Leposloven in znanstvei\ list:
V Ljubljani i. velikega travna 1891. Leto XI.
Godčeva pesem.
>J^oČiva v gr<5bu zgodnjem sin, Najdražji moj otrök jedin.
Kot hrast kreprfk, ravdn kot bör, Življenja nični bil je zör.
Ponosno zrla vds je ndnj, Vzplamtela grajska hči je vAnj.
A godčev sin in kuežja hči Jednake nista si krvi.
Zaklinjal hčer je ljuti knez: ,Pretrgaj z godcem nično vez!'
Zavračal sem jedinca jaz: ,Sin moj, pozabi nje obraz!-
Tod i ljubezni prave moč, To pMmen je požigajoč.
Odnesel leto časa v.41, Prijčzdil v gra<l je vitez zdi.
Na harfo pevam zdaj Kar svet razdvaja —
Očetov slišala je glits: Poroko praznovala vsCs.
Na grad je zrl potrt mi sin, Nevesta knežja sdlzna z lin.
Hčer in sinu sva dan na dan Očeta tčšila zaman.
Obrazov dvoje zornih prej Molčč bledčlo je odslej.
Ko prva vzcvela je pomlad, Za mrtvo hčerjo plakal grad.
Ko drugič je odbegnil mraz, Jedinca sem izgubil jaz.
Grobar izkopal grob je nov: Ob nje je grribn — grob njegov.
Zapustil kraj sem solz in t<5g, Po svetu hodim sam okrdg.
oprt: druži smrt !«
Bisträn.
Ob stari listini.
svetilka moja, ker p zno še bedim; Zamišljen pri listini nekdanjih lčt slonim. Jednakomemo ura na steni se glasi,
Okrog v globokem mini vse spava, vse molči. Pošilja mesec v söbo srebrni svfetli žar;
Jednajst že ura bije, a kaj mi nje udar? Kakd čarobno-milo skrivnosten pdlumrak
Obstira me! Prečuden se zdi mi lunin trak! Kaj giblje se, kaj zbira? Kaj ta nejasna zmčs?
In v mčscčini blčdi kaj ta pomenja plčs? Za senco senca živa nagnčta se vrtčč;
Obstane ura; tihi dom gledam svoj strmčč. Očaki sivolasi pred mdno se vrstč,
Junaki dolgobradi. device se brdkč; Mladine živobujne naspč se zbčr cvetan
In bdbic se in mater in dece br6j glasrin. Sepčt in govor, smčhi in pevanje krepkd
O p zni uri v nčmo razlega se temo. A kdo si, kdo, prijazne, vesele družbe roj?
Kaj res na uho bije mi dragi jezik moj? Oh, vem, iz starodavnih vi vstali ste grobov,
In sem se potrudili oglčdat svet si nov. Nov svet, oh, bčda naša. nekdanji slavski raj,
Od tujega naviila preplavljen od nekdaj! Oh, kje so vaša sela, kje slčd je vaših koč?
In kje nekdanja slava, iu kje slovenska moč? Umičete se dalje! Postojte tii z mendj!
Živite, dedje naši, ti živi, närod moj. Zaman — z blesteČim žarom izginjajo molčč;
Zastonj za njimi širim povzdignjene rokč! Zamrin jih zövem; mesec se skril je za meglo; Polndč mi ura bije, in spet je vse mirnd.
Zamejski.
4000.
(Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.)
(Dalje)
V.
fe M\° me zaPust'^ Azrael, in sem se iz nova zavedel zemlje, szzg^l prijel je profesor z vseučilišča Svetega Simplicija mojega IP K31 k°nJa za Povoc^cc 'n ga Prcc^ mano vodil po mračnem Poti- Dejal je:
»Sedaj pa hitiva, da prideva do mestne straže, predno lčže pater polkovnik v posteljo l«
Podvizal sem se in korakal za njim. Prišla sva do kraja, kjer je bil ves predor ograjen z železnim pažem, takd da ni mogel nikdo dalje. Na levi in desni strani so bili vhodi v stransko ozidje. Pred tem pažem pa je hodila straža z dolgo sulico v roki. K steni je bila z debelo verigo prikovana težka pušica, da so mimogredoči ljudje metali vanjo mile darove za telesno stražo. Tudi pred to pušico je stala gologlava straža. Vender ni imela prijetnega posla, ker je neprestano pihala sapa, da je kar šumelo pod visokim obokom.
Tedaj sem prvič ugledal vojsko nadškofa ljubljanskega. Nekateri vojaki so bili oboroženi s puškami; drugi so nosili dolge sulice in sicer iz spoštovanja do Svetega pisma, ki ne pozna drugih vojakov, nego oboroženih s sulicami. Vsa tolpa je bila jako čudna, takd da jc pretresla posebno mene, ki sem s prvim življenjem svojim kore-ninil v devetnajstem stoletji. Oblečeni so bili ti vojaki v kratke ha-ljice, sezajoče do kolen; gole noge pa so jin? tičale v nekdanjih svetopisemskih sandalah. Tudi so bili vsi gologlavi, torej ni čuda, da se jc v vrsti kazalo obilo plešastih glav, katerim je bil večni prepih, v katerem so opravljali službo, spihal vse lasč s tčmena.
Pied pažem obstaneva. Takoj skoči stražnik od pušice pred naju in nama s sulico zabrani dalje. Najprej pregleda mojega spremljevalca in reče porogljivo: »Ali se zopet potičeš tukaj? Saj itak nimaš beliča, da bi kaj dal!«
»Prav praviš, frater Miha«, reče rnoj spremljevalec, »z mano ni nič! Kakd pa sicer, prijatelj, ali si zdrav?«
»Vse bi še bilo«, odgovori vojak Miha kislega obraza, »ko bi me lc vedno ne bolela ta prekleta glava!«
»Glava! Aha, to prihaja od prepiha!«
»Da, da, od tega vražjega prepiha!«
Skrivoma vprašam znanca svojega: »Kakd, da kolne takd?«
»Tiho! Ti vojaki imajo zäse posebno zlatopečatno pismo, katero jim dopušča celd kletev zaradi vojaške discipline.«
»Kdo pa je to?« vpraša sedaj vojak Miha.
»Tujec, ki ostane nekaj časa v našem mestu«.
Kakor bi jelo goreti v slamnati strehi, takd se razvname vojak
Miha.
»Tujec, za Bdga«, zakliče osupel, »in v mesto sili! Pokličite patra poročnika, hitro, hitro!«
Zdajci se kakor mravljinci vsujejo gologlavi vojaki s postranskih prostorov in me obkrožijo od vseh stranij. Strmčč me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejo, da je prišel tujec, ki hoče v sveto mesto. Da jc prišla zver pred paž mestne straže, ne bila bi vzbujala večje pozornosti, nego jo je vzbujala neznatna moja, iz nova ustvarjena osebica.
Skoro prisopiha tudi pater poročnik. Oblečen je bil v svilnato haljico, ali za službe svoje si je bil pripasel rejen trebušček, da so drobne nožice kar omahovale pod njega težo.
»Kaj jc zopet?« kriči že od daleč in rožlja s sabljo po tlaku. »Kaj je zopet, gologlavi psi, ki nc daste človeku niti trenutek miru?«
Odgovori mu frater Miha:
»Pater poročnik, tukaj je tujec, ki sili v mesto.«
»Tujec!« — Zdajci se zadere na Miho: »Naravnost se drži, ako govoriš s poročnikom svojim!«
Vojak Miha se še bolj raztegne in stoji kakor drevd:
»Pater poročnik, tujec je, in okrog trebuha ima pas, v katerem „ je videti obilo denarja.«
To patra poročnika nekoliko potolaži.
»Odkod prihajaš?« vpraša me osorno.
»Iz krajev sibirske republike«! odgovorim hladnokrvno.
Dr. Nev&>ck(lo: 4000.
261
»Iz krajev sibirske republike! Božja rodica, kaj mi je početi?«
Vihtel je roke po zraku in prvi hip res ni včdel, kaj bi počel.
Končno zakriči:
»Le hitro k patru polkovniku, da ukaže, kar je potrebno! To ni karsibodi, ako sili v mesto takšen tujec! Morda je krivovčrcc, in sam Bog vč, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih! Kurirji, naprej!«
Pet vojakov pristopi. Vsakemu naroči, kam naj odrine, da odda prevažno novico o tujci, ki sili v mesto in prihaja iz nepoznane in krivovčrske republike sibirske.
»Ti pa, frater Konstancij, idi takoj na mestno ozidje! Izprožijo naj deset topov, da se vzdrami vse mesto! Zakaj velika je morda nevarnost, katera preti po tem tujci sveti, naši veri in nesrečnemu mestu našemu! Kurirji, naprej!«
Iz nova pristopi deset vojakov. Naroči jim, naj odrinejo k vsem župnim in samostanskim predstojnikom, k vsem zakristanom in ka-pelanom, in sdsebno k sveti komisiji za izpraševanje tujcev. Dočim & ukazuje takd, zagrmč topovi z mestnega ozidja, da se kar strese obok nad nami. S stolpov pa takoj tudi zapojd zvonovi, in po mestnih ulicah se oglašajo trobentači; ljudstvo se zbira, prav kakor da je začelo goreti sredi nadškofovskega dvorca.
»Nikar se ne čudi!« šepne mi profesor z vseučilišča Svetega Simplicija, »nikar se ne čudi! Sedaj so minila baš tri leta, odkar je silil zadnji tujec v mesto naše!«
»Tri leta?« vprašam. »In kaj se je zgodilo ž njim?«
»Pred spomenikom blaženega Antona od Kala so ga javno sežgali, ker mu je komisija za izpraševanje tujcev dokazala kar najjasneje, da je z vsem duhom svojim tičal v trdem krivovčrstvu!«
»Na grmadi so ga sežgali!«
»To je najmenj, kar se mu je moglo zgoditi!«
»Ali postavijo tudi mene pred sveto komisijo za izpraševanje tujcev ?«
»Vsekakor!«
»Dobri Azrael!« vzdihnem v sebi, »obsčnči me z varstvom svojim, da ne omagam pred sveto komisijo, in da se mi ne spotakne noga prčcej pri prvem koraku v mesto!«
»Še nekaj«, reče mi načelnik straže. • »Kakd si kaj denaren, tujec ?«
»Nekaj tisočakov nosim pri sebi!«
»Nekaj tisočakov? In za polk telesne straže še nisi dal ničesar? Šestdeset lir je naj menj, kar moraš odšteti!«
Vzel sem iz pasu šestdeset lir in mu jih odštel.
»To je za polk! Za patra polkovnika pa še šestdeset lir posebe!«
Tudi te mu odštejem.
»Ako daš sedaj še meni šestdeset lir in za spoznavalce blaženega Antona od Kala tudi šestdeset lir in za mestni drevored svetih svetUnic takisto šestdeset lir, plačal si za sedaj, kar ti je dolžnost plačati!«
Odštejem mu te vsote iz svojega pasu, in že se mi trese srce, da se bode ubogi ta pas jel prazniti pri teh vednih naskokih! Toda čudi se ljubezni angclja Gospodovega! — Ce sem še toliko vzel iz pasu, takoj se je napolnil sam od sebe; izginila mi je torej vsa skrb, da bi mi utegnil poiti dragi denar.
»Kakšen drevored svetih svetilnic je to, o katerem si govoril?« vprašam načelnika.
»Če prideš v mesto«, odgovori mi osorno, »tedaj se izvestno seznaniš ž njim. Čakaj torej in potrpi!«
»In spoznavalci blaženega Antona od Kala, o katerih si govoril ravnokar, kje so?«
»Prčdnje stopiš še danes. Molči torej in idi k patru polkovniku!«
Po teh besedah se ponižno oglasi moj znanec z vseučilišča Svetega Simplicija, rekoč: »Naj grem ž njim, saj včš, pater poročnik, kakö potrebujem zaslužka! Ako grem ž njim, morda mi käj da, saj včš, da sem lačen do malega vsak dan!«
Ta ponižna in ginljiva prošnja ni padla na kamen.
»Torej pojdita skupaj«, izpregovori načelnik straže, »in če ti käj dä, tudi mi je prav, ker vem, da si res siromak! Vender, da ne bodeta počenjala kaj napačnega, spremijo naj vaju štirje stražniki. Straža, naprej 1«
Ko se postavijo stražniki prčdenj, reče še: »Frater Konstancij, sedaj grem v mesto na ženski oddelek. Ako bi me iskali, včš, kje mc dobiš. Na ženskem oddelku!«
Odprö mu železni paž, in s svojim trebuščkom se vali po poti v mesto. — S profesorjem pa se napotiva k patru polkovniku.
Iz glavnega predora kreneva na levo stran v temen in nizek hodnik. Straža štirih bosonogih vojakov krene za nama.
»Skoro ugledaš spoznavalce blaženega Antona od Kala, in potem rad priznaš, kako se je človeštvo spopolnilo v zadnjih stoletjih!«
Takö se baha profesor z vseučilišča Svetega Simplicija.
»Da, da, človeštvo jc popolno, in svetnike imamo že kar na zemlji.«
»Svetnike?« vprašam začuden.
»Sam se prepričaš in skoro. Zakaj zdajci dospeva k najdražjemu zakladu, katerega straži gologlavi naš polk!«
Radovednost moja je prikipela do vrhunca. Takrat sva prikorakala na obširni prostor; bilo jc to nekako široko dvorišče, nad katerim se je raztezala steklena kupola.
Na stotine lučic je brlelo po stenah, in svetilniki so viseli od stropa, da se je razširjala žareča svetloba z njih. Po stenah so se šopirili zlati napisi: »Tr iu m f ali največji uspeh te o rije bi a-ž ene ga Antona od Kala.« Ves batalijon gologlavih benediktincev je imel tukaj svojo stražo, in malone tisoč bajonetov se jc lesketalo v tem svetem prostoru. Tudi je klečalo po tlaku nekaj pobožnega ljudstva in zamaknjeno zrlo na železni stolp, kateri se jc dvigal sredi razsvetljenega prostora proti stekleni kupoli. In v tem stolpu je bil dni zaklad, katerega je stražil ves batalijon gologlavega polka, in o katerem so pripovedovali zlati napisi po stenah, da se kaže v njem največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala.
Omenjeni železni stolp je bil razdeljen v več nadstropij, v katerih so bivali najpopolnejši spoznavalci te teorije. Stanovanja so bila prikrita človeškim oččm; tam notri so bili ti svetniki sami zase. Ondu so izvrševali Bogu všečna dela — vsaj takd mi je pravil moj znanec z vseučilišča Svetega Simplicija — vender jih ni smel nadzirati nikdo, kar je bilo tem pametneje, ker se je smel svet leta 4000. p. Kr. rojstvu zanašati nanje brez strahu, da bi ga prevarili.
V pritličji železnega stolpa sem ugledal nekake cčlice, katerih jedna stena je bila odprta proti občinstvu. Semkaj so prihajali časih spoznavalci blažene teorije, da so s podobo svojo budili zbrano ljudstvo k posnemanju in gorečnosti. Kadar se je prikazal ta ali dni spoznavalec v cčlici svoji, takoj se je začulo povelje patra majorja, ki je načeloval stražččemu batalijonu, in vse kohorte so vzdignile orožje pred njim. Tatkd so tiste dni častili spoznavalce blagonosne teorije blaženega Antona od Kala!
»Vse cčlice so prazne!« šepne mi spremljevalec. »Zgoraj molijo ! Nekoliko počakajva, in skoro se prikaže ta ali Oni, ko je vender obilo vernega ljudstva v svetem hramu!«
Obstanem torej in v naglici prezrem, da je vseučiliški profesor pokleknil na kameniti tlak. Takoj stopi k meni vojak in me sune v rebra, da se mi nehotč upogne koleno in da sem hipoma na tlaku
tile znanca svojega. Gotovo bi me bil vojak pretepal še nekaj časa z ročnfkom suličinim, da se ni začul glas patra majorja, kličočega stražo k pozornosti. Resnično, tedaj se v sprednji cčlici odprd vratca v ozadji in — v cčlico stopi prvi spoznavalec blažene teorije. Meni se je videl čuden svetnik, ali znanec z vseučilišča Svetega Simplicija mi zašepetd: »Svet mož je, toda v stolpu so še svetejši! Sicer je pa dopuščeno, da stopiva bliže!«
Stopiva torej bliže. »To je oče Protazij«, poučuje me profesor Svetega Simplicija. »Nekdaj je bil bogat lep človek in glavo si je mazilil z dišavami, kolikor so jih dobivali po vseh jutrovih deželah. Celd toli pregrešen je bil, da so ga nekdaj mestni stražniki izteknili, ko je pristavljal lestvico k zidu ženskega oddelka, da bi se bil pritihotapil k nedolžnim devicam. Da se ni odkupil z denarjem, hud d bi ga bili kaznovali. Slučajno pa mu je tiste dni prišla v roke knjiga blaženega Antona od Kala. Berilo ga je takd pretreslo, da je krenil na stezo pokore. Razvnel se je proti prejšnji svoji nečimernosti in se zaklel, da se neče odslej nI umivati, ni česati, ni prej zavijati v čisto perilo, dokler mu prejšnje ne pade s telesa! In zvest je ostal občtu svojemu, in sedaj ga vidiš pred sabo jako popolnega!«
V tem jc blaženi spoznavalec pokleknil v tesni svoji cčlici in neprestano kričal: »Pokorite se, kakor jaz! Pokorite se!«
Obleka jc res kar kapala s tega izvrstnega spoznavalca preiz-vrstne teorije. Oblečen jc bil v zgolj cape, in njega perilo je bilo prav takd črno, kakor je bila črna polt njegova. Nikdar se ni umival, nikdar česal.
»Ta se torej ne umiva in ne češe?t vprašam osupel.
»Prav nikdar!« odgovori mi profesor.
»Za Bdga! kakd mu je to mogoče?«
»Iz posebnega daru božjega! Dokazano ni, vender menimo, da mu je pripisovati že dokaj čudežev!«
»Čudna zemlja, čudna zemlja!« s tem vzdihom stopim k drugi cčlici.
»Zaradi perila,« izpregovon mi profesor, »ne strmi preveč. Dokazano je namreč, da tudi puščavniki v starih puščavah niso nosili boljšega perila, in vender so svetniki v nebesih! Poglejva v drugo cčlico! Glej očeta Hijeronima!«
Tudi tukaj poklekneva. V cčlico je stopil drug spoznavalec blažene teorije. Bil je to Šibek mož s prav krepko in močno levo nogo.
»Kakšne zasluge ima oče Hijcronim?« vprašam radovedno.
»Velike, velike!« odgovori mi stari znanec. »Krčmaril jc nekdaj in v gostilni svoji gojil vsakovrstno pregrešno veselje. Posebno rad
je plesal, in sumnjali so ccld, da je plesal ob praznikih in takd grešil. Toda kaj se zgodi? Čital je knjige blaženega Antona od Kala, in takoj se mu je raztajalo srce, in kesal se je in preklinjal tiste čase, ko je plesal in cvetel v pregrehah svojih! Obetal je, da ne bode plesal nikdar več, in da bode kolikor moči živel na jedni sami nogi. Takd, kakor ga vidiš sedaj, živi že leta in leta. Na samotnem prostoru je bival, leta in leta stojčč na levi nogi. Dež je lil nanj, sneg _
je padal nanj, in Živel je samd ob tem, kar so mu darovali usmiljeni ljudje. Končno so ga poklicali v stolp spoznavalcev blažene teorije, in v tej cčlici ga vidiš sedaj malone ob vsaki uri. Večje popolnosti si kar misliti ne moreš!«
Kakor štorklja sredi močvirja, stal je sveti mož sredi svoje cč-lice, podoben kamenitemu kipu. Niti uda ni premeknil, kar trenil ni z očesom. Bil je popolnoma zamaknjen v svoj pdsel, in šele za kakih šestdeset minut se mu je pričela tresti orjaška leva noga. Omahoval je, končno pa se zgrudil kakor posekano drevo po tlaku celice svoje. Ondu je obležal.
»Kaj li sedaj?«
»Sedaj bode nekaj časa počival, potem pa se zopet postavi na levo nogo. Stal bode dolgo uro takd, kakor si ga videl!«
»Ali ničesar ne govori?«
»Kaj mu je treba govoriti, toli izbornemu in vzpodbudnemu vzgledu!«
»Ako se dobro spominjam, živeli so že nekdaj v sivih časih taki spoznavalci, ki so se postavljali na visoke stebre, vernemu ljudstvu v posnemo?«
»Res je! Ali tisti so stali na obeh nogah. Naš spoznavalcc pa — stoji na jedni nogi. Prav to je napredek našega stoletja!«
»Priznavam, napredka ni moči utajiti!«
»Čas je, da odrineva. Ako se spoznavalec postavi na levo nogo, ne sme nikdo izpred njega cčlice, dokler ne omahne po tlaku. Takd — je zapoved posebnega nadškofovega dekreta.«
Hitro odrineva k tretji cčlici. Ko pogledam iz nova proti drugi cčlici, že stoji blaženi mož na levi nogi, kakor močvirski ptič, prežeč na žabo v mlaki.
»Čuden svet, čuden svet!« vzdihal sem neprestano.
Tudi tretja cčlica je že imela svojega prebivalca. Bil je mož orjak v najboljši dobi življenja svojega. Ne smem pa zamolčati, da je moral blaženi mož nekdaj mnogo piti, kakor sem sodil po njega
obrazu. Morda je profesor z vseučilišča Svetega Simplicija ugenil moje misli.
»Pijanec je bil nekdaj!« reče mi tiho.
»Zakaj pa neprestano joka?« vprašam prav takö tiho. Oni v cčlici štev. 3 se je namreč zvijal po tleh, kakor bi ga mučile najhujše bolečine, in jokal in tulil, da me je bilo kar groza.
»Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje učitelj, »in pil je, kar se je dalo piti. Nekdaj je pijan zabredel v ženski oddelek. Čista devica mu pride naproti. Kaj se zgodi'? Satan ga zmoti toli hudo, da ober0č goreče in strastno objame to devico. Vrgli so ga v ječo in mu dali v roke knjige blaženega Antona od Kala. Zopet prečudno spokorjenje! Takö silno se je skesal zločina svojega, da je pograbil ostro sekiro in si odsekal levo rokö, s katero je nekdaj objel nedolžno devico. Takö se je spokoril oče Kozma!«
»Zakaj pa joka sedaj?«
»Ker po njega mnenji pokora še ni dovršena!«
»Kakö li ne?«
»Saj si vender cul, da je ober0č objel devico. Z obema rokama je grešil, kaznil pa si je samö jedno roko!«
»Naj si pa odseka še drugo!«
»Kakö li, ako si je že prej odsekal levo roko?«
»Res, nemogoče! Oče Kozma joka tedaj zatö, ker si ne more odsekati še desnice, s katero je objel nedolžno devico?«
»Takö je, takšen je vir žalosti njegovi! Neprestano si želi šc tretje neomadeževane roke, da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico !«
»Čuden, čuden svet!«	(Dalje prihodnjič.)
Nadeja in spomin.
V življenji mrjočih sinov Drevč se leta naprej:
Sinov
Spominov blaženih nima,
Kdor upa prerad in preveč, Uniči nddeje zima,
Ostane — spomin perčč.
Bisträn.
Starost je doba spominov, Mladost je doba nadej,
Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500.
Po arhivnih virih spisal Anton Kaspret. (Dalje)
praša se, s kakšnimi novimi davki so obteževali graščaki svoje podložnike, kako so si množili dohodke in kako so ravnali pri tem ?
Nove terjavščine so bile ali vzvišani davki v denarjih in pridelkih, ali težja tlaka.
