprejetih variacij kanona, ki vplivajo na več fanovskih avtorjev, včasih pa celo na izvirnega avtorja. Zlasti v televizijskih serialnih fanovstvih lahko pride do primera kripked, termin je izpeljan po Ericu Kripkeju, avtorju nanizanke Nadnaravno, ki je poznal pisanje fanov in njihove ideje upošteval pri nadaljevanjih (Kripked, Fanlore). 5 Kako ti novi kriteriji obstoja fanovske literature kot minisistema znotraj socialnega sistema literature vplivajo na samo produkcijo - ali ta ostaja zgolj na splet postavljeno pisanje? Najbolj splošne kategorije, ki se oblikujejo v spletnih arhivih (tudi v Bradavičarskih pripovedkah), so akcijske ali pustolovske zgodbe (action/adventure), ljubezenske (romance), humoristične (humor/parody) in splošne zgodbe (general); nepogrešljiv na odraslim namenjenim straneh je tudi pornografski žanr pod standardno oznako PWP (Porn Without Plot)}^ Znotraj teh poznamo vrsto podkategorij, specifičnih oblik ali tipov, vezanih na fanovsko literaturo širše, in takih, ki so specifično vezani na določen literarni kanon. Pojmi se razlikujejo med posameznimi fanovstvi, ponekod imajo iste oznake tudi različen pomen, preplet kategorij, ki zajemajo različne genološke ravni, je v množici različnih fanovstev nehierarhičen, neprestano pa nastajajo vedno nove oblike. Poimenovalni izrazi so po navadi slengovski, zelo veliko je kratic in krajšav (Sheenagh Pugh to specifično in razvejeno terminologijo označi kar za argo). Zaradi spletnega prostora in vsevključujočnosti je vrstno-zvrstno, oblikovno in žanrsko fanovska literatura neomejena: dosega lahko romaneskne dolžine ali se pojavlja v verznih oblikah. Iskanje vedno novih rešitev odseva tudi v iskanju vedno novih oblik; nekatere rojeva njena derivativnost, saj je ob bralcu do potankosti poznanem kanonu enostavneje napisati 100-besedni drabble. Na druge vpliva koncept deljenosti in deljivosti materiala, ki sega onkraj zgolj izvirnega oboževanega dela: nastajajo crossoverji med dvema fanovstvoma, z lahkoto se mešajo besedila skladb z literaturo v songficih, citatnost je praviloma obsežnejša kot sicer. Začasnost in neobvezujočnost producirata v največji meri krajše, na en dogodek osrediščene one-shote, netekmovalna kolektivnost RPG in druge oblike skupnega pisanja. Zaradi preobsežnosti je to nemogoče statistično preveriti, vendar v splošnem velja, da je najobsežnejša in najbolj priljubljena kategorija PWP, še zlasti v tistih primerih, kjer v kanonu erotike ni, in še zlasti zgodbe z opozorili o izrazito deviantnih spolnih praksah. Pri tem zavedanje anonimnosti avtorjev gotovo ni brez pomena. Statistika s Fanfiction.net razkriva, da naj bi bilo znotraj erotičnih zgodb kar za 50 odstotkov slasha^^ (Curtin 2003), tj. zgodb o gejevskem paru. 13 Tudi Plot? What plot? Obe imeni implicirata, da fanovska zgodba te kategorije »nima zgodbe« oz. da je ta nepomembna, skratka, da gre za literarizirano pornografijo, namenjeno zgolj seksualnemu občutenju. 14 Poimenovanje slash, ki v angleščini pomeni poševnico, izhaja iz značilnega zapisa nastopajočega para v glavi zgodbe, npr. Kirk/Spock. Da bomo natančni, o gejevski izkušnji dveh (ali vsaj enega) heteroseksualnih moških, ki imata težave s soočanjem s tovrstnimi čustvi in ju izkušnja temeljno zaznamuje; ljubezenska zgodba izvirno gejevskega para ni slash (Pugh 2005: 93). Vsekakor je prva Spock/Kirk zgodba že iz leta 1974, in če spomnim na začetke fanovske literature, so bile ženske tiste, ki so v Zvezdne steze želele dodati nekaj romantike ^ V spolnem profilu avtorjev je fanovska literatura nasploh fenomen: med aktivnimi fani Zvezdnih stez je leta 1967 Mary Ellen Curtin zabeležila 83 odstotkov avtoric; leta 1973 jih je bilo že 90 odstotkov (2002). Fanovska baza te nanizanke je bila sicer večinoma moška, le pisale so predvsem ženske, vzroka pa Curtinova ni znala pojasniti. Camille Bacon Smith in Henry Jenkins ga pojasnjujeta z večjo pripravljenostjo žensk spreminjati moteče v kanonu (Pugh 2005: 19). Zaradi pomanjkanja prepričljivih junakinj, ki bi imele več kot epizodno vlogo, se je znotraj omejenih možnosti fanovska literatura rodila prav s slashem. Za današnjo množično priljubljenost tega žanra bi bilo vendarle treba vzrok iskati drugje. Po raziskavi Camille Bacon Smith je povprečna fanica slasha ženska, belka iz srednjega razreda z univerzitetno izobrazbo, samska in heteroseksualno usmerjena. Ta fenomen še vedno najbolj intrigira preučevalce fanovstva, ki so nazadnje potegnili vzporednico z navduševanjem moških nad lezbičnimi prizori (Pugh 2005: 92). Tudi na