Malo orientacfje ,,Glas najmlajših" Stopili smo v zavestnp doživetje današnje dobe v trenutku, ko neuklonljiva uspda čk>veštva bije z neizprosnim bičem brezposelnosti po hrbtenicah najmlajših, pp cvetu našega narpda — mladini. Bičan cvet rodi sad, ki je povsem drugačen pd raslega v solncu. Cvet ljubi k solnce, a bič bp soviražil z vsemi njegovimi sledpvi. Škoda, da se nam je solnce spremenilp v bič in da mnogi še služijo temu biču, češ, saj njegovi udarci po nas še niso najhujši. Res je, dragi tovariš in tovarišica, da morda ravno Tebe ta bič b.rezposelnosti ni zadel v vseh njegovih zamahih, a pomislii, da nisi samo Ti mladina, ampak da jih je nepregledna vrsta bičanih mladih cvetov — tako zvanih upov naroda, kaiterih razbdčane duše trpe v bolečinah izrinjenosti, čuvstev nepotrebnosti in odvečnosti in razvranosti največjih globin notranjosti. In če si morda že prišel iz peze brezposelnosti do svoje skorjice kruha, ali boš mirno gledal, kako se za teboj vrsti nepregledna vrsta mladih duš, ki jih ista usoda ko tebe vpdi do največjih duševnih depresij v dobi, katerih dela bi morala sijati ko jutranja zarja na dnevu naše bodočnosti. Vsi ti, ki padajo v brezdno nepreštetih brezposelnih dni, so naši sotrpini, so naši mlajši, katerim moramo nuditi roko in srce, da otmemo vsaj upe jutranje zarje. Spomin na doživetja naših duš v prvih teminah ugašajočih upov naj v nas zbudi voljp in odločnost, da ne dopustimo, da bi še v bodoče ves naš mladi rod doživljal križamje svoje komaj zaživete mladosti. Znano je, da pride pp križanju najboljše odrešene, da vedno stopnjujočemu se pritisku sledi eksplozija — saj nobena ppso- da ne vzdrži vsega — toda tpvariši in tpvarišice, naj bo dovolj, da so naše duše bičali in križali in ne zahtevajmo s svojo pasivnostjo, da bo še rod za rodm doživljal notranje poraze po človeški družbi tedaj, ko bi ga ta morala sprejeti med se kot pozitivnega člana. Ne molčimo več, ampak kričimo; da ne bodo merodajni krogi mirne vesti šli preko nas s hladno matematiko. Res je, toliko in tpliko nas je vedno brezposelnih, a mi nismo mrtcv material, zložen v zapahnjenih magacinih, nismo samp suhe številke štatistik, ampak živa mladina, ki ji ni priznano nobeno mesto v človeški družbi. Ziva mladkia smp, a v čem je naše življenje? Ali nismo doslej ječali neslišno z ovenelimi ustnicami in neprirodnp bpljp duš ppd nenadniin pritiskom popačenih razmer v človeški družbi? Zastala je za trenutek naša mlado&t, kp da bi se solnce ustavilp na nebu. A sedaj smo zopet začutili pptrebo po našem življenju, pptrebo po življenjskem delu, ki nas krepkp sili kvišku v vsej svoji mladosti. Zavedli smp se, da mpra biti konec pasivnega mučeništva. Začutili smo dolžnpst, <la gremo na delp in rešimp našo mladost in našo bodočnost. Tovariš, tovarišica, še so v tvpji nptranjpstj sledovi pez brezposelnosti in iz njih trdib izkustev naj ti vzkipi nova pesem našega skupnega dela. Vedi, da nisi sam, ampak da nas je mnogo. In če je bilp skupno naše mučeništvo, naj bp skupnp in složno tudi naše delo, saj bo klilo iz enako razpčaranih in globoko pretTesenih mladih duš. Tovariši, tovarišice! Ne prodajajmo nikpmur svojib mladih duš, ne kupčujmp s svojp mladostjp po nelepih načelih indrviduali- stičnega egoizma, ne postanimo včasih sesajoči, včasih z zpbmi škripajoči priveski starih, današnji dobi ne odgovarjajočih in prilikam v življenju ne ustrezajočih preganjajočih se skupin. Ne iščimo svojih uspehov in ciljev v trenutnih senzacionalnih podvigih, ampak sezimo z lepšimi upi in cilji globlje v naše duše in v življenje našega naroda. Dajmo častno mesto z delom dokazani ljubezni do mladine in našli bomo nezmotljivo pravo pot, ker stali bpmo že z gorečo delavnostjo na nje ppčetku. V Tias mora nastati nov duh, nova miselnost, nov svet, ki bo tem lepši, tem čistejši in srečnejši, čim težje in bolj boleče je bilo križanje naše mladosti, čim daljša je bila tema naše pasivnosti. V naših dušah je s črkami brezupne brezposelnosti vklesano rojstvo novega časa, ki mu moramo mi dati vsebino in obliko. Vse to je že dano v nas, le poiskati nam je treba v naših duševnostih in s trdno voljo ustvairiti neomajno delavnost. Naša naloga in dolžnost je, da se pomenimo o naši skupni poti v bodočnost, o našem stvarnem delu za naš narod, o današnjih življenjskih prilikah ter q naši orientaciji v življenju. Na nas je, da se otresemo fraz, ki &o  plašč skrivanja notranje gnilobe današnjih dni in zavetišče parazitov človeške družbe. Krenkno mi na pot tudi res izvedenega stanovskega tovarištva, oživimo si ciljc, ki bodo v svojem dosezanju nudili rešitev iz težkih prilik našemu ljudstvu in nam. Ne delajmo med seboj otrpčjih vojsk s teorijami o svetovnih nazorih, ampak pojdimp strnjeno pot naprej, pot, ki bo značila praktično rešitev težkih pez današnje dobe. Ne bodimo skm in mrtvi, ampak živimo in glejmp ter opazujmo življenje, da bomo iz njega črpali najboljših načinov našemu delu! Ne bodimo mrkpgledi samotarji, ne boječi mladci1, ne neorientiran naraščaj, ampak živimo vse življenje in delajmo vztrajno, kair nam bo združeno z darovi usode od rojstva pa do današnjih dni dalo pravo smer in jasno pot — ne radi sebičnih ciljev, ampak radi bodočnosti, kateri smio mi odgovorni. Tovariš, tovairišica! Končaj z mcdlim omahovanjem in nihanjem ter kreni na našo skupno pot krepko in čvrsto, pogumno in zdravo — saj smo mladi in krepki, saj smo mladima, ki ji je človeška družba izbičala duše, ki je trpela in trpi, ki je bila odrinjena, a katera hpče delati in živeti za nairod in državo, za cilje, ki so njena naloga in njena odgovornost. Prični še danes z delom in ko se bomo zbirali, bo vsak in tudi ti z lastnim delom pripomogel z mladostno silo do prvih naših krepkih skupnih korakov — v jasno bodočnost. Švarc Ivp