Navadno je graščina množila svoje dohodke s tem, da je nalagala prenaklade (Ueberzins). Kmetu se je naročilo, da mora za uživanje svojega zemljišča razven urbarskih davkov posebe še plačevati naklado, katero so imenovali prenaklado. Ako je bilo zemljišče dobro in naklada zmerna, izhajalo se je še; ali poroča se nam, da so nalagali kmetom toli visoke naklade, da so morala višja oblastva posredovati in pomagati. Takd so ukrenili cesarski poverjeniki okolo 1500. leta, da se odbije presežna naklada, katero je jemal bleški gra-ščik, Hartmann pl. Krcyg od nekaterih kmetov v Cešnjici in Bistrici, in da se pravično ravnaj z ubogimi tlačani.1)
Se več dobička so imeli graščiki od kupne pravice. Ze v XIII. stoletji je bilo obično, da so vlastelini dajali tlačanom svojim in drugim podložnikom kupno pravico do zemljišč; s to je dobil pod-ložnik pravico, ne da bi kratil nadvlastnikovega prava, prodati zemljišče ali pa za dedščino zapustiti potomcem svojim. Zajedno je varovala kmeta, da se mu niso samovoljno zvišali davki. Le kdor je pustil zemljišče v puščo ali obdelaval nemarno, ali se branil tlačaniti, izgubil je kupno pravico. Ker so baš ob obratu XV. veka graščdki vzvišali vse davščine in terjali težje tlake — pripetilo se je večkrat, da so se zadeti kmetje upirali. V takem slučaji so jim vzeli kupno pismo ali pa so razveljavili küp. Ako je hotel kmet zopet dobiti kupno pravico, moral je drugič plačati kupnino ali se pa odpovedati koristi kupne pravice. Zaradi takega izvrševanja kupne pravice so se
') Glej I. na str. 110.: »Item der von Kreyg hat auf einer hübe zu Fcystritz am ueberzins daraufgeschlagen, derselbe zins soll abgethan vnd der orinmann bey alten herkommen gehalten werden; item mer hat der von Kreyg einen ueberzins auf des Fritzens lmebe zu Kerschdorf geschlagen, der soll auch abgethan werden«.
pritožili bleški kmetje proti graščinskemu imetniku Juriju pl. Pucheimu: »Omenjamo tudi to, da je dajal svojim kmetom kupna pisma in urbarje po 10 gld.; toda za nekaj časa, ko si je kmet že postavil stan na zemljišči, vzel mu je pismo, in tako je izgubil kmet to, kar je dal svojemu gospodu".1) Če so graščaki iz navedenega vzroka preklicali kupno pravico, trdili so smelo, da niso nikomur vzeli imovine krivično ali brez pravega vzroka, vender je bilo po mislih kmetov takšno ravnanje krivično, ker jim graščina ni povrnila denarja, katerega so potrošili za zgradbo svojega ddma in jih ni odškodila za trud, katerega so imeli z obdelavanjem zemljišč.
Vender tudi dni podložniki, ki so natanko izvrševali dolžnosti svoje, niso bili gotovi koristi kupnega pisma. Če niso imeli graščaki formalno pravega povoda razveljaviti kupne pravice, odkupovali so kupna pisma in so oddajali zemljišča kmetom, ki so obljubili plačevati večjo naklado. V Srednji vasi (Bohinj) si je osvojil Jurij pl. Kreyg, povrnivši kupnino, plemenitaško posestvo, od katerega je plačeval neki Marin po 20 šilingov ; natd mu je naložil letno prenaklado pol marke šilingov.2) Jurija Kreyga naslednik Hartmann se je takd še bolj okoristil, ker je jedno zemljišče, prej pripadajoče imenovanemu posestvu, oddal za 10 šilingov cerkvi Sv. Marjete, drugo pa tlačdnu, ki mu je plačeval dve marki; takisto so mu plačevali štirje drugi tlačanje. Prav takd je odkupil Hartmann pl. Kreyg kupno pravico do nekega zemljišča v Bistrici in jo preobložil z naklado. Gledč na prvi odkup so ukrenili cesarski svetovalci, naj vzame pl. Kreyg denar, s katerim je odkupil pravico, nazaj, in vrne posestvo v Srednji vasi. Zaradi drugega slučaja se mu je naročilo, naj se izpriča, ali ima pravico nalagati naklado cesarskim podložnikom.3) »Ne vem«, odgovoril je Hartmann Kreyg, »katero zemljišče imajo v mislih, tudi zanje nisem mogel pozvedeti; če se je pa takd ravnalo, kakor se je poročalo, to je, če se je pravica odkupila, zakaj ne bi užival svojega posestva po svoji pravici in nalagal naklad po svoji potrebščini ? Prav takd odločen bodi moj odgovor tudi na pritožbo zaradi Friderikovega zemljišča v Cešnjici.«4) Tudi v naslednjih letih so odkupovali graščaki kupna pisma, kakor vidimo iz suplikacije Blejcev 1515. leta. in to je napotilo tudi blago-misleče kmete, da so se pridružili upornikom.
!)	X. na str. 140. 1. 1515.
'-)	I. str. 109 in VI, str. 120.
3)	I. str. 109, I. str. 110, VII, str. 132.
')	VI. na str. 124.
Nadalje so se kmetje pritoževali zaradi mrtvaščine. Po strogem pravu je pripadlo po smrti hišnega gospodarja vse oČinstvo graščdku, toda že v starih časih se je ravnalo pravičneje in mileje. Navadno je vzela graščina od zapuščine mrtvaškega vola, to je najlepšo živino v hlevu, po smrti gospodinje nje najlepšo obleko. Mnogi graščaki na Kranjskem še tega niso jemali, ker se jim je zdelo krivično in malo dostojno. Izpregledali so jim posebno takrat, ako je zapustnik käj volil cerkvi. Navadno se je dajala primerna odkupnina: na Kranjskem dvanajst šilingov in četrtinka vina. Ali že ta vsota je bila previsoka, zakaj na Štajerskem je znašala odkupnina le 30 ali 32 vinarjev. Ob obratu XV. stoletja so jeli graščaki zahtevati po 10 in še več goldinarjev. »Ako umrje kmet, ki ima dediče, takoj pride gospod in jim vzame vso imovino; kaj ostani potem dedičem ? Ce hočejo otroci ostati na domu, morajo plačati po deset goldinarjev in še več, sicer jim zapade ; po stari navadi smo dajali po dvanajst šilingov in četrtinko vina, in dasi je oče obdaril cerkev v oporoki, ali postavil stan na zemljišči, izgube vender otroci, kar je pripravil oče.«1)
Da se pomnožč graščinski dohodki, izumili so graščaki nov davek: stavbnino. Vsak kmet, ki si je postavil na zemlji svoje občine hišo ali drugo poslopje, plačal je graščini 12 šilingov. Izvzeti so bili. kakor trdijo kmetje, le malini ob občinskih potokih in rekah.2) Jednako prednost so imele hiše, katere so si sezidali slobodni podložniki na svoji zemlji.3) O začetku XVI. stoletja so pobirali graščaki za stav-binsko dovolitev isti davek od slobodnih podložnikov, kakor od kmetov tlačdnov. Vrhu tega je bilo strogo prepovedano, brez graščakove privolitve staviti maline ob občinskih potokih in rekah; za vsak že postavljen malin je bilo plačati v graščino po 12 šilingov stavbnine. Tudi proti tej novi obtežbi so se pritožili Cešnjičanje in Bohinjci leta 1515.*) Nadalje so se pritožili kmetje, da terja bleška graščina desetino od vsakega kmeta, ki proda hišo, travnik, njivo ali kako drugo zemljišče. Kmetje sicer trdijo, da tega davka prej ni bilo, toda graščak se sklicuje na staro navado, po kateri mora vsak kranjski podložnik, ki proda zemljišče, desetino plačati vlastelinu, ta pa napisati prodajno pismo.5) Kakor povsod, vzvišali so vlastelini tudi na Kranjskem pristojbino za napravek prodajne listine, kar so imeli kmetje za nov davek.
l) Pritožba bleskih kmetov leta 1515, X. str. 139, IX. 137, III. 115. *) IX. str. 139, in XI, str. 143 ») Ibidem.
■») IX, str. 137 in XI, str. 143.
XII str. 144
Silno je razljutilo kmete, da so jih sebični graščaki in oskrbniki preoblagali z globami: Kdor ni izpolnil svoje dolžnosti, kdor ni bil gosposki pokoren ali ji ni izkazal dolžne časti', ali kdor je celö kratil nje pravice, zapadel je globi. Ker so globe imele namen posilno vzdrževati podloštvo, bile so visoke in so znašale po 10, 20 in še več goldinarjev. Ko so Blejci blizu gradu ujeli štiri medvede, dva mlada in dva stara, ki so požrli mnogo živine, zahteval je graščak po svojem oskrbniku, naj mu za plačilo prepustč vsaj kös lovskega plena. Ali kmetje so poslancu pokazali pot, rekoč, naj jih le zatoži. Natö so prodali ves lovski plen v Radovljico, dobro vedoč, da bode izku-pflo več zaleglo, nego graščakova strelščina. Pred sodiščem bi se lahko pozivali na cesarjev ukaz, ki jim prepoveduje tržiti po deželi. Vender graščak je obrnil stvar na drugo stran: zaglobil jih je za 14 oglejskih goldinarjev, ker so se predrznih svojevoljno loviti v graščinskem lovišči. sSaj jih nisem41, zagovarjal se je graščak, »kaznil takö hudo, kakor poročajo; milost Vaša le poglej v ustanovno pismo, kakšno kazen je prisoditi takemu krivcu.*1) Res da so bile za lov v graščinskem lovišči in druge prestopke odmerjene najhujše kazni na življenji in imenji, toda bile so le strašilo, dejanski se niso izvrševale; zakaj v njih ni bila določena prava globa, ampak le merilo, po katerem naj se ceni prestopek zakona. V našem slučaji so kmetje trdno menili, da je dovoljeno ubijati zverino, ki je davila njih in graščinsko živino in katere ni bila varna vsa okolica. Zategadelj in ker bi bilo graščini sami skrbeti za varstvo, menili so zaglobljeni kmetje, da se jim je storila krivica in zatö so se pritožili pri briksenskem škofu, teritorijalnem gospodu svojem.2)
Zajedno so postavili v suplikacijo še drug kazenski slučaj, ki je zanimiv zategadelj, ker kaže, da so se trudili dobiti privržencev pri drugih stanovih. Nekega dnč je prišel grašč^kov pästorek, Krištof pl. Kreyg, na Bled in se ugostil pri kmetu Tomaži. Natö da graščak Tomaža zapreti, rekoč: Jaz sem tvoj gospod, ne pa mladi gospodič«. Potem ga je še zaglobil za 4 oglejske goldinarje. Po pritožbi kmetov je Tomaž plemiča prijazno vzprejel in mu postregel s poličem vina; zatö se čudijo, kakö ga more zaglobiti zaradi tega. Vse drugače si je mislil Jurij Pucheimski prijazno gostilo: menil je, da je bil pri Tomaži skriven shod, pri katerem so mladega gospodiča nagovarjali, naj se pri bodoči vstaji pridruži kmetom. To se mu je zdelo tem verjetneje, ker je prišel k njemu tistega dnč, ko njega ni bilo na Bledu,
«) XII. str 147.
-) X. str. 140.
in ker se jc vedel kmet pozneje nespodobno. Ko je graščak nekega dnč jezdil iz Rädovljice proti Bledu, psoval ga je Tomaž, zasmehoval ga in kričal: »Ne ti, ampak mladi Krištof jc moj gospod!5 Ker so kmetje hoteli izneveriti pastorka njegovega in ž njim vred osnovati upor, dal je Tomaža zapreti in zaglobiti. Juriju Pucheimskemu je žal, da ni Tomaža kaznil po vsi ostrosti zakona; v tem slučaji bi se kmetje zbali ostre kazni in bi bili opustili zavezo in upor, »zakaj isti Tomaž je bil jeden izmed prvih, ki so snovali zaroto.c*) Skoro ni misliti, da se je plemič Krištof udeležil kmetskega gibanja; kmetje so morda menili, da jim je mladi gospodič naklonjen in da blagovoljno podpira njih težnje, sicer ne bi bili prosili in prosili briksenskega škofa, naj ga postavi za dediča, ko bi se ne bili nadejali, da bode ž njimi ravnal mileje.7) Ali je bil Krištof res blagega srca, ali si je hotel po taki zaroti hitreje pridobiti graščino in očetovo dedščino, dognati je težko.
Prepire med kmeti in graščinami so provzročali tudi slabše kovani novci, posebno takrat, kadar se je zahteval davek v gotovini. Da bi se varovali škode, niso hoteli graščaki jemati v deželi navadnih menj vrednih novcev, temveč so zahtevali po urbarji le dobrih, polnoveljavnih, takozvanih »črnih penezov.« Iz pritožbe Blejcev je razvidno, da je izgubil vsak kranjski kmet pri »ranjši« po 18 črnih penezov. Vender so se tudi kmetje izogibali škode in dajali za goldinar le po 55 krajcarjev; temu pa so se protivili graščdki, ker niso hoteli pri goldinarji izgubiti pet krajcarjev. Sevčda so kmetje malokdaj od gra-ščakov dobivali denarjev.
Čudno je, da se kmetje v nobeni suplikaciji ne pritožijo, da jim graščdki vzvišujejo tudi davščino v poljskih pridelkih. Samd Češnji-čane je težilo, da so od 30 ogonov škofovske njive poleg urbarskega davka še dajali po 4 mernike pšenice. To prihaja odtod, da se je namesto poljskih pridelkov navadno plačevala odkupnina; od XIV. stoletja je bila skoro povsod navada, da so raznovrstne urbarskc dolžnosti odkupovali z denarjem.	(Dalje prihodnjič.)
*) X. str. 139. in 140., XII. str. 146. in 147. Ta upor je bil leta 1513.
•) X str 140: »Item mer ist vnser begeren, geb E. F. Gn. vns vnserm rechten erbhern, den jungen Cristof von Kreyg, den wellen wir gern haben.«
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš.
II. Pastir gljevski.
a severnem stolpu gradu sinjskega, na strmi steni sivih pečin, stojč trije možje resnih obrazov in zrd na pomla-. jeno, cvetočo okolico.
Nizko brdovje, po nekod porasteno s šumami nevi-sokih gabrov, brestov in hrastov, vije se okolo širne ravnine. Sela in vasi' sedč ob nje robu, kakor na obdlih velikega zelenega jezera. Mnogoštevilne čede goved in konj se pasejo po nji, da jih je videti kakor jate svetlih divjih gosi'j in temnosivih lisic, ki plavajo po zelenem jezeru. Na vzhodnjem robu se vidi jasna proga: to je bistra Cetina.
Onostran ravnine se dviga sredi nebrojnih bregov, sotesk in planin temni Prolog, na čegar glavi in ramenih leži še mnogo snegä, in daleč proti severu kipč Dinare goli vrhovi v čarobnem zimskem blesku.
Ali gledajo dni trije možje krasno okolico, gole gorč in zeleno hribovje, širno ravnino in bele vasi?
Vse to jih ne zanima.
Resno je okd drugega starejših mdž, in žarnemu pogledu mlajšega se poznd, da le težko prikriva notranji nemir.
»Slušaj me, dragi Andre, slušaj, kaj ti rečem,« govori prvi. »Mojo hčerko Cvito zahteva oče tvoj za tebe. Ali jaz sem jo namenil drugemu, mlademu Milonu, in ne morem sc mu izneveriti. In še nekaj. Ubožna kmeta sta, ti in oče tvoj, hčerko svojo pa želim dati vrlemu vitezu, srčnemu boritelju!«
»Morda govoriš prav, Baldo,« odvrne mladenič zamolklo, »ali včdi, Cvite ne prestanem snubiti nikdar. Ponašaš se z bogastvom svojim. — Vender tudi jaz si hočem priboriti bogastva, da bi moral služiti i carju stambulskemu!«
»In če dovedeš zlatega konja od Tur čina, ne moreš mi biti sinovec! Pusti te misli, izberi si drugo nevesto I« takd odloči Baldo.
»In baš Turčin bode snubil za mene!« vzklikne Andro, in svetel plamen mu sije iz očij.
igo Kaš: Dalmatinske povesti.	273
»Ako te veseli, privedi mi pašo in bega, naj snubita zäte, in Cvita je tvoja!« reče čvrsti starec porogljivo. »Zdrava sedaj, oprostita, meni je urejati važnejših stvarij.«
Takd je govoril Baldo Lepetun, kapetan sinjski. Ne oziraje se na Andrija in očeta njegovega, odide in pregleduje obzidje visoke trdnjave . . .
V temnem nardčaji Prologovem in na višinah bližnjih gora se svetijo kresovi, češ: »Turki prihajajo!«
Živahno gibanje nastane v ravnini cetinski. Konjiki sinjskega gradu vihrajo po dolini in gonijo živino, ki se na stotine in stdtine pase po širokih travnikih, v zakrite soteske in negazne gorč.
Drugi hitč proti staremu gradu Cačini, drugi v mogočno trdnjavo kliško, prosit pomoči, ako bi Turki oblegali Sinj.
Kar ni rabilo v brambo trdnjave, zidane vrhu strmih pečin, odpravili so; starce, žene, otroke so odvedli v gorč; samö nekatere hrabre žene se niso hotele ločiti od mdž, bratov, sinov. Ostale so, da ž njimi ali zmagajo ali umrd.
Dobro in trdno je bilo grajsko obzidje. Kakor vzraslo iz pečin, gledalo je ponosno v dolino. Na stolpih in medzidjem so stali velikanski topovi, katerih bobneči grom je pretresal vso ravnino, in daleč so sloveli »vitezovi sinjski« po neumornem pogumu in rodoljubji.
Preko Livna so se valile turške sile proti Prologu. Namcrjale so se polastiti vseh mest in trdnjav do mdrja in ugrabiti Benečanom morsko obrežje dalmatinsko, kateremu so vladali.
Pri Livnu se je razkrojila turška vojska na tri oddelke; leva četa naj bi udrla preko Cačinc in Trilja naravnost na Kliso, srednji in desni oddelek vsak po svojem poti do Sinja, in oba naj bi zajedno planila na grad. Ko bi vzeli Sinj in Kliso, napotili bi se do mdrja in napadli Splet od severa in od vzhoda.
To so namerjali Turki za prvi čas.
Na tratah in dolinicah Prologovih je bilo dokaj hiš in gorskih stdj, kjer so redili polčti govedino in drdbnico.
Tudi Andrijev oče je imel nad Gljevom lepo stajo, in Andro, kateri jo je oskrboval, pokazal je v nevarnosti, kakd umno in srčno ve reševati mnogobrojne čede.
Najdemo ga nekega dnč na poti, ki vodi od mostu cetinskega na levi breg gori do posameznih stdj. Vozil je send v pripravna zavetja, zakaj Bog vč, koliko časa bodo morali živeti v daljnih in skritih brlogih.
Ali zdajci prihitč nekateri pastirji in kričč: »Turki, Turki!«
Vrnejo tovore in bežč z brda; tudi Andro mora ž njimi. Ali sov-ražneprve straže na konjih jih dohitč, ujamejo, z vežejo in ženejo s sabo.
Andro, ki je bil nekoliko vešč turškemu jeziku, začne govoriti z divjimi vojaki. Načelnika je to veselo iznenadilo, ker jc mislil, da pozvč važnih novic.
Andro je bil prav zgovoren mladenič. Opisoval je trdnjavo sinjsko, nje stolpe in obzidje, govoril o braniteljih, ali tako, da so Turki mislili: »Samd ugledati jih jc treba, in Sinj je naš!«
Ibru, begu mostarskemu, voditelju desne čete, zapovč Musa, paša sarajevski, naj odrine v gdrenje pokrajine cetinske, naj jih po-robi in se nemudoma napoti do mdrja pri Trogiru. Andro je moral iti z Muso, da mu rabi za ogleduha. Skoro se je prekanjeni mladič toliko prikupil osornemu paši, da mu ni bilo težko delati na korist krščanskim bratom.
Sinjanje se niso udali takoj. Baldo Lepctun se je smijal paši s pečine svoje, ko je zahteval, naj izroči grad. Morali so torej Turki trdnjavo oblegati. Sevčda jim je bilo do tega, da bi spoznali obzidje, sdsebno dna mesta, kjer bi topovom in naskokom pretila manjša nc varnost in bramba. Odpošlje tedaj Musa Andrija, da se prepriča o najnovejših naredbah v gradu in mu poroči vse na drobno.
V temni noči se ukrade Andro okolo gradu. Pod severnim stolpom, kjer silijo temne razpoke v drob nakopičenih pečin, splazi se precej visoko. Z glasnim žvižgom, znanim samd Sinjanom, privabi stražo kraj zidu. Sedaj čuje z omotne visočine poziv: »Kdo si?« »Andro Modrič — važnih novic imam. Potegnite me göri.«
Četrt ure pozneje potegnejo Andrija po vrvi na zid, in skoro stoji pred kapetanom Lepetunom. Natanko mu poroča o moči nc-prijatcljcv in o njih namerah; Sinjanom prigovarja, naj bodo vrlega poguma, zakaj sovražniki nimajo dovolj streliva niti živeža, in slabo jim pojde, ako se kristjani čvrsto držč . . .
Natd pokaže kapetanu in namestnikoma njegovima kraj, na katerega bodo streljali Turki z vso silo svojih topov in ga potem naskočili; zatrjuje jim, da se od severa za zdaj ni bati ničesar. — Potem se zopet po vrvi spusti' v dolino in se utrujen vrne v tabor turški, kjer naznani paši nekaj na videz važnega, v resnici pa le izmišljenega in kristjanom v trdnjavi celd koristnega.
Natd so drugega dnč Turki pričeli od južne strani s topovi težke krogle metati na trdnjavo. Zakaj Andro jim jc govoril, da jc
na severni sträni nevarno zaradi podzemeljskih hodov, polnih smodnika, s katerim bi Sinjanje lahko zasuli vso turško vojsko. Topovi z gradu se oglasč in uničijo marsikatero turško pripravo. Tudi poznejši naskoki, po katerih so morali pustiti Turki mnogo vojnikov mrtvih ali ranjenih pred zidom, koristili niso nič, in Musa je bil jako nejevoljen. Mislil je, kakd bi se bojeval drugače, ko razvidi po tridnevnih bojih, da sam ne ukloni gradu.
Andro se je delal, kakor bi znal, kaj namerja paša. Ko ga nekega večera pošlje na ogled, nagovori ga srčno: »Mogočni paša, znano mi je, da želiš pozvati Ibra bega in ž njim zajedno naskočiti trdnjavo. Obema vojskama se ne more upirati, niti se jih ubraniti. Ako veruješ sužnju svojemu, hočem ti dni dan, katerega odločiš in o zapovedani uri, bodisi v solnčnem svitu, bodisi v nočni temi, privesti begovo vojsko na dno mesto, katero si izbereš; in obleženci ne bodo ni vedeli, ni sumničili o nevarnosti, katera jim grozil«
Musa ostro pogleda sužnika, ki se je predrznil takd naravnost govoriti ž njim; ali na lici njegovem je videti zgolj udanost in zvestoba. Torej mu odkrije svoje misli, da namerja napasti grad od južne in od večerne strani v peti noči s pomočjo bcgovc čete. Zapovč mu to naznaniti Ibru in ga voditi na pot od Muča proti grädu. Ko pri-spd do kraja, kjer se vdira ozka dolinica, naj trikrat ustrelč iz puške. — »In ako izteče vse po sreči, nisi več moj suženj, nisi več ubogi ,pastir gljevski', nego obdariti tc hočem, s čimer ti želi srce!«
V prihodnji jako nemirni noči se napoti Andro z dvema konji-koma po brdih in dolinicah proti severu, da pride k Ibru na gdrenjo Cetino. Vodil je stražnike svoje trikrat po ozkih stezah okolo gričev, toda ne daleč od Sinja; Turčina nista opazila te prevare.
Ko sta že utrujena, skočita raz konja, da si počijeta. Andro jima ponudi iz svoje vrečice kruha, sira in — rakije; zadnje toliko, da se je Turčina dobro na ležeta in zadremljeta.
To priliko porabi Andro in se brzo vrne v Sinj, kjer ovadi vso namero kapetanu Lcpetunu. Sdsebno ga opozori, naj se peto noč ukrade na pot Muča in s tremi strčli dä znamenje ponočnemu boju. Ko bodo Muso pobili, naj drugo noč Čakajo skriti pri soteski muški; pri vel jim bode begovo vojsko, kakor privede lovski pes divjačino gospodarju svojemu.
Ko je mladenič odhajal iz kapetanove. hiše, sreča — Cvito.