podlagi slovenskih fanovskih forumov lahko sklenemo, da je povprečna fanica bralka-avtorica najstnica in da večinoma preferira slash, ali celo, da je fanovska literatura marsikatero pritegnila zaradi slasha. Morda je vzrok preprosto v dejstvu, da je slash alternativna praksa, malce prepovedana, ki je v literaturi nasploh ne najdemo in je ne moremo najti? Sklep Fanovska zgodba je lahko predzgodba, nadaljevanje, manjkajoči prizor, alternativni razplet, alternativni par, pogled na dogajanje z zornega kota druge osebe ^ in v naslednji zgodbi popolnoma nasproten razplet, z novim izvirnim likom med izposojenimi in v drugem žanru. Kontradiktornost od ene fanovske zgodbe do druge ni moteča, iskanje razpletov je »misija« fanov in ne pomeni iskanja končne rešitve. Fanovska literatura je nenehno »v delu« in ustvarja nenehno skupinsko interpretiranje, pluralizem pomenov, ki se z vsako novo zgodbo spremenijo. Kolektivno avtorstvo in pregovorna fanovska spodbuda brez resnejše tekmovalnosti rasteta iz skupnega interesa in skupnega materiala, ki ga prostodušno delijo; ljubosumno čuvanje lastnih idej pri derivativnem pisanju odpade. Z brezplačno spletno objavo in možnostjo interakcije postaja pisateljevanje resnično užitkarska neprofitna dejavnost, ki prevprašuje znane literarne postopke ali spontano izumlja nove, bralca postavlja v tako dobesedno aktivno vlogo kot nikoli doslej v književnosti ter ruši avtoriteto avtorja, avtentičnosti in izvirnosti. S spremembami paradigem na vseh ravneh literarnega sistema se pokaže, da fanovska literatura nastaja po drugačnih zakonitostih kot siceršnja. Znani postopek derivacije da z drugačno vrsto motivacije poseben tip literature, katerega narava je dvojna: določata jo tesna navezava na univerzum izvirnega dela in ustvarjalno preseganje tega s predelavo enega ali več elementov. Za mnoge je zaradi neizvirnosti nezanimiva, zaradi neekskluzivnosti brez literarne vrednosti in zaradi polaščanja zaščitenega materiala nezakonita. Z drugega zornega kota je zaradi naštetega premik k demokratizaciji avtorskega lastninjenja, k drugačnemu razumevanju recepcije in k prevračanju pojma izvirnosti v književnosti nasploh. Viri Bradavičarske pripovedke. . (Dostop 14. 5. 2012.) Copyrigt: definitions. II S.CoJe: paragraph 10Ii3.J.20i\e- Office of the Law Revision Counsel: . (Dostop 5. 5. 2012.) Fan fiction. Mn3njalnik: . (Dostop 1. 5. 2010.) Guidelines. Fanfiction.net: unleash your imagination: . (Dostop 10. 5. 2012.) Kripked. Fanlore: . (Dostop 10. 5. 2012.) What We Believe. Organization for Transformative Works: . (Dostop 10. 5. 2012.) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Uradni list RS 16/2007: . (Dostop 15. 5. 2012). Literatura Coppa, Francesca, 2006: A Brief History of Media Fandom. Hellekson, Karen, in Busse, Kristina (ur.): Fan Fiction and Fan Communities in the Age of the Internet: New Essays. Jefferson, North Carolina: McFarland & Co. Curtin, Mary Ellen, 2002: Fanfiction.net Statistics. Alternative Universes: Fanfction Studies: . (Dostop 12. 5. 2010.) Curtin, Mary Ellen, 2002: Star Trek Zine Fans: 1967-1971. Alternative Universes: Fanfction Studies^ . (Dostop 12. 5. 2010.) Derecho, Abigail, 2006: Archontic Literature: A Definition, a History and Several Theories of Fan Fiction. Hellekson, Karen, in Busse, Kristina (ur.): Fan Fiction and Fan Communities in the Age of the Internet: New Essays. Jefferson, North Carolina: McFarland & Co. Fan fiction. Wikipedia, the free encyclopedia: . (Dostop 12. 5. 2010.) FFN Statistics: Numerics and stats about FanFiction.Net: . (Dostop 14. 5. 2012.) Gray, Jonathan, 2007: Introduction: Why Study Fans? Gray, Jonathan (ur.): Fandom: Identities and Communities in a Mediated World. New York: New York University Press. Hale, Laura, 2005: History of Fan Fiction: The Fanfic Symposium. . (Dostop 1. 5. 2012.) Iser, Wolfgang, 2001: Bralno dejanje: teorija estetskega učinka. Ljubljana: Studia humanitatis. Jordan, Petra, 2010: Fanovska literatura in njen slovenski kontekst. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Legal disputes over the Harry Potter series: International publications. Wikipedia, the free encyclopedia: . (Dostop 10. 5. 2012.) Pflieger, Pat, 1999: Too Good to be True: 150 Years of Mary Sue. . (Dostop 12. 5. 2010.) Pugh, Scheenagh, 2005: The Democratic Genre: Fan Fiction in a Literary Context. Bridgend: Seren. Standeker, Špela: Bratovščina sivega goloba. Stara druščina v novi preobleki. Dnevnik, 28. 7. 2010. Virk, Tomo, 2003: Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo.