Tadeusz Rožewicz
PESMI
ODPIRALA SO SE VRATA
Odpirala so se vrata
Prospero je šel pred mano
brez plašča in palice
na klqpeh pod plakati
so sedeli upokojeni voditelji
župnik učitelj policaj
med njimi
moj Angel varuh
Bil je kot vitko dekle beli lasje so mu padali na mlada ramena nebeško oblačilo je pokrivalo skrivnost spola
angel varuh božji moj sem rekel stopil bliže k njenemu obrazu k očem k ustom
mladi Šved se je nasmejal
SPOMIN NA SANJE IZ LETA 1963
Sanjal sem o Levu Tolstoju
ležal je v postelji ogromen kot sonce v grivi razmršenih kodrov
lev
videl sem njegovo
glavo
obraz iz valujoče pločevine
po kateri se je razlivala
nepretrgana svetloba
nenadoma je ugasnil
počrnel
in koža njegovih rok in obraza
je bila hrapava
razpokana
kot hrastova skorja
vprašal sem ga "kaj delati"
"nič"
je odgovoril
z vsemi protezami
razpokami
je k meni zaplavala svetloba
velikanski bležčeči nasmeh se je razgoreval
138
premikam se v sebi večjem
, v tisti temni pokrajini skrita je slika
otroštvo belo pusto polje zelo odprto daleč tiho
tam se pojavlja
svetloba
in obraz
z iztegnjenim
rdečim jezikom
KAMNOLOM
Kamnolom katedrale
je molčal
znotraj
obešen na svomiku
je z belimi rebri
svetil
rudarski bog
na dnu
prilepljeni s slino
k skali
so molili
čudaški metafizični
sesalci
DOMAČE VAJE NA TEMO ANGELOV
Angeli zavrženi
podobni so kosmičem saj računalom
golobčkom nadevanim s črnim rižem podobni so tudi toči pobarvani rdeče modremu ognju z rumenim jezikom
angeli zavrženi
podobni so
mravljam bolnim na srcu
lunam ki se žari vajo
za zelene nohte pokojnih
angeli v raju
podobni so notranji strani uda
nezrelega deklica
kot zvezde so
svetijo na sramežljivih krajih
čisti kot kvadrati so in krogi
v notranjosti imajo
tišino
zavrženi angeli so kot odprta okna mrtvašnice
kot kravje oči
kot ptičji skeleti
kot padajoča letala
kot muhe na pljučih padlih vojakov
kot potoki jesenskega dežja
ki vežejo usta s ptičjim odletom
milijon angelov
roma po dlaneh ženske
140
odvzet jim je popek
na šivalnih strojih pišejo
dolge pesnitve v obliki
belega jadra
njihova telesa dajo se cepiti
na oljkinem deblu
spijo na strelu padajo kaplja za kapljo
Tadeusz R6žewicz je najglasnejši poljski pesnik povojne generacije. Ne samo pesnik, ampak tudi dramatik, pisatelj in scenarist. Toda v poeziji mu je verjetno uspelo najbolje izraziti izkušnje svoje generacije; generacije, ki je preživela vojno. Uspelo mu je zato, ker je iznašel način pesniške govorice, ki je idealno prilagojena za izražanje doživljajev. To je "poezija stisnjenega grla" ali "poezija šepeta". Objavljamo njegove novejše pesmi.
Pesmi je prevedel Dušan Pire
141