»O Andre, ti si pri Turčinih!« nagovori ga dekle.
»Da, in služim domovini!«
iS*
»Oj, da te nejeverniki ne zaslepč s svojim zlatom, da ne izdaš ddma in rojakov! Sicer me vidiš danes zadnjikrat.«
»Ne bdj se, Cvita; le pridi z očetom šesto noč na Muc, videla bodeš, kakd povabim bega na svatbo! Ali glejte, da primete Muso, ali vsaj ugrabite njega glavo, katero hranite dobro in skrivaj, dokler ne pridem jaz.«
»Zakaj ?« vpraša ona začudena.
»Videla bodeš, mila nevesta moja! Stdri samd po mojem nasvetu; prijatelji moji ti bodo služili v vsakem trenutku do zadnje kapljice krvi'.«
Poslovita se.
»Pastir gljevski«, kakor ga nazivljejo Turki, prispe do spečih konjikov, ko se nad Prologom že svita. Vzbudi ju, dovede konja, in zlovoljnega obraza jezdita poleg njega. Rakije danes nista marala.
Andro najde bega sredi opustošenih sel in mu poroči zapdved Musino.
Kažipot mu je na poti proti Sinju, kakor mu reče; resnično pa ga vodi čez gole bregove in pečevite globine proti soteski muški.
V tem času priredč Turki pred Sinjem vse, česar treba za glavni udarec; ali tudi kristjanje se pripravljajo.
Pride peta noč. Na obeh straneh je vse na svojem mestu; sevčda paša ne ve, da ga pričakuje grajski kapetan.
Na večer grč vojak iz trdnjave, da bi dal znamenje iz puške.
Polnoč mine. Bledo sijejo zvezde, miren je zrak. Turki so se natihoma priplazili do zunanjega obzidja; kristjanje prežč ob vratih in za zidom.
Zdajci jekne strčl iz severa po ozki dolinici, še jeden in še jeden — in zdajci sc vse oživi. Turki prinašajo lestvice, drva in snope; ljuto kričeč se plazijo na obzidje in tolčejo na vrata; ali hipoma pri-hruje nanje kristjanska sila: vrišč in trčsek in stok — neusmiljeno morč Sinjanje prestrašene nejevernike.
Musa misli, da so zdaj bčgovi vojaki napadli grad tudi od severa; zatd združi glavno četo svojo in jo vede za prednjimi borilci, češ, zdaj bode čas predreti v grad, pleniti in moriti. Strašen boj se vname. Pritiskajoče turške vrste polegajo kakor trava v jutranji rosi pod kosami čilih koscev, in čez trupla ranjenih in ubitih vojakov na-skakujejo nove tolpe — dohiti jih ista usoda.
Zdaj se prebije peščica mladih borilcev kristjanskih do Muse paše, zdaj planejo nanj, ki se ljuto brani sredi svoje straže; ranijo
ga, potegnejo raz konja in v tej grozni gnčči odnesd proti trdnjavi.
Turki pa, ne videči poveljnika in misleči, da je poginil, zmedejo se, tulijo od jeze in sramote ter jamejo neredno bežati.
Vzhajajoče solnce sije nemili bčdi turški in sveti sijajni zmagi kristjanov. Veselo kričeč podč Sinjanje sovražnike in jih posekajo, kolikor jih dohitč.
Ona hrabra Četica pa, ki je ujela ranjenega Muso in ga tirala v trdnjavo, bili so Andrijevi tovariši in vodila jih je — Cvita sama v viteškem oklepu. Dobro so shranili jetnika, in nikdo razven dnih, ki so se udeležili dnega podjetja, ni zvčdel, kaj se je pripetilo paši. Celd kapetan Lepetun ni znal ničesar o njem.
Turško šatorišče so vzeli kristjanje in zaplenili mnogo blaga; o paši ni bilo sledu.
Po zmagi se zberd branitelji v cerkvici, katere vitki stolp gleda daleč v porobljeno kräjino, in ko širi zvon glas o srečni in sijajni zmagi, hvalijo Boga z gorečimi molitvami.
Potem razloži Lepetun svojcem, kaj namerja zvršiti v drugi noči, takd da vč vsakdo, kakd se mu je vesti.
Okrepčajo se in oddahnejo. Proti večeru gredd tja, kamor je odločil Andro; v dveh oddelkih se poskrijejo v zatišji.
Grad čuvajo ranjenci in bolehni Sinjanje; na konjih se vrstč straže na poti do gradu.
Cvita je tudi danes junaški oborožena sredi zveste čete svoje.
Blizu polnoči je. Slavci pojd po grmovji v dolini, kjer je minulo noč divjal strašni boj; s pečevitih bregov skovikajo sove, sicer je mirno, da slišiš šepetanje mladega listja.
Zdajci čuj klopot in hojo! Prvi oddelki turške vojske se bližajo, kakor je zagotovil Andro.
Na desni in na levi strani se kopičijo visoke, strme pečine in dalje gosto grmovje, da se ni lahko gibati. Po cesti stopa sovražna vojska — in sedaj se vsuje poguba nänjo. Izza vseh pečin hrujejo Sinjanje z nožem na iznenädejane Turke, ki spoznajo prekasno, da so se ujeli v nesrečni pasti!
Andro je korakal sredi oddelka konjikov. Roke so mu bile zvezane; zakaj beg je sumničil na dnem slepem beganji po šumah in golih brdih, da ni vse v redu; ali ker je dal Musa sam zapdved, ni še hotel Ibro kazniti nezvestega vodnika. Toda ko Turki vidijo, da so obkoljeni, in da jim ni rešitve, hočejo se najprej osvetiti njegovemu izdajstvu in ga posekati. Ali Andro se zgrudi na tlä in se takd iz-
ogne prvemu udarcu; vender bi ga bili usmrtili, da ni v tem trenutku hrabra četa predrla turških vrst in potolkla neprijateljev.
Andrija rešijo spon, dadö mu orožje, in na strani Cvitini — ker ona sama je pobila Turke z bojnimi tovariši — udari mladenič na sovražnike in hoče ujeti bega.
Ali ta se bojuje kakor zver in ko ugleda Andrija, zakričf srdit, da se mu kar pene kažo na ustih: »Pes prekleti, zmija nejeverna, gjaur nezvesti! Da te razsekam na tisoč koscev!« — Toda ne koristi mu plamteči srd; ko zavihti meč na Andrija, prebode mu ostro kopje rokö, in že ga imajo zvezanega na tleh. Sovražniki bežč, kolikor jih ni dosegel meč sinjskih junakov.
Ibra odvedö v Sinj.
Kar najsijajneje praznujejo drugo to zmago, in velika je čast Cviti, ki se je ved1 a toli viteški, in čast Andriju, ki je po svoji vernosti in hrabrosti dal turško vojsko kristjanom v roke, kakor je oznanil sam kapetan vsem vojakom svojim.
Nekoliko dnij pozneje, ko so bili mrliči pokopani in popravljena škoda na obzidji, stal je Lepetun z Andrijem pred hišo svojo.
»Danes ti privedem Muso, pašo sarajevskega in bega mostar-skega, da snubita zämc. Saj si želel takih snubačev. Snubila ne bodeta drage volje, toda morebiti bodeš umel njiju molčanje,« reče Andro.
»Kaj govoriš? Pašo in bega? Kje sta?« vzklikne Lepetun.
»Ujeli smo ju v boji, in ondu na dvoru ju lahko vidiš, ako hočeš.«
Dvojčč grč Baldo z Andrijem na ozki dvor.
Tu k stoji peščica bojnih jetnikov. Nekaj oborožencev jih čuva. Musa in Ibro sta v polnem lesku svoje časti'; ali oba nosita spone, ker sta ujeta in sužnja.
»Evo, kapetane, voditelja naših sovražnikov!« reče Andro ponosno. ?Zahteval si ju za moja snubača. Ker pa sem včdel, da bi ne prišla prostovoljno, morali smo ju prisiliti . . . Glej, tu stoji' öni vitez« — rekši pokaže na Cvito, ki je stopila bliže — »öni junak, ki je ujel pašo; bega sem zasačil jaz — tudi samö Ž nje pomočjo.«
Lepetun ne more govoriti. Samö gleda zdaj na hčer, zdaj na Andrija.
Zdaj spozna tudi Musa mladeniča, in ljuta jeza mu izpremeni obraz. »Ti si, pastir gljevski! Oj, ti otrovni zmaj, brezvestni ti izda j i ca!«
»Nisem izdajica,« odvrne mu Andro, »nejeverniku ni treba imeti
vere.«
»Toda mdžu!« reče Musa in potegne samokres izza pasa. Kamen drsne ob jeklo, iskre se razkropč, pok — in sivi dim zavije vse prisot-nike, dočim straže pašo trdno vklenejo.
Bledega lica, ali neprestrašen stoji Andro pred njim. Cvita se trdno oklepa njega roke.
»Ali živiš? Ali te ni hotel Bog kazniti za tvoje izdajstvo?« vzklikne paša.
»Ne srdi se, danes nisi mogočni paša, nego preprost suženj,« odgovori mu Andro.
»Izgubljeno ti je življenje,« povzame Lepetun. »Odvedite ga!«
»Dovoli, da izpregovorim nekoliko besed !« pravi zdaj paša v srbskem jeziku. »Tebi, pastir gljevski, doneslo je izdajstvo srečo, kakor vidim. Tudi meni jo je donašalo, dokler sem veroval samö Turkom . . . Vedite, tudi mene je porodila srbska mati. Zaradi dobička sem se po-turčil, in poturica, izdajica prave vere, dospel sem na vrhunec zemeljske mogočnosti. Zdaj me je zapustila sreča. Po gjauru, po ubožnem pastirji, ki me je prevaril, moral sem pasti . . . Dobro tudi takö. Zakaj sem mu veroval? Ako sem zapravil življenje, bodisi! Ali dovolite mi, da se vrnem k stari veri, predno odpotujem na oni svet. Kristjan želim umreti!«
Radostni so kristjanjc, ko čujejo te besede, in Lepctunu, ki sc vender ne more upirati junaški hčerki in mnogim zaslugam Andrijevim, pripravljati je dovolj za dvojno svečanost: za ženitev hčerke in An-drija — in krst paše sarajevskega.
Sevčda ni bilo več govora o smrti Musovi.
Bega mostarskega so oprostili s pogojem, da odpotuje šele po svečanosti.
Pri ženit vi »pastirja gljevskega« pa sta bila navzočna i paša sarajevski i beg mostarski.
Utrinki.
1h
•3
„čmo dviguje se sktttd Vrliu gorč razvalin, Mnogi nad hribom orjaškim Preslosti plava spomin.
Vedno jednako svetili Žarka je solnčnega trak, Ako ga tudi zakriva Našim pogledom oblak.
V gredi, kjer preveč raslim Skupaj poganja iz tal, Sestra pogosto družici Smrtno vzbudila je kdl.
Nddeja polni in strah Ndmih prisdtnikov zbör, Predno igrišča jim zdstor Zadnji odgrne prizör.
H-
»5-
lO.
liram je pordžen — srce, Ki ga je strla bolest: Mrtvo zaklepa nam v sebi Mnogo, premnogo povest.
Ako napira se svet Vzorov omrdčili žar — Vzori ostanejo čisti,
Svčtli kot solnce vsekdar.
Sklepov, načrtov prevčč, Praznih nad mčro besčd: Redko to vodi do smotra, Rado kopnčva prevrčd.
Sreča nestalna igrd Igro neznano ljuddni, Zdstor prihodnjosti krije Konec dvojivi očdm.
Gr. Novak.
Brez srca.
Sot se mčne, sin, usmili: Glej, s temd bori se dan! Kaj sem časa jaz sinoči Pldkala sirota v koči, Črtkala zamdn!
Greh je, sin, ponočevanje,
Cesto vodi do gorjd; Greh je mater žalostiti, Sebi greh v sramoto biti, Sin moj — brez sred!«
»»Tiho, liho, stroga mati, Prčveč me dolžite vi: Zvezde ndme so sijdlc, Zvezde bodo pričevdle — Greha bilo ni!
Brez sred pa — mati moja, Kdo vam je že to dejal ? Res, sosčdova Aldnka Davno moja je mladenka — Nji sreč sem dal!««
Gr. Noväk.

Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec.	281
Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec.
Berilo prof. dr. Janka Pajka v »Sloveuskem klubu« na Dunaji dn<£ 14. sušca 1891.
.dosti čustvo in zajedno časti me obhaja, da imam priliko govoriti o mdži, katerega smemo po vsi pravici prištevati slavnim možčm, kolikor jih je zibala mati slovenska. Ako se pa njega ime dandanes še ne imenuje pri nas, in ako še ni našel zasluženega priznanja pri rojakih svojih, temu krivo je največ to, ker ni pisal svojih del v materinem jeziku ter ni deloval med rojaki svojimi, ampak pisal nemški in deloval ponajveč v Nemcih, le nekoliko v Slovanih. Mož, čegar ime se menda nocoj prvič sliši v družbi slovenski, imenuje se dr. Jožef Peter Al kan-t ar ski Mislej. Znanost pa, v kateri je deloval od mladeniških let do konca dnij — nad šestdeset let! — bilo je modroslovje.
Težko bi bilo umeti in oceniti pravi pomen tega možžl, ako ne bi najprej povedali nekoliko uvodnih besed o modroslovskem znanji, katero je Mislej gojil toliko časa.
Kaj je modroslovje, s čim se bavi? — vpraša me kdo. Odgovor je: modroslovje se bavi s poznavanjem človeškega duha kot dnega bitja, s katerim mislimo, hočemo in delujemo. Da v človeku biva neka posebna moč, s katero si predstavlja zunanje in notranje predmete, s katero premišljuje, s katero snuje namene in po kateri se ravna pri delovanji svojem, tega nas uči živeje in bolje, nego vsaka beseda in vsaka knjiga — svoja izkušnja. Spoznati to moč, katero imenujemo »dušo«, ta nje svojstva, te nje moči, kakor tudi nje slabosti ter po duši razumeti svet in vse, kar je pristopno človeškemu znanju, in tudi prikazni sveta v njih bitji in v njih namenu zbirati in sestavljati v jedno celoto — to si je od nekdaj modroslovje postavilo za namen in konec.
Resnično se človek ne zadovoljuje z zgolj pojavi ali z opazovanjem jedine zunanjosti, nego išče v vsem, kar se godi pred njega očmi in pred dušnim očesom njegovim, globljega pomena; človek išče zmisla, išče pomena in končno vrednosti vsake stvari — v vsem in povsod išče »duše«. Takd mu 11. pr. v zgodovini ne zadošča, da poznd dejanja, same vojske, s&me prevrate, sama nasi lstva in zgolj izpremembe, tudi ne. da poznä zgolj dejanja tega ali dnega velikega moža ali naroda, ampak človek išče mislij, vzo-
rov, išče duše in duha, ki se kot činitelj skriva za dejanji, ki pa jc rodnik zgodovinskim pojavom. — V umetnih izdelkih človeškemu ukusu ne zadoščajo zgolj risi, same črte, jedi no barve in podobe; človek išče temveč globljega zmisla, išče vzora, ki je pred-očen ali ki bi moral biti predočen v umetnih pojavih. Ta vzor pa je iz kratka duša umotvoru. —Takisto se v nravstvenih ali moralnih delih tega ali dnega rnožd ne zadovoljujemo s slučajnostimi njegovega življenja in tudi ne z jedinimi njegovimi dejanji in deli, četudi so bila plodovita in blagotvorna za närod ali za človeštvo, temveč povsod vprašujemo po mislih, načelih, vzorih, ki so vodili moža pri njega delovanji. Nravstvenost ali morala uprav zahteva, da zvemo za duševne namene in nagibe, in samd po teh duševnih pojavih sodimo zasluge in pregrehe. — Končno, v verskih reččh veljä isto. Velikanski napredek se je pojavil v veronauku, ko je bila izgovorjena prevažna, svet prevračujoča beseda, katera je razsvetlila svet z lučjo spoznanja, beseda: »Duh je, ki oživlja; mesd ne služi ničemu«. — »Kar se je porodilo iz mesd, to je mesd, toda kar se je porodilo iz duhd, to je duh«. — »Veter veje, koder hoče, in glas njegov slišiš, nevedč, odkod prihaja in kam grč; tako je tudi z vsakim človekom, kateri jc porojen iz duhä«. (Jan. cv. VI. 64; III. 6, 8.) Krščanska vera je tedaj popolnoma filozofska vera. Spoznavati torej čudovito stvar, katera je početek vsemu našemu mišljenju in delovanju, duh človeški ali dušo človeško, to je naloga in namen modro-slovju. To visoko nalogo si je tudi postavil mož našega rodu in naše krvi, naš rojak Jožef Mislej.
Ko sem leta 1878. v graški vseučiliški knjižnici preiskaval razne knjige, tičoče se modroslovja, naletim med drugimi na naslov: Joseph Misley: »Grundriss einer Totalgrundmathcsis«. Zapišem si naslov, vender do tega, da bi si bil knjigo izposodil in jo čital, nisem prišel. Motilo me je dvoje: prvič naslov »Totalgrundmathcsis«, ki je kazal matematiško delo, ali teh ondaj nisem bil namenjen čitati, drugič ime »Misley«, katero se mi je zdelo na prvi pogled angleško, kakor se v imenovanem jeziku jako mnogo imen končuje na »lev«. V naglici nisem mislil natd, da bi imel pred sabo knjigo slovenskega moža. Takd nisem do nedavna več mislil na dno knjigo, kar zapazim leta 1889. v »Wiener Zeitung« podlistek profesorja Roberta Zimmermanna, naslovljen: »Die Anfänge der mathematischen Psychologie in Wien«. (Wien. Zeitg. 1889., listi 37., 38., 39. — 14., 15., 16. svečana.) V njem najdem na svoje nemalo začudenje navedeno delo našega Misleja in cčlo povest, kakd se je našlo njega ime, in kakd so se pozvedeli spisi nje-
Ur. Janko Pa j k: Dr. Jožef Mislej, slovenski moilroslovce.	283
govi (št. 38.). Ta povest je res čudovita! Robert Zimmermann pripoveduje, da je na Mislejevo ime naletel v neki francoski knjigi, katero je spisal Ribot: »Psychologie contemporaine, 1885.« Tukaj (na str. 35.) pravi Ribot, sklicujč sc na nemškega učenjaka Rosen-kranza, da jc dunajski zdravnik, po imeni »MVsley«, obračal matematiko na dušeslovne pojave, da je pa ostal »popolnoma pozabljen« (»qui est restč complčtement oublič«; štev. 38., Wien. Ztg.)
Evo ga našega Misleja — »popolnoma pozabljenega« ! Kakd bi tudi ne bil ? Zakaj to, kar se zdi iz početka neverjetno, vender je res : »veliki učenjak« Rosenkranz, bivši profesor v Kraljevci na Pruskem, imel je v rokah Mislejeve knjige in spise, kakor sam pravi, toda Mislejevo ime, katero je njim na čelu takd jasno zapisano trikrat ali celd štirikrat, prepisal je čisto krivo in ga popačil! Torej ni čuda, ako niso učenjaki pod krinko »MVsleya« brž ugenili in pogodili Jožefa »Misleya!« Ta »Odiseja« Mislejevega imena meje močno vzdramila; prešinila me je želja, da bi si bliže ogledal tega moža in spise njegove.
Mislej je živel v drugi polovici osemnajstega in v prvi polovici devetnajstega stoletja, torej v dobi najvažnejših dogodeb, katere so se kdaj vršile v človeštvu. V to dobo spadajo najsilovitejŠe državne izpremembe v Evropi: padla je turška moč; pojavil se je francoski prevrat, ki je rešil evropske narode fevdalizma; oživele so klasiške študije (F. A. Wolff) in starogrške umetnosti (Winkelmann); porodila se je nemška književnost (Čas Goetheja, Schillerja); vzbudila se je iz nova Skakespearejeva muza, katera je brezkončno pospeševala ideje nove dobe; zajedno se je porodila novejša slovanska in posebe slovenska književnost; preporodila se je končno modroslovna znanost. Naš Mislej je bil vrstnik Dobrovskcmu, Kopitarju, baronu Zoisu, Vodniku, Jamiku, Čopu in nekoliko tudi Preščrnu. Tudi je bil vrstnik našemu Juriju Vegi in imenitnemu hrvaškemu učenjaku Josipu Boscovichu. katerega večkrat omenja v svojih spisih. Takd je tedaj naš Mislej stal srecli mogočnih in silovitih zgodovinskih in znanstvenih dogodkov in vplivov. Posebno močan je bil ndnj vpliv Kantovih, Schellingovih, Herbartovih in Heglovih idčj, in čuditi se nam ni, da je v Mislejevih spisih obilo sledov in vtiskov mogočnih mož njega dobe, četudi si je naš rojak na vso moč branil duševno samostalnost. Ali znana in utrjena je zgodovinska resnica, da je vsak še takd velik duh sin svojega časa. Iz Mislejevih spisov se prav lahko razvidi, kaj je v njih svojega, kaj zajetega od drugod.
284	Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec
Življenje Mislejevo, kolikor mi je znano iz drugih životopisov in po svojem trudu, v ničem ni posebno zanimivo.1) Znani so samo maloštevilni slučaji tega življenja, ali ti razširjajo jako malo svetlobe po njega zasebnem življenji. Nekateri slučaji celo niso še razjasnjeni ; takö n. pr. ne poznamo nI dnč, ni leta, ni kraja Mislejeve smrti.
Porodil se je Jožef Mislej dnč 19. vinotoka leta 1761. Krstni zapisek v matici šentvidske sedanje župnije, nekdanjega vikarijata, slöve takö: »Die 19. Sbris 1761. Josephus filius legitimus et nata-lis Josephi Mislei et conjugis eius Mariae ex Podraga Babtizata (po-grešek nam. Babtizat u s) est a me Josepho Brothos (Bivzthos ?) levan-tibus Patrinis Casparo Premaru et Anna Maszheuka«. Slovenski bi se to glasilo: »Dnč 19. vinotoka leta 1761. je bil krščen Jožef, zakonski in rodni sin Jožefa Misleja in njegove žene Marije iz Podrage po meni Jožefu Bratoži; kumovala sta Gašpar Premaru in Ana Ma-ščevka«. Iz tega krstnega zapiska, katerega sem prejel po dobroti g. župnika podraškega, vidi se, da je porojen Jožef Mislej leta 176/. ne 176^., kakor trdijo nekateri pisatelji, (n. pr. R. Zimmermann na do-tičnem mestu); da je rojstveni kraj Mislejev znana vas Podraga, ki je od leta 1890. samosvoja župnija, prej pa je pripadala vikarstvu šent-vidskemu, da je tedaj naš Mislej Podražan; da se njega krstnik imenuje »Josephus Bra(o)thos«, pokvarjeno iz pravega slovenskega imena »Bratož*, katero še dandanes živi v Podragi; da se jc kum imenoval »Premaru« t. j. Premrl, kumica pa »Anna Maszheuka«, t. j. AnaMa-šičevka ali Mašičeva, katero ime je tudi še dandanes v Podragi (prim. »Koledar družbe sv. Mohorja« za leto 1891. str. 102: »Ana Mašič«). Sploh pa Živi' ime »Mislej« dandanes Še na več krajih vipavskih, takö v Sent Vidu nad Vipavo, v Gočah in Lozicah (prim, isti »Koledar« str. 102.—3.); v Podragi dandanes ne živi nobeden Mislejev.
l) Mislejevo življenje so opisali: Daniel Matjasovsky (»Matyassovszky«): Ilistoria Misleyanae invention is Pambaseomatheseos. Viennae, 1826. s sliko.)
Constant von Wurzbach: Biographisches Lexikon clcs Kaiserthums Oesterreich. 18. Theil. Wien, 1868. (pod imenom »Misleyc.)
Ladislav Rieger: Slovnik naučn^. V. zv.
Gräffer u. Czikann: Oesterr. Nation.-Encyclopaedic. Wien, 183$. III. zv. in VI. zv. (Suppl.)
Poggendorf: Biograph - litter. Handwörterbuch zur Geschichte der exaeten Wissenschaften. Leipzig, 1863. II. zv. (pod imenom »Mysley.c — samö izvadck iz »Oest. Nat. Encycl.«)
Robert Zimmermann: Die Anfange der mathematischen Psychologie in Wien. Wiener Zeitg., 1889., štev. 37., 38., 39., (»Feuilleton«.)
Razven teh del so mi rabila stfma dela Mislejeva in razna poročila, pisma in po-zvedovan ja.
Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef M i slej, slovenski motlroslovec.
2S5
Ako se srnč verjeti Matjašovskemu, došli so Misleji okolo leta 1403. iz Zemplinske in Abanjvarske županije na Ogerskcm na Notranjsko.*)
Rojstveni kraj našega učenjaka torej ni Vipava (Wippach), kar trdijo vsi živo t o pisci, nego Podraga, kakor sem sedaj prvi dokazal iz krstnega zapiska. Vsaj v denašnji dekaniji vipavski naš Jožef Mislej ni nikjer drugje zapisan pod gori navedenim letom in dnem, nego pri Sent Vidu. Besede Misleja samega, ki piše v tretjem zvezku svojih del, da je šel jeseni leta 1778. iz Ljubljane v »Vipavo« (Wippach), »svoj rojstveni kraj (mein Geburtsort), na včlike počitke« (III. I. del, str. LXXII.), nikakor ne podirajo moje trditve, zakaj beseda »Wippach« tukaj rabi, kakor večkrat, za ves vipavski okraj, v katerem je ravno Podraga.2) Sicer pa je prav trdil, ker je takrat Podraga pripadala vipavski župniji.
Da je naš učenjak Jožef Mislej prav tisti, kateri jc zapisan v krstni knjigi pri Sent Vidu, vidi se iz več okolnostij: prvič, ker se sklada rojstveno leto tudi po drugih zapiskih Mislejevih, v katerih govori o dijaških svojih letih, z letom 1761. (prim. III. zv. I. del str. LXXII.), drugič, ker Matjašovsky izrecno navaja, da je tisti dan njega rojstveni dan (str, 1.), tretjič posebno iz predimka »Peter Alkan-tarski« (»Peter von Alkantara«), katerega si je pridel Mislej, kar sc vidi na čelu drugega in tretjega zvezka njegovih del, dočim stoji na čelu prvega zvezka samd »Joseph Misley«. V krstni knjigi nič ne stoji o tem »Petru«; aH če primerimo god tega svetnika in 19. dan vinotoka, vidimo, da je ta dan meseca god sv. Petra Alkantarskega. Mislej si je tedaj, ne da bi bil nanj krščen, izbral za patrona svetnika roj-stvenega svojega dnč, sv. Petra Alkantarskega, po stari šegi slovenski. Zatd niti misliti ni, da bi naš učenjak Mislej ne bil tisti Mislej, katerega navaja krstni zapisek šentvidski.	(Dalje prihodnjič.)
') Prim. Matjašovskega: str. I. Ime »Mislej« izvaja isti pisatelj od posestva »M i s le« v Abanjvarski županiji (ravno tam). Ali meni se zdi prazna povest, da bi se bili Misleji preselili z Ogerskega; takisto neupravičeno je takšno izvajanje imena »Mislej«.
-) Onim, ki tega okraja ne poznajo, bodi povedano, da je vas Podraga ob desni roki v strdni včlike ceste, ki vodi iz Vipave v Sent Vid nad Vipavo.
Pop Pero.
Crlica h Bosne. Spisal R. Perušek.
inilo je jednajst let, kar sem potoval v Sarajevo, da v srebrni Bosni poskusim srečo svojo. Pot ni bil baš prijeten. Poslednji dan, ko sem se moral voziti na odprtem poštnem vozu, lilo je neprestano, kakor da se ponovi vesoljni potop. Lahko si vsakdo sam misli, kakšna čustva so mi polnila srce. Stopil sem na zemljišče, katero je bila takrat jedva zasela avstrijska vlada in kjer je bilo še vse bolj urejeno po turškem, ali prav za prav neurejeno. Da ni v tej deželi kar najmanjšega »komforta«, tega sem se bil prepričal že prejšnje dni. V Sarajevu, kamor sem bil namenjen, nisem imel nobenega znanca, in po poti me je obhajala misel, da bi bilo najbolje, ako se takoj vrnem domdv. Vzemi v poštev še neprijetno vožnjo in grdo vreme, in jasno ti bode, da se mi je vsaka nova prikazen pojavljala v najneprijetnejši luči, in da sem vse stvari sodil po domačem kopitu. Ta sodba pa je bila sevčda vselej neugodna za nove pojave, katerim sem se pozneje takd privadil, da so se mi jako omilili, in da sem se težko ločil od njih.
V Blažnji, dokaj velikem selu, menjali so poslednjič konje. Skočili smo raz vozove, da si iztegnemo otrple ude in podražimo žclodcc, več iz dolgega časa nego iz potrebe; ta z malovrednim pivom, dni s čifutskim vinom; nekateri pa smo posrkali v turški kavarni čašico črne kave. Pred kolibo, v kateri je bila pošta, bilo je mnogo ljudij, večinoma vojakov. Z mladim uradnikom, katerega je vodila tista usoda v Sarajevo in s katerim sem se bil seznanil že na savskem parniku, hodila sva po selu, dokler se ni dalo znamenje, da je pošta pripravljena na odhod. Posčdli smo v različne kočije, pred katerimi se je vozila dolga vrsta vojaških tovornih vdz, ki so peljali različne pošiljat ve in prtljago potnikov. Zdajci ugledam pravoslavnega popa, ki se je izmotal iz množice seljakov, kateri so mu poljubljali roko. Pripravljal se je, da prisčde k vozniku jednega tovornih vdz. Včdel sem sicer, da so pravoslavni popje v Bosni precej preprosti ljudje, katerih ne teži velika učenost in kateri se tudi v vsakdanjem življenji svojem ne razlikujejo mnogo od duhovnih svojih ovde, zakaj videl sem celd v Karlovci pravoslavnega župnika, ki je o belem dnevi s hlebcem kruha pod pazduho korakal po včlikem trgu. V Sarajevu pa sem se preveril, da se tudi »preosvešteni« gospod metropolit ni držal etikete,
navadne pri nas zapadnjakih. Posetil je na čaršiji (trgu) prijatelja trgovca in s podvrtimi nogami sčdel na čepenck (dolgi del dnega za-tvora, katerega položč pri otvorjenji dučana [prodaj al nice] na kole, zabite v tla pred njim, dokler se gdrenji del ne dvigne in se z drogi ne podpre ob stene). Potem si je vil cigarete in jih pušil, zajedno pa srkal kavo. Mi sevčda imamo drugačne pojme o dostojanstvenosti, nego iztočnjaki, in prepričal sem se pozneje, da so se tudi turški štabski častniki, begi in age svoj čas takd vedli pri znanih trgovcih. Naš pop, katerega hočemo opisati, ni se mi zdel po zunanjosti svoji vreden, da bi sčdel v poštna kola med kolikor toliko olikane ljudi. Imel je na sebi široke čakšire (hlače), katerim se ni več poznala prvotna barva, takisto tudi ne dječermi (telovniku). Na dječermi in anteriji (nekakšni dolgorokavi površni srajci) ni bilo gdmbičev, s katerimi se pripenjata ti oblačili; dolga rokava sta mahala daleč kakor dve zastavi, ko je gibal z rokami. Nekdaj rdeči pas se je izpreminjal v različnih barvah, zakaj od solnčnih žarkov in drugih vremenskih vplivov so obledele barve ob gubah. Črna mantija (duhovna haljina) je kazala obile sledove, da se je že često borila s šiljastimi in topimi stvarmi, zakaj pokrivale so jo mnoge krpe, katerih ni prišila roka mojsterskega krojača. Različni razpdrki so bili daleč vidni in so pričali, da mati popadija, ko jc krpala obleko vojnu svojemu, ni izbirala pravega konca, ali pa da avstrijski židovi, ki izvažajo take stvari v Bosno, niso prodajali poštenega blag;i, ki bi ohranilo prvotno barvo. Glavo jc pokrivala kamilavka (nekakšen polsten, Filz, cilindcr brez okrajcev), na kateri je ležala debela plast prahu. Ali ne samd obleka, nego tudi obraz popov, ni bil kar nič prikupen. Lice je bilo temno zagorelo, ust ni bilo videti, ker so jih pokrivali dolgi brki. Razmršena brada in dolgi lasje, na pol črni, na pol sivi, obkrožali so ves obraz. Ker je bila kamilavka nizko potisnjena na čelo, nisi videl od vsega obraza drugega, nego širok nos in pod štrlečimi obrvimi žive oči. Ali joj, jedno je močno škililo, in jedno veko je sezalo mnogo niže nad okd, nego drugo, takd da se je smel obraz res imenovati grd. Pokazal sem popa tovarišu svojemu, ki je jednako sodil o ličnosti njegovi in mi dejal: >Ako bi tega človeka srečal v samoti, ponudil bi mu od daleč denar in uro!«
Po teh malo laskavih črticah bi sodil marsikdo, da sem se namenil popisati človeka, ki bode strahovit razbojnik v tej povesti. Zeld se motiš! Zvčdel bodeš, dragi čitatclj, da je ta mož jako krotäk in pohleven, da ni še nikomur zakrivil lasu. •
Ko prispem končno zvečer v Sarajevo, poiščem si nočišča, da se kosti počijejo od grozne vožnje. Drugi dan se praznično oblečem
in se napotim v gimnazijsko poslopje, da se kot bodoči učitelj pokažem ravnatelju. Mož me prav prijazno vzprejme, in natd govoriva o raznih stvarčh. »Veste kaj,« reče mi, »v zbornici so nekateri Člani našega učiteljskega zbora. Takoj vas hočem seznaniti ž njimi.« Vede me v prvo nadstropje, in tamkaj najdem nekaj po naše oblečenih tovarišev, katere je zanesel veter iz različnih krajev države naše, da bi mladim Bošnjakom vtepali znanost v glavo. Imel sem takoj tudi priliko, seznaniti se z verskimi učitelji. Bil je tu mlad, jako inteligenten, brkat frančiškan, dva mohamedanska hodže in krivonos španski rabi. Hitro se razvije govor, kar se za nekaj časa odprd vrata, in v zbornico stopi — škiljavi pop, kateri je bil sinoči napravil takd slab vtisek nilme. »0, pope Pero«, zavikne jeden in drugi prisotnikov, in vsi mu prijazno stiskajo roko. Prišla je vrsta tudi name. in priznati moram, da sem mu nekako nerad ponudil roko; krepko jo je stisnil in me prijazno pozdravil. »To je torej pravoslavni katehet,« mislim sam v sebi; »ali se more človek nadejati o taki ličnosti, da bode učil učence svoje krščanske nravi? Brrr!« Govorili smo dalje; sevčda so mene, najmlajšega člana učiteljskega zbora, vpraševali po različnih stvarčh, tičočih se i mene i razmerja domovine moje. Med drugimi se oglasi pop Pero in z lepimi besedami izraža zadovoljstvo, da smo se takd sešli zastopniki vseh južnoslovanskih plemen avstrijskih, da po svoje koristimo närodu bosanskemu. Govoril je takd razborito o potrebi ndukc in pomiloval takd oskromno, da si sam ni mogel pridobiti večje izobraženosti, da se mi ni zdel več takd grd, kakor iz početka in da se mi je led precej raztajal, ko smo se razšli.
Jeden mojih učiteljskih tovarišev, s katerim sem takoj prvi dan sklenil prijateljstvo, katero naju veže še danes, vodil me je po mestu, in spotoma sem ga izpraševal o različnih članih našega zbora in tudi o popu Peri. Omenil sem mu, kakd neprijeten vtisek je iz početka napravil name. Moj drug pa se je nasmehnil in dejal: »Res je nekoliko umazan, ali kaj hočemo zahtevati od siromaka, ki se mora po dvakrat na teden iz Blažnja voziti v Sarajevo in zopet nazaj, bodisi po prašni, bodisi po blatni cesti! Da ga mati priroda ni ustvarila Bog vč kakd lepega, to ni njega krivda. Prepričali se bodete, da je poštenjak. Res je prijetnejši človek, ki ima lepo dušo v lepem telesi, vender Sokrat tudi ni bil vzor lepote.« Mož je govoril prav.
Ko je avstrijska vlada iskala pravoslavnega duhovnika, ki bi poučeval pravoslavno gimnazijsko mladino o verskem nauku, ni se hotel nihče oglasiti za ta posel. Vsak je našel drug izgovor. Temu ni dalo dostojanstvo, onemu mnogi opravki, tretji se ni čutil sposobnega, pri
R. Peru.Sck: Pop Pero.
289
vseh pa je bila glavni vzrok, katerega sevčda ni navedel nobeden, mržnja do avstrijske vlade. O vej dni Srbi so se nadejali, da se otresejo turškega jarma, ali da ne vz p rej m 6 avstrijske vlade, in zatd se je po-povstvo sarajevsko kujalo. V tej nepriliki je bila vladi ponudba blaženj skega paroha kaj ugodna. Mož je videl dalje, nego njega tovariši v Sarajevu. Smešno je bilo, ako so mislili avstrijsko vlado s tem vgnati v kozji rog, da ji ni hotel nihče služiti za drage novce. Pop Pero je računjal z dejanskim razmerjem. Srbi bosanski in še vsi ostali skupaj ne morejo svoje politike usiliti veliki vlasti. Bolje je torej podpirati vlado v koristnih napravah in takd koristiti samemu sebi. Poleg tega pa tudi lepi bankovci, katere plačuje vlada avstrijska, prav dobro prihajajo siromašnemu parohu, ki od svoje inorije (župnije) ne dobiva Bog ve kako mastnih dohodkov. — Ker pa je BJažnj nekoliko ur hodd od Sarajeva, vozil se je naš dobri pop Pero na poštnem tovornem vozu v mesto in iz mesta nazaj.
Naš pop Pero se jc porodil v bosanskem selu blizu meje srbske. Svoja otroška leta je pasel oveč in koze, igral na diple in frule, bral jagode v gozdu in spaval v senci, iz kratka: delal, kar delajo navadno otroci seljakov. Menda zatd, ker ni bil posebno lep deček, vender pa bistre glave, izbral si ga je pop domačega sela za svojega strežnika in »djaka.« — Pri njem se jc naučil Pero čitanju in pisanju ter vsem dnim potrebnim molitvam, kar baš ni majhna stvar, zakaj obredi iztočne cerkve so brez konca in kraja, takd pa sevčda tudi molitve. Vender tega nauka mladi Pero ni dobival zastonj. Preselil se je v hišo popovo in mu ni bil samö za cerkovnika in ministranta doma in na selu, kamor je nosil za popom »vodico« (blagoslovljeno vodo), nego stregel jc popu tudi v zasebnem življenji, moral pomagati pri delu na polji in kjer ga jc bilo treba. Jasno je, da mora biti posebno dobrega spomina, kdor si hoče zapomniti vse molitve in ob rede; zgodilo pa sc jc v Bosni in v posebnih deželah mnogokrat, da je znal mnogi pop le za silo citati, s pisanjem pa mu je šlo celö trdo! Imel sem priliko seznaniti se s popom, ki je prišel v Sarajevo, da se pri vladi in pri duhovski oblasti brani napadov in tožeb, katere so naperili proti njemu inorijaši njegovi. Moj drug in pobratim je stanoval pri nekem Srbu, čegar sin je bil dijakon in dobro izurjen v pismu. K njemu pride imenovani pop in naroči dijakonu, naj mu spiše krepek ugovor. Jezik mu je tekel zelö dobro, ali podpisal je öno pismo jako težko. Dolgo se jc mučil, predno se je podpisal s cirilskimi črkami, toda podpis je imel končno, ako ga napišemo z latinico, takšno obliko: »marKovič.« Kakšne so bile poteze, o tem niti ne govorim. Sicer
pa si preprosti srbski kmetje o učenosti svojih popov ne domišljujcjo Bog vč kaj. Preprosti ljudje tega izredno darovitega näroda dobro ved6, da popje ne ved d dosti več od njih.
Narod sam si je izmislil obilo šaljivih pripovedek, kjer popom svojim pripisuje smešno neznanje. Nekov pop ni baš dobro razumel tajnosti koledarske. Dobro pa je včdel, koliko je dnij od praznika do praznika. Da se torej ne bi zmotil, dajal je v žep svojih čakšir vsak praznik po toliko zrn fižola, kolikor je bilo dnij do prihodnjega svetka. Neki dan snaži popadija hlače, ali po nesreči se stresejo vsa zrna iz žepa. Bilo je to nekoliko dnij po Nikoljinu dnevi. Žena je vedela, kakšno službo opravljajo fižolna zrna; vender ker ni vedela, koliko je stresla zrn, zagrabi pest fižola in ga vtakne v žep. Pop je metal vsak dan po jedno zrno iz žepa, ali fižola dolgo ni bilo konec. Seljäki so prihajali k popu in ga vpraševali, kdaj vender bode božič? Vedno jih je tolažil, da bode skoro; toda ko fižola ni bilo konca ne kraja, reče inorašein svojim: »Cujte, bratje, meni se zdi, da letos ne bode božiča 1«
Naš znanec je našel pomoček, da se je šel v Belgrad učit bogoslovju. Pripovedoval je, da je z vršil nižo gimnazijo in potem bogo-slovske študije. Pope s takimi študijami so cenili že za jako izbražene, celd v sosedni Srbiji. Jaz nisem imel prilike, da bi se bil prepričal o njega znanstvih, katerih bi si bil mogel pridobiti na srbski nižji gimnaziji ; še menj sevčda sem mogel ceniti njega bogoslovsko znanje. Kadarkoli jc bil v naši družbi razgovor o znanstvenem predmetu, znal je modro molčati, takd da nikdar ni pokazal duševne siromaščine z neumnim govorjenjem; o takih prilikah je izvrstno potrjal pregovor, da je govor srebrd, molk pa zlatd. Kratko in malo, ko je dovršil nauke, vrnil se je v Bosno, poiskal si družice, poročil se ž njo, potem pa se je dal vladiki zarediti (posvetiti) in plačal zatd izvestno vsoto dukatov. Tedaj so bili vsi višji popje v Bosni tuji Grki, katerim je bilo malo do tega, kakd je kdo sposoben; glavna stvar jc bila, daje vladika dobil svoje pristojbine, ki so bile dokaj mastne. Inorije (župnije) si je moral kandidat često sam iskati, in mnogokrat se je zgodilo, da so si župljanje izmed več prosilcev izbrali dnega, ki jim je obetal, da bode najceneje opravljal duhovniška opravila svoja. Župnik je moral sevčda dobro izhajati z ndrodom. zakaj ako so bili župljanje nezadovoljni s popom svojim, pognali so ga iz svoje inorije; turška vlada se je malo brigala za pravice pravoslavnih duhovnikov. Grškim dostojanstvenikom pa tudi ni bilo do ugleda nižje duhovščine, nego kdor jc bolje mitil, tega so podpirali. Zatd pa je duhovščina črtila Grke,
in na svoje uh6 sem slišal, kakö se je poznejši metropolit Sava, tedaj še arhimandrit, glasno rogal v cerkvi metropolitu Antimu, ko je pro-povedoval o svečani priliki, in mu srbščina ni gladko tekla iz ust. Mladega Srba, ki se je samouk naučil čitati, pisati in opravljati molitve. hotel je grški vladika zapopiti, toda mladič se je branil. Vladika reče rojakom njegovim: »Kail beh, da zopopam vase covek — ama kad neke, sto da mu cinim? Sam ke se kaje!« To naj bi slulo srbski : »Hteo bi, da zapopim vašega čoveka, ama kad neče, šta da mu činim ? Sam čc se kajati (bode mu še Žal).«	(Dalje prihodnjič.)

Iz žile ji kapljica živa Privrela je rdeče krvi.
od oknom mi dčklica šiva, In v prstek igl& podleti;
»Že mislila zdaj si na njega, Nevesta preljuba, so vč? A kaj li ti moreš do tega, Da misli od dela liitč?!«
A ptica krilata na zid i
To čuje in deklica v lice Nedolžno se živo zardi, Nc upa si, da bi do ptice Povzdignila plahe oči.
Obrača na dčkle okd, Nesrečo deklčtovo vidi,
Poredna zapoje glasnd:
A ptica od hiše izgine,
Leti že pod nebom naprej; I„ehkö, da ljubezen mladine Premišlja na poti mi tej!

Strte gfdsli.
VJb skali je godec raztreščil gdsli,
Imetek jedin, življenja slaj. Vsekdar najmilejši so glasi mu vreli Iz srca v strune, iz strun nazaj . . .
Nedavno — v ljubezni živem ognji
Nezvesti je deklici pel na nje. A zdaj — zamrla je v srci ljubezen, Zamrlo petje, zamrle solze!
Bisträn.
Naši vaščanje.
Spisal Podgoričan.
V.
Npj§jinilo jc žc nekaj let, kar so Satančka pokopati na sveto-kriško pokopališče. Na grobu njegovem ni spomenika, vsajena ni nobena cvetka, samö trava, oves in nemška dc-telja rase na njem, ako vrže spomladi cerkovnik kaj semena nanj. Vidi se, da po önem, ki spi v tej gomili, ne žaluje nihče, kakor bi bil umrl brez sledu in brez spomina. Toda temu ni takö!
Ta, ki spi v tem pozabljenem grobu, bil jc — umetnik. Mrtev je res, ali dela njegova so ga preživela. Stopite pred podpeško znamenje, oglejte si svetega Martina na konji in vprašajte, kdo je naredil tega zanimivega jezdeca, in povedalo se vam bode, da ga je izrez a l — SatanČek. Oglejte si svetega Miklavža v podgorskem znamenji, vprašajte, in zvedeli bodete, da ga jc od lipovega stebrička iztesal — Satanček. Tudi kompoljskega svetega Vida nc smete prezreti, ker je takisto prišel iz umetalne roke SatanČkove. Naredil je šc mnogo svetih lipovih svetnikov in obilo križanih Jezusov. Vidite torej, da jc bil plodovit umetnik.
Bil je vrstnik podobarju Tilhu, s katerim se jc do smrti boril za prvenstvo v umetnosti svoji. Izvestno bi bil podobar Satanček prekosil Tilha, da mu niso biia leta izmerjena toli kratko. Takö pa, žal, pred nenädejano smrtjo svojo ni mogel doseči vrhunca lepe podobarske umetnosti.
Satanček je bil nizek možiček, rjavo-črnikaste kože, kodrastih las in potlačenega nosu; drugega imenitnega ni bilo videti na njem. Bil je usmiljen, toda silno nagle jeze; prčcej je bil pripravljen udariti. Raztrgan sicer ni hodil, vender se jc poznalo na obleki, da ni denaren. Živel jc bedno in prebil že dokaj bridkih prevar. Nesreča je bila že to, da ni imel svojega döma, nego se je moral potikati pri ljudčh. Kdor je to izkusil, v6, kakovo je takšno življenje. Naš umetnik nikjer ni mogel razširiti delavnice po svoji volji, in to ga je jako oviralo v umetniškem pozivu. Kuhal si je tudi največ sam; toda zajedno biti sluga in gospod ni baš prijetno, zlasti ako sluga gospodu ne more s čim postrezati. Podobar Satanček je često srebal redek koruzni močnik, brez soli, brez mleka ali zabele, ali pa jc slastno otepal neslan krompir v oblicah. Vender si zatö ni želel smrti,
nikar da bi celd preklinjal rojstvo svoje. Živel je ves za lepo podobarsko umetnost, katera se mu je pa izplačevala takd grozno slabo. Križane Bogove je prodajal po štiri petice, svetnike je dajal še ceneje, torej malone zastonj. Ob teh dohodkih res ni mogel živeti sijajno.
Takšno ničevo ceno je pa provzročalo samd to, da sta bila takd blizu skupaj dva umetnika podobarja, huda tekmeca, ki sta imela obilo dobrih izdelkov na prddajo in sta preveč ljubila svojo vas, da bi jo bil kateri zapustil in se preselil drugam, kjer ni podobarjev.
Satanček je živel bedno, kakor živč navadno umetniki. S Tilhoin sta se silno sovražila; nikdar se nista lepo pogledala ali prijazno ogovorila. Škodovala sta drug drugemu, kjerkoli sta mogla. Ako je ta zvršil podobo, takoj mu jo je drugi neusmiljeno pograjal. Polagoma so se tudi ljudje razcepili v dve stranki; prva je hvalila Tilhove izdelke, druga jih grajala, in obratno. Življenja Satančkovega nečem popisovati, saj drugega itak ni bilo, nego nepretrgana vrsta skrbij, težav in bridkostij, ampak povedal bodem, kakd je umrl.
Neki gospod — imena ne smem povedati — dal jc postaviti na razpotji zidano znamenje, v katerem naj bi visela podoba križanega Jezusa. Ta gospod je rad videl, da so domačini kaj zaslužili, zatd jc tudi sklenil naročiti podobo pri domačem umetniku. Ako bi bil samd jeden umetnik, ne bi bilo prav ničesar premišljati, kdo naredi podobo. Toda bila sta dva podobarja, priznana umetnika, ki sta se oba ponujala za delo. Vzroka ni imel nobenega, da bi komu odbil ponudbo, in zatd je dolgo premišljal, komu bi dal delo. Včdel je pa tudi, da bode takd prvi kakor drugi mojsterski zvršil svoje delo. Naposled se gospod vender domisli nečesa. Oba podobarja pozove k sebi, povč jima, kolika in kakšna bodi podoba, in reče: »Kdor jo naredi prej, od tistega jo kupim.« Umetnika se spogledata, poslovita se od gospoda in hitita domdv na delo.
Obema je bilo več za čast, za prvenstvo, nego za plačilo. Tilch jc imel na izbero lipovega lesd; skoro si izbere pripraven stebriček, katerega začnč takoj obrezavati. Satanček pa nikakor ne more dobiti pravega; ta je prekratek, dni pretanek. Ko vidi, da nima domd ničesar, gre k znancem in prijateljem. Toda kakor bi se bil še les zarotil proti njemu, ne more in ne more dobiti pripravnega. Šele precčj časa potem dobi nekje potrebnega lesa, ki pa je silno suh in trd; Bog vč, koliko let se je že sušil v podstrešji. V tem času je Tilch pridno delal in je imel izvestno precej Boga že dovršenega, predno je Satanček prijel za nož. To je Satanček dobro včdel, zatd je pa sedaj hitel toliko bolj. Brusil je nož in rezal les, da so rezine letele na
desno in levo stran, in je bil sam ves moker od dela. Celd jedel in govoril ni, da bi prej naredil Boga.
Tretji dan pošlje Satanček sosedovega dečka gledat k Tilhu, koliko ima Boga že narejenega. Deček gre in se skoro vrne s poročilom, da je Tileh skoro gotov, da izrezuje že prste na nogah. Ta novica vzpodbode Satančka, da reže kar najhitreje. »Moj mora biti prej, mora biti narejen!« mrmra sam v sebi.
Do malega je bila podoba zvršena. Samd trdo, Črno grčico na nogi mora še zagladiti, predno prime za barvarski čopič. Zadovoljno se nasmiha, ko brusi nož, da bi hitreje odrezal grčo. Potegne po lesu, toda grča ne odleti. Potegne drugič na vso moč, grča odleti, nož pa zdrsne dalje po lesu in se zareže Satančku v zapest. Rdeča kri bruhne iz prerezanih žil in poškropi podobo in Satančka. Ali on se ne zmeni za to malenkost, nego veselo šepeta: »Narejeno, narejeno!« Sedaj nadrobi barve na kamen, z levice pa otresa kri, ki curkoma vrč iz žil in kaplja na tla. Ko si natrč barve in jo zmeša z oljem, vzame v desnico čopič, v krvavečo levico Boga in barva ves vesel, zakaj prepričan je, da je prekosil Tilha, ki je barval zeld počasi. Prijatelj ga opominja, naj si zaveže rano, da ne bi kri utekla, ali Satanček mu odgovori: »Ne utegnem, hiteti moram, da me Tileh ne prekosi'.« Hitro pomaka čopič in barva. Vender čuti, kakd slabi. V obraz je ormenel, z ustnic je izginila rdečica, roka se mu trese, in dremati se mu hoče. Delj se ne more premagovati. »Zaspan sem!« zašepeta, zamiži, izpusti Boga in čopič ter pade po tleh. Prijatelj priskoči, drugi prinese vode, sosedje prihitč gledat, izpirajo rano, obezujejo jo, toda kri se ne ustavi prej, dokler popolnoma ne uteče . . .
Zaspal je v smrt lahko in mirno. Ljudje so hodili kropit mrliča; prišel je tudi Tileh in jedini ta se je veselil smrti njegove, saj ni bilo več nevarnega tekmeca. Tilhov Bog je bil sedaj postavljen v znamenje. Satančkovega je pa Tileh prebarval in ga prodal za svoj izdelek nekam v hribe.
Takd torej je umrl Satanček tam v Zagorici, kjer mu jc tekla tudi zibelka. Tileh še živi; rad kaj povč o Satančku, toda ne hvali ga nikdar.
Narodne stvari, ii.
O dvanajstih bratih in sestrah.
Pripovedka iz Motnika; zapisal Gašper Križnik.
il je bogat kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so odrasli, začeli so se pogovarjati: »Ko bi bilo kje na svetu takd, da bi imel oče dvanajst hčera, vzeli bi mi vsak po jedno za ženo.« Starejši sin reče: »Pojdimo jih iskat, morda dobimo očeta, ki ima dvanajst hčera, da vzamemo vsak svojo za ženo.« Ravno ko se drugi spravljajo na pot, tedaj je najmlajši sin bolan; da jim pa svojo sliko, da bi jo pokazali nevesti, če jo najdejo. Potem gredd z ddma in pridejo do treh cest. Ondu jih čaka star mož in jih vpraša: »Kam greste?« Bratje mu povedd in vprašajo, kje bi bil oče, kateri bi imel dvanajst hčera, da bi vsak po jedno vzel za ženo. Mož jim povč, v katerem mestu najdejo takšnega očeta. Mož jim pa tudi reče: »Vračati se ne smete po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, sicer bodete nesrečni.«
Gredd dalje in pridejo v tisto mesto, kakor jim je povedal mož. Skoro zvedd, da ima ondotni kralj dvanajst hčera. Napotijo se k njemu, poklonijo se, kakor je navada pri imenitnih kraljevih osebah, in rekd: »Vaše Veličanstvo! Zvedeli smo, da imate dvanajst hčera, nas je pa dvanajst bratov; poslednji leži bolan domd, imamo pa njegovo sliko. Ako bi nam hoteli dati vsakemu po jedno hčer za ženo, sinovi smo tega in tega kralja«. Prčcej jc kralj zadovoljen, in kraljeviči se zaročč. Najmlajša kraljičina pa jc bila žalostna, ker ni vedela, ali je nje žčnin res takd zal, kakor je na sliki. Vzamejo konje, osed-lajo jih, sedejo nanje in se odpravijo domdv.
Na poti reče najstarejši brat: »Sedaj nas je triindvajset, ni se nam bati nesreče; le pojdimo domdv po široki cesti.« Res jahajo do trde noči, potem pridejo na planjavo, kjer prenočč in pospč. Najmlajša sestra pa ni mogla zaspati; ker ni imela žčnina, skrbelo jo je nekaj. Zjutraj pa so bili vsi okameneli, samd najmlajša nevesta ne, ker ni zaspala ponoči. Žalostno hodi okolo kamenov in nc vč, kaj bi počela. Pride ob devetih dopoldne star mož in jo vpraša: »Dčkle, kaj delaš tukaj ?« Dekle mu povč, da so tukaj nje sestre in drugih jednajst bratov, tla so vsi okameneli. Potem ji reče stari mož: »Če
hočeš iti k meni v službo, dobodeš dobro plačilo, ob devetih dopdldne bodeš hodila kropit to kamenje.« Kraljičina dovoli, saj ne vč kam iti. Bila je vselej žalostna, kadar je prišla kropit okamenele sestre svoje.
V tem ozdravi doma najmlajši brat, pogleda se v zrcalo, toda ne vidi se v njem. Sedaj vč, da so njegovi bratje nesrečni, in zatd reče očetu: »Vem, da so se bratje moji ponesrečili, pojdem jih iskat.« Oče mu brani, rekoč: »Ne hodi jih iskat, da se tudi tebi kaj ne primeri.« Sin pa nič nemara, vzame najboljšega konja, dosti denarja in drugega brdšna in grč na pot.
Pride clo tistih treh cest; ondu ga že čaka dni stari mož in ga vpraša: »Mladenič, kam greš?« Kraljevič reče: »Iskat grem svojih bratov, vem, da so se ponesrečili. Imam namreč zrcalo, ako se vidim v njem, vem, da so srečni, ako se pa ne vidim, vem, da so nesrečni. Nas je dvanajst bratov; šli so iskat in snubit po svetu, da bi imel kje oče dvanajst hčera, da bi vsak po jedno vzeli za ženo.« Mož mu reče: »Povedal sem jim, da se ne smejo vračati po širokih ccstah, toda niso me poslušali, zato so nesrečni.« Potem mu pove: »Ko prideš v to in to mesto, vprašaj po tem in tem kralji, ki ima dvanajst hčera. Povedali ti bodo, kje je; potlej pojdi k njemu, da natanko pozveš, kdaj so odšli. Vračati se pa ne smeš po širokih ccstah, ampak po ozkih stezah, da se ne ponesrečiš.«
Najmlajši sin grč in sreča lisico. Ta ga vpraša: »Kam, dragi moj mladenič?« Povč ji. Lisica ga prosi: »Daj mi jesti, dane poginem od lakote; v veliko pomoč ti bodem.« Mladenič seže po brašno, vrže ji kos mesa in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu, takd tudi ti, lisica.«
Nato grč dalje; nedolgo, in sreča ga volk, kateri ga prosi: »Dragi mladenič, daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bodem.« Mladenič seže v brašno, vrže mu kos mesä. in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu, takd tudi ti, volk!«
Natd grč dalje; skoro ga sreča mladenič in ga prosi: »Daj mi jesti, jaz ti pa dam to lepo zlato ribo!«
Da mu kruha in mesa, dni mu pa podari ribo. Nese jo nekaj časa s sabo, potlej se mu pa začnč smiliti. Ko pride do studenca, izpusti jo vanj in grč dalje.
Skoro pride v mesto, kakor mu je povedal tisti stari mož, in zvč, kje je kraljeva palača. Sliši tudi, da je imel kralj dvanajst hčera, da so vse šle z jednajstimi ženini. Sedaj povč, da je 011 dvanajsti sin, ki je bil bolan, ko so šli drugi snubit. Odpravi se h kralju; ta mu
povč prav takö, kakor so mu povedali ljudjč. Mladenič pravi: »Jaz jih grem iskat, ko jih ni domdv.« Vrne se na pot in si misli: »Sedaj ne smem iti po ozkih stezah; bratje moji so šli po širokih cestah domdv, torej moram tudi jaz iti, če jih hočem najti.«
Hodi ves dan in pride zvečer na veliko planjavo. Ondu mora prenočiti, ali spati ne more. Ko zjutraj vstane, začne pregledovati dno kamenje, katero je bilo podobno jezdecem, in si misli: »Moram počakati, da pride kdo in mi povč, kaj pomeni to kamenje. Morda so tukaj okameneli moji bratje in dne sestre.« Vender sam sebi ne verjame dobro. Ob devetih pride dekla tistega starega možd kamenje kropit; ko vidi, kakd mladenič ogleduje kamenje, prčcej se ji zdi znan, in misli si: »Ko bi bil moj žčnin!« Pogleda sliko, in še bolj se ji utrdi vera, ali dobro še ne verjame sama sebi. Grč in pokropi kamenje ter se misli vrniti domdv. Mladenič pa stopi k nji in jo vpraša : »Kakd, da ti to kamenje kropiš, in kaj pomenijo te podobe?« Dekle mu jame ročno praviti, da je tukaj nje jednajst sestra in prav toliko njih žčninov okamenelih. »Jaz sem pa dvanajsta sestra, in služim pri starem mdži; vsak dan moram ob devetih kropiti to kamenje.« Mladenič sedaj spozna, da so gotovo tukaj okameneli njegovi bratje; izprašuje jo še natančneje, dokler se mu nc pojasni stvar do dobrega. Natd reče: »Jaz sem pa dvanajsti brat, ki sem tačas bolan ležal domd; sedaj sem ozdravel in sem šel iskat svojih bratov, ker sem včdel, da so nesrečni.«
Ona iz nova pogleda sliko, in oba spoznata, da sta zaročenca. V roke si sežeta in se objameta, mladenič pa vpraša: »Ali je moči rešiti brate in sestre? Dcklč mu reče: »Ne vem, ali jih jc moči rešiti, ali ne.«
Oni jo pa nauči, naj vpraša starega moža, katerega služi: »Ali bodem še dolgo hodila kropit to kamenje, ali bodo kdaj rešeni ali nikoli? Potlej mi bodeš pa povedala, ko prideš jutri ob devetih kamenje kropit, da jih rešim, ako jih je moči rešiti.«
Dekle grč domdv. Ko se snideta z možem na samoti, vpraša ga, kakor jo je naučil žčnin. Mož ji reče: »Res jih je moči rešiti, toda ni človeka na svetu, da bi jih rešil. V stekleni gori je jezero; sredi jezera plava raca, katera ima jajce. Tisto se ji mora vzeti, potlej pa ž njim nekoliko pomazati vsako kamenito podobo, in zdajci oŽivč.«
Drugi dan ob devetih grč kamenje kropit. Mladenič ji pride že naproti in jo vpraša. Dekle mu povč, kakor ji je povedal mož, da je brate in sestre moči rešiti, in potlej mu reče: »Saj ne moreš storiti tega.« Natd on: »Poskusil bodem, ako je mogoče.«
Odpravi se proti stekleni gori. Dolgo časa mine, predno jo najde; ondu mu pa pride naproti dni volk, kateremu je nekdaj dal mesä, in ga vpraša: »Kaj pa hodiš tukaj?« Mladenič mu povč, da je v stekleni gdri jezero, po njem plava raca, katera ima jajce, tisto jajce bi rad dobil. Volk mu reče: »Pojdi z menoj l« Vede ga v stekleno goro, kjer ima svoj brlog. Gresta dalje in prideta do jezera. Hitro ugleda mladenič raco, ki plava sredi jezera, ali do nje ne more.
Spomni se lisice, kateri je nekdaj dal mesa. Lisica pride ročno k njemu, in on ji reče: »Pomagaj mi dobiti to raco, ki plava sredi jezera.* Lisica se ročno izpusti v jezero in plava do race. Prime jo, raca pa jajce izpusti v jezero, da se potopi na dno. Mladenič se spomni zlate ribe: »Ko bi mi sedaj mogla pomagati!« Kakor si to izmisli, takd ročno mu riba prinese jajce. Vzame ga in grč do oka-menelih svojih bratov. Ondu počaka drugega jutra, da pride nevesta kropit kamenje. Sedaj brž ubije jajce in potlej pomaže vsakega človeka in konja, da se oživč. Ko se že vsi oživč, reče jim: »Prčcej pojdimo dalje, da nas ne dobi čarovnik.«
Pridejo do široke vode in ne vedd, kakd bi šli ččznjo. Najmlajši brat reče: »Poženimo konje, saj znajo dobro plavati.« Toliko da pridejo čez sredo vode, prisopiha za njimi čarovnik, ali nima več pravice do njih, ker so že čez sredo vode. — Bratje pridejo z nevestami srečno domdv, in oče jim pripravi velikanske gosti.
Slovarski paberki.
Ali. Ta besedica rabi na vzhodnjem Štajerskem pogostoma, n. pr.: Pojmo ali! Pijmo ali! Vsedi se ali! Z Bogom ali! i. t. d.
Bdl-i. „Ta hlod je perel", rekel sem tesarjem v Smäriji pri Celji. „Samd bčl je perela, srce je zdravo," odgovorili so mi. Borovica = brinje na vzhod. Staj.
Burnus, težka zimska suknja (Rim. Toplice). (Rus.: dypHyci».)
Brž = bržčas, valjda (Slov. Gorice).
Bistreč, Edelreis, cepič (Slov. Gor.).
Candrav — raztrgan (Slov. Gor.).
Creta — občinski pašnik (Slov. Gor.).
Časi, časik = takoj, ročno (SI. G.).
Coša-c (zaničljivo) = abotno dekle (SI. Gor.).
Čteti (izg. iteti) = prvotna oblika za čitati, brati. Na vzhod nje m Staj. knjig ne berö, ampak štejejo jih. „Ali ste že šteli »Narod4?" Prim, rus.: Miiiy, «iccuri = štu, čestj; češki: čisti, čtu.
D er a, na dčro hoditi = hoditi delat samö za denar brez hrane (Smärije p. C.).
D6liv, ta sod vina imamo za „ddliv" = s tem sodom dolivamo druge, da ostanejo zmerom polni (Slov. Gor.).
Dömlatki. Na pozno jesen napravi vzhodnještaj. kmet „ddmlatke", neko pojedino za svojo hišo, pa tudi za sosede.
Drevchika = pol vagana (Slov. Gor.).
Drezati (intrans.) nekak evfemizem (:) za vomere, kozlati. Dete dreza. (Sniilrije p. C.).
Gndno-a, Namensbruder (vzhod. St.).
Godovno, godovnjjlk, kdor ima svoj god (po St. sploh).
Gübanci ) v . . , _ • .
,, ,	> moenate jedi na vzhod. Staj.
Kvasemce )
Hladetina, Sulze (vzhod. Staj.).
Ilrpelje, (pl. tantum), Futterschwinge (vzhod. Staj.).
Jgerc-a = godec (SI. Gor.).
Jdn-a, pöstat (Rim. Topi.), ki jo vzamejo n. pr. kopači v vinögradu do kraja. (SI. Gor.).
Klečanja, slaba lesena klet (SI. Gor.).
Kučati-im. „Kaj tu kučlš r" Hocken, gebückt sitzen (Rim. Topi.).
Lastina, pol grunta; lastmar je kmet, ki ima samt) pol grunta (Laški okr.).
Manj, vianjuh = len, lenuh. „O, kak si ti manj!" (Mursko polje.)
Mdren-na = govor. Miren mu je vzelo; kake mär ne imate? (Staj.)
Medenica — trompeta. Na medenico piskajo godci v Ščavniški dolini.
Ndpitšč (izg.: ndpuš, tudi ndpš) streha nad glavnim hišnim vhodom. (Rim. Topi.).
Nagornjak, kdor živi ob samem vindgradu, ki je njegova last. (Slov. Gor.).
Nästoren — siten, čmerikast. (Podsreda.)
Ndvel-ela pravijo v Slov. Gor., kar drugje imenujemo plast senä.
Nazobnica, Zahnfistel (Gomilsko v Savinj. dolini).
Oblcč-a = obleka (vzhod. Staj.).
Oddgniti. Novopečen kruh se devlje pod prtič, da „odogne" = da se počasi ohladi (Rim. Toplice).
Oddati = prodati; vino je na d d daj o (sploh na vzhodu).
Odvetek-ka = otrok. „Ce 'de iz najinega zakona kaj d d v c t k o v . . (vzhod. Staj.).
Od večera = popöldne (Slov. Gor.).
Ožeg (izg.: džg. 6sk; vdšk [ožgati]). Bolezen pri trsu, „smod". (Smä-rije p. C.).
Pämetiva = „tepežnji dan" dnč 2 S. grudna. (SI. G.) Pčr-a, Moder. V drevö je „udaril" p 6 r = začelo je perčti (Rim. Topi.). Pirožlek = netopir (Slov. Gor. in Prekmursko). P6tistenje, podstenjak (ek). V Slov. Gor. ima vsaka kmetska hiša zunaj okolo zidu nekakšen tlak ali „trotoär" od phane zemlje — in to je p ödsten je. Pog6je, com par. od pogostoma. Pridite k nam pogoje! (Smärije p. C.). PoUČen-a-o, moški v samih rokavcih brez suknje (vzhod. Staj.). Pogane i, pdlenki neke močnate jedi na vzhod. Staj. Posnehalja je starešinova žena na svatbi (vzhod. Štaj.). Präkol, obrabljen kol v vinögradu (SI. Gor.). Preljnb-a (hrv.) tudi slovensko = adulterium (Rajhenburg). Prčmraza. Danes imamo pa „prčmrazo", pravijo v Vuhredu in Breznu, kadar jim Drava čez in čez premrzne.
Prdzenki (plur. tant.) = pustni „krofi", kakor čitamo po naših listih. V Slov. Goricah pravijo: p r ä ž e n k i.
Presmee, butara, šop, ki se nosi na cvetno nedeljo k blagoslovu (SI. G.). Priprez-a, Vorspann (Slov. Gor.) češki: pffprež. Piičelj = sod (SI. Gor.).
R6bača pravijo v Slov. Gor. in na vzhodu sploh nam. srajc a. Rus.: pyoaxa.
Sari gen. s ä r (plur. tant.) = o b 6 d i (Rim. Topi.) Stiefelröhren (Slov. Gor.).
Sevrlina, scvrlica, Knopper (SI. Gor.). Sövoj-a = grča v deski (Slov. Gor.). Sklizek-ka-o; led je sklizek (SI. G).
Slok-a-o = suh, ne debel, ne tolst. (SI. Gor. in vzhod v obče.) Sploh = zmčrom (SI. G.).
Svetiti, praznovati, svetek svetiti. „Nisem svetkov svetila" (SI. G.).
v
Savba = kožuh (Rim. Topi.) rus.: iiiyßn. Ščiga = skrbeč (SI. G.).
Sčrbljavee, kdor ima ščrbljave, škrbljave zobč (SI. G.). Škrzabek, netopir (SI. Gor.).
Štirka-e = pol polovnjaka = 21/s avstr. včdcr (SI. Gor.). Toliga = samokölica, Schiebkarren (Slov. Gor.). Torišče, obče znano po vzhodu. „Ta trgovec je na lepem torišči". VanjkuŠ-a = blazina (Polster) (vzhod. Štaj.),
Vzkipek )
Vit k vitčec J ^nol}l)er	1,1	sploh).
Vrh = gorica, pa tudi hram, zidanica pri vinögradu. (SI. Gor.). Zl6čest. „On je zlOčest človek" — slišal sem iz kmetskih ust v Kozjem. Zvara = mleko. „Naša krava ima malo zvare" (SI. (ior.). Zvoni c a = zvonik (Smärije p. C.). Zeldr je na vzhod. Staj. posestnik malega grunta. Žvianjge. Tako ga je udaril, da so se mu „žmanjgc" (izg.: žmajngc) poznale (Smarjeta na Ptujskem polji).
Zmetno, compar.: zmeče = težko. (SI. Gor.)
Nabral A. A.
Književna poročila.
II.
Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od i. januvarja /SSp. le/a do i.jamivarja iS po. leta. Sestavil Ivan Tomšič.
(Letopis »Matice Slovenske« za leto 1S90. str. 237.—255.)
(Dalje.)
Omenjam še, da smemo knjige, katere izidejo v drugem natisku ali pa morda še v nadaljneni, slobodno šteti med nove knjige; saj se to pri nas redkokdaj zgodi, in navadno izide knjiga nekoliko izpremenjena. Ako pa hočemo biti celö natančni, dodamo lahko v posnetku opombo, koliko starejših knjig se je iz nova natisnilo v Oni dobi, katero opisuje bliblijo-grafsko izvestje. —
Po kakšnem razredbenem načelu pa so razvrščene knjige v naši bibli-jografijir Začetnik te biblijografije je dejal, da se je „strogo držal dotičnih znanstvenih pravil," in njegovo razredbo je usvojil tudi nadaljevalec. Raz-redba se more vršiti različno. Knjige bi se dale n. pr. navajati v abecednem ali pa v kronološkem redu. Jedino pravo načelo sevčda je sistematsko, znan-stveno-homogensko; po njem se družijo vse tiskovine po svoji vsebini v posebne razpredelke. Takih razpredelkov bi mogli našteti velikansko število, ako bi hoteli imeti poseben razpredelek za vsako specijalno znanost. Slovenci imamo takö oskromno literaturo, da se lahko zadovoljimo z bolj občenitimi naslovi. V ta namen bi nam zadoščalo dvajset razpredelkov, ki naj bi se navajali vsako leto v istem redu in z isto številko v biblijografiji. Ako bi kakega leta ne izšla nobena knjiga, katera bi se mogla uvrstiti pod izvesten naslov, naj bi se ta prcdelek izpustil, vender takö, da bi ostali predelki imeli vcnderle navadno številko. Kjer treba, razdrobi se jeden raz-
delek na več ožjih razdelkov, kakor mislimo to pokazati pri nekaterih raz-predelkih. Vse tiskovine naj bi se torej navajale pod temi-le naslovi: I.) Časopisi; II.) Zborniki (Sammelwerke), enciklopedije; III.) Teološka dela. Ta razpredelek bi se dal deliti po različnih teoloških disciplinah v različne ožje razpredelke. Nam zadošča, ako vse teološke tiskovine delimo a) v znan-stveno-teološka dela in b) v molitvenike ter pobožno-vzpodbudne knjige. IV.) Dela spadajoča v krog pravnega in državnega znanstva, politike, nd-rodne ekonomije; V.) Medicinska dela; VI.) Filozofska dela; VII.) Pedagoška dela. Ta razpredelek naj bi se razdelil v le-tč ožje razpredelke: a) teoretsko-pedagoške knjige, b) šolski učbeniki, c) knjige za mladino ; VIII.) Filološka dela in spisi iz književne zgodovine; IX.) Zgodovinska dela, životopisi, spominske knjige; X.) Starinarska dela (Werke über Altertumskunde); XI.) Geografska, potopisna, narodopisna dela; XII.) Matematiška in astronomska dela; XIII.) Prirodopisna, fizikalna, kemijska dela; XIV.) Dela spadajoča v krog trgovine, obrta, industrije, rudarstva, arhitekture; XV.) Dela, katerim je predmet ratarstvo, živinarstvo, sadjarstvo, gozdarstvo, domače gospodarstvo (Haushaltungskunde); XVI.) Vojaške knjige; XVIL) Lepa knjiga (leposlovna dela), XVIII.) Umetniška dela (glasbena, slikarska dela); XIX.) Knjige za preprosti närod, koledarji, spisi prigodniki (Gelegenheitswcrke); XX.) Dodatek. Različne tiskovine: katalogi, imeniki, letna poročila, pravilniki, računski sklepi i. t. d.
„Matičina" biblijografija je v neki meri usvojila to razdelbo, vender se nam javlja v nji precej nedostatkov, katere hočemo navesti. Število razpre-deikov jc nezadostno. Slovenskih gospodarskih knjig izide skoro vsako leto primerno številce, toda zänje ni posebnega razpredelka, nego knjige se na-vajaja med „Raznimi deli", ali pa na drugih mestih. Posebno v razpredclku, čegar naslov je „Različna dela", nahaja se po več spisov slične vsebine, katerim bi se pač smel privoščiti poseben razpredelek. V letopisu za leto 1889. čitamo pod številkami 2502., 2505. in 2515. tri knjige, katere spadajo po svoji vsebini pod razpredelek XV. naše razclelbe. Te knjige so: „Nauk, kakd je zasajati vinograde z ameriškimi trtami" i. t. d., „Poduk, kakö se med in vosek koristno porabita" i. t. d., „Vrtnarstvo s posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov" i. t. d. Ako se je izplačalo navajati pod nekaterimi razpredelki po jeden sam tiskopis, ki je bil poleg tega še brez trajne zanimivosti, zaslužili bi bili izvestno trije spisi, da se jim določi poseben razpredelek. V istem letniku nahajaš pod številkami 2426., 2427. in 2428. knjige: „Pedagogika. Po najboljših virih spisal Anton Zupančič" i. t. d., „Pedagogiški letnik II. leto" i. t. d., „Občno ukoslovje. Po dr. Josipu Michu. Spisal Fran Gaberšek" i. t. d. Tudi te tri knjige bi bile zaslužile poseben razpredelek. Vzgledov bi mogli navesti še velik kup, ali zadoščajta ta dva.
Nasprotno se nahaja v nekaterih letnikih, takö n. pr. tudi v letopisu za leto 1881, poseben razpredelek: „Državni zakonik." Ta publikacija pripada po načinu, kakö izhaja, časopisom, po vsebini pa zakonarskim delom. Poleg tega je pod tem naslovom ne samö „D r ž a v n i zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane," nego i „Deželni zakonik za vojvod-stvo Kranjsko." Nekov razpredelek slöve: „Molitevne in poučne knjige." „Poučne knjige" bi moralo značiti öno, kar se pravi nemški „Erbauungsbuch." Toda nam ostalim Slovencem je znano, da „poučna knjiga" pomenja „ein Belehrungsbuch," in vsakdo v<S, da so poučne knjige lahko tudi take, ki razpravljajo jako prozajske snovf, n. pr. kakö se krompir sadi, kakö se trsna us uničuje, i. t. d. „Erbauungsbücher" pa imenujmo slovenski: „pobožno-vzpodbudne knjige." — V letopisu za leto 1885. nahajamo na konci bibli-jografije naslov „XL Dodatek." Sodeč po ostalih razpredelkih. katerih naslovi značijo vsebino knjig in so zaznamenovani z rimskimi številkami, mislil bi človek, da so v tem razpredelku zabeležene posebne knjige, katerim je vsebina „dodatek", ali pa katerih po njih vsebini ni bilo moči navesti nikjer drugje. Ali ne, navedene so tamkaj knjige jako različne vsebine, katerih biblijografija dotlej ni omenila. Temu dodatku je bilo treba pristaviti besede „doslej še ne navedenih različnih knjig"; nepotrebna pa je bila številka pred naslovom.
Toda najbolj nas bode v oči razpredelek „Društvena dela." Pravico, da se navajajo pod tem naslovom, imajo samö nekatera društva. Čitalnica ljubljanska n. pr. stoji vsako leto na čelu teh društev. Kakšna imenitna dela pa izdaja? „Letopis närodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1889. Tisk J. Blaznikovih naslednikov, vel. 8°. Samozaložba." (St. 2580.) — Vsaj toliko vrednost, kakor ta letopis, ima brušurica (št. 2701.): „Slov. akade-mično društvo ,Triglav' v Gradci v XV. letu svojega obstanka. Spominski listi ob priliki blagoslovljenja društvene zastave" i. t. d. Založilo akad. društvo „Triglav." To je menda tudi „društveno delo," toda zabeleženo je med „Različnimi deli." V letopisu za leto 1889. čitaš pod štev. 2508. „Poročilo o delovanji Glasbene Matice za leto 1885/6" i. t. d. Založila „Glasbena Matica." Tudi to poročilo se nahaja med „Različnimi deli," kakor da „Glasbena Matica" ni društvo in njena publikacija ne „društveno delo." Leta 1878. (glej letopis „Mat. SI." za leto 1878. str. 195.) uživala je „Glasbena Matica" še čast, da je bila navedena med društvi. Leta 1882. so navedena v biblijografiji pose be ta-le društva: „Čitalnica närodna v Ljubljani (izdala ,Letopis' i. t. d.)," „Dramatično društvo v Ljubljani," „Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani*' (suho ;,Letno poročilo") „Marijna bratovščina v Ljubljani" („Letno sporočilo"), „Katoliška družba za Kranjsko," „Družba sv. Mohorn v Celovcu," „C. kr. kmetijska družba v Ljubljani."
Ostala društva, ki so izdala vsaj toliko vredne spise, kolikor veljä n. pr. „Letno sporočilo Marijine bratovščine," strpana pa so vsa pod jeden naslov: „Razna društva." Letopisov novomeške čitalnice in dolenjskega pevskega društva pa naša biblijografija celd ne omenja nikoli. Zakaj se z društvi ravnil takd različno, tega ne umejem. V letopisu za leto 1890. je navedena med društvi „Družba sv. Cirila in Metoda", in tamkaj so zabeležene tri knjižice pod številkami 2600., 2601. in 2602. — Pod številko 2700. pa je v tistem letniku „Vestnik" tiste družbe naveden med „Različnimi deli." Zakaj pa ne na tistem mestu, kjer so zapisane ostale družbine publikacije?
Sploh ves ta razpredelek nikakor ni znanstveno upravičen. Začetnik biblijografije sam je usvojil načelo, dasi ga ni izvedel dosledno, da je knjige urejati po njih vsebini v posebne razpredelke. Ako je torej nekje našel, da se popisujejo knjige, katere so izdala društva pod posebnimi razpredelki, razumel je stvar krivo, zakaj društvena dela v tem zmislu so zborniki, ka-keršne izdajajo ponajveč znanstvena društva, n. pr. „Rad jugoslovanske akademije ," letopisi različnih „Matic," „Denkschriften, Sitzungsberichte, Abhandlungen der kais. Akademie der Wissenschaften" i. t. d. Med zbornike slovenske bode torej uvrstiti „Letopis Matice Slovenske," „Drobtinice," „Knjižnico družbe sv. Cirila in Metoda," „Slovensko Talijo," „Narodno biblioteko" i. t. d. Knjige najrazličnejše vrste trpati pod ime izdajateljevo — in v tem slučaji „Matica Slovenska" ni nič drugega — brezpametno je pa takisto, kakor bi hoteli pod posebnimi razpredelki belčžiti knjige, katere izdaja Blaznik ali Giontini v Ljubljani, ali pa Krajec v Novem Mestu. Takö je bilo izmed knjig „Matice Slovenske," navedenih v letopisu za leto 1890., namestiti „Letopis" med II.) Zbornike, „Dušeslovje" med VI.) Filozofska dela, „Erjavčevih zbranih spisov" II. del med II.) Zbornike, „Slovnico italijanskega jezika" med VIII.) Filološka dela. Izmed knjig „Družbe sv. Mohorja" pa „Življenje preblaženc device in Matere Marije" i. t. d. ter „Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa" i. t. d. med III. b) pobožno - vzpodbudne knjige, „Občno zgodovino" mecl IX.) Zgodovinska dela; „Fiziko" med XIII.) Priro-dopisna dela, „Koledar" med XIX.) Knjige za ljudstvo. Letopis čitalnice, letna poročila „Marijine bratovščine" in slične tiskovine pa med XX.) Različne tiskovine.
Samostalne knjige, katere izhajajo v zbornikih, toda po svoji vsebini pripadajo katerikoli kategoriji knjig, navajajo se tudi pod dotičnimi razpredelki. Vzemimo n. pr. štev. 2234. naše biblijografije v letopisu za leto 1888. Med II.) „Zborniki" je trebalo navesti „Narodno biblioteko" z obsegom vseh sešitkov, potem pa še jedenkrat 25. in 26. snopič, ki obseza „fteatin dnevnik. Roman. Spisala Lujiza Pesjakova" med XVII.) Leposlovnimi knjigami, 24. snopič, ki obseza „Spisjc. Priredil P. Miklavec" med
XII. c) Spisi za mladino, 27., 28. in 29. snopič pa, ki obseza „Grško my-thologijo. Poslovenil Lavoslav Koprivšek," med X.) Starinarskimi deli. Spis „Jezik v Mat. Ravnikarja ,Sgodbah fvetiga pifma sa mlade ljudi/" ki je izšel v izvestji novomeške gimnazije za leto 1889., moral bi se navesti tudi med VIII.) Filološkimi deli. Sestavke, kateri izhajajo v šolskih izvestjih in si prisvajajo znanstveno ceno, treba je navajati po njih vsebini v dotičnih raz-predelkih. Sploh naj se knjige, katere po njih vsebini lahko uvrstiš pod več kategorij, navajajo na več mestih, in naj se obrača pažnja čitateljeva na to, da so take knjige že zabeležene v kakem drugem razpredelku. Jasno pa je, da se take knjige ne smejo šteti več nego jedcnkrat in sicer tamkaj, kjer so se navele prvič.
Splošno vzprejeti način, kakö se knjige navajajo, pa je ta-le: Najprej se navede ime pisateljevo, potem natančni naslov dela, mesto, kjer je izšla knjiga z letnico in imenom dnega, ob čegar troških je bila natisnjena; ime tiskarja je menj važno. Slednjič se povč oblika, število stranij, in ako mogoče tudi cena knjige. N. pr. „Apih Jos., profesor deželne velike realke v Nov. Jičinu. Slovenci in 1848. leto.; spisal." — „V präci a včdčni, Je naše spa-seni." V Ljubljani 1888. Izdala in založila „Matica Slovenska." Tisk Blazni-kovih naslednikov. Vel. 8°. 302 stranij. Cena 1 gld. R. Perušck.
(Konec prihodnjič.)
III.
Faiiov nemško - slovenski slovar za prvošolce.1)
Kritiku jc v Slovencih težko stališče. Na jedni sträni se vedno poudarja, da nam nedostaje kritike, da se brez nje nikdar ne popnemo do prave samostojnosti v duševnih proizvodih. Na drugi strdni pa — gorjč ti, če ne hvališ vprek vsega, zatajivši popolnoma svoje prepričanje! Kritik brez kadilnice v rokah je pri nas skoro nemogoč, zlasti ako si sam še ni pridobil drugje imena. Toda kakor je prva trditev nedvojbeno prava, takd gotovo se bode izboljšalo sčasoma razmerje pisateljev in kritikov, ako le poslednji postopajo strogo stvarno in takö silijo prve spoznavati, da hoče kri- / tika samö koristiti stvdri, ne pa izpodkopavati osebnega ugleda. Ondaj pa ^ ne bode več možno, da se porajajo spisi in knjige po načelu: ^Za Slovence je vse dobro,* in se brezvestno greši na potrpežljivost Slovencev. Kar veljd tu v obče, veljä še mnogo bolj o šolskih knjigah. Za mladino je najboljše komaj dobro dovolj. Ako kaj pišeš zdnjo, ravnaj se po Horaciji: »Nonum prematur in annum.«
J) Deutsch-slovenisches Wörter-Verzeichnis zu Prosch und Wiedenhofers deutschem Lesebuche für die I. Ciasse der Gymnasien und verwandter Lehranstalten. Verfasst von J. Fon, k. k. Gymnasiallehrer. Wien. Carl Graeser. 1890. S°. IV+ "9 stf. Cena 90 kr.
20
V nastopni oceni hočem govoriti kar najbolj m6či stvarno. Ako prizadetemu gospodu pisatelju marsikaj ne bode po godu, krivda pač ni na moji strilni. Predno pa jamem razkazovati podrobnosti, moram se opravi-. čiti, da govorim toli obširno o knjigi, katera hoče pospeševati pouk ncm-* škega jezika pri mladini slovenski.
Težnje^ naše po pridobitvi slovenskih srednjih šol so do cela upravičene po narodni jednakopravnosti. Toda razmerje, v katerem živimo, neo-vržno je täko, da nam je prepotrebno popolno znanje nemškega jezika. Ali koliko križev in težav provzroča srednješolskim učiteljem nemščina zlasti v najnižjih dveh razredih! V prvo šolo prihajajo dečki, ki berö nemški komaj za silo in vedö le nekaj najnavadnejših besed. S slovenskim učnim jezikom moraš pričenjati ta pouk; silnega dušnega napora in železne vztrajnosti potrebuješ, kakeršne niti približno ne zahteva noben drugi predmet, in vender se ti pokazujejo uspehi toli počasi, takö po malem, da često obupuješ sam o sebi. Kdo bi torej ne pritrdil, da je iz teh dveh razlogov izredno važno vsako novo delce, katero naj bi pospeševalo pouk nemščine in kolikor toliko razbremenjalo ubogega učitelja?
Gospod prof. Fon je s svojim slovarjem tudi hotel ustreči živi potrebi učencev in upravičeni želji učiteljev, kakoiTvidirtfin^predgovora. Kolibo pa je res ustregel, t<^ pokaži podrobno raziskavanje, do katerega sem dospel po teh uvodnih besedah, katere so se mi zdele potrebne, da me kdo morebiti ne ume krivo.
Da je gosp. pisatelj sj>isal slovar samö za prvo šolo, prepustivši drugi del kolegi, gosp. prof. Š^Hu ima v rokopisu tudi že izgotovljeno delo, tega nikakor ne morem odobravati. Ne samö, da se tvarina razkaša prav po nepotrebnem, imeli bodemo dve knjigi, kateri bodeta zaradi neizogibnih ponavljanj obširnejši in radi tega dražji, nego slovar, obsezajoč oba dela. To pa ni brez pomena pri znani bčdi naših učencev. Kaj pa za 3. in 4. razred ? Ako se napravijo po tem načelu posebni slovniki tudi za ta dva razreda, ali ne dobimo za to, kar bi stali vsi štirje deli, že Bartlovega slovarja, ki dobro rabi učencu do osme šole in še po nji? — Ako pa že vzprejmemo to načelo deljenih slovarjev, nasvetoval bi, da se namesto slovarjev napravijo Vokabular i ali komentari, vzporejeni po številkah beril, kar bi gotovo ne bilo obsežneje, učencem pa bi prihranjalo dokaj truda. Saj dandanes takö radi tožimo, kakö šola preoblaga učence! To načelo, z vokabu-lari in komentari lajšati trud učencem-začetnikom, ne pa s slovarji, obveljalo je v novejšem času pri vseh latinskih in grških vadbah in predira tudi pri klasikih - n. pr. pri Nepotu in Homerji — ker se spoznava, da je iskanje po slovarjih jako zamudno in tudi nadležno. Pri Fonovem slovarji vsaj sem izkusil sam, kakö slabo iščejo učenci besed. Najbolje bi po mojem mnenji
ustrezala nižji gimnaziji še nekakšna frazeologija, obsezajoča navadnejše fraze, zlasti önc, ki se skladajo v obeh jezikih različno.*) Zakaj baš to svoj-Stvo nemškega jezika, da uporablja toliko stereotipnih, neposnemnih fraz, to je njega največja težkota in provzroča največ preglavice mladini naši. Le-td navija nemščino vedno le na slovenski motvöz in čeprav si skoro pridobi obilo posameznih besed in poznil vsa slovniška pravila, vender ne more niti jednega stavka izrekati gladko. Ali baš do gladkega govorjenja jo hočemo privesti. Sevčda bi trebalo za proučevanje takšne frazeologije praktičnih vaj, morda posebnih konverzaciiskih ur, kakeršne so se v novejšem času uvedle v Galiciji na poljskih gimnazijah, ako sem prav umel časnikarska poročila o tej stväri.
Predgovor, v katerem g. pisatelj iz nova razklada načela ŠOlarjeva, razložena v slovniku za Madierovo čitanko, ker se je sam — in t^ hvalim — poj[)olnoma ravnal po njih, pisan je brez potrebe nemški. Prvošolci ga ne umejejo, zgolj učiteljem pa ni namenjen. Res je vzprejeta na konci tudi ŠOlarjeva razlaga kratic, nemška in slovenska, ali iz svoje izkušnje vem, da ne zadošča učencem. Poučiti jih je bilo tudi treba n. pr., naj zloženih glagolov, kadar je prednica ločena, iščejo le v zvezi ž njo; da gla-golniki ne stojč zäse, ampak pri svojih glagolih i. t. d. Dokler jim tega nisem dopovedal, zapisovali so si vedno le nezložene glagole, pri glagol-nikih pa so se izgovarjali, da jih niso našli. Kar stoji torej v predgovoru in kar je razloženega pri kraticah, to naj bi bil gosp. pisatelj združil, temu dodal marsikaj, česar pogrešamo, in iz vsega pregledno in po domače raz- c predelil nekakšen ndvod, kakö rabiti slovar.
Prosch-VViedenhoferjeve čitanke druga izdaja z leta 1890. se mnogo razlikuje od prve z letnicama 1886. in 1887. Ne samö, da so berila razvrščena popolnoma drugače, izpuščenih je v novi izdaji 26 beril, 9 pa pridejanih. Ljubljanski učenci — in samö ti jo rabijo — imajo razven jednega še vsi staro izdajo. Na katero se je oziral gosp. pisatelj r Ker sam tega ne povč nikjer, potrudil sem se, da določim to iz slovarja samega. Ali rezultat, katerega sem našel, osupnil me je. Pri frazi eine Bewegung machen = migniti navaja stran 246., ki se ujema le z novo izdajo. Izmed önih beril, pridejanih novi izdaji, jemal je vse v poštev, ker se nahajajo v slovarji značilne besede teh beril. Iz tega je mdči sklepati, da se je oziral na novo izdajo. Ako si pa zdaj ogledamo nekaj önih beril stare izdaje, ki so izpuščena v novi izdaji — zadovoljimo se s prvimi desetimi — najdemo tudi njih značilne besede v slovarji. Take značilne besede so n. pr.
l) Razpredeljena ne bi smela biti po abecednem redu, ampak po različnih življenjskih razmerah, kakor je n. pr. Meissnerjeva latinska frazeologija za srednje Sole, izšla že v mnogih izdajah.
Bartputzer, buntscheckig, Farre i. t. d. Torej se jc gosp. pisatelj oziral na obč izdaji, in vreden bi bil,' da ga pohvalimo zaradi te popolnosti. Vender bi se motili, misleč, da je temu res takd! Ako še dalje zasledujemo dna berila, ki so izpuščena v novi izdaji, prepričamo se, da je v poštev vzetih samd prvih 16 beril, ki stojč v oddelku za prvi tečaj. Za oddelek drugega tečaja pa, kjer je še 10 takih beril, ki niso vzprejeta v novo izdajo, pogrešamo v slovarji hipno vse značilne besede. Pogrešamo n. pr. rasten, rosten (za štev. i), Hämmerlein, Gemeindeschmied, Vorfahr, Gartenthür, Felleisen, Dorfschulze i. t. d. (4), Hirtenflöte, Strohsessel (11), Heimatsort (29), IVagner, Lehrgeld (34), Kerker, Richthaus, Barmherzigkeit (36), immerzu, hinansteigen, zeitig, Laube, Lake (44). Za št. 41. pa pogrešamo celd 23 besed! Ostali dve številki (8 in 37) nimata takih besed, da bi se ne nahajale lahko tudi v drugih berilih. Kakd je to sicer mogoče , kakor da je imel gosp. pisatelj v prvi polovici pred sabo staro izdajo, v drugi pa novo? Zatd se mu je pripetilo nekaj čudnega, kar^izdaja njegovo površnost. Ker so v novi izdaji berila razporejena drugače, prezrl je popolnoma dna berila, ki stojč v stari izdaji v oddelku za drugi tečaj, v novi pa v prvi polovici. To so št. 6. in 8.1), za katere 34 besed zaman iščemo po slov-niku, in to takih, kakeršne so n. pr. Federkiel, Federspule, Salatbeet, Schleichfuss i. t. d., o katerih ni pripuščen noben izgovor, da niso bile vzprejete. Možno, da je prezrtih še k«\j več beril, zakaj jaz sem izmed 225, obema izdajama skupnih beril, pregledal natanko samö 34 beril.
Ali površnost pisateljeva se kaže tudi drugje. Izpuščenih je namreč še obilo besed tudi pri berilih, na katera se slovar sicer ozira. Zasledil sem f ^ jih ali sam, pregledujč omenjenih 34 beril, ali so mi jih pa naznanili učenci. Zakaj vsako uro se kdo oglasi', da te ali dne besede ni našel v slovarji. Za dnih 16 beril. prvega oddelka prve izdaje, ki so izpuščena v drugi izdaji, pogrešamo Schlummer, Appetit (za št. 2), Sonnenschein (25 in 26), Ruderschlag (57). Za berila, skupna obema izdajama, pa imam pogrešanih besed zapisanih debelo stotino. Te so n. pr. take: die Mannen (za št. 56), Schlummer, Rundgang, Freundschaftsbündnis (65), achten, zuinnerst (76), umherflattern (82), heraufziehen (108), herbeirufen, herabsteigen, vorbei können (176), Sonnenuntergang, einigemale (210), ein Wie finden (144), ausschneiden (231), vorhalten (232), beiläufig (124), bedächtig (117), Schwinge (12), sperren (151), Menschenkind (51), knurren (188) i. t. d. Takih besed pogrešam, kakor sem rekel, nad sto, in to v slovarčku, ^obsežnem komaj 119 str.! To število pa bi se gotovo še izdatno povišalo, ko bi kdo natanko pregledal vsa berila. In vender je hotel gosp. J)isatclj c!°š£AL&912&!nj kar vidimo iz tega, da je vzprejel celd najpreprostejše be-
') Številke se nanašajo, ako ni izrecno drugače povedano, vedno na novo izdajo.
sede, n. pr. mid, ich, du, fünf, fünfzig, fünfhundert i. t. d. in vsa svojska imena. Ali ne, tudi teh nima vseh! Res najdemo Anna, Maria, Lise, ne pa slavnega Franklina (za št. 176.), tudi ne deroče naše Save (za št. 202.)! — Iz. vsega tega pa izvajamo žalostno resnico, da je slovar nezanesljiv, ker je nepopoln.	A. Stritof
(Dalje prihodnjič.)
Slovniški razgovori. II.
(Dalje.)
Da pa blagovoljni čitatelj lahko razsodi sam, da ni bosa trditev moja o kremenitosti in lapidarnosti Miklošičevega dokazovanja in da je vprašanje
0	rabi dovršnikov v trajnostnem sedanjiku res že rešeno popolnoma, evo ti ,in extenso' dotični odstavek iz njegove skladnje; izpustil sem samö vzglede iz stare slovenščine, da ne bi po nepotrebnem natezal potrpežljivosti gg. čitateljev. »Selten bezeichnet*, veli Miklošič (»Syntax* 777.), »das praes. von verba perf. eine gegenwärtige handlung (navaja nekaj takih izjem iz stare slovenščine) ... — zogr. vera jeti fidem habere ist asi. pft., nsl. verjamem (vera ima) hingegen ipft. im asi. ist dieser gebrauch meist auf eine vom griech. original abweichende auffas-sung oder auf ein versehen zurückzuführen: im nsl., oserb. und nserb. beruht er auf dem einflusse des deutschen, nsl., poröeim, izročim 77apttT&Sf/.*'', lue. 23. 46., wo trub. (= Primus Trüber, Matthaeus. Tubingae. 1555 u. s. w. — med ,literaturo' na sträni 894. tiskana je pogrešno letnica 1855. —) pordčam, Kuz. (= M. Kiizmič, Staroga
1	novoga testamentoma svete historije. V Starom Gradi. 1858. ali pa = Novi zakon. V Kosegi. 1848.; na podlagi kratice Kuz. se nc dä to razločiti, primeri mesta rečenega str. 887.) poročam (sic! Stavčeva pomota, kaj Ii?) bietet, asi. prčdaja. prejmeva a~o)>y.|,$avoasv. lue. 21.43., w0 trub. pri-, dalm. (= Jürij Dalmatin. Biblie. Wittenberg. 1584.) prejemljeva hat: asi. vbsprijemljeve. zapovčm hzvzwj<jo>. marc. 9. 25. flir zapovedani, kuz.: asi. velj<t. skažejo svSsI/.vovtcci. rom. 2. 15. fiir iskazujo. trub. dalm.: tisi. javljajatu. oserb. pšindu zpybym. io. 17, 13. nserb. pšidu u. s. w. vergl. Navratil 1. 2. 3. (= Navratil J., Beitrag zum Studium des slavischen Zeitwortes. Wien. 1856. Te knjige mi ni bilo mdči dobiti), es bedarf keines beweise s, dass jene nsl. grammatiker irren, die den nsl. Sprachgebrauch für ursprünglich halten. Kopitar 310. Metelko. 130. (Gledč na Kopitarja in Metelka smo se uverili iz že nave-
členih citatov, da tega ne trdita) vergl. Navratil 91. es lässt sich allerdings nicht läugnen, dass das verderbniss uralt ist, so finden wir schon in einem aus dem zehnten jahrhundert stammenden denkmal, in fris. I. 29 (= Mo-numenta frisingensia. Kopitar. Glagolita clozianus XXXV.—XLI): tebe po-ronso me telo (tebe poračci me telo) tibi commendo meum corpus, fris. IIT. 59. tebe, bose, poruso, uza moia zlouuez(a) (tebe, bože, p orača vwa moja slovesa) tibi, deus, commendo omnia mea verba, fris. III. 1. jaz ze za-glagolo (jazi> zaglagolja) ego abrenuncio ahd. (= althochdeutsch) ich firsago, ih intago mih ich widersage mich, ich widersage, so dass wir uns nicht wundern können, wenn heutzutage poročiti i p ft gebraucht wird, auch izpovuede, izpouuede (ispovede). fris. I. 2. III. 26. ist confiteor, nicht confitebor, ungeachtet des: tebe choku biti izpovueden, izpouucden (hoka by t i ispovedbm?, ispovedunb bada ahd bihtic sin [= beichtig sein]), fris. I. 7. III. 42, wie aus der natur der sache und aus dem. praes. der ahd. beichtformeln hervorgeht, als deren Uebersetzungen sich die nsl. darstellen.
Roma locuta est! Ne mislim sicer, da bi nasprotniki Miklošičevega mnenja morali »iurare in verba magistri/ če je ta magister* še tolik velikan, alt to smemo zahtevati od njih, da mu ovržejo najprej zgodovinska fakta, katera navaja, ondaj smejo šele misliti na to, kakö bi mu z »raison-nementi* izpodbili odločno trditev: »Es bedarf keines beweises, dass jene nsl. grammatiker irren, die den nsl. Sprachgebrauch für ursprünglich halten.* Säma suha logika, dasi uporabljena še toli bistroumno, sploh ne veljä nič v jezikoslovnih vprašanjih, kvečjemu more še bolj podkrepiti ali pojasniti druge itak tehtovite dokaze. Dasi velč, da slovnica ni nič drugega nego uporabljena logika, vender bi delal nasilje jeziku, kdor bi hotel vsak slovniški pojav skladati s postulati logike; saj nam vsaka učna knjiga o logiki beleži premnogo slučajev, v katerih se jezik ne strinja s pravili, dognanimi po logiki. Je li jezik ondaj na krivem poti, ali so nauki logi-čarjev nedostatni, kdo bi se drznil odločiti? Jezike je ustvaril Bog, logika pa je človeška veda. Resnica pa je, da se v vsakem jeziku na podlagi logike dajd postulovati oblike, katerih dotični jezik nikoli rabil ni.
Nedoumno mi je n. pr., zakaj se na skrajnem vzhodu in zapadu glagol boclem*, oblikovujoč prihodnjik, veže samö z nedovršniki (Miki. »Syntax« 862. in 806.), a zdi se mi, da je to ostanek prastarega pravila slovanskega, in dokaz, da je bila raba dovršnikov kot prihodnjikov nekdaj tucli po Slovenskem bolj razširjena.1) Premnogo bi se dalo navesti takih vzgledov za nedostatnost lo-
l) Tudi tu je Miklošič pravo pogodil, trdeč l.-e. 773. in 774 : »die Futurbedeutung der verba pft. scheiut itn nsl. an die bedingung gekuüpft zu sein, da sie sich aus "dem zusammenhange mit leichtigkeit ergebe, t
giškcga dokazovanja v jezikoslovji. — Če pa vse to uvažimo in pomislimo, v katerih slovanskih jezikih rabijo dovršniki v pravem sedanjiku, namreč v novi slovenščini in v gorenji in dolenji srbščini — käj ne da, res krasna druščina ta trojica? — tedaj se pač ne moremo ubraniti rahlega nasmeha, či-tajoč v »Zvonu« (1. X. št. 11.) razmišljanje, ki nas prepričaj o teoriji, nasprotni Miklošičevemu uku, čitajoč te-le stavke: . . imamo pa tudi prave sedanjike z golim dejanskim (faktiškim) pomenom, v teh nam pa služijo tudi perfektivniki. Kaj li je to, dejanski pomen? Dejanski pomen glagola imamo, če zamislimo dejanje samö, nerazdeljeno na začetek, vršitev in zvršetek, če si je predstavimo v jedni nerazdeljeni misli brez ozira na trajnost in rezultat tega dejanja, če konstatiramo goli faktum. Priporočani se, kadar navajam priporočilne momente, naštevam svoje prednosti in sposobnosti i. t. d.; če pa samö pri odhodu ali slovesu konstatiram željo, da bi rad ostal v blagem spominu, da bi rad videl, naj bi dotičnik näme ne pozabil, nego pri vsaki priliki se näme oziral in me podpiral i. t. d., tedaj se mu priporočim.« Podobnih primerov beremo še več. — Posito, sed non concesso, da stojč ti stavki v logiškem pogledu, usojam se vender vprašati, ali niso razven nas in Lužičanov tudi drugi Slovani ljudje, ki »zamislijo včasih kako dejanje samö na sebi, nerazdeljeno« i. t. d., a kakö to, da nikjer in nikoli ne rabijo dovršnikov v pravem sedanjiku: In Hrvatje in Srbi, ki vedno in vselej le govorč: »Priporočam se« in ne »priporočim se,« ali takö govoreč vedno hočejo s tem >navajati priporočilne momente® i. t. d. ali pa tudi časih pri odhodu ali slovesi konstatujejo željo, da bi radi ostali v blagem spominu ? Po vsem tem je možen samö ta dilema: ali jc nas Slovencev in Lužičanov razboritost toliko napredovala mimo drugih Slovanov, da mnogo bolje ustrezamo zahtevam logike, ali pa — in ^dubito, an hoc verum sit,® bojim se, da bode tudi g. kritik moral pritegniti tej drugi eventuvalnosti — da jc nas in Lužičane kakor v premnogih drugih stvareh takö tudi tukaj bolj lo-giškega (?) mišljenja naučila — nemščina. In če g. kritiku ta trditev naših slovnic od Miklošičeve počenši ni jasna, »bodisi, da mu je mišljenje takö močno izneslovenčlo, ali pa ker je res, kar trdi on, namreč* da je ločiti se-danjik z durativnim pomenom od sedanjika z golim faktiškim pomenom, iu v zadnjem slučaji da so tudi perfektivni glagoli dovoljeni, časih jedino pravi, * to se ne pomišljam niti trenutek, temveč pritrdim od vsega srca prvi možnosti, takisto pa odločno zanikavam drugo možnost, češ da bi s 1 o v a n š č i n a ali sploh kateri i n d o e v r o p s k i jezik, izimši morda grščino in nemščino1) res k<\j vedel o sedanjiku (pravem sevčda, ne aoristiškem) z 'g o 1 i m faktiškim p o -
T« so nam na mislili izjeme kakor sc /.ovo» == ich höre = slišal sem; o njih botlemo še govorili.
m en o m. Bodimo odkriti in ne izkušajmo izneslovenčlo svoje mišljenje tajiti in je zakrivati z novo izumljenimi slovniškimi kategorijami!
Čc se je tedaj v drugi izdaji Prešernovih poezij verz: »Vam izročim prijätla drägi raäni!* izpremenil v: sIzročam vam* i. t. d., to je ta izprememba v slovniškem oziru brez dvojbe poprava; je li pa ta-kovo ravnanje s tekstom starejših pisateljev sploh upravičeno, to je drugo vprašanje, gledč na katero se strinjam z mnenjem g. dr. M. Murka o tej stväri, izrečenim v > Zvonu * XI. št. 2. ter mislim, da nam treba najprej hi-storiško-kritiške izdaje Prešernovih poezij.
Laskam si, da sem povoljno rešil »pretežavno* vprašanje o rabi do-vršnikov v pravem sedanjiku, vender rad priznavam, da je moja zasluga pri tem silno majhna; zakaj storil nisem drugega, nego posegel v neizčrpni zaklad Miklošičeve jezičarske modrosti. Imeniten res ni posebno takov pdsel, toda neploden tudi ne. Zakaj monumentalna dela Miklošičeva, ki so pa lajikom iz mnogih vzrokov skoro nedostopna, obilujejo kakor zlatonosni rudniki z bogato množico jezikoslovnih resnic, katere pa so često zakopane in zako-vane; zazdeva pa se mi, da je zaslužnejše opravilo, izkopavati le-tč resnice in jih potem podajati v primerni obliki, negoli slovnicäriti na svojo roko
in po svoji glavi.	V. Bezek.
(Dalje prihodujič.)
LISTEK.
»Matica Slovenska.« Odbor »Matice Slovenske« je imel dnč 15. m. m. sejo. Dotičnemu zapisniku posnemljemo, da izdrt »Matica« letos nastopne knjige: 1. Letopis za leto 1891. Urednik prof. A. Bartel. Vsebina je žc zagotovljena; biblijografiji se oblika nekoliko izpremeni. 2. Pegam in Lambcrgar. Spisal dr. Fr. D. Knjiga izide kot VI. zvezek »Zabavne knjižnice«. 3. Zgodovina Novega Mesta; spisuje prof. /. Vrhovec. Vseh knjih se bode tiskalo po 2400 izvodov. — Po nasvetu književnega odseka se sklene, da pričnč »Matica« izdajati obširnejšo »Slovensko zgodovino«. Delo bode vodil prof. Simon Rutar. — Izdavanje »Besede« se z ozirom na pričujoče razmerje defmitivno opusti; takisto »Matica« občnemu zboru ne bode priporočila izdavanja znanstvenega lista, zlasti zato ne, ker se znanstvene razprave lahko objavljajo po raznih dosedanjih glasilih in ker so se doslej ponesrečili vsi poskusi, osnovati znanstven Časopis slovenski. — Obči zbor bode še pred velikimi šolskimi poč»'tki.
Slovenska čitanka za drugi razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. II. V Celovcu, 1S9!. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. Cena So kr. — Gospod dr. Sket je kakor znano jako priden pisatelj slovenskih šolskih knjig. Priredil nam je uemško-slovensko slovnico, »Cvetnika« prvi in drugi del, slovensko berilo '/a V. in VI. gimn. razred, izdal leta 1889. »Čitanko« za prvi razred srednjih šol, letos pa tc »Čitanke« drugi del, o katerem hočemo «pregovoriti nekoliko besed.
Ta čitanka podaja na 200 strančh male osmcrke 160 beril, izmed katerih je 80 pesniške in 80 prozajiške vsebine. Kar se dostaje pesniškega gradiva, našteli smo 38 li-riških pesmij, druge so pripovedne in naučne. Zdi se nam, da navedeno razmerje ne ustreza popolnoma zahtevam slovenske čitanke za drugi razred sredujih šol, zakaj znano je, da zanimajo mladino na tej stopinji izvestno bolj pripovedne nego liriške pesmi; želeli bi torej, da bi bil g. dr. Sket vzprejel več pripovednega pesniškega gradiva, izpustil pa nekaj briških pesmij, zlasti takšne, kakor jih čitamo pod štev. 25, 43, 47, 67, 79, 97i 99- so pesmi nedovršene po vsebini in obliki in bi največ sodile v ljudskošolsko knjigo, ako jih — kar bi bilo sevčda najbolje — popolnoma ne zavržemo.
Nasprotno pa moramo zadovoljno poudarjati, da iz večine vsi prozajiški spisi dobro ustrezajo duševnemu obzorju učenčevemu; nobeden sestavek ni takšen, da bi ga mladina ne mogla razumeti. Vender bi želeli tudi tukaj, da bi bil g. pisatelj izpustil nekatera berila, n. pr. »Samokres iz usnja« (14), »Pavliha« (84), »Kakd je preganjal birič Jurij kolero« (136) in recimo tudi »Žabi« (98), ker so ta berila po naših mislih dokaj malo-vredna, brez pravega jedra in brez vsakega dovtipa.
Toliko o vsebini sdmi; izpregovorimo sedaj o slovniški strdni te čitanke. Najprej moramo opomniti, da smo našli nekatere pogreške, kar se dostaje rabe ločil in velikih začetnih črk; n. pr. »Aga! čuješ, greva na semenj!« (6., 5 l) namesto »Aga, čujcŠ, greva na semenj!« — »Prav tako, vrli rojaki! poslušajte me!« (30., 102.) nam. »Prav tako, vrli rojaki, poslušajte me!« ali: »Prav tako, vrli rojaki! Poslušajte me!« — »Utolaži se! v vsaki skledici jc še ostalo nekaj barve« (56., 16.) nam. »Utolaži se! V vsaki . . — »Pomozi ti Bog! si li truden?« (96., 2.) »Siromak! koliko pa imaš plače na dan?« (96., 7.) nam.: »Si li truden« in »Koliko pa imaš. . .« — »Pojdiva dalje! zapustiva ljubo domovino . . .« (98., 13.) nam.: »Pojdiva dalje! Zapustiva . . .« — »No, kaj jc na tem? saj to ni nič hudega« (102., 50.) nam.: ». . . na tem? Saj . . . hudega«. — »Še to! izčisti mi . . .« (114., 44) nam. »Se to! Izčisti mi . . .«
O pravopisu omenjamo to-le: Pisatelj piše dosledno »njegovo veličanstvo« (40.) nam. obične oblike »Njegovo Veličanstvo«. V berilu 142., 1 beremo (Mavijan, v istem berilu, 107 pa Aaligula. — Ra/cčc (16., 78.) nadomesti z obliko Radeče (Miklosich, »Die Bildung der Ortsnamen aus Appellativen« sub rad»). — G. pisatelj rabi oblike znova (60., 106) skratka (60., 186), sprva (68., 91) poleg z lepa (52., 37), stežka (124., 15), z lahka (124., 69); te oblike bi se morale prav za prav glasiti iznova, iz prva i. t. d., ali vsaj iznova, izprva i. t. d. (Suman, »Slov. slovn. za srednje šole« § 38). — Poleg mlati (142., 80) beremo navdajati (142., 89 in 119); poleg wbuditi (43., 44) vidimo obliko sveličar (44., 58), zdeti (komu priimek «zdeti 12., 14); poleg /skušnja, /sboljšati, /zgrešiti beremo »boljšati, zdatno, stegovati. — Namesto *>soda (40., 82) bi pisali bolje «soda (prim, srbski usud in slov. usojeno mu je). — Do cela nepotrebno uvaja pisatelj sicer upravičeno, toda nenavadno obliko p«rsji nam. p«sji (72., 190).
Migljaj (62., 12), grižljaj (94., 5) bolje migljaj, grižljaj (Suman o. C. § 86., b, s, 2.). — Pri srednjih diminutivih končnica ni iee, ampak icct ee, kakor tudi beremo pravilno okence (8., 46) poleg mest/ce (146., 17), gnezd/cc (4., 14). Tudi nam. pesw/ca (poleg pese«) in žival/ca bi bilo bolje pisati pesenca, živalca (prim. Šum an o. c. § 97., II.). Namesto terapij«*// (36., 14) pišemo lepše tempeljniki. — Mestnik jedn. po pot«, na pot« (46., 5 in drugje) in po dneva (21., 3 iu 72., 116) zdi se nam menj pravilen nego po pot/, podnev/; poslednje oblike upravičuje tako narodna govorica kakor zgodovinska slovnica. Daj. jedn. gosp<y (118., 48) nadomesti s pravilno obliko gosp/. — Dvojinske
l) Prva številka pomeni vselej berilo, druga pa vrsto dotičnega berila,
oblike ušes/ (36., 76), pade na kolen/ pred kralja, (22., 9), rok/ in nog/ njegovega sinčka (3°m 73) se nftm prisiljene ,ic se tudi upirajo närodui govorici (Suman, o. c. § 124., 2.). Namesto oblike kralji čas (30., 62), ki jc sicer slovniški upravičena, pišemo udomačeno krajši, kakor tudi n.-trod govor«. Po gudovsko (72., 74), po modrijansko (68., 65) ni pravilno; pišimo gadovski, gadovsko ali po po gadovskem, modrijanski, modrijansko ali po modrijanskem (Suman, o. c. § 126, 4). Takisto ni pravilno pogosto (na mnogih krajih), po gostem pa ni obično, torej pišimo pogosto/na.
Osebni zaimek tretje osebe jedn. sr. sp. tož. piše g. pisatelj pravilno ?ije, je poleg ga (30., 26 in 27; 62., 6; 76., 73 i. dr.). Ženske oblike ji za tretjo osebo dvojine tož. pa sploh nc rabi, nego piše pogrešno obliko ju. Poleg p o nje, skozenj, predenj beremo za-sc, na-nje (io.. II brez naglaska), nd-me, vanj i. t. d.; pisati bi bilo že zaradi doslednosti zase, nunje i. t. d. — Vso premoženje (142 , 60) je menda tiskoven po grcšek. — Cel (36., 23) ni totus, nego integer; povsod bodi torej ves.
O glagolu nismo zapazili posebnih napak razven »narejenih« oblik začud/cnje (24., 62), začud/en (140.. 28), katerima se upira obča govorica in kateri se nam vidita dokaj prisiljeni, dalje poskrbi/eno {24., 21.). Namesto zasu^Ä (46., 19S) in očitoč/al (129., 16) je pisati zasute in očital. Dovršnika odpustim (22., 30) in prepustim (130., 15) nadomesti z nedovršni-koma odpuščam in prepuščam. Poleg tega vidimo nedoslednosti v rabi pomožnega glagola in glagolov sploh za dvojino ženskega spola; n. pr. pridete' dve Ščuki (67., 9 i. dr.) poleg državi si nasprotujeta (68., 104 ; sedeli st<z (98., 9 i. dr.). Suman (Slov. slovnica za srednje šole § 41 in § 50) uči. da so zadnje oblike pravilnejše, mimo tega so tudi ukoreninjene v nrfrodu; sploh bi želeli, da bi se bil gosp. pisatelj odločil za to ali <5no obliko.
Gospod pisatelj rabi zadej (76., 62) in vzadi (46., 96; 72., 21 i. dr.) in spodej ('32-> 79)- Te oblike naj se glas<£ zadi (Šuman, o. c. § 147., 4, a) in spodi (Miklosich, »Etymolog, Wörterb.» sub podx. i.). Namesto iz kmetov (76., 3), v pristavi (46., 14 t) in nad sovražnika (106., 84) stoj s kmetov, na pristavi, na sovražnika. Pri obliki jeseni (24., 88 in 100, 13) je predlog odveč, ker zadošča zgolj mestnik jeseni kakor spomladi, časih).
Gledč na besedni red. zapazili smo nastopne hibe: »Zjutraj . . . pride iz luknje gret se« (72., 120) nam. »Zjutraj se pride iz luknje gret«. »On pride brit ga« (80., 12), prav: »On ga pride brit«. »Da ji bosta izpolnila jo« (94., 37), prav: »Da ji jo bosta izpolnila«. »Nekdaj gresta .. . po hosti izprehajat se« (106., 36), prav: »Nekdaj se gresta po hosti izprehajat«. »Zastonj je poskušal . . . pregovoriti ga« (no., 24), prav: »Zastonj ga je poskušal pregovoriti«. »Ki je . . . prišel opravičevat se« (142., 53), prav: »Ki se je prišel opravičevat«. Tudi vidimo stavke kakor: »Ker znal je« (32, 13} nam. »Ker je znal«; »Kjer mu zvesta družica vali« (8., 59) nam. »Kjer mu vali . ..«. »Ker je pa njemu sir in surovo maslo dišalo . . .« (ro., 36) nam. »Ker sta pa njemu dišala . . .«, Takšne napake se ponavljajo jako pogostoma.
Omeniti nam je končno še nekaj pogreskov proti jezikovni čistoti. Namesto sesti in leči piše g pisatelj dosledno vsesli se, vleči se; nam. pravilnega oditi, napotiti se, odpraviti se (sich begeben) beremo podati se, kar je prav tisto, kar udati se (sich ergeben). Neslovenski se glasi stavek: »Ali mi znaš povedati« (140., 51) namesto: »Ali mi moreš povedati.« — Slediti pomeni samd spüren, ne folgen, torej stavek »pesmi sledijo po vrsti« ni pravilen Ubogati namesto slušati je hud germanizem, takisto mitlast (102., 16) namesto nem, zakvakati (98., 20) nam. zaregl/ati. Oblika moiat (104., 13 in 110., 58) ne pomeni männlich, ampak reich an Mann, kakor se je tO že pogostoma poudarjalo. Nadomesti jo z obliko moški. — Vojna (no., 63) ni das Heer, temveč der Krieg.
Kakor je razvidno iz teh opomenj, ima dr. Sketova »Čitanka« dokaj napak, sicer pa radi priznavamo, da je jezik večinoma lep, pravilen, da so l>erila ponajveč skrbno
izbrana, blažeča in poučna, takd tla bode knjiga rabila jako dobro. G. pisatelju želimo, da bi i dalje izvrševal lepi svoj namen in mladini naši podajal zdravega in primernega berila na vseh stopinjah srednjih šol slovenskih.
Nova izdaja Vodnikovih pesmij. Kakor čujemo, pripravlja »Družba sv. Cirila in Metoda« eenčno zbirko Vodnikovih pesmij, prirejenih za prosto ljudstvo in mladino. Uredil jo bode natanko po izvirniku g. ravnatelj F. IViesthaler. — Veselo pozdravljamo tO namero rečene družbe, ker se bode takšna potrebna zbirka Vodnikovih pesmij do dobra udomačila v preprostem narodu in tudi lahko dajala v roke naši mladini, kar do-sihdob pri »MatiČini« izdaji iz jasnih razlogov ni bilo mogoče.
Pedagogiški letnik. IV. leto. 1890. Uredil F;-. Gabršek. Izdalo in založilo ,,Pe-dagogiško društvo v Krškem." V Ljubljani. Natisnil I. R. Milic. — Ta lična knjiga, katere smo omenili žc v poslednji številki, obseza na 274. strančh raznovrstne sestavke pedagoško-znanstvene vsebine. Najprej razpravlja Fr. Gabršek v teoretiškem delu o jezikovnem pouku v ljudski Soli, opiraje se na najboljše spise domačih in tujih pedagogov, kakor tudi na dolgoletno svojo izkusinjo. Ves spis je jako pregledno razdeljen na sedem poglavij, ki obravnavajo govorne vaje, Čitanjc, berila, uporabo beril, slovnico, pravopis in spisje. Gospod pisatelj namerja svoj točni, koreniti in strokovnjaku izredno zanimivi spis spopoluiti s praktično razpravo o jezikovnem pouku in mu končno dodati zgodovinski pregled o razvoji jezikovnega pouka nagega. — Drugi spis iz peresa Jos. Bezlaja „Navod k početnemu risanju in oblikoslovju" je jako zaslužno delo, saj je prvo te stroke v pedagoški književnosti slovenski. Ker je zaradi prevelikih troškov pri nas malone nemogoče izdati izvirno risarsko zbirko, odločil se je g. pisatelj za Grandauerjevo zbirko, katero pojasnjuje po vseh nje dvanajstih zvezkih. Natd čitamo še izvirno metodiško razpravo o oblikoslovji; pisatelj se je potrudil, da je pisal kolikor moči poljudno, samd želeli bi, da se je držal Cclcstinove terminologije, katera se nam vidi v mnogem oziru lepša in prikladncjša od Lavtarjeve. — V nastopuem spisu „V šolski delarni" razpravlja g, Andrej Žumer zgodovino ročnega dela, pripoveduje, kakd je sedaj razširjeno ročno delo, poroča o ročnem delu s pedagoškega stališča in priobčuje nekoliko podatkov o šolski delavnici na II. mestni ljudski šoli v letu 1888 9 — Natd čitamo spis ,,Iz risarske izložbe v Norimberku", katerega jc sestavil J. Bezlaj, in napdsled istega pisatelja jako umestni spis „Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško." — Šesti sestavek „Pedagogiškega letnika", sestavil /. L. odpira pogled na pedagoško polje leta 1889. in 1890 ; nastopna sestavka (spisal Fr. Gabršek) pa poročata o „Prvi sloveuski stalni učilski razstavi1' ua Krškem in o delovanji „Ped. dr." v četrtem letu svojega obstoja. — Kakor je razvidno iz tega tesnega pregleda, podaja „Pedagogiški letnik" učiteljstvu slovenskemu, toli zanimivega in zajedno koristnega berila, da bi zaslužil neumorno delavni odbor izvestno več podpore, nego je ima doslej. „Pedagogiški letnik" je lepa priča, kak6 živo se bavijo učitelji slovenski s strokovno književnostjo slovensko, in zatd pozdravljamo ta „Letnik" prav takd veselo, kakor bodemo pozdravili vse naslednike njegove, katerih d&j Bog še muogo število!
»Domovina« se bode zval nov politiŠko-gospodarski list, kateri pričnč izhajati začetkom tega meseca v Celji. Izdajatelj in urednik mu bode Dr ago t in Hribar, tiskar v Celji. Izhajal bode po dvakrat na mesec in stal do konca tega leta le jeden goldinar. List, Čegar potrebo so spoznali ondotni svetni in duhovni voditelji nd vodov i, prinašal bode celjske, spodnje-štajerske in slovenske novice sploh, na. kratko poročal o dogodkih v Avstriji in po širnem svetu; gojil pravo a v st r ijsko dQnyol^ubj e, Priporočal v<y\no, klansko življenje in poudarjal v zvezi s temi načeli slovensko zavednost in rodoljubjo. S politiko se bode bavil le toliko, kolikor zahtevajo ondotue posebne razmere. Neupra*
vjČcnc.napade nasprotnikov na slovenske zavode in domoljube bode zavračal vselej krepko. Prva številka izide to soboto. Naročnina se pošiljaj g. Drago t inu Hribarju v Čclji.
Slovensko gledališče. Meseca malega travna so bile še tri predstave na korist glavnim igralkam iu igralcem »Dramatičnega društva«. Ker so se predstavljale zgolj znaue igre in se je igralo v obče točuo in dobro, zadoščaj, ako jih samd zabeležimo. Predstava dnč 5. malega travna: »Gospä, ki je bila v Parizu«; veseloigra v treh dejanjih, po Moserji poslovenil T. Gčcelj, bila je na korist gospč Borštnikovi in gospodu Sršenu; predstava dnč t2. malega travna: »Bisernica«; igrokaz s petjem v dveh oddelkih, poslovenjen po C. pl. Holteyevi »Die Perlenschnur«, na korist gospč Danilovi in gospodu Danilu; predstava dnč 19. malega travna: »Zapra vljivec«; čarobni igrokaz v treh dejanjih, spisal Ferd. Raimund, poslovenil Josip Ogrinec, na korist gospodičini Nigrinovi in gospodu Berdanu. Dasi je bil čas gledališkim predstavam že jako neugoden, vender so vse tri igre privabile obilo občinstva, ki je živahno in presrčno pozdravljalo dotične igralke in igralce. Jasno smo se prepričali prav pri teh poslednjih predstavah, kakd obljubljeno je gledališko osebje občinstvu našemu; upamo, da se tudi v prihodnji gledališki ddbi v ničem ne izpremeiu to prijazno razmerje!
Koncert »Glasbene Matice.« Zabeležiti nam je lep pojav na glasbenem polji slovenskem. Dočim ustrezajo pevski zbori po sloveuskem le potrebam društvenega življenja, popel se je glasbeni naš zavod do pravega umetnostnega koncerta. Novoosno-van i pevski zbor, katerega je vodil g. dr. Gross, pel je pri prvem nastopu svojem dnč 18. malega travna tri skladbe, namreč NedvSdove »Vojake na poti« in »Slovensko deželo«, Foersterjevo »Slavo Slovencem« in Vilharjevo »SI o v d«. — Pevskemu zboru se je pridružil operni pevec g. J. Nolli. Pel je dve pesmi, dve operni ariji in samospev v Vilharjevem »Slovčsi« s krepkim, toda ljubko ublaženim in mojsterski izvežbanim glasom. — Obširnejše poročilo nam je došlo za to Številko prepozno.
II. izkaz darov za Prešernov spomenik.	Prenesek . gld. 164*35
Gosp. ces. svituik Ivan Murnik, dež. odb. i. t d. v Ljubljani .... „ io*—
,, dr. Jernej Zupancc, c. kr. notar v Ljubljani........„ io- —
„ I. L., C. in kr. stotnik nabral pri gg. častnikih v Komornu ... „ 8*50
„ dr. Fr. Detela, c. kr. gimn. ravnatelj v Novem Mestu....... 5'—
„ dr. Bcnj. Ipavec, zdravnik v Gradci...........„ 50' —
„ Ivan Vilhar v Ljubljani................ 20-—
„ M. Valjavec, kr. prof. v Zagrebu............„ 3'—
„ K. Žagar, dež. blagajnik v Ljubljani............, io'—
„ dr. Fr. Munda, odvetuik v Ljubljani (podpisal 50 gld.) .... „ IO'—
Slavno upravništvo »Nove Soče« v Gorici...........„ 2' —
Gosp. Jožef Rustia, c. kr. nam. gozdni oskrbnik na Mljetu (Dalm.) . . . „ 2.—
Skupaj . gld 294 85
Mimo tega sta podpisala gg. Janko Kersnik, c. kr. notar na Brdu in dr, Ivan Tavčar, odvetnik v Ljubljani, vsak po 50 gld.
»Cithara octochorda«. — V Zagrebu je leta 1757. izšla zanimiva knjiga »Typis Antonii Reiner, Inclyti Regni Croatiae Typographi Privilegiati,« katera je naslovljena: »Cithara octochorda, seu cantus saeri lat in o-croati ci, quos in oeto partes pro diversis anni temporibus distributos, ac chorali methodo a dornatos. pia sua munifi-ccntia in lucem prodire iussit alma, et vetnstissima Cathedralis Ecclesia Zagrabiensis.« — Fol. p. 358. — Kujigo krasi lep predgovor „ad pastorem et populum" o glasbi, v katerem se posebno naglaša vpliv petja na vse stvarf, najbolj pa na Človeka in na njega notranjost. Posebno povzdiguje cerkveno petje srce k Bogtf, zatd se pa nagovarjajo duhovni
pastirji, naj vzpodbujajo ndrod za pobožno petje, in če bi „litterarum gnari" večkrat prepevali svete pesmi, izvestno bi zajemal „totius populi os et animus unitus magnam vitae et morum bonitatem in Ecclcsia." Opominja knjiga posebno domače plemstvo , naj se ne sramuje cerkvenega petja; spominja ga pradedov njegovih, kateri so radi prepevali v cerkvah. Očita plemstvu, da ne dohaja v nedeljo k maši: njegovi dedje niso čepeli ob praznikih domd „velut vespertiliones in speluncis", nego so „et urgente sole et turbide tempestatem aut large aquam pluente Coelo ad templum Parochialc accelerarunt" in vernike vzpodbujali s pobožnimi pesmimi.
Knjiga je urejena dobro ter začenja z adventnimi pesmimi, in sicer takd, da je najprej adventna latinska maša, za njo so adventne latinske pesmi, in končno največ hrvaški prevodi teh pesmij. Nekaj je tudi izvirnih. Jezik je vsem kajkavščina, a vsaki pesmi je priložen napev, napisan z gregorijanskimi sekiricami. Ta knjiga je lani prav dobro rabila profesorju taborske gimnazije, izvrstnemu poznavalcu cerkvene godbe K. Konradu, kateri je napisal v »Včstniku kr. češke společnosti nauk« obširno razpravo: »Hymnologie staroharvdtska«. On je analiziral na drobno pojedine napeve te knjige in dokazal, kako se mnogi opirajo na hrvaško narodno pesem. Sevčda je vplival nänje tudi rimski koral, kar se tudi poznrf, zakaj napevi, v katerih gospoduje koral, ti so dostojanstveni, resni, dni pa, v katerih prevladuje ndrodna pesem, gibkejši, Živahnejši.
Odkar seje ustanovila zagrebška škofija, in do dnč 12. listopada 1788. leta je imela zagrebška škofija poseben, star zagrebški obred, katerega je ondaj zamenil rimski. Toda »Cithara o ct o chorda« nam predstavlja pesmi, katere so se popevale pri službi božji, dokler je še gospodoval stari obred. Zatd je pa tudi izvestno lep spomenik iz minulosti. Za nas Slovence je posebno zanimiva, ker nam je ohranila staro slovensko cerkvono pesem z napevom, katera se bere na konci adventnih pesmij na str. 71. Slove takd-le:
T
\J	A-ger na lo-vu shra-ja vtim Tro-nu ne-besh-kim,
vne-be-fih fe fpre-ha-ja fa-ma fve-ta Troy ca s'nim.
»Eno ierno loviti is nebes jc poslan,
ta lovez je en Angel Gabriel imenovan.
Ta svejti Jager fpeftri perute pifane, inu ferno dotezhe Marija imenuje.
Jager v roshizh fapiska, en lcip glas vunkaj fpusti, zhefena fi Maria, gnade fi polhna ti.
Gofpud Bug ta je ftabo, fegnana Maria, ti mej vfemi fenami farna fi isvolena.
Maria fe preftrashi, lete shtime Bosye, inu misli pozhafi, kaj je tu feno zhefenve.
Angel k' Marij pravi, nikar fe ti neboj,
ti si gnado dobila, ta vus fveit bu porod tui.
Pole ti bosh fpozliela is Duha Svetiga, nam bosh Sinka rodila Jefusha felniga.
Pres mosha ga bosh fpozhela, pres madefa vfiga,
kateriga iemla nu nebu obiezhi nimugla. Maria zhifta Diviza fe nisku pcrkloni,
pravi: 6 Bug ifidife toja vola nad menoj. Pole jeft fem ta dekla moiga Golpud Boga, is ferza mu favupam milofzti gnade niega Angel kei ie to peisem taku leipu fapeil,
goric slctcl vnebela, od Marije slovu vfeil. Maria Mati Bofia profi Boga fa nas,
da niega iniloft gnada bode vfelei per nas. Amen.« Pesem je res prav originalna, kakor tudi druge kajkavske, takd 11. pr. dna adventna na sir. 60., katera se začenja takd:
»Tichizhe lepo zpevaju, k — noehi na gneyzda fzcdaju, vjutro ranu ifchu hranu, izebranu, takova ptieza bil bi ja, ki zpevan, zdrava Maria.« Ali pa dna »o konci svetd« (str. 231.):
»Szunezeti vech onda, fzvetilo nebude,
arti z-chcrnem platnom, vfze zakrito biule« i. t. d. Ali je med njimi tudi prav preprostih, kakor n. pr. »božična« na str. 115.: »O! blafene te perfzi, 6 blafeno mleko!
koje bilde lyublyeno k fzebe Dete vleklo. Oh! dabimi, oh dabi! neg kapliezu vzeti:
od mlekeka, Marija tvojega imeti, Nebi gladna po fzvetu Duffa ma bludila: negbi fzita do volye, Jefuffu fzlufila.« Pa k?ij ni takd lepa in nedolžna ta vrstica:
»6 fzereze! o lyubav! o Jefuffck moy, 6 izlatka Maria! nay budem ja tvoy.« Čudno je, da se je nekaj tedanjih cerkvenih pesmij (n. pr. »Pofzlan je Angel Gabriel« str. 67., posebno pa dna znana: »Narodil fze je kraly nebezki« str. 130.) do danes skoraj povsem neizpremenjenih ohranilo med ndrodom hrvaškim. O dni slovenski: »Jager na lovu shraja i. t. d.« menim, da se je doselila z Dolenjskega in da je starejša od lela 1757., ker jc izvestno prešlo nekaj časa, predno jc z Dolenjskega priromala v Zagreb in se ondu udomačila.	Janko Barle.
»Pomladanski glasi« posvečeni slovenski mladiui. Uredil in založil Cirilski. V Ljubljani, 1891. Tiskala „Katoliška Tiskarna" v Ljubljani. Mala osmčrka. Stranij I20. Na prddaji v „Katoliški bukvami". Cena mehko vezanim 30 kr., trdo vezanim 40 kr. Vsebina: Angelskemu mladeniču. Pesem. A. Medved. — Sveti Alojzij Gonzaga. Življeujepis. J. Benkovie. — Pozabljeni cvetici. Pesem. M. Opeka. — Mlado življenje. Slika. A. Rovan.
—	Pastirček Miha. Pesem. Tone Korinjski. — Sirota. Povest, /'odgrajski. — Planiki. Pesem. V. S. — Čudno drevö. Povest. V. Steska. — Pred pomladjo. Pesem. A, Medved.
—	Marija pomočnica. Povest. A. Stroj. — Utopljeni zvon. Pesem. V. S. — Na počivatu. Slika. V. Jakelj — Dedek. Pesem. Tone Korinjski. — Cerkvica v gozdu. Povest. J. D.
—	Nagrobne misli. Pesem. A. Medved. — Alojzi jeva slavnost. Dramatičen prizor v dveh dejanjih; sp. J. D. — Volk. Prizor za deco; spisal A. Medved. — V Rim! Šalj ivo-resna igra v dveh prizorih: spisal J. D. — Ta ukusno tiskani, cen6ii in zlasti za darila mladini ljudskih šol o raznih prilikah in za šolske knjižnice zeld primerni zabavnik priporočamo k&r najtopleje zaradi zdrave vsebine in posebno še zatd, kar nam je
omenjeni prvi samostojni književni glod vrlih ljubljanskih gospodov bogoslovcev vesel dokaz, kakd se bodoči duhovni učitelji ndrodovi zavčdno in uspešno bavijo z jezikom njegovim. Trdno upajoč, da njih prvi srečni poskus ne ostane samec, nego da bode imel še srečnejših naslednikov, kličemo mladim domoljubom: Živeli!	— r—
f Jurij Eisenhut. I)ud 2. malega travna so izgubili Hrvatje tudi Slovencem dobro znanega skladatelja Jurija F.isenhuta. Pokojnik se je porodil leta 1841. v Zagrebu, kjer je že v mladosti kazal lepo nadarjenost za godbo. — Ker ni dobil podpore, da bi šel na konservatorij na Dunaj, vadil se je marljivo sam, in se je šele dokaj let pozneje pri prof. Storchu na Dunaji učil kontrapunkta. Mnoge njegove skladbe so obljubljene tudi Slovencem. Zložil je obilo čveterospevov, plesnih skladeb, tri uverture in dve operi: »Sejslav L jut i« in »Pctar Bačič.« NajizvrstnejŠa njegovih večjih skladeb je »Seljanka«.
Pokojnik je bil izvrsten učitelj iu pevovodja. Hodi mu blag spomin tudi v Slovencih !	— o.
»Stenograf«. Došla nam je prva številka tega lista, katerega izdaja hrvaško ste-nografsko društvo v Zagrebu. Urednik mu je prof. Fr. Magdic. »Stenograf« izhaja vsak mesec razven meseca včlikega srpana in meseca kimovca ter veljsi za vse leto 2 gld., za dijake i gld. Priporočamo ga vsakomur, kdor se zanima za stenografijo hrvaško.
O »Matici Hrvaški« poroča »Vienac«, da so nje knjige popolnoma razprodane. To leto tolikanj povprašujejo po njih, da bi se moglo razpečati še kakih 500 knjig, dasi jih je bilo tiskano več nego prejšnja leta. Pričakovalo se je sicer, da se bode število »Matieinih« članov izdatno pomnožilo, ker je izdala »Matica« obilo lepih knjig, ali da se bode oglasilo toliko novih članov, temu se ni nadejal nihče.
Hrvaško pevsko društvo »Kolo« v Zagrebu je dnč 13. m m. v prostorih »HrvaŠkega doma« izvajalo prekrasno in veličastno delo »Mes*a da Requiem« ali »Messa Man zoni«, katero je spisal genijalni umetnik Giuseppe Verdi v spomin smrti slavnega italijanskega pesnika Aleksandra Manzonija. Govorčč o tej produkciji, pravi »Vienac«, da je pokazalo »Kolo« z moškim in ženskim zborom svojim, kako upravičeno se sm<£ ponašati z imenom prvega hrvaškega pevskega društva: »Kolo je z ono glasbeno produkcijo oslavilo ves ndrod hrvaški in kär najdostojneje rešilo kulturno svojo nalogo, pokazavši vsi Evropi, kakd visoko stoji Hrvaška na polji glasbe.«
Spomenik Milutinoviču. V Sarajevu se je ustanovil odbor, kateri namerja postaviti spomenik srbskemu pesniku Simi Milutinoviču Sarajliji, porojenemu dud 5. vinotoka 179t. leta v Sarajevu, umršemn dnč 30. grudna 1847. leta v Belem Gradu. Osnovati hočejo O stoletnici Milutinovičega rojstva tudi ustanovo, iz katere se bodo podpirali srbski vseučiliščniki. — Simo Milutinovič slovi zlasti zaradi svoje »Srbijanke«, kjer je verno opeval vse junake, kateri so se od leta 1804. do leta 1815. borili na srbskih bojiščih.
Tristoletnica Komenskega. Prihodnje leto bode tristo let, odkar se jc porodil Jan Amos Komenskv, slavni slovanski pedagog, kateri je odmeril pot vsi današnji vzgoji. Tristoletnica se bode praznovala jako slovesno; i v Pragi i v Berolinu se je osnovalo društvo, katero hoče skrbeti zlasti za to, da izidejo Komenskega zbrana dela. Češka akademija znanostij in umetnostij je razpisala nagrado 1000 gld. za najboljši spis o Komenskem; »Matica Cesktf« izdil obširnejši životopis, »Matice lidu« pa poljuden spis o Komenskem. Moravsko učiteljstvo mu hoče v rojstvenem mestu Preravi postaviti spomenik.
Listnica. — I,. F. Prosite nas, naj Vam odgovorimo naravnost, ker bodo »morda« pomagale naše besede. Govorimo torej! V prvi pesmi »Na kapelo pri studenci« pravite: »Pride li še čas kedaj, Da bi v senci tu .počival —«
(tega sevčda ne vemo)
»Ter poslušal sladki glas -Zlatih kapljic padajočih, Ki so me mladostni čas Čutov zdravile prevročih —c prav kakor slavne Hoftmannove kapljice za želodec! Ali ozdravile Vas niso, vsaj »prevročih« čustev ne! — Pri drugi pesmi, ko ste začuli *z tujih gor zvowenje«, čakali smo radovedni, kaj se jc /-godilo potem, in res, zvedeli smo pre važno novico, da ste se spomnili domovja svojega! Takšen spomin jc izvestno lep, ali v tej obliki ni lep!
»V slovd si listič mi poslala; Da naj ne hodim k tebi več Si mi odločno ukazala — Prebral sem list — se ne solzeč.« Takd je prav, to jc vsaj moški, da se niste solzili!
»Ukazu čem pokoren biti« — recimo primeroma tak/>, kakor svoje dni Preščren — »Le danes naj še ne veljiC, I.e danes sem Še moral priti Ti vrnit, draga, listič ta.« To je že menj moški, poleg tega je pot nepotreben. Ali ni nobene pošte, kjer biva Vaša »draga« ?	>V omaro SV0j0 si ga shranij
Da vedno ti pripravljen bo. Glej, listič enkrat napisani Ti služi večkrat še ,v slovo*!« Pikre so res te besede, Ž&1, da niso Vaše! Iskreno Vas prosimo, da bi tudi Vi po vzgledu svoje »drage« napisali listič, s katerim bi se pa za vselej poslovili od — poezije! — DragobrJit (»Verna moja spremljevalca«): Nerabno. — Ogin. Balada je preširoko izvedena, konec popolnoma neutemeljen. Vender je oblika dokaj dovršena, in zato upamo, da nam pošljete še kJtj boljšega. — Miroselski. Da nam prija Heinejeva pesem »Thalatta« dosti bolj nego Vaše »Morje«, to ni nič čudnega. — Pesem »Brez trnja« je preobširna za liriško pesem, po nekod tudi nejasna, sicer pa misel ni slaba. To pesem izkusite prenarediti in nam jo vrnite o priliki. — Travnski. Poslana pesem je brez slč-harne vrednosti. — Miroslava. Zaman smo si belili glavo, zakaj ste imenovali pesem »Pomilovanje«. Kvečjemu Vara moramo izreči mi svoje pomilovanje, da je ne moremo porabiti. Navzlic najboljši volji nc! — L. Ch. v Lj. Naznanite nam svoj naslov! G. I. S. v Z. Vaš spis pride na vrsto, kakor hitro bode mogoče. — G. A. F. v M. pri SI. G. Za danes ni bilo prostora; morda že prihodnjič. Da ste nam zdravi! —
Dohaja nam dokaj pošiljatev (zlasti pesmij) brez podpisanega imena. Ker mora uredništvo vender vedeti, kdo jc dotični pošiljatelj, zat<5 izrekamo, da se odslej nikakor ne bodemo ozirali na brezimne dopise.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo „Nrirodna Tiskarna" Gosposke ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.